|
|
6. Tek na Angelsko goro | |
|
AJDOVŠČINA, OTLICA 27 08 |
ŠKTD Sinji vrh je na zadnjo nedeljo v avgustu šestič pripravilo svoj Tek na Angelsko goro, 4,2-kilometrski gorski tek s 600 metri vzpona, ki poteka mimo znamenitega Otliškega okna. Našteli so 102 tekača, med odraslimi sta zmagala Jošt Lapajne in Mihaela Tušar. Zgodnja ura starta pri izviru Hublja nad Ajdovščino, 9.30, je nekoliko omilila vročino, s katero so se morali soočiti tekači predvsem na zadnjem, ravninskem kilometru proge (približno na tem delu je tekla svoj tek tudi mladina). Ampak poletje je poletje, to je treba vzeti v zakup, tako da pritožb zaradi vročine niti ni bilo preveč. Tako odraslih kot mladih tekačev je bilo letos nekaj več kot lani (rekord?), 78 in 24. Zanje so organizatorji dobro poskrbeli, razdelili so praktične nagrade (sicer malce prepozno, ko je večina tekačev že odšla), okrepčila in osvežitve tudi ni bilo premalo. Če bi organizatorji zmogli testeninam »po defoltu« dodati še odlične palačinke, te so sicer prodajali po dva evra, jih tekači ne bi uspeli prehvaliti. Simon Alič po operaciji ramena spet teče in njegovi časi nakazujejo, da se približuje stari formi. Na Angelski gori je bil od njega hitrejši le veliko mlajši Jošt Lapajne, ki je končal prvi del študija in se vrača k teku (medtem se je ukvarjal pretežno s kolesarjenjem). Otlico je Jošt vzel za test pred Črno prstjo, kjer si torej lahko obetamo zanimivo tekmo. Na Otlici je za Aličevim rekordom zaostal za 13 sekund. Tretji je bil Simon Strnad, to je bila ena od treh njegovih tekem v vikendu! (še en tek v Sežani in tek v Truškah v soboto), povejmo pa še, da je do Otlice prikolesaril in se na enak način tudi vrnil domov. Alič se je tokrat na Otlico pripeljal z avtom in se za ogrevanje spustil po progi do starta. Podobno je ravnalo še nekaj tekačev, tudi dva italijanska, zaradi katerih so za kakšno minuto prijazno zamaknili start. Mihaela Tušar je znova pokazala izredno formo, svoj lanski čas je izboljšala za minuto in prijateljico Uršo Trobec pustila za sabo točno za štiri minute. Tretja je bila Marta Švigelj. To je bil dan za Simone, na stopničkah se jih je zvrstilo kar pet, pridružila se jim je tudi ena Simona, kot je ugotavljala natančna spremljevalka PGT Valentina Čufer. Otroci so tekli po članski tekmi. Med zmagovalci sta bili deklici, ki sta medalji osvojili tudi na nedavnem državnem prvenstvu, Gaja Leban Jež srebro, Sara Durn pa bron. Do konca sezone so še tri tekme in kljub temu, da je precej odločitev o medaljah in pokalih že znanih, ni pričakovati zmanjševanja števila udeležencev, tudi zato, ker marsikdo še nima dovolj udeležb za sodelovanje pri končnih nagradah. Naslednji je na vrsti gorski tek na Črno prst, kraljevska preizkušnja v Podbrdu. Za izboljšanje rekorda Petra Lamovca je obljubljena nagrada 300 evrov.
Izidi:Absolutno moški:
Absolutno ženske:
Zmagovalci po kategorijah:M 1988 in mlajši: Jošt Lapajne Vsi izidi so objavljeni na povezavi.
Pred startom pri izviru Hublja nad Ajdovščino.
Fotogalerija 1 je na povezavi. Fotogalerija 2 je na povezavi. Fotogalerija 3 je na povezavi. Fotogalerija 4 je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ, foto: Katja Furlan, LT |
|
|
|
|
|
16. Tek na Tabor | |
|
SEŽANA 26 08 |
Ob sežanskem občinskem prazniku so člani ŠD Kraški tekači 26. avgusta 2017 šestnajstič pripravili svoj tek na Tabor. Štel je za članske točke PPT, udeležilo pa se ga je 38 tekačev. Zmagala sta Marko Vojska in Kristina Ipavec. To je bil dan za zmagoslavje idrijsko-cerkljanskega konca. Na najvišjih stopničkah sta namreč stala veteran Marko Vojska iz Šebrelj in Kristina Ipavec z Vojskega. Marko pri najboljši volji ni vedel odgovoriti na vprašanje, katera zmaga v primorskih tekih je bila ta, vsekakor pa krepko več kot stota! Za tiste, ki ne pomnijo malo bolj oddaljene zgodovine PPT, povejmo, da je bil Marko pred leti serijski zmagovalec posameznih tekov in precejšnje število let tudi skupno najboljši. Žal urejene statistike zmagovalcev tega pokala ni in vam s podrobnosti ne moremo postreči. Marko je pravzaprav progo odtekel dvakrat, najprej si je ogledal, kje bodo tekli, prav do vrha Tabora, potem pa – že na začetku izdatno prepoten – progo odtekel še tekmovalno. Ajdovski Marko je spet pokazal, da je hiter, na tretje mesto pa se je zavihtel Rajko Blažek, tokrat (menda prvič) pred klubskega kolega, sicer nekaj let starejšega Roberta Petrovčiča, ki je imel težave z gležnjem. Kristina se je veselila svoje prve zmage v članski konkurenci, priznala je, da je sežanska proga kar težavna. Rebeka Petrovčič jo je sicer letos enkrat premagala, a v Sežani je bil vrstni red spet »običajen«. Na tretjo stopničko je stopila Polona Vetrih. Po gorskem teku na Široko je starosta Albert Lazar tekel tudi na Tabor, in tudi tokrat njegov čas ni presegel ure. Berto je imel s seboj posebno palico, »žezlo« najstarejšega tekača, ki mu jo je ob odhodu s tekaških prog predal Fabio Ivančič, vendar Lucijana Lipuščka, kateremu je nameraval palico predati, v Sežano ni bilo. Tekaški kolegi so ga prepričevali, da je za takšno potezo še odločno prezgodaj, utemeljevanje z 80 leti starosti, ko naj bi bil čas za tekaški pokoj, pa – ob takšni formi, kot jo izpričuje Berto – je iz trte izvito. Upajmo, da bo zaleglo ... Dan je bil prijeten za tek, potrudili so se tudi gostitelji, tako da maloštevilnim tekačem ni bilo žal, da so se udeležili sežanskega teka. Nekaj udeležbe je Kraškim tekačem nelojalno odvzel nek drugi tek, organiziran na isti dan prav tako v Sežani, v soboto zvečer pa so svoj tek pripravili tudi v istrskih Truškah. Startnina je znašala samo 10 evrov, ob toplem obroku je bilo na voljo več kot dovolj raznovrstne sadne osvežitve, tekači so si lahko postregli s kavo, dobili so kar dve praktični darili, še dodatna darila so šla v roke najboljših, ki so – spričo maloštevilne udeležbe – predstavljali visok delež tekačev. Tek je podprla sežanska občina, kot običajno so sodelovali pohodniki iz društva Sožitje, neumorna zdravnica Ljubislava Škibin je tudi tokrat opravljala zdravstvene meritve in svetovala vsem, ki so se oglasili na zdravstveni delovni točki. Ponudba na teku je bila torej bogata, vseeno pa tekačev ni bilo niti 40. Del vloženega truda je tako šel v nič. Verjetno se bodo organizatorji, ko bodo analizirali tek, zamislili nad statistiko in iskali vzroke za upadanje obiska. Zdi se, da je Tek na Tabor še ena potrditev pravila, da dandanes uspevajo samo teki, ki imajo »zgodbo«, ki ponudijo nekaj izvirnega in privlačnega. Če ne bodo v Sežani našli poživila za svojo prireditev, bo prav verjetno, da bo Tek na Tabor šel po poti pokojnega Kraškega teka v sosedskem Povirju. Marko Goranič je tudi tokrat tik pred startom spustil svoje golobe, simbole miru, katerim je presenetljivo hitro sledil tudi start tekačev na sedemkilometrski progi s 124 metri vzponov. V pokalu PPT tekače čaka še en tek, v Vrtojbi, za odrasle in mladino. Prvotno določeni datum, 3. september, so organizatorji spremenili v 10. september, zato svetujemo vsem, ki berejo te vrstice, da si na koledar napišejo novi datum.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci kategorij:Ž +55: Vilma Brešan Vsi izidi so na povezavi.
Golobi za mir, sežanska tradicija.
Fotogalerija je na povezavi. Video (zaradi okvare kamere krajši kot običajno) je na povezavi.
VJ |
|
|
|
|
|
Gorski tek je atletska panoga z največ velikimi medaljami v Sloveniji | |
|
LJUBLJANA 24 08 |
Kar 43 odstotkov slovenskih atletskih medalj z največjih mednarodnih tekmovanji so osvojili gorski tekači. Od teh jih je pol v vitrinah Kosoveljev in Lucije Krkoč. Med atleti občasno steče pogovor o tem, katera panoga je v Sloveniji najuspešnejša oziroma katera prinaša največ odličij. Ker je Ljudstvo tekačev tekaški portal, nas je zanimalo, kako v okviru Atletske zveze Slovenije (AZS) stojijo gorski teki, za katere vemo, da kar pridno prinašajo medalje. Toda to je bila doslej zgolj približna ocena, manjkali so oprijemljivi podatki in primerjave. Pisarno AZS smo zaprosili za podatke o tem, katere velike medalje so si na največjih mednarodnih tekmovanjih priborili slovenski atleti. Zdravko Peternelj nam je prijazno posredoval zaprošeno statistiko, iz katere smo črpali vsebino za naslednje vrstice. Pregledali smo sezname in »peš« seštevali mladinske in članske medalje, osvojene na olimpijskih igrah ter svetovnih in evropskih prvenstvih. Od tam, kjer so naštete ekipne medalje, smo jih na naš seznam prepisali toliko, kot je bilo članov ekipe (tak pristop ima tudi AZS). Drugačno štetje bi zapletlo delo in zmanjšalo razumljivost, je pa tudi pravično, da kolektivni dosežek pripišemo vsakemu od članov ekipe. V času do leta 1991 in po njem, do današnjih dni, so slovenski atleti po podatkih AZS na olimpijskih igrah ter svetovnih in evropskih prvenstvih osvojili 125 medalj. 54 od teh so nam pritekli gorski tekači, njihov delež znaša 43 odstotkov. Gorski tek je torej najtrofejnejša panoga slovenske atletike. Vse njegove medalje so bile skovane na svetovnih in evropskih prvenstvih, saj gorski tek ni olimpijska disciplina. Znotraj gorskega teka je najuspešnejši kolektiv Športno društvo Nanos iz Podnanosa z 20 medaljami. Pa ne samo znotraj gorskega teka, temveč med vsemi atletskimi športnimi kolektivi, saj je nekdaj nedosegljivi AD Kladivar iz Celja nabral »le« 15 medalj, večino pred slovensko osamosvojitvijo. Podobno presenetljiva kot uvrstitev ŠD Nanos pa je tudi tretje mesto AK Brežice z 12 medaljami. Četrti je AD Mass iz Ljubljane z devetimi velikimi medaljami. ŠD Nanos ima neverjetnih 16 odstotkov velikih medalj slovenske atletike in 37 odstotkov gorskotekaških. Ko ob ŠD Nanos postavimo še TK Kobarid, dobimo skupaj 27 medalj primorskih tekaških kolektivov, čemur lahko prištejemo še dve primorski medalji, zadnja leta osvojeni pod zaščitno znamko gorenjskega KGT Papež (Mitja Kosovelj). Delež Primorske znaša 29 medalj, več kot polovico od vseh slovenskih gorskotekaških medalj (ob Mateji Kosovelj in Luciji Krkoč je tu še Jana Bratina). Nekatere od teh številk se nadvse presenetljive. A ne gre samo za številke, pomembno je predvsem to, da je za njimi težaško, srčno in strokovno načrtovano delo tekačev v panogi, ki sodi med najzahtevnejše in najnapornejše. Od leta 2002 do lani so bile diamantne konice slovenskega gorskega teka Mateja Kosovelj z desetimi velikimi medaljami ter Lucija Krkoč in Mitja Kosovelj s po devetimi medaljami (Mitja je vse osvojil na svetovnih prvenstvih). Mitja ima eno medaljo manj od sestre, ima pa zato edini slovenski zlati medalji s članskih svetovnih prvenstev. Ta trojica pod taktirko trenerja Edvina Kosovelja je torej Sloveniji prinesla 28 velikih medalj. Od 54 gorskotekaških, od 125 medalj slovenskih atletov. Mitja je letnik 1984, Mateja in Lucija 1988. Prvega so letos iz prvih tekaških vrst potegnile starševske obveznosti, najverjetneje tudi zaradi neurejenih odnosov znotraj panoge najresneje razmišlja o koncu kariere, dekleti pa bi morali šele dobro začeti črpati izkušnje in napadati še višje uvrstitve, a se z njima nihče ne ukvarja, živ krst jima ne prisluhne. Kot da bi takih šampionk imeli nešteto ... Niti tretji vrstnici letnika 1988 Petri Tratnik, letošnjemu odkritju našega gorskega teka, prav tako članici ŠD Nanos, se zelo verjetno ne piše boljša usoda. Podatki AZS bi morali biti zanesljivi, čeprav morda kakšna podrobnost še manjka, pri seštevanju pa tudi naj ne bi bilo kakšnih večjih napak. Napisano bi utegnilo pomagati pri analiziranju položaja gorskega teka, organiziranju nadaljnjega dela – in realnejšemu vrednotenju dosežkov; ne samo naštetih tekačev, temveč tudi še drugih asov slovenskega gorskega teka. Vključno z možnostjo, da postanemo ponosnejši na to panogo, pa čeprav ni olimpijska. Morda pa še bo, če se bo kdo dovolj potrudil za to.
