|
|
SP za veterane | |
|
LJUBLJANA 28 07 |
ATLETSKA ZVEZA SLOVENIJE ZDRUŽENJE ZA GORSKE TEKE Letališka c. 33a, 1000 Ljubljana, SLOVENIJA Tel: (01) 520 69 10 Fax: (01) 520 69 15 e-mail: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. - Spletna stran: www.gorski-teki.info
Svetovno prvenstvo v gorskih tekih za veterane - veterankeSUSA, Italija - 27. in 28. avgust 2016Svetovno prvenstvo v gorskih tekih za veterane-veteranke, WMMRC 2016, je letos organizirano v kraju SUSA v Italiji. Prizorišče je oddaljeno od Ljubljane 670 km, ca. 7 ur vožnje. Tekmovanje bo izvedeno v dveh dneh in sicer: Za vse ženske kategorije in moške nad 55 let v soboto, 27. avgusta s pričetkom ob 10.00; dolžina proge 6,5 km z višinsko razliko 772 m. Za ostale moške kategorije v nedeljo, 28. avgusta s pričetkom ob 9.00; dolžina proge11 km z višinsko razliko 1442 m Glede na podatke gre za srednje zahtevno progo za ženske in starejše moške kategorije ter nekoliko zahtevnejšo za mlajše moške kategorije. Tekmovanje je POSAMIČNO in EKIPNO – za ekipo štejejo trije najbolje uvrščeni tekmovalci-tekmovalke ene države v posamezni kategoriji. Pravico nastopa imajo tako ženske kot moški stari 35 let in starejši /velja datum rojstva. Informacije in prijave: preko spletne strani: http://www.stellinarace.it/en/ Zadnji rok za prijave je 16. avgust. Štartnina znaša 50 EUR, če bi se prijavili skupinsko, najmanj 30 tekmovalcev, je štartnina 40 EUR. S strani odbora za gorske teke vam nudimo organizacijo skupne udeležbe: prijava, organizacija prevoza (kombi ali avtobus glede na število udeležencev) ter prenočitve. Glede na oddaljenost in sistem tekmovanja bi bilo verjetno potrebno prenočiti dvakrat. Prosim vse zainteresirane, da mi na mail naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. sporočite, če ste zainteresirani za nastop in sicer najkasneje do sobote, 6. 8. 2016. Za vsa dodatna vprašanja sem dosegljiv na navedeni mail ali mobitel: 041747536. Prosil bi še, da vabilo – informacijo posredujete tistim, za katere menite, da bi bili zainteresirani za udeležbo.
V imenu AZS, Združenja za gorske teke Brane Čenčič član odbora
|
|
|
|
|
|
10. Gorski tek na Bevkov vrh | |
|
JAZNE 24 07 |
Društvo za poživitev podeželja Jazne je 24. julija 2016 izpeljalo svoj jubilejni deseti gorski tek. V vročini, ki ni prizanašala niti na višini tisoč metrov, je tekmovalo 74 gorskih tekačev vseh starosti, na članski progi pa sta bila najhitrejša Tomaž Ferjančič in Marta Švigelj, ki je vpisala svojo prvo absolutno zmago v pokalu PGT. Le nekaj manj kot lani je bilo tekačev na prireditvi, ki jo na Jaznah nad Idrijo združujejo s svojim sejmom. Ob dejstvu, da je na Gorenjskem istočasno potekal mednarodni tek na Grintovec, 66 odraslih in osem otrok sploh ni nizka udeležba. Domačini so se potrudili z organizacijo, vaške žene so napekle peciva in skuhale kavo, ponudili so domače sadje, eden od vaščanov pa je tudi (s precejšnjim uspehom) prodajal domače pridelke tekačem in njihovim spremljevalcem, med katerimi je bila tudi skupina Italijanov. Češenj z višine 900 metrov, s katerimi znajo na Jaznah postreči ob tem poznem času, tokrat ni bilo, saj je v tamkajšnjih legah še nedavno tega ostajal sneg. Na cilju so med letom odstranili ruševino, ki je kazila videz, posekali kakšno drevo in prostor odprli. Marsikateri obiskovalec Jazen je priložnost izkoristil za uživanje na razgledni točki na Bevkovem vrhu. Pokali za najboljše so bili tudi tokrat izvirni, domači spominki v obliki koša, s katerim so včasih prenašala vse mogoče, ne samo seno. Kritik na račun organizatorjev ni bilo slišati, tekači so bili zadovoljni, omeniti pa moramo, da so prvi trije tekači za hip zašli, kar pa ni vplivalo na uvrstitve. Vodja teka Janez Pisk se je z njimi pogovoril in izkušnja bo prišla prav prihodnje leto. V ženski konkurenci je prvič slavila Marta Švigelj. Marta je »chef«, vodja kuhinje, česar ji po vitki postavi ne bi pripisali (in Marta ni edina, še ena vitka tekačica, Tina Mavrič, je zaposlena kot vodja kuhinje). Pri 46 letih je Marta tudi že nona. Letošnja sezona ji je že prinesla precej veselja. »Pretekla sem GM4O, prekolesarila Vršič, zdaj pa še prvič zmagala na enem od primorskih tekov. Kaj naj rečem, srečna sem,« je Notranjka prekipevala od dobre volje na cilju. Sledili sta ji Špela Malovrh in Kristina Mamič, ki letos pridno nabirata uvrstitve na stopničke. Naslednji tek iz serije PGT bo 6. avgusta 2016 Šmarski tek.
Izidi:Absolutno moški:
Ženske:
Zmagovalci po kategorijah:M 1987 in mlajši: Anej Likar Vsi izidi so na povezavi.
Fotogalerija je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ, foto: Katja Furlan, VJ |
|
|
|
|
|
18. Gorski tek na Grintovec | |
|
KAMNIŠKA BISTRICA 24 07 |
KGT Papež je 24. julija 2016 na pobočjih Grintovca organiziral 18. izvedbo svojega kraljevskega gorskega teka z dvokilometrsko višinsko razliko. Tudi tokrat je bil to tek za svetovni pokal WMRA in za slovenski pokal, ob tem pa za otroke tudi za državno prvenstvo navkreber (na krajših progah). Najhitrejša sta bila Eritrejec Petro Mamu Shaku in Italijanka Antonella Confortola, ki sta osvojila tudi glavni denarni nagradi, po 750 evrov. Najboljša Slovenca, Lucija Krkoč in Rok Bratina, sta z drugim in tretjim mestom zaslužila 500 oziroma 250 evrov. Po spopadu na GM4O sta se italijanska šampionka Antonella Confortola in slovenska zvezdnica Lucija Krkoč ponovno srečali na pobočjih Grintovca, tokrat sta se borili za točke na drugi tekmi svetovnega gorskotekaškega pokala. Tudi tokrat med njima ni bilo nobene druge konkurentke, in tudi zdaj je bila Italijanka pred Slovenko. A to še zdaleč ni razlog za žalovanje, nasprotno, za Lucijo je potrditev dobre forme in še en znak, da se obdobje poškodb poslavlja. Premagovanje večkratne svetovne prvakinje pač ni opravek, ki bi komurkoli uspeval kar tako mimogrede. Antonella je že na začetku ubrala svoj, zelo visok ritem in na cilju je imela prednost treh minut in 16 sekund pred Lucijo, ta pa štiri minute in pol pred lansko zmagovalko Karmen Klančnik. Za LT je Lucija povedala: »Bilo je težko, a na koncu sem se počutila dobro. Vročina mi je preprečila boljši rezultat, vseeno pa sem z uvrstitvijo zadovoljna, vem, da je Antonella razred zase na tako strmi progi. Rada bi pohvalila organizatorje tekme. Nam tekmovalcem so zagotovili vse, kar smo potrebovali, in še več.« Za Lucijo sledi obdobje regeneracije, potem pa sta na vrsti dva teka v Italiji. Teka na Krvavec, ki bo tudi kvalifikacijska tekma za sestavo reprezentance za SP v gorskem teku, se ne namerava udeležiti. Zmagovalec letošnjega prvega teka za svetovni pokal, Eritrejec Petro Mamu Shaku, je zmagal tudi na Grintovcu. Tako kot lani je bil tudi letos drugi Kenijec Francis Muigae Wangari, tretji pa je bil Rok Bratina, lani četrti. Lanski zmagovalec Nejc Kuhar je slabo prenašal vročino in končal na petem mestu, med njim in Rokom pa je bil še en Kenijec, Kosgei Isaac Toroitich, zmagovalec predlanske tekme. Rok je za zmagovalcem zaostal samo poldrugo minuto. Za LT je povedal: »Za mano je super tekma. Verjel sem vase od samega starta in uspelo mi je priti na stopničke. Presrečen sem.« Uspeh je prišel po poškodbi, ki je mladega Primorca za kar nekaj časa zavrla v pripravah na sezono, in je še toliko bolj dragocen. »Šport je pošten, v športu se ti vse povrne,« je prepričan Rok, katerega delavnost in vztrajnost poznajo le maloštevilni. Na šestem mestu je končal Luka Kovačič, sedmi je bil edini veteran v prvi deseterici Simon Alič, osmi Gašper Bregar, deveti Luka Mihelič, deseti pa Simon Novak. Seznam prvih desetih, kljub nekaj slabši mednarodni udeležbi, kaže, da v Sloveniji zori mladi rod tekačev za najtežje gorskotekaške preizkušnje. Najhitrejša starejša veteranka Mihaela Tušar se je v ženski konkurenci s časom 1:58:45 uspela uvrstiti na sedmo mesto absolutno. Prihodnje leto teka na Grintovec ne bodo pripravili, ker bo KGT Papež organizator tekme za evropsko prvenstvo na Veliki planini.
Izidi:Člani:
Članice:
Hitrejša od vseh članic je bila Antonella Confortola (Italija) s časom 1:39:11, uvrščena med mlajše veteranke; ostale so za njo krepko zaostale.
Lucija Krkoč.
