SREDNJE GAMELJNE

26 11
 2016

Tudi po uradnem zaključku sezone tekači ne počivajo, kar dokazujejo številne zimske lige in podobne prireditve, razpršene po vsej državi. Pravzaprav je med vsemi tekaškimi dogodki v mrtvi sezoni že kar težko izbrati, kam za konec tedna.

Izkušnje so me prepričale, da za popestritev tekaške pozne jeseni izberem tek, na katerem se je napovedala pestra udeležba najbolj neuklonljivih ultrašev. Tako je padla odločitev, da se preizkusim na Rašica Trailu, ki so ga v Gameljnah na obrobju prestolnice v drugo izvedli zadnjo novembrsko soboto.

Razgibana krožna trasa s približno 10 kilometri dolžine in 500 metri vzpona je speljana čez in okoli Rašice in je nudila dokaj uravnoteženo kombinacijo položnejših tekaških delov, kratkih, a strmih vzponov in mestoma tehničnih spustov, vse skupaj pa je dodatno otežilo (za koga pa polepšalo) vseprisotno blato.

Organizatorji so se izkazali s trasami različnih dolžin, za vse okuse: 20 kilometrov (2 kroga) in 50 kilometrov posamično ter tričlanske štafete (z obvezno prisotnostjo vsaj enega dekleta). Prav tako je bila pohvalna logistika, od parkiranja do več kot dobro založenih okrepčevalnic v ciljnem prostoru in na polovici vsakega kroga, tik pred domom na vrhu Rašice.

Organizatorji so navijali za predprijave, a smo se tudi zamudniki oz. tisti, ki smo se za udeležbo odločili tik pred zdajci, lahko brez težav prijavili na samem prizorišču in prejeli tudi čisto spodoben sponzorski paket, ki je vključeval povsem uporabne zadeve, kot so unikatne tekaške nogavice in pokrivalo za hladnejše dni (Mitja je nastopil na 20 km in se uvrstil na četrto mesto – op. ur.).

Rezultati tekačev so še enkrat pokazali, da je povprečna raven rekreativnega teka pri nas precej visoka. Tokratni trejl je bil hkrati priložnost, da so se srečali številni odlični gorski in (ultra)maratonski tekači.

Že podatek o absolutnih zmagovalcih na kraljevski razdalji v moški in ženski konkurenci je precej zgovoren. Med moškimi je suvereno slavil Ivan Hrastovec, ki je po lanski izredno uspešni sezoni letos tekmoval nekoliko redkeje, med ženskami pa je bila prav tako suvereno najboljša Nataša Robnik iz smetane (ne le slovenskih) cestnih ultramaratonk, ki je tokrat asfalt zamenjala za blatne gozdne steze.

Izidi so na povezavi 1, na povezavi 2 in na povezavi 3.

Najhitrejše ženske na 20 km, z leve: Marija Trontelj, Jasmina Jelovšek, Martina Bončina.

Najhitrejši moški na 20 km, z leve: Aleš Rink, Jernej Kejžar, Aleš Grošelj.

Blata na progi ni ravno primanjkovalo.

Polona Trobec Mlakar si ni dovolila, da bi zamudila Rašica Trail.

Besedilo, foto in video (povezava): Mitja Volčanšek

PALMANOVA

20 11
 2016

Med skoraj 3000 polmaratonci je zmagal Rok Puhar, druga med polmaratonkami je bila Lucija Krkoč. Slovenci so bili tradicionalno številni, to je bil spet najbolj slovenski tek v tujini.

Tudi 14. polmaratonski tek v Palmanovi se je izognil dežju, za nekatere je bila temperatura celo previsoka. Vsekakor je bila nedelja, 20. novembra 2016, primeren dan za prijeten tekaški izlet v Italijo. Po lanskem rekordu 3023 finišerjev so letos našteli 2892 tekačev, ki so zmogli 21-kilometrsko progo. Med njimi je bilo 699 Slovencev iz dejansko vseh koncev države, tudi iz Maribora in Prekmurja, kar 200 so jih predstavljali Urbani tekači, najbolj množična skupina na teku. Števila so zagotovo še nekaj višja, saj nekaj (Slovencev in drugih) v času nastajanja tega članka še ni bilo vpisanih na sezname z izidi. Še več bi bilo tekačev, če v Palmanovi ne bi veljalo nenavadno diskriminacijsko pravilo, da lahko tekmujejo samo tekači z območja Alpe-Adria. Omejitve imajo tudi pri delitvi nagrad, za to, da dobiš priznanje, nista dovolj zgolj hitrost in uvrstitev.

Prireditev je bila izpeljana po ustaljenem urniku, tudi tokrat z dvojnim startom na osrednjem trgu vojaškim potrebam podrejene urbanizacije mesta in kasnejšim zlitju dveh tekaških kolon. Niti letos organizatorji niso odpovedali pri tako rekoč zaščitnem znaku svojega polmaratona, privlačnih in praktičnih zgornjih oblačilih za športnike. Tokrat so rumene barve.

Slovenija je tudi letos stala na stopničkah tako v absolutnih kot starostnih kategorijah. Najviše se je z zmago zavihtel Rok Puhar (AK Triglav Kranj). Pa njegova (sicer premočna) zmaga ni bila tako enostavna. Ne zaradi morebitnih težav ali konkurence na progi, temveč zaradi gneče pri izhodu z avtoceste. Rok je podcenil gnečo, zaradi katere tekači z več udeležbami na tem teku vstajajo in gredo na pot v Palmanovo zelo zgodaj. Kakšnih 20 minut pred startom je še iskal mesto izdajanja startnih številk, tik pred topovskim strelom pa je uradni povezovalec prireditve Cesare Ballaben na startu še pogrešal njegovo sedmico. Rok se torej na tek ni mogel primerno pripraviti in morda je zato njegov čas 1:08:46 manj, kot bi bil sposoben odteči na tej ravninski furlanski progi. Mohammed Chouqrati (Italija) je bil drugi s časom 1:10:24, Fabio Bernardi tretji s časom 1:11:26, četrti pa je bil drugi Slovenec Boštjan Vimpolšek (Posavje) s časom 1:11:27. Deseti je bil Matej Jeza (Tekaška akademija za odrasle), 12. Marko Tratnik (ŠD Nanos-K2sport).

Med ženskami sta na stopničke stopili druga Lucija Krkoč (1:21:33) in četrta Petra Tratnik (1:22:57), obe članici številne ekipe ŠD Nanos-K2sport. Zmagala je Teresa Montrose (1:16:16), tretja je bila Daniela Ferraboschi (1:22:25). Lucija je tekla predvsem zato, da preveri, kaj zmore tačas, in potrdila se je njena domneva, da ima še premalo moči in hitrosti. Petra je bila le za 15 sekund počasnejša od osebnega rekorda, na tekmi brez posebnih ambicij je ujela pravi, enakomeren tempo in sproščeno pritekla na cilj. 11. je bila Aleksandra Fortin, ki teče za ekipo Aldo Moro Paluzza, 15. Veronika Krečič, prav tako iz ŠD Nanos, 18. pa Tanja Potočnik (Kejžar Team).

Naslednji zanimivejši cestni tek v italijanski soseščini bo Maratonina del Collio (Mali briški maraton; v resnici gre za polmaraton) 29. januarja 2017 v kraju Capriva del Friuli, nedaleč od Gorice (in Nove Gorice).

Gneča na startu.

Med finišerji je bil tudi slepi tekač iz Slovenije s spremljevalko.

Najhitrejši moški.

Najhitrejše ženske.

Petra Tratnik, Rok Puhar, Lucija Krkoč.

Tekla je tudi zmagovalka ultra trejla v Himalaji Andreja Sterle Podobnik (rumena majica). V njeni družbi so še drugi notranjski in primorski tekači, v sredini Stane Ferfila (zelene hlačke) iz Cerknice, ki je pred desetletji v jugoslovanski državni reprezentanci tekel skupaj z legendarnim Danetom Korico.

Fotogalerija je na povezavi.

VJ

PODBRDO

19 11
 2016

Vodstvo Združenja za gorske teke Atletske zveze Slovenije je ob koncu letošnje gorskotekaške sezone izbralo Podbrdo, ki je bilo poleti (drugič) prizorišče svetovnega prvenstva v gorskem maratonu. Dogodek je kljub nemogoči cestni povezavi in slabemu vremenu pritegnil številne gorske tekače, njihove trenerje in funkcionarje v tem športu, skupaj z domačini so napolnili telovadnico OŠ Simona Kosa. Prisoten je bil tudi predsednik Atletske zveze Slovenije Roman Dobnikar.

Športni petkov večer je bil prijeten, ob železnem repertoarju letnih srečanj so se domačini tokrat uvodno pomudili ob začetkih slovenskega gorskega teka, saj je bil tek na Črno prst prvi gorski tek pri nas. Glede letnice je sicer bilo nekaj nejasnosti, sprva so govorili o letu 1971, trije tekmovalci, ki so se udeležili prvega teka, pa so datum popravili: prvi gorski tek v Sloveniji so pripravili leta 1970. Ivan in Peter Čufer ter Marko Dakskobler (zmagovalec s časom 1:01) so nanizali nekaj utrinkov iz svojih spominov, med drugim so povedali, da so bili Graparji zaradi »nespodobnega« tekanja po gorah kregani, saj so tedanji planinski funkcionarji trdili, da se morajo obiskovalci gora gibati počasi in uživati v naravi. Peter je danes edini tekač, ki mu je uspelo odteči vse teke na Črno prst, vsakokrat nosi startno številko z zaporednim številom teka.

Predsednik izvršnega odbora združenja Tomo Šarf je preletel tekmovalno sezono in jo ocenil kot dobro, za naslednje leto pa je napovedal, da bo KGT Papež organiziral evropsko prvenstvo v gorskem teku. Razdelili so priznanja najboljšim v slovenskem gorskotekaškem pokalu, odhajajočim iz članstva izvršnega odbora in organizatorjem tekem, predstavili nekatere osvajalce medalj na poletnem SP, ob koncu pa razglasili najboljša gorska tekača leta: Karmen Klančnik in Mirana Cveta.

Tej idilični podobi gorskotekaškega srečanja pa zaradi objektivnosti mora slediti manj idilični dodatek. V Podbrdu, ki so ga prisotni počastili in mu izkazali priznanje za odlično izpeljano SP, je manjkal marsikateri od tekačev in še kdo, brez katerega si takšnega srečanja skorajda ne bi mogli zamisliti. Najbolj očitna je bila odsotnost Lucija Krkoč in Mitje Kosovelja, osvajalcev bronastih medalj v posamični konkurenci podbrškega SP, Lucija pa je ob tem kot članica ženske ekipe osvojila še srebrno medaljo. Letos sta bila Lucija in Mitja dejansko najuspešnejša slovenska gorska tekača. Toda za najboljša so razglasili Karmen in Mirana. Njuni nastopi zaslužijo vse spoštovanje, vendar primerjave z medaljami svetovnega prvenstva ne zdržijo – razen če je najpomembnejše poslanstvo slovenskega gorskega teka osvajanje medalj na domačih tekih, svetovna in evropska prvenstva pa so drugorazredne tekme. Sum, da drži to zadnje, podkrepi podatek, da Karmen, ki niti v pokalu ni bila prva (med članicami je zmagala Ana Čufer), ni bila članica reprezentance na domačem SP. Na odru so poudarili, da so izbirali natanko po določilih pravilnika in da so točke dvakrat preverjali (zaostanek Ane je bil menda minimalen). Umili so si roke, kriv je torej pravilnik.

Mitja se je sprva nameraval zbora udeležiti, tako tudi Lucija, in to je tudi sporočil organizatorjem. In dodal, da bi želel ob tej priložnosti na odru povedati nekaj stavkov. Odgovorili so mu, da to ni predvideno. Najuspešnejšemu slovenskemu gorskemu tekaču vseh časov, dvakratnemu članskemu svetovnemu prvaku, v Podbrdu niso dovolili govoriti. Mitja se je zato poti v Podbrdo odpovedal, prav tako Lucija, tam ni bilo niti Edvina Kosovelja, trenerja, ki je »ustvaril« Mitjo, Lucijo, Matejo, tri najboljše gorske tekače v slovenski zgodovini. Ne vemo, kaj je želel Mitja povedati v mikrofon v Podbrdu, verjetno pa v mislih ni imel samo pohval ... Znano je, da del gorskih tekačev ni zadovoljen z načinom dela vodstva te panoge in da se zato odpovedujejo nastopom za reprezentanco. Izhajajoč iz osebnostnih kvalitet gorskih tekačev, brez katerih ne bi bili tako uspešni, lahko pričakujemo, da bo slejkoprej prišlo do soočenja pogledov v našem gorskem teku.

Presenetljivo nihče od prisotnih na gorskotekaškem večeru v Podbrdu dosežkov domačega SP s tremi medaljami ni niti poskusil označiti tako, kot si zaslužijo. Nihče ni povedal, da je bil to eden vrhuncev slovenskega športa v letu 2016, seveda tudi slovenske atletike, največji uspeh v zgodovini našega gorskega teka. In če se tega ne zavedajo niti tega ne cenijo v vodstvu gorskotekaškega združenja, je odveč pričakovati, da bodo svetovne medalje dobile ustrezno mesto znotraj slovenske atletike, nato pa tudi širše v družbi. Lucija in Mitja sta sicer prejela zlati plaketi Atletske zveze Slovenije za posebne tekmovalne dosežke, atleta leta pa sta postala Robert Renner (bron na EP) in Tina Šutej (najboljša slovenska atletinja na olimpijadi). Primorski tekaški dvojec je v tem ocenjevanju, seveda tudi tokrat strogo po pravilniku, obtičal na petem mestu.

Mitju v Podbrdu niso dovolili govoriti, zato pa je govorila njegova (in Lucijina) odsotnost.

Prvi trije gorski tekači v Sloveniji: Ivan Čufer, Peter Čufer, Marko Dakskobler (z leve).

Gorska tekača leta 2016: Karmen Klančnik, Miran Cvet. Desno predsednik AZS Roman Dobnikar.

Tako je bilo na SP: Mitja Kosovelj v objemu Jožeta Dakskoblerja.

Lucija Krkoč po prihodu v cilj v družbi Antonelle Confortola Wyatt.

Fotogalerija je na povezavi.

Video je na povezavi.

VJ

LJUBLJANA

30 10
 2016

Na 21. Ljubljanskem maratonu je teklo približno 29.000 tekačev iz 59 držav. V maratonski preizkušnji je priteklo na cilj 1542 moških in 394 žensk, skupaj 1936. Lani je bilo 2111 finišerjev. Med udeleženci treh tekov, maratona, polmaratona in teka na 10 kilometrov, je bilo 44 odstotkov žensk, tako kot lani. Zaključek maratonskega teka je bil neregularen, ker je vodilno vozilo tri tedaj vodeče afriške tekače zapeljalo v napačno smer. Državna prvaka v polmaratonu sta postala dr. Peter Lamovec in Sonja Roman.