VENČESLAV JAPELJ |
|
|
|
|
|
16. Vzpon na Široko | |
|
MOST NA SOČI 15 08 |
Šestnajsta izvedba Vzpona na Široko, na praznični 15. avgust, je število udeležencev (227) spet pomaknila za malenkost navzgor (lani 222), morda je to bila rekordna udeležba. Spet je bilo več tekačev, našteli so jih 119, od tega 17 otrok, kolesarjev pa je bilo 107, od tega zgolj štiri kolesarke. Med tekači sta bila najhitreje na cilju reprezentanta Rok Bratina, za skoraj minuto je popravil svoj rekord, in Mojca Koligar. Na 4700-metrski progi s 600-metrskim vzponom vročina niti ni delala večjih težav, tudi zato, ker je dobršen del proge speljan skozi gozd. V ospredju so bili slovenski reprezentanti, kar pet jih je prišlo v Most na Soči, ob »aktualnih« Bratini, Koligarjevi in Tušarjevi še Trobčeva in Pintar. Po pričakovanjih sta slavila Rok Bratina in Mojca Koligar. Rok je na Široko že tekel, njegov je bil dosedanji rekord, Mojco pa je tja pripeljala radovednost. Strma proga ji ustreza, tako kot Roku, ki je svoj rekord popravil za slabo minuto. Njuni izjavi lahko poslušate na videu, tako kot še nekatere druge. Zmagala sta s prepričljivo prednostjo. Roku je sledil nerjaveči Simon Strnad, tudi lani drugi, letos je bil hitrejši, tretji Anej Likar, ki tačas ob teku tudi veliko kolesari, pa je nekoliko zaostal za lanskim časom, a ponovno stal na tretji stopnički. Četrti je bil istrski tovar, ultramaratonec Mitja Volčanšek – nadomestil je kolega Danijela Vinčeca, lanskega zmagovalca. Tudi pri ženskah sta bila drugo in tretje mesto fotokopija lanskega teka, kljub veteranskemu statusu sta Mihaela Tušar in Urša Trobec letos zabeležili boljši čas kot lani. Nekoliko presenetljivo se je tik pod stopničke prebila med gorskimi tekači manj znana Renata Leban. Drugi mesti sta Simonu in Mihaeli zagotovili zmagi v pokalu, čeprav ostajajo še štiri tekme. Za Simona je to četrti (zaporedni) triumf, Mihaela pa ima šest zmag (po podatkih, ki jih na spletu objavljajo PGT), njeno serijo sta prekinili samo Jana Bratina in Ana Čufer, vsaka po enkrat. Po 80. rojstnem dnevu, ki ga je praznoval v maju, se je prve tekme udeležil Albert Lazar. Ni treba ponavljati, da so gorski teki precej zahtevnejši od ravninskih; popularni Berto je progo zmogel v manj kot uri, na vprašanje, kako je teči v tej starosti, pa je odgovoril: »Zdaj jih več preganjam pred sabo.« Prizorišče vrh Širokega je bilo tudi letos nekoliko spremenjeno, gostitelji se še naprej držijo pravila, da morajo vsako leto kakšno stvar narediti še prijaznejšo za obiskovalce. Organizatorji so delili tudi praktične nagrade, kulinarična ponudba je bila obilna in kakovostna, le na okrepčevalnici v cilj je prehitro zmanjkalo sadja (nasvet: bolje kot ponuditi cele banane bi jih bilo razrezati na polovičke). Med kolesarji (objavljamo tudi njihove fotografije) sta bila najhitrejša Primož Porenta (Bambi) na specialki in Luka Tavčar (Calcit Bike Team). Luka je lastnik obeh rekordov. Naslednji gorski tek iz serije PGT bo Gorski tek na Angelsko goro (Otlica), pripravili ga bodo 27. avgusta, dan prej pa bodo Sežanci pripravili Tek na Tabor iz serije PPT.
Izidi:Absolutno moški:
Absolutno ženske:
Zmagovalci po kategorijah:M 1988 in mlajši: Rok Bratina Vsi izidi so objavljeni na povezavi.
Rok Bratina je za skoraj minuto popravil svoj rekord.
Mojca Koligar je tekla sproščeno, strmina ji je ustrezala.
Mihaela Tušar in Simon Strnad sta nazdravila skupnima zmagama v pokalu.
Starosta primorskih gorskih tekov Albert Lazar (levo), najstarejši tekmovalec na Širokem, teče tudi še po 80. rojstnem dnevu.
Fotogalerija 2 (tudi kolesarji) je na povezavi. Fotogalerija 3 (tudi kolesarji) je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ |
|
|
|
Petra Tratnik četrta na svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu | |
|
PREMANA, ITALIJA 06 08 |
V Premani, kjer so pred tednom dni že izpeljali svetovno prvenstvo v gorskem teku, so 6. avgusta organizirali še 14. svetovno prvenstvo v dolgem gorskem teku (gorski maraton). Proga je bila dolga 32 kilometrov, vzponov na njej je bilo za 2900 metrov. Sodelovali sta tudi slovenski ekipi, zablestela je Petra Tratnik s četrtim mestom, s čimer je izenačila drugi najboljši izid slovenskih gorskih maratonk vseh časov. V slovenski reprezentanci je bilo osem tekačev, spremljala pa sta jih dva funkcionarja, trenerja pa v Premani ni bilo nobenega. Razpoloženje v ekipi z močnim primorskim pečatom je bilo vseskozi pozitivno, in čeprav so se zavedali, da lanskih dosežkov SP v Podbrdu (tri medalje) niti v sanjah ne bo mogoče ponoviti ali se jim približati, je po tekmi dobilo še dodaten pospešek. Za to je kriva Petra Tratnik (letnik 1988) iz Žagoliča pri Colu, za katero so poznavalci menili, da se kot naša najboljša utegne uvrstiti med prvih 20 ali 10, a je prišla tik do stopničk. S četrtim mestom je izenačila drugo najboljšo žensko uvrstitev Slovenk v gorskem maratonu, to uvrstitev ima skupaj z Matejo Kosovelj, najviše pa se je lani uvrstila Lucija Krkoč, na tretje mesto. In to po samo dveh dolgih gorskih preizkušnjah, trejlu v Vipavi in maratonu v Podbrdu, ki ju je Petra izpeljala na najboljši možni način. Na GM4O so se nekateri celo spraševali, ali je bilo vse regularno, ko je Petra zmagala in dosegla izreden čas. V Premani je ne le potrdila »regularnost« svojega nastopa v Podbrdu, temveč tudi odkrila svojo novo sposobnost, premagovanje izjemnih in tehnično zahtevnih strmin, tako navzgor kot navzdol, ob visoki stopnji vzdržljivosti. Ko je dva tedna pred tekmo proučevala progo SP in njene klance, primerljive s podbrškim Durnikom, ji je zmanjkovalo optimizma, a kaže, da je še pravočasno potisnila vstran strahove, se vrgla v tekmo brez velikih pomislekov, v slogu Špartancev: s ščitom ali na njem! In svoj ščit ponosno prinesla na cilj. Tam še sama ni verjela v to, kar ji je uspelo, za polno doživetje uvrstitve tik pod stopničke bo najbrž potrebovala še nekaj časa. A zdaj že ve, da niti izjemne strmine ne morejo biti pretežke in da jim je kos. Je sploh še kaj takega, česar v gorskem teku ne bi zmogla? Za LT je po tekmi povedala: »Res sem zadovoljna, nisem si mislila, da je to možno. Vzponi so bili zelo zahtevni, spusti pa tehnični, in vse je bilo še težje, ko je začelo deževati. Ampak dež , ki je začel padati po prvem vzponu, vrh katerega sem prišla okrog 20. mesta, čisto me za zabilo, je ohladil ozračje in me spodbudil. Steklo mi je, drugi vzpon sem končala okrog 10. mesta in potem v spustu pridobila še nekaj mest, proti koncu pa sem lahko celo še stopnjevala. Ne morem reči, da je bil to kakšen poseben finiš, ampak prišla sem do četrtega mesta, za zmagovalko pa sem zaostala manj kot pet minut.« Za Silvio Rampazzo je zaostala samo štiri minute in 31 sekund, medalja pa je bila oddaljena minuto in 41 sekund. Privoščimo si špekulacijo: za tako dolgo razdaljo so ti zaostanki majhni, če bi Petro na kritičnih mestih spodbujali in jo oskrbovali člani slovenske odprave, bi bila dosegljiva celo medalja. Britanka Annie Conway, lanska svetovna prvakinja iz Podbrda, je bila v Premani 33., Antonella Confortaola, druga v Podbrdu, je bila tokrat deseta. Za Petro se je v Premani začelo novo obdobje. Po tem, ko je pred ne tako davnimi leti sramežljivo pogledovala proti drugim tekačicam in se le obotavljivo spravila na prve tekme, se je njena tekaška pot vseskozi dvigovala in prišla do vrhunca. Začasnega vrhunca, kajti zdaj je že morala spoznati, da je hudič odnesel šalo, da je našla teren, na katerem ji bo le malokatera kos, da mora svojo nadarjenost izkoristiti in da bo tek odslej veliko pomembnejši del njenega življenja. Do sem je prišla sama, brez pomoči trenerjev, le s kakšnim občasnim nasvetom splošnejše narave, ki ga je dobila od Edvina Kosovelja, brata Marka in še koga. Četrto mesto na svetu si je priborila sama, s svojo veliko željo in trmo. Seveda, če bodo tako razmišljali tudi odgovorni športni funkcionarji, tisti, ki bi ji lahko zagotovili razmere za nadaljnji napredek. A upanje, da bo tako, je v trenutnih razmerah pičlo. Petra je zaokrožila trojček zlatih deklet letnika 1988, šampionkama Mateji Kosovelj in Luciji Krkoč je dodala manjkajoči člen za zmagovito ekipno kombinacijo (ženska ekipa na SP šteje tri tekmovalke), kar pa bo najverjetneje ostala zgolj želja, iluzija, da je v slovenskem gorskem teku in športu mogoče kaj bistvenega spremeniti na bolje in ponovno žeti najpomembnejše medalje. In ne pozabimo, vse tri šampionke so članice Športnega društva Nanos iz Podnanosa, za katerega bi smeli trditi, da je nekaj posebnega, samorastniškega v slovenskem atletskem svetu. Kdo si upa sešteti evropske in svetovne medalje posameznih klubov ter nato povedati, pri katerem je zapisano največje število? Saj bi atletske funkcionarje zadela kap ... Na SP je uvrščenih 76 tekmovalcev in 48 tekmovalk, prvi polovici se torej končata pri 38. in 24. mestu. Pregled slovenskih uvrstitev pove, da je kar šest od osmih Slovencev prišlo v prvo polovico uvrščenih, za las se je ta dosežek izmuznil veteranki Mihaeli Tušar, v drugi polovici pa je ostal Aleš Žontar, ki je tekel s svinčenimi nogami (verjetno se je v pripravljalnem obdobju preobremenjeval in premalo skrbel za temeljito regeneracijo). V ekipni razvrstitvi sta slovenski vrsti zaostali za lanskim Podbrdom, kjer so bila dekleta druga, fantje pa četrti. Za tretjim mestom so prve tokrat zaostale za devet, drugi pa za pet točk. Edvin Kosovelj po prvem pogledu na uvrstitve ugotavlja, da je Petrina uvrstitev odlična in izstopajoča, da je skupna ocena slovenskega nastopa pozitivna in da šest uvrstitev v prvo polovico zasluži dobro oceno – za razliko od nastopa na SP pred tednom dni. »Kaže se spodbuden potencial mladih tekačev, od katerih bi ob resnem delu smeli pričakovati lepe dosežke.« Zapis Mojce Koligar o nastopu na SP je na povezavi.