Petro Mamu Shaku.
Rok Bratina.
Najhitrejši moški.
Najhitrejše ženske.
VJ |
|
|
|
|
|
Lucija Krkoč: Medalje gorskih tekačev v Sloveniji nimajo prave cene | |
|
BATUJE 20 07 |
Lucija Krkoč, 28-letna tekaška šampionka iz Batuj na Ajdovskem, članica ŠD Nanos iz Podnanosa, je z dvema medaljama na nedavnem svetovnem prvenstvu v Podbrdu dosegla enega od vrhuncev kariere. Pa se zaradi medalj zanjo ni prav nič spremenilo, vse je tako, kot je bilo prej. So te medalje Sloveniji odveč, v pogovoru za Ljudstvo tekačev ugiba Lucija. Narediva inventuro tvojih velikih medalj. Začelo se je z mladinskimi svetovnimi prvenstvi v gorskem teku pred 13 leti. »Prva je bila ekipna zlata medalja na Aljaski leta 2003, takrat je bila Mateja Kosovelj posamično tretja, jaz pa četrta. Do leta 2007 se je nabralo šest medalj, med njimi je ena evropska, zlata iz leta 2007. Leta 2011 je sledil bron na članskem EP v Turčiji, na letošnjem SP v Podbrdu pa sem osvojila posamični bron in ekipno srebro. Leta 2011 sem zmagala še v svetovni seriji Grand Prix, sedaj je to svetovni pokal WMRA. To leto je bilo izredno uspešno, dosegla sem serijo odličnih rezultatov, a izteklo se je s poškodbo, poškodbe pa so se nato druga za drugo vrstile do lani, praktično pet let.« Katera medalja ti je najbolj pri srcu? »Najdragocenejši sta zadnji dve, letošnji, ker je bil to maraton, tekma za SP, za povrh še na domačih tleh.« Ali uspeh na SP pomeni tudi, da je serija poškodb končana? »Posledica poškodbe še vedno čutim. Lahko pa rečem, da zdaj drugače razmišljam, da se znam ustaviti, poslušati telo. Ne vidim samo plana treningov, če en dan počivam, je tudi v redu. Doslej tega nisem znala.« Spomini na Podbrdo so še živi, analiza nastopa je opravljena. Kakšne so ugotovitve? »Da sem nastop dobro izpeljala, glede na to, da nisem imela zimske baze, da je bil to dolg tek in da sem začela tekmovati šele z majem. Zadovoljna sem. Malo me je zmanjkalo samo v hrib po Hudajužni, nisem pričakovala takšne krize.« Kaj se je spremenilo po osvojitvi teh medalj, prve ženske posamične na SP za Slovenijo? Kako so te sprejeli doma? »V družini in domačini v Batujah so me res lepo sprejeli, skupaj smo se poveselili tega uspeha.« Pa Slovenija? Kako te je nagradila? »Predsednik Atletske zveze Slovenije mi je poslal pisno čestitko. Saj je tudi to v redu, vem, da gorski tek ni olimpijska disciplina, vseeno pa mi ni všeč, da nas ne jemljejo podobno resno kot atlete na stezi. Bronasti na EP Robert Renner je že nekaj dni po vrnitvi domov prejel 5000 evrov nagrade AZS, njegov trener pa 2500 evrov.« Torej je vseeno, ali gorski tekač zmaguje na SP ali na kakšnem lokalnem tekmovanju. »Ni razlike.« Kako pa so ti država, združenje za gorski tek in AZS pomagali pri osvajanju medalj v Podbrdu? »Združenje mi je dvakrat omogočilo vikend priprave v Sorici, da sem si lahko ogledala progo.« Nič drugega? »Ne.« Kakšen je tvoj socialni položaj? Študij na Fakulteti za šport gre h koncu. Dobivaš kakšno športno štipendijo ali kakšno drugo obliko podpore, ki bi ti ob študiju omogočala trening in priprave na tekmovanja v državni reprezentanci? »Kot sem že omenila, mi občasno omogočijo kakšne krajše priprave na velike tekme, sicer pa mi za preživetje prav pride kakšna osvojena (denarna) nagrada. Z združenjem za gorske teke sem podpisala pogodbo, po kateri naj bi mi letno pripadlo tisoč evrov. Toda ta znesek se zmanjšuje ob neudeležbi na nekaterih tekmah. Nisem – denimo – šla na EP niti na DP, zato bodo odbitki. Šla pa nisem zato, ker je bilo EP dva tedna po SP v gorskem maratonu, DP pa je padlo sredi priprav na SP. Na SP sem se osredotočila in mu podredila druge nastope, na EP pa ne hodim samo zaradi udeležbe, temveč zato, da tam nekaj naredim. Nastopiti na EP dva tedna po gorskem maratonu bi bilo neresno.« Kako te okoliščine vplivajo na tvojo motivacijo? »Doslej se nisem veliko sekirala, mislila sem si: saj bo nekako že šlo. Zdaj pa sem v letih, ko si moram začeti urejati življenje. Tretje mesto na SP mi motivacije ni dvignilo; nasprotno, padla je, saj vidim, da se, četudi nekaj dosežeš, nič ne spremeni. A moram poudariti, da mi ni žal za nobeno od preteklih let, za to, kar sem počela in dosegla. Vse bi še enkrat ponovila.« Kateri so tvoji naslednji veliki tekmovalni cilji v gorskih tekih in klasičnem maratonu? Česa si po lastni oceni še sposobna? Pri 28 letih bi moralo biti pred tabo še kar nekaj zelo uspešnih let. »Če bi obstajala motivacija, če bi bilo vse urejeno, bi se dalo še marsikaj doseči. Prepričana sem, da imam še veliko rezerve. Letošnji rezultat sem dosegla iz poškodbe, brez posebnega trenažnega procesa, s tem, da sem imela za sabo več zaporednih tekem ...« Nameravaš nadaljevati? Kakšne so tvoje tekmovalne ambicije? »Zdaj bom šla na Grintovec, potem pa bom videla. Dva tedna kasneje bom šla na trejl v Italijo. Nameravam še v Collino, na tekmo gorskih štafet (21. avgusta).« Med tvojimi željami je tudi nastop na berlinskem maratonu. »Trenutno ne mislim nanj.« Kako pa potekajo treningi pri Romanu Kajžarju? »Te treninge sem za nekaj časa prekinila. Če bom šla nazaj na cesto, pa se bomo verjetno spet zmenili.« Treniraš torej samo za gorske teke? »Ne treniram za nek cilj, ki bi ga imela v glavi. Tekme v maju in juniju, brez zimske baze, so me utrudile. Če bi pretiravala, bi tvegala poškodbo.« Kaj bi se po tvojem mnenju moralo spremeniti v odnosu države oziroma AZS do gorskega teka in njegovih izstopajočih tekmovalcev? Od trojice zlatih prinašalcev (še Mitja in Mateja Kosovelj, op. a.) ima samo Mitja razmeroma urejen socialni položaj, saj je zaposlen na notranjem ministrstvu. Gorskotekaške medalje, ki jih prinašate, v Sloveniji nimajo prave cene, so odveč? »Ne, nimajo je. Na strani AZS je neka časovnica z medaljami, in že po njihovi velikosti se vidi, kam spadamo. Naše so manjše od drugih ... Ni sistematičnega dela in ni videti perspektivnih mladih tekačev. Vse se opira na nas štiri (še Lea Einfalt, op. a.). Dokler bomo mi furali, bo še kakšna medalja, potem pa ne vem ... Saj smo videli, kako je bilo na letošnjem EP. Za nami ne vidim nobenega perspektivnega gorskega tekača – vsaj kolikor uspem spremljati mlajše. Tudi iz vodstva nam nekako sporočajo, da so zadovoljni s povprečnostjo in da ne potrebujejo vrhunskih rezultatov. Tako čutim jaz.« Ta konec tedna greš na Grintovec, kjer so razpisane denarne nagrade od 50 do 750 evrov. To bi utegnila biti dobrodošla injekcija za tvoj osebni proračun. Najprej je treba preživeti ... »Ampak vložiš pa dvakrat, trikrat več. Ko pridejo poškodbe, ko plačuješ poti na treninge in druge stroške. Nekaj tako sicer dobiš povrnjeno, a v primerjavi z vlaganji v trening in vzdrževanje vrhunske forme ne prideš skozi.« Razmišljaš o pogostejših nastopih na finančno dobro podprtih gorskih tekih v tujini, kjer medalje pospremijo z denarnimi nagradami? »Začenjam razmišljati, glede na situacijo bom verjetno res ravnala tako. Šla bom na trejl v Italijo, kamor so me povabili in kjer so napovedane denarne nagrade. Svojo formo bom izkoristila za takšne nastope, seveda. Ne bom pa šla na Krvavec na izbirno tekmo za sestavo reprezentance za SP in potem na SP, ker od tega ne bi imela ničesar.« Kakšna bo torej tvoja tekmovalna prihodnost? »Bom videla sproti. Dolgoročnih načrtov ne delam. Ob nizki motivaciji je za to malce kriva sedanja utrujenost. Trejle in gorske teke že še lahko tečem, a še čutim, da bi se poškodbe lahko obnovile, zato se vsega lotevam z rezervo. Skozi skušam priti brez poškodb. Veliko mi pomeni, da lahko treniram vsak dan, nekajkrat na teden tudi po dvakrat dnevno. Čas je bil za spremembo, spremembe so nujne, kajti življenje gre naprej.«
VENČESLAV JAPELJ |
|
|
|
|
|
9. Tek po Šentviški planoti | |
|
PONIKVE 03 07 |
Devetega Teka po Šentviški planoti, ki je z dežjem in mrazom za tekače začasno prekinil poletno vročino, se je udeležilo 52 odraslih tekačev in devet otrok. Na 8,8-kilometrski progi z nekaj manj kot 400 metri vzponov sta bila najhitrejša Simon Strnad in Mihaela Tušar. Oba tudi vodita v skupnem točkovanju pokala Primorski gorski teki. Udeležba na teku je bila zaradi slabe vremenske napovedi in počitniškega časa slabša kot običajno, je pa bila ohladitev na Ponikvah (mimogrede: nad vasjo stoji cerkev, zgrajena po načrtih Jožeta Plečnika), na višini skoraj 700 metrov, dobrodošla v vročil poletnih dneh. Lovska koča (v njej domujejo tudi radioamaterji) je bila kljub temu premajhna za vse tekače, da bi ubežali dežju. Ko si na progi, ni težav, toda pred tem in po prihodu na cilj je suh kotiček zlata vreden. Lanski drugi Simon Strnad je letos srebro zamenjal za zlato, srebro pa prepustil domačinu Borutu Mlakarju. Zmagovalec je na cilju imel še precejšnjo zalogo energije, povedal je, da mu je takšen tek pisan na kožo. »Vsak teden sem trikrat na Črvovem vrhu,« je Borut izjavil za Ljudstvo tekačev, a tudi priznal, da boj za drugo mesto ni bil niti približno lahek, zlasti Boštjan Pintar mu je dihal za ovratnik. Mihaele Tušar lani ni bilo na Ponikve, zmagala je Marta Šorli, letos pa je prišla – in poskrbela, da je Nataša Rupnik ostala na drugem mestu, tako kot lani. Vseeno pa se je Nataša veselila srebra, to je zanjo lep dosežek. Mihaela je pač hitrejša, četudi je del proge Nataša tekla pred njo. Špela Malovrh je posegla po tretjem mestu, zabeležila je svojo najboljšo letošnjo uvrstitev v pokalu PGT. Med mladimi tekači so zmage beležili zvesti udeleženci tega teka Sara Furlan, Natan Maj Poženel in Gaja Leban – Jež, med zmagovalci se jim je pridružil Gajin mlajši bratec Svit. Gledalci so s posebnimi simpatijami spremljali nastop domačega tekaškega staroste Milana Kogoja, zmagovalca med super veterani. SSK Ponikve imajo z organizacijo že precej izkušenj, vseeno pa tekači niso bili brez pripomb. Pogrešali so kilometrske oznake ob progi, moteča pa sta bila tudi površno pisanje ter izgovarjava imen in priimkov tekačev (če bi na strani organizatorjev tem podatkom pozornost posvečal kateri od stalnih udeležencev, poznavalcev PGT, bi bilo precej manj zadreg). A so se Ponikovci trudili in uspelo jim je pripraviti prijetno razpoloženje ... Naslednji gorski tek bo na vrsti 24. julija na Jaznah. Morda bodo takrat na višini 1000 metrov še trgali češnje ...
