|
|
X-tek Dimnice 2018 | |
|
SLIVJE 16 09 |
Na petem X-teku Dimnice je teklo 85 tekačev iz Slovenije, Italije in Hrvaške. Najhitrejša sta bila Simon Strnad in Ana Čufer, oba že zmagovalca X-teka, ki sta imetnika novih rekordov. Tokrat so kot posebna kategorija sodelovali tudi jamarji, to je bilo njihovo državno prvenstvo, najhitrejši med njimi je bil 19-letni Edi Benko iz ajdovskega Jamarskega društva Danila Remškarja. Organizatorji X-teka so za mali jubilej, peto izvedbo tega v Sloveniji edinstvenega teka skozi kraško podzemlje, spremenili nekaj elementov prireditve in kaže, da so bile dobro izbrane. Prvi odmevi udeležencev so pozitivni. Spremenili so mesto starta oziroma cilja, namesto pred jamo Dimnice se je dogajanje odvijalo na vstopu v Slivje, kar je bilo logistično olajšanje za vse. Tranzicija, opremljanje za tek skozi jamski odsek, se je izkazala kot neproblematična. Jamarji iz JD Dimnice so priskrbeli čelade s svetilkami v zadostni količini, nekaj tekačev si je pred tekmo na vhod prineslo svojo opremo, nekateri pa so čelado in svetilko enostavno nosili na vsej štirikilometrski progi. Ta je bila enako dolga kot doslej, vendar zaradi spremembe starta in cilja dosedanji rekordi gredo v arhiv in vpisujemo nove. Rekorderja stare proge sta Alessandro Morassi (14:16 leta 2015) in Ana Čufer (16:15 leta 2016), Ana pa je tudi nova rekorderka. Mimogrede, Ana in drugi člani širše tekaške družine Čuferjev niso le odlični tekači, temveč tudi jamarji. Simon Strnad je vpisal še svojo tretjo zmago, Ana Čufer pa drugo. Drugi mesti sta osvojila italijanska tekača, Alberto de Cristini in dvakrat zmagovalka Nicol Guidolin, na tretjo stopničko sta stopila Amedeo Sturam iz Benečije in Tržačanka Serena Kuhar. Simon je imel na cilju izdatno prednost, Ana in Nicol sta prav tako odskočili od drugih konkurentk, a sta si bili blizu po času. Ana je bila najhitrejša tudi v konkurenci jamark, med jamarji je najboljši čas zabeležil Edi Benko, 100 metrov jamske vrvi je svojemu društvu priborila trojka Ajdovcev. Vreme je bila tudi tokrat udeležencem naklonjeno, zgodnejše jutro je omogočilo tudi zgodnejši, temeljitejši ogled proge. Ujemanje datumov teka in slivarskega tradicionalnega praznika češp je olajšalo nekatere organizacijske postopke, tekačem in njihovim spremljevalcem, med katerimi so bili številni Italijani, pa priskrbelo dodatno zabavo. Zapisati velja še, da so se domačini izkazali kot organizatorji, kot tekači pa nekoliko manj. Pri tem ne mislimo na najboljše čase, temveč na množičnost udeležbe Brkincev – ta bi lahko bila nekoliko izdatnejša. Jota je bila tudi tokrat nekaj posebnega, odlična. Na okrepčevalnici so tekači dobili vodo, kavo, čaj, cedevito, pecivo in brkinska jabolka, v vrečkah so bile kape, gobice, brkinski kis in še kakšna malenkost, vsak tekmovalec je dobil tudi tehnično spominsko majico. Pokali in medalje so bili unikatni, pokale je kot vedno oblikoval in izdelal (jamar) Bojan Spasovič s sodelavci. Med številnimi praktičnimi nagradami za izžrebane (in prisotne) tekače je bilo tudi šest naglavnih lučk. Izvedbo je zagotovilo nekaj več kot 50 prostovoljcev iz širše okolice (tudi iz Hrvaške), njihov trud so tekači nagradili z aplavzom in pohvalami. V jami, tokrat še posebej skrbno pripravljeni za tek, saj so evro od vsakega lanskega tekača organizatorji namenili Dimnicam, je bilo veliko rediteljev in usmerjevalcev, gostiteljem iz JD Dimnice so izdatno pomoč nudili jamarji iz Italije, člani SAS Trieste (Societa adriatica di scienze naturali). Glavni pokrovitelj teka je bila tudi tokrat občina Hrpelje-Kozina, ob drugih podpornikih, ki so omogočili tudi delitev bogatih praktičnih nagrad, sta svoj delež za izvedbo prispevala Fundacija za šport v okviru svojega programa Razvoj športa v naravi in zavarovalnica Adriatic Slovenica. Organizatorji so bili JD Dimnice, spletni portal Ljudstvo tekačev, ŠD Kraški tekači, TD Dimnice Slivje, Športna zveza občine H-K, vaška skupnost Šmarje pri Sežani ter seveda vaščani Slivja in tamkajšnja agrarna skupnost. Priznanja je delila županja občine H-K Saša Likavec Svetelšek. Po teku so jamarji in predstavniki domačega jamarskega društva izpeljali še prireditev ob pobratenju JD Dimnice in jamarjev iz občine Barcis (pokrajina Pordenone). Odkrili so informacijsko tablo pred vhodom v Dimnice in razstavo, s katero so se predstavili italijanski jamarji. Pred razglasitvijo izidov je žreb razdelil praktične nagrade, ki so jih prispevali Anthron iz Izole, Treking šport iz Ljubljane, Sandiline iz Kopra, športna trgovina Track&Field z Bazovice, Plama Pur iz Podgrada in še nekateri.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Jamarji:
Jamarke:
Zmagovalci kategorij:M do 29 let: Edi Benko Vsi izidi so v fotogaleriji 1. Fotogalerija 1 je na povezavi Video je na povezavi https://www.youtube.com/watch?v=mLdU-w7s5rY&feature=youtu.be
|
|
|
|
Bovec maraton tretjič | |
|
BOVEC 15 09 |
TD Bovec je 15. septembra 2018 pripravilo svoj Bovec maraton. Na ciljih smo našteli 1168 tekačev vseh starosti, nekaj več kot lani, najstarejši je bil 85-letni Fabio Ivančič. Najhitrejša maratonca sta bila Aleš Debeljak in Jasmina Pitamic Vojska. Primorska prvaka v polmaratonu sta bila Boštjan Jenčič in Lucija Krkoč. Sodelovalo je nekaj več kot 300 prostovoljcev. Pred sto leti je bilo Posočje polno pripadnikov različnih narodnosti, vrvež različno govorečih tekačev pa je bil tokrat neprimerljivo prijetnejši. Indijansko poletje je tudi Bovec maratonu zagotovilo lepo vreme, na katerega so upali že tekači štafete ljudstva tekačev teden dni pred maratonom. Za razliko od prvih dveh maratonov so bile razmere za tek prijetne, čeprav so nekateri tekači pripovedovali o vročini in visoki vlažnosti. Najhitrejši maratonci so bili na cilju izžeti, povedali so, da je bil tek težak, v nasprotju z njimi pa je najhitrejša maratonka, Jasmina Pitamic Vojska, po enoletnem presledku spet zmagovalka, na cilju razmeroma sveža. Svoj bovški osebni rekord je popravila za več kot pet minut, pred prvo zasledovalko pa je imela kar 41 minut prednosti. Vreme je omogočilo prijetne urice tudi spremljevalcem tekačev, tokrat je bilo še bolj kot običajno očitno, da bovški maraton ob tekaški pomeni tudi izletniško destinacijo. Prisotnost raznovrstne ponudbe tistega konca Posočja, seveda ob prenočitvenih zmogljivostih, je pričala, da Bovčani vedo, zakaj maraton, in s pretanjenim posluhom so organizatorji tekačem tudi tokrat pripravili posladek v obliki krafov, bovških štrukljev. Na cilju ni bilo brhkih mladenk, da bi delile medalje, vendar pripomb, ker so to delo opravili člani skupine 1313 v uniformah vojakov iz prve svetovne vojne, nismo slišali. Očitno jim je bilo salutiranje na cilju tudi všeč. Vodja organizatorjev Vasja Vitez je bil zadovoljen tako z udeležbo kot potekom prireditve, ob tem pa že razmišljal za leto naprej: »Verjetno bomo prihodnjič prijave zaprli malo prej kot letos.« Logistično pač Bovec prenese toliko obiskovalcev, kot jih je tokrat. In bolje je, da se ti počutijo prijetno, kot pa da izgubljajo živce zaradi pretirane gneče. Prek ciljne črte je šlo 31 otrok, 412 udeležencev zabavnega teka (nekaj manj kot osem kilometrov), 593 polmaratoncev (tekači so ugotavljali, da so naredili dobro kupčijo; plačali so za 21, dobili pa 22 kilometrov) in 132 maratoncev, slednjih natanko toliko kot lani. Na najkrajšem teku za odrasle sta bila med moškimi za zmago v igri skorajda sosed Bovčanov Boštjan Pangos in Mirko Cvijić, zastopnik AK Prijedor, ki je kot vedno bil posebni gost bovškega tekaškega društva. Boštjan je bil za nekaj sekund hitrejši. Med dekleti smo na stopničkah videli na primorskih pokalnih tekih dokaj pogosto prisotnost treh Kristin. Tokrat se je sredi sendviča mlajših tekmic znašla nekoliko bolj izkušena nekdanja primorska prvakinja iz Trnja pri Pivki. Tokrat najboljšim po kategorijah medalj niso podeljevali, tekači so jih enostavno prišli iskat, kar je povzročilo mešane občutke. Navsezadnje je na koncu tako zahtevnih preizkušenj, kot so bovške, prijetno stopiti na stopničke in požeti aplavz …