Izidi:Moški:
18. Rok Bratina 3:37:10, 19. Luka Mihelič 3:37:53, 22. Luka Kovačič 3:38:41, 27. Marko Tratnik 3:41:32, 54. Aleš Žontar 4:05:39 Ekipno: 1. Italija 14 točk (tokrat so namesto seštevkov časov prvič štele točke, tako kot v kombinacijskih seštevkih v drugih športih), 2. ZDA 39, 3. Češka 53 ... 6. Slovenija 58. Uvrščenih je 16 reprezentanc. Ženske:
4. Petra Tratnik 4:01:12, 19. Mojca Koligar 4:25:51, 25. Mihaela Tušar 4:39:24 Ekipno: 1. Italija 22, 2. ZDA 28, 3. Romunija 39 ... 5. Slovenija 48. Uvrščenih je 9 reprezentanc.
Vsi izidi so na povezavi.
Petra Tratnik na progi.
VJ |
|
|
|
|
|
6. Taležlauf nagradil z razgledom - in kremšnitami | |
|
RIBNO 06 08 |
V vročih poletnih dneh so za tek najprimernejše zgodnje jutranje ali pozne večerne ure. Lahko se odločiš tudi za gozdne ali više ležeče poti, kjer so temperature precej bolj prijetne. Če pa si ljubitelj gozdnih poti in hkrati še premagovanja višine, je pravi tek zate Taležlauf, zdaj že tradicionalna poletna tekaška prireditev na blejskem koncu. Tudi letos je prihod na cilj tekmovalce nagradil s čudovitim razgledom v prekrasnem vremenu. Na 6. Conditus (sponzorske kremne rezine) Taležlaufu se je na prvo avgustovsko nedeljo zbralo 59 tekačev in tekačic, ki so se podali na 8,5-kilometrsko razdaljo med savskim mostom v Ribnem in lovsko kočo na Taležu. Po vse prej kot lahki progi, ki sta jo letos otežili še vročina in sopara, s kar nekaj vzponi in spusti, kjer poseben pečat pusti vzpon in spust z Tolstega vrha (883 m nad morjem), so v uri in devetnajstih minutah vsi brez zapletov pritekli na cilj. Najhitrejši v moški konkurenci, nastopilo je 41 tekačev, je bil Marjan Zupančič (Hoka One One Slovenija), njegov čas je bil 41:38, sledila sta mu Simon Strnad (ŠD Nanos) s časom 42:44 in Franci Teraž (Acroni Team), njegov čas je bil 43:30. Pri dekletih je bilo prijavljenih 18 tekačic, zmagala pa je Petra Race (Taekwon-do Begunje). Zmagovalki se je ura ustavila pri 51:41. Na stopničkah sta ji družbo delali drugouvrščena Ana Kovačič, ciljno črto je prečakala s časom 53:40, in tretja Anja Zima (ŠD Mošnje), njen čas je bil 55:32. Vsi najboljši so poleg praktičnih nagrad prejeli tudi unikatne medalje, ki so jih izdelali v CUVD Radovljica. Še posebej so bili medalj veseli otroci, ki so sodelovali na pohodu na Talež. 36 nadobudnežev, najmlajša je imela dobri dve leti, se je s spremljevalnim osebjem, nekateri tudi s starši, podalo na 2,5 kilometra dolgo pot. Vnema je bila velika, volja tudi, in čeprav pot ni ravno lahka, so bili ob prihodu k lovski koči na Taležu vsi nasmejani in zadovoljni, ob podelitvi praktičnih nagrad pa so v en glas zatrjevali, da prihodnje leto spet pridejo. Vsem, tako najmlajšim kot malo starejšim, so po končani nalogi še kako teknile slovite blejske kremšnite. Jedru organizatorjev so pomagali številni sponzorji, donatorji in prostovoljci. Odločeni so, da se bo zgodba o tem netipičnem gorenjskem teku, pripravljenem z dobro voljo in za prijetno počutje tekačev, nadaljevala tudi v prihodnjem letu.
Start šestega Taležlaufa.
SZ |
|
|
|
|
|
6. Šmarski (gorski) tek | |
|
ŠMARJE PRI SEŽANI 05 08 |
Vaška skupnost Šmarje (pri Sežani) in ŠD Astraea Tours sta 5. avgusta 2017 izpeljala šesti šmarski gorski tek na 7,7 kilometra dolgi progi prek Tabora z 275-metrskim vzponom. Pri 37 stopinjah je teklo natanko sto tekačev, zmagala pa sta Simon Strnad in Rebeka Petrovčič. Šmarski gorski tek je edini v pokalu PGT, ki se odvija pod večer in konča v mraku. Poletni čas mu zagotavlja visoke temperature, kar tekačem povzroča kar precej preglavic, za razliko od lanskega in predlanskega teka pa tokrat niso zabeležili primerov dehidracije in vročinskih slabosti. Tudi zato, ker so organizatorji tekmovalce opozarjali na nevarnosti teka v vročini in jim zagotovili obilno osvežitev. Vprašanje je, ali so v Sloveniji že izpeljali kakšen gorski tek pri takšni vročini, pa tudi ravninskih zagotovo ni bilo ravno veliko pri 37 stopinjah. Slišati je bilo predloge, da bi morali vsi tekaški organizatorji v času od junija do septembra ponuditi osvežitev v bazenu. Ob velikih količinah tekočin so organizatorji tudi tokrat na startno-ciljnem prostoru z vodo napolnili mini bazen, za čofotanje otrok, a tudi osvežitev tekačev. Izjavi dveh najhitrejših smo posneli v bazenčku, kjer je osvežitev poiskala tudi domača šampionka Maja Škrlj, tokrat kot del organizacijske ekipe, saj ji globinska poškodba mišice ne dovoli hitrejšega teka. Tek je bil seveda v ospredju, v Šmarjah ga je za svojega vzela že večina vaščanov (gospodinje na napekle veliko peciva za tekače), za tekače in gledalce pa je bilo zanimivo tudi spremljevalno dogajanje, denimo ples na drogu z dvema nastopajočima dekletoma. Nektarin je bilo toliko, da so jih tekači lahko vzeli tudi za domov, nekdo je pripomnil, da jih je celo več kot breskev na prazniku v Prvačini ... Še posebej so bile dobrodošle slastne lubenice. Tina Mavrič in Valentina Čufer sta tudi tokrat sotekačem ponudili priboljšek za domov, sečoveljsko sol ter vipavske kalčke in pirino moko. Za topli obrok so za spremembo pripravili klobase na žaru. Kar veliko je bilo tekačev iz Italije, kar nekaj novih obrazov pa je bilo tudi s Primorske. Istran Erik Pipan je bil eden od novincev, ki si bodo šmarski tek zagotovo dobro zapomnili, saj ga je žreb določil za lastnika kraškega pršuta. Zabavala se je tudi Suzana Majcen, po poreklu iz Štorij, vendar tačas živeča v kanadskem Torontu, kamor bo odnesla srebrno medaljo za dosežek v svoji starostni kategoriji. Izidi v moški konkurenci so na vrhu potrdili, da je najhitrejši veteran Simon Strnad, kljub dopoldanskemu kolesarjenju in izletu s Krasa na morje, Gorenjec Uroš Rozman pa še razmišlja, kako bi ga detroniziral. In medtem uživa v primorskem tekaškem pristopu. Tretji je bil Sebastjan Ferfolja, katerega dosežki na zadnjih tekih so napovedovali, da bo slejkoprej skočil na stopničke. V finišu je bil močnejši od leto dni starejšega Aleša Štora. Med ženskami je zmagala Postojnčanka Rebeka Petrovčič, a kmalu odšla naprej po opravkih, za sprejemanje odličij pa pooblastila bratca Mateja. Druga je bila Kraševka Sara Meden, tretja pa veteranka Marta Šorli, ki očitno zmore dovolj hitre teke tudi na razdaljah pod stotimi kilometri. Rebeka in Sara imata kar 32 let manj od Marte ... Naslednji tek iz serije PGT bo na Martinem terenu, 15. avgusta se bo teklo na Široko, kjer bo tudi izdatna netekaška ponudba, s poudarkom na kulinariki.
Izidi:Absolutno moški:
Absolutno ženske:
Zmagovalci po kategorijah:M 1988 in mlajši: Edi Benko Vsi izidi so objavljeni na povezavi.
Marta Šorli teče skozi vodno zaveso na progi.
Užitki po teku pri 37 stopinjah.
Fotogalerija 1 je na povezavi. Fotogalerija 2 je na povezavi. Fotogalerija 3 je na povezavi. Fotogalerija 4 je na povezavi. Video je na povezavi. |
|
|
|
|
|
Svetovno (ugandsko) prvenstvo v gorskem teku | |
|
PREMANA, ITALIJA 30 07 |
Na svetovnem prvenstvu v gorskem teku, disciplina gor-dol, ki so ga pripravili Italijani v Premani, je pet od osmih zlatih medalj pospravila Uganda; to je bila nekakšna interna tekma Ugandcev. Po ene zmage so se veselili Američani, Romuni in Kenijci. Slovenci niso bili uspešni, v štirih kategorijah so zabeležili dve uvrstitvi v prvo polovico uvrščenih (obe v drugo četrtino), 23. je bila Katja Podobnik, 34. pa Gašper Bregar. Časovni zaostanki Slovencev na cilju so bili v povprečju 27-odstotni, največji v zadnjih letih. Še sveži evropski prvak, Italijan Xavier Chevrier, je v pogovoru za Ljudstvo tekačev na Veliki planini soglašal, da bo na svetovnem prvenstvu najbrž res »videl črno«, kot smo mu napovedali. Xavier je letos v odlični formi, zanimivo pa je, da je uspešnejši v svoji nekaj slabši disciplini, teku gor. V Premani, vasi severno od Milana in Bergama z nekaj več kot 2000 prebivalci, znani po kovaštvu, je zasedel šesto mesto, pred seboj pa je videl štiri Afričane in "afriškega" Američana Josepha Graya, lanskega svetovnega prvaka v gorskem teku. Napoved, povedana v šali na evropskem prvenstvu, se je tako v celoti uresničila. Če ne bi bilo črnega plazu v Premani, bi tudi tam Xavier osvojil zlato medaljo ... Bo pa domov odnesel srebro, ki ga je osvojila italijanska ekipa. Naši zahodni sosedi tokrat niso osvojili niti ene zlate medalje, čeprav je bilo njihovih medalj pet, od tega štiri ekipnega izvora (s tem so ponovili lansko SP v Bolgariji, kjer so tudi pobrali štiri ekipne medalje). Ob evropskem prvaku sta za srebro ćlanov najbolj zaslužna brata Dematteis, Bernard in Martin, ki ju na Veliki planini nismo videli. V članski moški konkurenci se je ponovila lanska slika uvrstitve najboljših mladincev. V Bolgariji je bil najboljši Ugandec peti, so pa zato vse tri medalje pobrali ugandski mladinci. No, v Premani so se zbiralci medalj zbrali v članski konkurenci, dva od lanske vodilne mladinske trojice sta v krstnem nastopu za člane počistila z vso konkurenco, le med seboj sta zamenjala mesti (Joel Ayeko je bil lani mladinski zmagovalec, Victor Kiplangat pa je bil drugi). Fred Musobo najbrž ne žaluje preveč zaradi »samo« tretjega mesta, saj je na SP v Veliki Britaniji užival v zmagoslavju članskega zmagovalca. Tekmo članic je sebi v prid odločila Lucy Wambui Murigi, legendarna Andrea Mayr pa je "slovenski" bron pretopila v srebro in bo najverjetneje prihodnje leto, ko bo na sporedu spet čisti vzpon, kandidatka za sedmo svetovno zlato. Znanki s slovenskih tekem, Britanka Sarah Tunstall in evropska prvakinja Maude Mathys (Švica), sta bili tretja in četrta, zanimivo pa je, da so ekipne medalje osvojile države, ki med posamično prvimi tremi niso imele predstavnic. Tudi med mladinci je zmagal Ugandec, tako da se tradicija mladinsko-članskih zmag te afriške države lahko nadaljuje. In se začne tudi pri mladinkah, saj je tudi tu zlato dobilo ugandsko lastnico. Slovenski nastopi so po pričakovanju ostali v ozadju. V prvi polovici uvrščenih najdemo dva slovenska gorska tekača, člana Gašperja Bregarja na 34. mestu med 99 uvrščenimi, z dobrimi devetimi minutami zaostanka na 13-kilometrski progi, na 23. mestu med mladinkami (55 uvrščenih) pa je Katja Podobnik z zaostankom 5:35 na 6,5-kilometrski progi. Glede na to, da na Veliki planini ni tekla nobena od mladih Slovenk, je napredek, da so tekle tri mladinke, da je ena zabeležila celo formalno najvišjo slovensko uvrstitev, a hkrati moramo omeniti, da Karin Goršek, sicer obetaven talent, ni prišla na cilj in da smo ostali brez ekipne uvrstitve v tej kategoriji. V Premani so izvolili novo vodstvo WMRA. Predsednik sveta je postal šestkratni svetovni prvak, Novozelandec Jonathan Wyatt, Tomo Šarf je še naprej član tega organa v funkciji generalnega sekretarja. Tako kot na Veliki planini tudi v Premani Slovenija ni znala igrati s svojimi najmočnejšimi kartami. Podobno bo tudi naslednji konec tedna, 6. avgusta, ko bo Premana gostila še gorske maratonce, ki se bodo merili za svetovne naslove. Slovenija tja pošilja člansko ekipo s štirimi tekmovalci in žensko s tremi tekmovalkami. Lani smo se v Podbrdu veselili brona Lucije Krkoč in Mitje Kosovelja ter srebra ženske ekipe, pred tem so naša dekleta s SP v ZDA pod vodstvom četrtouvrščene Mateje Kosovelj domov prinesla bronasto ekipno medaljo. Tokrat ni v reprezentanci nobenega od naštetih treh šampionov.