Idealne vremenske razmere so v nedeljo omogočile nadvse prijeten tek po Ljubljani, ki je rekordno število tekačev ponovno sprejela gostoljubno. Žal se je organizatorjem primerila napaka, ko je dva kilometra pred ciljem vodilno vozilo policije zapeljalo v napačno smer, tako da so trije vodilni Afričani morali teči dodatnega pol kilometra. Zalo verjetno je tretjeuvrščeni Kenijec Levi Omari Matebo tako izgubil realno možnost za postavitev rekorda proge in izdatne finančne nagrade. Povabljene tekače so organizatorji tolažili z dodatnim plačilom. V odsotnosti nekaterih najboljših slovenskih maratoncev (pravijo, da so bili razlogi za odsotnost objektivni – poškodbe) so bili štirje najhitrejši Slovenci Aleš Žontar, zmagovalec prvega Istrskega maratona, Martin Ocepek, Marko Tratnik in Aleš Suhadolnik med 11. In 14. mestom.

Med ženskami je zmagala Kenijka Purity Changwony, za njo in še petimi Afričankami je na cilj pritekla veteranka Helena Javornik, ki ji je sledila Petra Tratnik, tako kot Žontar in Marko Tratnik članica ŠD Nanos.

Letos maraton v Ljubljani ni štel za državno prvenstvo, pač pa je to veljavo imel polmaraton. Tu je bila slovenska konkurenca močnejša kot v maratonu. Zmagal je dr. Peter Lamovec pred Rokom Puharjem in Domnom Hafnerjem, kar je presenečenje, saj je Rok specialist za to razdaljo, Peter pa je gorski tekač. Na petem mestu je končal še en gorski tekač Gašper Bregar.

Med ženskami je slovenske barve proti gostjam iz tujine uspešno branila Sonja Roman, ki se s srednjih prog seli na dolge. Druga je bila Hrvatica Danijela Kuna, tretja pa Madžarka dr. Fruzsina Bakonyi.

Na desetki je Blaž Grad zmagal četrtič (pred Matejem Šturmom in Matevžem Plankom), med dekleti pa je presenetila samo 16-letna Laura Stauber, članica AD Štajerska. Sledili sta ji dve Tini, Česnik in Kozjek.

Zaplet v finišu maratonskega teka so organizatorji komentirali z besedami, da drugačnih uradnih izidov, kot so bili dejansko doseženi, ne more biti, ne glede na to, kaj se je dogajalo na progi (kjer za zmedo niso bili krivi tekači). Takšno stališče je skladno s prakso, ki je uveljavljena v mednarodni atletiki. Tako se niti na olimpijskih igrah sodniki in organizatorji ne odločajo v prid tekačev, ki so jih – denimo – na progi ovirali in ustavljali gledalci, pri tem pa dejansko spreminjali vrstni red najboljših. Drugačna pa je bila odločitev organizatorjev Teka za borelo letos v Vrtojbi, ki so po napačnem usmerjanju na progi za zmagovalca razglasili tekača, ki ni prvi prečkal ciljne črte. Ni pričakovati, da se bodo v atletskih zvezah zgledovali po Vrtojbi ...

Izidi so na povezavi.

Tudi na letošnjem Ljubljanskem maratonu so tekli predstavniki Ljudstva tekačev.

Tako je bilo na cilju maratona, kjer je bil prvi Laban Mutari iz Kenije. Moralni zmagovalec Levi Omari Matebo je obtičal na tretjem mestu, rekorda pa dobro plačani profesionalnci Ljubljani niso prinesli.

Fotogalerija je na povezavi.

VJ

SLIVJE

16 10
 2016

Tek skozi kraško jamo Dimnice in po njeni okolici je letos, ko so organizatorji pripravili tretjo izvedbo, privabil 150 tekačev (prvi 79, drugi 127). V prijetnem, prav nič jesenskem vremenu so uživali v teku in brkinskih dobrotah, na 4000 metrov dolgi progi pa sta bila najhitrejša Ana Čufer in Simon Strnad. Ana je postavila ženski rekord proge s časom 16:15, Simonov čas pa je drugi najboljši doslej, rekord ima še vedno dvakratni zmagovalec X-teka Alessandro Morassi s časom 14:16.

Nedeljski X-tek Dimnice 2016 v sodelovanju s Krajevno skupnostjo in Agrarno skupnostjo Slivje ter pod pokroviteljstvom Občine Hrpelje-Kozina organizirajo Jamarsko društvo Dimnice Koper, Športno društvo Kraški tekači Sežana, Turistično društvo Dimnice Slivje, Športna zveza Občine Hrpelje-Kozina, Vaška skupnost Šmarje pri Sežani in spletni portal Ljudstvo tekačev. Letos je bilo nekaj negotovosti, kako se bo izteklo, saj je še dan prej na startnem mestu bila luža. A vse se je odlično izteklo in sonce je marsikoga grelo še preveč, če se je na progi naprezal.

Letošnja zmagovalca sta bila prvič v Slivju. Ana Čufer iz Dobravelj pri Ajdovščini je reprezentantka v gorskih tekih, a izid spopada z lansko zmagovalko, Tržačanko Nicol Guidolin, ki je progo poznala, vnaprej ni bil prav nič gotov. Ana je na cilju imela minuto prednosti, za LT pa je povedala, da je pod zemljo tekla z nekaj rezerve. Upoštevala je nasvet organizatorja, naj pazi predvsem na varnost na spolzki progi, poleg tega pa niti svetloba ni dovolj močna, da bi omogočala razvijanje maksimalne hitrosti. Tako so očitno ravnali prav vsi tekači, saj niti tokrat ni bilo omembe vrednih spodrsljajev oziroma padcev, kaj šele poškodb. Dežurna zdravniška ekipa iz Ilirske Bistrice tako ni imela nobenega dela. »Ful lep tek, prav uživala sem,« je povedala zmagovalka. Drugouvrščena Nicol se tačas bolj ukvarja s kolesarstvom in pred tekom je potarnala, da je noge ne ubogajo najbolj. Novice, da je tudi tokrat na stopničkah, se je močno razveselila, uvrstitev je presegla njena pričakovanja. Tretja je bila Litovka, ki živi v Italiji, postavna Alionka Kornijenko. Tudi ona je že tekla v Slivju, celo v času nosečnosti. Sledile so Žirovka Katja Rakušček, Tržačanka Serena Kuhar in Špela Malovrh, tekačica, ki se na primorskih gorskih tekih redno uvršča med najboljše.

Tokrat je Špela ostala prikrajšana za stopničke v kategoriji, za kar se ji organizatorji tudi ob tej priložnosti opravičujejo. Zgodilo se je, da so bili nekateri tekači, ki so se prijavili tik pred tekmo (večina se jih je prijavila že prej prek elektronske pošte), v naglici vneseni nepravilno, tako da so se nekateri moški znašli v ženskih kategorijah. Na sami podelitvi so večino zapletov uspeli rešiti, so pa namesto Špeli bronasto medaljo podelili drugi tekačici. Špela bo svojo medaljo naknadno prejela po pošti. Vsekakor utegne biti drugi del pokala Jamska kombinacija, 27. novembra v Briščikih, ko bo na sporedu tekma Cronotraversata del maestro (http://www.caicim.it/indexita.asp), nadvse zanimiv. Italijanski organizatorji iz CAI CIM-a so tekačev Slivju vpisovali na svoj tek z izdatnim popustom (13 namesto 18 evrov).

Simon Strnad, doma sicer iz Komna, je na tek prišel z Gorenjske, skupaj s spremljevalci. Prav pred kratkim je ponovno osvojil naslov primorskega pokalnega prvaka v gorskih tekih, v soboto pa je zmagal še na enem od hrvaških trejlov. Startal je zadnji in skočil na prvo mesto. Drugi je bil Paolo Glavina iz Boljunca, eden od organizatorjev teka v Briščkih, pripadnik Ljudstva tekačev, saj sodeluje tudi pri naših štafetah, tretji pa je bil stari znanec X-teka iz Trsta Amedeo Sturam. Tudi Simonu se X-tek zdi zelo zanimiv, to je bilo pravo doživetje. Povejmo še, da je bil sedmi absolutno stric Ane Čufer Mirko Čufer. Na startu ni bilo nekaterih šampionov briškovskega teka, ki so tako zamudili priložnost za pokalno zmago.

V najstarejši kategoriji sta tekla dva gospoda, dve leti starejši Albert Lazar je bil hitrejši od Sergia Englandija. Polovica tekačev je prišla iz Italije, Slovenija je bila zastopana s tekači z domala vseh koncev države, tekle pa so tudi Hrvatica in Črnogorka. X-tek je tako zbral tekače iz petih držav, če smo prav šteli.

Za tekače je skrbelo skoraj 40 prostovoljcev, od domačih Slivarcev in Kraševcev tudi Istrani, prostovoljka iz Velenja pa se je celo odločila, da svoj rojstni dan preživi v Slivju, kolege iz organizacije je presenetila s pecivom.

Lani so domače žene skuhale super joto, letos so super joti dodale še bolj super štrudel (širši Sloveniji znan kot jabolčni zavitek) iz slovitih brkinskih jabolk, ki se je kar stopil v ustih. Ponudba domačih izdelkov in pridelkov na mini tržnici v Slivju, kamor so se po teku preselili tekači, je bila tokrat še bogatejša od lanske, pa tudi prometa je bila kakr precej. To je – med drugim – tudi eden od ciljev organizatorjev. Pozornost Tržačanov je šla tudi brkinski slivovki – gostitelji so jo (seveda brezplačno) očitno ponudili v premajhnih količinah ...

Priznanja je delila županja občine Hrpelje-Kozina Saša Likavec Svetelšek. Nekoliko se ji je mudilo, kajti čakali so jo še na druženju ob kostanju v Rodiku (sobotni kostanjev praznik so zaradi slabega vremena prestavili na nedeljo). Za podelitev pokalov si je nadela bele rokavice, tako kot so si jih tudi vsi prejemniki. Pokali so namreč iz aluminija, ta pa je občutljiv na dotik z golo roko. Tudi letos jih je oblikoval in izdelal podjetnik, sicer jamar, Bojan Spasović s svojo ekipo. X-tek namreč slovi tudi po unikatnih pokalih.

11-letni Tarik je ob koncu pomagal Igorju Reščiču izžrebati 25 prejemnikov praktičnih nagrad, ki so jih prispevali sponzorji, tudi naglavne lučke, nepremočljive vrečke za mobije in dva kakovostna kosa športnih oblačil.

Vsak tekač iz startnine 10 evrov prispeva en evro za čiščenje kraškega podzemlja. Nekaj dni pred tokratnim tekom so člani Jamarskega društva Dimnice Koper čistili jamo pri Materiji, od izkupička tretjega teka pa bodo organizatorji spet desetino startnine namenili čistosti jam. Vsekakor je dobro vedeti, opozarja Franci Malečkar, da se tekači X-teka trudijo za čistost vode, ki jo pijejo Koprčani in njihovi sosedi, priteče pa prav s tega konca Krasa.

 Izidi, moški absolutno:

Ženske absolutno:

Simon Strnad, zmagovalec tretjega X-teka.

Najhitrejša dekleta (pokale držijo z rokavicami): Nicol Guidolin, Ana Čufer, namesto Alionke Kornijenko, ki je odhitela domov k hčerkici, pa je na tretji stopnički njena pooblaščenka.

Prvi par na teku sta sestavljala Zvonko Belec (levo) in Veselko Španič.

Posnetek iz podzemlja. Tekačem so jamarji pod noge položili rdeče preproge.

Franci Malečkar je dvakrat vodil po jami. Najprej tekače, da se spoznajo s progo, po tekmi pa še vse ostale zainteresirane.

Tekače je pozdravila županja Saša Likavec Svetelšek.

Avtor pokalov Bojan Spasović.

Fotogalerija 1 je na povezavi.

Fotogalerija 2 je na povezavi.

Fotogalerija 3 je na povezavi.

Video Miloša Stankoviča je na povezavi.

VJ, foto: Lucia in Claudio Sardella, Mitja Črne, VJ

(avtor je eden od organizatorjev)

PODNANOS

09 10
 2016

Planinsko društvo Podnanos je 9. oktobra 2016 pripravilo 19. Gorski tek na Nanos, tekaško prireditev v spomin na Fabjana Furlana. Sodelovalo je 96 tekačev, od tega 11 otrok, na članski progi pa sta bila najhitrejša Simon Alič in Klementina Lemut.

Z udeležbo so bili organizatorji zadovoljni, vsi pa tudi z vremenom in razmerami na progi (Simon Alič je slednje ocenil kot idealne). Dejstvo, da na isti dan kot nanoški tek vsakokrat pripravijo tudi Barkolano, ni vplivalo na udeležbo italijanskih tekačev, ob rednih udeležencih tekov PGT smo tokrat na progi videli tudi Sereno Kuhar, eno boljših tržaških tekačic (Nanto Trieste Atletica), vrstnico Urše Trobec. Prišla je tik pod stopničke, na četrto mesto v absolutni konkurenci. Najboljši od italijanskih tekačev je bil spet Goričan Giorgio Turel v prvi deseterici, skupno je v svoji kategoriji osvojil drugo mesto.

Po tem, ko sta Simon Strnad in Mihaela Tušar ponovno in predčasno osvojila naslova prvakov sezone PGT 2016, ju na zadnjem teku ni bilo zraven.

V moški konkurenci smo z zanimanjem pričakovali peti letošnji dvoboj Simona Aliča in Uroša Vodopivca, ki se je to sezono vrnil na gorskotekaške proge. Izteklo se je tako kot na prvih štirih merjenjih, z zmago 14 let starejšega Simona, je pa priznal, da se je moral kar potruditi.