Izidi:Absolutno moški:
Absolutno ženske:
Zmagovalci po kategorijah:M 1987 in mlajši: Denis Plahuta (DLT Filipides) Vsi izidi so na povezavi.
Fotogalerija 1 je na povezavi. Fotogalerija 2 je na povezavi. Video je na povezavi. VJ
|
|
|
|
|
|
Kobariški tek 2016 | |
|
KOBARID 25 06 |
Zmagovalca v Kobaridu sta bila na 10-kilometrski progi Jernej Šemrov iz Hotedršice in Kristina Bele iz Pivke, oba tretja na prejšnjem teku tega primorskega pokala. Sodelovalo je 191 tekačev, od tega 119 šolarjev. V mladinskih kategorijah so bili najuspešnejši tekači AD Posočje s petimi zmagami, domači TK Kobarid jih je zbral tri. Kobariški tek za mladinske in članske točke PPT je bil najprej napovedan za 11. junij, zaradi slabe vremenske napovedi pa so ga prestavili za dva tedna. Skupaj s kobariškim sejmom so ga člani TK Kobarid pripravili 25. junija, na dan, ko je bila vremenska napoved tudi dokaj neugodna, a se je vendarle izteklo brez večjega naliva med samim tekom. Vlažnost je bila visoka in je oteževala dihanje, tekači pa so progo ocenjevali kot zahtevno. Zmagovalec Jernej je povedal, da je v drugi polovici teka kar malo trpel, a si je lahko privoščil znižanje tempa in na cilju skoraj dve minuti in pol čakanja na prvega zasledovalca. Na drugo in četrto mesto sta se uvrstila dva iz gorenjske tekaške skupine, Janez Ferlic in Boštjan Potočnik – slednji se kot maratonec niti ni preveč spotil, kljub vlagi v zraku. Tudi Janez je za LT povedal, da je bil tek naporen zaradi konfiguracije, vročino pa je vzel v zakup: »Vročina je letnemu času primerna.« Tretji je bil Tobi Gaberšček iz Bovca, letnik 2002, ki skupaj s svojim trenerjem Vasjo Vitezom pripravlja »napad« na državno reprezentanco, in sicer za nastop na 3000-metrski progi. Za uspeh bi moral krepko popraviti svoj osebni rekord, kar pa s trdim delom ni nemogoče. Kristino, že tudi skupno zmagovalko PPT, smo vprašali, koliko je že njenih posamičnih zmag v tem pokalu, pa ni vedela odgovora. Ji je pa proga letos bolj všeč kot lani, saj so organizatorji izpustili klanec. Druga Polona Vetrih je potrdila, da je vlaga v zraku otežila tek, dihala je »na škrge«. Tess Brady, Angležinja, ki z možem Nickom živi v Koritnici pri Bovcu in zadnje čase pride na katerega od primorskih tekov, se je stopničk zelo razveselila. »To je bila krasna tekma, zanjo pa sem izvedela po naključju, od prijateljice Danjele Ivančič. Organizatorji so razdelili praktične nagrade, za okrepčilo so ponudili domačo specialiteto, divjačinski golaž s krompirjevo polento. Sožitje s sejmom je omogočilo, da so tek izpeljali v samem središču Kobarida in da je ta dobil več pozornosti, kot je to običajno. Nekaj več pozornosti pa bi veljalo posvetiti redu na progi in cilju, da se tekači ne bi preveč izgubljali med drugimi obiskovalci Kobarida. V pokalu zdaj sledi poletna pavza, naslednji tek bo v Sežani 27. avgusta, Tek na Tabor za članske točke, ki ga bo pripravilo ŠD Kraški tekači.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci kategorij:Ž +55: - Zmagovalci mladinskih kategorij: Deklice 2009 in mlajše: Adriana Leban (AD Posočje) Vsi izidi so na povezavi.
Fotogalerija je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ |
|
|
|
|
|
Drugi graparski tekaški festival: tri slovenske medalje na svetovnem prvenstvu | |
|
PODBRDO 18 06 |
Podbrdo je pet let po prvem svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu ponovno gostilo najboljše gorske maratonce na svetu. Najuspešnejša je bila Italija s tremi zmagami od štirih, Slovenija je osvojila tri medalje, največ doslej. Ženska ekipa je bila srebrna, Mitja Kosovelj in Lucija Krkoč sta bila bronasta. Zmagovalca 106-kilometrske preizkušnje Ultra Pušeljc Trail sta bila Toni Vencelj in Alenka Pavc. Teklo je 600 tekačev iz 32 držav z vseh kontinentov, prav toliko je bilo prostovoljcev, festival je skupno pritegnil blizu 5000 ljudi in še utrdil vas Podbrdo na svetovnem športnem zemljevidu. Organizatorjem in udeležencem drugega gorskotekaškega festivala v Podbrdu (in okolici), imenovanega Podbrdo Trail Running Festival, je bilo vreme naklonjeno. Na glavni dan tekmovanj dežja ni bilo, blata sicer ni manjkalo, a to je stalnica teh dolgih tekov v naravi. Podobno kot v nekaterih drugih evropskih državah so Graparji lani svoj gorski maraton dopolnili z ultra maratonom in še nekaterimi krajšimi teki ter prireditev poimenovali festival. Že prvo leto je bil med tekači in tudi sicer v javnosti dobro sprejet, druga izvedba pa je bila še bolj tekoča in se je tekačem usedla v dušo. Jagoda vrh torte tekaškega sporeda je bilo svetovno prvenstvo v gorskem maratonu. Na 10. GM4O ni bilo Italijanov, ti so začeli to svetovno prvenstvo resno jemati šele leta 2013, in od takrat ta gorskotekaška velesila tudi v tej disciplini pobira številne medalje. V Podbrdu, kjer so številni pričakovali še tretjo zlato medaljo Mitje Kosovelja, so naši zahodni sosedje navdušeno prepevali trikrat, enkrat pa je donela britanska God Save the Queen (Bog obvaruj kraljico). Mitja je na videz stoično prenašal pritisk pričakovanj in na progi dal vse od sebe. Bil je najboljši od Slovencev, na polovici proge je celo vodil, pa potem doživel lažji zvin noge, ob prevzemanju slovenske zastave nekaj deset metrov pred ciljem se je spotaknil, a se tudi hitro pobral in se nekaj sekund kasneje bronaste medalje veselil, kot da je zlata. Klobuk dol pred Goričanom, ki ima zdaj v gorskem maratonu v vitrini dve zlati, eno srebrno in dve bronasti medalji! Podpisani poročevalec je v soboto zjutraj sogovornikom razlagal, da bo dan čudovit in nadvse uspešen za naše tekmovalce. Seveda je bilo kitenje s tujim perjem brez večjega tveganja, ko pa sta bila na startu Mitja in Lucija Krkoč, dva od treh diamantov slovenskega gorskega teka (Mateje Kosovelj ni bilo v reprezentanci, to dejstvo pa bi terjalo čisto drugače napisan članek). Mitjeva uvrstitev je posebnega občudovanja vredna iz nekaj razlogov, tudi zato, ker iz leta v leto vztraja v najožjem krogu svetovne elite in največ pokaže takrat, ko je to najpotrebneje, morebiti pa je Lucijin bron še bolj zlate barve kot Mitjev. Batujka se je dolgo borila s poškodbami, a se je prebila skoznje in se pogumno podala na progo gorskega maratona, v njej neznano deželo. In že premierni nastop ji je prinesel svetovno medaljo, kolegice iz ekipe pa je vodila do kolektivnega srebra. To je prva slovenska ženska posamična gorskotekaška medalja na svetovnih prvenstvih. Sobota je bila dan rekordov. Medtem ko je lani Eritrejec Azerya Teklay zmagal s časom, ki je za nekaj sekund presegel štiri ure, je bilo letos kar 11 moških časov boljših od njegovega rekorda, od lanskega časa zmagovalke Ajde Radinja pa kar 21. Ne samo vrhunski tekači, tudi številni rekreativci so bili tokrat razpoloženi za rekorde in so ugodne vremenske razmere (s sicer kar visokimi temperaturami) s pridom izkoriščali. Ena najboljših slovenskih veterank Marta Šorli je – denimo – tokrat tekla hitreje kot na sedem kilometrov krajši progi pred 14 leti. Ultraši pa so presenetljivo tekli počasneje kot lani. Vsaj tisti najhitrejši. Toni Vencelj je napadal lanski rekord Ivana Hrastovca, in ko je uvidel, da se mu ne bo posrečilo, je zmanjšal tempo, tako da so se mu zasledovalci močno približali. Na cilju je bil kar presenečen, ko so Dejan Grm ter Aljoša Smolnikar in Janez Justin (z roko v roki) za njim zaostali minimalno. Med 600 prostovoljci tekaškega festivala je bila tudi ekipa Istrskega maratona. Skrbela je za dve okrepčevalnici in s poznavanjem italijanščine pomagala udeležencem iz Italije. Tako se nadaljuje že tradicionalno sodelovanje dveh primorskih maratonov, ki se jim bo septembra pridružil tretji, bovški. Izidi:Svetovno prvenstvo WMRA, moški:
19. Gašper Bregar, 24. Marko Tratnik, 31. Aleš Žontar, 49. Marjan Zupančič Ženske:
10. Jana Bratina, 16. Ajda Radinja, 17. Ana Čufer, 28. Sara Jaklič Ekipno, moški:
4. Slovenija 12:11:11 Ženske:
Državno prvenstvo v gorskem maratonu, moški:
4. Aleš Žontar (ŠD Nanos), 5. Martin Štendler (GRS Tolmin), 6. Domen Potočnik (KGT Papež), 7. Uroš Štremfelj (ŠD Pedal), 8. Aleš Debeljak (ŠD Ljubljanske mlekarne), 9. Marjan Zupančič (KGT Papež), 10. Simon Strnad (ŠD Nanos) Ženske:
4. Ana Čufer (KGT Papež), 5. Sara Jaklič (TK Šmarnogorska naveza), 6. Mihaela Tušar (ŠD Nanos), 7. Urša Trobec (KGT Papež), 8. Zana Andreeva, 9. Damjana Blatnik (TK Šmarnogorska naveza), 10. Marta Šorli (PGT) GM4O, moški:
4. Martin Štendler, 5. Domen Potočnik, 6. Uroš Štremfelj, 7. Aleš Debeljak, 8. Simon Strnad, 9. Uroš Kralj (Vitezi dobrega teka), Aleš Štor (ŠD Nanos) Ženske:
4. Urša Trobec, 5. Zana Andreeva, 6. Damjana Blatnik, 7. Marta Šorli, 8. Marta Švigelj (PGT), 9. Marija Trontelj (TK Šmarnogorska naveza), 10.Andreja Sterle Podobnik (Rihtar Svarog Loška dolina) Ultra Pušeljc Trail, moški:
Ženske:
Graparski trimček, moški:
Ženske:
Vsi izidi so na povezavi 1 in na povezavi 2.
Fotogalerija 2 je na povezavi. Video je na povezavi. VJ |
|
|
|
8. Gorski tek na Malo goro | |
|
KAMNJE 12 06 |
Na 8. Gorskem teku na Malo goro, ki ga pripravljajo Kamenjci, je teklo največ tekačev doslej, kar 93, in to kljub slabi vremenski napovedi. Zmagala sta Simon Alič in Ana Čufer. Napoved je bila slaba in ponoči je na tistem koncu Vipavske doline padala sodra. Toda jutro je bilo lepo, na progi je sicer bilo precej blata, zlasti v spodnjem delu, in tudi vlažnost je bila visoka, toda skupaj vzeto so bile razmere za tek prijetne. Dodatna promocija, ki so jo tokrat izpeljali mladi Kamenjci, je zalegla, nadoknadili so pričakovani izpad tekmovalcev, še več, pritegnili so številne nove obraze. Ob nadpovprečno številnih Italijanih sta tekla tudi dva Avstrijca, ki sta za prireditev izvedela prek spleta, v Kamnjah pa z velikim veseljem plačala samo 12 evrov za tek in obilno dodatno ponudbo, pri naših severnih sosedih tako rekoč nepredstavljivo. Kamenjci so bili tokrat še posebej radodarni. Pogostitev pri koči v kotanji tik pod ciljem je zajemala običajno pašto, napitke in sadje, vključevala je domače pecivo in palačinke, tokrat pa so prvič vsem tekačem natisnili njihove fotografije, posnete nekaj minut pred tem. Za zabavo prisotnih je kot običajno skrbel Peter Vodopivec, v slogu stendap komikov je šel po njegovi poti tudi Igor Reščič, ki je pomagal deliti fotografije. In padalo ni niti minuto, kar se je redno dogajalo na prejšnjih tekih, zlasti ob iztekih podelitev. Simon Alič je bil prvi na mestu, kjer so zbirali prijave, prvi pa je bil tudi na cilju slabih pet kilometrov dolge proge z 800 višinskimi metri. Njegova prednost pred obetavnim mladeničem Timotejem Bečanom je bila več kot tri minute, tretji, domačin in eden od organizatorjev Uroš Vodopivec, pa je za Timotejem zaostal za enajst sekund. Med ženskami je novo zmago vpisala Ana Čufer, članica državne reprezentance. Sledila ji je Karmen Klančnik, prav tako reprezentantka, ki je v Kamnje prišla po naključju: namenjena je bila na morje, ko je slišala za ta tek, in iz radovednosti se ga je udeležila. Ne samo ona, tudi Italijanka Raffaella Silvestri, udeleženka letošnjega vipavskega stokilometrskega trejla, in Avstrijka Martina Wernig so za LT povedale, da jim je proga zelo všeč, tako kot tamkajšnje naravne lepote in razgledi. V svojem kdovekaterem dvoboju sta se za tretje mesto merili Mihale Tušar in Urša Trobec, prva je bila uspešnejša. Tekačem se je predstavil rezijski vertikal, navpični kilometer, ki ga prirejajo v Benečiji 10. julija. Zastopnik organizatorjev je vse prisotne povabil na tekmo pod obronki Matajurja in vabilo podkrepil z dvema brezplačnima startninama. Naslednji gorski tek iz pokala PGT bo GM4O, že drugič tudi svetovno prvenstvo, ta vikend. V Podbrdu se bo dogajalo še marsikaj zanimivega, tekli bodo ultramaratonci, na voljo bodo tudi manj zahtevni teki. To bo primerna priložnost za izlet v Baško grapo in navijaško podporo slovenskim tekačem na SP.
Izidi:Absolutno moški:
Absolutno ženske:
Zmagovalci po kategorijah:M 1987 in mlajši: Timotej Bečan Vsi izidi so na povezavi. Simon Alič je bil prvi na startu in cilju.
Fotogalerija 1 je na povezavi. Fotogalerija 2 je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ |
|
|
|
21. Gorski tek na Ratitovec | |
|
ŽELEZNIKI 05 06 |
Atletsko društvo Železniki je v nedeljo, 5. junija 2016, pripravilo 21. Gorski tek na Ratitovec. Sodelovalo je 233 tekačev vseh starosti, konkurenca pa ni bila tako močna kot lani, ko so Železniki pripravili tekmo za svetovni pokal, in tudi izida zmagovalcev na glavnih tekmah, Miran Cvet in Ana Čufer, sta zaostala za lanskima dosežkoma Andrewa Douglasa in Lucije Krkoč. Toda tekma je bila vseeno kakovostna in zanimiva. Vreme je bilo v nedeljo idealno in številni tekači, ki na Ratitovec niso tekli prvič, so beležili osebne rekorde. Marta Šorli je najboljši osebni dosežek zreducirala za minuto, Martina Svetičič za dve, Tea Bajc za šest – to je samo nekaj naključnih primerov. Miran Cvet je bila lani tretji, a najboljši Slovenec, letos pa se je ob zmagi kljub dodatnemu letu na kar spodobno podlago (letnik 1968) veselil tudi izboljšanja časa. Rok Bratina je prav tako postavil osebni rekord; vedel je, da Mirana ne more premagati, zato se je odločil, da posluša telo in teče svoj tempo, ne glede na dogajanje okrog njega. Tretji Gašper Bregar je ponovil uvrstitev z Gor, svojo vrednost pa bo dokazoval tako v Podbrdu kot Arcu, na svetovnem in evropskem prvenstvu. Zmagovalka med ženskami Ana Čufer (v dokaj okrnjeni konkurenci, podobno kot pred tednom dni na Gorah) je lani tekla med mladinkami, v prvem letu članske konkurence pa je že kar posegla po državnem naslovu. In da ne bi kdo prehitro sklepal, da to v skromni tekmovalni druščini ni bogvekakšen dosežek, podčrtajmo njen čas: 52:50. Lani je Lucija sicer tekla pod 50 minutami, toda natanko takšen čas kot letos Ana je lani zabeležila tretjeuvrščena, Poljakinja Dominika Wisniewska-Ulfik. Dominika je bila lani prav tako tretja na elitni tekmi svetovnega pokala na Šmarni gori (takrat je Ana za njo zaostala za dobre štiri minute). To je vsekakor eden najboljših Aninih dosežkov doslej, na SP in EP (prišla je v obe reprezentanci) pa se bo pokazalo, na kakšni ravni letos teče mlada Dobravka. Z osmim mestom na DP se je izkazal Timotej Bečan, dvakratni zmagovalec KBK, lani tretji mladinec na Ratitovcu, letnik 1996, tokrat najmlajši med prvimi desetimi. Po Roku Bratini, ki je pred nekaj leti meteorsko zasijal v slovenskem gorskotekaškem naraščaju, torej Ratitovec z Ano in Timom neti optimizem za prihajajoča leta, ko bosta Mitja Kosovelj in Peter Lamovec prešla zenit. Potenciala sta še oba, ki slišita na ime Miha, Mihelčič in Kramarič, in še kdo, ki ga na Ratitovec tokrat ni bilo. Omeniti moramo Petra Lamovca. Po zmagi na Gorah, kjer je ugnal tudi Mitjo Kosovelja, smo si na Ratitovcu obetali še en napet dvoboj, tokrat z Miranom. Peter je začel odločno, vodil je, po tem, ko se mu je Miran povsem približal, pa ga je začelo špikati v nogi. Ker sta pred njim zelo pomembna nastopa, SP in EP, se je odločil, da ne tvega z nadaljevanjem, in je odstopil. Ratitovec se je tudi tokrat izkazal z odlično organizacijo, ponudil je vrsto tekov in konkurenc, še rekreativni tek s petimi konkurencami, družinski tek, preizkus hoje ... Med trojkami, ki so nastopila na rekreativnem teku je bila tudi pisana, mednarodna zasedba: Vipavka Valentina Čufer ter Tina Šorli in Angležinja Beverley Layzell, obe iz Podbrda. Priznanja sta ob gorskotekaških funkcionarjih in organizatorjih pomagala podeljevati tudi ravninska tekaška šampiona Roman Kejžar in Tone Kosmač. Ob koncu podelitve priznanj, popestrene s ploho, je vodja prireditve Brane Čenčič Jožku Dakskoblerju predal zastavo Pušeljca, kajti naslednja postaja PGT je GM4O, tokrat tudi s svetovnim prvenstvom.