Izidi:Moški:
34. Gašper Bregar, 52. Timotej Bečan, 63. Matic Plaznik, 73. Luka Kramarič (99 uvrščenih) Ekipno: 1. Uganda, 2. Italija, 3. ZDA, 13. Slovenija (23 uvrščenih) Ženske:
41. Sara Jaklič, 44. Tina Kozjek, 50. Maja Peperko (64) Ekipno: 1. ZDA, 2. Italija, 3. Češka, 11. Slovenija (15) Mladinci:
41. Tine Hren, 47. Tine Habjan, 53. Nejc Uršič (59) Ekipno: 1. Uganda, 2. Romunija, 3. Italija, 13. Slovenija (14) Mladinke:
23. Katja Podobnik, 46. Ana Meta Dolinar, Karin Goršek ni končala tekme (55) Ekipno: 1. Romunija, 2. ZDA, 3. Italija (11)
VJ, foto: @corsainmontagna |
|
|
|
Zmaga Lucy Wambui Murigi, Kenijke, ki je Ugandcem pomagala ohraniti afriški monopol nad prvimi mesti posameznikov.
|
|
Goriški teki odprti za Slovence | |
|
GORICA 28 07 |
Vrata za sodelovanje na tekih v Italiji se letos zaradi tamkajšnje športne birokracije zapirajo, a iz Gorice prihaja dobra novica: nastopi na tekih MGM bodo še naprej brez omejitev. V Italiji so letos zaostrili pogoje za sodelovanje tujcev na tekih, ki sodijo pod pristojnost tamkajšnje atletske zveze Fidal. Čeprav direktive Evropske unije tega ne določajo (v večini držav je sodelovanje rekreativcev na tekaških tekmovanjih prosto, odgovornost pa nosi vsak tekmovalec zase), Fidal od tujcev zahteva zdravniška spričevala in tako imenovani run card, letno licenco za tekače. V Italiji so elementi zdravniškega pregleda natančno določeni in to tržišče zdravstvenih storitev je dobro razvito. Seveda je tudi prodaja run card odličen posel za Fidal. Toda tekači nismo ravno navdušeni nad tem, da nam kar tako vlečejo denar iz žepov. Slovenci se onkraj naše zahodne meje že nekaj let srečujemo z italijansko športno birokracijo, stopnja doslednosti pri preverjanju zahtevanih dokumentov pa je bila vedno neizenačena, odvisno od dobre ali slabe volje organizatorjev. Pri naših zahodnih sosedih namreč nikoli ni bilo enotnosti glede ta ureditve, zlasti organizatorji nam bližnjih tekov so praviloma zagovarjali liberalni pristop, prosto sodelovanje tekačev iz tujine na njihovih prireditvah. Prisotno je bilo tudi iskanje lukenj v predpisih, uveljavljeno je bilo razlikovanje med posameznimi državami (denimo na območju Alpe-Adria; Slovencem je bilo včasih dovoljeno teči na tekih, kamor ne morejo Hrvati, Madžari ...). Razumljivo je, da si organizatorji v naši neposredni soseščini prizadevajo pritegniti čimveč Slovencev, saj jim prinašamo večjo množičnost in dodatni zaslužek. Polmaraton v Palmanovi je najmnožičnejši slovenski tek v tujini, število slovenskih tekačev se približuje tisočici, kar predstavlja skoraj tretjino vseh tekačev. Za Slovence zanimivih tekov je blizu meje kar precej, tudi v Italiji je namreč v porastu število trejlov, ki so pravi bum med tekači v Sloveniji in vroče žemljice sodobnega rekreativnega teka, ob dolgi tradiciji prirejanja manjših lokalnih tekov. Italija je dežela teka, ta je veliko bolj kot v Sloveniji nepogrešljiv del njihove kulture. Kaj se torej poslej napoveduje za slovenske tekače na italijanskih tekih? Glede sodelovanja na tako imenovanih netekmovalnih (čeprav merijo čase in ugotavljajo vrstni red) tekih v izvedbi organizatorjev izven Fidalove pristojnosti tudi za naprej za rekreativne tekače ne bo težav, prijavljali se bomo in tekli brez zdravniških spričeval in run card, le izjavo o prevzemanju odgovornosti za lastni nastop bomo morali podpisati (praviloma). Teh tekov ni tako malo in nekateri so tako prijazni, tudi cenovno, da lahko enakopravno tekmujejo s primorskimi, o katerih se dober glas vse bolj širi v Italijo. Odličen primer takšne prireditve je Triajur, kolesarsko-tekaška štafeta po pobočjih Matajurja v Benečiji. Govorimo o tekačih, ki niso člani društev ali klubov, včlanjenih v Atletsko zvezo Slovenije in s tem tudi v mednarodno atletsko zvezo (IAAF). Za člane IAAF na tekih pod okriljem Fidala ni omejitev, izkazati pa se morajo s klubsko izkaznico kluba; tako odgovornost za njihov nastop prevzame njihov klub. Preverili smo, kako je po novem s slovensko udeležbo na nekaterih italijanskih tekih s tradicionalno močno udeležbo slovenskih tekačev. Že omenjena Palmanova bo poslej teže dosegljiva, saj organizatorji napovedujejo, da se bodo držali navodil svoje centrale. To utegne pomeniti, da bomo njihov tek začeli brisati s seznamov naših rednih letnih tekaških zmenkov. Če je to slaba novica, pa iz Gorice prihaja dobra. Predsednik društva Gruppo Marciatori Gorizia Emiliano Feleppa je na naše vprašanje o pogojih za sodelovanje pri njihovih tekih zagotovil, da bodo Slovenci lahko še naprej tekli brez nepotrebne birokracije in stroškov. Spomnimo, da je društvo GMG pred leti skupaj s primorskimi tekaškimi organizatorji izpeljalo tudi mednarodni tekaški pokal pod medijskim sponzorstvom Primorskih novic. Tekaško sodelovanje med GMG na eni ter DLT Filipides, PPT, ŠD Mark in ŠD Istrski maraton na drugi strani ima že dolgo tradicijo. GMG tradicionalno v začetku marca prireja ugledni Goriški polmaraton (Maratonina di Gorizia), katerega trasa poteka tudi po slovenskem ozemlju, pri izvedbi pa mu pomaga šempetrsko društvo Mark. Še prej, konec januarja, v kraju Capriva del Friuli sezono polmaratonov odpirajo z Briškim polmaratonom (Maratonina del Collio - prej je ta termin zasedal prav tako njihov polmaraton v Medei). Tretji večji tek v izvedbi GMG je junijski trejl 32 Cippi di Gradisca d'Isonzo (14 km po Krasu); za razliko od prvih dveh tekov je slednji Slovencem še manj znan in na njem redkeje nastopamo. Feleppa je za Ljudstvo tekačev povedal, da je zdravniško potrdilo v Italiji obvezno tudi za tuje tekače, kar pa se utegne prihodnje leto spremeniti – vsaj on upa, da bo tako. Kakorkoli, letos to določilo velja za večino tekaških prireditev, za tiste, ki jih pripravlja GMG, pa bo uveljavljen drugačen režim. »Vsi tekači, ki bodo izjavili, da so vpisani v katerega od športnih klubov oziroma društev, bodo oproščeni obveznosti, da se izkažejo z zdravniškim spričevalom. Tisti, ki niso člani klubov, bodo pred nastopom podpisali izjavo, s katero bodo zagotovili, da so pripravljeni za tek, zdravniškega spričevala pa niti od njih ne bomo zahtevali. To pomeni, da se vsi lahko prijavijo za sodelovanje na naših tekih,« je zagotovil predsednik GMG Emiliano Feleppa. V napovedniku Ljudstva tekačev bodo prednostno mesto imeli (italijanski) teki, na katerih za Slovence ne bo omejitev glede nastopanja, opozarjali pa bomo tudi na morebitne posebnosti posameznih tekov.
VJ |
|
|
|
Emiliano Feleppa Slovencem odpira vrata za nastope na njihovih tekih.
|
|
11. Gorski tek na Bevkov vrh | |
|
JAZNE 23 07 |
Društvo za oživitev podeželja Jazne je 23. julija 2017 pripravilo 11. Gorski tek na Bevkov vrh. Teklo je 83 odraslih tekačev, za točke PGT pa se je borilo tudi 17 otrok. Med odraslimi sta na šestkilometrski progi s 500 metri vzponov zmagala Simon Strnad in Mojca Koligar. Tek na Bevkov vrh, s startom v Gorenjih Jaznah na Cerkljanskem, podobno kot tek na Špičasti vrh v Zadlogu, slovi po domačnosti in gostoljubnosti. Za dobrodošlico dobiš kavo, med okrepčili pa je tudi pecivo, ki ga vselej pripravijo domača dekleta. Pred nekaj leti so se na mizah znašle tudi češnje, nabrane na tisoč metrih, a kaže, da so bolj redka leta, ko se to zgodi – letošnja letina namreč spet ni bila kaj prida. Pohvala pa gre prizadevnim organizatorjem (nekaj zmede je le pri objavljenih izidih, klubska oziroma krajevna pripadnost bi bila lahko dosledneje označena). V Jaznah je bilo tudi letos prijetno, niti vročina na nadmorski višini Kranjske Gore ni bila pretirana, čeprav tekačem na progi ni ravno prijala. Zmagovalci v otroških kategorijah so bili tisti, ki so pred startom veljali za favorite, le Luka Ajdovšek je med mlajšimi dečki manj znan tekmovalec. Simon Strnad ni imel prave konkurence, kljub letom je opravil z mlajšimi tekmeci in potrdil odlično formo, ki ima po mjegovi lastni oceni eno samo napako: ni prišla ob pravem času. Drugouvrščeni Uroš Rozman je doma iz Tržiča, kjer tekači »po defoltu« morajo trenirati gorski tek. Morda ga bomo na primorskih tekih videli še kdaj. Tretje mesto je razveselilo Aneja Likarja. V ženski konkurenci sta pred tretjo Marto Švigelj ciljno črto prečkali članici državne reprezentance, tako na gorskotekaškem EP na Veliki planini kot na bližnjem svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu (6. avgusta) v Italiji, Mojca Koligar in Mihaela Tušar. Dekleti si ne belita glave s tem, kako funkcionarji sestavljajo tekmovalne vrste za mednarodna tekmovanja, temveč se (praviloma brez strokovne trenerske podpore) pripravljata na te nastope in na progah grizeta po najboljših močeh. Priložnost, ki se ti ponudi, je treba izkoristiti, je prepričana veteranka Mihaela (letnik 1966), novinka v gorskih tekih, kljub ne več rosni mladosti (letnik 1982) tekaško »neamortizirana« Mojca pa je še odločnejša. Za naslednji dve leti si je zadala, da se ob ustrezni trenerski pomoči poskusi povzpeti med deset najhitrejših Evropejk v gorskem teku. Na Veliki planini se je uvrstila v zadnjo četrtino tekmovalk, na 46. mesto, tri leta starejša Avstrijka Andrea Mayr pa je bila bronasta. Očitno še ni prepozno za smele načrte ...