Med dekleti je bila startna lista podobna tistim s prejšnjih tekov, prijavili sta se tudi Ana Čufer, mlada šampionka iz Dobravelj pri Ajdovščini, ki po novem teče za ekipo Salomona, in Klementina Lemut. Slednja je s svojim videzom dajala slutiti, da je fizično odlično pripravljena, ne glede na to, da je letos na tekih PGT skorajda nismo videli. Ni bil samo videz, resnično ima Klementina tačas v nogah dinamit. Zmagala je z izdatno prednostjo pred tekmicami, ki jih je doslej večinoma gledala v hrbet. Po nekaj drugih mestih lani in letos je bila to njena prva zmaga v PGT, zdi pa se, da to še zdaleč ni skrajni doseg te nadarjene tekačice z Vipavskega. Tudi Ana je zaostala za njo, vendar je to neka druga zgodba. Štirje tekači iz dobravske družine Čufer (doma je ostala samo tista gospa, ki podpira tri hišne vogale), ob Ani še brata Matija in David ter oče Stanko, so se namreč odločili za družinski tekaški pristop na pobočju Nanosa: tempo so prilagodili najpočasnejšemu in na cilj prišli skupaj (vsi so kljub temu osvojili medalje, Ana tudi pokal). Ana je v petek in soboto nastopila in zmagala na dveh tekih po stopnicah, v Mariboru in Nabrežini, lovu na tretjo zmago v treh dneh pa se je v imenu družinske harmonije odpovedala.

Razglasitev izidov je nekoliko zamujala, za kar so bili krivi nekateri tekači. Na cilj so prihajali brez (vidnih) startnih številk, tako da so organizatorji dobro uro porabili za ugotavljanje identitete posameznikov. Formalno bi lahko vse, ki številk niso imeli pripetih na prsih, diskvalificirali oziroma jih v razvrstitvi ne bi upoštevali. Morda bi to bila koristna lekcija, saj se je ta tekaška razvada že kar razpasla ...

Na Nanosu se je iztekla sezona PGT 2016. Preostaja le še zaključna prireditev, združena s prvim tekom naslednje sezone, gorskim tekom na Tabor (Gaberje pri Ajdovščini). Organizatorji PGT še iščejo primerni termin konec novembra.

Izidi:

Absolutno moški:

1. Simon Alič (ŠD Nanos) 30:11
2. Uroš Vodopivec (ŠD Nanos) 31:16
3. Anej Likar (ŠD Nanos) 32:32

Ženske:

1. Klementina Lemut 37:44
2. Ana Čufer (Salomon) 41:51
3. Urša Trobec (ŠD Setnik) 42:41

Zmagovalci po kategorijah:

M 1987 in mlajši: Anej Likar
M 1986-1980: Uroš Vodopivec
M 1979-1973: Borut Mlakar (ŠD Šentviška gora)
M 1972-1966: Simon Alič
M 1965-1959: Spartaco Brizzi (Trst)
M 1958-1951: Slavko Prezelj (PD Podbrdo)
M 1950 in starejši: Boris Žigon (DLT Filipides)
Ž 1991 in mlajše: Ana Čufer
Ž 1990-1982: -
Ž 1981-1975: Klementina Lemut
Ž 1974-1968: Nataša Rupnik (TSK Logatec)
Ž 1967-1960: Urša Trobec
Ž 1959 in starejše: Tea Bajc (Triatlon klub Ajdovščina)
ml. dečki: Tai Bajec
st. dečki: Anže Lenarčič (AK Pivka)
ml. deklice: Gaja Leban Jež (AD Posočje)
st. deklice: -

Vsi izidi so na povezavi.

Klementina Lemut pred ciljem.

Poker ŠD Nanos: Ferjančič, Vodopivec, Alič, Likar.

Štirje tekači iz družine Čufer (Ana, David, Matija, Stanko) iz Dobravelj so se tokrat odločili za skupinski tek in izbrali tempo, ki je ustrezal vsem. Kljub temu pa so vsi osvojili medalje.

Najhitrejša dekleta: Ana, Klementina, Urša.

Tržačanka Serena Kuhar.

Med starejšimi dečki je zmagal Pivčan Anže Lenarčič.

Franko Šiškovič, eden od organizatorjev X-teka Dimnice 2016, je nastopil v letošnji majci tega teka.

Fotogalerija 1 je na povezavi.

Fotogalerija 2 je na povezavi.

Video je na povezavi.

VJ

ISTRA

01 10
 2016

Izolski ultramaratonec Mitja Volčanšek, ki je minulo poletje kot prvi Slovenec pretekel sto milj Leadvilla (ZDA), je na prvi oktobrski dan povezal Tržaški in Kvarnerski zaliv. Odtekel je 66 kilometrov dolgo pot med planinskim domom Mario Premuda (82 m) v soteski Glinščica in vrhom Učke (1401 m), najvišjo točko Istre, nad Opatijo oziroma Reko. Pri tem se je povzpel na vse planinsko zanimive vrhove na poti in nabral 3600 višinskih metrov. Sprva je nameraval tek zaključiti prav ob morju, v Medveji, vendar ga je na Učki gleženj začel opozarjati, naj se ustavi.

Mitja je s svojim tekom želel opozoriti na to, da je Istra za Istrane ena sama, da meje ne štejejo. Dejansko se je pokazalo, da je dandanes prečenje Istre po ozemlju treh držav možno brez ustavljanja na mejah, saj je tudi na Hrvaško vstopil na planinski poti (med Italijo in Slovenijo je to že ustaljena praksa), ne da bi imel opravka z mejnimi službami. Seveda pa je imel vseskozi pri sebi osebno izkaznico.

Nekateri odseki planinskih poti so bili slabo označeni in zanemarjeni, tako da je bil Izolan nekaj časa primoran iskati pravo pot. Spremljali in oskrbovali so ga Simon Hrvatin, ki je z Mitjem tekel na prvem delu poti, Marko Vidmar in Venčeslav Japelj. Med Trstenikom in vznožjem Učke (prelaz Poklon) je bilo oskrbovanje tekača onemogočeno, a dehidracija ni bila prehuda. Dan je bil zelo primeren za tek, brez dežja in pretirane vročine, vrh Učke se je ravno v času prihoda Mitje znebil odeje iz oblakov.

Simon in Mitja na startu, 1. oktobra 2016 malo pred 7. uro, pred planinsko kočo Premuda.

Mitja na cilju vrh Učke.

Fotogalerija je na povezavi.

Video je na povezavi.

VJ, foto: Simon Hrvatin, Marko Vidmar, VJ

IDRIJA

24 09
 2016

Idrijski tekaško smučarski klub je na zadnjo soboto v septembru pripravil 16. Vzpon na Hleviše za tekače in kolesarje. Med gorskimi tekači sta bila najhitreje na cilju 5,8-kilometrske proge s 470 višinci Simon Alič in Sergeja Lipušček. Našteli smo rekordnih 151 tekačev in kolesarjev, katerim gre prišteti še nekaj deset pohodnikov, rekord pa je padel tudi na kolesarski progi, popravil ga je Luka Tavčar, po novem znaša 21:49.

Vreme je bilo idealno, za koga še tudi prevroče, vsekakor pa je bilo martinčkanje pri koči, v pričakovanju razglasitve izidov, nadvse prijetno opravilo. Tokrat so si udeleženci te tradicionalne prireditve lahko ogledali preurejeno okolico koče. Idrijsko planinsko društvo je ob pomoči zavarovalnice Triglav izvedlo številne posege, med drugim uredilo tudi plezalno steno, tako da so Hleviše še privlačnejši cilj za družinske izlete Idrijčanov in okoličanov.

Konkurenca kolesarjev je bila kot običajno močna, in to v vseh kategorijah, od otrok, visoko sedečih na (pre)velikih gorskih kolesih, do kolesarjev in kolesark v zrelih letih. Tanje Žakelj ni bilo zraven, je pa zato v svoji kategoriji zmagal njen oče Ivan. Luka Tavčar je po rekordu na Širokem postavil tudi rekord Hleviš. Njemu in Simonu Aliču so organizatorji namenili pršuta, številnim drugim tekmovalcem pa praktične nagrade. Organizatorji so se potrudili, bili so darežljivi, pa tudi upravitelji koče so imeli v svoji ponudbi dovolj zanimivih kulinaričnih poslastic, od okusne jote do prleške gibanice in obilnega jabolčnega zavitka, vse to za zelo sprejemljive cene.

Simon Alič ni bil preveč zadovoljen s tem, kako so prejšnji vikend izpeljali tek po planiški velikanki, kjer ni dobil prave priložnosti, da se izkaže (finala niso izpeljali, obveljali so časi kvalifikacij), na Hlevišah pa ni imel težav pri osvajanju prvega mesta. Uroš Vodopivec je sicer pokazal kar visoko formo, na položnejših odsekih se je držal Simona, ko pa se je klanec zategnil, je Gorenjec potegnil in si pritekel polminutno prednost. Spet so prevladovali člani ŠD Nanos, zasedli so prvih šest mest. Simonu in Urošu so sledili Simon Strnad, Tomaž Ferjančič, Anej Likar in Aleš Štor.

V ženski konkurenci so se izkazale domačinke, tekačice iz Idrije in Cerknega so zasedle prva štiri mesta. Veteranka Sergeja Lipušček, sicer predvsem ravninska tekačica, se niti ne spomni, katera je že ta zmaga, kraljici Hleviš sta sledili mladenki Saša Pisk in Anja Golob, ki jo na tekih srečujemo praviloma samo na Idrijskem, četrta pa je bila še ena veteranka Mihaela Tušar. Sergeja in Mihaela sta letos srečali Abrahama in na to temo je bil uglašen marsikateri komentar izidov. Mihaela je nekaj dni pred tem zastopala Slovenijo na svetovnem prvenstvu v gorskem teku, v letošnjo reprezentanco pa bi utegnila brez večjih težav še pri teh letih vstopiti tudi Sergeja.

Naslednji, zadnji gorski tek za točke PGT bo Tek na Nanos, v Podnanosu ga bodo pripravili 9. oktobra.

Izidi:

Absolutno moški:

1. Simon Alič (ŠD Nanos) 28:28
2. Uroš Vodopivec (ŠD Nanos) 29:03
3. Simon Strnad (ŠD Nanos) 29:54

Ženske:

1. Sergeja Lipušček (DLT Filipides) 34:24
2. Saša Pisk 35:37
3. Anja Golob 36:56

Zmagovalci po kategorijah:

M 1987 in mlajši: Anej Likar (ŠD Nanos)
M 1986-1980: Uroš Vodopivec
M 1979-1973: Borut Mlakar (ŠD Šentviška gora)
M 1972-1966: Simon Alič
M 1965-1959: Lučano Plahuta (DLT Filipides)
M 1958-1951: Andrej Jesenko
M 1950 in starejši: Boris Žigon (DLT Filipides)
Ž 1991 in mlajše: Sindis Čufer (Silux Sport)
Ž 1990-1982: Saša Pisk
Ž 1981-1975: Martina Svetičič
Ž 1974-1968: Nataša Rupnik (TSK Logatec)
Ž 1967-1960: Sergeja Lipušček
Ž 1959 in starejše: Marija Moser (Škofja Loka)
ml. dečki: Staš Prezelj Trebše
st. dečki: Natan Maj Poženel (ŠKTD Lom)
ml. deklice: Gaja Leban Jež (AD Posočje)
st. deklice: Sara Furlan (ŠD Nanos)

Vsi izidi so na povezavi.

Start mladih tekačev, ki so se merili na krajši progi (1,5 km).

Simon Alič in Uroš Vodopivec, dva najhitrejša.

Kraljica Hleviš Sergeja Lipušček.

Idrijčanke so v kategoriji članic monopolizirale zmagovalne stopničke. Ob Saši in Anji je Nina Dizdarevič (desno).

Mlajše veteranke na stopničkah niso skrivale dobrega razpoloženja. Z leve: Marta Švigelj, Nataša Rupnik, Špela Malovrh.

Fotogalerija 1, ki vključuje tudi kolesarje, je na povezavi.

Fotogalerija 2 je na povezavi

Video je na povezavi.

VJ, foto: Katja Furlan, VJ

BOVEC

18 09
 2016

Enaintrideset let po zadnjem bovškem maratonu so člani TD Bovec, ob izdatni podpori bovške občine in sponzorjev, angažiranju številnih subjektov z Bovškega in pritegnitvi 300 srčnih prostovoljcev, 18. septembra 2016 znova pripravili to kraljevsko tekaško prireditev. Dodali so polmaraton, ki je štel za prvenstvo Primorske, zabavni tek in že v soboto tek za mladino. Prireditev je kljub dežju pritegnila več kot 5000 tekačev, organizatorjev in gledalcev.

Maratonska proga je bila zelo zahtevna, s približno 650 metri vzponov, največ v zadnjem delu proge, podlaga je bila precej kilometrov neravna. Ob dežju, ki je maratonce spremljal dobršen del teka, so vse te okoliščine samo trem tekačem dopustile čase pod tremi urami. Zmagovalec je postal Danijel Vojinov, blizu pa sta mu bila Klemen Rojnik in Boštjan Potočnik. Boštjan je že stal na stopničkah Banka Koper 2. Istrskega maratona, na katerem je dosegel za približno pet minut boljši čas.

Med ženskami je slavila Cerkljanka Jasmina Pitamic Vojska, ki je za najhitrejšo trojico moških zaostala za dobre četrt ure, njena prednost pred Martino Colnar in Katjo Rakušček pa je bila izdatna, 20-minutna. Tako se je na stopničkah pridružila možu Marku, tretjemu na 8-kilometrskem teku; to je bil tudi najuspešnejši tekaški par v Bovcu.

Po lanskem primorskem prvenstvu v polmaratonu so letošnjega pripravili Bovčani. Najboljši absolutno so bili najboljši tudi v tej konkurenci, v kateri štejejo izidi slovenskih tekmovalcev. Seznam prvakov po kategorijah na ženski strani se začenja z gorskotekaško šampionko, Primorko Lucijo Krkoč, končuje pa z Dolenjko Jožico Rogelj, ki tokrat ni tekla maratona.

Med prvaki v moških kategorijah so prevladovali Gorenjci in Ljubljančani, primorske barve pa branita domačin Edi Kutin in »sosed« iz Ponikev Milan Kogoj.

Na teku Fun run (zabavni tek) sta zmagala tekača iz ekipe AK Prijedor, s katerim Bovčani že leta negujejo tesne stike in izmenjujejo nastope na svojih prireditvah. Tako Mirko Cvijić kot Anja Trebovac sta si pritekla izdatno prednost. Sledili so jima Matija Cendou iz Benečije in Marko Vojska, nekdanji prvak primorskega tekaškega pokala, ter Žana Rojnik in Slavica Lavretič.

Odziv na napovedani Bovec maraton je bil množičen, organizatorji so zato prijave, ko so te presegle število 1500, ustavili. Teč je prišlo nekaj manj kot 1300 odraslih, od katerih so jih na cilju našteli 1230 (401 na 8 km, 656 na 21 km, 173 na 42 km), do prvotno zamišljene udeležbe 1500 tekačev pa je pomagalo 212 mladih tekačev na Kuža pazi! teku, ki je štel tudi za točke PPT. Takšnega obiska ni prinesla nobena druga športno rekreativna prireditev v Bovcu, zasedene so bile vse nočitvene zmogljivosti.