Izidi:Maraton, absolutno, moški:
Ženske:
Polmaraton, absolutno, moški:
Ženske:
Primorsko prvenstvo v polmaratonu, absolutno, moški:
Ženske:
Zabavni tek (8 km), absolutno, moški:
Ženske:
Vsi izidi so na povezavi http://remote.timingljubljana.si/timing/rezultati.aspx?IDtekme=3518&tip=B Fotogalerija je na povezavi https://photos.google.com/share/AF1QipMdxG60EGskgdSgiUlzmsrHUmom_wV6udQWGeOsS3Vvqsn6us4g-ySz_7quwjrngQ?key=VlRGNkswWHVXQUY2Z0hRTnRENkZhS3BPLWRxZjFR Video je na povezavi
VJ
|
|
|
|
Štafeta LT Koper-Bovec | |
|
PRIMORSKA 08 09 |
Ljudstvo tekačev je 8. septembra 2018 četrtič izpeljalo štafetni tek med severom in jugom Primorske ter ponovno povezalo oba primorska ravninska maratona, Istrski in Bovec maraton. 150 kilometrov med Koprom in Bovcem si je delilo 33 tekačev in tekačic. Pred tretjo izvedbo Bovec maratona po novem štetju (prvo zajema obdobje 1980-1985) so pripadniki Ljudstva tekačev spet povezali Koper in Bovec. Pojasnimo: Ljudstvo tekačev ni kakšna formalna organizacija, temveč oznaka pristašev teka. Ti so brez kakršnihkoli obveznosti, razen morda moralnih, ki si jih vsakdo naloži sam. LT je skupni imenovalec ljubiteljev teka v vseh njegovih oblikah, željnih prostega druženja in uživanja v gibanju. Za uspešno izvedbo Bovec maratona in prijeten tek proti severu je tekače v Kopru na pot pospremila šefica Istrskega maratona dr. Marijana Sikošek, na drugem koncu 150 kilometrov dolge trase pa je pozdrave sprejel šef Bovec maratona Vasja Vitez. Dolžina štafetnega teka je vsakokrat nekoliko drugačna, krajša. Tudi tokrat je bilo treba preteči kakšen kilometer manj. Za to gredo zasluge lokalnim tekačem, ki vsakokrat najdejo kakšno bližnjico in si poenostavijo pot. 150 kilometrov je že blizu absolutno najkrajše razdalje, pod to mejo bi se lahko spustili le še malokje, denimo med Srpenico in Bovcem, če ne bi delali ovinka prek Čezsoče. Toda tisti del poti je obvezen zaradi Antona Komaca, organizatorja prvega bovškega maratona pred 38 leti. Pri Vančarju vsakokrat sprejme štafetno palico in z njo odteče nekaj sto metrov, kar pri njegovih 77 letih ni ravno mačji kašelj. Tokrat so sprejem palice, predala mu jo je Barbara Leban, pospremili člani domače godbe, opremljeni tudi z doma izdelanimi instrumenti. Sledil je še klanec proti Bovcu, kjer so si tekači na glavnem trgu ob 21.50 nazdravili s teranom, dišečem po dveh naslovih svetovnega prvaka, Edvina in Mitje Kosovelja. A vrnimo se na začetek. Pri koprski Taverni je štafetno palico, tokrat narejeno iz dobrih 60 gramov medenine, prevzel Edi Sorgo (Istrski tovar, tekaško društvo v ustanavljanju), ob Venčeslavu Japlju spremljevalec štafete na celotni poti. Pot se je začela ob 3.45, v trdi temi in po praznih cestah. V Boljuncu je medenino prevzel Venčeslav Japelj. Zagrizel je v Kraški rob, malo pred Bazovico pozdravil sončni vzhod, v Sežani pa palico predal Stojanu Rodici. Stojan je tudi tokrat poskrbel za transfer do Dutovelj, kako mu uspe do tam števec ustaviti na zgolj osmih kilometrih, pa še ni izdal. Sklepamo, da pozna širši javnosti neznano bližnjico mimo domačih Šmarij. Posamične nastope je v predaji med Dutovljami in Zagrajcem, prek čudovite kraške pokrajine, zamenjal ekipni nastop ŠD Kraški tekači s posebnim spremljevalnim vozilom, ki je okrepilo osnovno štafetno logistiko. Šefica Milojka Klobas je poskrbela za mešano ekipo, ta pa za to, da so se kilometri hitro topili, kljub rastoči temperaturi. Zagrajec, domačija Kosoveljevih, je od prvih korakov štafete LT standardna postojanka tekačev. Kraško okrepčilo, pršut in teran, na tekače vedno dobro vpliva (sol v telesu zadržuje vodo in preprečuje dehidracijo). Prvič je tekače pozdravil tudi Lovro, sin Mitje in Mojce, bodoča tekaška zvezda. V protokol se je vključil s preskusom kakovosti sadja na okrepčevalnici. Edvin in Nives sta med tem, ko je Mitja popazil na Lovra, kamnito mizo v prijetni senci borjača opremila z dobrotami. Spremljevalna ekipa je pot nadaljevala opremljena z zalogo terana za finale v Bovcu. Kras je z Goriško povezal Matej Gabrijelčič. Vzponu do Temnice je sledil spust do Renč in v Biljah je štafetno palico predal Valterju Hvali. Odsek Bilje-Solkan je bil najbolj vroč, a ga je Valter pretekel kar dvakrat (avto je pustil v Solkanu, tekel do Bilj za ogrevanje, potem pa z Zdenko Jarc tistih 11 kilometrov nazaj do Solkana odtekel še »uradno«. Predajo med Solkanom in Kanalom si vedno rezervirajo Počasni, a drzni. Dober ducat jih je bilo tokrat, to je bila spet najbolj množična skupina štafete. Njihov šef Renato Lešnik je palico sprejel, ker pa ga ja naslednji dan čakal težak trejl, je taktirko skupine od njega nato prevzel Aleksander Kompara, frontmen z letošnjega promocijskega plakata za Bovec maraton. Dotlej najdaljši odsek (18 kilometrov), prvi od posoških, sploh ni bil naporen, Počasni so ga zmogli v teku, z rolkami in kolesi, predvsem pa z veliko dobre volje. To je bil del njihovega treninga za Bovec maraton, kjer bo spet nekaj njihovih članov premierno nastopilo na 42-kilometrski progi. Letošnja štafeta je z veseljem pozdravila dva udeleženca z Gorenjske, Darjo in Marka Dugona. Potegnila sta črto med Kanalom in Tolminom, po najmanj prijetni poti skozi soško sotesko. Spremljevalna ekipa je na verjetno najnevarnejšem ovinku poskrbela za opozorila voznikom in vse se je dobro izteklo, s celo predčasnim prihodom Gorenjcev do krožišča pred Tolminom, kjer je palico prevzel Borut Gabršček in s svojo trojko odhitel proti Kobaridu. Nekaj kilometrov je bilo še treba po glavni cesti, potem pa so preskočili Sočo in se po slikoviti desni vzporednici napotili proti Napoleonovemu mostu. Dan je ugašal, ko se je začela zadnja, s 23 kilometri najdaljša predaja. Člani TD Bovec s predsednikom Vasjo Vitezom so v pospešenem tempu dosegli Čezsočo in Bovec ter poskrbeli za doslej najhitrejši prihod na cilj. Nazdravljanje s teranom Kosoveljevih je bilo sladko, pridružila se mu je prodajalka sladoleda na glavnem trgu, ki je tekačem ponudila (brezplačno) pokušino svoje dobrote. Kako tekaču konec dobrih dvajset kilometrov dolgega teka prija sladoled, vedo samo – tekači. Prijetno utrujeni tekaški druščini so se pridružili še nekateri ljubitelji teka na dopustu v Bovcu in skupaj so zaključili čudovit dan, v katerem so spet povezali sever in jug Primorske ter uživali v njenih lepotah. Te najbolj izstopijo, ko se z njimi soočiš neposredno, kot to ne elementaren, spartanski način počnejo tekači. V Bovcu bomo spet čez teden dni. Po malem pogledujemo v nebo in po vremenskih napovedih, v upanju, da bo vreme tudi takrat tekačem tako naklonjeno, kot je bilo v času štafete. Fotogalerija je na Video je na