Izidi:Moški, absolutno:
Ženske:
Mladinci:
Mladinke:
Vsi izidi so na povezavi.
Miran Cvet je lansko tretje mesto zamenjal za letošnje prvo.
Rok Bratina in Timotej Bečan (desno), upa našega gorskega teka.
Fotogalerija 1 je na povezavi. Fotogalerija 2 je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ |
|
|
|
|
|
9. Bistrški tek | |
|
ILIRSKA BISTRICA 04 06 |
Tekaško društvo Bistrc je 4. junija 2016 devetič pripravilo svoj Bistrški tek. Udeležilo se ga je 83 odraslih tekačev in 85 otrok, ki so tekli za točke PPT. Med šolarji so bili najuspešnejši člani ŠD Nanos s šestimi zmagami, AD Posočje pa jih je zbralo štiri. Brata in sestra Kopatin so ponovno osvojili tris zlatih medalj. Rahel dež mladih tekmovalcev ni motil. Za najmlajše otroke so Bistričani pripravili tudi Cici tek. Teka odraslih, na katerem je tudi letos najhitrejša dva, moškega in žensko, čakalo po 100 evrov, se je udeležilo kar nekaj hrvaških tekačev, Italijo pa je tokrat zastopala le peščica tekmovalcev. Medtem ko je v vlogi zmagovalke spet nastopila Sergeja Lipušček, tretje mesto iz Hotedršice je zamenjala za prvo na Črnih njivah, smo bili v moški konkurenci priča presenečenju. Pravzaprav je bila zmaga Ljubljančana Miroslava Nikoliča presenečenje samo za tiste, ki ne poznajo zmagovalca Malega kraškega maratona in Martinovega teka (in še kakšnega drugega). Nadaljevanje je bilo po pričakovanjih, Pivčan Emil Pašič je bil na cilju pred Jernejem Šemrovom iz Hotedršice, tako kot v Petelinjah, četrti je bil Tržačan Alessandro Zacchigna, ki mu je Bistrški tek pri srcu, sledila sta nerazdružljiva Davor Krašovec in Marko Grobelšek, Robert Petrovčič pa je z že običajnega četrtega mesta zdrsnil na sedmo. Za Sergejo je z dobro minuto zamude na cilj pritekla Hrvatica Ljubica Tomković, še dodatni dve minuti pa je pridelala Pivčanka Kristina Bele na tretjem mestu.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci kategorij:Ž +55: Ivanka Širca (AK Pivka) Zmagovalci mladinskih kategorij:Deklice 2009 in mlajše: Manca Žibert (ŠD Tek je lek) Izidi so na povezavi 1 in na povezavi 2.
Najboljši na čelu tekaške kolone, z leve: Zacchigna, Pašič, Šemrov, Grobelšek, Nikolič, Krašovec.
Dodatne fotografije so na povezavi.
TDB, VJ, foto: Aleš Jagodnik |
|
|
|
|
|
Tek prijateljstva v Benečijo | |
|
SUŽID 04 06 |
Planinska družina Benečije je 4. junija 2016 pripravila tradicionalni Tek prijateljstva med Sužidom pri Kobaridu in Nokulo, vasico pri Špetru Slovenov. 19-kilometrskega netekmovalnega, družabnega teka se je udeležilo nekaj več kot 30 tekačev in nekaj kolesarjev, ki jim je pri srcu prijateljstvo med pripadniki različnih narodov in kultur v tistem delu Evrope - in ki z veseljem preskakujejo vsakovrstne meje. Udeleženci so prišli iz Posočja, Benečije, Nove Gorice in Gorice, pa tudi iz Istre. Teku je sledil skok v Nadižo, ki tačas sicer še ni prav topla, vendar je vročim in prepotenim telesom osvežitev prijala. Udeleženci so se nato zadržali na družabnem srečanju v kulturnem domu v Špetru, kjer so jim predstavniki planinske družine pod vodstvom Igorja Tulla postregli z domačimi dobrotami.
Udeleženci Teka prijateljstva malo pred startom v Sužidu.
Fotogalerija je na povezavi.
VJ |
|
|
|
|
|
Mitja Volčanšek rekordno po E6 | |
|
IZOLA 02 06 |
Mitja Volčanšek, 36-letni ultratekač iz Izole, novinar, je v dneh od 28. maja do 1. junija 2016 postavil hitrostni rekord na slovenskem delu evropske pešpoti E6 med Strunjanom in mejnim prehodom Radelj na Koroškem. Skoraj 400-kilometrov dolgo pot s približno 12.000 metri vzponov je pretekel in prehodil v času 4:11:28. V Strunjanu se je na pot podal v soboto ob 6.00, na cilj je prispel v sredo ob 17.28. To je njegov zapis o projektu E6, ki mu je namenil zadnje mesece lanskega in vse letošnjega leta. Slovenski del evropske pešpoti E6, znane tudi kot Ciglarjeva pot (po njenem pobudniku Milanu Ciglarju), sodi med daljše vezne pohodniške poti pri nas, saj prečka slovensko ozemlje od Jadrana do slovensko-avstrijske meje. Kot tehnično in logistično manj zahtevna ter krajša vezna pot v primerjavi z v zadnjih letih med ultratekači vse bolj priljubljeno Slovensko planinsko potjo se mi je zdela primeren izziv na svoji, upam da še vzpenjajoči se ultraški poti. Glede na to, da se po dostopnih podatkih še nihče ni lotil hitrostnega premagovanja te poti, je bil moj cilj predvsem postaviti nek spodobno dober čas, ne da bi pri tem preveč trpela um in telo ter da ne da bi še več tednov trpel posledice tega početja. Malo zaradi naivnosti, malo pa zaradi pomanjkanja časa se sicer nisem uspel prav najbolje pripraviti na samo orientacijsko težavnost poti. Čeprav vodi skozi nekatere zelo slikovite predele naše države, je E6 namreč ne le manj obljudena, ampak na nekaterih odsekih tudi zelo pomanjkljivo označena. Predvsem logistični podpori Marka Vidmarja (v drugi polovici tudi Venčeslava Japlja) in tekaških prijateljev se moram zahvaliti, da sem kljub nekaj manjšim »navigacijskim« težavam pot zmogel v manj kot petih dneh. Sama pot naj bi bila dolga približno 350 kilometrov, na njej pa je 39 kontrolnih točk. Ker markirana pot ponekod zariše nepotrebne in počasne »obvoze« in ker marsikateri žig v stvarnosti sploh ni dostopen, sem sklenil zgolj doseči kontrolne točke, si pri tem za vsako zabeležiti čas prihoda in kot dokazno gradivo kontrole še fotografirati (ponekod pa niti to še ni bilo dovolj, saj E6 npr. na Koroškem obide KT Letališče Slovenj Gradec za skoraj dva kilometra), dokaz pa je tudi GPS sled vseh etap, ki sem jo objavil na Facebooku. Pot je ponekod odlično označena, drugod pa oznak pravzaprav sploh ni. Iz moje izkušnje sta najbolj kritična predela območje Snežnika, zlasti okoli koče na Kozleku, ter pot med Krvavo pečjo in Iškim Vintgarjem. Suhoparna statistika iz moje Suuntove ure sicer govori o 373 kilometrih poti, kar glede na standardni petodstotni odklon pri shranjevanju podatkov na 60 sekund (trekking mode) dejansko pomeni vsaj 390 kilometrov, in 11.787 metrov vzponov. Predolgo bi bilo naštevati, kaj vse sem doživljal v tem času. Na kratko lahko sklenem, da kljub odlični pripravljenosti in varčevanju z močmi po določenem številu kilometrov in višincev neizbežno pride do utrujenosti materiala. Če sem v prvih dveh dneh opravil skupno približno 200 kilometrov poti in sem še tretji dan lahko še precej normalno tekel tako po ravnem kot na spustih, sem se četrti in peti dan boril z oteklinami na nogah, nujen vnos dodatnega obsega kalorij pa je med tekom povzročal precej razburjenja v črevesju. Na zmanjšano kilometražo po prvih dveh dneh je vplivala tudi povečana potreba po spanju. Še najmanj težav sem imel z žulji. Prav tako pomembna kot sam tekaški izziv je bila človeška izkušnja. Marko Vidmar me je na podlagi dolgoletnih izkušenj ves čas spremljal z avtomobilom in skrbel za vse logistične potrebe, ob tem pa je z mano odtekel še skoraj 30 kilometrov. V petih dneh je prevozil kar 1300 kilometrov. In to vedno z nasmehom na obrazu. Venčeslav Japelj se nama je pridružil ob Savi in nato prav tako prispeval pomemben logistično-tekaški delež, poleg tega pa skrbel za medijsko pokrivanje dogodka. Istrskih gorskih tekačev ni veliko, so pa zato toliko bolj srčni. Simon Hrvatin in Danijel Vinčec sta si izmenjala štafetno palico in odtekla vsak svoj maraton. Brez Andreja Tratnika nikakor ne bi »zborbal« skozi labirint poti do soteske Iškega Vintgarja. Toni Vencelj je poleg kilometrov z mano delil tudi svoje ultraške modrosti, po celodnevnem garanju pa bi se težko česa razveselil bolj kot podpore Uroša Feldina, ki je utrl pot mnogim ultraškim izzivom. Spoznal sem, da Ivi Hrastovec ni le vrhunski ultraš, pač pa tudi krasen človek, Peter Vujevič me je rešil s svojimi tekaškimi palicami in tiramisujem, kilometre sta z mano delila še Roman Čretnik in Špela Zupan. In tu so bili še številni izrazi podpore po telefonu, družabnih omrežjih ... Hvala vsem!