Organizatorji so se izredno potrudili, njihovo dobro voljo in srčnost so tekači čutili na vsakem koraku, to je bilo najpomembnejše »gorivo« Bovec maratona, tako kot na drugih dveh primorskih maratonih, GM4O in Istrskem maratonu (organizatorji slednjega in Petrini angelčki so se pridružili bovškim prostovoljcem). Lahko rečemo, da je to že dodobra uveljavljen standard primorskih tekov.

Ob štafeti Ljudstva tekačev, ta je pred dnevi maratonsko iskro prinesla iz Kopra v Bovec, so Bovčani po zaslugi domačega glasbenika Petra Della Bianca predstavili himno prireditev, v dneh maratona pa so izkoristili priložnost tudi za vsestransko, tudi kulinarično (»buški krafi«, njihovi štruklji, so iz Bovca odhajali tudi zamrznjeni v torbah obiskovalcev), predstavitev svojega kraja. Dodatna ponudba in zabavni program sta bila pestra in kratkočasna. Po nedavni oživitvi kaninske žičnice je bila izvedba Bovec maratona še en pozitiven signal za (gospodarsko) življenje Bovškega.

Vodja organizacije Vasja Vitez se je veselil dejstva, da doslej še nikomur drugemu na Bovškem ni uspelo pritegniti toliko prostovoljcev. Za Ljudstvo tekačev je po prireditvi povedal: »Odzivi so izjemni, veseli smo tudi, da je vsa dolina dihala z udeleženci. V pogovorih so udeleženci zatrjevali, da je bila kulisa tako na startno-ciljnem prostoru kot na trasah odlična, zavedamo pa se, da bomo lahko prihodnje leto še boljši.« Vitez je ugotavljal, da so bili tekači dobro pripravljeni in so znali oceniti svoje sposobnosti, saj zdravniška posredovanja niso bila potrebna. »Nismo obljubljali rekordnih dosežkov, to je maraton za tekaške uživače, predpogoj pa je, da so dobro pripravljeni in da poznajo svoje sposobnosti.« Znotraj časovne omejitve so skoraj vsi prečkali ciljno črto, odstopov je bilo zelo malo.

Izidi:

Maraton, absolutno, moški:

1. Danijel Vojinov (Iskra ISD) 2:57:43
2. Klemen Rojnik 2:58:15
3. Boštjan Potočnik (Poljski tekači) 2:59:03

Ženske:

1. Jasmina Pitamic Vojska (Cerkno) 3:14:13
2. Martina Colnar 3:33:18
3. Katja Rakušček (SportKa Žiri) 3:35:48

Polmaraton, tudi za prvenstvo Primorske (izidi so enaki):

Absolutno, moški:

1. Janez Ferlic (Poljski tekači) 1:15:58
2. Boštjan Jenčič 1:16:56
3. Franci Teraž (Acroni-Team) 1:18:18

Ženske:

1. Lucija Krkoč (ŠD Nanos) 1:22:34
2. Eva Zorman 1:24:41
3. Nataša Robnik 1:28:33

Primorski prvaki po kategorijah:

A Boštjan Jenčič
B Anže Šenk (ŠD Jezersko)
C Janez Ferlic
D Marko Grobelšek (Tek.si)
E Andrej Podgoršek (ŠD Radost)
F Franci Teraž (Acroni-Team)
G Miro Savič (Acroni-Team)
H Tone Košnjek (ŠD Divji zajci)
I Edi Kutin (TKK Srpenica)
J Milan Kogoj (ŠD Šentviška gora)

Primorske prvakinje po kategorijah:

A Lucija Krkoč
B Mary Pavlič (ŠD Suhadole)
C Vesna Kočar
D Nataša Robnik
E Maja Romih (Tek.si)
F Marina Andrašič
G Slavka Petraš (Urbani tekači)
H Ana Orešnik (SportKa Žiri)
I Jožica Rogelj (Marathon Novo mesto)

Fun run (8 km), absolutno, moški:

1. Mirko Cvijić (AK Prijedor) 27:30
2. Matija Cendou (GSA Pulfero) 29:21
3. Marko Vojska 29:43

Ženske:

1. Anja Trebovac (AK Prijedor) 33:41
2. Žana Rojnik 35:08
3. Slavica Lavretič 36:34

Vsi izidi so na povezavi.

Start maratoncev in polmaratoncev.

Petke za tekače na zabavnem teku na osem kilometrov.

Najhitrejši maratonci, z leve: Klemen Rojnik, Danijel Vojinov, Boštjan Potočnik.

Najhitrejše maratonke, z leve: Martina Colnar, Jasmina Pitamic Vojska, Katja Rakušček.

Fotogalerija 1 je na povezavi.

Fotogalerija 2 je na povezavi.

Fotogalerija 3 je na povezavi.

Video je na povezavi.

VJ

CERKNO, BOVEC

17 09
 2016

Zgodilo se je, da sta se dva mladinska teka PPT srečala na isti dan. Sobota, 17. septembra, je tako ponudila dva teka za točke v razmaku dveh ur in pol. Bilo je sicer za spremljanje tekaških tekmovanj in premagovanje razdalje med Cerknim in Bovcem zanimivo popoldne, za mlade tekače pa dve resni tekmi v treh urah vsekakor niso priporočljive. Upajmo, da se bodo organizatorji v prihodnje o terminih uspešneje dogovarjali.

V Cerknem je teklo 122 tekačev, ob dejstvu, da so kar pomemben delež prispevali Cerkljani, ki jih sicer praviloma na drugih tekih PPT ni videti. S po petimi zmagami sta bila najuspešnejša ŠD Nanos in OŠ Cerkno. Pri prvih sta vseh pet prispevali družini Kopatin in Žgur, pri gostiteljih teka pa je blestela družina Vojska (v nedeljo sta medalji v absolutnih konkurencah Bovec maratona pobrala še starša; to je bil najverjetneje najuspešnejši vikend te družine doslej). Odločitve o vseh zmagovalkah so padle že pred Cerknim, pri fantih pa je bilo v šestih od devetih kategorij napeto prav do konca.

Serijska zmagovalca, brata Kopatin, Rok in Jan Franc, sta imela v primeru nastopov na obeh tekih še vse možnosti za skupni zmagi, ki si jo je njuna sestra Sara že priborila. V družini so se odločili poskusiti, tudi zato, ker jima po štirih zmagah v štirih tekih niti ni bilo treba več zmagovati. Brata sta v Cerknem zmagala, prevzela medalji, potem pa se je vseh pet članov družine odpeljalo v Bovec. Bili so v prednosti pred poročevalcem Ljudstva tekačev, ki je moral počakati do konca tekmovalnega sporeda v Cerknem. Na srečo so organizatorji iz osnovne šole, ki jih je vodila Ana Hadalin, hiteli v strahu pred dežjem in prireditev izpeljali zelo hitro. Vseeno pa je poročevalec zamudil nekaj prvih startov v Bovcu, kjer so se odločili za obratni vrstni red: najprej teki najstarejših, na koncu pa najmlajši. Za dvojni nastop se niso odločili samo Kopatini, temveč še nekaterih drugi mladi tekači. Takšna zagnanost je simpatična, vprašanje pa je, kako zdravo je dvojno obremenjevanje otrok.

V Cerknem so odprta vprašanja skupnih zmagovalcev odkljukali Jan Žgur z zmago, Andrej Skočir z drugim mestom za Natanom Majem Poženelom, kar je zadostovalo za skupno zmago; tudi drugo mesto Maksa Požarnika Vavkna je prineslo skupno zmago, medtem ko v najstarejši fantovski tekmovalni skupini ni bilo tekmovalcev ne v Cerknem ne v Bovcu – in tako je s štirimi nastopi, od teh je bila ena zmaga, skupni zmagovalec postal Tan Černigoj. Za Bovec je ostalo odprto samo še eno vprašanje: bosta Kopatina prišla na tekmo pravočasno in se v zadnjem hipu dokopala do skupne zmage? Oba igrata tudi nogomet, in kombiniranje dveh športov je bilo letos zahtevno.

Vsi, ki so se namenili še v Bovec, so tja prispeli pravočasno. Jan Franc ni zmagal, a edini poraz v sezoni ni ogrozil skupne zmage, Rok pa je zabeležil še peto zmago ter se postavil bratu in sestri ob bok. Med tistimi, ki so hiteli v Bovec, so bile še Neža in Zala Lenarčič ter Neja Močnik, ob njih pa še Luka Močnik, edini štirje z nastopi na prav vseh tekih PPT sezone 2016.

Teki iz letošnje serije PPT so končani. Bilo jih je 13, dva sta odpadla (Panovec in Koper na stadionu). Zaključna prireditev je napovedana za 20. november 2016 v Hotedršici, podrobnosti pa še niso znane. Seštevki točk ekip mladinskih tekov še niso objavljeni, pričakovati je gladko zmago AD Posočje.

Izidi:

Cerkno:

Deklice 2009 in mlajše: Manca Žibert (ŠD Tek je lek)
Deklice 2008: Sara Kopatin (ŠD Nanos)
Deklice 2007: Klara Močnik (OŠ Cerkno)
Deklice 2006: Gaja Leban Jež (AD Posočje)
Deklice 2005: Hana Vojska (OŠ Cerkno)
Deklice 2004: Zala Pivk (ŠD Hotedršica)
Deklice 2003: Teja Tušar (OŠ Cerkno)
Deklice 2002: Larisa Keglevič (AK Pivka)
Deklice 2001: Kristina Ipavec (Gimnazija Idrija)
Dečki 2009 in mlajši: Tian Ziliani (AD Posočje)
Dečki 2008: Nace Vojska (OŠ Cerkno)
Dečki 2007: Mark Žgur (ŠD Nanos)
Dečki 2006: Rok Kopatin (ŠD Nanos)
Dečki 2005: Jan Žgur (ŠD Nanos)
Dečki 2004: Jan Franc Kopatin (ŠD Nanos)
Dečki 2003: Natan Maj Poženel)
Dečki 2002: Neven Tušar (OŠ Cerkno)
Dečki 2001: -

Bovec:

(ni podatkov o klubski oz. šolski pripadnosti)

Deklice 2009 in mlajše: Lejla Kranjc
Deklice 2008: Sara Kopatin
Deklice 2007: Evita Ivančič
Deklice 2006: Ajda Sovdat
Deklice 2005: Neža Lenarčič
Deklice 2004: Žana Sovdat
Deklice 2003: Sara Brumen
Deklice 2002: Barbi Melihen
Deklice 2001: -
Dečki 2009 in mlajši: Gal Rutar
Dečki 2008: Mathias Mlekuž
Dečki 2007: Gal Zidar
Dečki 2006: Rok Kopatin
Dečki 2005: Tim Žgajnar
Dečki 2004: Andrej Lukač
Dečki 2003: Natan Maj Poženel
Dečki 2002: Tobi Gaber
Dečki 2001: -

Zmagovalci PPT 2016:

(izidi so neuradni)

Deklice 2009 in mlajše: Manca Žibert (7 zmag)
Deklice 2008: Sara Kopatin (8 zmag, nepremagana)
Deklice 2007: Evita Ivančič (7 zmag, nepremagana)
Deklice 2006: Ajda Sovdat (7 zmag, nepremagana)
Deklice 2005: Neža Lenarčič (7 zmag)
Deklice 2004: Žana Sovdat (7 zmag, nepremagana)
Deklice 2003: Sara Likar (ŠD Nanos, 5 zmag)
Deklice 2002: Larisa Keglevič (5 zmag)
Deklice 2001: Kristina Ipavec (6 zmag, nepremagana)
Dečki 2009 in mlajši: Jan Dolmovič (OŠ Blanca, 5 zmag)
Dečki 2008: Nace Vojska (OŠ Cerkno, 6 zmag, nepremagan)
Dečki 2007: Martin Leban (AD Posočje, 6zmag, nepremagan)
Dečki 2006: Rok Kopatin (5 zmag)
Dečki 2005: Jan Žgur (5 zmag)
Dečki 2004: Jan Franc Kopatin (5 zmag)
Dečki 2003: Andrej Skočir (5 zmag)
Dečki 2002: Maks Požarnik Vavken (ŠD Hotedršica, 1 zmaga)
Dečki 2001: Tan Černigoj (AD Posočje, 1 zmaga)

Vsi izidi so na povezavi.

Gaja Leban Jež (2006) je zmagala v Cerknem. Letos je odtekla osem tekov, trikrat je zmagala. Za njo pa mladi tekaški potenciali v družini še zdaleč niso izčrpani.

Amanda in Larisa Keglevič (2002). Larisa je osvojila tradicionalno darilo OŠ Cerkno zmagovalcem, simpatično sovico.

Kristina Ipavec je edina iz letnika 2001 vztrajala do konca – in zmage.

Nace Vojska (2008, v sredini) se je v soboto in nedeljo veselil tudi tekaških uspehov sestre Hane in staršev.

Natan Maj Poženel (2003) je v Cerknem proti Andreju Skočirju zabeležil zmago; to je bil edini Andrejev poraz v sezoni.

Sara Kopatin (v sredini) je tudi letos skupna zmagovalka letnika 2008.

Teja Tušar (2003, v sredini), ena od petih zmag domače ekipe v Cerknem.

Maks Požarnik Vavken (2002, levo), skupni zmagovalec za ŠD Hotedršica.

Mladina je v soboto dodobra razgibala Bovec in ga ogrela za nedeljske nastope odraslih.

Rok Kopatin (2006) napoveduje, da bo tudi prihodnje leto tekel in igral nogomet, medtem ko njegov brat Jan Franc (2004) o tej dilemi še razmišlja.

Fotogalerija 1 je na povezavi.

Fotogalerija 2 je na povezavi.

Video je na povezavi.

VJ

POVIR

10 09
 2016

Sobota, 10. septembra 2016, je bila prijeten dan za tek. Živahno je bilo med teki mladine, precej bolj pusto pa med tekom odraslih. Da ni bil to zadnji tek odraslih v Povirju? Na 10-kilometrski progi sta bila najhitrejša državna reprezentanta v gorskem teku Aleš Žontar in Lucija Krkoč, lastnica dveh medalj z zadnjega SP v gorskem maratonu. Oba sta tekla rekordno.

Člani ŠD Povir in številni Povirci, ki so pomagali, so se sicer potrudili, vse so naredili tako, kot je treba, še tudi praktične nagrade so na koncu razdelili med tekače – kar je navada, ki izumira. Mladine je bilo obilo (kar 150, odlično udeležbo so zagotovili učitelji športne vzgoje s sežanske osnovne šole), med seboj so bili odločilne bitke za skupne uvrstitve, toda odraslih je bilo samo 44, toliko kot v Vrtojbi in štirje manj kot v Sežani. V ŠD Povir resno razmišljajo, da bi opustili članske tekme, medtem ko naj bi tek za otroke pripravljali še naprej.