Izidi:Absolutno moški:
Absolutno ženske:
Zmagovalci po kategorijah:M 1988 in mlajši: Anej Likar Vsi izidi so objavljeni na povezavi.
Mladina na progi. Desno Pavel Kerkoč, za njim Sara Durn.
Fotogalerija 1 je na povezavi. Fotogalerija 2 je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ |
|
|
|
|
|
Tekaška stava v Vipavi | |
|
VIPAVA 21 07 |
V petek, 21. julija 2017, sta se na posodobljenem stadionu v Vipavi v teku na 10.000 metrov pomerila poveljnica Vojašnice Vipava, podpolkovnica Nataša Zorman, in predsednik republike Borut Pahor, vrhovni poveljnik Slovenske vojske. Zmagal je Pahor. Vzrok za tekaško merjenje je bila stava, sklenjena v začetku junija 2017, ko je Pahor prisostvoval prisegi vojakov v Vipavi. Na njegovo vprašanje, kako dobro so vojaki fizično pripravljeni, je dobil poveljničin odrezav odgovor, da bolje od njega. Sledila je stava o tem, kdo hitreje preteče deset kilometrov, ona ali on. Znano je, da je predsednik izkušen tekač, poveljnica pa je tudi vsestranska športnica. O vsebini stave javnost ni bila obveščena. Za merjenje tekačev je bil določen dan Pahorjevega obiska v Vipavi, iz logističnih razlogov je bil napovedan start ob 18. uri, ko je bila temperatura še visoka, 33 stopinj. Če bi o tem dogodku poročal kateri od resničnostnih šovov, bi zagotovo dodali: »Tega ne delajte doma!« Nekaj po 18. uri, pred kakšnimi 200 gledalci, ki so navijali za enega ali drugega tekmeca (sile so bile približno enakomerno razporejene), po nekaj izrečenih duhovitosti, sta se tekača pognala 25 krogom naproti. Zormanova je vseskozi vodila, Pahor ji je taktično sledil. Nekaj krogov pred koncem je Pahor močno potegnil, korak Zormanove pa ni bil več zanesljiv. Predsednik je na cilj pritekel še razmeroma svež, njegov čas je bil 50:33, poveljnici pa so zaradi vročinskega udara in dehidracije nudili zdravniško pomoč. V prenesenem smislu lahko zapišemo, da je junaško padla na bojnem polju in da je pretekla skoraj celotno razdaljo. Pahor je v izjavi po zmagi priznal, da je imel nekaj prednosti, ki jih je kot tekač z izkušnjami izkoristil, še pred dajanjem izjav pa je skočil do Zormanove in se pozanimal za njeno zdravstveno stanje (ki ni bilo kritično). Predsednik je torej stavo dobil, glede na to, da je dober tekač, pa še ne moremo trditi, da so naši vojaki v slabi fizični kondiciji. Je pa res, da se lahko zgledujejo po svojem vrhovnem poveljniku. Ne samo zaradi njegovih časov na tekih, temveč tudi zaradi preudarnosti, saj se je ves čas teka oblival z vodo in jo – v nasprotju s tekmico - pil v izdatni meri.
Fotogalerija je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ |
|
|
|
|
|
Evropsko prvenstvo v gorskem teku na Veliki planini | |
|
KAMNIK 08 07 |
Kamniški Klub gorskih tekačev Papež je 8. julija 2017 na Veliki planini izvrstno pripravil 16. Evropsko prvenstvo v gorskem teku, sicer pa 23. prvenstvo stare celine, ki ga pripravljajo od leta 1995 (leta 2002 so v imenu Trophy zamenjali s Championships). Na cilju so našteli 222 tekmovalcev, s sedmimi medaljami je bila najuspešnejša Italija, nihče od slovenskih tekmovalcev se na seznamih izidov ni uvrstil v prvo četrtino. Pravljično okolje Velike planine in sončno vreme, za tekmovalce sicer že prevroče, in prizadevni organizatorji, za katerimi je (leta 2010) že tudi svetovno prvenstvo, so sestavili okvir čudovite gorskotekaške zgodbe iz slovenskih gora. Dogodek je pritegnil številne gledalce in navijače, na krilih njihove podpore so gorski tekači sejali dvom v fizikalne zakone. Med njimi je bil tudi najviše, na 21. mesto uvrščeni Slovenec Miran Cvet - Highlander, fenomenalni 49-letni tekmovalec iz Hrastnika, nesojeni kolesarski profesionalec. Navijači so mu vlivali dodatne moči, tako da se je na finalnem vzponu enakopravno kosal s šestkratnim evropskim prvakom, 18 let mlajšim Turkom Ahmetom Arslanom. Si znamo predstavljati, kakšnih dosežkov bi bil pred dvema desetletjema sposoben Miran, če bi se že takrat namesto za kolo odločil za gorski tek? V moški konkurenci zmaga Italijana francoskih korenin (dolina Aosta) niti ni kakšno posebno presenečenje, navsezadnje mora znana imena na vrhu vsake toliko zamenjati kakšno novejše. Xavier je že bil svetovni prvak z italijansko ekipo, sicer pa ima doma medaljo svetovnega mladinskega prvaka. V pogovoru za Ljudstvo tekačev je bil na Veliki planini zelo zgovoren, pogledate si ga lahko na našem videu (kjer bosta našli tudi žensko legendo svetovnega gorskega teka Andreo Mayr in izjave vseh naših tekmovalcev v članski konkurenci). Luis Saraiva je bil z drugim mestom najdragocenejši član portugalske ekipe, ki je s točko prednosti pred Švico domov odnesla bron. Italijani so po dveh desetletjih (z enakim številom točk!) zaradi Francozov izgubili primat med moškimi članskimi ekipami, a uspešno izpeljali pomladitev reprezentance (predvsem odsotnost Martina in Bernarda Dematteisa). Andrea, šestkratna svetovna in štirikratna evropska prvakinja, je veljala za glavno favoritinjo in novinarji smo že imeli pripravljene iztočnice za pogovor z njo o petem naslovu, a je na cilj prispela »šele« tretja. To, kar bi bilo za vse druge razlog za veliko veselje, jo je spravilo v slabo voljo. Za LT je skozi stisnjene zobe povedala, da danes ni bil njen dan in da ne ve zakaj, potem pa se izmuznila nadaljnjim vprašanjem. A 38-letna najhitrejša avstrijska zdravnica še ni rekla zadnje besede. Gremo stavit, da bo prihodnje leto, ko bo na svetovnem prvenstvu spet na vrsti njej tako ljuba disciplina gor, spet v polni formi in gladiatorsko pripravljena osvojiti rekordni sedmi naslov? Slovenski tekači so se trudili, od sebe so dali vse, kar je bilo objektivno lahko pričakovati, za kar jim veljajo čestitke in zahvala, nekateri še več. A to je bilo premalo, za pozitivno oceno tekmovalnih dosežkov, ki bi si jo želeli ob odlični organizacijski, bi morali biti izpolnjeni drugi pogoji, ti pa so izven moči samih tekačev. Slovenija ni bila sposobna na start postaviti niti ene mladinke, sicer pa niti en naš tekmovalec ni zabeležil uvrstitve v prvo četrtino. Stroka tekmovalno uspešnost ocenjuje z orodji, kot so uvrstitve s posamezne dele seznamov uvrstitev (prva četrtina, prva tretjina, prva polovica – oziroma druga, tretja ...), časovni zaostanki ipd. Omejimo se na kriterij četrtin in poglejmo, kako so se Slovenci izkazali na zadnjih petih evropskih prvenstvih. Leta 2013 so v Bolgariji zabeležili štiri uvrstitve v prve četrtine, Mateja Kosovelj in Lea Širok sta osvojili bronasti medalji. Leta 2014 so bile v Franciji takšne uvrstitve tri, Mateja je domov prinesla srebrno medaljo. Leta 2015 je na Portugalskem Slovenija beležila eno uvrstitev v prvo četrtino (Lucija Krkoč je bila peta), leta 2016 iz Italije ni bilo novice o uvrstitvi v prvo četrtino, letos pa se je ta zgodba ponovila. Do vključno leta 2014 je v ekipi bil trener Edvin Kosovelj, odtlej pa ga ni bilo zraven. Naključje? Morda je ta letnica uporabna kot oznaka konca nekega obdobja, prisotnosti Kosoveljev (ob očetu Edvinu še sina Mitja in hčerke Mateje) in Lucije Krkoč, zlatih prinašalcev velikih medalj v gorskem teku zadnjega poldrugega desetletja. Letos se njihova odsotnost kaže tudi v gorskem maratonu, v katerem so še lani (ob deležu še drugih članic ženske članske ekipe) na svetovnem prvenstvu v Podbrdu naši državi zagotovili tri medalje. Ta pregled nam razkrije padajoči trend uspešnosti Slovencev, tako da nam tačas ostajajo samo še briljantni organizacijski dosežki. A ti izgubijo lesk ob tekmovalnih neuspehih. Na Veliki planini je medalje pomagala deliti gostja iz Romunije Gabriela Szabo, olimpijska zmagovalka na stadionskih 5000 metrih (ima še dve olimpijski medalji, tri svetovne naslove itd.). Mimogrede, Gabriela je medalje izročila dvema sonarodnjakoma, zmagovalcu med mladinci Gabrielu in tretji med mladinkami Gabrieli. Ime torej le ni tako nepomembno ... Gabriela je bila torej zelo spoštovana gostja, kar nas lahko samo veseli. A človek se vpraša, kje so bili slovenski šampioni? V tej panogi, morda celo najbogatejši z medaljami na tekmovanjih najvišjega ranga (žal pa gorski tek ni olimpijska disciplina) v slovenski atletiki, jih imamo kar nekaj. Organizatorji jih na Veliko planino niso povabili ... Ni znano, na kaj se opira ocena tokratnega vodje reprezentance dr. Petra Lamovca, vrstnika Mitje Kosovelja, tačas sicer poškodovanega vrhunskega gorskega tekača. Peter meni, da je Slovenija na Veliki planini zabeležila »odlične uvrstitve«. Govorimo o istem tekmovanju? Spomnimo se izjave predsednika gorskotekaškega združenja pri Atletski zvezi Slovenije Toma Šarfa za Primorske novice tik pred prvenstvom. Povedal je, da je v teku zamenjava generacij, glede možnosti naših tekmovalcev pa je napovedal, da se v vseh kategorijah lahko uvrstijo v prve četrtine. O tem, kako je bilo s prvimi četrtinami, smo si že na jasnem, glede menjavanja generacij pa moramo zapisati, da se je prvemu človeku slovenskega gorskega teka posrečila prvovrstna šala. Trije šampioni – če naj bi bili oni v odhajanju - imajo v dokumentih zapisane naslednje letnice rojstva: Mitja Kosovelj 1984, Mateja Kosovelj in Lucija Krkoč 1988. Osmerica reprezentantov z Velike planine je bila rojena: Miran Cvet leta 1968 (najstarejši član na prvenstvu), Gašper Bregar 1990, Rok Bratina 1994, Luka Kovačič 1995; Klementina Lemut 1981, Mojca Koligar 1982, Mihaela Tušar 1966 (najstarejša udeleženka prvenstva), Maja Peperko 1986. Italijani nimajo pojma, kako se menjuje generacije, naj pogledajo, kako to delajo Slovenci! Še enkrat moramo poudariti, da se ne šalimo z dosežki in trudom naših tekmovalcev. Miran in Mihaela sta prava tekaška genialca, globok poklon, Klementini in Mojci (obe novinki v reprezentanci, poleg tega pa še s skromnim stažem gorskih tekačic) sta uspela dosežka življenja, Rok je sicer zaostal za svojimi in pričakovanji navijačev, a se je boril do zadnjih atomov, najmlajši Luka pa s presenetljivo zrelostjo in skromnostjo ugotavlja, da je zgolj rekreativec - in nabira izkušnje. Maja pa je prav tako rekreativka, z morda najmanj treningi med vsemi osmimi. Treh od štirih članskih reprezentantov sploh ne bi imeli, če jih ne bi »naredilo« kolo. Miran, Rok in Luka so mišice in glavo za vzpone pridelali na kolesu. Z najboljšimi športniki se ne sme delati tako, kot je praksa zadnjih let v Sloveniji. Niti do Mitje Kosovelja, edinega z urejenim statusom (državni uslužbenec), diamantno konico slovenske atletike, atletska zveza nima pravega odnosa. Njegovega mnenje in predlogov ne upoštevajo in ne cenijo, zato Mitja snema jermen in se že pri 32 letih poslavlja od resnih tekmovanj. Za Matejo Kosovelj in Lucijo Kosovelj se atletski funkcionarji nikoli niso trudili urediti njun status, svoje poškodbe in druge težave sta vedno morali reševati sami. Gorskotekaški šefi so ju sem ter tja poklicali in vprašali, ali bi kaj nastopali za reprezentanco, se potem hvalili z njunimi medaljami, to pa je bilo tudi bolj ali manj vse. Zato zdaj, pravzaprav že nekaj časa, obe tečeta le še rekreativno, pri 29 letih na njiju »menjujejo generacijo« (moramo ponoviti, koliko je stara Andrea Mayr?) in pokopavajo njun talent. In vsi štirje, s trenerjem Edvinom Kosoveljem, za katerega se ne najde niti polovične trenerske zaposlitve, na čelu nemočno spremljajo somrak vrhunskega gorskega teka v Sloveniji. Z njimi pa tudi drugi talenti, za katere se zveza ne zmeni in zanje ne poskrbi, jim ne prisluhne in jih ne motivira. Na Veliki planini so pred glavnimi teki izpeljali tudi odprti tek, na katerem sta zmagala Timotej Bečan in Jasmina Jelovšek. Pravljica v planinah se je končala manj prijetno, kot bi bilo pričakovati. Ob vračanju s hriba je zmanjkalo elektrike in naprave muzejske vrednosti so obstale. Dolgo čakanje v vrsti za gondolo ni blagodejno delovalo na goste iz 26 držav. Če si je kateri od »prijateljev« Dušana Papeža nalašč izbral ta dan za škodoželjnost, mu je treba priznati, da je zadel pravi dan in trenutek. Ko se je nad Kamnikom odvijal verjetno največji atletski dogodek leta v Sloveniji ...
