| Volkswagen 22. Ljubljanski maraton | ||
|
LJUBLJANA 29 10 |
Na 22. izvedbi Ljubljanskega maratona je teklo nekaj več kot 23.000 tekačev vseh starosti, najstarejši med njimi je bil 87-letni Adolf Križnar, Kazimira Lužnik pa je bila s svojimi 83 leti najstarejša tekačica. Državna prvaka v maratonu sta postala Mitja Krevs in Jasmina Pitamic Vojska. Novega najboljšega časa LM ni dobil, preprečila sta ga prepočasen tempo zajcev in veter. Zadnja nedelja v oktobru je bila po temperaturah prijetna za tek, moteč pa je bil veter, ki je odpihnil želje po novem najboljšem času maratona. Formalno gledano pa je Ljubljana dobila rekord, kajti proga je bila od lani spremenjena, torej se vse štetje časov začenja znova – če smo natančni. Zmagovalec Marius Kimutai iz Kenije je za 14 sekund presegel rekordni čas in ob vetru za neuspeh okrivil (za sekundo na kilometer) prepočasne narekovalce tempa. Organizatorji LM si boljšega rekorda želijo tudi zaradi višjega rangiranja maratona v mednarodnih strokovnih krogih, od sedanje bronaste nalepke bi radi prišli do srebrne. Tudi po množičnosti ta LM ni bil rekorden, za kakšnih tisoč tekačev več je nastopilo pred dvema letoma. Na treh tekih za odrasle (42, 21, 10 km) so v cilju našteli 15.133 tekačev, od tega 1880 maratoncev. Število maratoncev se je nekoliko zmanjšalo drugo leto zapored, še vedno pa za skoraj petkrat prekaša število maratoncev na drugem najmnožičnejšem slovenskem maratonu, Istrskem maratonu, kjer vsako leto naštejejo nekaj več tekačev na tej razdalji. Tekačice so tudi letos, tako kot lani in predlani, predstavljale 44 odstotkov vseh finišerjev (za primerjavo: na Istrskem maratonu je bil letos njihov delež 47-odstoten), njihov delež po zdržni rasti od prvega LM do leta 2014 (45 odstotkov) stagnira. Veter je nagajal tudi organizatorjem, ki so svoje delo opravili zelo dobro, kot vselej v zadnjih letih, Ljubljana pa je tekače spremljala še za nekaj odtenkov bolj prisrčno. Najhitrejši slovenski maratonec Mitja Krevs, državni prvak, je bil enajsti absolutno, na cilj je prišel mukoma in se meter za ciljno črto zgrudil, tako da so ga od tam morali odnesti z nosili. A kmalu si je opomogel; tek do zadnjih atomov moči je njegov stil, podobno je pred časom zmagal tudi na polmaratonu v Palmanovi. Med ženskami je dvojna zmaga odšla na Primorsko. Jasmina Pitamic Vojska iz Šebrelj pri Cerknem, lanska zmagovalka Bovec maratona, zaradi službenih obveznosti niti ni imela veliko časa za priprave na LM, se je pa v razpoložljivem času osredotočila prav na to tekmo in si za cilj postavila tek pod tremi urami. Treningi so ji pokazali, da bi se to utegnilo zgoditi, vseeno pa je bila po prihodu na cilj presenečena nad dosežkom. Za tekmicami se ni ozirala, tekla je svoj tempo ter si pritekla državni naslov. Če je bila zmaga Jasmine za koga presenečenje, potem drugo mesto za Petro Tratnik iz Žagoliča pri Colu ni bilo nepričakovano. Letos je Petra zmagala na maratonu v Podbrdu in 50-kilometrskem vipavskem trejlu, na svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu pa je s četrtim mestom dosegla svoj tekaški vrhunec. Po SP je nekoliko spustila raven treninga in izpuščala tekmovanja, vendar v Ljubljano ni prišla nepripravljena. »Prvo polovico proge sem pretekla po načrtu, kar dobro mi je šlo, po 30. kilometru pa so me upočasnile težave z želodcem,« je povedala za LT. Za zmagovalko je zaostala za šest minut, to sta bili edini Slovenki s časoma pod tremi urami. Tako Petra kot drugi tekači iz ŠD Nanos so se predstavili v novi opremi. Primorci (moški) niso dosegali tako vidnih uvrstitev, navedimo pa še dva visoko uvrščena trojčka Primorcev: na DP so se med prvih deset maratoncev prebili Aleš Žontar (6.), Marko Tratnik (8.) in Nejc Lokar (10.), med polmaratonkami pa med prvo deseterico najdemo Veroniko Krečič (7.), Klementino Lemut (9.) in Jano Kotar Ilijaš (10.). Med najboljšimi so bili tudi primorski otroci na sobotnih tekih, odrasli pa so pobrali tudi precej medalj po kategorijah.
Izidi:Maraton, absolutno, moški:
Državno prvenstvo:
Ženske:
Državno prvenstvo:
Polmaraton, absolutno, moški:
Ženske:
10 km, absolutno, moški:
Ženske:
Vsi izidi so na povezavi.
Vitezi dobrega teka so tudi tokrat poskrbeli za šov. Predstavili so se kot košarkarji, evropski prvaki. Špela Cvetrežnik je nosila medaljo moža Martina Klešnika, fizioterapevta slovenske košarkarske reprezentance.
Fotogalerija 1 je na povezavi. Fotogalerija 2 je na povezavi. Fotogalerija 3 je na povezavi.
VJ |
|
| X-tek Dimnice 2017 | ||
|
SLIVJE 15 10 |
Organizatorjem in tekačem X-teka je bila nedelja, 15. oktobra, naklonjena. Pravo indijansko poletje je spremljalo četrto izvedbo tega edinstvenega teka skozi kraško podzemlje in po površini v okolici Slivja. Našteli smo 95 tekačev, svoji drugi zmagi na tem teku sta vpisala svetovni veteranski prvak v gorskem teku, Kraševec Simon Strnad, in italijanska državna prvakinja v kolesarstvu, Tržačanka Nicol Guidolin. Slivarci in prostovoljci iz drugih koncev Primorske, skupaj jih je bilo nekaj več kot 40 (kar pet jih je prispevala družina Klobas s Krasa), so se s svojim prostovoljnim delom spet izkazali in tekači so Slivje zapuščali zadovoljni. Veliko jih na X-tek prihaja vsako leto in zna ceniti trud organizatorjev. Povsem brez težav ni šlo, kot ne gre nikoli, tokrat se je zalomilo pri izračunavanju izidov, vendar je merilna ekipa hitro ugotovila, kje je problem, in ob sodelovanju tekačev, zlasti tistih najhitrejših, podatke popravila. Tokrat so bili na startu vsi trije zmagovalci dosedanjih tekov in obetala se je napeta tekma na daljavo (kronometer). »Svetovni« Simon Strnad je znova dokazal, da je v vrhunski formi, zmagal je pred rekorderjem iz leta 2015 Alessandrom Morassijem in še enim Alessandrom, prvim zmagovalcem X-teka Maraspinom. Rekord teka je ostal nedotaknjen, je pa Paolo Glavina izboljšal rekord odseka skozi jamo, Morassijev čas 5:01 je spustil pod pet minut: 4:52. In to kljub temu, da je pod zemljo slabše videl. Kriv pa si je sam, je priznal, premalo je bil pozoren na pripravo naglavne luči. Ko smo že pri razsvetljavi: tudi tokrat je Petzl posodil svoje lučke, ki so odlično opravile delo. Prispeval je tudi tri lučke za nagrade tekačem, izžrebali pa so samo dva srečneža, kajti nekdo izposojene lučke ni vrnil ... Tudi za prvo trojico najdemo stare znance tega teka, vedno pripravljene, da se vmešajo v boj za vrh: Alberto De Cristini, že omenjeni Paolo Glavina, Anej Likar, Amedeo Sturam itd. Seznam 61 moških zaključuje Sergio Englandi, z letnico rojstva 1939 daleč najstarejši. Med 34 ženskami je z izdatno prednostjo slavila Nicol, ki tačas sicer veliko kolesari in manj teče, druga pa je bila življenjska sopotnica Maraspina Vesna Parovel (izkazala se je tudi na nedavnem trejlu Evromaraton, tudi takrat je bila druga na 10-kilometrski progi). Tretja je bila Susanna De Giorgio, najhitrejše Slovenke pa so bile Marina Andrašić, Petra Ropret in Mija Ivanič med 6. in 8. mestom. Organizatorji so tudi tokrat poskrbeli za okrepljeno zdravstveno varstvo, ob strokovno usposobljenih jamarjih je tekače čuvala tudi ekipa ilirskobistriškega zdravstvenega doma. A ostali so brez dela, saj so tekači vzeli zares opozorila o vlagi v podzemlju, proga pa je bila opremljena še s preprogami. Niti tokrat ni šlo brez dragocene pomoči matarskih gasilcev. Za standard udeležencev je bilo odlično poskrbljeno. Za 15 evrov startnine (v predprijavi 12) so prejeli vrečko s praktičnimi darili, zbujala jih je jutranja kava, bili so deležni običajnega okrepčila ob progi, po teku so si privoščili joto na brkinski način, ob koncu prireditve pa so mednje izžrebali še nekaj deset daril. Na za to priložnost posebej pripravljeni tržnici so si lahko privoščili nakup domačih pridelkov, tokrat sta bili na terenu na voljo tudi wc kabini. Priznanja je delila županja občine Hrpelje-Kozina, glavnega sponzorja teka, Saša Likavec Svetelšek. Nekaj dni pred tekom so jamarji iz JD Dimnice izvedli ekološko akcijo v kraškem breznu pri Materiji. Ponovno so opozorili na njeno onesnaženost in ugotovili, da se v letu dni, od njihove prejšnje akcije v tem breznu, ni prav nič spremenilo. Tudi tokrat bodo organizatorji po en evro od vsakega tekača namenili za varovanje kraškega podzemlja. Tek si je ogledal predsednik Jamarske zveze Slovenije Igor Benko. S tem, kar je videl, je bil zadovoljen, za Ljudstvo tekačev je povedal, da jamarji razmišljajo, kako bi svojo prisotnost na tem in morebiti še na kakšnem podobnem teku v prizadevanjih za osveščanje o varovanju kraškega podzemlja še okrepili.
OBVESTILO ORGANIZATORJEV: Našli smo tekaško majico iz Palmanove. Lastnik naj pokliče 031/618-952.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci kategorij:MA: Anej Likar Vsi izidi:
Tek sta začela Veselko Španić in Iztok Možina.
Paolo Glavina je izboljšal rekord teka skozi jamo.
Najboljših šest absolutno.
Na koncu so žrebali nagrade, sedem tekačev je oblekla trgovina Track&Field z Bazovice.
Na fotografiji je Franci Malečkar. Okrog njega se kadi, kar dokazuje, da se to v Dimnicah očitno ne dogaja samo pozimi.
Zmagovalka Nicol z nonotom. Družabni del je za nekatere udeležence še celo pomembnejši od tekaškega.
Bojan Spasovič s svojo stvaritvijo, pokalom iz kovine, ki stopa na področje umetnosti.
Predsednik Jamarskega društva Dimnice Koper Janko Brajnik in Franci Malečkar ob nesnagi, ki sta jo izvlekla iz brezna pri Materiji.
Fotogalerija 1 je na povezavi. Fotogalerija 2 je na povezavi. Fotogalerija 3 je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ (avtor je med organizatorji teka), foto: Jadran in Simon Rusjan ter VJ |
|
| 20. Gorski tek na Nanos | ||
|
PODNANOS 08 10 |
PD Podnanos je svoj dvajseti gorski tek, zadnjega za sezono PGT 2017, izpeljalo 8. oktobra 2017 rutinsko, brez kakšnih posebnih poudarkov na jubileju in posebnosti. Teklo je 74 odraslih tekačev in osem otrok, najhitrejša na 5,7 kilometra dolgi progi s 673 metri višinske razlike sta bila Simon Alič in Klementina Lemut, ki je postavila ženski rekord proge. Razmere za tek so bile idealne, dež v predhodnih dneh ni naredil pretiranega blata. Simon Alič, imetnik rekorda 28:35, po letošnjih težavah s poškodbami (še) ni na ravni, ko bi lahko čaral nove rekorde, poleg tega pa je dan poprej nastopil na zaključku svetovnega pokala na Šmarni gori, kjer je v močni mednarodni konkurenci osvojil kategorijsko srebro. Pa še progo je zgrešil v zadnjem delu in odtekel 200 do 300 metrov nepotrebnega dodatka. A vseeno je njegov trud zadoščal za udobno zmago, v čakanju na drugega v cilju je imel dovolj časa za dajanje izjave za video posnetek LT. Tretji je bil Aleš Štor, najhitrejši od štiričlanske tekaške ekipe ajdovskega Pipistrela, kar pomeni, da je bil podij spet izključna last ŠD Nanos. Drugače je bilo pri ženskah. V dolini, pred startom, je Klementina Lemut dajala vedeti, da je razpoložena ter da bo poskusila izkoristiti dobre razmere in svojo pripravljenost – kljub utrujenosti zaradi treningov polmaratona, ki jo čaka v Ljubljani. Potem ko je s skoraj tremi minutami prednosti na cilju pred dobro pripravljeno Tržačanko Giulio Della Zonca in naskokom minute 14 sekund izboljšala rekord prav tako Tržačanke Daniele Da Forno iz leta 1913, je mogoče v Ljubljani pričakovati še en odličen izid predstavnice primorskega teka. Tretja je bila Mihaela Tušar, zmagovalka v svoji kategoriji na Šmarni gori dan prej. Naj spomnimo, da je Mihaela že pred časom zbrala dovolj točk za zmago v pokalu, podobno kot Simon Strnad, ki ga v Podnanos ni bilo. Mihaeli, ki nima pregleda nad številom svojih zmag, in vsem nam je priskočil na pomoč Anej Likar, skupaj s sestro Uršo sta statistično obdelala dostopne podatke o zmagovalcih pokala PGT v obdobju od leta 2010 do danes, torej do teka na Nanos. Povejmo najprej podatek o Mihaelinih zmagah, potem pa naštejmo še ostale. Cerkljanka ima na svojem tekočem računu 28 zmag, 12 več od Daniele Da Forno in Petre Tratnik, Ana Čufer jih ima 13, Jana Bratina pa 12. Sledi 28 deklet s po eno do šestih zmag, med njimi so Angležinje, Italijanke, Avstrijke, na primorskih tekih so zmagovale že tudi svetovne prvakinje v gorskem teku. Anej in Urša sta seveda seštela tudi moške zmage. Na vrhu je Simon Alič s 47 zmagami, Marko Tratnik jih ima 15, Simon Strrnad in Miran Cvet sta pri številu 8, Uroš Vodopivec je zmagal sedemkrat, še 29 gorskih tekačev pa je zbralo med eno in šestimi zmagami, druščina pa je podobno pisana kot pri ženskah, s svetovnimi prvaki in tudi šampionom iz Afrike (Eritrejec Azerya Teklay). Ta statistični pregled je dragocen prispevek k poznavanju zgodovine Primorskih pokalnih tekov in morda bo nekoč komu uspelo zbrati še podatke za obdobje 2000-2009. Priznanja je pomagala podeljevati Tanja Mislej, sestra Fabjana Furlana, čigar spominu je posvečena ta tekaška prireditev. Preostaja še zaključna prireditev PGT 2017. Za 3. december je v Gaberju pri Ajdovščini napovedan zbor tekačev s slovesno razglasitvijo najboljših v sezoni in delitvijo nagrad, še pred tem pa se bodo gorski tekači pomerili v teku na Tabor, veljaven za sezono 2018.