VJ (avtor je aktivno sodeloval pri izvedbi štafete)
|
|
|
|
Tek na Črno prst odpovedan | |
|
PODBRDO 01 09 |
25. gorski tek na Črno prst je bil odpovedan, so pa v Podbrdu razdelili priznanja gorskim tekačem, ki so odtekli ostale tri teke iz Pušeljca. Temni oblaki so se nad jubilejnim 25. Gorskim tekom Ivana Anderleta na Črno prst, najstarejšim gorskim tekom v Sloveniji, zbirali že dan pred napovedanim startom in marsikateri od tekačev je razmišljal, ali bo zlovešča vremenska napoved prekrižala načrte organizatorjev iz PD Podbrdo in tekačev. Nekateri so tudi klicali v Podbrdo, od koder so prihajala zagotovila, da tek bo. Morda bi se organizatorji odločili tek odpovedati že dan ali dva prej, toda v igri je bila še zaključna prireditev ob izteku Pušeljca, v okviru katerega je 41 tekačic in tekačev pričakovalo zaslužena priznanja za sodelovanje na KBK trejlu, teku na Ratitovec, podbrškem gorskotekaškem festivalu – in seveda na teku na Črno prst. Poldrugo uro pred napovedanim startom je v Podbrdu, zabitem z oblaki, rosilo, kmalu po tem, ko se je snemalec Ljudstva tekačev odpravil po progi na vrh, da posname prihod tekačev v cilj, pa se je dež okrepil. Razmere so se poslabšale in organizatorji so start odložili. A se vreme ni izboljšalo, nasprotno, razdivjala se je nevihta, zato so tek odpovedali. Tek v visokogorju, v nevihti s strelami, bi bilo nedopustno igranje z varnostjo tekačev. V dolini so se začeli pripravljati na predčasno razdelitev priznanj Pušeljca, medtem ko je snemalec LT na čistini pod vrhom Črne prsti doživel nevihto v vsej njeni moči, s strelami vsakih nekaj sekund, ki so udarjale vse bliže. Medtem ko je potok po tekaški stezi še posnel, je snemanje nevihte in streljanje zamenjal tek za lastno kožo, ki se je na srečo končal pod varno streho doma Zorka Jelinčiča, kjer so za mizo sedeli prostovoljci, ki so malo prej prejeli obvestilo, da je tek odpovedan. Drugi del njihovega dela, sprejemanje tekačev na cilju, je odpadlo, sad njihovega dela prejšnjega večera, sadna solata, pripravljena za sadne kupe na višini 1800 in še nekaj metrov, pa je čakala na uporabnike. Pa ne predolgo, tudi na pobudo snemalca so se v koči lotili poslastice. Medtem je oskrbnik na računalniku preverjal radarsko sliko strel v tistem koncu Evrope in ugotavljal, da so bele označbe, najbolj sveže strele, skoncentrirane ravno nad Črno prstjo, starejše pa ostajajo zahodno, proti italijanski strani. Čakanje na izboljšanje ob sadni kupi in vročem čaju ni bilo pretežko. V slabe pol ure se je nevihta preselila proti vzhodu, ostal je samo še dež, ki pa ni oviral spusta v dolino. S progo je opravil, in to v tekmovalnem tempu, Velenjčan Robert Pritržnik (GRS Celje), ki se je odločil, da bo Črna prst njegov prvi septembrski trening. V telovadnici osnovne šole se je medtem začela slovesnost za pušeljce, zbrali so se skoraj vsi iz četice enainštiridesetih, ki so izpolnili pogoj za priznanje. Organizatorji so razglasili, da so pogoje izpolnili vsi, ki so bili ob 9. uri pripravljeni na start teka, prav tako bo priznana udeležba vsem prijavljenim tekačem, ki tekmujejo v pokalu PGT. Našteli smo jih 87, med moškimi sta bila favorita Simon Alič in Rok Bratina, v ženski konkurenci pa sta bili v središču pozornosti dvakratna zaporedna zmagovalka Tina Klinar in Tržačanka Nicol Guidolin, zmagovalka zadnje tekme PGT na Otlici. Tradicionalno je startno številko z zaporednim številom tekov prevzel Peter Čufer, edini, ki je odtekel vse dosedanje teke na Črno prst, od prvega dalje. Pušeljc bo svojo pot nadaljeval tudi prihodnje leto, z nekaj manjšimi, za samo tekmovanje nebistvenimi spremembami, je povedal Jožko Dakskobler. Fotogalerija je na povezavi Video dogajanja je na povezavi
VJ
|
|
|
|
Štafeta Ljudstva tekačev Koper-Bovec 2018 | |
|
PRIMORSKA 28 08 |
Ljudstvo tekačev bo v soboto, 8. septembra 2018, v sodelovanju z Istrskim maratonom in z Bovec maratonom, pripravilo štafetni tek od Kopra do Bovca. Leta 2014 so primorski tekači iz Bovca v Koper s prvo štafeto prenesli idejo prvega primorskega (in slovenskega) maratona iz leta 1979 ter jo predali v roke organizatorjev Istrskega maratona, od tedaj pa štafeta vsako leto en dan potuje med Bovškim in Istrskim maratonom. K sodelovanju ste vabljeni vsi, ki želite s tekaškim povezovanjem zahodne Slovenije prispevati k negovanju maratonske tradicije na Primorskem, ne samo Primorci, temveč tudi drugi tekači, ki cenite in obiskujete primorske tekaške prireditve. V Bovcu so se pred 39 leti odločili izpeljati maraton z odprto udeležbo, na katerem bodo ob vrhunskih tekačih lahko nastopili tudi rekreativci. To je bil prvi poskus organizacije maratona v Sloveniji. Ni se povsem posrečil, tekači so takrat pretekli manj kot 42 kilometrov, tako da so prvi uspešno izveden maraton na Slovenskem pripravili v Radencih leta 1981. Toda Bovčani so pokazali svojo privrženost teku, bili so pionirji na tekaškem področju, ki je v naslednjih letih in desetletjih doživelo polni razmah. Njihov prvi uspešno izvedeni maraton datira v jesen leta 1981, to je bil za Tremi srci iz Radencev drugi slovenski maraton. V letih, ki so sledila, so Bovčani maraton organizirali še petkrat. Danes tekaško tradicijo Bovškega bleščeče nadaljuje mladina iz Tekaškega društva Bovec. Pripadniki Ljudstva tekačev, zbrani okrog istoimenskega spletnega portala, bomo 8. septembra 2018 s štafetnim tekom, dolgim približno 160 kilometrov, povezali Koper in Bovec ter v Posočje prenesli istrsko energijo, pomoč za uspešno izvedbo Bovec maratona (15. septembra). Štafeta bo neformalno druženje prijateljev teka. Udeležba je prostovoljna, vsak tekač poskrbi za svoje potrebe, na poti upošteva prometne predpise in sam skrbi za svojo varnost. Bo pa zagotovljena tudi pomoč predstavnikov LT, na celotni trasi bosta tekače spremljala organizatorja iz LT z vozilom. Kandidati za sodelovanje v štafeti naj se do 3. septembra 2018 prijavijo na e-naslov: Podrobnejši načrt bo narejen na podlagi prijav. V Kopru naj bi startali ob 4.00, v Bovec naj bi pritekli do izteka dneva. Koper (4.00 Taverna)-Boljunec 20 km Razdalje so približne, prav tako urnik. Tekači prenašajo 620-gramsko štafetno palico, ki bo tokrat za spremembo medeninasta, ne pa aluminijasta, dolgo 15 cm, njen premer je 2,5 cm. Osnovna naloga je preteči vso razdaljo, na posameznih odsekih lahko sodeluje poljubno število tekačev. Vsi tekači se podpišejo, podpise pa se bodo shranili v arhivu Tekaškega društva Bovec, tudi tokratnega soorganizatorja.