Ob progi in na startno-ciljnem prostoru med člansko tekmo ni bilo prave živosti, bilo je prav turobno, čeprav je bila kakovost tekačev pravo nasprotje njihovi množičnosti. Upajmo, da bodo Povirci v naslednjih mesecih našli odgovor na vprašanje, kako tekače znova pritegniti. Kras s svojimi dobrotami in lepotami ostaja odlično izhodišče, ki ga Kraševcem marsikje zavidajo. Letos ni bilo teka po Panovcu, odpadel bo stadionski tek v Kopru, dobravski niti ni prišel na seznam tekov PPT ... Slabe novice. Novi časi terjajo nove prijeme in novo energijo. V Povirju je teklo sedem Italijanov, z nekaj promocije je vedno mogoče pričakovati izdatno prisotnost naših zahodnih sosedov, za katere so slovenski, zlasti primorski teki obljubljena dežela. Samo da zanjo še premalo vedo. In naše kontinentalce Kras vedno znova očara ...

Luciji Krkoč je povirska proga všeč, zato prihaja na Kraški tek, čeprav jo na slovenskih tekih, tudi precej pomembnejših, vidimo bolj poredko. Seveda ne gre pričakovati, da bodo tekači svetovnega razreda drli na primorske teke, zato pa jih je od časa do časa na naših tekih prijetno pozdraviti. Če Lucija vidi v povirskem teku nekaj več, bi utegnili tudi drugi.

Tekačica iz Batuj seveda ni imela težav, zaostala je le za petimi fanti in se pri tem niti ni zadihala, rekord je padel mimogrede. Sergeja Lipušček je bila spet najhitrejša med rednimi udeleženkami letošnjih tekov PPT, sledili pa sta ji – kot smo že vajeni – Kristina Bele in Janja Torkar Božič. Peta je bila povratnica na tekaške proge Jerica Kravos, za katero je dolgotrajna poškodba končno samo še zgodovina.

Pokru najhitrejših, ki so ga sestavili Aleš Žontar, Jernej Šemrov, Aleš Suhadolnik in Tomaž Ferjančič, se je pridružil Nejc Lokar, ki se prav tako vrača po poškodbi.

Mladina je tekla pred člani in veterani. Kot že nekajkrat so tudi letos iz Sežane v Povir prikolesarili učenci OŠ Sežana, odtekli, se zabavali in se nato vrnili v Sežano. Med njimi je nekaj talentov, žal pa jih – najverjetneje do naslednjega Kraškega teka – na primorskih tekih ne bomo videli. Že na začetku se je pokazalo, da je še marsikateri talent skrit. Manca Žibert, na primer, je bila med najmlajšimi deklicami doslej nepremagana in je že osvojila skupni naslov, v Povirju pa je morala priznati premoč Sežanke Lare Gomizelj.

Družino Kopatin je tokrat zastopala samo Sara, medtem ko sta brata Rok in Jan Franc igrala nogomet. Same letošnje zmage jima ne bodo pomagale do skupnih prvih mest, ki bi bili logični, saj jima bo zmanjkal en tek. Sara je zmagala še šestič, njen izkupiček šestih najboljših nastopov, ki štejejo za skupno uvrstitev, je popoln.

Seznam zmagovalcev v Povirju objavljamo v nadaljevanju, ob tem pa dodajmo še nekaj besed o skupnih uvrstitvah. Manca in Sara sta, kot rečeno – že prvakinji v svojih, najmlajših kategorijah 2009 in mlajše ter 2008. V letniku 2007 je s šestimi zmagami Evita Ivančič že prva in tokrat niti ni tekla, prav enako velja za Ajdo Sovdat v letniku 2006, v letniku 2005 ima Neža Lenarčič, ki tudi ni tekla v Povirju, šest zmag (prvi dve tekmi pa ni zmagala), je tudi edina med zmagovalkami, ki so odtekle vse teke. Žane Sovdat (letnik 2004) ni bilo v Povir, s šestimi zmagami je že prva. Lara Likar (2003) je zmagovalka s petimi zmagami, Larisa Keglevič (2002) je skupno najboljša s štirimi zaporednimi zmagami, Kristina Ipavec (2001), sicer že gimnazijka, pa zasluži še posebno priznanje, saj je edina vztrajala in bo edina s skupno uvrstitvijo v tej kategoriji, na petih tekih je petkrat zmagala.

Medtem ko so pri dekletih znane že vse skupne zmagovalke, je pri fantih odprtih še šest kategorij. Zmagovalci so že znani v letnikih 2009 in mlajši (Jan Dolmovič je s peto zmago pridobil odločilno prednost pred Luko Močnikom), 2007 (Martin Leban), 2006 (Aljoša Kranjc). V letniku 2008 ima Nace Vojska pet zmag in potrebuje še en dober tek, v letniku 2005 Janu Žgurju ob štirih zmagah prav tako manjka še en dober tek, v letniku 2004 ima največ možnosti za zmago Miha Leban, v letniku 2003 ima Andrej Skočir pet zmag in potrebuje še en dober tek, da prehiti prijatelja in klubskega kolega Natana Maja Poženela, v kategoriji 2002 ima Pino Sekač štiri zmage, a mu bo verjetno en tek zmanjkal in ga bo prehitel Maks Požarnik Vavken, v kategoriji 2001 pa bosta o prvaku odločila v družinskem krogu Tan in Gaj Černigoj; za zdaj je v prednosti Tan.
Zadnji dve tekmi (težko je razumeti, zakaj bosta obe na isti dan, 17. septembra) v Cerknem in Bovcu bosta torej zanimivi v šestih fantovskih konkurencah. Slišati je, da bodo nekateri tekači skušali časovno razliko v startih izkoristiti za to, da opravijo oba teka.

Izidi:

Absolutno, moški:

1. Aleš Žontar (ŠD Nanos) 36:24
2. Jernej Šemrov (ŠD Hotedršica) 36:55
3. Aleš Suhadolnik (Triatlon klub Ajdovščina) 38:02

Ženske:

1. Lucija Krkoč (ŠD Nanos) 40:40
2. Sergeja Lipušček (DLT Filipides) 44:32
3. Kristina Bele (AK Pivka) 48:01

Zmagovalci kategorij odraslih:

Ž +55: Ivanka Širca (AK Pivka)
Ž 45-54: Sergeja Lipušček
Ž 35-44: Kristina Bele
Ž 25-34: Lucija Krkoč
Ž -24: Rebeka Petrovčič (AK Pivka)
M +70: Albert Lazar (DLT Filipides)
M 65-69: Jure Gornik (Sovica)
M 60-64: Cveto Tavčar (ŠD Nanos)
M 55-59: Robert Petrovčič (AK Pivka)
M 50-54: Rafko Blažek (AK Pivka)
M 45-49: Rajko Skok (ŠD Kraški tekači)
M 40-44: Tomaž Ferjančič (ŠD Nanos)
M 35-39: Aleš Suhadolnik
M 30-34: Aleš Žontar
M 25-29: Nejc Lokar (ŠD Nanos)
M -24: Jernej Šemrov

Zmagovalci mladinskih kategorij:

Deklice 2009 in mlajše: Lara Gomizelj (Hopla Sežana)
Deklice 2008: Sara Kopatin (ŠD Nanos)
Deklice 2007: Lea Kenda Drekonja (AD Posočje)
Deklice 2006: Gaja Leban Jež (AD Posočje)
Deklice 2005: Neža Lenarčič (AK Pivka)
Deklice 2004: Zala Pivk (ŠD Hotedršica)
Deklice 2003: Ela Kovač (OŠ Sežana)
Deklice 2002: Larisa Keglevič (AK Pivka)
Deklice 2001: Kristina Ipavec (Gimnazija Idrija)
Dečki 2009 in mlajši: Jan Dolmovič (OŠ Blanca)
Dečki 2008: Nace Vojska (OŠ Cerkno)
Dečki 2007: Izak Ziliani (AD Posočje)
Dečki 2006: Žan Grubišič (OŠ Sežana)
Dečki 2005: Jan Žgur (ŠD Nanos)
Dečki 2004: Luka Ukmar (OŠ Sežana)
Dečki 2003: Andrej Skočir (AD Posočje)
Dečki 2002: Pino Sekač (AD Mass)
Dečki 2001: -

Vsi izidi so na povezavi.

Trije najhitrejši moški: Jernej in dva Aleša.

Tris tekačic ŠD Nanos. Zastavonoša je Lucija (desno), Jerica (levo) se je vrnila po nadležni poškodbi, Janja pa sodi med najhitrejše veteranke ter se bo v Ljubljani na 42 km preizkusila v slovenski in mednarodni konkurenci.

Žontar v pozi rekorderja ob displeju, ki pa ne kaže rekordnega časa 36:24, ker tekači še prihajajo v cilj.

Znak za start je dal oče Kraškega teka Peter Štok.

Ekipa OŠ Blanca je bila številna in uspešna. Opozorilo spikerjem na tekih: Blanca se izgovarja tako, kot se piše: Blanca!

Kristina Ipavec je tekla že tudi na Istrskem maratonu.

Andrej Skočir in Natan Maj Poženel, tekmeca in kolega v AD Posočje. Andrej si je v Povirju priboril prednost, ki jo bo lahko ubranil.

Zagrizeno do zadnjega metra.

Fotogalerija je na povezavi.

Video je na povezavi.

VJ

VRTOJBA

03 09
 2016

Dan, ko so v Vrtojbi v okviru krajevnega praznika tekli na drugem Teku za borelo, je bil eden najbolj vročih v letu, tisti konec Goriške pa sodi med najbolj izpostavljene soncu v Sloveniji. Tudi zato udeležba ni bila množična. V teku, ki ni bil med najbolje organiziranimi, sta na članski progi slavila Jernej Šemrov in Sergeja Lipušček.

V Vrtojbi, kjer so svoj tek poimenovali po krajevni znamenitosti, vozičku boreli, se je za udeležbo odločilo 44 odraslih in 67 otrok. Vsi so tekli za točke PPT, zaradi manjšega števila tekmovalcev je bila v članskih kategorijah to dobra priložnost za nabiranje točk.

Ne pa tudi v mladinskih, kjer je bila prisotna večina favoritov za najvišja mesta v skupni uvrstitvi. To vlogo so kar po vrsti potrjevali, največ zmag pa sta zbrala AD Posočje in ŠD Nanos, po štiri. Za Nanos je kar tri zlate medalje pridelala družina Kopatin. Nadaljevala se je neslavna tradicija odsotnosti tekačev v najstarejši kategoriji letnika 2001.

Medtem ko so teki mladine potekali kot običajno, se je organizatorjem iz Zavoda za kulturo, šport, turizem in mladino Šempeter-Vrtojba pri teku odraslih zalomilo. Kljub visoki možnosti izrednih temperatur je bil start šele ob 11. uri, ko se je že teže dihalo, napitkov ob progi pa je bilo premalo; samo dve okrepčevalnici so postavili, pa še ti dve v prvi polovici 9,5-kilometrske proge. Ena od tekačic je pila vodo na prvi okrepčevalnici na četrtini proge, na polovici proge je bil na voljo samo sok, ki ji ni ustrezal, sledila pa sta dehidracija in kolaps tekačice. Medicinske pomoči ni bilo, tekačici so pomagali spremljevalci drugih tekačev in na srečo je kmalu prišla k sebi.

Kilometrsko označevanje je bilo pomanjkljivo, eden od ključnih usmerjevalnih napisov pa je bil obrnjen v napačno smer. Številni tekači so zato tekli dodatne razdalje. V tej zmedi se organizatorji niso dobro znašli niti po koncu teka, ko so deževale pritožbe. Medalje so prerazporejali še med podelitvijo, brez uvrstitve na stopničke in brez pojasnila, zakaj je tako, je ostal tudi Edi Sorgo, ki je sicer prvi prečkal ciljno linijo. O tem, da si zmago zasluži Jernej Šemrov, ni bilo nobenih dvomov, vprašanje pa je, zakaj Sorgo ni dobil pokala za drugo mesto.

Za zanimivost povejmo, da je Edi dan prej v okviru štafete Ljudstva tekačev Koper-Bovec odtekel dobrih 50 kilometrov, med tekom v Vrtojbi pa se je že ustavil in razmišljal o odstopu, vendar potem tek nadaljeval in bil hitrejši od vseh tekmecev, razen Jerneja.

Med ženskami so bile stopničke videti enako kot na nedavnem Teku na Tabor v Sežani. Sergeja je bila premočna, Kristina pa je na cilj prišla z varno prednostjo pred Janjo, veteranko, ki se veseli vsakega takšnega uspeha in si želi, da bi tekla »še trideset let«.

Naslednji tek v pokalu PPT bo 10. septembra Kraški tek v Povirju.

Izidi:

Absolutno, moški:

1. Jernej Šemrov (ŠD Hotedršica) 31:42
2. Robert Petrovčič (AK Pivka) 32:34
3. Robi Mikuž (ŠD Hotedršica) 33:58

Ženske:

1. Sergeja Lipušček (DLT Filipides) 39:32
2. Kristina Bele (AK Pivka) 43:05
3. Janja Torkar Božič (ŠD Nanos) 44:43

Zmagovalci kategorij odraslih:

Ž +55: Rut Jarc
Ž 45-54: Sergeja Lipušček
Ž 35-44: Kristina Bele
Ž 25-34: Polona Vetrih
Ž -24: Rebeka Petrovčič (AK Pivka)
M +70: Lucijan Lipušček (DLT Filipides)
M 65-69: Jure Gornik (Sovica)
M 60-64: Cveto Tavčar (ŠD Nanos)
M 55-59: Robert Petrovčič
M 50-54: Rafko Blažek (AK Pivka)
M 45-49: Klavdij Čendak (PGT)
M 40-44: Robi Mikuž
M 35-39: Edi Sorgo (Istrski tovar)
M 30-34: Sašo Skalec
M 25-29: Aljaž Plevnik
M -24: Jernej Šemrov

Zmagovalci mladinskih kategorij:

Deklice 2009 in mlajše: Manca Žibert (ŠD Tek je lek)
Deklice 2008: Sara Kopatin (ŠD Nanos)
Deklice 2007: Evita Ivančič (TK Kobarid)
Deklice 2006: Gaja Leban Jež (AD Posočje)
Deklice 2005: Neža Lenarčič (AK Pivka)
Deklice 2004: Žana Sovdat (AD Posočje)
Deklice 2003: Lara Likar (ŠD Nanos)
Deklice 2002: Larisa Keglevič (AK Pivka)
Deklice 2001: -
Dečki 2009 in mlajši: Jan Dolmovič (OŠ Blanca)
Dečki 2008: Mathias Mlekuž (TD Bovec)
Dečki 2007: Martin Leban (AD Posočje)
Dečki 2006: Rok Kopatin (ŠD Nanos)
Dečki 2005: Vid Zelenec (ŠD Hotedršica)
Dečki 2004: Jan Franc Kopatin (ŠD Nanos)
Dečki 2003: Andrej Skočir (AD Posočje)
Dečki 2002: Maks Žarnik Vauvken (ŠD Hotedršica)
Dečki 2001: -

Vsi izidi so na povezavi.