Izidi:Moški:
21. Miran Cvet (1:08:22), 30. Gašper Bregar (1:10:22), 41. Rok Bratina (1:12:33), 46. Luka Kovačič (1:14:05) Ženske:
41. Klementina Lemut (1:02:00), 46. Mojca Koligar (1:02:56), 51. Mihaela Tušar (1:05:31), 55. Maja Peperko (1:08:01) Mladinci:
41. Tine Habjan (58:36), 42. Nejc Uršič (58:50), 44. Tine Hren (59:46), 48. Rok Sušnik (1:02:04) Mladinke:
Ekipno: Velika Britanija 22, Romunija 23, Turčija 25 Vsi izidi so na povezavi.
Fotogalerija 1 je na povezavi. Fotogalerija 2 je na povezavi. Fotogalerija 3 je na povezavi. Fotogalerija 4 je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ |
|
|
|
|
|
Gorski maraton treh dolin | |
|
MOJSTRANA 01 07 |
V organizaciji PD Dovje-Mojstrana (beri: Anica Teraž Žavcer in Franci Teraž) so 1. julija 2017 po treh dolinah (Krma, Kot in Vrata) ter strminah okrog Triglava izpeljali Gorski maraton treh dolin (GM3D). Zaradi neugodne vremenske napovedi so traso skrajšali, namesto 50 so gorski tekači tekli 40 kilometrov. Na cilju so našteli 48 tekmovalcev, od tega tri ženske. Zmagala sta Franci Volkar in Anja Klančnik, vendar gre izide jemati z rezervo. Proga namreč vsaj na enem mestu ni bila dobro označena, zato je veliko tekačev po nepotrebnem izgubljalo tako čas kot energijo. Anže Šenk in Simon Strnad, ki sta bila takrat na čelu, sta (po navedbah Bojana Ambrožiča) izgubila vsaj 20 minut. Med najhitrejšimi je pravo pot ubral Franci Volkar, nedavni zmagovalec 31-kilometrskega trejla Milanja (Ilirska Bistrica). Primorski gorskotekaški prvak Simon je končal na četrtem mestu. Oče maratona Franci Teraž je – tako kot številni sotekmovalci – ubral napačno pot, končal je na šestem mestu, super veteran Milan Šenk (letnik 1956) pa je bil dvanajsti, deset mest za sinom. Med ženskami je bila konkurenca okrnjena. Mlajša Anja je bila za dobrih deset minut hitrejša od veteranke Urše, superveteranka Marjetka, Milanova vrstnica, pa se je tudi izkazala. Prvi GM3D so izpeljali leta 2015.
Izidi:Moški, absolutno:
Ženske:
Vsi izidi so na povezavi.
Niti Franci Teraž se ni uspel izogniti napaki na progi.
Milan Šenk, najviše na seznamu uvrstitev tekačev, rojenih v 50. letih.
Urša Trobec je bila druga.
Marjetka Vrhunc.
VJ, foto: Miha Rekar |
|
Zmagovalec Franci Volkar - Fric.
Zmagovalka Anja Klančnik.
Simon Strnad je končal tik pod stopničkami.
|
|
10. Tek po Šentviški planoti | |
|
PONIKVE 25 06 |
Na praznični dan so člani SSK Ponikve pripravili svoj deseti tek. Tako kot lanskega (dež) ga je zaznamoval poseg narave, ki je demonstrirala svojo moč, vendar so jo tekači odnesli brez posledic. Zmagala sta Simon Strnad in Mihaela Tušar, ki sta vrh stopničk stala že lani. Jubilejnega teka, izpeljali so ga po običajni proceduri, se je udeležilo 76 tekačev (lani 61). Nekaj jih je dan prej teklo v Kobaridu, nekateri so še prihajali k sebi po gorskem maratonu v Podbrdu. Osmi in šesta iz Baške grape sta v nogah še čutila ta napor, vendar jima na progi pri Ponikvah, dolgi 8,8 kilometra, s 400 višinskimi metri, ni bil nihče kos. Tokratna regeneracija za Mihaelo in Simona ni bila ravno za v učbenike, saj je prva ravno prišla z napornih priprav reprezentance na EP na Veliki planini, drugi pa je med tednom za hec skočil na vrh Triglava. Tretji mesti sta pripadli družini Frelih-Božič, tako Nina kot Jan sta se izkazala s stopničkami. Oba sta tekača in alpinista, Jan je tudi ultraš, in obema zmanjkuje časa za resnejši trening enega ali drugega; prednostna panoga so tačas otroci. Nekateri so se na progi zabavali. Ivan Sokol in Edi Benko, na primer, sta prehitevala traktor, ki ga organizatorji niso uspeli ustaviti na njegovi službeni poti, Gregor Močnik pa je med tekom fotografiral z mobilcem in ženi na cilj pošiljal fotografije. Za zanimiv spremljevalni program je poskrbela narava. Teka odraslih in mladine sta potekala v prijetnem sončnem vremenu, in tako je bilo še nekaj časa po prihodu zadnje tekmovalke v cilj. Sledilo je namreč kosilo, med katerim so organizatorji pripravljali vse potrebno za razglasitev izidov. A ni šlo vse gladko. V nekaj sekundah se je zmračilo, kot da je polnoč, prihrumela je nevihta z močnim vetrom in nalivom. Nekateri od prisotnih so še uspeli skočiti pod streho lovske koče, ne pa vsi – ti so bili v hipu premočeni. Nekaj tekačev je skočilo v avte in se odpeljalo proti dolini, kar pa je bilo – kot se je izkazalo nekaj minut kasneje – nevarno početje. Še dobro, da na teku ni bilo zelo veliko tekačev, tako so se lahko vsi zgnetli v prostore koče (stranišče je sprejelo kakšnih deset ljudi). Veter je razdejal improvizirano zaščito pred soncem, po cesti je drl hudournik, veje in sem ter tja tudi kakšno deblo so ustavljali vozila. Ni trajalo dolgo, kakšne četrt ure, je pa bilo temeljito. Temperatura je padla s 27 na 15 stopinj. Vrnitev sonca je razmere hitro normalizirala (kar ne velja za izpad elektrike). Po telefonu so začele prihajati novice o tem, kako je neurje odkrivalo strehe, jasno je bilo, da bodo na cestah problemi. Gasilci, ki so pomagali pri izvedbi teka, so odhiteli na pomoč kolegom, ki so že nekaj minut po umiritvi razmer s prometnic odstranjevali veje in debla. Tekači so pri vračanju domov dobili nazoren prikaz razsežnosti neurja, ovire so bile na cesti še vse do Nove Gorice. Podelitev priznanj pri lovski koči ni veliko zamujala. Najprej so tisti najbolj lačni pomagali prazniti posode s hrano (pašta z golažem ali vege omako), potem pa so najhitrejšim razdelili medalje in pokale. V seriji PGT sledi enomesečna pavza, v kateri si bo lahko od silnih tekmovanj odpočil celo Simon Strnad. Naslednji primorski gorski tek bo 23. julija v Jaznah, kjer bodo tekli na Bevkov vrh. Morda bodo takrat gostitelji ponudili svoje češnje, kot so jih pred leti. Na višini tisoč metrov dozorijo precej kasneje kot v Istri ...
Izidi:Absolutno moški:
Absolutno ženske:
Zmagovalci po kategorijah:M 1988 in mlajši: Jan Božič Objavljamo faksimile izidov, kot smo jih prejeli od organizatorja. Objavljeni bodo tudi na povezavi.
Trije najhitrejši moški na stopničkah: Uroš Štremfelj, Simon Strnad, Jan Božič.
Fotogalerija 1 je na povezavi. Fotogalerija 2 je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ |
|
|
|
|
|
3. Kobariški tek | |
|
KOBARID 24 06 |
Kobariški tek za mladinske in članske točke PPT so člani TK Kobarid, ob pomoči še drugih domačih organizacij in društev, tretjič pripravili v soboto, 24. junija 2017. Teklo je 207 tekačev (lani 191), med odraslimi sta bila najhitrejša Robert Petrovčič in Kristina Bele. Kobariški tek je del tradicionalnega Kobariškega sejma, njegov osrednji del, dogajanje pa je še precej širše, ne zgolj tekaško, to je pravi praznik rekreacije v središču Kobarida, ki pritegne številne gledalce. Odraslih tekačev, ki so se merili na desetkilometrski progi, je bilo 69, približno toliko kot lani, smo pa našteli več otrok, kar 138 (lani 119). Poletni čas je nekoliko spremenil sestavo tekačev, ob rednih udeležencih PPT se je na progah pokazalo še nekaj domačinov, ki bi jih z veseljem pozdravili tudi na drugih tekmah primorskega pokala. Za tekače so dobro poskrbeli, dobili so tudi spominske majice. Oba zmagovalca članskega teka sta člana AK Pivka. Kristina Bele je ponovila lansko zmago, Robert Petrovčič pa se je naveličal uvrstitev tik pod stopničke in se je tokrat zavihtel prav na vrh, edini je tekel pod 40 minutami. Stopničko niže je stala njegova hčerka Rebeka, ki ji je za ovratnik dihala Polona Vetrih, lani uvrščena mesto više, a je letos tekla hitreje. Vasja Vitez, vodja bovških tekaških organizatorjev, je z drugim mestom, podobno kot Robert, dokazal, da leta niso ovira v boju za stopničke. V mladinskih kategorijah so se najbolj izkazali domačini, ob TK Kobarid s štirimi zmagami so imeli na stopničkah še nekaj svojih predstavnikov. AD Posočje v Kobarid ni poslalo vseh svojih adutov, osvojilo je tri zlate medalje. Ker tokrat Tobi Gaberšček ni tekel, lani je zmagal v svoji kategoriji in bil tretji absolutno na članskem teku, gledalci niso videli merjenja moči tega perspektivnega Bovčana in domačina Svita Kramarja Roša. PPT odhajajo na dvomesečni dopust, naslednji tek iz te serije bo Tek na Tabor za člane, v Sežani ga bodo pripravili 26. avgusta.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci kategorij:Ž +55: - Zmagovalci mladinskih kategorij:Deklice 2010 in mlajše: Gaja Rutar (Kobarid) Vsi izidi so na povezavi.