VJ
|
|
|
|
7. Tek na Angelsko goro | |
|
OTLICA 26 08 |
ŠKTD Sinji Vrh je imelo z letošnjim tekom kar veliko težav. Zagodlo jim jo je vreme, vendar so se spremenjenim razmeram prilagodili, otroški tek pa so odpovedali. Najhitrejša sta bila Simon Alič in Tržačanka Nicol Guidolin. 58 udeležencev, ki so tekli med izvirom Hublja nad Ajdovščino in Otlico, mimo Otliškega okna, je zelo dobra udeležba, saj bi slabo vreme lahko okrivili za še precej slabši odziv. Pihala je močna burja, nosila je dež na meji snega in leda, termometer pa je kazal šest stopinj. V primerjavi z več kot 30 stopinjami kakšen dan prej je bila nedelja prava ledenica. Da bi tekače in svoje službe čimmanj izpostavljali, so cilj prestavili tik ob vaški dom, in tekmovalci so morali prav na koncu prečkati cesto, kar je kljub rediteljski službi vedno tvegano početje. Na srečo se je vse dobro izteklo, tekači so pritekli s šestih stopinj skoraj naravnost v pokrit prostor, kjer se je dogajalo vse ostalo: pašta in palačinke, šank je bil čisto pri roki, žreb je razdelil praktične nagrade. Ampak nihče od vprašanih se ni spomnil, da bi že kdaj tekel v takšnih razmerah. Uradna napovedovalka je celo predlagala, da PGT uvedejo novo disciplino, gorski tek z močnim vetrom (burjo). Tisti, ki so stavila na Simona Aliča, so zadeli. Simon je (menda edini) na Otlico prišel z avtom, potem pa odtekel do starta – in se na tekmi vrnil na hrib. Najhitreje, edini pod 30 minutami. Simon Strnad, od katerega bi pričakovali, da bo dopolnil zmagoslavje Simonov, ni tekel, bil pa je prisoten. Ustavile so ga resnejše poškodbe, ki jih je staknil na mariborskem trejlu. Po tekmi je odhitel na urgenco, s sumom, da je nekaj reber počenih ali zlomljenih. Aliču sta sledila Elis Filipič, zdaj že stalnica na stopničkah, in mladi Denis Štenkler, iz katerega zna še kaj biti. Med ženskami je slavila tokrat edina Italijanka Nicol Guidolin, naša znanka z X-teka Dimnice, tudi že zmagovalka. Napovedala je svoj prihod tudi na graparski Tek na Črno prst (naslednji tek iz serije PGT, 1. septembra, start bo ob 9. uri). Varineja Drašler je dodala še ene stopničke, zdi se, da so ji prešle v navado, vsekakor pa osvajalca tretjega mesta, tako med moškimi kot ženskami, vlivata optimizem glede prihodnosti gorskega teka pri nas. Otroški tek so odpovedali. Tej odločitvi ne gre oporekati. Bi pa organizatorji, ki so svoje delo sicer opravili dobro in se trudili, lahko bolje izpeljali ciljni lijak. Zgrešilo ga je preveč tekačev, da bi krivdo lahko pripisali samo njim.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
|
|
|
|
17. Tek na Tabor | |
|
SEŽANA 25 08 |
Člani ŠD Kraški tekači so sedemnajstič pripravili svoj Tek na Tabor. Vreme jim ni bilo naklonjeno, pred in med tekom je krepko deževalo. Dež je lanskih 38 tekačev zbil na 33, ki pa so bili s ponudbo zelo zadovoljni. Najhitrejša sta bila Borut Terčon iz Klanca pri Komnu in Idrijčanka Sergeja Lipušček. Tek na Tabor je bila edina prireditev ob sežanskem občinskem prazniku tisto soboto, vse ostale so odpovedali. Tekači pa so znova dokazali, da slabega vremena zanje ni. Proga je bila spolzka, a večjih težav ni povzročala. Zmagovalec Borut Terčon je pogrešal nekaj močnejšo konkurenco, saj bi tako lahko tekli hitreje. Pa je bil vseeno hiter, edini je progo odtekel v manj kot pol ure. Na cilju se mu je najprej, z minuto zamude, pridružil Jurij Kovačič (iz Komna), še slabo minuto kasneje je trojko na stopničkah zaključil Luka Kofol iz Trsta, nekdanji atlet, zdaj pa rekreativni tekač in organizator tekov. Glede na to, da je bil sežanski tek predzadnji v letošnji seriji PPT za točke, poglejmo, kdo vodi v skupnem seštevku pokala. Trenutno lansko zmago brani Robert Petrovčič, bo pa o pokalih odločala zadnja tekma v Štanjelu 1. decembra. Med ženskami je Sergeja Lipušček še osmič stopila najviše in ostaja nepremagana. Pokal je osvojila že po teku v Kobaridu. Dve minuti za njo je bila na cilju Kristina Ipavec, ki je lani v Sežani prvič zmagala, tretja je bila še ena Kristina, Bele, ki je bila pred aktualno primorsko pokalno prvakinjo Rebeko Petrovčič in tretjo Kristino, Vanceta – slednja je bila v Kobaridu pred njo, na tretji stopnički. V naštevanju zmagovalk starostnih kategorij nam ni bilo treba kobariških izidov prav nič spremnjati. Organizatorji so letos običajnemu sporedu dodali žreb praktičnih nagrad ter degustacijo kraškega pršuta in terana. Oboje je bilo izvrstno in je spravilo tekače v dobro voljo. Pršut je s svojo sedem desetletij staro salamoreznico, ki še vedno reže tako, da ji novejše ne morejo blizu, ponujal nekdanji tekač Vojko Markočič iz Štanjela. Vojko je res specialist, reže samo pršut Pršutarne Lokev. Tokrat je ponudil pršut, starejši od 12 mesecev, soljen izključno s piransko soljo. Na pohodu je sodelovalo 22 članov društva Sožitje Sežana.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci kategorij:Ž 50 in starejše: Sergeja Lipušček Vsi izidi so na Fotogalerija je na Video je na
VJ
|
|
|
|
56. Štafeta treh zavetišč | |
|
COLLINA DI FORNI AVOLTRI 19 08 |
Organizatorji iz vasi Forni Avoltri v Karnijskih Alpah, pod 2782 metrov visoko goro Coglians, so tudi letos pripravili svoj štafetni tek, enega najuglednejših v svetu gorskega teka. 56. izvedba tekme Staffetta 3 rifugi (Štafeta treh zavetišč) v dolini Collina je pritegnila 121 trojk (toliko je bilo uvrščenih na listo izidov), med njimi je bilo pet slovenskih moških. Tri od njih so se uvrstile v prvo deseterico, najboljši na drugo in tretje mesto, za super ekipo iz Nimisa (slovensko Neme). Med ženskami sta bili najmočnejši ekipi iz Velike Britanije in ekipa Aldo Moro Paluzza. Domačini se imajo predvsem za Furlane in manj za Italijane, kar je odločno povedal Franco, eden od dolgoletnih organizatorjev tekme, prijatelj Edvina Kosovelja, ki že četrt stoletja prihaja v Collino. Prva leta, na začetku 90. let, kot tekmovalec, nato pa kot selektor in organizator močnih slovenskih ekip. V Collini dobro poznajo tudi njegovega sina Mitjo, dvakratnega svetovnega prvaka, oba so tudi tokrat prisrčno pozdravili. Mitja se nastopu ni odpovedal, kljub temu, da od marca ni več »aktiven«, kar pomeni, da je pri 33 letih zaposlitev v notranjem ministrstvu zamenjal za delo v gradbeni stroki, še prej pa sta z Mojca Kermavnar postala starša radovednega raziskovalca Lovra. Čeprav Mitja skorajda ne trenira, je v Collini svoj odsek gor-dol odtekel zelo solidno in prispeval k tretjemu mestu ekipe Slovenija B. Collina sicer ni na seznamu tekem svetovne gorskotekaške zveze WMRA, a vsakič pritegne odlične tekače, tokrat ob italijanskih in slovenskih še britanske in češke, tako da so tamkajšnje stopničke zelo cenjene v strokovni javnosti. Sam dogodek spremlja veliko ljubiteljev gorskega teka. Na prvi predaji, po 740 metrih vzpona, so gledalci zapolnili prostor ob progi, tako da so reditelji imeli kar nekaj dela, ko so skrbeli za prehodnost proge. Da ne govorimo, da je vsa ta nekajstoglava množica morala pravočasno tja gor, kjer ni žičnice. Štafeto sestavljajo trije tekači, prvi se dvigne za navedenih 740 metrov, drugi s čelado preteče srednji del 15 kilometrov dolge proge, pri čemer so zelo dobrodošle alpinistične plezalne izkušnje, tretji pa se z višine skoraj 