Izidi:Absolutno moški:
Ženske:
Zmagovalci po kategorijah:M 1987 in mlajši: Anej Likar Vsi izidi so na povezavi.
Najhitrejši trije moški na Nanosu: Anej Likar, Simon Alič, Aleš Štor.
Elis Filipič, po športni specialnosti nogometaš, je na Nanosu odtekel prvi gorski tek v življenju in zmagal v svoji starostni kategoriji, absolutno pa je bil šesti. Napovedal je, da prvi tek ne bo tudi njegov zadnji.
Močnik. Neja Močnik. Gorska tekačica z licenco.
Fotogalerija 1 je na povezavi.
Fotogalerija 2 je na povezavi.
Fotogalerija 3 je na povezavi.
Video je na povezavi.
VJ |
|
| 38. Tek na Šmarno goro | ||
|
LJUBLJANA 07 10 |
Tekaški klub Šmarnogorska naveza, ob sodelovanju z Združenjem za gorske teke, je prvo soboto v oktobru, ki se je izkazala s čudovitim vremenom, pripravil 38. (gorski) Tek na Šmarno goro, dogodek z nadvse uglednim mestom med mednarodnimi športnimi prireditvami. To je bil finale svetovnega in slovenskega gorskotekaškega pokala, v članski tekmi pa sta slavila Norvežan Johan Bugge in proslavljena Andrea Mayr, ki je pri 38 letih izboljšala rekord proge. Prijetne okoliščine, za katere je poskrbel vzorec indijanskega poletja, so se zlile z odlično organizacijo, primerno zaključku svetovnega pokala WMRA. Predsednika te svetovne gorskotekaške zveze Jonathana Wyatta, ki smo ga teden prej videli v Ankaranu, na Šmarno goro sicer ni bilo, je pa WMRA in organizatorje zato povezoval Tomo Šarf, generalni sekretar in Jonathanova desna roka, predsednik Združenja za gorske teke v odstopu. Tokrat smo na delu videli zelo močno moško in nekoliko manj močno žensko konkurenco. Šmarna gora ni prinesla bistvenih sprememb v dotedanjem vrstnem redu svetovnega pokala; čeprav nista zmagala, sta velika kristalna pokala domov odnesla Italijana Alex Baldaccini in Alice Gaggi. Slovenk v končni razvrstitvi tokrat ni (tekmovanje je od strani spremljala prva slovenska osvajalka naslova Lucija Krkoč, ki se tačas pripravlja na vlogo mamice), so pa trije moški. Miran Cvet, ta fenomenalni veteran, ki z neverjetno energijo in strastjo v zadnjem obdobju nosi zastavo slovenskega gorskega teka, je osvojil sedmo mesto in se iz dvajseterice prebil med deset najboljših v končni razvrstitvi pokala (10. mesto; Gašper Bregar je 19., Timotej Bečan pa 21.). Norveška je bila na Šmarni gori najuspešnejša od 13 držav, ki so imele svoje predstavnike, kajti zmagovalec Johan je imel družbo Karoline Holsen Kyte, druge med ženskami. Prva je bila – tako kot na vseh petih predhodnih nastopih na tem teku – legendarna avstrijska zdravnica Andrea Mayr (v teh dneh do dopolnila 38 let). Andrea se je iz srca veselila zmage in rekorda proge, na Šmarni gori se je počutila kot doma. Steklenico šampanjca je odprla še na stopničkah, poškropila vse naokrog in odpila požirek (poglej v fotogaleriji). Najviše od Slovencev se je spet zavihtel Miran Cvet (49 let). Za odsotnost nekaterih morebiti še boljših, predvsem pa mlajših slovenskih gorskih tekačev je krivo nerazumevanje (recimo tako) med vodstvom Združenja za gorski tek in posameznimi tekači, a vprašanje je, ali bi sploh kdo od njih, če bi se pojavil na startu, tokrat prehitel Mirana. Konfiguracija desetkilometrske proge s »samo« 710 metri vzponov Hrastničanu ni pisana na kožo, raje ima ekstremne strmine, vendar je tudi na tako tekaški progi zmogel vrhunski dosežek. Če se malo pošalimo: morda pa je k temu prispevalo dejstvo, da se je postrigel in je bil bolj aerodinamičen ... Zdaj pa šalo na stran. Miran je na naše omenjanje nove frizure povedal, da so prej daljši lasje dejansko delovali kot nekakšna kapa, zdaj pa je zračenje in hlajenje precej bolj učinkovito. Podobno kot nekdaj, ko je kot kolesar lase redno krajšal, kot se je le dalo. Ker glava predstavlja pomemben del hladilnega sistema telesa, lahko tudi s primernim pokrivanjem (in odkrivanjem) glave svoje dosežke izboljšujemo ali poslabšujemo. Zanimivosti: Miran je letos v svetovnem pokalu dvakrat tekel hitreje od Jonathana Wyatta, šestkratnega svetovnega prvaka, ki je štiri leta mlajši od Mirana. Naš tekmovalec bi lahko bil na Šmarni gori oče vsakemu od tekmecev pred njim ... Toda ni bil Miran Slovenec z najvišjo uvrstitvijo. Pravo presenečenje je bilo šesto mesto Barbare Trunkelj (v uradnih izidih Tronkelj), študentke arhitekture iz Znojil pri Ivančni Gorici, letnik 1992. Barbara je lani in letos nanizala nekaj super izidov, sicer pa ni članica nobenega od klubov, teče predvsem zase in pri teku ni pretirano družabna. Všeč so ji teki v naravi, kot kaže, pa ne dela razlike med bolj ali manj strmimi progami, saj je letos zmagala med ženskami na storžiškem vertikalu in bila druga v Planici, zmagala pa je tudi na maratonski razdalji 100 milj Istre. Barbara je najnovejša potrditev ugotovitve, da Slovenija premore še veliko gorskotekaškega talenta in da je gorski tek res vse bolj privlačna, perspektivna športna panoga. Postala je že stalna praksa, da nam tekači in tekačice padajo z neba kot meteorji, sposobni takojšnjih uvrstitev celo v državno reprezentanco. Kaj bi šele bilo, če bi se pritegovanju in vzgoji gorskih tekačev posvečali bolj sistematično ... Kako se nato poskrbi za te talente, se jih motivira in usposobi za njihovo nadaljnjo rast, to pa je že čisto druga zgodba, ki pa jo velja ponovno odpreti v teh dneh, ko v Združenju za gorske teke iščejo novega predsednika/predsednico. Odhod Tomota Šarfa, ustvarjalca sedanjega sistema, je priložnost, da se minule zasluge prizna in ovrednoti, a tudi z novo vizijo loti sedanjih problemov in skuša slovenski gorski tek popeljati na višjo raven, z več sinergije in iztanjšanim posluhom za potrebe tekačev. Med "klasičnimi" gorskimi tekači smo tokrat videli tudi letos najboljšega slovenskega maratonca Roka Puharja (AK Triglav Kranj). To ni bil Rokov prvi gorski tek, prav veliko pa jih doslej še ni tekel. Na Šmarni gori se je pojavil iz radovednosti in želje po drugačnem treningu. Uvrstil se je na 46. mesto. Na progi, za katero ugotavlja, da je zelo tehnična, se ni najbolje znašel, na cilju je imel še veliko moči, vendar na poti od startne do ciljne črte ni našel primernega načina, da svojo energijo prelije v boljši čas. Vsekakor pa je bila to za mladega šampiona, ki je letos Slovenijo zastopal na svetovnem prvenstvu, dobrodošla izkušnja. Na Šmarni gori so v cilju našteli 124 tekmovalcev na desetkilometrski progi, dobra polovica je bila Slovencev, in 69 otrok na krajših progah. Sedem od 14 zmag je šlo Slovencem, od tega štiri na Primorsko. V najmlajših kategorijah se nadaljuje trend disperzije medalj, še vedno prvi gorskotekaški kolektiv KGT Papež nima več monopola na stopničkah, kar je še en dober obet za prihodnost slovenskega gorskega teka.
Izidi:Moški:
... 6. Alex Baldaccini 44:36, 7. Miran Cvet (KGT Papež) 44:53, 12. Gašper Bregar (KGT Papež) 46:09, 17. Timotej Bečan (KGT Papež) 47:27 ... Ženske:
... 4. Alice Gaggi 52:57, 6. Barbara Trunkelj (Salomon) 54:19, 9. Jasmina Jelovšek (KGT Papež) 57:58, 10. Nuša Mali (ŠKD Sela) 58:57 ... Zmagovalci kategorij, moški:ml. dečki: Anej Fatur (AK Postojna) Vsi izidi so na povezavi.
Andrea Mayr si je nekaj dni pred 38. rojstnim dnevom privoščila rekord šmarnogorske proge in šesto zmago na njej.
Barbara Trunkelj, tokrat najhitrejša Slovenka, nova zvezda našega gorskega teka.
Norveška mini ekipa je bila maksi uspešna: zmagovalec Johan Bugge in drugouvrščena Karoline Holsen Kyte.
Rok Puhar, tačas najhitrejši slovenski maratonec, gorskih tekov ne teče pogosto. Za spremembo in trening je tekel na Šmarno goro - in ugotovil, da mu ravnina bistveno bolje leži. Na fotografiji s predstavnikoma sponzorja Siluxa iz Ajdovščine.
Med mlajšimi dečki je slavil Anej Fatur (AK Postojna).
Med starejšimi dečki je bil najhitrejši Tobi Gaberšček (TD Bovec).
Simon Strnad (ŠD Nanos) je svojo serijo septembrskih zmag podaljšal v oktober, tokrat je bil najboljši med starejšimi veterani.
Mihaela Tušar (ŠD Nanos), ponovno absolutno najboljša v PGT, je slavila med starejšimi veterankami.
Fotogalerija 1 je na povezavi. Fotogalerija 2 je na povezavi.
VJ |
|
Aerodinamični Miran Cvet v drugem delu proge.
| 11. Evromaraton | ||
|
MILJE 01 10 |
Društvo Evinrude iz Milj je na prvi oktobrski dan pripravilo 11. Evromaraton, ki ima že nekaj let podobo trejla z imenom Eko trail Miljskega polotoka . Tudi tokrat so na njem zbrali impresivno število vrhunskih tekačev. Na najdaljši progi je zmagal evropski prvak v gorskem teku Xavier Chevrier, četrta od vseh pa je bila ženska zmagovalka Silvia Rampazzo, svetovna prvakinja v gorskem maratonu. Na progah dolžin 10 in 25 kilometrov je teklo približno 300 tekmovalcev, med katerimi pa je bilo letos opazno manj Slovencev. Tega ni bil niti najmanj vesel vodja prireditve Graziano Ferlora, ki se je ob tem spotaknil ob »absurdne omejitve«, ki jih tujim tekačem postavlja italijanska atletska zveza Fidal. Prejšnja leta je bilo Slovencev, predvsem Primorcev, na tem prestižnem tekmovanju veliko več in so se redno uvrščali na stopničke (Mitja Kosovelj je na najdaljši progi zmagal trikrat). Morda pa je to pripomoglo k prvi italijanski zmagi v vsej 11-letni zgodovini Evromaratona na najdaljši, tokrat 25-kilometrski progi, a zanjo je moral poskrbeti italijanski državni in evropski prvak, naš znanec z Velike planine Xavrier. Mitja, ki se tačas intenzivno ukvarja s študijem in očetovskimi opravki, si letos ni privoščil jesenskega izleta na morje. Je pa tudi tokrat tekel njegov stari znanec in dober kolega Jonathan Wyatt, šestkratni svetovni prvak v gorskem teku in od letos predsednik mednarodne gorskotekaške zveze WMRA (glede na to, da z ženo Antonello živi ne tako daleč od slovensko-italijanske meje, bi ga utegnili srečati na zaključku svetovnega pokala WMRA na Šmarni gori). Novozelandec je že zdaj živa legenda svetovnega gorskega teka, pri 45 letih je še izredno prožnega koraka, kar dokazuje iz tekme v tekmo. V Miljah sicer ni dolgo držal tempa prvih dveh, a si je zanesljivo pritekel tretje mesto. Drugi je bil Celestin Nihombre, mladenič iz Burundija, ki ima svojo evropsko bazo v Italiji in ki ni prav veliko zaostal za evropskim prvakom. Četrti je bil Alessandro Maraspin, že zmagovalec X-teka Dimnice, sedmi pa Izolan Asim Kaltak, veteran neizmerne življenjske energije. Silvia ni imela prave konkurence, Antonella Confortola Wyatt, že tudi večkratna svetovna prvakinja, a pri 42 letih ne več rosno mlada, je za njo zaostala za 13 minut, a pred tretjo Francesco Lettig nabrala za skoraj devet minut prednosti. Medtem ko so tekmovalci na 25-kilometrski progi startali v Ankaranu in večkrat prečkali mejo (pri izvedbi so pomagali ankaranska občina, hrvatinski gasilci in člani ŠD Sv. Katarina) ter končali v trgovskem središču Montedoro Freetime, so udeleženci 10-kilometrskega teka svojo pot tako začeli kot končali v Montedoru. Na krajši progi je lansko zmago obranil Simon Strnad, med ženskami pa si je drugo mesto pritekla Vesna Parovel, boljša polovica Alessandra Maraspina. Letošnja novost je bilo tekmovanje parov na daljši progi, nagradili so po tri najhitrejše moške, ženske in mešane pare. Pripravili so tudi družinski tek na sedemkilometrski progi.