Najhitrejše v Vrtojbi: Kristina, Sergeja, Janja.

Edi Sorgo prihaja v cilj. Za njim je Robert Petrovčič.

Prvotno objavljeni rezultati so povzročili precej nezadovoljstva med tekači.

Fotogalerija je na povezavi.

Video je na povezavi.

VJ

PODBRDO

03 09
 2016

PD Podbrdo in GRS Tolmin sta 3. septembra 2016 pripravila 23. Gorski tek na Črno prst, veljaven za članske točke PGT. Teklo je 125 tekačev. Napovedanega mladinskega teka zaradi tehničnih težav niso pripravili. Zmagala sta Miran Cvet in Tina Klinar.

Kraljevski vzpon na Črno prst je potekal v lepem vremenu, čeprav v vročini, zato pa so bili gorski tekači nagrajeni s čudovitim razgledom z vrha Črne prsti – in tradicionalno sadno kupo. Kot vedno je tudi tokrat tekel Peter Čufer, s startno številko, enako zaporednemu številu teka. To, da mu je vselej uspevalo oteči ta tek, od prvega, ki velja za prvi gorski tek v Sloveniji, do 23., je fantastičen dosežek, saj se je Peter uspel vedno izogniti boleznim in poškodbam, včasih pa je tekel tudi njim navkljub. Letos je v svoji, najstarejši kategoriji pobral srebro, uro pa ustavil kar precej pod 1:30.

Prvič je na Črno prst tekel Miran Cvet, ob nenastopanju Mitje Kosovelja in morda še katerega od krepko mlajših Slovencev na takšnih tekih najhitrejši tekač na ekstremnih stminah. Zmagal je s slabo minuto prednosti pred Petrom Lamovcem, lastnikom neverjetno dobrega rekorda Črne prsti 47:46 iz leta 2006, in serijskim zmagovalcem Simonom Aličem. Lanskega zmagovalca Luke Kovačiča v Podbrdo ni bilo (spomnimo, da je Luka lani obžaloval, da takrat Simon ni tekel, zanimalo ga je, kako bi se merila med seboj). Najmlajši v prvi deseterici je bil Afganistanec Bashir Rezai, letnik 1995, najhitrejši Primorec po poreklu Simon Strnad je bil sedmi (Alič je tudi »Primorec«, zaradi članstva v ŠD Nanos), za rep je deseterico ujel najboljši domačin Martin Štendler, tudi najhitrejši v prvenstvu Gorske reševalne službe in med domačini.

Med ženskami je zmagala Tina Klinar iz Zgornjih Gorij, letnik 1994, najmlajša od tekačic, pred Mihaelo Tušar in Uršo Trobec. Tina je študentka medicine, bila je zlata maturantka in bi po potencialu utegnila biti nov adut ženskega gorskega teka v Sloveniji. Zmagovanje ji ni tuje, nazadnje je bila prva v teku z Jezerskega do Češke koče, kjer ji je bila prav tako za petami Mihaela.

Druga najmlajša tekačica je bila Tinina sestra Katja, letnik 1992, uvrstila se je na deseto mesto, tekel pa je tudi njun oče Slavko. Katja je tudi navdušena planinka, pred šestimi leti, še mladoletna, je pod Triglavom rešila skupino planincev, ki jih je na poti ujela tema.

Nagradili so tudi udeležence vseh štirih tekov Pušeljca.

Naslednji gorski tek PGT bo Tek na Hleviše (24. septembra 2016).

Izidi:

Moški absolutno:

1. Miran Cvet (KGT Papež) 50:16
2. Peter Lamovec (Salomon) 51:08
3. Simon Alič (ŠD Nanos) 55:28

Ženske absolutno:

1. Tina Klinar (Zgornje Gorje) 1:08:02
2. Mihaela Tušar (ŠD Nanos) 1:09:00
3. Urša Trobec (ŠD Setnik) 1:11:46

Zmagovalci kategorij:

ml. člani: Domen Potočnik (KGT Papež)
člani: Peter Lamovec
st. člani: Martin Štendler (GRS Tolmin)
ml. veterani: Miran Cvet
veterani: Franci Teraž (GRS Mojstrana)
st. veterani: Brane Čenčič (AD Železniki)
superveterani: Milan Kogoj (Slap ob Idrijci)
ml. članice: Tina Klinar
članice: Petra Hren (TK Šmarnogorska naveza)
st. članice: Vida Drole (PD Podbrdo)
ml. veteranke: Nataša Rupnik (TSK Logatec)
veteranke: Mihaela Tušar
st. veteranke: Tea Bajc (ŠD Tekači Vipavske doline)

člani GRS do 40 let: Anže Šenk (GRS/TTSO Jezersko)
člani GRS nad 40 let: Martin Štendler
domačini (območje PD Podbrdo): Martin Štendler
domačinke (območje PD Podbrdo): Vida Drole

Miran Cvet je v svojem prvem nastopu na primorskem kraljevskem gorskem teku stopil na najvišjo stopničko.

Najmlajša Tina Klinar je ugnala vse sotekmovalke.

Odtekli so vse štiri teke Pušeljca 2016.

Fotogalerija je na povezavi.

VJ

PRIMORSKA

02 09
 2016

Tako kot so tekači Ljudstva tekačev pred dvema letoma iz Bovca v Koper prinesli štafetno palico pred prvo izvedbo Istrskega maratona, so jo 2. septembra 2016 nosili v obratni smeri, v počastitev obuditve maratonske tradicije v Bovcu. Sodeč po uspešnosti treh izvedb Istrskega maratona bo tudi Bovec maraton (17. in 18. septembra) uspešnica.

Po dogovoru med Ljudstvom tekačev in organizatorji Bovec maratona je štafeta tokrat potovala v petek, na delovni dan. Termin se je izkazal za ustreznega, pri prenašanju 15-centimetrske palice iz aluminija, težke 20 dekagramov, je sodelovalo 36 tekačic in tekačev, največ iz TD Bovec in novogoriške tekaške skupine Počasni, a drzni.

Natanko ob 4.00 je Edi Sorgo začel svoj tek pri koprski Taverni ter prek Bertokov, Škofij in Žavelj palico prinesel v Boljunec. Tam se mu je pridružil Mirjan Valečič iz Beke, ki se ob teku ukvarja tudi s kolesarstvom in z veseljem pripravi kakšno tekmo. Mirjan je bil zadolžen za Kraški rob, in svojo nalogo, dvig za 400 metrov, je opravil z odliko. Našel je dve bližnjici, med Boljuncem in Sežano je Edija vodil po samo dobrih 14 kilometrov dolgi progi. Med Bazovico in Sežano se jima je pridružil Stefano Vodopivec, organizator Kokoš Traila – in na koncu so si zaradi svoje hitrosti lahko privoščili prijetno pavzo ob kavi. Edi je odtekel 32 kilometrov med Koprom in Sežano, kasneje pa si je v Posočju privoščil še 20 kilometrov »sprehajanja« ob Soči.

Odsek Sežana-Dutovlje je prevzel Kraševec Stojan Rodica. Na cilju je bil precej pred predvidenim časom in spremljevalno vozilo ga je komaj še ujelo pred Dutovljami. Proti Zagrajcu je nadaljeval še en Kraševec, Rajko Grča, predstavnik Kraških tekačev. Sonce je že krepko pripekalo in napovedovalo, da bo na Goriškem temperatura prebijala 30 stopinj.

V Zagrajcu sta štafeto na domačiji Kosoveljev pričakala Edvin in Mitja. Prigrizek, kozarec odličnega terana, pridelek dvakratnega svetovnega prvaka in njegovega trenerja, nekaj minut kramljanja, potem pa je za nadaljevanje trase in bližnjico proti Temnici poskrbel Edvin. Kosovelja tekačev nista pustila praznih rok, »za vsak primer« sta jih opremila s teranom ...

S Krasa sta se po obronkih Trstelja proti Renčam s palico spustila Jožef Tomažič, eden najzvestejših pripadnikov Ljudstva tekačev, in Venčeslav Japelj, pobudnik štafete. Na ravnini ju je pričakala vročina, o kateri sta lahko kasneje prebrala, da je bila (vročinski indeks) najhujša letos. Toda odločni (in odlično pripravljeni) tekači niso imeli omembe vrednih težav ne po ravnini ne po dolini Soče.

Za naslednje okrepčilo je poskrbela Valda Dornik v Biljah, pridružil se ji je Valter Hvala in skupaj sta palico odnesla do Solkana. Tam jo je prevzel Renato Lešnik, njegovi počasni, a drzni tekači so si za cilj izbrali Kanal. V Desklah jih je pozdravil starosta primorskih tekačev Albert Lazar (prihodnje leto bo praznoval 80. rojstni dan), v Kanalu pa je štafeto prevzel Florijan Kovačič. Vključil je turbo, saj je slišal, da je bovški župan že nestrpen, in v rekordnem času se je palica znašla pred Tolminom.

Zadnja dva odseka, Tolmin-Kobarid in Kobarid-Bovec, sta bila na duši tekačev iz TD Bovec in njihovih prijateljev. Pisana druščina, tako kot pri Počasnih, a drznih so bila v večini dekleta, je premerila pot do Napoleonovega mosta pri Kobaridu in tam za nagrado dobila teran z oznako svetovnih prvakov.

Zadnja izmena, vodil jo je vodja Bovec maratona Vasja Vitez, je v temi potegnila še najdaljši, 23-kilometrski odsek, delno speljan po trasi maratona. V Čezsoči jih je pričakal organizator prvega primorskega in slovenskega maratona Anton Komac, prevzel palico in jo ponesel nekaj sto metrov proti Bovcu.

Nekaj pred 23. uro je Edi Sorgo štafetno palico predal bovškemu županu Valterju Mlekužu in mu zaželel odlično izvedbo maratona. Teran je bil primeren za še eno nazdravljanje, potem pa je nastopil čas za počitek. Štafeta je v 19 urah premerila Primorsko od Kopra do Bovca, 36 tekačev je sestavilo 160 kilometrov dolgo progo prijateljstva. Njenemu prihodu na cilj je bila priča tudi Darja Verbič, ki ji za ta trenutek ni bilo težko priti iz Sežane.

Istrani so si pred dvema letoma pri Bovčanih izposodili idejo maratona, jo s pridom uporabili in jo po treh izvedbah Istrskega maratona vrnili v Bovec, kjer se vidimo 17. in 18. septembra!

Zahvala Ljudstva tekačev gre vsem tekačem in njihovim spremljevalcem, predvsem srčnim dekletom, Toniju, Valterju, Vasji in Ediju. In seveda vsem, ki so s simpatijami spremljali tekaško pot prek Primorske.

Prvi nosilec je bil Edi Sorgo.

Mirjan Valečič in Stefano Vodopivec sta štafeti pomagala prek Kraškega roba.

Stojan Rodica, kraški ekspres.

Rajko Grča se je spopadel z vročino.

Pri Kosoveljevih. Mitja (levo) je svoj trening opravil že zjutraj.

Bilje: Jožef Tomažič, Valda Dornik, Valter Hvala.

Tako kot Valda so svoje sodelovanje v štafeti vpisali vsi tekači.

Počasni, a drzni z Albertom Lazarjem.

Pred 35 leti je Florijan Kovačič že tekel na bovškem maratonu.

Od Florijana palico sprejema Nežka Šulin.

Nežkina druščina na poti proti Kobaridu.

Pri Napoleonovem mostu so nazdravile s teranom svetovnih prvakov.

Štafeta je pri Antonu Komacu, očetu prvega bovškega maratona.

Na cilju. Štafetna palica je v rokah župana Valterja Mlekuža (zgoraj desno).

Fotogalerija 1 je na povezavi, fotogalerija 2 je na povezavi, fotogalerija 3 je na povezavi.

Video je na povezavi.

VJ, foto VJ in Edi Sorgo

OTLICA

28 08
 2016

Gorjani so na zadnjo nedeljo v avgustu petič pripravili gorski tek na Angelsko goro, od izvira Hublja nad Ajdovščino, mimo Otliškega okna do cilja na Otlici. Zmagala sta Uroš Vodopivec in Petra Tratnik, ob 71 odraslih je (prvič) teklo tudi 23 otrok.

Za peto izvedbo svojega gorskega teka, dolgega 4200 metrov, s 600 metri vzpona, v okviru PGT so člani ŠKTD Sinji vrh članski konkurenci dodali otroško na krajši progi med Otliškim oknom in Otlico. Udeležba je bila kar množična, očitno ima tek tudi na Gori svetlo prihodnost.

Dosedanjima zmagovalcema Simonu Aliču, ta ima rekord proge, in Nejcu Lokarju se je pridružil Uroš Vodopivec. Nekoliko presenetljivo je za sabo prepričljivo pustil Marka Tratnika, kar je posledica predvsem dveh dejstev: da je Marko (spet) pretiraval z napornim delom v predhodnem tednu, Uroš pa – kljub temu, da ne trenira sistematično – uživa v teku in se ga loteva bolj sproščeno kot prej, ob tem pa posluša telo. Simon Strnad je sobotni zmagi v Sežani dodal še tretje mesto na Otlici.

Med dekleti je zmagala Petra Tratnik. Sledila ji je Mihaela Tušar, tretja je bila Marta Šorli. Petra in Mihaela ter Tea Bajc so v svojih kategorijah letos še nepremagani, prvi poraz pa je do sedaj nepremagani Kristini Mamič prizadejala Martina Svetičič, veselila se je prve letošnje zmage.