... in cilj na MP Radelj. Sproščenost po odlično opravljeni nalogi.
Mitja in Marko sta bila jedro, okrog katerega se je vrtela ekipa tekaških prijateljev iz raznih koncev Slovenije.
Mitja se vpisuje v knjigo pohodnikov po E6, ob njem Peter Vujevič. Pivo po 400 kilometrih prija tako, da tega ni mogoče povedati ...
Fotogalerija je na povezavi. Mitja Volčanšek, foto: Marko Vidmar, VJ |
|
|
|
13. Gorski tek na Špičasti vrh | |
|
ZADLOG 29 05 |
Zadloško društvo Trma je 29. maja 2016 pripravilo 13. Gorski tek na Špičasti vrh, štirikilometrsko gorskotekaško preizkušnjo s 400 višinskimi metri (mladina je tekla na pol krajši progi). Zmagala sta Uroš Vodopivec in Mihaela Tušar. Gneča tekaških prireditev je tudi v Zadlogu pustila svoj pečat, še zlasti izbirna tekma za sestavo državne reprezentance in slovenski pokal istega dne na Gorah nad Idrijo, nekaj kilometrov stran od Zadloga. Večina najboljših gorskih tekačev se je – logično – napotila tja. Zadlog je s svojo dobro znano gostoljubnostjo in domačnostjo gostil 57 odraslih tekačev in 12 otrok. Vreme je bilo čudovito, prav tako razgled na Špičastem vrhu, cilju teka odraslih. Med moškimi so prva tri mesta zasedli člani ŠD Nanos, z enominutno prednostjo je zmagal Uroš Vodopivec, sledil je do nedavnega ravninski tekač Tomaž Ferjančič, ki odlično obvladuje tudi strmine, tretji pa je bil najmlajši med njimi Anej Likar. Za obisk se je tekačem zahvalila gostiteljica Polonca Rupnik.
Izidi:Absolutno moški:
Absolutno ženske:
Zmagovalci po kategorijah:M 1987 in mlajši: Anej Likar Vsi izidi so na povezavi.
Najhitrejši moški na Špičastem vrhu, Nanosova trojka: Tomaž, Uroš, Anej (z leve). Fotogalerija je na povezavi. Video je na povezavi. VJ, foto: Katja Furlan in VJ |
|
|
|
|
|
45. Tek prijateljstva | |
|
HOTEDRŠICA 28 05 |
V Hotedršici, »mačji vasi«, kot so temu kraju pravili nekdaj (mačka je tudi zaščitni znak Športnega društva Hotedršica), so 28. maja 2016 pripravili že 45. Tek prijateljstva. To je eden najstarejših tekov v Sloveniji in najstarejši v pokalu PPT. Zmagovalca na članski progi sta bila Borut Albreht in Lucija Krkoč. Množica tekaških prireditev tistega vikenda je bila kriva za nekoliko slabšo člansko udeležbo odraslih, našteli smo 58 tekačev (in še sedem kolesarjev). Zato pa so bili zelo množični otroci, v mladinskih kategorijah je teklo 178 tekačev, največ zmag pa so zabeležili člani AD Posočje, sedem. Izpeljali so tudi svojo posebnost, kombinacijo kolesarjenja in teka, imenovano kolotek. Med sedmimi dvojicami sta bila najboljša Urban Brenčič in Albreht (ŠD Hotedršica). Z izdatno prednostjo je na živahni 11,8 kilometra dolgi progi zmagal Borut Albreht. Zmage je bil nadvse vesel, »nanjo sem čakal sedem let«, je povedal za LT (video). Drugi od dvojice tačas najboljših tekačev v Hotedršici, Jernej Šemrov, ima pokal zmagovalca doma že nekaj časa. Tekma najboljših žensk je potekala v znaku dvojke. Dve Luciji na vrhu izidov, dve učiteljici, tretjeuvrščena skoraj dvakrat starejša od zmagovalke, dva razloga za njeno veselje ... Po pričakovanjih šampionka Lucija Krkoč, lanska zmagovalka z rekordom proge, ni imela pretežkega dela, utrujenost zaradi treningov pa ji je preprečila boljši čas. Lucija se je namesto za DM tek odločila za Hotedršico, tako pa je naredila še ena Lucija, Dolenc Čuk, učiteljica iz Hotedršice. Ta Lucija je zelo hitra, žal pa se zelo poredko odloča za nastope (teče sicer redno), na domači tekmi, na LM – in to je tudi skoraj vse. Učiteljica je tudi tretja, Sergeja Lipušček, večkratna prvakinja PPT. Je sicer profesorica matematike, vseeno pa ne zna sešteti, koliko primorskih naslovov se je nabralo v desetletjih teka. Sergeja je ravno na dan Teka prijateljstva praznovala 50. rojstni dan.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci kategorij:Ž +55: Ivanka Širca (AK Pivka) Zmagovalci mladinskih kategorij:Deklice 2009 in mlajše: Manca Žibert (ŠD Tek je lek) Vsi izidi so na povezavi.
Fotogalerija 1 je na povezavi. Fotogalerija 2 je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ |
|
|
|
|
|
10 krogov za 10 nasmehov | |
|
KOPER 27 05 |
Na koprskem atletskem stadionu na Bonifiki so pod vodstvom predsednice ŠD Tekači z obale Metke Pikl (»takšne prireditve pripravljam s še posebnim veseljem«) v petek, 27. maja 2016, istrski tekači in organizatorji tekov v sodelovanju s ŠD Never Give Up (nikoli ne obupaj) pripravili tradicionalno dobrodelno tekaško prireditev. Z združenimi močmi, tudi ob podpori organizacijske ekipe društva Istrski maraton, so Istrani izpeljali bogat program dogodkov, ki so popestrili osnovnega, tek in zbiranje prispevkov za dober namen. Tako kot je navada na teh tekih, je tudi tokrat eden od tekačev odtekel dolžino klasičnega maratona, 42.195 metrov. To je bil član Tekačev Veljano Brnobič. Prireditev, tako kot še ostalih devet po devetih slovenskih krajih, je tokrat sodila še v okvir Tedna gibanja – Move Week, katerega koordinator je Športna unija. Posebno mesto v Tednu gibanja imata skrb za invalide in prizadevanje za izboljšanje kakovosti njihovega življenja. V Kopru se je zbralo 207 tekačev, kar ta istrski tekaški center uvršča med najbolje obiskane lokacije akcije 10 krogov za 10 nasmehov. Posebno podporo je dogodku namenila koprska Komunala, kot glavni sponzor. Rekreativna motivatorka Simona Glavan, tudi članica organizacijske ekipe Istrskega maratona, je poskrbela za množično prisotnost tekačev v majicah BK3IM, dobro voljo pa je razširjal tudi Boškarin Žvelto, maskota IM. Prireditev je ponovno potrdila vitalnost tekaških kolektivov in organizatorjev v Istri, ki se znajo za plemenit namen združiti, skupaj uživati v gibanju in pri tem pomagati soljudem.
Skupinski posnetek udeležencev. Prevladovale so tekaške majice BK3IM.
Fotogalerija je na povezavi.