2200 metrov spusti na izhodišče – in potem še nekaj dni neguje »razbite« noge. Edvin je v Collino pripeljal tri moške ekipe, za katere je napovedal, da med njimi ne bo velikih časovnih razlik, nastopili pa sta še ekipi iz Podbrda in Kamnika (KGT Papež). Ženskih ekip iz Slovenije tokrat, po prvotnih prijavah in nekaterih zapletih, ni na seznamu izidov. Na prvi predaji sta vodili štafeti iz Gemone in Rima, tretja je bila ekipa kasnejših zmagovalcev iz Nem (tretjič zapored), trenutno vodilna slovenska gorska tekača Timotej Bečan in Miran Cvet pa sta držala četrto in peto mesto in sta bila še povsem v igri za najvišja mesta. Na cilju sta bili ekipi A in B druga in tretja, razlika med njima pa je bila minimalna. A ker so bili v A namerno zbrani mlajši tekači, v B pa starejši, je med njimi tekmovalnost podžigala tudi starostna razlika. Res je, da pripravljenost Mitje zaostaja za pripravljenostjo drugih petih in da bi v kakšnih drugačnih okoliščinah lahko bilo medsebojno razmerje drugačno, tudi vprašanje zmage bi se utegnilo odpreti, a ostalo bo zapisano, da so »mladi« premagali »stare«, kar je morda lahko spodbuden znak, da prihajajo v ospredje mlade sile in da se ob kakovostnem delu z njimi lahko spet nadejamo odmevnih izidov na največjih tekmovanjih. Mitja je v izjavi (glej video) povedal, da je bo vedno na razpolago, ko ga bo reprezentanca potrebovala, pa tudi drugi starejši tekači bodo še nekaj let krojili slovenski vrh. Tretja ekipa Slovenije je bila mešana, ob najstarejšem Simonu sta tekla mlajši Aleš in najmlajši Jošt, nekdanji reprezentant, ki v letih odsotnosti iz reprezentance ni izgubil tekmovalnega naboja in ki mu je mesto med najboljšimi. Simon je na cilju potarnal, da ga je na začetku vzpona zaprlo in zato njegov čas kaže preveč minut, a osmo mesto v močni konkurenci nikakor ni neuspeh, temveč je zaokrožilo bilanco Edvinove posadke. Ko je potegnil črto, je tokratni selektor ugotovil, da je bil to najuspešnejši nastop slovenskih štafet v četrt stoletja udeleževanja tekme v Collini. Ekipnemu uspehu sta svoje s tretjima mestoma v razvrstitvi posameznikov po posameznih predajah dodala Timotej in Luka. Ugledu tekme so tudi tokrat sledila priznanja in nagrade, tudi finančne, vključno z nadomestilom stroškov za prihod najboljših ekip. Slovenci so uspehu nazdravili s teranom s kmetije Kosovelj, še prej pa so noge ohladili v bližnjem potočku.
Izidi:Moške štafete:
... 8. Slovenija C (Simon Alič, Jošt Lapajne, Aleš Žontar) 1:21:16 Vsi izidi so na Fotogalerija je na Video je na
VJ
|
|
|
|
Rekordi Slovenske planinske poti | |
|
ANKARAN 18 08 |
Danes ob 6.00 je 32-letna Katja Kegl Vencelj začela potovanje po Slovenski planinski poti (SPP) v enem zamahu. Želi si izboljšati ženski rekord, ki ga je pred štirimi dnevi, 14. avgusta 2018, postavila Vipavka Anja Klančnik. Moških rekorderjev je bilo doslej devet, rekorderki pa dve. Anja Klančnik, 40-letna ultramaratonka iz Vipave, je 14. avgusta 2018 po 600 pretečenih in prehojenih kilometrih SPP, s 45.000 metri vzponov, prispela na cilj. Pravzaprav na dva cilja. Vipavka je za obhod daljše trase SPP (tudi čez Okrešelj) s ciljem na Debelem rtiču potrebovala 11 dni, 23 ur in 49 minut. Odločila se je namreč, da teče po knjižici, v kateri je prostor za 80 žigov, za razliko od pokojne Ruth Podgornik Reš in vseh moških, ki so doslej napadali absolutni hitrostni rekord (tega ima Marjan Zupančič s časom 7 dni, 8 ur in 9 minut, postavil ga je leta 2015). Anja je prva postavila čas na daljši progi, ki torej pomeni rekordno znamko. Istočasno pa je izboljšala tudi rekord krajše proge s ciljem v Ankaranu, na kateri so se merili vsi dosedanji napadalci rekorda, njen čas je 11 dni, 23 ur in 33 minut. Ta čas je mogoče upoštevati kot rekord in popravek starega rekorda Ruth iz leta 2010 (3. avgusta je v Ankaranu uro ustavila pri 13 dneh, 6 urah in 10 minutah), saj je pretekla vse, kar je bilo treba preteči, in dodala še del poti, kar je nekoliko poslabšalo njen rekord in ga naredilo dostopnejšega za Katjin poskus. »Tek je moja ljubezen,« je povedala Anja nekaj minut po prihodu na zadnjo točko SPP, na recepciji hotela mladinskega zdravilišča na Debelem rtiču. Celotno izjavo najdete na povezavi https://www.youtube.com/watch?v=sEZNhG81Kd4&feature=youtu.be Za ljubezen narediš vse, in Anja je svoji ljubezni sledila do konca. Zadnje kilometre jo je nosila energija neznanega izvora, za tri kilometre med Ankaranom in Debelim rtičem, po 600 kilometrih poti in 45 višinskih kilometrih, je potrebovala 16 minut. Pretekla je celo avlo pred hotelsko recepcijo, pritisnila še zadnji žig, potem pa se je sesedla. Nogavic ni sezula, najbrž ni hotela šokirati svojih spremljevalcev. Žulji, nastali so v dežju na cerkljanskem koncu poti, so v tistih trenutkih predrli adrenalinsko zaščito in Anja v naslednjih minutah, urah, že skorajda ni mogla hoditi brez opore. A njen obraz je bil miren, spokojen. Cilj je bil dosežen. Noge niso bile zatečene, kot denimo pri Marjanu Zupančiču, verjetno predvsem zaradi treh masaž v zadnjih fazah poti na primorskem koncu. Vipavsko tekačico so na progi ves čas spremljali kolegi in člani njene družine, pa tudi tekaški prijatelji iz vseh koncev Slovenije. Največje breme so si naložili njeni kolegi iz Ultra Trejla Vipavske doline (angleška oznaka UTVV). Odmevi na družabnih omrežjih kažejo, da je Anjo spremljalo in se z njo veseli zelo veliko ljudi. Podobno je tudi z objavami Katje, pričakovati je, da jo bo na poti spremljala in spodbujala množica privržencev. Klančnikova je za Ljudstvo tekačev povedala: »Zelo sem zadovoljna s tem, kako mi je uspelo. Vedela sem, da sem tega sposobna, kljub temu pa me je psihološki in fizični napor presenetil. Za poskus sem se odločila trenutno, nisem kaj veliko načrtovala, seveda pa sem bila že prej fizično dobro pripravljena. V teh enajstih dneh sem spala po dve do tri ure, bila pa sem trdno odločena, da naredim vse za čim boljši čas, čeravno o rekordih sprva nisem razmišljala.« Katja ima čas, da pride do Ankarana do 5.32 v sredo, 29. avgusta, ali prej, da prevzame Anjin rekord. Njeno pot lahko spremljate na Facebook profilu Tonija Venclja https://www.facebook.com/toni.vencelj Za ljubitelje gorskega teka in trejla je torej to poletje eno zanimivejših. Moški rekord sicer počiva že tri leta, zato pa se je po osmih letih mirovanja Ruthinega rekorda razplamtela bitka za ženski najboljši čas. Katjo zaradi njenih dosedanjih dosežkov na ultrah štejemo za favoritinjo, na papirju ima veliko možnosti, da izboljša Anjin čas, ne samo zato, ker je Vipavka tekla daljšo varianto SPP. Po rekordu Anje Klančnik, prvem po daljši varianti, je smiseln razmislek o tem, katera verzija SPP je tista »prava«. Tačas je to očitno stvar okusa oziroma odločitve posameznika. Doslej so se vsi najboljši merili na krajši progi, zato ima ta v javnosti več veljave. Sporno se zdi spreminjanje dolžina oziroma trase in števila zahtevanih žigov, ki z vidika »komercialne« privlačnosti SPP ima nekaj argumentov, gledano iz zornega kota gorskih tekačev pa je moteče in podcenjujoče. Najdaljša vezna pot na svetu, za kar velja SPP, bi lahko ostajala nespremenjena in s tem »po angleško« (oni se spoznajo na tradicijo) vse bolj cenjena. Očitno tisti, ki o teh stvareh odločajo v imenu Planinske zveze Slovenije, še vedno razmišljajo tako, kot je veljalo v 19. in 20. stoletju, da se v planinah ne spodobi hiteti, uživati je treba počasi, zato se za hitrostno premagovanje SPP na zmenijo. Morda gre celo za nekakšno averzijo do tega početja. Ne zavedajo se, da so se časi spremenili in da obiskovanje planin ne more biti izven vseh kontekstov sodobnih življenjskih slogov in potreb. Sploh pa ne vedo, da so med gorskimi tekači najpogostejši in najzvestejši obiskovalci planin z najvišjimi etičnimi zavezami. Bolje bi bilo, da bi svoj pristop posodobili, sploh pa bi naredili veliko uslugo tako gorskim tekačem kot vsem ostalim popotnikom po SPP, če bi že enkrat urediti oznake poti. Ker ni pričakovati, da bodo uradne planinske strukture prišle naproti željam in potrebam gorskih tekačev ter naredile red, se bodo morali o tej dilemi še naprej odločati sami tekači. Za zdaj je izid tekme med Ankaranom in Debelim rtičem 10:1. VENČESLAV JAPELJ