Izidi:25 km (1100 v/m), moški:
Ženske:
10 km (400 v/m), moški:
Ženske:
Vsi izidi so na povezavi.
Jonathan.
Silvia in Alessandro sta 18 kilometrov tekla skupaj.
Simon je ponovil lansko zmago.
Vesna se je veselila drugega mesta.
Najslavnejši par svetovnega gorskega teka odhaja s prizorišča po odlično opravljenem delu.
Fotogalerija je na povezavi.
VJ |
|
Z leve: Xavier, Jonathan, Antonella, Silvia. Celestin se je skromno umaknil iz kadra.
Prihod Xavierja v cilj, kot običajno v poslopju Montedoro Freetime.
Cesare Ballaben, živa enciklopedija tekov, s Silvio.
| Odprto prvenstvo Primorske v teku na 5000 metrov (stadion) | ||
|
KOPER 30 09 |
POPRAVEKV spodnjem besedilu navajam, da je Kristina Bele že osvojila naslov skupne zmagovalke PPT v sezoni 2017, v kateri čakamo še na dva teka (Vrtojba in Štanjel). Ta trditev je napačna in je posledica površnega branja pravil PPT, spremenjenih pred začetkom letošnje sezone. Vrstni red tekmovalcev in tekmovalk se določa na podlagi seštevka vseh točk, ki jih je posameznik zbral, kar pomeni, da teoretično vsaka od tekmovalk do konca tekmovanja lahko pridobi še 200 točk. Prvakinja je lahko vsaka od treh trenutno najviše uvrščenih: Rebeka Petrovčič (ima 686 točk), Kristina Bele (664) in Polona Vetrih (542). Prav tako je preuranjena tudi trditev, da si je Rafko Blažek že zagotovil drugo mesto; to je tačas dosegljivo še štirim tekmovalcem. Za strokovno pojasnilo o tem se zahvaljujem vodstvu PPT, za dezinformacijo pa se opravičujem tako bralcem kot tekmovalcem. Venčeslav Japelj
Po enoletni pavzi se je na koledar Primorskih pokalnih tekov vrnila tekma na stadionskih 5000 metrov. Spet so jo pripravili člani AD Nova Aurora Koper (ob finančni pomoči društva Istrski maraton), najhitrejša pa sta bila Robert Petrovčič in Kristina Bele, člana AK Pivka. Zadnja sobota v septembru je bil prijeten dan za tek na koprskem atletskem stadionu in tekači so uživali v nekoliko drugačnem teku, kot so jih sicer vajeni. To, popestritev ponudbe PPT, je vseskozi tudi cilj organizatorjev, ki jim je kljub krizi PPT uspelo letos izpeljati tri odprta prvenstva Primorske: na pet kilometrov, polmaraton in maraton. V Kopru se je zbralo 15 tekačev, odsotni so bili tisti iz mlajših moških kategorij, vsi, s katerimi smo govorili, pa so izrazili zadovoljstvo, da so dobili priložnost teči v prijetnem atletskem okolju Kopra. Pohvalili so tudi izvedbo AD Nova Aurora. Absolutno najhitrejša sta bila člana AK Pivka Robert Petrovčič in Kristina Bele, ki sta si že pred koncem sezone PPT zagotovila skupni zmagi. Nastopili so tudi drugi tekači, ki kandidirajo za absolutni vrh, med njimi sta si Rafko Blažek in Rebeka Petrovčič že zagotovila drugo najvišjo stopničko. Kristina in Rebeka sta vseskozi tekli skupaj. V zadnjem krogu je mlajša tekmica napadla, vendar je Kristina napad odbila in zmagala z minimalno prednostjo. Rosana Brišar je bila močnejša od Vilme Brešan in je dopolnila trojno zmago AK Pivka. V moški konkurenci je boj za zlato prav tako potekal med tekmovalcema AK Pivka, Rafko pa ni uspel ponoviti sežanske zmage nad Robertom, ki si je zaželel končni čas 19:00 – in ga je tudi dosegel. V boju za tretje mesto profesor Branko Vrečar ni imel prave konkurence. Nastopila sta tudi nekdanja atleta, zdaj seveda kot veterana, Ivan Tavčar in Zdenko Lužnik. Oba sta še krepko pri močeh in za oba je bila koprska tekma prijetno doživetje. Pravico nastopa na odprtem prvenstvu Primorske imajo tekači, ki so državljani RS. Do konca sezone v PPT sta še Tek za borelo v Vrtojbi (22. oktobra) in Štanjelski tek (2. decembra).
Izidi odprtega prvenstva Primorske:Absolutno, moški:
Ženske:
Primorski prvaki po kategorijah:Ž +55: Vilma Brešan (ŠD FURS) Vsi izidi bodo objavljeni na povezavi.
Šopek tekačic iz AK Pivka, ki so zasedle vse tri stopničke.
Absolutno najboljši na primorskem prvenstvu.
Fotogalerija je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ |
|
V moški tekmi je takoj povedel Robert Petrovčič.
| 17. Vzpon na Hleviše | ||
|
IDRIJA 30 09 |
TSK Idrija je svoj tekaško-kolesarski vzpon na Hleviše letos prestavil s prvotno določenega datuma, kar je nekaterim od tekačev, vezanih na strog delovni urnik, onemogočilo nastop. Teklo in kolesarilo je 143 tekmovalcev, gorskih tekačev je bilo 79 (64 odraslih in 15 otrok), najhitrejša pa sta bila domačina Jošt Lapajne in Sergeja Lipušček. Najprej so bili na cilju vzpona iz Idrije do koče na Hlevišah kolesarji, presenečenj pa med njimi ni bilo. Zmagovalca sta bila Luka Tavčar in internacionalka Tanja Žakelj. Lanski zmagovalec Simon Alič je tokrat moral priznati premoč Joštu Lapajnetu, ki je zmagi na Črni prsti dodal še zlato na domačem hribu, kjer je organizator njegov klub, tretji pa je bil Urban Lavrenčič, še en predstavnik ŠD Nanos. Jošt je za Ljudstvo tekačev povedal: »Tek se je začel hitro na prvem razgibanem delu trase, na klancu pa sem lahko držal enakomeren tempo in tekel v svojem ritmu vse do cilja. Bile so dobre tekaške razmere, končno tudi septembra tekma v sončnem vremenu. Za rekord je zmanjkala skoraj minuta, čas Gorana Ikiča je še vedno izziv za naprej. Pršut je nagrada za prvo mesto, razdeljen bo pošteno med družinske člane. Organizacija je bila odlična, predvsem pa sem bil zelo vesel podpore domačih navijačev ob progi in v cilju.« Simona Strnada, ki je že osvojil skupno prvo mesto, v Idrijo ni bilo, polno zaposlen je bil v Istri in Trstu, sicer pa je v osmih dneh nabral rekordnih pet absolutnih zmag. Med ženskami na prvi dve mesti pišemo Sergejo Lipušček in Sašo Pisk, tako kot lani, zmagoslavje dveh Idrijčank pa je dopolnilo tretje mesto Cerkljanke Mihaela Tušar. Saša je sicer bila za pol minute hitrejša kot lani, a je Sergeja svoj lanski čas popravila za dve minuti in spet podčrtala dejstvo, da je ona kraljica Hleviš, pa čeprav načelno ni gorska tekačica. Organizatorji so se izkazali, bil pa bi že čas, da v svojih objavah spremenijo trditev, da je njihov tek vključen v »Pokal Primorskih novic«. To že dolgo ne drži več. Zadnji tek letošnje sezone Primorskih gorskih tekov bodo prihodnjo nedeljo pripravili v Podnanosu, tekmovalce čaka vzpon na Nanos, potem pa bo na letošnjem koledarju ostala le še zaključna prireditev, ki jo bo spremljala prva tekma za točke sezone 2018.
Izidi:Absolutno moški:
Ženske:
Zmagovalci po kategorijah:M 1988 in mlajši: Jošt Lapajne Vsi izidi so na povezavi.
Najhitrejša dekleta: Saša Pisk, Sergeja Lipušček, Mihaela Tušar.
VJ, foto: Katja Furlan |
|
Najhitrejši fantje na Hlevišah: Simon Alič, Jošt Lapajne, Urban Lavrenčič.
| 24. Tek po ulicah Cerknega | ||
|
CERKNO 23 09 |
Osnovna šola Cerkno je 23. septembra 2017 pripravila 24. izvedbo Teka po ulicah Cerknega. Teklo je 135 mladih tekačev, najuspešnejši kolektiv je bila domača osnovna šola s petimi zmagami, sledilo ji je AD Posočje s štirimi. Tek v Cerknem je ujel ravno primerno suho vremsko luknjo, da organizatorji in tekači niso imeli težav. Prvi so se tokrat odločili, da merjenje časov opravijo sami in si pomembno zmanjšajo stroške. Kaže, da je bil to zadnji tek, ki ga je vodila Ana Hadalin. Taktirko je imela v roki ves čas, zdaj pa odhaja v pokoj, leto preden bi zaokrožila četrt stoletja vodenja tega teka, nepogrešljivega na sporedu PPT (mimogrede, tudi letos so to tekmovanje napovedovali kot pokal Primorskih novic, kar že dolga leta ni več). Pa tudi ravnatelj Milan Koželj, tudi letos je delil priznanja najboljšim, se poslavlja od šole. Ana pravi, da se bo zdaj lahko bolj posvečala teku kot obliki osebne rekreacije, ob vaditeljstvu plavanja. Kaj pomeni 24-krat izpeljati takšno prireditev, ve zelo malo organizatorjev, tistih z najboljšimi živci in neprekosljivo vztrajnostjo. Tek je potekal po običajnem scenariju, za otroke so dobro poskrbeli, na progi pa je bilo nekaj manjših zapletov tik pred ciljem, ko so nekateri tekmovalci tekli po pločniku, kjer ne bi smeli. A niso bili sami krivi, proga ni bilo dovolj nedvoumno označena, mladina pa ni bila opozorjena na to podrobnost. Organizatorji so nastopajočim v najstarejši kategoriji, združenih letnikih 2002 in 2003, priznanja delili po letnikih, kar tistim, ki so bili na stopničkah, zagotovo ni bilo odveč. Kot vedno je bilo po simpatičnih sovicah veliko povpraševanje, ob zmagovalcih so jih izjemoma prejeli le še nekateri tekači. Biti zmagovalec namreč ne pomeni vedno, da moraš biti na vrhu stopničk, poznamo tudi drugačne zmage ... To je bil predzadnji tek za točke PPT, sledi le še tek v Vrtojbi, in ker za skupno razvrstitev štejejo vse osvojene točke, za razliko od prejšnjih let v tem času ni prav veliko znanih odločitev o zmagovalcih. Trije so z zmagami v Cerknem podaljšali serijo nepremagljivosti v letošnji sezoni: Marcel Skočir, Manca Žibert in Ajda Sovdat. Največ zmag je ostalo doma in znova moramo potarnati, da je škoda, ker mladi tekači iz Cerknega premalo hodijo na druge tekme PPT. Talenta imajo namreč za izvažati, a ga – z izjemo proslavljene tekaške družine Vojska in morda še koga – pokažejo praviloma le na domači tekmi. Dvakrat so vzeli vse tri medalje v kategoriji, tudi člani AD Posočje, v Cerknem sicer brez nekaterih adutov, jim niso bili kos in so zaostali za eno zlato medaljo. Postavni Notranjec Jan Dekleva, leto starejši od Svita Kramarja Roša, v svojem letniku ni imel konkurence, Svit pa je bil po taktično odlično izpeljanem nastopu v finišu močnejši od njega. Svita in njegovo sestro Evo Klaro smo povprašali, kakšna je razlika med teki PPT in italijanskimi teki, na katerih redno in uspešno nastopata, in slišali smo, da so teki onstran meje zanimivejši. Tema za razmišljanje organizatorjev PPT? Kot rečeno, do konca sezone je še en nastop (če ga ne bo preprečilo slabo vreme, ki se ga v Vrtojbi očitno zelo bojijo), preloženi Tek za borelo 22. oktobra. Žal bosta naslednjo soboto istočasno na sporedu dva primorska pokalna teka, tekači se bodo morali odločati med stadionskimi petimi kilometri v Kopru in idrijskim gorskim tekom na Hleviše.
Izidi:Zmagovalci:Deklice 2010 in mlajše: Sara Leskovec (ŠD Hotedršica) Vsi izidi so na povezavi.
Ajda Sovdat je bila v cilju pred Gajo Leban Jež in je tako podaljšala letošnjo serijo samih zmag na PPT.
Nace Vojska je zmagal suvereno.
Najhitrejša dekleta letnika 2005: z leve Lia Domevšček (TK Kobarid), Hana Vojska (s priljubljeno sovico), Neža Lenarčič (AK Pivka).
Dekleta in fantje letnikov 2003 in 2002 so startali hkrati, tekli so najdalj, 2000 metrov.
Večinoma je vodil Jan Dekleva, Svit Kramar Roš pa je čakal primeren trenutek za prehitevanje.
Svit je v finišu pospešil. Na posnetku je videti, da je Jan tekel po pločniku, kjer je bila gneča, rediteljica pa je bila brez moči. Organizatorji bi morali ta del proge bolje označiti.