VJ |
|
|
|
|
|
Mitja Volčanšek po evropski pešpoti | |
|
IZOLA 25 05 |
V soboto, 28. maja 2016, bo izolski ultramaratonec Mitja Volčanšek začel tek po evropski pešpoti E6 od Strunjana do nekdanjega mejnega prehoda Radelj na Koroškem. Načrtuje, da bo s potjo, dolgo približno 350 kilometrov, opravil v štirih dneh. Vesel bo vsake družbe in podpore tekačev med tekom. To soboto se bo Mitja ob 6. uri podal na slovenski del evropske pešpoti E6 od Strunjana do nekdanjega mejnega prehoda Radelj na Koroškem. Njegov namen je, da pešpot premaga v čim krajšem času (torej postavitev Fastest Known Time - FKT, kot temu pravijo Američani). E6 je morda manj znana in priljubljena kot kakšna druga vezna planinska pot pri nas, a je prav tako pestra in zanimiva. Glede na to, da poteka tako rekoč mimo Mitjevega doma, se mu zdi še posebej zanimiv ultramaratonski izziv. Po dostopnih podatkih se še nihče ni lotil postavljanja hitrostnega rekorda na tej poti, zato podajmo nekaj osnovnih smernic za morebitne sledilce, ki se bodo želeli še sami preizkusiti na njej. Pot ima 39 kontrolnih točk, a ponekod se žigov ne da dobiti oz. gostišča, ki naj bi jih hranila, ne obratujejo več. Poleg tega je proga ponekod podaljšana brez pravega razloga (npr. z oznakami E6 je markirana položna, dvakrat daljša pot iz Podgorja na Slavnik). Kot pravilo pri premagovanju poti bo Mitja upošteval najkrajšo pot med posameznimi kontrolnimi točkami, tako kot to počnejo tekači po Slovenski planinski poti. Zaradi težav z žigi se kot dokaz štejejo fotografije kontrolnih točk, Mitja pa bo kot dokaze objavil tudi gps sledi vseh etap. Slovenski del te evropske pešpoti naj bi bil dolg 350 kilometrov, zanimiv pa bo podatek o pretečenih kilometrih, ki ga bo povedala Mitjeva ura po prihodu na cilj. A glavni podatek bo vsekakor tisti o bruto času, ki ga bo potreboval Mitja za pot od Strunjana do radeljskega prelaza. Za vse, ki bi se mu radi pridružili na delu poti, je tu okvirna časovnica:sobota, 28. maja: nedelja, 29. maja: ponedeljek, 30. maja: torek, 31. maja: Med potjo Mitja ne bo kaj veliko komunicirati, za informacije o njegovi lokaciji bo skrbel Marko Vidmar (tel.: 041 373 070), ki ga bo spremljal ves čas. Mitja se vnaprej zahvaljuje vsem, ki bodo »prispevali kakšen kamenček v mozaik, ki bi ga rad sestavil«. Seznam kontrolnih točk je na povezavi. Več informacij o E6 je na povezavi.
VJ |
|
|
|
|
|
3. Čaven vertikal | |
|
LOKAVEC PRI AJDOVŠČINI 22 05 |
Čavenski vertikalni kilometer se je lani, tako kot njegov organizator, Triatlon klub Ajdovščina, izkazal kot dobrodošla popestritev slovenskega gorskotekaškega pokala, za PGT pa se je to vedelo že prej. Tako je tudi tretja izvedba prireditve sodila v ta dva pokala. V lepem vremenu sta na članski progi zmagala Miran Cvet in Jana Bratina. Tokrat so na krajših progah, od 470 do 1030 metrov, pripravili tudi mladinske teke za kategorije U12, U14 in U16. Na njih so prevladovali člani KGT Papež, kamor sodi tudi Miran Cvet. V minulih mesecih Miran ni bil brez težav z zdravjem, tako da njegova priprava tačas ni optimalna. V odlični konkurenci je na 4400 m dolgi progi s 1075 m vzpona zmagal; za svojim lanskim rekordom je zaostal za dobre pol minute. Simon Alič, zmagovalec prvega čavenskega vertikala, je zaostal za 17 sekund. Oba sta v rekonstrukciji dogajanja ugotavljala, da se je Simon v zadnjem delu približeval Miranu, ki v svoji video izjavi za LT po tekmi ni bil prepričan o svoji zmagi, če bi tekma trajala še kakšen kilometer. Seznam prijavljenih je napovedoval spopad veteranov in mladih sil, izid pa je bil v prid prvih. Najhitrejša sta bila najstarejša v skupini najboljših slovenskih gorskih tekačev, predstavnik srednje generacije Peter Lamovec jima je sledil, v tretji vrsti pa sta bila oba Luka, Kovačič in Mihelič, katerih čas prihaja. Četrti je bil Gašper Bregar, njegov oče Metod pa je bil enajsti. Stanko Čufer, ki je bil na cilju tik pred hčerko Ano, je bil 22. Simon Strnad je bil z osmim mestom manj uspešen kot dan prej na Blegošu, zato pa je tudi na Čavnu kolegom ponudil slaščice, s katerimi je obeležil svoj rojstni dan. Domačinka (tačas sicer živi na Pivškem) Jana Bratina je ponovila zmago s prvega čavenskega vertikala, za njo je bila še ena domačinka, Ana Čufer, Karmen Klančnik pa je lansko drugo mesto zamenjala za letošnje tretje (lanska zmagovalka Petra Mikloša je zmagala med mlajšimi veterankami, na absolutne stopničke pa ni prišla). Teklo je 105 odraslih in 50 otrok, na izvedbo ni bilo slišati pripomb, saj so se Ajdovci potrudili in so prireditev izpeljali kakovostno.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci po kategorijah PGT:M 1987 in mlajši: Gašper Bregar (KGT Papež) Zmagovalci kategorij slovenskega pokala:Člani: Peter Lamovec Vsi izidi so na povezavi.
Fotogalerija 1 je na povezavi. Fotogalerija 2 je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ, foto: Katja Furlan, SR, VJ |
|
|
|
Kopačnica-Blegoš-Kopačnica sedmič | |
|
HOTAVLJE 21 05 |
ŠD Marmor Hotavlje je 21. maja 2016 sedmič pripravil tek Kopačnica-Blegoš-Kopačnica, 15-kilometrske preizkušnjo s 1100 metri vzponov. Tek je privabil 128 odraslih tekačev, največ od treh tekov tistega vikenda (še Petelinje in Čaven). Na cilju sta bila najhitreje Timotej Bečan in Ajda Radinja. Vreme je bilo najlepše od vseh sedmih izvedb teka, organizatorji pa so tokrat nekoliko spremenili startno-ciljni prostor. To pomeni, da je čase posameznih tekov težko primerjati, tudi zato, ker se je v minulih letih spreminjala tudi dolžina proge. Priznanja je pomagal deliti tačas vodilni slovenski maratonec, domačin Tone Kosmač, ki ga čaka še potrditev olimpijske norme, je pa zelo verjetno, da bo odpotoval v Rio. Poskrbljeno je bilo za ponudbo domačih izdelkov in pridelkov, prometa ni bilo malo. Zmagovalec je bil isti kot lani, košarkar Timotej Bečan, ki pa je od lani, ko je na KBK zmagal prvič, gorskotekaško napredoval. Pred kratkim je stal na stopničkah (3. mesto) vertikala na Učko, na Hotavljah pa že zgodaj na progi ni bil v dvomih glede zmage. Za LT je povedal (izjava v videu), da je gorski tek postal njegov prvi šport in da ga bomo letos videli na še nekaj pomembnih gorskih tekih. Strnadovo drugo mesto je bilo pričakovano, Simon pa je povedal, da se ni preveč gnal – nekaj moči je prihranil za nedeljski čavenski vertikal. Kar precej časa je na mestu tik pod stopničkami tekel ultraš Toni Vencelj. V Kopačnico je prišel raztegniti noge, to je bil predvsem regeneracijski tek po vipavski stotici, ki jo je osvojil v velikem slogu. Ni napovedoval hitrega tempa, toda na progi se mu je odprlo in v spustu je pridobival podobno kot na vipavskem trejlu, ko se je spuščal z Nanosa. Mimogrede, tudi Simon Strnad, ki je v Kopačnici za prijatelje tekače pripravil rojstnodnevni sladki prigrizek, je tekel v Vipavi, in sicer v štafeti. Ultramaratoncev je bilo na KBK še precej, odločilno pa so uvrstitve krojile predvsem ženske. Ajda Radinja je v cilj prišla z veliko prednostjo, nekoliko zadihana, a s širokim nasmehom. V Vipavi ni mogla nastopiti, zato pa je uživala v vzponu na Blegoš (in malo manj v spustu). Tonijeva boljša polovica Katja Kegl Vencelj je posegla po drugem mestu, njena prednost pred tretjo ultrašico Mihaelo Tušar pa niti ni bila velika (izjavi prvih dveh sta na videu). Zmagovalca prve izvedbe prvenstva PGT, novosti v ponudbi Primorskih gorskih tekov 2016, sta Strnad in Tušarjeva. Tvegamo očitek, da bo zapis iz Hotavelj zgolj nadaljevanje poročanja o vipavskem trejlu, a dodati moramo vipavsko zgodbo še ene ultrašice, Urše Trobec, ki je iz objektivnih razlogov ostala doslej nezapisana. Med stotnijo tekačev na 110-kilometrski progi jih je kar 33 odstopilo. Poglavitni razlog za odstope je bilo slabo vreme, dež z vetrom in nizko temperaturo. Med ženskami je na progi proti Nanosovi Pleši vodila Trobčeva, ki je lani v ZDA sodelovala pri osvajanju ekipne bronaste medalje SP v gorskem maratonu. Na vrhu pa se je začela njena kalvarija. Telo se ni moglo več upirati nizki temperaturi (dve stopinji Celzija, ob močnem dežju in vetru, ki sta povzročala občutje še precej hujšega mraza). Začelo se je tresti, in pri tem si sama ni uspela pomagati, obleči dodatna oblačila. Na pomoč ji je priskočila Lucija Krkoč, nekaj ur prej premočna zmagovalka na 25-kilometrski progi, ki je spremljala nastope svojih kolegov iz ŠD Nanos. Poskrbela je, da se je Urša v nekaj urah v prostorih RTV oddajnika (kjer je delovno mesto predsednika ŠD Nanos Klavdija Torkarja) »odtajala«, jo preoblekla, dopolnila njene energetske zaloge, potem pa so jo z avtom odpeljali v dolino. Prvo mesto in sploh uvrstitev sta sicer šla po zlu, vprašanje pa je, kako bi se izteklo, če bi Urša, katere telo ne premore omembe vredne »termo izolacije«, nadaljevala nočno avanturo proti Abramu. To seveda ni zgolj zgodba o Urši, je tudi zgodba o Luciji, Lučki velikega srca. Po naslednji gorskotekaški etapi na Primorskem (Špičasti vrh ta konec tedna) se bodo tekači spet zbrali na tekmi Pušeljca, tekli bodo na Ratitovec, potem pa bosta v juniju sledila še Ultra Pušeljc Trail in tretja tekma Pušeljca GM4O s svetovnim prvenstvom v Podbrdu. Poslastica za poslastico ...