Med najstarejšimi deklicami je slavila Marta Rot (levo). Fotogalerija je na povezavi.
VJ |
|
|
|
|
|
Podbrdo Trail Running Festival | |
|
PODBRDO 17 06 |
Festival gorskega teka v Podbrdu (PTRF) je tudi letos ponudil standardno serijo tekov, od mini teka za otroke, prek Graparskega trimčka, ki z 12 kilometri dolžine in 800 višinci niti ne zasluži pomanjševalnice, in 16. izvedbe Gorskega maratona štirih občin (GM4O), do kraljevske ultramaratonske 106-kilometrske proge Ultra Pušeljc Traila (UPT). V optimalnem vremenu, ob pregovorni prijaznosti Graparjev in njihovih sosedov, med prostovoljce pa so se tudi tokrat vpisali organizatorji Istrskega maratona, je bilo na seznamih skoraj 400 prijavljenih tekačev. Liste finišerjev štejejo 341 imen. Dolgi tekmi sta prinašali pet oziroma tri kvalifikacijske točke za ultro okrog Mont Blanca, GM4O pa je štel za točke Primorskih gorskih tekov, državno prvenstvo in Pušeljc štirih primorsko-gorenjskih gorskih tekov. Letos so bile možne prijave še na dan starta, pri čemer vrečka in personalizirana startna številka nista bili zagotovljeni. Bilo je sončno, vendar ne prevroče, zrak je bil dovolj suh, nočni dež ni preveč razmočil proge. Tem dejavnikom se je na poti v višine, zlasti proti Črni prsti, pridružil vzgon, je za LT razkril Peter Čufer, eden od prvih treh gorskih tekačev v Sloveniji, udeležencev teka na Črno prst leta 1970. Sonce je ogrevalo zrak v dolini in ga poganjalo proti vrhovom, s tem pa tekačem pomagalo pri vzponu. Številni so postavili osebne rekorde; nekaj minut je odštevalo tudi dovoljenje, da smejo tekači – za razliko od prejšnjih let – palice uporabljati na celotni trasi GM4O. Maraton je končalo 174 tekačev in 47 tekačic. Po nam znanih podatkih jih je šest zamudilo rok v Hudajužni, na najnižji točki maratona, po pretečenih 25 kilometrih. V moški konkurenci sta bitko za zmago vodila 24-letni Luka Mihelič in 30-letni Marko Tratnik, zastopnika najboljšega slovenskega in primorskega gorskotekaškega kolektiva. Za Luko je bil to prvi nastop na tej progi, kljub temu, da ni imel izkušenj, pa je odlično razporedil moči in zmagal. Marko ga je dolgo spremljal, v strmini Porezna zaostal, na spustu proti cilju pa zaostanek delno nadoknadil, a se je na koncu moral sprijazniti z drugim mestom. Tretji je bil Anže Šenk, ki je bil v Hudajužni še nekoliko bolj zadaj, tam je bil tretji Čeh Milan Janata, na koncu pa je svojih 85 kilogramov in (ocena) 190 centimetrov postavil na tretjo stopničko za absolutno najboljše. Ni presenetil, njegove sposobnosti že poznamo, dokazoval jih je tudi na letošnjem vipavskem ultra trejlu (100 km), kjer je preganjal Marjana Zupančiča in osvojil drugo mesto. Primorci so ga že vzeli za svojega, tudi zato, ker je njegovo dekle s primorskega konca. Milan je končal na petem mestu, bil je edini tujec v prvi deseterici. Tudi med ženskami je bila ena tekačica iz tujine med prvimi desetimi. Britanka Charlotte Morgan je v Hudajužni celo vodila, a v nadaljevanju nekoliko popustila in predse spustila Petro Tratnik. Končala je na drugem mestu, ni bila nezadovoljna, z nasmehom je za LT povedala: »Kar dobro mi je šlo do drugega vzpona, potem pa je prišel Porezen; tisti del proge je res težaven. Ampak končalo se je dobro, to je bil lep tek.« Petra je – tako kot Luka – na GM4O tekla prvič. In v konkurenci tačas najboljših slovenskih gorskih maratonk zmagala. Pa ne samo zmagala, dosegla je tudi najboljši ženski čas doslej, ob upoštevanju dosežkov na svetovnih prvenstvih. Rekordu ob rob pa moramo zapisati, da na prejšnjih tekmah palice v prvem delu tekme niso bile dovoljene. A ne bodimo pikolovski, Petrino veselje na cilju, skupaj z bratovim praznovanjem srebra, je bilo upravičeno prešerno. Po tremi na startu se je tekmovalki iz Žagoliča, ki iz leta v leto dviguje raven svojih dosežkov, kljub nekaterim zdravstvenim težavam, od srca odvalil ogromen kamen. To zmago je Petra vpisala pri vrhu svojih dosežkov, če ne prav na sam vrh. Škofjeločanka Ajda Radinja je po poškodbi nastopila presenetljivo uspešno, ob absolutno tretji ženski stopnički je stopila še na drugo v državnem prvenstvu. Novinka Mojca Koligar je bila četrta in tretja v uvrstitvi DP. Verjetno je v prvem delu tekla prehitro, tako da v strmini Porezna (strmina ji ustreza) ni uspela prehiteti več kot ene tekmice. Mojca je tekla kot novopečena članica KGT Papež. Neuradni izidi, znani v času priprave tega besedila, na peto mesto uvrščajo veteranko Mihaelo Tušar, dvakrat zmagovalko tega teka in na 11 nastopih nikoli slabšo od petega mesta med Slovenkami. Posnetki LT in izjava Mihaele dokazujejo, da je bila peta Karmen Klančnik Pobežin (nastopila je z dodatnim priimkom, ki priča o spremembi njenega osebnega statusa). Mihaela je o tem obvestila organizatorje in jih zaprosila za pojasnilo. Morda gre za razlike v številkah, izhajajoče iz morebitnih bruto in neto časov, o čemer pa tekači niso bili obveščeni. Vsekakor na cilju med tekačicama ni bilo veliko sekund razlike, med njima na cilj tudi ni prispela nobena druga tekmovalka. UPT je prinesel moški rekord. Znamko 13:32:06 Ivana Hrastovca je zamenjalo okroglih 13 ur domačina Martina Štendlerja - Tinka. Tinko je garal za ta nastop, trdno se je odločil, da naredi vse za zmago, pri tem mu je po svojih močeh pomagala družina. Uspešni nastopi v minulih mesecih in tednih, drugo mesto na Istrskem maratonu, tempo Simona Aliča na Ratitovec (njegova izjava v videu LT) in še kakšno tekmovanje so nakazovali, da je na dobri poti, ugodne vremenske razmere na dan tekme pa so bile pika na i. Sovaščanom je prinesel kup veselja, njegova zmaga je bila pravi praznik za Podbrdo. Med ženskami je lansko zmago ponovila Alenka Pavc. Tudi ona je bila odlično pripravljena, lanski oziroma predlanski čas (bila sta si močno podobna) je popravila za poldrugo uro. Presenečenje UPT je bil nastop Marte Šorli. Veteranka je svoj prvi nastop na stokilometrski progi sploh zaokrožila z drugim mestom. Za LT je povedala, da je bil to eden njenih življenjskih tekaških projektov, zavezala ga je s srebrno pentljo, in morda njeni prihodnji nastopi ne bodo več tako tekmovalni. Ampak na to ne gre staviti ... Zmagovalca Graparskega trimčka sta bila Gaber Lah in Ana Kovačič, tekla pa sta tudi tolminski župan Uroš Brežan in Ivica Vulić, nekdanji poklicni nogometaš, zdaj pa direktor novogoriške območne enote zavarovalnice Triglav. Organizatorji, TD Podbrdo in LTO Sotočje, v sodelovanju z Združenjem za gorske teke pri AZS, niso skoparili z medaljami, priznanji in nagradami. Nagrajevali so tudi domače tekače. Med navijači, ti so srčno spodbujali tekmovalce na progah, se je še posebej izkazala glasna, dobro razpoložena skupina iz Trebuše.
Izidi:GM4O:Absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci po kategorijah:seznami uvrstitev niso usklajeni s pravili PGT Državno prvenstvo, moški:enako kot zgoraj Državno prvenstvo, ženske:
Ultra Pušeljc Trail:Absolutno, moški:
Ženske:
Graparski trimček:Absolutno, moški:
Ženske:
Mini GM4O (zmagovalci):8-11 let: Žan Šubic (ŠD Tabor Žiri), Gaja Leban Jež (AD Posočje) Vsi izidi so na povezavi.
Petra Tratnik prihaja v Hudajužno. Pred njo sta Charlotte Morgan in Porezen.
Anže, Marko in Luka na cilju.
Lucija Krkoč, Petra in Charlotte. Lucija, lani tu tretja na SP, je nato odhitela po zmago v Škofjo Loko (Tek 4 mostov).
Mihela Tušar prihaja na cilj, Karmen Klančnik Pobežin pa sedi na tleh s spominsko medaljo okrog vratu.
Tinko prejema čestitke za zmago na UPT.
Alenka Pavc se je tokrat, za svojo drugo zmago, temeljito pripravljala. Tu je z delom svoje ekipe Team Pavc.
Marta Šorli ima polne roke priznanj za svoj življenjski tek na 106-kilometrski progi.
Najboljši na Graparskem trimčku.
Dobra vila Valentina Čufer je Slavku Prezlju, zmagovalcu med starejšimi veterani, v Podbrdo prinesla oblačila, ki jih je bil pozabil na Mali gori. Oprana in zlikana oziroma zložena.
Fotogalerija 1 je na povezavi. Fotogalerija 2 je na povezavi. Fotogalerija 3 je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ |
|
|
|
|
|
9. Gorski tek na Malo goro | |
|
KAMNJE 11 06 |
Kamenjci so tudi tokrat svoj gorski tek pripravili izvrstno, na roke jim je šlo še vreme, tako da je 87 gorskih tekačev prizorišče zapuščalo z najboljšimi vtisi. Njihova ocena je, da je Gorski tek na Malo goro ena najbolje organiziranih in najbolj prijaznih tekaških prireditev na Primorskem. In to seveda pomeni tudi v Sloveniji. Če že ne najprijaznejša. Zmagala sta Rok Bratina in Klementina Lemut, slednja tokrat kot članica ŠD Nanos. Mlada organizacijska ekipa, ob pomoči starejših, izkušenih sovaščanov je v pripravo teka vložila veliko energije, kar je bilo tudi videti na dan, ko so se na petkilometrsko progo s kar 800 višinci zapodila množica rekreativnih gorskih tekačev, med katerimi so bili tudi štirje državni reprezentanti (v ekipo za domače EP na Veliki planini so se uvrstili Klementina Lemut, Mihaela Tušar, Maja Peperko in Rok Bratina). Okrepila sta jih nemški tekač Sven Kopf, ki kolesari po svetu in katerega pozornost so pritegnili Kamenjci (noč pred tekmo je prekampiral v vasi), in Fužio Mijači, japonski reprezentant, letnik 1978, ki ga bralci teh zapisov že poznajo. Fužio je bil peti, 13 let mlajši Sven pa celo mesto više. Rok se tačas s treninga na daljših razdaljah preusmerja na bolj šprinterske in strmejše proge in na Mali gori je bil prepričljivo hitrejši od rekonvalescenta, veterana Simona Aliča. Domači šampion Uroš Vodopivec je bil tretji, za navedenima tujcema pa je na šesto mesto prišel Simon Strnad. Med dekleti je zmagala letos odlična Klementina Lemut, njena prednost pred veteranko Mihaelo Tušar je bila dobri dve minuti, tretja pa je bila Maja Peperko. Klementina je ob Mojci Koligar letošnje prijetno presenečenje v ženski gorskotekaški konkurenci, kar se je pokazalo na Ratitovcu. Klementina se veseli svojih lahkih nog, pa tudi preboja Mojce med najboljše, saj skupaj dokazujeta, da ju moramo kljub ne ravno rosnim letom – Klementina je letnik 1981, Mojca pa 1982 – letos uvrščati v sam vrh slovenske konkurence. Ponudba, ki so jo pripravili Kamenjci, je bila kraljevska: od kave, čaja, vode – pripeljali so jo iz doline in bila je tako dobra, da bi jo človek jedel – do tistih močnejših napitkov, več vrst sadja, domačega peciva, pašte ... do super palačink z domačo marmelado. In tja gor pod vrh Čavna so zvlekli tudi kopico nagrad, da so nekateri od najboljših imeli kar nekaj težav s spravljanjem vsega v dolino. Ne pozabimo, da Kamenjci svoje pokale naredijo iz kovanega železa in kamnov, to dvoje pa ima svojo težo. Prisotne je zabaval Peter Vodopivec, ne sicer kakšen velik poznavalec gorskega teka, zato pa je njegov jezik odlično podmazan, možganske vijuge pa domislice proizvajajo sto na uro ...