Ana Hadalin si je pokojnino prislužila tudi s 24-letnim vodenjem cerkljanskega teka.
Fotogalerija je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ |
|
| 2. Bovec maraton | ||
|
BOVEC 16 09 |
Tekaško društvo Bovec je ob pomoči številnih organizacij in posameznikov (350 prostovoljcev) iz Posočja 16. septembra 2017 drugič izpeljalo Bovec maraton, bovško tekaško prireditev, ki stopa po sledi serije maratonov iz začetka 80. let prejšnjega stoletja. Teklo je približno 1200 tekačev vseh starosti iz 21 držav, zmagovalca maratonske preizkušnje, tudi primorska prvaka, sta postala Franci Volkar in Mateja Velkavrh. Že lani je vreme nagajalo, letos pa je bil dež še nekoliko bolj moteč, tako za polmaratonce kot (še bolj) maratonce. Progi sta bili nekoliko spremenjeni, tako da lanski in letošnji časi niso primerljivi, a nekaj časovne orientacije le omogočajo. Zmagovalec med maratonci je tokrat tekel hitreje, pravzaprav so lanski čas prekosili vsi trije najboljši na stopničkah. Rekorda sta padla tudi na najkrajši progi, na polmaratonski razdalji, natančneje: 22-kilometrski, pa sta tokratna zmagovalca zaostala za lanskima dosežkoma. Največji zaostanek je pridelala pripadnica lepšega spola, za lanskim časom Lucije Krkoč je zaostala za 19 minut. Saj je Lucija tekla tudi tokrat, a se je odločila za resnično sprehajanje po progi, najdemo jo na devetem mestu. O tem, da se proge bovške tekaške prireditve ob smaragdno zelenih vodah in prek slikovitih visečih mostov uvrščajo med najlepše, ne gre dvomiti, res pa je tudi, da so zahtevne in da od tekača terjajo resno pripravo. Bovški maraton, pa tudi polmaraton ne sodi med maratone, kot smo jih vajeni. Vsebuje tudi odseke, značilne za trejle, je nekakšna mešanica različnih podlag in profilov. S tem bovški organizatorji sledijo aktualnim tekaškim trendom teka v naravi, a pri nekaterih tekačih, predvsem tistih, ki se pred nastopi manj posvečajo opisom prog, vzbujajo mešane občutke. Tokrat smo v Bovcu slišali nekaj besed nezadovoljstva italijanskih tekačev in očitkov, češ da to ni maraton, temveč trejl. Na cilju smo našteli 1172 tekačev, od tega 132 maratoncev, 557 polmaratoncev, 328 tekačev na zabavnem teku in 155 otrok na mladinskih tekih, ki so jih pripravili v popoldanskem času za točke PPT. Prijav je bilo 1611, razliko do 1017 dejansko prisotnih lahko pripišemo slabi vremenski napovedi. Organizatorji so zaradi dežja prestavili startno-ciljni prostor in bili prisiljeni postaviti šotor nad glavami tekačev in drugih udeležencev. Koncert Čukov po tekaškem dogajanju je bil odpovedan, sicer pa so za tekače skrbeli skrbno in odgovorno. Osebno mnenje vašega poročevalca: buški krafi so zakon! Med maratonci je bil rekordno hiter Gorenjec Franci Volkar. Tovrstne proge mu precej bolj ustrezajo kot goli asfalt, letos je zmagal že na vrsti podobnih, čeprav krajših tekov, na Primorskem je Fric postal kralj Milanje (pri Ilirski Bistrici). Primorec Martin Štendler je kondicijsko pripravo na 100-kilometrski Ultra Pušeljc Trail, na katerem je zmagal, izkoristil še za odličen tek v Bovcu, z drugim mestom in velikim zadovoljstvom je Tinko sklenil letošnjo sezono. Klemen Rojnik, doktor znanosti, sicer pa po športni specialnosti triatlonec, je bil kar majhno presenečenje na stopničkah, a glede na to, da mu je družbo delala olimpijka Žana Jereb, mu ni bilo pretežko nekoliko bolj pritiskati na plin. Nehvaležno četrto mesto je zasedel domačin Andrej Kutin. Med dekleti smo pričakovali zmago Neže Mravlje, že zmagovalke Istrskega maratona, a jo je prehitela Mateja Velkavrh, tretja je bila Urška Šipec, četrta pa Primorka Anja Klančnik. Primorski gorskotekaški šampion Simon Strnad, tudi veteranski svetovni prvak v gorskem teku, se ni mogel načuditi lahkotnosti, s katero je na 22-kilometrski progi zmagal Avstrijec Niklas Kroehn, tretji je bil Boštjan Jenčič, še en veteran Franci Teraž pa je bil četrti. Med ženskami je ciljno črto prva prečkala Simona Dvorjak, nekaj sekund za njo je bila Italijanka Federica Qualizza, tretja je bila Sonja Vebster in četrta Natka Janežič. Podelitev priznanj se je zavlekla, ker je nastal zaplet pri razvrstitvi na vrhu. Ponovila se je zgodba, na katero je Ljudstvo tekačev opozorilo ob letošnjem GM4O: ker se meri neto čase, se dogaja, da tisti, ki pride prej skozi cilj, ni nujno tudi više uvrščen. Glede na to, da je pozornost gledalcev osredotočena na prihajanje v cilj, takšni naknadni »popravki« niso dobrodošli. Vprašanje pa je, kako razrešiti to vprašanje; če bi bilo enostavno, bi že zdavnaj našli rešitev. Tek na 8-kilometrskem zabavnem teku, kjer so ugotavljali samo absolutni vrstni red, s tem tekom se je dogajanje začelo, je postregel z odlično predstavo in – iz strokovnega atletskega zornega kota – najkakovostnejšima dosežkoma v moški konkurenci. Lanski zmagovalec Mirko Cvijić iz Prijedora (BiH), še mladinec, je v tekmi do zadnjih atomov premagal domačega favorita, kakšno leto mlajšega Tobija Gaberščka. Tekača, oba sta državna prvaka, sta na cilju še nekaj časa prihajala k sebi, ura pa je obema kazala boljši čas, kot ga je lani dosegel Mirko. Tretji je bil Natan Maj Poženel, za katerega je to odličen dosežek, četrti pa Mattia Cendou, naš tekaški znanec iz Benečije, lani na stopničkah. Tudi Kristina Bele je postavila rekord, sledili sta ji Metja Lužnih in Vika Rutar, četrta pa je bila dr. Nada Rotovnik Kozjek, ki je prejšnji večer v Bovcu predavala o tekaški prehrani. Tobi Gaberšček je tekel še enkrat, popoldne je zmagal med vrstniki na teku za točke PPT. Najuspešnejši kolektiv je bilo AD Posočje s petimi zmagami, sledilo mu je TD Kobarid s tremi zlatimi medaljami. Prvič smo med mladimi tekači na enem od primorskih tekov zasledili naraščaj iz tekaške družine Praprotnik Kozina, v najmlajši kategoriji sta nastopila malčka Sofija in Oskar Praprotnik. Za razliko od prevladujoče sodniške prakse na tekmah PPT so tokrat nekajkrat po dvema tekačema dodelili enako mesto (doslej so tudi tekačem, ki so skozi cilj pritekli z roko v roki, pripisovali različne čase). Zdravstvena služba ni imela veliko dela, zabeležili so tri urgence, dvakrat prebavne težave (nepravilna prehrana pred in med tekom) in eno manjšo poškodbo kolena. Vodja prireditve Vasja Vitez je o drugi izvedbi Bovec maratona za Ljudstvo tekačev povedal: "Posebnost naše prireditve je, da z maratonci diha celotna bovška dolina, pri pripravi in izvedbi so sodelovale vse krajevne skupnosti, društva, partnerji dogodka, turistični subjekti ... Več kot 350 prostovoljcev je odlično opravilo svoje delo. V spremljevalnem programu je sodelovalo 90 nastopajočih: glasbeniki, plesne skupine, otroški vrtec ... Bovec maraton je združil celotno Bovško, kar je dober obet za njegove prihodnje izvedbe."
Izidi:Maraton, tudi za odprto prvenstvo Primorske (izidi so enaki), absolutno, moški:
Ženske:
Polmaraton, absolutno, moški:
Ženske:
Zabavni tek (Fun Run, 8 km), absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci mladinskih tekov:Deklice 2010 in mlajše: Gaja Rutar (TK Kobarid) Vsi izidi so na povezavi.
Nekdanji svetovni prvak v boksu Dejan zavec je tekel na krajši progi in bil med najhitrejšimi. Dan prej je Bovčanom predaval o svoji karieri.
Tekel je tudi starosta primorskih tekačev, 84-letni Izolan Fabio Ivančič.
Zmagovalec teka na 22 kilometrov Niklas Kroehn.
Simon Strnad je bil drugi na polmaratonski razdalji.
Najhitrejša dekleta na 22-kilometrski progi.
Simona Dvorjak je na cilj pritekla prva, ker pa je Federica Qualizza startala nekaj sekund za njo, je na najvišjo stopničko stopila Italijanka. Vprašanje je, kako bi se tek odvijal, če bi Simona vedela za to podrobnost.
Trije najhitrejši maratonci na mavričnem podiju.
V cilj prihaja najhitrejša maratonka Mateja Velkavrh, tudi nova primorska prvakinja.
Stopničke za najboljše maratonke v Bovcu.
Tako kot so Bovčani pomagali na Istrskem maratonu, so jim na pomoč v Bovcu priskočili na pomoč prostovoljci iz Istrskega maratona, z maskoto Boškarinom Žveltom vred.
Fotogalerija je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ |
|
|
|
Dan, ko sem postal svetovni prvak | |
|
KOMEN 11 09 |
Serijski skupni zmagovalec pokala Primorskih gorskih tekov Simon Strnad je 2. septembra 2017 na svetovnem prvenstvu v gorskem teku za veterane na 10-kilometrski progi na Slovaškem postal tudi svetovni prvak. Morda je bilo to največje presenečenje zanj samega, ne pa toliko za tiste, ki ga poznajo in vedo, s kakšno ihto se loteva zadev ... Objavljamo njegov zapis, v katerem se spominja Slovaške, na koncu pa – ko se je že lotil pisanja – se dotakne še svojega zadnjega nastopa na Učka Trailu. Splet okoliščin je privedel do tega, da sem sploh začel razmišljati, da bi se udeležil letošnjega SP masters v gorskem teku. To je na žalost tekmovanje, čigar stroške si mora pokriti vsak posameznik sam zase. Ker sem brez zaposlitve in nimam vira prihodka, o stvareh, ki si jih ne morem privoščiti, niti ne razmišljam ... Na vsem lepem pa se je našla oseba, ki mi je bila pripravljena pomagati, prisluhnili pa so mi tudi v mojem klubu ŠD Nanos Podnanos. Tako so se začela razmišljanja počasi spreminjati v dejanja. Nekih posebnih priprav in treningov za to tekmo nisem imel, vsak vikend tekma ali dve, to je bil moj najboljši trening, čez teden pa po pameti lažji izteki in regeneracija na kolesu. Strah pred poškodbami je še zelo živ, zato vse podrejam pravilni količini in intenziteti naporov. Letos se izogibam nepotrebnemu teku in zmanjšanje števila tekaških kilometrov nadomeščam na kolesu; tako se izognem zakisanosti mišic in bolečinam v gležnjih. Teden pred SP sem se, kot kaže pravilno, odločil za dve desetki v soboto, na Krasu in v Istri. Tista v Truškah je bila zelo, zelo hitra, v nedeljo pa je sledil še Tek na Angelsko goro, kratek, a zahteven vzpon. Mislim, da so te tri tekme botrovale zelo dobri pripravi na napore naslednjega tedna. V petek je sledila dolga vožnja na Slovaško, v kraj Dubnica, kjer se je odvijalo letošnje veteransko SP v gorskem teku Vršatec 2017. Na tekmo sem se pripravil kot na vsako drugo. Aktivacija na predvečer, masaža, pašta, hidracija, počitek, individualna meditacija. Bil sem popolnoma sproščen, neobremenjen, brez kakršnihkoli pričakovanj. Noč je prinesla nekaj dežja, zbudili smo se v zelo sveže jutro. Iz hotela pol ure vožnje do Prusk-Dubnice, vasice pod vznožjem Vršatca. Naš start je bil napovedan za 12. uro. Ura vaj in ogrevanja, dobri občutki. Sam začetek teka je zaznamoval visok ritem, kar mi ne običajno ne ustreza najbolj, vseeno pa sem se sklenil držati vodilnih. Hiter tempo sem počasi znižal na moje standardne obrate, a sem vseeno ostajal v ospredju, kar me je čudilo, saj take uspešnosti nisem pričakoval. Na petem mestu sem se držal do šestega kilometra, ko se mi je približal Anglež (startali sta po dve kategoriji skupaj, tako da bi utegnil biti problem razločevanje po kategorijah, a sem pa prejšnji večer preučil startne številke in sem imel vse pod nadzorom), on je bil "moj". Držal sem ga na vse kriplje. Peklo in bolelo je, a zaman, vseeno mi je pobegnil. Dva kilometra pred ciljem je imel kakšnih 200 metrov prednosti. Priložnosti, kakršna je ta, se ne ponavljajo, mi je hodilo po glavi. Takrat sem dobil neko novo, dodatno moč, pospešil sem in 300 metrov pred koncem, ko se je proga postavila pokonci, sem Angleža ujel. To so bile muke ... Koval sem taktiko, ko se je ob progi oglasil Franci Teraž: "Simon, še 100 metrov klanca, potem 200 ravnine navzdol!" Ajaj, sem si mislil, navzdol ne bo šlo. Hitra sprememba taktike: v trenutku sem se izstrelil mimo Angleža in si nabral nekaj deset metrov prednosti, kar je zadostovalo za to, da sem prvi pritekel skozi cilj. V cilju pa nisem mogel dojeti, kot še vedno ne morem, niti ta trenutek, da sem svetovni prvak. Verjamem v to, da je bilo tako namenjeno. In iz dna srca sem hvaležen za to. Tudi vsem tistim ki so mi prisluhnili, mi pomagali, ki so poskrbeli za to, da sem dobil okoli vratu zlato medaljo. Preskočil sem nekaj podrobnosti. Še vedno je pred mojimi očmi prizor, ko sem prišel skozi cilj in nisem verjel da sem res prvi. Dekle, ki mi je dalo spominsko kolajno, sem prijel in jo dvigoval v zrak. Kakšna evforija! Verjetno sem bil edini od zmagovalcev, ki se je tako veselil svojega dosežka. To je bil zame pravi šok - v pozitivnem smislu. Od teka nisem pričakoval popolnoma ničesar, bil sem sproščen, spočit, brez obremenitve. Čutil sem se močnega, noge so bile hitre, res hitre, proga je bila po mojem okusu in na koncu, ko se je izkazalo, da je možno, takrat sem prekosil samega sebe, nadnaravna moč in želja sta me pripeljali do triumfa. Prej si niti v sanjah nisem upal pomisliti, da bi lahko kdaj v življenju postal svetovni prvak ... in še vedno ne dojemam, da je to res. Da bodo meni v čast kdaj igrali državno himno. Kakšen je občutek, ko si na najvišji stopnički in ti dvignejo zastavo! Pruske, Dubnica, zame nepozaben kraj, kjer se je na dan tekme SP vse poklopilo v moj prid. Tako mi je bilo namenjeno ...