|
|
|
|
17. Vzpon na Široko | |
|
MOST NA SOČI 15 08 |
ŠD Lom je 15. avgusta 2018 pripravil 17. Vzpon na Široko, tekaško in kolesarsko prireditev s kulinaričnim pridihom. Teklo je 117 tekačev, od tega 13 otrok, najhitrejša na 4,7 kilometra dolgi progi s 600 metri vzpona pa sta bila Simon Alič in Sergeja Lipušček, slednja z ženskim rekordom proge. Tokrat so zaradi del na asfaltu cestni kolesarji sodelovali netekmovalno, na daljši progi, ostali dve panogi pa sta se odvijali kot običajno. Med gorskimi kolesarji sta bila najhitrejša Luka Tavčar in olimpijka Tanja Žakelj; Tanja je popravila svoj rekord proge, postavljen pred desetimi leti, za svoj nastop pa je »okrivila« štruklje. Odlična ponudba hrane je seveda tudi letos med drugim vključevala tri vrste štrukljev, ob zmernih cenah. V otroških kategorijah gorskega teka sta ob Tolmincu Luki Močniku zmagali še sestrici Gaja in Vita Leban Jež. V konkurenci odraslih je za najboljši dosežek poskrbela Sergeja Lipušček. Profesorica matematike iz Idrije, letnik 1966, je postavila rekord proge in predse spustila samo šest moških. To je bil njen drugi nastop na Širokem. Na prvem, že pred precejšnjimi leti, ni bila med najhitrejšimi dekleti, primerjava časov pove, da je bila tokrat za kakšne tri minute hitrejša. Sergeja je kot vino, leta ji samo še dodajajo kakovost. Druga je bila Jana Bratina, ki ji materinstvo ne daje več toliko časa za trening kot prej, vendar pa je tudi ona tekla hitreje od starega rekorda. Na tretjo stopničko je stopila Varineja Drašler. Tokrat je prvič tekla s stalno startno številko, to je bila njena tretja zaporedna uvrstitev na stopničke. Duo Simonov je krojil vrh uvrstitve moških. Alič, ki se včasih odloči za start na kolesu, je bil spet dobri stari Simon, edini je progo zmogel v času pod 30 minutami. Njegov prihod v cilj naša kamera ni zabeležila, ker so start izpeljali prej, kot je bilo predvideno. Pravzaprav so se organizatorji ravnali po svojem napovedanem urniku, napoved na uradni strani PGT pa je bila drugačna, start naj bi bil 10 minut kasneje. Zato so (spet) imeli težave nekateri italijanski tekači. Na tretje mesto se je nekoliko presenetljivo uvrstil Ljubljančan Miha Juvan, sicer tudi kolesar in maratonec. Nekateri tekači, ki so hkrati tudi kolesarji, so tudi tokrat omenjali možnost, da organizatorji svoji običajni ponudbi dodajo tridelno štafeto: kolesarski vzpon, tekaški spust in tekaški vzpon (za vsak odsek drug tekmovalec, lahko pa tudi solistični nastop, v katerem tekmovalec opravi z vsemi tremi odseki – podobno kot denimo italijanski Triajur).
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci kategorij:ml. člani: Denis Štenkler Vsi izidi so na Fotogalerija 1 je na Fotogalerija 2 je na Fotogalerija 3 je na Video je na
VJ
|
|
|
|
Pobuda gorskih tekačev, repriza | |
|
LJUBLJANA 15 08 |
Po prvem izrazu nezadovoljstva gorskih tekačev nad razmerami v slovenskem gorskem teku (oziroma Združenju za gorske teke pri Atletski zvezi Slovenije) konec leta 2016, kateremu je sledilo nekaj kozmetičnih sprememb, je nezadovoljstvo v preteklih tednih kulminiralo v pripravi Pobude gorskih tekačev za sistemsko in strokovno delo v gorskem teku, peticiji, ki jo je podpisalo impozantno število tekačev, kar 90. Izvršni odbor združenja, s predsednikom Dušanom Papežem na čelu, je 16. avgusta 2018 v prostorih AZS sklical sestanek, ki so se ga udeležili skoraj vsi člani odbora in 20 tekačev, med njimi večina najboljših, sedanjih ali nekdanjih reprezentantov. Sklepov niso sprejemali, povedano pa je lahko dobra podlaga za zasuk v delovanju odbora in združenja. Med pogovarjanjem pred slabima dvema letoma in tokratnim sestankom je nekaj podobnosti, a tudi razlik. 15. decembra se je v isti dvorani zbrala podobna zasedba odbora, le da mu je predsedoval Tomo Šarf, tekačev pa je bilo dvakrat manj. Najbolj aktivna med tekači je bila Lucija Krkoč. Prvi pogovor so poimenovali okrogla miza, dejansko pa je bila fizična razporeditev sodelujočih vse prej kot to: na čelu so sedeli člani odbora, njim nasproti pa - kot učenci v razredu - tekači. Enakopravnosti v dialogu že v izhodišču ni moglo biti. V reprizi je bil govor zgolj o »sestanku«. Udeležbo 20 tekačev od 90 podpisnikov pobude lahko ocenimo kot zelo dobro, sploh glede na počitniški čas, pa tudi prisotnost reprezentantov je bila množična. Tekači so pokazali bistveno več zavzetosti kot ob nekaterih nedavnih pobudah združenja za izpeljavo promocijskih aktivnosti, kar jim v odboru zamerijo. Tokrat je najbolj zavzeto od tekačev nastopal Mitja Kosovelj, edini gorski tekač, ki je užival podporo države na vrhuncu kariere (osvojil je deset medalj na SP in EP, dvakrat je bil svetovni prvak), Lucija Krkoč se ni oglašala. Prvič so udeleženci sprejeli nekaj sklepov, kakšnih večjih premikov kot to, da so tekači v odboru dobili svojega predstavnika, pa ni bilo. Predsednik Dušan Papež je v četrturnem uvodu predstavil spremembe, ki so jih izpeljali v zadnjem času, sledil pa je bolj ali manj nevezan pogovor o posameznih točkah, navedenih v pobudi. Prvopodpisana pod peticijo Mojca Koligar je povedala, da pobuda ni mišljena kot kritika, temveč kot spodbuda za boljše delo. Med zrnjem in plevami povedanega v nadaljevanju je bilo mogoče zaznati opažanja in predloge, ki bi utegnili dejansko pripomoči k boljšemu delu v gorskotekaški organizaciji. Predsednik AZS Roman Dobnikar, ki je tudi prisostvoval sestanku, je povedal, da vsestransko podpira vodstvo združenja in izrazil prepričanje, da ima združenje zelo dobrega predsednika: »Imate predsednika, ki se bori za vas.