Tako v Sežani kot na Otlici je tekla tudi Tina Mavrič, vmes pa na prvi Truškolanski desetki osvojila še prvo mesto med ženskami. V nedeljo sicer ni stopila na stopničke, v kategoriji je bila četrta, tekla je izrazito rekreativno, na cilju pa je tudi tokrat – posebej za kamero Ljudstva tekačev – zavrtela kolo. Zelo uspešen dvojni spored vikenda si je privoščil še Stojan Rodica, ki je v soboto tekel na prireditvi Špas na vas v Javoršici pri Moravčah. Bil je zmagovalec teka Špas'n'run, dolgega 6,5 kilometra, s 380 višinci in koncem na klančini smučarske skakalnice. A ga sobotni napor ni oviral na poti do kategorijske zmage na Otlici. Tako kot Stanka Čuferja na poti do zmage v kategoriji ni ovirala domača ohcet do zgodnjih jutranjih ur ... Ko že naštevamo nekatere najboljše v starostnih kategorijah, ne moremo mimo Borisa Žigona, zmagovalca tako v Sežani kot na Otlici (običajno sicer ne teče dveh tekov v istem vikendu). Boris je letos na primorskih gorskih tekih še nepremagan, za kar gre zahvala rednemu in zavzetemu treningu.

Naslednji tek v seriji PGT bo že kar to soboto, 3. septembra 2016, gorski tek na Črno prst.

Izidi:

Absolutno moški:

1. Uroš Vodopivec (ŠD Nanos) 27:27
2. Marko Tratnik (ŠD Nanos) 29:17
3. Simon Strnad (ŠD Nanos) 29:28

Ženske:

1. Petra Tratnik (ŠD Nanos) 33:06
2. Mihaela Tušar (ŠD Nanos) 35:29
3. Marta Šorli (PGT) 39:33

Zmagovalci po kategorijah:

M 1987 in mlajši: Anej Likar (ŠD Nanos)
M 1986-1980: Uroš Vodopivec
M 1979-1973: Boštjan Pintar (Gorenja vas)
M 1972-1966: Simon Strnad
M 1965-1959: Stojan Rodica (PGT)
M 1958-1951: Stanko Čufer (PGT)
M 1950 in starejši: Boris Žigon (DLT Filipides)
Ž 1991 in mlajše: -
Ž 1990-1982: Petra Tratnik
Ž 1981-1975: Martina Svetičič
Ž 1974-1968: Špela Malovrh (Never Give Up)
Ž 1967-1960: Mihaela Tušar
Ž 1959 in starejše: Tea Bajc (Triatlon Ajdovščina)
ml. dečki: Nejc Bolčina (ŠKTD Sinji vrh)
st. dečki: Natan Maj Poženel (ŠKTD Lom)
ml. deklice: Neža Lenarčič (AK Pivka)
st. deklice: Sara Furlan (ŠD Nanos)

Vsi izidi so na povezavi.

Najhitrejše ženske: Mihaela, Petra, Marta (z leve).

Po Simonu Aliču in Nejcu Lokarju je Otlica dobila tretjega zmagovalca, Uroša Vodopivca.

Med italijanskimi tekači, ki so redni udeleženci PGT, je tudi Fabio Feri. Na Otlici je osvojil svojo prvo medaljo v tem pokalu.

Na Otlici so prvič tekli tudi otroci. Izkazali so se tudi tisti najmlajši, četudi še ob pomoči staršev.

Fotogalerija 1 je na povezavi.

Fotogalerija 2 je na povezavi.

Video je na povezavi.

VJ, foto: Katja Furlan in VJ

SEŽANA

27 08
 2016

ŠD Kraški tekači je 27. avgusta, ob sežanskem občinskem prazniku, petnajstič pripravilo svoj tek na Tabor, obenem pa proslavilo 15-letnico ustanovitve društva. Zmagovalca med 48 tekmovalci sta bila Simon Strnad in Sergeja Lipušček.

Kraški tekači so stari že 15 let, in za sabo imajo prav toliko izvedb Teka na Tabor, s katerim tekačem PPT popestrijo avgustovski poletni čas. Predvsem dopusti sicer ne dovoljujejo visokih številk pri udeležbi, je pa ta tek prijetno doživetje za vse, ki se odločijo zanj.

Organizatorji, pri katerih tudi druga leta ne zmanjka terana (da se ve, kje se teče), so tokratni jubilej obeležili ne le z izvrstno rdečo kapljico, temveč tudi z veliko in okusno torto. Ob tem so priskrbeli praktične nagrade za vse, prostovoljci iz kraške podružnice Društva za zdravje srca in ožilja pa so tudi tokrat opravljali zdravstvene meritve in svetovali, kako paziti na zdravje. Njihova predsednica Ljubislava Škibin tudi z lastnim zgledom pokaže, kako zdravo živeti, ravno se je – prerojena - vrnila z 800-kilometrskega El Camina de Santiago po Španiji. Kot pohodniki so na teku sodelovali tudi tradicionalni prijatelji Teka na Tabor, člani društva Sožitje. In tudi Marko Goranič je bil zraven, s svojimi golobi v mirovniški misiji.

Na stopničkah je najviše stopil Simon Strnad, zmaga je torej ostala na Krasu. Sledil mu je še en Krašovec, sicer pa član AK Gorica, Borut Terčon, ki ga zadnje čase pogosto vidimo na teh primorskih tekih. Večkratni zmagovalec PPT Sergej Šemrov je bil tretji, četrti eden najuspešnejših primorskih triatloncev Aleš Suhadolnik, peti zamejec Luka Kafol, šesti pa Istran Peter Kozlovič, novo ime na teh tekih. Peter je do nedavnega treniral kolesarjenje, zdaj pa se preizkuša še v teku. Glede na telesne predispozicije utegne še krepko mešati štrene tekmecem na gorskih tekih – če se bo odločil zanje.

Med ženskami je svojo premoč znova dokazala veteranka Sergeja Lipušček iz Idrije (v najstarejši kategoriji je slavil njen oče Lucijan), sledili sta ji Kristina Bele in še ena »nerjaveča« veteranka, Janja Torkar Božič. Četrta je bila Tina Mavrič, s sežanskim nastopom je začela tris tekov minulega vikenda. Kristini je všeč vrhniški nočni tek, v soboto zvečer je skočila še do Vrhnike in osvojila drugo mesto v absolutni konkurenci.
Naslednji tek iz serije PPT bo 3. septembra 2016 Tek za borelo v Vrtojbi.

Izidi:

Absolutno, moški:

1. Simon Strnad (ŠD Nanos) 28:26
2. Borut Terčon (AK Gorica) 28:40
3. Jernej Šemrov (ŠD Hotedršica) 29:20

Ženske:

1. Sergeja Lipušček (DLT Filipides) 33:35
2. Kristina Bele (AK Pivka) 37:31
3. Janja Torkar Božič (ŠD Nanos) 38:07

Zmagovalci kategorij:

Ž +55: Rada Milič (ŠD Kraški tekači)
Ž 45-54: Sergeja Lipušček
Ž 35-44: Kristina Bele
Ž 25-34: Polona Vetrih
Ž -24: -
M +70: Lucijan Lipušček (DLT Filipides)
M 65-69: Boris Žigon (DLT Filipides)
M 60-64: Cveto Tavčar (ŠD Nanos)
M 55-59: Miran Kavs (ŠD Kraški tekači)
M 50-54: Rafko Blažek (AK Pivka)
M 45-49: Simon Strnad
M 40-44: Robi Mikuž (ŠD Hotedršica)
M 35-39: Aleš Suhadolnik (Triatlon klub Ajdovščina)
M 30-34: Luka Kafol (Trieste Atletica)
M 25-29: Borut Terčon
M -24: Jernej Šemrov

Vsi izidi so na povezavi.

Peter Kozlovič, donedavni kolesar, je nov obraz med najhitrejšimi tekači.

Ob vrnitvi iz Španije, kjer je prehodila El Camino, so sodelavke dolgoletni predsednici kraške podružnice Društva za zdravje srca in ožilja, zdravnici Ljubislavi Škibin, izročili vrtnico.

Najhitrejši štirje: Borut, Kristina, Sergeja, Simon (z leve).

Fotogalerija je na povezavi.

Video je na povezavi.

VJ

LEADVILL (ZDA)

25 08
 2016

Pripoved Mitje Volčanška, prvega Slovenca, ki je nastopil na drugem najstarejšem ultramaratonu v ZDA, tekmi Leadvill Trail 100 Run.

Začel bom pri začetku. Pri Američanih velja, da nisi pravi ultraš, če nisi dokončal vsaj ene stomajlerice. Čeprav sem se pri svojem tekaškem udejstvovanju previdno loteval daljših razdalj, sem bil v prejšnjih dveh poskusih na 100 milj, kljub dobri pripravljenosti in dejstvu, da sem bil vsaj do polovice proge dobro na poti, iz takšnih ali drugačnih razlogov obakrat prisiljen odstopiti.

Zmaga na loteriji

Ker, kot pravijo, gre v tretje rado, sem letošnji nastop na 100-miljski preizkušnji - zase si (še) ne upam trditi, da zmorem iti na rezultat na več tako dolgih tekov v eni sezoni - temeljito pripravil. Začelo se je s prejetjem mejla organizatorjev Leadvilla v januarju, da sem bil izžreban za nastop na njihovi znameniti tekmi. Mesec pred tem sem namreč tvegal plačilo 15 dolarjev za sodelovanje v loteriji, ki omogoča nastop na drugem najstarejšem ultratrejlu v ZDA in verjetno enem najstarejših na svetu.

Proga se začne v rudarskem mestecu Leadville na zahodu Kolorada, na nadmorski višini skoraj 3100 metrov. Proga za evropske razmere sicer nima veliko višincev (slabih 5000 metrov vzponov in prav toliko spustov se nabere), zato pa je za marsikoga usodna višina. Teče se namreč ves čas med 2800 in 3800 metri. Od približno 700 tekačev jih tekmo vsako leto v limitnem času 30 ur konča le polovica.

Priprave

Poleg še več tekaških kilometrov in višincev sem zato za pripravo na tako imenovano Race across the Sky namenil tudi višinskim pripravam. Pred odhodom v ZDA sem preživel teden dni v Dolomitih, na skoraj 2000 metrih nad morjem, kjer se je med tekom in kolesarjenjem nabrala za 13.000 višincev. Poleg tega sem v Kolorado pripotoval že teden pred samo tekmo.

Krajev nisem poznal, sem pa imel srečno roko z izbiro kraja in penziona. Twin Lakes leži ob trasi Leadvilla in nudi, kot sem lahko prebral, enega najpogosteje posnetih kotičkov Skalnega gorovja - ledeniško dvojno jezero s kar 1700 akri površine. Hkrati je to izhodišče za številna stezičenja. Med drugim sem od tam lahko odhitel na najvišji vrh Kolorada Mount Elbert (4399 m).

Prenočevanje pri gospeh

Tudi gostišče Twin Lakes Inn je nadvse zanimivo. Ohranil so namreč v večjem delu prvotno stavbo iz leta 1879, v osnovi postajo za karavane, ki so od tam prek Independence Passa potovale v Aspen ali obratno, in bordel. Nekatere od sob nosijo celo imena po znanih Ladies of the Evening (večerne gospe), ki so tam sprejemale goste. Sam sem tako spal v Bessie's Room (Bessijina soba).

Gostišče je bilo skromno (sobe brez televizorja, skupna kopalnica na vsakih nekaj sob), a zelo urejeno, restavracija v sklopu gostišča pa vrhunska, s svežo, raznoliko hrano obilnih porcij. Poskusil sem tudi nekaj lokalnih piv - za ultraše je namreč pomemben podatek, da Kolorado velja za središče butičnega ameriškega pivovarstva. Tako sem skratka imel vse, kar sem potreboval pred nastopom: teren za treninge, mirno okolje in dobro hrano.

»Bolelo bo!«

Na dan pred tekmo smo tekmovalci in spremljevalci napolnili športno dvorano srednje šole v Leadvillu za končni brifing. Tam si začutil tisto pravo vzdušje velike tekme in dobil občutek, da kraj res živi zanjo. Nagovoril nas je tudi župan Leadvilla, ki je bil dan kasneje med skupaj 300 prostovoljci na eni od okrepčevalnic. Idejni oče Leadvilla 100 Ken Chlouber pa nam je vlil spobudne besede, priznal, da bo bolelo ("It' s gonna hurt!"), vse tekače pa je pripravil k slovesni zaobljubi, da ne bomo odnehali, ne glede na vse ("I committ I won' t quit!").

Start je bil v soboto ob 4. uri. K sreči sta bili dve kavarni na glavni mestni ulici tik ob startu odprti že zelo zgodaj, tako da smo se lahko pogreli (temperatura je bila tik nad lediščem) in spili kavo pred začetkom teka. Name je kava začela delovati zelo pozno, tako da sem prišel z veceja deset minut pred startom, ko v kavarni ni bilo nikogar več. S tem se nisem prav nič obremenjeval, saj sem vedel, da prerivanje za čim boljšo startno pozicijo tu nima prav veliko smisla.

Hiter začetek

Ob poku pištole se zaženemo navzdol (prve kilometre smo uživali v spustu), jaz pa v lahkotnem teku stalno pridobivam pozicije. Do prve okrepčevalnice May Queen na 21,5 km pridem v slabih dveh urah. Bi rekel, da skoraj prehitro, a stalno preverjam pulz, ki ni zaskrbljujoč. Iz izkušenj vem, da se preveč tudi ne smem šparati na taki razdalji, saj bom na koncu, v zadnjih kilometrih, tako ali tako mrtev.

Pri vzponu proti Sugar Loaf Passu, ki sledi, uspem celo posneti izjavi dveh tekačev. Vmes spoznam Nemca, čigar ženo sem nekaj dni prej srečal na vrhu Mt. Elberta. S simpatično Kanadčanko začneva debato o Ameriki in Evropi ... Na približno 38. kilometru smo pri okrepčevalnici Fish Hatchery, do sem sem potreboval manj kot štiri ure. Sledi edini res dolgočasen, ravninski predel po asfaltu do okrepčevalnice Half Pipe (50. km) in po priključitvi na zelo lepo planinsko vezno pot Colorado Trail prispem v Twin Lakes. 63,5 km v šestih urah in pol. Hm, bomo videli, kako bo za nazaj. Le kilometer po okrepčevalnici sledi prečenje reke, ki je letos k sreči dokaj plitva, a ledeno mrzla. Od tam pa končno hoja proti najvišji točki tekme Hope Pass s skoraj 3800 metri nadmorske višine. S hitro hojo pridobivam pozicije pred presenečenimi tekači, ki so mi zbežali v prejšnjem spustu. Z vrha sledi mestoma neroden spust proti obračališču Winfield. Tam, na polovici proge, je okrepčevalnica, na katero prispem v slabih devetih urah in pol.

Tihe želje ...

Ura je skoraj dve popoldne, in če nas je zjutraj zeblo, zdaj, ne glede na nadmorsko višino 3000 metrov, umiramo od vročine. Naslednjih osem kilometrov nazaj na vrh Hope Passa je zame gotovo najtežjih na vsej tekmi. Na vrhu piha hladen veter, gneča je zaradi tekačev, ki se šele zdaj spuščajo oz. se šele bodo spuščali proti Winfieldu.