Še o trojčku na UčkiLani so me na Učki izzivali, češ zmagal si na Učka Trailu 42 km, letos si zmagal na 31 km, kaj pa naslednje leto? Še 16km? Izziv sem sprejel in letos sem nastopil še na kratki različici Učka Traila. Priznati pa moram, da me je kar malo žgečkalo, ker nisem šel na katero od daljših prog. Tako sem razmišljal še včeraj, danes pa vem, da je bila odločitev pravilna. Prvič zato, ker sem še malo utrujen, drugič pa zato, da ne staknem novih poškodb. Kot na vseh zadnjih tekmah sem se tudi tokrat počutil dobro, noge so bile sproščene in lahke, v glavi je bilo vse razčiščeno. Torej, čas je bil za start. Takoj sem bil v ospredju, na stopnicah je bil pred mano le Jošt Lapajne, ki je tekel na 31 km. Da bi tekel z njim, mi ni prišlo niti na misel, trenutno je Jošt svetlobno leto pred menoj. Nekoliko me je presenetilo, da mi nihče ni sledil. Tekel sem v svojem tempu, nisem navijal do konca, do vrha hriba je bil tek res užitek, čutil sem moč, s katero sem kar letel. Tudi spust je minil v prijetnem tempu, sem pa zmanjšal intenzivnost, ker sem želel na cilj priti čimbolj svež - če se bo seveda dalo. Zako je tudi bilo, preostanek spusta od Mlina naprej je bila čista uživancija, imel sem čas celo za lepe razglede po Kvarnerju. In za nameček sem v cilj prišel v času novega rekorda, ki je zdaj skoraj za tri minute boljši od starega. In tako imam zdaj trojček, zmage na vseh treh razdaljah Učka Traila. Kar zadeva organizacijo, moram reči, da je bila na zavidljivi ravni, lahko bi bila za zgled marsikateremu organizatorju podobnih prireditev pri nas.
Simon Strnad je na svetovnem prvenstvu na Slovaškem osvojil edino slovensko medaljo. Prihodnje leto bo prvenstvo pripravila Slovenija, veterani bodo tekli na Ratitovec, gostitelji pa bodo skušali dokazati, da Simon ni edini, ki zna krojiti svetovni veteranski vrh. Levo je drugi Britanec Alec Woods, desno tretji Čeh Borek Jančik.
Proslavljanje svetovnega naslova med prijatelji na Slavniku. Tekel je šampanjec Mirana Sirka.
Video proslavljanja na Slavniku in pogovora s Simonom je na povezavi.
Simon Strnad, foto: osebni arhiv SS |
|
|
|
|
|
24. Gorski tek Ivana Anderleta na Črno prst | |
|
PODBRDO 02 09 |
Planinsko društvo Podbrdo, ki letos praznuje 60. rojstni dan, in Gorska reševalna služba Tolmin sta na prvo septembrsko soboto pripravila 24. Gorski tek iz Podbrda na Črno prst. Teklo je 114 tekačev, med njimi že štiriindvajsetič Peter Čufer, na 6,3 kilometra dolgi progi s 1320 višinci sta zmagala Jošt Lapajne in Tina Klinar. Peter Čufer (rojen leta 1946), ob Ivanu Čuferju in Marku Dakskoblerju član trojice gorskotekaških pionirjev v Sloveniji, ki so tekmovali na prvem gorskem teku leta 1970, je tudi tokrat nosil startno številko z zaporedno številko teka, torej 24. Na v oblake zavit vrh Črne prsti je prišel v manj kot poldrugi uri. Tekli so tudi Lojze Kovačič, Srečko Beguš, Leon Kos in Petrova boljša polovica Milojka Čufer (mladenka letnika 1954, ki so jo razglasili za »najbolj izkušeno tekačico«), za katero se je marsikdo spraševal, kako bi izgledala v kopalkah na plaži. Po naših podatkih so to štirje veterani, ki so odtekli 23 tekov - vse razen prvega. Seveda je Peter edini, ki ima popolno bilanco. Črna prst je pritegnila 114 tekačev, 11 manj kot lani, a je to super kompliment najstarejšemu gorskemu teku v Sloveniji. Namenjen je bil tudi tekmovanju članov Gorske reševalne službe, ob tem pa so nagrajevali tudi najboljše domačine. Po nastopu na Otlici, kjer se je prvič po triletni pavzi na uradnem gorskem teku ponovno prikazal Jošt Lapajne, smo z radovednostjo pričakovali, kako mu bo šlo na precej daljši kraljevski progi nad Podbrdom. Če bi stavili nanj, bi stavo gladko dobili, saj je Jošt zmagal s triminutno prednostjo pred državnim podprvakom s Krvavca, košarkarjem Timotejem Bečanom in Simonom Aličem, drugim najhitrejšim na Črno prst vseh časov, se hitro vrača na nekdanjo tekmovalno raven. Za LT je povedal, da je imel še kar nekaj rezerve, ki bi jo črpal, če bi mu kdo dihal za ovratnik, pa tudi namočena proga in sivo vreme nista bila ravno naklonjena izboljševanju dosežkov. Za postavljanje rekorda in 300 evrov, ki so jih obljubili organizatorji tistemu, ki bo boljši od časa Petra Lamovca iz daljnega 2006 (47:46, to je edini čas pod 50 minutami), tokrat ni bilo možnosti. Na vprašanje, ali se mu zdi rekord dosegljiv, pa je Jošt odgovoril pritrdilno, seveda pa bi moral za to trenirati (za nastop na Črni prsti je zgolj kolesaril in odtekel Otlico). Timotej si je po Črni prsti še istega dne privoščil tudi nastop na teku ob Ljubljanici, na katerem je zmagal. Četrti je bil Bojan Ambrožič, ki je letos v odlični formi. Med dekleti je bila četrta Marta Švigelj (peta Marta Šorli, obe PGT), prva tri mesta pa so bila ponovitev državnega prvenstva na Krvavcu. Tina Klinar je ubranila lansko zmago in svoj čas popravila kar za pet minut. Od nje je bilo hitrejših samo 11 moških, postavila je drugi najboljši ženski čas v zgodovini teka. Mihaela Tušar je bila tokrat tretja (lani druga), čeprav za dobro minuto hitrejša kot lani, med njima pa se je uvrstila Mojca Koligar, s Tino in (odsotno) Klementino Lemut odkritje letošnje sezone gorskih tekov. Ker se je serija štirih tekov Pušeljca iztekla, so v Podbrdu razdelili priznanja vsem, ki so odtekli vse teke. Moški so dobili klobuke, dekleta pa unikatne šopke, ki jih je oblikovala in lastnoročno naredila Milojka Čufer. Naslednji gorski tek iz primorskega pokala bo 30. septembra idrijski Vzpon na Hleviše. Bodite pozorni, datum je spremenjen, prvotno so načrtovali tek za 23. september.
Izidi:Moški absolutno:
Ženske absolutno:
Zmagovalci kategorij:ml. člani: Jošt Lapajne člani GRS do 40 let: Anže Šenk (GRS/TTSO Jezersko) Izidi so na povezavi 1 in na povezavi 2.
Tina Klinar, dvakratna zmagovalka, vrh Črne prsti.
Lojze Kovačič iz Tolmina je svoj 23. tek na Črno prst odtekel kot da je nekje na morski obali ...
Fotogalerija 1 je na povezavi. Fotogalerija 2 je na povezavi. Fotogalerija 3 je na povezavi. Fotogalerija 4 je na povezavi. Fotogalerija Valentine Čufer je na povezavi. Video je na povezavi. VJ |
|
|
|
|
|
6. Tek na Angelsko goro | |
|
AJDOVŠČINA, OTLICA 27 08 |
ŠKTD Sinji vrh je na zadnjo nedeljo v avgustu šestič pripravilo svoj Tek na Angelsko goro, 4,2-kilometrski gorski tek s 600 metri vzpona, ki poteka mimo znamenitega Otliškega okna. Našteli so 102 tekača, med odraslimi sta zmagala Jošt Lapajne in Mihaela Tušar. Zgodnja ura starta pri izviru Hublja nad Ajdovščino, 9.30, je nekoliko omilila vročino, s katero so se morali soočiti tekači predvsem na zadnjem, ravninskem kilometru proge (približno na tem delu je tekla svoj tek tudi mladina). Ampak poletje je poletje, to je treba vzeti v zakup, tako da pritožb zaradi vročine niti ni bilo preveč. Tako odraslih kot mladih tekačev je bilo letos nekaj več kot lani (rekord?), 78 in 24. Zanje so organizatorji dobro poskrbeli, razdelili so praktične nagrade (sicer malce prepozno, ko je večina tekačev že odšla), okrepčila in osvežitve tudi ni bilo premalo. Če bi organizatorji zmogli testeninam »po defoltu« dodati še odlične palačinke, te so sicer prodajali po dva evra, jih tekači ne bi uspeli prehvaliti. Simon Alič po operaciji ramena spet teče in njegovi časi nakazujejo, da se približuje stari formi. Na Angelski gori je bil od njega hitrejši le veliko mlajši Jošt Lapajne, ki je končal prvi del študija in se vrača k teku (medtem se je ukvarjal pretežno s kolesarjenjem). Otlico je Jošt vzel za test pred Črno prstjo, kjer si torej lahko obetamo zanimivo tekmo. Na Otlici je za Aličevim rekordom zaostal za 13 sekund. Tretji je bil Simon Strnad, to je bila ena od treh njegovih tekem v vikendu! (še en tek v Sežani in tek v Truškah v soboto), povejmo pa še, da je do Otlice prikolesaril in se na enak način tudi vrnil domov. Alič se je tokrat na Otlico pripeljal z avtom in se za ogrevanje spustil po progi do starta. Podobno je ravnalo še nekaj tekačev, tudi dva italijanska, zaradi katerih so za kakšno minuto prijazno zamaknili start. Mihaela Tušar je znova pokazala izredno formo, svoj lanski čas je izboljšala za minuto in prijateljico Uršo Trobec pustila za sabo točno za štiri minute. Tretja je bila Marta Švigelj. To je bil dan za Simone, na stopničkah se jih je zvrstilo kar pet, pridružila se jim je tudi ena Simona, kot je ugotavljala natančna spremljevalka PGT Valentina Čufer. Otroci so tekli po članski tekmi. Med zmagovalci sta bili deklici, ki sta medalji osvojili tudi na nedavnem državnem prvenstvu, Gaja Leban Jež srebro, Sara Durn pa bron. Do konca sezone so še tri tekme in kljub temu, da je precej odločitev o medaljah in pokalih že znanih, ni pričakovati zmanjševanja števila udeležencev, tudi zato, ker marsikdo še nima dovolj udeležb za sodelovanje pri končnih nagradah. Naslednji je na vrsti gorski tek na Črno prst, kraljevska preizkušnja v Podbrdu. Za izboljšanje rekorda Petra Lamovca je obljubljena nagrada 300 evrov.
Izidi:Absolutno moški:
Absolutno ženske:
Zmagovalci po kategorijah:M 1988 in mlajši: Jošt Lapajne Vsi izidi so objavljeni na povezavi.
Pred startom pri izviru Hublja nad Ajdovščino.