Izidi:Absolutno, moški:
Absolutno, ženske:
Zmagovalci po kategorijah:ml. člani: Rok Bratina Vsi izidi so na povezavi.
Video je na povezavi.
VJ |
|
|
|
|
|
10. Bistrški tek | |
|
ILIRSKA BISTRICA 10 06 |
Člani TD Bistrc so 10. junija 2017 pripravili jubilejni deseti tek na Črnih njivah. Štel je za članske točke PPT in notranjskega tekaškega pokala (tek na 10 kilometrov), prvič pa so mu dodali trejla na 17 in 31 kilometrov, poimenovali so ju Milanja trail. Častni pokrovitelj Bistrškega teka je bil predsednik republike Borut Pahor (ki pa ga na tek ni bilo, tisto popoldne je z zastavo mahal na nogometni tekmi Slovenija : Malta). Zmagovalca teka PPT sta bila Mihael Marinč in Ana Čufer. Štetje za dva pokala in izdatna promocija sta zagotovila za trenutno stanje PPT visoko udeležbo, na cilju smo našteli 115 tekačev. Mihael Marinč, v Hotedršici drugi, se je prvič veselil zmage na enem od primorskih tekov, medtem ko je v Hotedršici prav tako druga Kristina Bele tokrat osvojila tretje mesto, pred njo sta bili reprezentantka Ana Čufer in šampionka notranjskega pokala Katarina Ožbolt. Matjaž Cukjati iz Zagorja (ob Savi) je tudi tokrat prevozil veliko kilometrov do teka na Primorskem. Ni bil zadnji kot v Hotedršici, za njim sta v cilj prišla še dva tekača. Najslabše jo je odnesel Damijan Volk, tik pred ciljem se je od dehidriranosti zgrudil in so ga na cilj prinesli. Odpeljali so ga v zdravstveno nego, kjer so ugotovili, da njegove težave niso resnejše. Cveto Tavčar je zmagal v svoji kategoriji na vseh dosedanjih tekih, tokrat je upal, da bo zabeležil še deseto zmago (to ni uspelo nikomur). Na njegovo smolo je tekel tudi Stane Ferfila, ki se udeležuje tekem notranjskega pokala, nekdanji (jugoslovanski) državni reprezentant. Stane je bil hitrejši, Cveto je tako ostal brez zaokrožene desetice. V tolažbo mu je dejstvo, da je bil desetkrat najboljši med tekači primorskega pokala. Bistričani so tokrat svojo tekaško ponudbo obogatili s trejloma na 17 in 31 kilometrov. Na prvem je v cilj priteklo 64 tekačev in tekačic, na drugem pa 52. Udeleženci so pohvalili izvedbo in okolje, v katerem so tekli, nekoliko pa so se razhajali glede tega, ali je bilo vzponov premalo ali preveč. Za premočno zmagovalko na 31-kilometrski progi Mojco Koligar jih je bilo premalo, na primer. Pred njo so bili samo trije moški! Mojca, letnik 1982, je vzhajajoča zvezda slovenskega gorskega (in trejl) teka, po tem, ko se je letos odločila zasebnim tekom dodati tekmovalne, je osvojila že kopico prvih mest, med drugim tudi kvalifikacijski gorski tek na Ratitovec (za EP). Najslajše so ji strmine, maratonske in večje razdalje pa so zanjo mala malica. V videu o Bistrškem teku boste našli tudi pogovor z njo. Če iščete favoritinjo za Podbrdo ... Niti Franci Volkar, moški zmagovalec daljše trejl proge, še nima veliko odtečenih trejlov. Ta je bil šele njegov drugi, saj je doslej tekel ravninske teke, in to dokaj uspešno. Morda pa so trejli panoga, v kateri bo še uspešnejši. Na 17-kilometrski progi ni bilo dvomov, kdo je najmočnejši, Gašper Bregar, gorskotekaški reprezentant in eden od ambasadorjev Bistrškega teka, je zmagal z devetimi minutami prednosti. Ambasadorji so bili še Ana Čufer, Barbara Jolič in Goran Jagodnik, košarkar, ki je doma iz Podgrada. Na krajšem trejlu je tekel tudi Japonec Fužio Mijači, za malo je zgrešil absolutne stopničke, bil je četrti, zato pa je bil drugi v kategoriji. Med svojim tokratnim bivanjem v Sloveniji je bil gost Simona Strnada, skupaj sta odtekla tri tekmovalne teke in si ogledala precejšen del gorate Slovenije. Simon je japonskemu prijatelju, ki bi z veseljem prevzel vlogo slovenskega turističnega promotorja v domovini, podaril svoj pokal. Ob pokalu je bil Fužijev kovček poln še drugih dobrot s Primorske, od polente do terana, kar dobro je obtežil letalo proti Tokiu. Nekaj tekmovalcev je imelo težave z usmerjanjem na progah. Večina jih je bila z označbami sicer zadovoljnih, a pri ocenjevanju ustreznosti označb velja pravilo, da mora organizator prisluhniti tistim, ki niso – teh enostavno ne sme biti. Teklo je tudi 86 mladih tekačev, ob njih pa še nekaj deset najmlajših udeležencev cici teka. Skupno število tekmovalcev se je tako povzpelo skoraj do 350, tekači so predstavljali pet držav. Spremljali so jih dokaj številni gledalci, vsi skupaj pa so se veselili prijetnega dneva v naravi. Črne njive so se predstavile kot tekaška destinacija, ki si jo je vredno ogledati in se podati na njene proge. Proge sicer še niso označene, bistriški tekači in planinci pa so dogovorjeni, da kmalu uredijo tudi to podrobnost.
Izidi:10 km:Absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci kategorij, člani:Ž +55: Ivanka Širca (AK Pivka) Trejl 31 km:Moški, absolutno:
Ženske, absolutno:
Trejl 17 km:Moški, absolutno:
Ženske, absolutno:
Vsi izidi so na povezavi.
Trije najhitrejši teka PPT na 10 kilometrov: Matej Jurančič, Mihael Marinč, Davor Krašovec (z leve).
Barbara Jolič, ki tokrat ni tekla, in Ana Čufer.
Fuži Mijači z japonsko zastavo. Domov je odnesel poln kovček primorskih dobrot, pokal in nekaj medalj. In lepe spomine na Slovenijo ...
Franci Volkar je ugotovil, da mu trejli ležijo. Konkurenca na vrhu je vse gostejša.
Nataša Adlešič Barba je v Bistrici skoraj domačinka. Za ciljno črto nekaj sekund po končanem teku.
Tanja Božič je tokrat tekla malo bolj zares - in se veselila srebra v absolutni konkurenci.
Mojca Koligar je doslej tekla za svojo dušo, letos pa se je pokazala na uradnih tekih - in takoj skočila na vrh. Njena naslednja preizkušnja je GM4O.
Fotogalerija je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ |
|
|
|
|
|
Na Ratitovcu zmagala Cvet in Koligarjeva | |
|
ŽELEZNIKI 04 06 |
Na Ratitovcu, kjer je tekmovanje veljalo za kar nekaj konkurenc in starostnih kategorij, ne samo za točke PGT, med drugim tudi za sestavo državne reprezentance za EP na Veliki planini, sta bila najhitrejša absolutno Miran Cvet (KGT Papež) in Mojca Koligar (ŠD Kekec in Mojca). Sledili so jima Rok Bratina (TD Bovec) in Klementina Lemut (ŠD Nanos) ter Gašper Bregar (KGT Papež) in Jasmina Jelovšek (KGT Papež).
Najhitrejše ženske.
Najhitrejši moški.
Fotogalerija 1 je na povezavi. Fotogalerija 2 je na povezavi. Fotogalerija 3 je na povezavi. |
|
|
|
|
|
Top 3 Kobarid ekstrem | |
|
KOBARID 03 06 |
Hribovskih (praviloma 24-urnih) izzivov je v Sloveniji več, a so večinoma locirani na severu in vzhodu države. Na Primorskem poznamo Gorski maraton štirih občin ekstremno, ki pa vse od prve izvedbe ultraške tekme v Podbrdu ni doživel še nobene ponovitve. Za prijetno osvežitev je poskrbel Renato Lešnik, ki je med preteklim službovanjem v Kobaridu dodobra spoznal tudi tamkajšnje hribe, lani pa je predstavil zamisel, kako povezati tri markantne vrhove na Kobariškem, Krn, Kobariški Stol in Matajur, v hribovski izziv, ki nima kaj zavidati drugim podobnim preizkušnjam. Zaradi lažje sledljivosti pravila velevajo, da se na vsak vrh podamo iz centra Kobarida, in sicer izpred sedeža TŠD Gams, kamor se pred vsakim naslednjim vrhom tudi vrnemo in vpišemo v posebno knjigo (več o pravilih na povezavi). Renatova želja, kot pobudnika, je bila promovirati lepe, a zahtevne trejl poti na tem območju in hkrati spodbuditi vse, ki so željni pravih izzivov. Slednje mu je kar lepo uspelo, saj je po prvem uspešno opravljenem izzivu v lanskem letu padla odločitev, da se tudi trije Istrski tovarji (Edi Sorgo, Matej Plevel in moja malenkost) lotimo preizkušnje, pri tem pa smo se uspeli uskladiti tudi z očetom izziva Top 3 Renatom, da se družno lotimo podviga. Kljub izkušnjam in kilometrom lahko potrdim, da Top 3 nikakor ne gre podcenjevati. Ob nezanemarljivi kilometraži 70 kilometrov namreč postreže s kar 5000 višinskimi metri vzponov. Da je mera polna, se teh pet kilometrov višincev pridobiva praktično brez vmesnih kucljev, zgolj z direktnimi vzponi na tri omenjene vrhove. Kobariška trojka ponudi izredno raznolik teren, od visokogorja, kamnitega terena, gozda, do tekaških delov ... Četverica tekačev se nas je izziva lotila v soboto, 3. junija 2017, ob 5.10. Zaradi 2000 metrov višinske razlike, nadmorske višine in nepredvidljivega vremena na vrhu smo se najprej lotili Krna, na vrh katerega smo prispeli po treh urah in desetih minutah. Obveznemu slikanju je sledil povratek v dolino, po kratkem postanku in polnjenju zalog na sedežu TŠD Gams pa smo se lotili Matajurja. Čeprav je ta vzpon najkrajši, pa zato ponudi najbolj ekstremne strmine. Preudarna taktika nam je omogočila doseči vrh po sedmih urah in 30 minutah (od jutranjega starta). Ob drugem povratku v dolino so nas Gamsovci razvajali s picami in pivom, a je bilo vendarle treba kmalu naprej, saj smo kljub odličnemu tempu želeli zaključiti še pred mrakom. Zadnji vzpon na Stol se je pričakovano najbolj vlekel, še najbolj zaradi izjemno dolgega grebenskega prečenja. Vrh smo dosegli po točno 13 urah, tako da smo si lahko privoščili bolj umirjen spust. Pri tem sta se sicer že dodobra poznala pomanjkanje tekočine in sopara, a smo stisnili zobe in družno zmagovalno pritekli v cilj po 15 urah in 37 minutah, ob 20.47. Zadovoljni nad opravljenim izzivom smo ob skrbi za ponovno hidracijo in polnjenje zalog pretečeno oz. prehojeno pot analizirali še dolgo v noč.
Fotogalerija je na povezavi. Video je na povezavi.
Mitja Volčanšek |
|
|
|
Stran 14 od 31