Vračanje proti Hald Pipu na 111. kilometru se po pričakovanju vse bolj upočasnjuje. Nobene prave krize, vseeno pa se ob vsej tej ravnini ("So many flats," sem se kasneje pritoževal svojemu zajčku) glava upira, tako da začenjam izmenjevati tek in hojo. Kljub temu pridem do Fish Hatchery v dobrem stanju. Tam si privoščim malo sedenja, toplo juhico, vmes spodbujam fanta, ki je prišel tja pred mano, pa misli odstopiti, čeprav nima nobenih poškodb. Prostovoljci me vprašajo, ali potrebujem pejserja (ti so namreč dovoljeni od 50. milje dalje). Sam kot sem, brez pejserjev in spremljevalne ekipe, seveda privolim. Imam še ogromno časa, za zadnjih nekaj manj kot 40 kilometrov osem ur, da si izpolnim tiho željo, preteči 100 milj v manj kot 24 urah (finišerji sicer dobijo majhno srebrno priznanje za rezultat pod 30 urami ter veliko zlato in srebrno priznanje za rezultat pod 25 urami), a hkrati vem, da se bo kmalu zmračilo. Prihaja tudi s psihološke strani najtežji del poti. Ko začneš hoditi s čedalje počasnejšim korakom, se ti še tako visoko leteči načrti začenjajo podirati ...

Kevin, hvala!

Svoje načrte razkrijem pejserju, zajčku, Kevinu Codyju iz Kalifornije. Njegov tekač je zaradi višinske slabosti odstopil, sam pa je hotel vseeno preteči vsaj nekaj kilometrov. Hitro se ujameva, tako po človeški kot tekaški ravni. Njemu gre glavna zahvala za to, da iz sebe iztisnem dodatne moči, da pretečem prenekatero ravnico in spust, ki ju sicer najbrž ne bi. Podaja mi je hrano, me opozarja, koliko milj je še do konca, me bodri, tudi ko želodec nekje okoli 90. milje odločne izjavi, da je dovolj enolične hrane, ki sem jo vsrkaval ves dan, in me pospremi do (vsaj zame) zmagovitega cilja, pred katerim iz nahrbtnika izvlečem tudi mini slovensko zastavo. Ob času 22 ur, 11 minut in 24 sekund nekaj časa kar ne morem verjeti svojim očem, malo kasneje me šokira še podatek, da sem absolutno petindvajseti.

To je bila res čudovita izkušnja. Kolorado in njegove stezice priporočam vsem. Upam, da bom spodbudil še koga, da se loti te pustolovščine. Letvica je postavljena, pridite se preizkusiti!

Naj se ob tej priložnosti zahvalim vsem v Twin Lakes Innu, še posebej Andyju, in seveda Kevinu, brez katerega ne bi nikoli videl cilja. Spoznal sem ogromno srčnih ljudi. Kapo dol pred 62-letnem Dougom Nashem, ki je z Leadvillom opravil že petič, in vojakom Nathanom Cogswellom, s katerim sva se spoznala v Twin Lakesu in ki je prav tako odlično opravil s tekmo.

Hats off

To all my US friends: first of all a great "Thank You" to Kevin - I would' t have made without you! A great thanks to all the staff at Twin Lakes Inn, especially Andy. Hats off to Doug Nash - I wish to be in your shape in a couple of decades. And of course well done to Nathan Cogswell - I hope I can someday show you some of the beautiful slovenian trails.

»Uradna« fotografija Mitje Volčanška.

Počitek v Fish Hatchery s toplo juhico.

Fotogalerija je na povezavi.

Video je na povezavi.

MITJA VOLČANŠEK

PRIMORSKA

22 08
 2016

Ljudstvo tekačev bo v petek, 2. septembra 2016, pripravilo štafetni tek od Kopra do Bovca. Tako kot smo leta 2014 iz Bovca v Koper prenesli idejo prvega primorskega (in slovenskega) maratona iz leta 1979 in jo predali v roke organizatorjev Istrskega maratona, se bo pred Bovec maratonom (18. septembra 2016) štafetna palica vrnila v Posočje z istrsko iskro maratonskega teka. Vabljeni ste vsi tekači, ki želite prispevati k obnovitvi bovške maratonske tradicije in ob tej priložnosti tekaško povezati Primorsko.

V Bovcu so se pred 37 leti odločili izpeljati maraton z odprto udeležbo, na katerem bodo ob vrhunskih tekačih lahko nastopili tudi rekreativci. To je bil prvi poskus organizacije maratona v Sloveniji. Ni se povsem posrečil, tekači so takrat pretekli manj kot 42 kilometrov, tako da so prvi uspešno izveden maraton na Slovenskem pripravili v Radencih leta 1981. Toda Bovčani so pokazali svojo privrženost teku, bili so pionirji na tekaškem področju, ki je v naslednjih letih in desetletjih doživelo polni razmah. Njihov prvi uspešno izvedeni maraton datira v jesen leta 1981, to je bil za Tremi srci iz Radencev drugi slovenski maraton. V letih, ki so sledila, so Bovčani maraton organizirali še petkrat. Danes tekaško tradicijo Bovškega bleščeče nadaljuje mladina iz Tekaškega društva Bovec.

Primorska tekaška inovativnost je na prelomu tisočletja ponudila maraton v Podbrdu, Gorski maraton štirih občin, ki je povezal štiri gorenjske in primorske občine, pred dvema letoma pa se je rodil drugi ravninski primorski maraton, Istrski maraton. Ta tekaška prireditev na začetku sezone postaja tradicionalna, tako kot graparska (že dvakrat tudi kot svetovno prvenstvo!) je vse bolj priljubljena. Želimo si, da bi to postal tudi Bovec maraton, katerega prva odlika je sožitje s čudovito naravo.

Pripadniki Ljudstva tekačev, zbrani okrog istoimenskega spletnega portala, bomo 2. septembra 2016 s štafetnim tekom, dolgim približno 170 kilometrov, povezali Koper in Bovec ter Posočju prinesli istrsko energijo, pomoč za uspešno izvedbo Bovec maratona.

Štafeta bo neformalno druženje prijateljev teka. Udeležba je prostovoljna, vsak tekač poskrbi za svoje potrebe, na poti upošteva prometne predpise in sam skrbi za svojo varnost. Bo pa zagotovljena tudi pomoč predstavnikov LT, na celotni trasi bosta tekače spremljala organizatorja iz LT z vozilom.

Kandidati za sodelovanje v štafeti naj se do 27. avgusta 2016 prijavijo na e-naslov:
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.,
lahko pa tudi pokličejo na
telefonsko številko 031/618-952 (Venčeslav).

Podrobnejši načrt bo narejen na podlagi prijav. V Kopru naj bi startali ob 4.00, v Bovec naj bi pritekli do izteka dneva. Ker je petek delovni dan, bodo še posebej dragoceni tekaški prispevki v prvih dveh tretjinah štafetnega teka.

Predvidena trasa:

Koper (4.00 Taverna)-Boljunec 15 km
Boljunec (6.00)-Bazovica 9 km
Bazovica (7.15)-Sežana 10 km
Sežana (8.30)-Dutovlje 9 km
Dutovlje (9.30)-Zagrajec 16 km
Zagrajec (11.00)-Bilje 17 km
Bilje (12.45)-Solkan 12 km
Solkan (14.00)-Kanal 20 km
Kanal (16.00)-Tolmin 19 km
Tolmin (18.15)-Kobarid 17 km
Kobarid (19.45)-Bovec (22.30) 22 km

Razdalje so približne, prav tako urnik, pot je dolga približno 170 km. Tekači prenašajo 0,2-kilogramsko štafetno palico iz aluminija, dolgo 15 cm, njen premer je 2,5 cm. Osnovna naloga je preteči vso razdaljo, na posameznih odsekih lahko sodeluje poljubno število tekačev.

Objavljamo nekaj fotografij o prvi štafeti (29. marca 2014).

Štafeta je svojo pot iz Bovca začela pred zoro. Prvi nosilec je bil Toni, organizator maratona pred 37 leti.

Množica bovških tekačev in njihovih južnih sosedov pri Kobaridu.

Kanal, kjer je Sonja štafeto predala Počasnim, a drznim.

V Solkanu je Renato štafeto predal Jani.

Postanek pri Valdi v Biljah.

Edvin je v Zagrajcu tekače sprejel s teranom.

Rajko in Stojan sta štafeto ponesla prek Krasa.

Za pot prek Italije je poskrbela ekipa iz Boljunca, Beke in Šareda.

Istrani so poskrbeli, da je štafetna palica v koprsko Taverno prispela pred polnočjo.

VJ

MOST NA SOČI

15 08
 2016

ŠKTD Lom je na 15. teku in kolesarjenju iz Mosta na Soči proti 600 metrov više ležeči turistični kmetiji Široko na praznični 15. avgust 2016 pritegnilo 222 tekmovalcev (107 kolesarjev in 115 tekačev, od tega 15 otrok). Padel je moški cestni kolesarski rekord, v teku pa sta zmagala Petra Tratnik v svojem prvem nastopu na 4,7 kilometra dolgi progi in Danijel Vinčec, ki je po petih drugih mestih tokrat stopil na najvišjo stopničko.

Vreme je bilo nekoliko pretoplo za naporno premagovanje 600 višincev, še zlasti zato, ker v višinah ni bilo hladneje, temveč topleje. Toda zrak je bil dovolj suh, razpoloženje na tekmovanju pa – kot običajno – sproščeno. Udeležence vzpona je kmetija, kjer je cilj, letos dočakala preurejena, posegi pa so še pripomogli k boljšemu počutju. Gneče pri čakanju na hrano tako rekoč ni bilo, kulinarična izbira pa je bila bogata, vključevala je tudi tri vrste štrukljev in brezglutenski obrok. Široko tako še naprej ostaja tekaška destinacija z najboljšo kulinarično spremljavo na Primorskem (in verjetno tudi v Sloveniji). Tekmovalci so ob tem prejeli tudi praktična darilca, kar se na tekih dogaja vse bolj poredko.

Voditelj prireditve z mikrofonom Matjaž Žbogar (svoje delo je opravil odlično) je na podelitvi priznanj spomnil na zanimivost v zvezi z zmagovalcem: Danijel Vinčec je pred letošnjim nastopom na Širokem nastopil petkrat in vsakokrat zasedel drugo mesto! Prve zmage se je najboljši istrski gorski tekač veselil diskretno, povsem v skladu s svojim značajem. Danijel teče izključno zaradi veselja do gibanja v naravi in se ne zmeni za tekmovalne priložnosti, ki bi mu jih prinesel sistematični trening; jemlje jih tako mimogrede, kot nanese.

Petra Tratnik je tokrat nastopila brez bratove družbe, želela si je spoznati ta tek, na katerem še ni bila. Razgledala se je, mimogrede zmagala, všeč pa ji je bila tudi kulinarična ponudba Širokega. Sledili sta ji veteranki Mihaela in Urša, katerimi mlajše konkurentke še niso kos, kljub temu, da pogosto na en vikend odtečeta kar dve tekmi (tokrat še tek za slovenski pokal na Krvavcu).

V skupni razvrstitvi pokala vodita Simon Strnad in Mihaela Tušar. Petra in Marko Tratnik ter Simon Alič, ki običajno zmagujejo, imajo premalo nastopov, da bi jima predstavljali nevarnejšo konkurenco.

Tudi tokrat se je teka otrok na krajši progi udeležila skupina mladih bodočih šampionov iz družin Močnik, Leban Jež, Poženel, Lenarčič, Furlan, ob dodatku peščice domačih tekmovalcev (na fotografiji nad naslovom tega zapisa je Luka Močnik iz Tolmina, ki odlično ilustrira zagnanost mladine na teh tekih).

Benedikt Ličen, ki nastopa pod oznako Bosop(oe)t, je tudi na Široko pritekel bos, vendar bosopet ni pretekel vse proge, samo zadnji del. Razkril nam je svoj recept, kako se (uspešno) pripravi na tek: dan pred tekmovanjem desetino dolžine teka preteče nekoliko hitreje, kot bo njegova predvidena hitrost. Benedikt zagotavlja, da deluje ...

Naslednji gorski tek v pokalu PGT bo tek na Otlici 28. avgusta.

Izidi:

Absolutno moški:

1. Danijel Vinčec (Istrski tovar) 28:38
2. Simon Strnad (ŠD Nanos) 30:16
3. Anej Likar (ŠD Nanos) 30:43

Ženske:

1. Petra Tratnik (ŠD Nanos) 33:54
2. Mihaela Tušar (ŠD Nanos) 36:46
3. Urša Trobec (ŠD Setnik) 39:23

Zmagovalci po kategorijah:

M 1987 in mlajši: Anej Likar
M 1986-1980: Danijel Vinčec
M 1979-1973: Boštjan Pintar (Gorenja vas)
M 1972-1966: Simon Strnad
M 1965-1959: Robert Zrimšek (TSK Logatec)
M 1958-1951: Miran Kavs (ŠD Kraški tekači)
M 1950 in starejši: Boris Žigon (DLT Filipides)
Ž 1991 in mlajše: Sindis Čufer (Silux Sport)
Ž 1990-1982: Petra Tratnik
Ž 1981-1975: Vida Drole (PD Podbrdo)
Ž 1974-1968: Špela Malovrh (Never Give Up)
Ž 1967-1960: Mihaela Tušar
Ž 1959 in starejše: Tea Bajc (Triatlon Ajdovščina)
ml. dečki: Luka Močnik (Tolmin)
st. dečki: Natan Maj Poženel (ŠKTD Lom)
ml. deklice: Gaja Leban Jež (AD Posočje)
st. deklice: Sara Furlan (ŠD Nanos)

Vsi izidi so na povezavi.

Danijel Vinčec je na Širokem tekel šestkrat. Petkrat je bil drugi, tokrat pa je stopil na najvišjo stopničko.

Zmagovalec med kolesarji s specialkami Miha Tavčar. Lani je postavil rekord z gorcem, letos s specialko.

Zmagovalec med gorskimi kolesarji Boštjan Hribovšček.

Petro Tratnik je radovednost pripeljala (prvič) na Široko. Zmaga ni bila niti za hip pod vprašajem.

Benedikt Ličen s sinom Galom, ki je osvojil bron med starejšimi dečki.

Nadobudni mladi tekači. Če bodo vztrajali pri teku, se za nasledstvo sedanjih šampionov ni bati.

Fotogalerija 1 je na povezavi.

Fotogalerija 2 je na povezavi.

Video je na povezavi.

VJ, foto: Katja Furlan, VJ

ŠMARJE PRI SEŽANI

06 08
 2016