Fotogalerija 1 je na povezavi. Fotogalerija 2 je na povezavi. Fotogalerija 3 je na povezavi. Fotogalerija 4 je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ, foto: Katja Furlan, LT |
|
|
|
|
|
16. Tek na Tabor | |
|
SEŽANA 26 08 |
Ob sežanskem občinskem prazniku so člani ŠD Kraški tekači 26. avgusta 2017 šestnajstič pripravili svoj tek na Tabor. Štel je za članske točke PPT, udeležilo pa se ga je 38 tekačev. Zmagala sta Marko Vojska in Kristina Ipavec. To je bil dan za zmagoslavje idrijsko-cerkljanskega konca. Na najvišjih stopničkah sta namreč stala veteran Marko Vojska iz Šebrelj in Kristina Ipavec z Vojskega. Marko pri najboljši volji ni vedel odgovoriti na vprašanje, katera zmaga v primorskih tekih je bila ta, vsekakor pa krepko več kot stota! Za tiste, ki ne pomnijo malo bolj oddaljene zgodovine PPT, povejmo, da je bil Marko pred leti serijski zmagovalec posameznih tekov in precejšnje število let tudi skupno najboljši. Žal urejene statistike zmagovalcev tega pokala ni in vam s podrobnosti ne moremo postreči. Marko je pravzaprav progo odtekel dvakrat, najprej si je ogledal, kje bodo tekli, prav do vrha Tabora, potem pa – že na začetku izdatno prepoten – progo odtekel še tekmovalno. Ajdovski Marko je spet pokazal, da je hiter, na tretje mesto pa se je zavihtel Rajko Blažek, tokrat (menda prvič) pred klubskega kolega, sicer nekaj let starejšega Roberta Petrovčiča, ki je imel težave z gležnjem. Kristina se je veselila svoje prve zmage v članski konkurenci, priznala je, da je sežanska proga kar težavna. Rebeka Petrovčič jo je sicer letos enkrat premagala, a v Sežani je bil vrstni red spet »običajen«. Na tretjo stopničko je stopila Polona Vetrih. Po gorskem teku na Široko je starosta Albert Lazar tekel tudi na Tabor, in tudi tokrat njegov čas ni presegel ure. Berto je imel s seboj posebno palico, »žezlo« najstarejšega tekača, ki mu jo je ob odhodu s tekaških prog predal Fabio Ivančič, vendar Lucijana Lipuščka, kateremu je nameraval palico predati, v Sežano ni bilo. Tekaški kolegi so ga prepričevali, da je za takšno potezo še odločno prezgodaj, utemeljevanje z 80 leti starosti, ko naj bi bil čas za tekaški pokoj, pa – ob takšni formi, kot jo izpričuje Berto – je iz trte izvito. Upajmo, da bo zaleglo ... Dan je bil prijeten za tek, potrudili so se tudi gostitelji, tako da maloštevilnim tekačem ni bilo žal, da so se udeležili sežanskega teka. Nekaj udeležbe je Kraškim tekačem nelojalno odvzel nek drugi tek, organiziran na isti dan prav tako v Sežani, v soboto zvečer pa so svoj tek pripravili tudi v istrskih Truškah. Startnina je znašala samo 10 evrov, ob toplem obroku je bilo na voljo več kot dovolj raznovrstne sadne osvežitve, tekači so si lahko postregli s kavo, dobili so kar dve praktični darili, še dodatna darila so šla v roke najboljših, ki so – spričo maloštevilne udeležbe – predstavljali visok delež tekačev. Tek je podprla sežanska občina, kot običajno so sodelovali pohodniki iz društva Sožitje, neumorna zdravnica Ljubislava Škibin je tudi tokrat opravljala zdravstvene meritve in svetovala vsem, ki so se oglasili na zdravstveni delovni točki. Ponudba na teku je bila torej bogata, vseeno pa tekačev ni bilo niti 40. Del vloženega truda je tako šel v nič. Verjetno se bodo organizatorji, ko bodo analizirali tek, zamislili nad statistiko in iskali vzroke za upadanje obiska. Zdi se, da je Tek na Tabor še ena potrditev pravila, da dandanes uspevajo samo teki, ki imajo »zgodbo«, ki ponudijo nekaj izvirnega in privlačnega. Če ne bodo v Sežani našli poživila za svojo prireditev, bo prav verjetno, da bo Tek na Tabor šel po poti pokojnega Kraškega teka v sosedskem Povirju. Marko Goranič je tudi tokrat tik pred startom spustil svoje golobe, simbole miru, katerim je presenetljivo hitro sledil tudi start tekačev na sedemkilometrski progi s 124 metri vzponov. V pokalu PPT tekače čaka še en tek, v Vrtojbi, za odrasle in mladino. Prvotno določeni datum, 3. september, so organizatorji spremenili v 10. september, zato svetujemo vsem, ki berejo te vrstice, da si na koledar napišejo novi datum.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci kategorij:Ž +55: Vilma Brešan Vsi izidi so na povezavi.
Golobi za mir, sežanska tradicija.
Fotogalerija je na povezavi. Video (zaradi okvare kamere krajši kot običajno) je na povezavi.
VJ |
|
|
|
|
|
Gorski tek je atletska panoga z največ velikimi medaljami v Sloveniji | |
|
LJUBLJANA 24 08 |
Kar 43 odstotkov slovenskih atletskih medalj z največjih mednarodnih tekmovanji so osvojili gorski tekači. Od teh jih je pol v vitrinah Kosoveljev in Lucije Krkoč. Med atleti občasno steče pogovor o tem, katera panoga je v Sloveniji najuspešnejša oziroma katera prinaša največ odličij. Ker je Ljudstvo tekačev tekaški portal, nas je zanimalo, kako v okviru Atletske zveze Slovenije (AZS) stojijo gorski teki, za katere vemo, da kar pridno prinašajo medalje. Toda to je bila doslej zgolj približna ocena, manjkali so oprijemljivi podatki in primerjave. Pisarno AZS smo zaprosili za podatke o tem, katere velike medalje so si na največjih mednarodnih tekmovanjih priborili slovenski atleti. Zdravko Peternelj nam je prijazno posredoval zaprošeno statistiko, iz katere smo črpali vsebino za naslednje vrstice. Pregledali smo sezname in »peš« seštevali mladinske in članske medalje, osvojene na olimpijskih igrah ter svetovnih in evropskih prvenstvih. Od tam, kjer so naštete ekipne medalje, smo jih na naš seznam prepisali toliko, kot je bilo članov ekipe (tak pristop ima tudi AZS). Drugačno štetje bi zapletlo delo in zmanjšalo razumljivost, je pa tudi pravično, da kolektivni dosežek pripišemo vsakemu od članov ekipe. V času do leta 1991 in po njem, do današnjih dni, so slovenski atleti po podatkih AZS na olimpijskih igrah ter svetovnih in evropskih prvenstvih osvojili 125 medalj. 54 od teh so nam pritekli gorski tekači, njihov delež znaša 43 odstotkov. Gorski tek je torej najtrofejnejša panoga slovenske atletike. Vse njegove medalje so bile skovane na svetovnih in evropskih prvenstvih, saj gorski tek ni olimpijska disciplina. Znotraj gorskega teka je najuspešnejši kolektiv Športno društvo Nanos iz Podnanosa z 20 medaljami. Pa ne samo znotraj gorskega teka, temveč med vsemi atletskimi športnimi kolektivi, saj je nekdaj nedosegljivi AD Kladivar iz Celja nabral »le« 15 medalj, večino pred slovensko osamosvojitvijo. Podobno presenetljiva kot uvrstitev ŠD Nanos pa je tudi tretje mesto AK Brežice z 12 medaljami. Četrti je AD Mass iz Ljubljane z devetimi velikimi medaljami. ŠD Nanos ima neverjetnih 16 odstotkov velikih medalj slovenske atletike in 37 odstotkov gorskotekaških. Ko ob ŠD Nanos postavimo še TK Kobarid, dobimo skupaj 27 medalj primorskih tekaških kolektivov, čemur lahko prištejemo še dve primorski medalji, zadnja leta osvojeni pod zaščitno znamko gorenjskega KGT Papež (Mitja Kosovelj). Delež Primorske znaša 29 medalj, več kot polovico od vseh slovenskih gorskotekaških medalj (ob Mateji Kosovelj in Luciji Krkoč je tu še Jana Bratina). Nekatere od teh številk se nadvse presenetljive. A ne gre samo za številke, pomembno je predvsem to, da je za njimi težaško, srčno in strokovno načrtovano delo tekačev v panogi, ki sodi med najzahtevnejše in najnapornejše. Od leta 2002 do lani so bile diamantne konice slovenskega gorskega teka Mateja Kosovelj z desetimi velikimi medaljami ter Lucija Krkoč in Mitja Kosovelj s po devetimi medaljami (Mitja je vse osvojil na svetovnih prvenstvih). Mitja ima eno medaljo manj od sestre, ima pa zato edini slovenski zlati medalji s članskih svetovnih prvenstev. Ta trojica pod taktirko trenerja Edvina Kosovelja je torej Sloveniji prinesla 28 velikih medalj. Od 54 gorskotekaških, od 125 medalj slovenskih atletov. Mitja je letnik 1984, Mateja in Lucija 1988. Prvega so letos iz prvih tekaških vrst potegnile starševske obveznosti, najverjetneje tudi zaradi neurejenih odnosov znotraj panoge najresneje razmišlja o koncu kariere, dekleti pa bi morali šele dobro začeti črpati izkušnje in napadati še višje uvrstitve, a se z njima nihče ne ukvarja, živ krst jima ne prisluhne. Kot da bi takih šampionk imeli nešteto ... Niti tretji vrstnici letnika 1988 Petri Tratnik, letošnjemu odkritju našega gorskega teka, prav tako članici ŠD Nanos, se zelo verjetno ne piše boljša usoda. Podatki AZS bi morali biti zanesljivi, čeprav morda kakšna podrobnost še manjka, pri seštevanju pa tudi naj ne bi bilo kakšnih večjih napak. Napisano bi utegnilo pomagati pri analiziranju položaja gorskega teka, organiziranju nadaljnjega dela – in realnejšemu vrednotenju dosežkov; ne samo naštetih tekačev, temveč tudi še drugih asov slovenskega gorskega teka. Vključno z možnostjo, da postanemo ponosnejši na to panogo, pa čeprav ni olimpijska. Morda pa še bo, če se bo kdo dovolj potrudil za to.
VENČESLAV JAPELJ |
|
|
|
|
|
16. Vzpon na Široko | |
|
MOST NA SOČI 15 08 |
Šestnajsta izvedba Vzpona na Široko, na praznični 15. avgust, je število udeležencev (227) spet pomaknila za malenkost navzgor (lani 222), morda je to bila rekordna udeležba. Spet je bilo več tekačev, našteli so jih 119, od tega 17 otrok, kolesarjev pa je bilo 107, od tega zgolj štiri kolesarke. Med tekači sta bila najhitreje na cilju reprezentanta Rok Bratina, za skoraj minuto je popravil svoj rekord, in Mojca Koligar. Na 4700-metrski progi s 600-metrskim vzponom vročina niti ni delala večjih težav, tudi zato, ker je dobršen del proge speljan skozi gozd. V ospredju so bili slovenski reprezentanti, kar pet jih je prišlo v Most na Soči, ob »aktualnih« Bratini, Koligarjevi in Tušarjevi še Trobčeva in Pintar. Po pričakovanjih sta slavila Rok Bratina in Mojca Koligar. Rok je na Široko že tekel, njegov je bil dosedanji rekord, Mojco pa je tja pripeljala radovednost. Strma proga ji ustreza, tako kot Roku, ki je svoj rekord popravil za slabo minuto. Njuni izjavi lahko poslušate na videu, tako kot še nekatere druge. Zmagala sta s prepričljivo prednostjo. Roku je sledil nerjaveči Simon Strnad, tudi lani drugi, letos je bil hitrejši, tretji Anej Likar, ki tačas ob teku tudi veliko kolesari, pa je nekoliko zaostal za lanskim časom, a ponovno stal na tretji stopnički. Četrti je bil istrski tovar, ultramaratonec Mitja Volčanšek – nadomestil je kolega Danijela Vinčeca, lanskega zmagovalca. Tudi pri ženskah sta bila drugo in tretje mesto fotokopija lanskega teka, kljub veteranskemu statusu sta Mihaela Tušar in Urša Trobec letos zabeležili boljši čas kot lani. Nekoliko presenetljivo se je tik pod stopničke prebila med gorskimi tekači manj znana Renata Leban. Drugi mesti sta Simonu in Mihaeli zagotovili zmagi v pokalu, čeprav ostajajo še štiri tekme. Za Simona je to četrti (zaporedni) triumf, Mihaela pa ima šest zmag (po podatkih, ki jih na spletu objavljajo PGT), njeno serijo sta prekinili samo Jana Bratina in Ana Čufer, vsaka po enkrat. Po 80. rojstnem dnevu, ki ga je praznoval v maju, se je prve tekme udeležil Albert Lazar. Ni treba ponavljati, da so gorski teki precej zahtevnejši od ravninskih; popularni Berto je progo zmogel v manj kot uri, na vprašanje, kako je teči v tej starosti, pa je odgovoril: »Zdaj jih več preganjam pred sabo.« Prizorišče vrh Širokega je bilo tudi letos nekoliko spremenjeno, gostitelji se še naprej držijo pravila, da morajo vsako leto kakšno stvar narediti še prijaznejšo za obiskovalce. Organizatorji so delili tudi praktične nagrade, kulinarična ponudba je bila obilna in kakovostna, le na okrepčevalnici v cilj je prehitro zmanjkalo sadja (nasvet: bolje kot ponuditi cele banane bi jih bilo razrezati na polovičke). Med kolesarji (objavljamo tudi njihove fotografije) sta bila najhitrejša Primož Porenta (Bambi) na specialki in Luka Tavčar (Calcit Bike Team). Luka je lastnik obeh rekordov. Naslednji gorski tek iz serije PGT bo Gorski tek na Angelsko goro (Otlica), pripravili ga bodo 27. avgusta, dan prej pa bodo Sežanci pripravili Tek na Tabor iz serije PPT.
Izidi:Absolutno moški:
Absolutno ženske:
Zmagovalci po kategorijah:M 1988 in mlajši: Rok Bratina Vsi izidi so objavljeni na povezavi.
Rok Bratina je za skoraj minuto popravil svoj rekord.
Mojca Koligar je tekla sproščeno, strmina ji je ustrezala.
Mihaela Tušar in Simon Strnad sta nazdravila skupnima zmagama v pokalu.
Starosta primorskih gorskih tekov Albert Lazar (levo), najstarejši tekmovalec na Širokem, teče tudi še po 80. rojstnem dnevu.