« Težave gorskih tekačev so popolnoma enake tistim, ki pestijo svetovno atletiko. Kot predsednik AZS jim bo še naprej stal ob strani, težave pa vidi predvsem kot izziv. Povedal je, da tudi gorski tek potrebuje čimveč dobrih rezultatov, v to panogo pa bi morali pripeljati čimveč otrok. Bistvo pripomb tekačev je mogoče povzeti kot zahtevo, da se jih postavi v središče delovanja, se jim prisluhne in omogoči boljše razmere za priprave in doseganje rezultatov. Poglejmo nekaj izstopajočih predlogov, za katere se zavzemajo tekači in trener Edvin Kosovelj, pod katerega vodstvom so slovenski gorski tekači osvojili večino velikih medalj. Strokovnemu delu bi morali dati več veljave. Imenovati bi morali selektorja oziroma glavnega trenerja z licenco, znanjem in izkušnjami, ki bi sodeloval s klubskimi trenerji in na posvetih usmerjal strokovno delo. Nenehno bi moral komunicirati s tekači (letos je pogostnost tega komuniciranja še nižja kot lani), imeti bi moral stalni vpogled v pripravljenost tekačev iz reprezentančnega kroga, na pripravah bi moral biti ves čas. To bi očitno moral biti profesionalec, saj delo v prostem času ne bi bilo zadostno. Načrt aktivnosti za naslednjo sezono bi moral biti pripravljen že v decembru, takrat bi morale biti znane vse podrobnosti, da bi tekači vedeli, kaj jih čaka, kaj se od njih pričakuje, in seveda kaj jim združenje nudi v pripravah na sezono. Delo v odboru bi morali biti razdeljeno, vsak član bi moral opravljati svoje specifične zadolžitve, tako da bi tekači vedno vedeli, na koga se lahko obrnejo. Sedanji način dela, ko se vsi ukvarjajo z vsem, ni učinkovit. Reševanje zdravstvenih težav bi moralo biti urejeno načrtno in sistematično, najboljšim tekačem bi morala biti zdravstvena pomoč na voljo v vsakem trenutku. Gorski tekači bi morali imeti na razpolago pomoč strokovnjakov oziroma organov AZS, na začetku leta bi morali urediti ustrezno zavarovanje. Nehati se mora ignoriranje tekačev iz svetovnega kakovostnega vrha (Mateja Kosovelj, Lucija Krkoč …), ponovno jih je treba pritegniti in jim pomagati prebroditi težave, s katerimi se soočajo. Preveč je bilo izgubljenih sezon in neizkoriščenih priložnosti za vrhunske dosežke. Še podatek, ki smo ga slišali na sestanku. Gorski tek letos razpolaga s proračunom v višini 30.000 evrov. To je bistveno manj kot znašajo proračuni drugih panog, biatlon na primer razpolaga z milijonom evrov. Komentar LT. Naša težava je tudi v tem, da gorski tek ni olimpijska panoga in da Slovenci nismo dovolj samozavestni, da bi se znali postaviti za panogo v kateri smo tako zelo uspešni. Spomnimo: gorski tekači so po letu 1991 osvojili 43 odstotkov slovenskih velikih medalj (olimpijada, SP, EP), kar je – po podatkih OKS, s katerimi razpolagamo – daleč največji delež med posameznimi panogami. Gorski tek je slovenska "tržna niša", a se tega ne zavedamo in tega ne znamo izkoristiti. To je še toliko manj razumljivo, ker ta šport vsebuje številne elemente, ki vse bolj oblikujejo človekovo prizadevanje za zdrav življenjski slog in njegov odnos do naravnega okolja. Kot rečeno, sklepov na sestanku niso sprejemali, Dušan Papež ga je zaključil z željo, da bi bolje sodelovali. Z iztržkom pogovarjanja tekači niso najbolj zadovoljni, spomin na (ne)uspešnost okrogle mize pred dvema letoma je še živ. Mojca Koligar je še naprej prepričana, da bi lahko s pravimi ljudmi na pravih mestih naš gorski tek lahko dvignili zelo visoko, kar pa bo s podcenjevanjem tekačev in stroke ter brez načrtnega dela, če se bo to nadaljevalo, ob sprijaznjenosti dobršnega dela tekačev, zelo težko. Ironija usode. Reprezentantka, državna prvakinja Mojca Koligar je tačas poškodovana in njen odhod na SP v septembru je pod vprašajem. Prepuščena je sama sebi in svoji iznajdljivosti, (doslej) brez prave pomoči združenja. Priložnost, da njegovo vodstvo dokaže, da tekače jemlje resno, je tako rekoč pred nosom. VENČESLAV JAPELJ
|
|
|
|
Conditus Taležlauf 2018 | |
|
RIBNO PRI BLEDU 12 08 |
Športno društvo Ribno je 12. avgusta 2018 sedmič pripravilo svoj Taležlauf, tokrat poimenovan po glavnem sponzorju Conditusu (kremšnit zato ni manjkalo). Teklo je 67 odraslih, trikilometrskega pohoda se je udeležilo 43 otrok. Najhitrejša na malo manj kot deset kilometrov dolgi progi s približno 500 višinci sta bila najhitrejša Gašper Bregar, državni reprezentant v gorskem teku, in Ivi Žlogar. Gašper je postavil rekord proge. Taležlauf sodi med manjše, butične teke, ki s tekačem vzpostavijo pristen odnos, njihova ponudba pa prekaša običajne ponudbe tekaških prireditev. Seveda je s takšnimi značilnostmi Taležlauf popolna negacija tistega, kar naj bi veljalo za Gorenjce, pregovorno ne najbolj širokosrčne. Organizatorji, vodil jih je Miha Valant, sin Frenka, enega boljših slovenskih tekačev znotraj svoje starostne kategorije, so se tudi letos potrudili, pomagali pa so jim sponzorji. Predhodna prijava je veljala deset evrov, na dan teka si za startno številko plačal 12 evrov, za ta denar pa dobil tekaču in okolju prijazen tek, obilno pogostitev in še praktično darilo. Del startnine bo ŠD Ribno namenilo enemu svojih članov za nakup zdravstvenega pripomočka. Trasa poteka po makadamskih in gozdnih poteh ter stezah med drevjem, večinoma v senci gorenjskih gozdov. Startu pri hotelu Ribno sledi spust, potem pa se proga vzpenja in spušča, vzponi pa so tekaški (razen za tiste, ki so pozabili kdaj pa kdaj potrenirati klanec). Zadnji del se zategne, tam se tek konča, zadnjih nekaj sto metrov pa je spusta, na katerem moraš paziti na korenine. Tekačem so bile na voljo tri okrepčevalnice, na cilju pa veliko sadja, tekočine in – logično – kremšnit. Sledil je topli obrok, za spremljevalce, ki so se na cilj lahko potegnili z vozili, pa je lovska koča poskrbela s svojo ponudbo. Med ponudbo moramo uvrstiti tudi izreden razgled s ciljnega prostora na Bled in okolico. Tek ima povsem upravičeno dodatek k imenu »Cilj z razgledom«. Zmagovalec Gašper kljub rekordnemu času na progi ni izgubil duše, tako da je bil dveinpolminutni zaostanek afganistanskega Slovenca Bashirja razmeroma skromen. Tema dvema gorskima tekačema je sledil pretežno ravninski tekač Miroslav. Ivi je bila na cilju pred 12 let mlajšo Špelo, tretjo stopničko pa si je priborila Polona, znanka s Rexovih tekov Ljudstva tekačev. V videu, ki smo ga pripravili, so naši sogovorniki komentirali tek in pohvalili organizatorje. Zmagovalec Gašper je napovedal, da pride tudi prihodnje leto, saj je zanj Taležlauf odličen trening in prijeten dogodek. Podobno je ocenila tudi zmagovalka Ivi. Med udeleženci je bil že tretjič Kraševec Stojan Rodica, Kraševka Rada Milič je v Ribnem tekla drugič, prvič pa je na tem teku nastopil Vipavec (iz Podnanosa) Ervin Furlan. Nekaj primorskih tekačev, pripadnikov Ljudstva tekačev, je tokrat imelo druge opravke, najuspešnejši med njimi, Simon Strnad, je tekel na Višarjih. Izidi so (bodo) objavljeni na spletni strani teka.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci kategorij:M do 19: Jernej Globočnik (Gimnazija Franceta Prešerna) Fotogalerija je na Video je na
VJ
|
|
|
|
7. Šmarski tek | |
|
ŠMARJE PRI SEŽANI 04 08 |