Izidi:Absolutno moški:
Absolutno ženske:
Zmagovalci po kategorijah:M 1987 in mlajši: Timotej Bečan Prvenstvo PGT:Moški:
Ženske:
Vsi izidi so na povezavi.
Fotogalerija 2 je na povezavi. Video je na povezavi.
|
|
|
|
|
|
32. Petelinjski tek | |
|
PETELINJE PRI PIVKI 21 05 |
Vaško društvo Petelinje je 21. maja 2016 v praktično že poletnem vremenu izpeljalo 32. Petelinjski tek. Če je bilo odraslih tekačev manj kot običajno (številni drugi teki, med njimi Radenci), pa je bilo šolarjev kar 290, tako da je bil seštevek udeležencev, ne računajoč pohodnikov, 409. Na najdaljši progi sta zmagala Pivčan Emil Pašič in Idrijčanka Sergeja Lipušček. Najprej so se na krajše proge podali šolarji, med njimi zelo številni Pivčani. Najuspešnejši so bili predstavniki AD Posočje s petimi zmagami, ŠD Nanos jih je zbral tri. Izjemno številni so bili tekači v najmlajših kategorijah, dečki in deklice letnika 2009 in mlajši, našteli smo 102, kar je primerljivo z udeležbami vseh letnikov na nekaterih drugih tekih. Petelinjci so tudi tokrat mladino gostili brez startnine, poskrbeli za hrano in pijačo, zraven pa še za priboljšek. Bilo je živahno, med drugim so vešče roke risale po obrazih mladih tekačev. Najboljši med njimi so se veselili izvirnih pokalov, petelinčkov iz lesa, nagrade za zmagovalce. Odraslim sta bila namenjena dva teka, štirikilometrski in tisti na 12-kilometrski progi, veljaven za točke PPT. Na krajši progi sta bila najhitrejša domačina Matevž Žužek in Maja Česnik (teklo je 40 tekačev), med 79 udeleženci daljšega teka pa sta slavila Pašič in nezadržna veteranka Sergeja Lipušček (za LT sta podala izjavi za video). Emil je komajda pozdravil poškodbo noge, to je bil testni nastop, pokazalo pa se je, da forma ni več daleč. Sergeja je tokrat imela srečo, da je bil tempo skupine tekačev po njeni meri, zato tudi višja hitrost. Jernej Šemrov, že tudi zmagovalec na tej progi, je zaostal za poldrugo minuto, Andrej Lindič pa še za dodatni dve minuti. Veteran Robert Petrovčič (letnik 1958) je tudi v Petelinjah nadaljeval z odličnimi nastopi v zadnjem obdobju, ki ga uvrščajo tik pod stopničke. Kristina Bele, doma iz sosednjega Trnja, je za Sergejo zaostala za malo manj kot štiri minute, a vseeno za skoraj pet minut prehitela tretjo Nežo Vrečar. Pivška veteranka Ivanka Širca (letnik 1955, najstarejša tekačica na tekmi) je osvojila isto mesto kot Petrovčič. Naslednji nastop tekače v pokalu PPT čaka že ta konec tedna v Hotedršici. Tek prijateljstva je edini v PPT z daljšo tradicijo od petelinjskega. Namenjen je mladini in odraslim, tokrat bodo na njem razdelili tudi priznanja, ki so si jih prislužili najboljši v pokalu zimskih krosov.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci kategorij:Ž +55: Ivanka Širca (AK Pivka) Zmagovalci mladinskih kategorij:Deklice 2009 in mlajše: Manca Žibert (ŠD Tek je lek) Vsi izidi so na povezavi.
Tekli so v spomin na prijatelja Uroša Rebca.
Eden od startov mladine.
Trije najhitrejši.
Fotogalerija je na povezavi. Video je na povezavi.
|
|
|
|
|
|
Krila za življenje | |
|
BATUJE 15 05 |
Na humanitarni tekaški prireditvi Wings for Life World Run (Svetovni tek Krila za življenje, 8. maja 2016) je v Sloveniji najdaljšo progo med tekačicami pretekla Batujka Lucija Krkoč, članica ŠD Nanos iz Podnanosa, ki je sicer po tekaški specialnosti predvsem gorska tekačica, a se odlično znajde tudi na ravnini. Ustavila se je šele po 50.840 metrih, kar je najdaljša razdalja, kar jih je doslej pretekla. Za Ljudstvo tekačev je opisala to svojo izkušnjo. Wings for Life 2016 je bilo zame neprecenljivo doživetje. Rečem lahko, da sem z rezultatom presenetila tako samo sebe kot tudi ljudi, ki me dobro poznajo. Ker me zadnja leta pri teku ovirajo razne poškodbe, nisem pričakovala veliko, zato je bil moj cilj preteči nekje med 30 in 40 kilometrov. Vem, da ima prireditev predvsem dobrodelen namen, saj smo s startnino prispevali za raziskave hrbtenjače, vendar moram priznati, da me je kar precej privlačila tudi prva nagrada. Na start sem odšla kar malo živčna, saj zaradi poškodbe, ki mi je v zadnjem letu preprečevala normalno treniranje, nisem vedela, koliko lahko dam od sebe in koliko bolečine še lahko prenesem, da ne bom imela po tekmi večjih posledic. Že pred začetkom tekme sem vedela, da nimam dosti možnosti za zmago, saj je bila med tekmovalci Neža Mravlje, naša zelo dobra maratonka in ultramaratonka, ki ima več izkušenj in boljše rezultate na daljših razdaljah. Prve kilometre sem tekla skupaj z Nežo ter dobro tekačico in prijateljico Katjo Juhart. Držala sem se bolj v ozadju, kajti tempo teka, ki ga je narekovala Neža, se mi je zdel kar hiter. Na 15. kilometru nisem več zdržala in sem morala na WC. Tam nama je z Nežo ušla Katja. Poskušala sem jo čimprej uloviti in spet umiriti svoj ritem teka. Ravno takrat pa se je začelo sončno vreme spreminjati v strele, grmenje in močan veter. Pred 20. kilometrom sem prehitela Katjo in z veselim pričakovanjem tekla proti Šmarci, kjer so zame navijali domači navijači. V nadaljnjih kilometrih me je ulovila Neža, ki je spet prišla v ospredje. Kmalu po tem, ko smo zapustili Kamnik, so začele padati prve kaplje dežja. Spremljale so nas vse do konca tekme. Neža je šla naprej in naredila za približno 150 metrov prednosti. Na 35. kilometru se mi je vse smejalo, saj sem dosegla cilj, ki sem si za zadala, in to brez večjih problemov s poškodbo. Sreča ob tej misli me je ponesla naprej. Razlika med mano in Nežo se je začela manjšati iz metra v meter, dokler je nisem dohitela. Nadaljevala sem z istim ritmom. Priznam, da me je kar malo skrbelo, koliko časa bom še lahko zdržala s takim tempom, vendar sem se počutila zelo dobro. Iz izkušenj vem, da kriza lahko nastopi zelo hitro in brez opozorila. Na 42. kilometru so bili občutki sreče še močnejši, saj je ura kazala točno tri ure! Še vedno sem se počutila v redu, uživala sem dobesedno na vsakem koraku. Misli so mi uhajale na vse mogoče. Občudovala sem pokrajino, se spodbujala s tem, da tečemo za tiste, ki tega ne morejo, v zavesti mi je bilo, da moram izkoristiti vse, kar mi je dano. Spomnila sem se na vse, ki me spremljajo in mislijo name. Vse to mi je na usta risalo nasmešek in mi vlivalo dodatne moči. Veselila sem se vsakega dodatnega kilometra, saj nisem še nikoli v življenju pretekla več kot 42 kilometrov. Na 45. kilometru pa sem začela nestrpno pričakovati zasledovalni avtomobil, kajti bilo mi je že vsega dovolj. Teren je postajal vse bolj valovit, tako da je bilo še teže vztrajati. Takoj po 50. kilometru sem za sabo zaslišala brnenje. Okrog mene so se začeli zbirati motorji, kar je pomenilo, da je cilj blizu. Končno me je ulovilo zasledovalno vozilo in bilo mi je »dovoljeno«, da se ustavim. Srečna sem bila zaradi dosežene razdalje, predvsem pa zato, ker sem se počutila dobro in mi je poškodba prizanesla. Že pred tekmo sem dobila napotek od meni dragocene osebe: »Ne za vsako ceno, zdravje je eno samo!« To še kako drži. Tudi koncept tekme je bil tek za zdravje. Tekli smo za tiste, ki tega (še) ne morejo. Dobro poznam občutek, ko ne moreš, pa bi rad. Razlika je le v tem, da jaz vem, da bo bolečina slej ko prej minila in da bom spet lahko naredila tako željan tekaški korak. Želim si, da bi s pomočjo denarja, ki smo ga prispevali vsi udeleženci teka, kmalu lahko tudi drugi občutili, kaj pomeni doživljati svobodo teka in se veseliti božanja tekaškega vetra po obrazu. Rada bi se zahvalila Ani Čufer, ki me je spremljala na tekmi. Zaradi nje sem imela veliko manj negativnih misli in mi bo ostala tekma v še lepšem spominu! Hvala vsem, ki me spremljate, spodbujate, prenašate, verjamete vame in mi dajete možnost, da lahko izkoristim vse, kar nosim v sebi. Na koncu pa bi rada čestitala vsem udeležencem teka Wings for Life za dosežene kilometre. Vsi bomo postali pravi zmagovalci tekme šele takrat, ko bo namen tekme dosežen. Držim pesti, da se bo to čimprej zgodilo!
Lucija Krkoč, foto: osebni arhiv LK |
|
|
|
Stran 18 od 31