Fotogalerija 2 (tudi kolesarji) je na povezavi. Fotogalerija 3 (tudi kolesarji) je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ |
|
|
|
Petra Tratnik četrta na svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu | |
|
PREMANA, ITALIJA 06 08 |
V Premani, kjer so pred tednom dni že izpeljali svetovno prvenstvo v gorskem teku, so 6. avgusta organizirali še 14. svetovno prvenstvo v dolgem gorskem teku (gorski maraton). Proga je bila dolga 32 kilometrov, vzponov na njej je bilo za 2900 metrov. Sodelovali sta tudi slovenski ekipi, zablestela je Petra Tratnik s četrtim mestom, s čimer je izenačila drugi najboljši izid slovenskih gorskih maratonk vseh časov. V slovenski reprezentanci je bilo osem tekačev, spremljala pa sta jih dva funkcionarja, trenerja pa v Premani ni bilo nobenega. Razpoloženje v ekipi z močnim primorskim pečatom je bilo vseskozi pozitivno, in čeprav so se zavedali, da lanskih dosežkov SP v Podbrdu (tri medalje) niti v sanjah ne bo mogoče ponoviti ali se jim približati, je po tekmi dobilo še dodaten pospešek. Za to je kriva Petra Tratnik (letnik 1988) iz Žagoliča pri Colu, za katero so poznavalci menili, da se kot naša najboljša utegne uvrstiti med prvih 20 ali 10, a je prišla tik do stopničk. S četrtim mestom je izenačila drugo najboljšo žensko uvrstitev Slovenk v gorskem maratonu, to uvrstitev ima skupaj z Matejo Kosovelj, najviše pa se je lani uvrstila Lucija Krkoč, na tretje mesto. In to po samo dveh dolgih gorskih preizkušnjah, trejlu v Vipavi in maratonu v Podbrdu, ki ju je Petra izpeljala na najboljši možni način. Na GM4O so se nekateri celo spraševali, ali je bilo vse regularno, ko je Petra zmagala in dosegla izreden čas. V Premani je ne le potrdila »regularnost« svojega nastopa v Podbrdu, temveč tudi odkrila svojo novo sposobnost, premagovanje izjemnih in tehnično zahtevnih strmin, tako navzgor kot navzdol, ob visoki stopnji vzdržljivosti. Ko je dva tedna pred tekmo proučevala progo SP in njene klance, primerljive s podbrškim Durnikom, ji je zmanjkovalo optimizma, a kaže, da je še pravočasno potisnila vstran strahove, se vrgla v tekmo brez velikih pomislekov, v slogu Špartancev: s ščitom ali na njem! In svoj ščit ponosno prinesla na cilj. Tam še sama ni verjela v to, kar ji je uspelo, za polno doživetje uvrstitve tik pod stopničke bo najbrž potrebovala še nekaj časa. A zdaj že ve, da niti izjemne strmine ne morejo biti pretežke in da jim je kos. Je sploh še kaj takega, česar v gorskem teku ne bi zmogla? Za LT je po tekmi povedala: »Res sem zadovoljna, nisem si mislila, da je to možno. Vzponi so bili zelo zahtevni, spusti pa tehnični, in vse je bilo še težje, ko je začelo deževati. Ampak dež , ki je začel padati po prvem vzponu, vrh katerega sem prišla okrog 20. mesta, čisto me za zabilo, je ohladil ozračje in me spodbudil. Steklo mi je, drugi vzpon sem končala okrog 10. mesta in potem v spustu pridobila še nekaj mest, proti koncu pa sem lahko celo še stopnjevala. Ne morem reči, da je bil to kakšen poseben finiš, ampak prišla sem do četrtega mesta, za zmagovalko pa sem zaostala manj kot pet minut.« Za Silvio Rampazzo je zaostala samo štiri minute in 31 sekund, medalja pa je bila oddaljena minuto in 41 sekund. Privoščimo si špekulacijo: za tako dolgo razdaljo so ti zaostanki majhni, če bi Petro na kritičnih mestih spodbujali in jo oskrbovali člani slovenske odprave, bi bila dosegljiva celo medalja. Britanka Annie Conway, lanska svetovna prvakinja iz Podbrda, je bila v Premani 33., Antonella Confortaola, druga v Podbrdu, je bila tokrat deseta. Za Petro se je v Premani začelo novo obdobje. Po tem, ko je pred ne tako davnimi leti sramežljivo pogledovala proti drugim tekačicam in se le obotavljivo spravila na prve tekme, se je njena tekaška pot vseskozi dvigovala in prišla do vrhunca. Začasnega vrhunca, kajti zdaj je že morala spoznati, da je hudič odnesel šalo, da je našla teren, na katerem ji bo le malokatera kos, da mora svojo nadarjenost izkoristiti in da bo tek odslej veliko pomembnejši del njenega življenja. Do sem je prišla sama, brez pomoči trenerjev, le s kakšnim občasnim nasvetom splošnejše narave, ki ga je dobila od Edvina Kosovelja, brata Marka in še koga. Četrto mesto na svetu si je priborila sama, s svojo veliko željo in trmo. Seveda, če bodo tako razmišljali tudi odgovorni športni funkcionarji, tisti, ki bi ji lahko zagotovili razmere za nadaljnji napredek. A upanje, da bo tako, je v trenutnih razmerah pičlo. Petra je zaokrožila trojček zlatih deklet letnika 1988, šampionkama Mateji Kosovelj in Luciji Krkoč je dodala manjkajoči člen za zmagovito ekipno kombinacijo (ženska ekipa na SP šteje tri tekmovalke), kar pa bo najverjetneje ostala zgolj želja, iluzija, da je v slovenskem gorskem teku in športu mogoče kaj bistvenega spremeniti na bolje in ponovno žeti najpomembnejše medalje. In ne pozabimo, vse tri šampionke so članice Športnega društva Nanos iz Podnanosa, za katerega bi smeli trditi, da je nekaj posebnega, samorastniškega v slovenskem atletskem svetu. Kdo si upa sešteti evropske in svetovne medalje posameznih klubov ter nato povedati, pri katerem je zapisano največje število? Saj bi atletske funkcionarje zadela kap ... Na SP je uvrščenih 76 tekmovalcev in 48 tekmovalk, prvi polovici se torej končata pri 38. in 24. mestu. Pregled slovenskih uvrstitev pove, da je kar šest od osmih Slovencev prišlo v prvo polovico uvrščenih, za las se je ta dosežek izmuznil veteranki Mihaeli Tušar, v drugi polovici pa je ostal Aleš Žontar, ki je tekel s svinčenimi nogami (verjetno se je v pripravljalnem obdobju preobremenjeval in premalo skrbel za temeljito regeneracijo). V ekipni razvrstitvi sta slovenski vrsti zaostali za lanskim Podbrdom, kjer so bila dekleta druga, fantje pa četrti. Za tretjim mestom so prve tokrat zaostale za devet, drugi pa za pet točk. Edvin Kosovelj po prvem pogledu na uvrstitve ugotavlja, da je Petrina uvrstitev odlična in izstopajoča, da je skupna ocena slovenskega nastopa pozitivna in da šest uvrstitev v prvo polovico zasluži dobro oceno – za razliko od nastopa na SP pred tednom dni. »Kaže se spodbuden potencial mladih tekačev, od katerih bi ob resnem delu smeli pričakovati lepe dosežke.« Zapis Mojce Koligar o nastopu na SP je na povezavi.
Izidi:Moški:
18. Rok Bratina 3:37:10, 19. Luka Mihelič 3:37:53, 22. Luka Kovačič 3:38:41, 27. Marko Tratnik 3:41:32, 54. Aleš Žontar 4:05:39 Ekipno: 1. Italija 14 točk (tokrat so namesto seštevkov časov prvič štele točke, tako kot v kombinacijskih seštevkih v drugih športih), 2. ZDA 39, 3. Češka 53 ... 6. Slovenija 58. Uvrščenih je 16 reprezentanc. Ženske:
4. Petra Tratnik 4:01:12, 19. Mojca Koligar 4:25:51, 25. Mihaela Tušar 4:39:24 Ekipno: 1. Italija 22, 2. ZDA 28, 3. Romunija 39 ... 5. Slovenija 48. Uvrščenih je 9 reprezentanc.
Vsi izidi so na povezavi.
Petra Tratnik na progi.
VJ |
|
|
|
|
|
6. Taležlauf nagradil z razgledom - in kremšnitami | |
|
RIBNO 06 08 |
V vročih poletnih dneh so za tek najprimernejše zgodnje jutranje ali pozne večerne ure. Lahko se odločiš tudi za gozdne ali više ležeče poti, kjer so temperature precej bolj prijetne. Če pa si ljubitelj gozdnih poti in hkrati še premagovanja višine, je pravi tek zate Taležlauf, zdaj že tradicionalna poletna tekaška prireditev na blejskem koncu. Tudi letos je prihod na cilj tekmovalce nagradil s čudovitim razgledom v prekrasnem vremenu. Na 6. Conditus (sponzorske kremne rezine) Taležlaufu se je na prvo avgustovsko nedeljo zbralo 59 tekačev in tekačic, ki so se podali na 8,5-kilometrsko razdaljo med savskim mostom v Ribnem in lovsko kočo na Taležu. Po vse prej kot lahki progi, ki sta jo letos otežili še vročina in sopara, s kar nekaj vzponi in spusti, kjer poseben pečat pusti vzpon in spust z Tolstega vrha (883 m nad morjem), so v uri in devetnajstih minutah vsi brez zapletov pritekli na cilj. Najhitrejši v moški konkurenci, nastopilo je 41 tekačev, je bil Marjan Zupančič (Hoka One One Slovenija), njegov čas je bil 41:38, sledila sta mu Simon Strnad (ŠD Nanos) s časom 42:44 in Franci Teraž (Acroni Team), njegov čas je bil 43:30. Pri dekletih je bilo prijavljenih 18 tekačic, zmagala pa je Petra Race (Taekwon-do Begunje). Zmagovalki se je ura ustavila pri 51:41. Na stopničkah sta ji družbo delali drugouvrščena Ana Kovačič, ciljno črto je prečakala s časom 53:40, in tretja Anja Zima (ŠD Mošnje), njen čas je bil 55:32. Vsi najboljši so poleg praktičnih nagrad prejeli tudi unikatne medalje, ki so jih izdelali v CUVD Radovljica. Še posebej so bili medalj veseli otroci, ki so sodelovali na pohodu na Talež. 36 nadobudnežev, najmlajša je imela dobri dve leti, se je s spremljevalnim osebjem, nekateri tudi s starši, podalo na 2,5 kilometra dolgo pot. Vnema je bila velika, volja tudi, in čeprav pot ni ravno lahka, so bili ob prihodu k lovski koči na Taležu vsi nasmejani in zadovoljni, ob podelitvi praktičnih nagrad pa so v en glas zatrjevali, da prihodnje leto spet pridejo. Vsem, tako najmlajšim kot malo starejšim, so po končani nalogi še kako teknile slovite blejske kremšnite. Jedru organizatorjev so pomagali številni sponzorji, donatorji in prostovoljci. Odločeni so, da se bo zgodba o tem netipičnem gorenjskem teku, pripravljenem z dobro voljo in za prijetno počutje tekačev, nadaljevala tudi v prihodnjem letu.
Start šestega Taležlaufa.
SZ |
|
|
|
|
|
6. Šmarski (gorski) tek | |
|
ŠMARJE PRI SEŽANI 05 08 |
Vaška skupnost Šmarje (pri Sežani) in ŠD Astraea Tours sta 5. avgusta 2017 izpeljala šesti šmarski gorski tek na 7,7 kilometra dolgi progi prek Tabora z 275-metrskim vzponom. Pri 37 stopinjah je teklo natanko sto tekačev, zmagala pa sta Simon Strnad in Rebeka Petrovčič. Šmarski gorski tek je edini v pokalu PGT, ki se odvija pod večer in konča v mraku. Poletni čas mu zagotavlja visoke temperature, kar tekačem povzroča kar precej preglavic, za razliko od lanskega in predlanskega teka pa tokrat niso zabeležili primerov dehidracije in vročinskih slabosti. Tudi zato, ker so organizatorji tekmovalce opozarjali na nevarnosti teka v vročini in jim zagotovili obilno osvežitev. Vprašanje je, ali so v Sloveniji že izpeljali kakšen gorski tek pri takšni vročini, pa tudi ravninskih zagotovo ni bilo ravno veliko pri 37 stopinjah. Slišati je bilo predloge, da bi morali vsi tekaški organizatorji v času od junija do septembra ponuditi osvežitev v bazenu. Ob velikih količinah tekočin so organizatorji tudi tokrat na startno-ciljnem prostoru z vodo napolnili mini bazen, za čofotanje otrok, a tudi osvežitev tekačev. Izjavi dveh najhitrejših smo posneli v bazenčku, kjer je osvežitev poiskala tudi domača šampionka Maja Škrlj, tokrat kot del organizacijske ekipe, saj ji globinska poškodba mišice ne dovoli hitrejšega teka. Tek je bil seveda v ospredju, v Šmarjah ga je za svojega vzela že večina vaščanov (gospodinje na napekle veliko peciva za tekače), za tekače in gledalce pa je bilo zanimivo tudi spremljevalno dogajanje, denimo ples na drogu z dvema nastopajočima dekletoma. Nektarin je bilo toliko, da so jih tekači lahko vzeli tudi za domov, nekdo je pripomnil, da jih je celo več kot breskev na prazniku v Prvačini ... Še posebej so bile dobrodošle slastne lubenice. Tina Mavrič in Valentina Čufer sta tudi tokrat sotekačem ponudili priboljšek za domov, sečoveljsko sol ter vipavske kalčke in pirino moko. Za topli obrok so za spremembo pripravili klobase na žaru. Kar veliko je bilo tekačev iz Italije, kar nekaj novih obrazov pa je bilo tudi s Primorske. Istran Erik Pipan je bil eden od novincev, ki si bodo šmarski tek zagotovo dobro zapomnili, saj ga je žreb določil za lastnika kraškega pršuta. Zabavala se je tudi Suzana Majcen, po poreklu iz Štorij, vendar tačas živeča v kanadskem Torontu, kamor bo odnesla srebrno medaljo za dosežek v svoji starostni kategoriji. Izidi v moški konkurenci so na vrhu potrdili, da je najhitrejši veteran Simon Strnad, kljub dopoldanskemu kolesarjenju in izletu s Krasa na morje, Gorenjec Uroš Rozman pa še razmišlja, kako bi ga detroniziral. In medtem uživa v primorskem tekaškem pristopu. Tretji je bil Sebastjan Ferfolja, katerega dosežki na zadnjih tekih so napovedovali, da bo slejkoprej skočil na stopničke. V finišu je bil močnejši od leto dni starejšega Aleša Štora. Med ženskami je zmagala Postojnčanka Rebeka Petrovčič, a kmalu odšla naprej po opravkih, za sprejemanje odličij pa pooblastila bratca Mateja. Druga je bila Kraševka Sara Meden, tretja pa veteranka Marta Šorli, ki očitno zmore dovolj hitre teke tudi na razdaljah pod stotimi kilometri. Rebeka in Sara imata kar 32 let manj od Marte ... Naslednji tek iz serije PGT bo na Martinem terenu, 15. avgusta se bo teklo na Široko, kjer bo tudi izdatna netekaška ponudba, s poudarkom na kulinariki.
Izidi:Absolutno moški:
Absolutno ženske:
Zmagovalci po kategorijah:M 1988 in mlajši: Edi Benko Vsi izidi so objavljeni na povezavi.
Marta Šorli teče skozi vodno zaveso na progi.
Užitki po teku pri 37 stopinjah.
Fotogalerija 1 je na povezavi. Fotogalerija 2 je na povezavi. Fotogalerija 3 je na povezavi. Fotogalerija 4 je na povezavi. Video je na povezavi. |
|
|
|
|
|
Svetovno (ugandsko) prvenstvo v gorskem teku | |
|
PREMANA, ITALIJA 30 07 |
Na svetovnem prvenstvu v gorskem teku, disciplina gor-dol, ki so ga pripravili Italijani v Premani, je pet od osmih zlatih medalj pospravila Uganda; to je bila nekakšna interna tekma Ugandcev. Po ene zmage so se veselili Američani, Romuni in Kenijci. Slovenci niso bili uspešni, v štirih kategorijah so zabeležili dve uvrstitvi v prvo polovico uvrščenih (obe v drugo četrtino), 23. je bila Katja Podobnik, 34. pa Gašper Bregar. Časovni zaostanki Slovencev na cilju so bili v povprečju 27-odstotni, največji v zadnjih letih. Še sveži evropski prvak, Italijan Xavier Chevrier, je v pogovoru za Ljudstvo tekačev na Veliki planini soglašal, da bo na svetovnem prvenstvu najbrž res »videl črno«, kot smo mu napovedali. Xavier je letos v odlični formi, zanimivo pa je, da je uspešnejši v svoji nekaj slabši disciplini, teku gor. V Premani, vasi severno od Milana in Bergama z nekaj več kot 2000 prebivalci, znani po kovaštvu, je zasedel šesto mesto, pred seboj pa je videl štiri Afričane in "afriškega" Američana Josepha Graya, lanskega svetovnega prvaka v gorskem teku. Napoved, povedana v šali na evropskem prvenstvu, se je tako v celoti uresničila. Če ne bi bilo črnega plazu v Premani, bi tudi tam Xavier osvojil zlato medaljo ... Bo pa domov odnesel srebro, ki ga je osvojila italijanska ekipa. Naši zahodni sosedi tokrat niso osvojili niti ene zlate medalje, čeprav je bilo njihovih medalj pet, od tega štiri ekipnega izvora (s tem so ponovili lansko SP v Bolgariji, kjer so tudi pobrali štiri ekipne medalje). Ob evropskem prvaku sta za srebro ćlanov najbolj zaslužna brata Dematteis, Bernard in Martin, ki ju na Veliki planini nismo videli. V članski moški konkurenci se je ponovila lanska slika uvrstitve najboljših mladincev. V Bolgariji je bil najboljši Ugandec peti, so pa zato vse tri medalje pobrali ugandski mladinci. No, v Premani so se zbiralci medalj zbrali v članski konkurenci, dva od lanske vodilne mladinske trojice sta v krstnem nastopu za člane počistila z vso konkurenco, le med seboj sta zamenjala mesti (Joel Ayeko je bil lani mladinski zmagovalec, Victor Kiplangat pa je bil drugi). Fred Musobo najbrž ne žaluje preveč zaradi »samo« tretjega mesta, saj je na SP v Veliki Britaniji užival v zmagoslavju članskega zmagovalca. Tekmo članic je sebi v prid odločila Lucy Wambui Murigi, legendarna Andrea Mayr pa je "slovenski" bron pretopila v srebro in bo najverjetneje prihodnje leto, ko bo na sporedu spet čisti vzpon, kandidatka za sedmo svetovno zlato. Znanki s slovenskih tekem, Britanka Sarah Tunstall in evropska prvakinja Maude Mathys (Švica), sta bili tretja in četrta, zanimivo pa je, da so ekipne medalje osvojile države, ki med posamično prvimi tremi niso imele predstavnic. Tudi med mladinci je zmagal Ugandec, tako da se tradicija mladinsko-članskih zmag te afriške države lahko nadaljuje. In se začne tudi pri mladinkah, saj je tudi tu zlato dobilo ugandsko lastnico. Slovenski nastopi so po pričakovanju ostali v ozadju. V prvi polovici uvrščenih najdemo dva slovenska gorska tekača, člana Gašperja Bregarja na 34. mestu med 99 uvrščenimi, z dobrimi devetimi minutami zaostanka na 13-kilometrski progi, na 23. mestu med mladinkami (55 uvrščenih) pa je Katja Podobnik z zaostankom 5:35 na 6,5-kilometrski progi. Glede na to, da na Veliki planini ni tekla nobena od mladih Slovenk, je napredek, da so tekle tri mladinke, da je ena zabeležila celo formalno najvišjo slovensko uvrstitev, a hkrati moramo omeniti, da Karin Goršek, sicer obetaven talent, ni prišla na cilj in da smo ostali brez ekipne uvrstitve v tej kategoriji. V Premani so izvolili novo vodstvo WMRA. Predsednik sveta je postal šestkratni svetovni prvak, Novozelandec Jonathan Wyatt, Tomo Šarf je še naprej član tega organa v funkciji generalnega sekretarja. Tako kot na Veliki planini tudi v Premani Slovenija ni znala igrati s svojimi najmočnejšimi kartami. Podobno bo tudi naslednji konec tedna, 6. avgusta, ko bo Premana gostila še gorske maratonce, ki se bodo merili za svetovne naslove. Slovenija tja pošilja člansko ekipo s štirimi tekmovalci in žensko s tremi tekmovalkami. Lani smo se v Podbrdu veselili brona Lucije Krkoč in Mitje Kosovelja ter srebra ženske ekipe, pred tem so naša dekleta s SP v ZDA pod vodstvom četrtouvrščene Mateje Kosovelj domov prinesla bronasto ekipno medaljo. Tokrat ni v reprezentanci nobenega od naštetih treh šampionov.
Izidi:Moški:
34. Gašper Bregar, 52. Timotej Bečan, 63. Matic Plaznik, 73. Luka Kramarič (99 uvrščenih) Ekipno: 1. Uganda, 2. Italija, 3. ZDA, 13. Slovenija (23 uvrščenih) Ženske:
41. Sara Jaklič, 44. Tina Kozjek, 50. Maja Peperko (64) Ekipno: 1. ZDA, 2. Italija, 3. Češka, 11. Slovenija (15) Mladinci:
41. Tine Hren, 47. Tine Habjan, 53. Nejc Uršič (59) Ekipno: 1. Uganda, 2. Romunija, 3. Italija, 13. Slovenija (14) Mladinke:
23. Katja Podobnik, 46. Ana Meta Dolinar, Karin Goršek ni končala tekme (55) Ekipno: 1. Romunija, 2. ZDA, 3. Italija (11)
VJ, foto: @corsainmontagna |
|
|
|
Zmaga Lucy Wambui Murigi, Kenijke, ki je Ugandcem pomagala ohraniti afriški monopol nad prvimi mesti posameznikov.
|
|
Goriški teki odprti za Slovence | |
|
GORICA 28 07 |
Vrata za sodelovanje na tekih v Italiji se letos zaradi tamkajšnje športne birokracije zapirajo, a iz Gorice prihaja dobra novica: nastopi na tekih MGM bodo še naprej brez omejitev. V Italiji so letos zaostrili pogoje za sodelovanje tujcev na tekih, ki sodijo pod pristojnost tamkajšnje atletske zveze Fidal. Čeprav direktive Evropske unije tega ne določajo (v večini držav je sodelovanje rekreativcev na tekaških tekmovanjih prosto, odgovornost pa nosi vsak tekmovalec zase), Fidal od tujcev zahteva zdravniška spričevala in tako imenovani run card, letno licenco za tekače. V Italiji so elementi zdravniškega pregleda natančno določeni in to tržišče zdravstvenih storitev je dobro razvito. Seveda je tudi prodaja run card odličen posel za Fidal. Toda tekači nismo ravno navdušeni nad tem, da nam kar tako vlečejo denar iz žepov. Slovenci se onkraj naše zahodne meje že nekaj let srečujemo z italijansko športno birokracijo, stopnja doslednosti pri preverjanju zahtevanih dokumentov pa je bila vedno neizenačena, odvisno od dobre ali slabe volje organizatorjev. Pri naših zahodnih sosedih namreč nikoli ni bilo enotnosti glede ta ureditve, zlasti organizatorji nam bližnjih tekov so praviloma zagovarjali liberalni pristop, prosto sodelovanje tekačev iz tujine na njihovih prireditvah. Prisotno je bilo tudi iskanje lukenj v predpisih, uveljavljeno je bilo razlikovanje med posameznimi državami (denimo na območju Alpe-Adria; Slovencem je bilo včasih dovoljeno teči na tekih, kamor ne morejo Hrvati, Madžari ...). Razumljivo je, da si organizatorji v naši neposredni soseščini prizadevajo pritegniti čimveč Slovencev, saj jim prinašamo večjo množičnost in dodatni zaslužek. Polmaraton v Palmanovi je najmnožičnejši slovenski tek v tujini, število slovenskih tekačev se približuje tisočici, kar predstavlja skoraj tretjino vseh tekačev. Za Slovence zanimivih tekov je blizu meje kar precej, tudi v Italiji je namreč v porastu število trejlov, ki so pravi bum med tekači v Sloveniji in vroče žemljice sodobnega rekreativnega teka, ob dolgi tradiciji prirejanja manjših lokalnih tekov. Italija je dežela teka, ta je veliko bolj kot v Sloveniji nepogrešljiv del njihove kulture. Kaj se torej poslej napoveduje za slovenske tekače na italijanskih tekih? Glede sodelovanja na tako imenovanih netekmovalnih (čeprav merijo čase in ugotavljajo vrstni red) tekih v izvedbi organizatorjev izven Fidalove pristojnosti tudi za naprej za rekreativne tekače ne bo težav, prijavljali se bomo in tekli brez zdravniških spričeval in run card, le izjavo o prevzemanju odgovornosti za lastni nastop bomo morali podpisati (praviloma). Teh tekov ni tako malo in nekateri so tako prijazni, tudi cenovno, da lahko enakopravno tekmujejo s primorskimi, o katerih se dober glas vse bolj širi v Italijo. Odličen primer takšne prireditve je Triajur, kolesarsko-tekaška štafeta po pobočjih Matajurja v Benečiji. Govorimo o tekačih, ki niso člani društev ali klubov, včlanjenih v Atletsko zvezo Slovenije in s tem tudi v mednarodno atletsko zvezo (IAAF). Za člane IAAF na tekih pod okriljem Fidala ni omejitev, izkazati pa se morajo s klubsko izkaznico kluba; tako odgovornost za njihov nastop prevzame njihov klub. Preverili smo, kako je po novem s slovensko udeležbo na nekaterih italijanskih tekih s tradicionalno močno udeležbo slovenskih tekačev. Že omenjena Palmanova bo poslej teže dosegljiva, saj organizatorji napovedujejo, da se bodo držali navodil svoje centrale. To utegne pomeniti, da bomo njihov tek začeli brisati s seznamov naših rednih letnih tekaških zmenkov. Če je to slaba novica, pa iz Gorice prihaja dobra. Predsednik društva Gruppo Marciatori Gorizia Emiliano Feleppa je na naše vprašanje o pogojih za sodelovanje pri njihovih tekih zagotovil, da bodo Slovenci lahko še naprej tekli brez nepotrebne birokracije in stroškov. Spomnimo, da je društvo GMG pred leti skupaj s primorskimi tekaškimi organizatorji izpeljalo tudi mednarodni tekaški pokal pod medijskim sponzorstvom Primorskih novic. Tekaško sodelovanje med GMG na eni ter DLT Filipides, PPT, ŠD Mark in ŠD Istrski maraton na drugi strani ima že dolgo tradicijo. GMG tradicionalno v začetku marca prireja ugledni Goriški polmaraton (Maratonina di Gorizia), katerega trasa poteka tudi po slovenskem ozemlju, pri izvedbi pa mu pomaga šempetrsko društvo Mark. Še prej, konec januarja, v kraju Capriva del Friuli sezono polmaratonov odpirajo z Briškim polmaratonom (Maratonina del Collio - prej je ta termin zasedal prav tako njihov polmaraton v Medei). Tretji večji tek v izvedbi GMG je junijski trejl 32 Cippi di Gradisca d'Isonzo (14 km po Krasu); za razliko od prvih dveh tekov je slednji Slovencem še manj znan in na njem redkeje nastopamo. Feleppa je za Ljudstvo tekačev povedal, da je zdravniško potrdilo v Italiji obvezno tudi za tuje tekače, kar pa se utegne prihodnje leto spremeniti – vsaj on upa, da bo tako. Kakorkoli, letos to določilo velja za večino tekaških prireditev, za tiste, ki jih pripravlja GMG, pa bo uveljavljen drugačen režim. »Vsi tekači, ki bodo izjavili, da so vpisani v katerega od športnih klubov oziroma društev, bodo oproščeni obveznosti, da se izkažejo z zdravniškim spričevalom. Tisti, ki niso člani klubov, bodo pred nastopom podpisali izjavo, s katero bodo zagotovili, da so pripravljeni za tek, zdravniškega spričevala pa niti od njih ne bomo zahtevali. To pomeni, da se vsi lahko prijavijo za sodelovanje na naših tekih,« je zagotovil predsednik GMG Emiliano Feleppa. V napovedniku Ljudstva tekačev bodo prednostno mesto imeli (italijanski) teki, na katerih za Slovence ne bo omejitev glede nastopanja, opozarjali pa bomo tudi na morebitne posebnosti posameznih tekov.
VJ |
|
|
|
Emiliano Feleppa Slovencem odpira vrata za nastope na njihovih tekih.
Stran 15 od 33