Vaška skupnost Šmarje pri Sežani je v sodelovanju s ŠD Astraea Tours in ob pomoči kolegov, tekaških zanesenjakov, pod taktirko Stojana Rodice na prvo avgustovsko soboto sedmič pripravila večerni Šmarski gorski tek, veljaven za članske točke PGT. Tekel je 101 tekač, najhitrejša sta bila Simon Strnad in Lucija Krkoč. Šmarčani nadaljujejo s pripravljanjem edinega gorskega teka v PGT v večernem terminu in tekači so se tudi letos odzvali v enakem obsegu kot lani (lani 100 udeležencev). Vročina je bila tokrat manj nadležna, termometer je ob startu kazal 32 stopinj, medtem ko so jih lani beležili kar 37. Tekači so bili na to pripravljeni, organizatorji so jih opozorili na te okoliščine in previdnost, ob tem pa pripravili vrsto osvežitev, od tuširanja na progi do velikih količin sadja na cilju. Edina pripomba, ki smo jo slišali, je letela na lokacijo vodnih osvežitev na progi; te bi morale biti razporejene tudi na prvih, ne samo na zadnjih kilometrih proge. Primerov dehidracije tokrat ni bilo. Simon Strnad je ponovil lansko zmago, Uroša Rozmana pa je z lanskega drugega mesta zrinil Tomaž Ferjančič. Četrti je bil Suhi, triatlonec Aleš Suhadolnik, ki se pripravlja na SP v ironmanu in mu krajši teki pomagajo izboljševati hitrost. Simon je v minulih dneh na Trejlu orhidej zabeležil drugo mesto (po padcu), na štafetnem teku v Miljah pa je njegova trojka v ostri konkurenci stopila na tretjo stopničko. Med ženskami je lanska zmagovalka Rebeka Petrovčič najvišje mesto na stopničkah prepustila Luciji Krkoč; to je bil prvi uradni tek šampionke po porodu pred petimi meseci. Tretja je bila Varineja Drašler, druga na predhodnem teku v Jaznah. Nekoliko moramo popraviti podatke o tej mladi tekačici, novinki na progah PGT, zapisane v poročilu iz Jazen: Varineja ni več tabornica, študentka pa je še, in ni Ljubljančanka, temveč Vrhničanka (v Ljubljani je obiskovala srednjo šolo). Tako ona kot njena mama Nataša sta stali na drugi stopnički v kategorijskih razvrstitvah Šmarij. Četrta je bila Tanja Božič, ki je šesto mesto na Jaznah nadgradila z uvrstitvijo tik pod stopničke. Tino Mavrič, zadnji čas odsotno s primorskih tekov, je z izvedbo kolesa na ciljni črti nadomestila Simona Glavan. Tekla je – kot vsakokrat – tudi skupina italijanskih gorskih tekačev, ki pa je imela pripombe na objavo napovedi teka na spletni strani Krasnadlani in obljubo popustov. Za osvežitev je poskrbel nov bazen, tudi tokrat so izžrebali dobitnika pršuta, za konec je sledil nastop plesalk/telovadk na drogu, ki postaja zaščitni znak tega teka. Na progi je tekače spodbujal bobnar Ajk. Naslednji tek iz serije PGT bo 15. avgusta Vzpon na Široko v Mostu na Soči, znan po obilni kulinarični ponudbi tekačem.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci kategorij:ml. člani: Denis Štenkler Vsi izidi so objavljeni na Fotogalerija 1 je na Fotogalerija 2 je na Fotogalerija 3 je na https://www.youtube.com/watch?v=sYv7NzPT2og&feature=youtu.be
|
|
|
|
12. Tek na Bevkov vrh | |
|
JAZNE 22 07 |
Društvo za oživitev podeželja Jazne je 22. julija 2018 dvanajstič, tudi tokrat za odlično oceno, pripravilo svoj tek na Bevkov vrh (nekaj manj kot šest kilometrov dolžine in 500 metrov vzponov). Tekli so 104 tekači (lani 100), od tega 88 odraslih in 16 otrok, zmagala pa sta Jošt Lapajne in Saša Pisk. Od serijskega zmagovalca v PGT Simona Strnada je bil tokrat hitrejši Jošt Lapajne, več kot dvakrat mlajši (24 proti 51) talent slovenskega gorskega teka, ki pa je nastope za državno reprezentanco pred leti opustil, ker ga motijo neurejene razmere v združenju za gorski tek. Na domačem terenu je njegova prednost pred Simonom Svetovnim, lanskim zmagovalcem, znašala dobri dve minuti. Gorenjec Uroš Rozman na primorskih gorskih tekih ne teče ravno pogosto, Jazne pa so mu pri srcu. Lani je bil drugi, letos pa ga je Jošt porinil na tretje mesto. Jošt je za LT povedal, da je tek na Bevkov vrh izbral za preizkus pripravljenosti pred 34-kilometrskim trejlom na sarajevski Jahorini ta konec tedna, dosežek v Jaznah pa je spodbuden. Na vprašanje, ali razmišlja o kandidaturi za reprezentanco, pa Jošt odgovarja, da je za letos ta tema mimo, za prihodnje leto pa je takšna možnost še povsem odprta, če se bodo razmere v združenju uredile in če bodo dane možnosti za sistematične in strokovno vodene priprave reprezentančnih kandidatov na nastope. Zmaga domačinke Saše Pisk je bila pričakovana, za poldrugo minuto je bila hitrejša od Varineje Drašler, veteranka Mihaela Tušar pa je lansko drugo mesto zamenjala za tretje. Ljubljančanka Varineja je tabornica in študentka, letnik 1995, v gorskih tekih pa je novo ime. Morda jo bodo prve stopničke spodbudile, da bo vztrajala v tem čudovitem, a napornem športu. Naslednji tek iz serije PGT bo Šmarski tek, 4. avgusta 2018 v Šmarjah pri Sežani. To je edini tek serije PGT, ki se začenja zvečer, ob 18.30.
|
|
|
|
11. Tek po Šentviški planoti | |
|
PONIKVE 01 07 |
Smučarsko skakalni klub Ponikve je v kraljestvu Jake Hvale na prvi julijski dan enajstič pripravil svoj gorski tek. Zmagala sta Simon Strnad in Marta Švigelj. Teklo je 58 odraslih in 10 otrok. Na Ponikvah so dela v teku: dan prej so na novo prekrili streho koče, ki jo širijo, v naslednji fazi pa se bodo lotili prenove 20- in 40-metrske skakalnice. Tudi tokrat je bila ta lokacija start in cilj gorskega teka po poteh Šentviške planote, dolgega 8800 metrov ter s 400 višinskimi metri vzponov in spustov. Za tekače je bila to priložnost, da po daljšem času spet lahko tečejo pri nižjih temperaturah, termometer je malo pred startom namreč kazal 13 stopinj. Skupinica italijanskih tekačev je zamudila start in je pohitela za ostalimi, med katerimi je bil tudi favorit, Simon Strnad, ki je na Šentviški planoti prvič zmagal pred petimi leti – to je bila njegova prva zmaga v pokalu PGT. Tudi tokrat je cilj dosegel prvi, presenetljivo blizu pa mu je bil Elis Filipič. V svoji izjavi za LT je Simon priznal, da je pričakoval Elisovo zmago, saj čuti posledice naporov zadnjih dni. Ne sicer reXovega teka dan prej, pač pa nastopa na članskem svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu na Poljskem. S 46. mestom med 72 tekači je Simon, najstarejši tekmovalec, zelo zadovoljen. Tretji je bil domačin Borut Mlakar, četrti pa najhitrejši od italijanskih tekačev Giorgio Turel. Med ženskami je svojo drugo zmago v PGT slavila Marta Švigelj (lani druga). Ta proga ji zelo ustreza in bila je razpoložena, je povedala na cilju. Druga je bila Urša Trobec, tretja Mihaela Tušar (lanska zmagovalka), ki z GM4O vleče poškodbo, odneha pa ne, četrta pa (letos v zelo dobri formi) Ivica Žlogar. Med mladimi tekači, ki so se spopadli s krajšo, a vseeno zelo (pre?)naporno progo, je Luka Močnik premagal lanskega zmagovalca Aljošo Kranjca, Gaja Leban Jež pa je ponovila lansko zmago. Proga je bila enako dolga za mlajše in starejše dečke in deklice. Prireditev si je ogledal (tekla sta njegova starša) »Panikuc« Jure Šuligoj. Na takšnih tekih redko nastopa, raje izbira med najzanimivejšimi tekaškimi in gorskimi prireditvami. Nekaj dni pred tem tekom je z Bojanom Ambrožičem nastopil na Monte Rosa Skymarathonu (35 km, 3500 m vzpona). Uvrstila sta se na 26. mesto med 105 moškimi dvojicami, ki so končale tek. Naslednji tek PGT pripravljajo v zamejstvu v Reziji (Stolvizza). Val ResiaVertical bo štel za udeležbo, start pa bo 7. julija ob 17. uri.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci kategorij:ml. člani: Denis Štenkler Vsi izidi so na Fotogalerija je na Video je na
VJ
|
|
|
|
12. reXov tek | |
|
IZOLA, KOPER 30 06 |
Zadnji junijski dan se je iztekel ducat reXovih tekov, namenjenih tako tekaškim začetnikom kot izkušenim tekačem. Zmagovalca zadnje izvedbe sta bila Simon Strnad, to je bila njegova peta zmaga na tem teku, in Zala Lenarčič, 10-letna članica AK Pivka, ki je v odsotnosti sestre Neže, trikratne zmagovalke, poskrbela za družinsko slavje. Skupno sta bila najuspešnejša Simon in Barbara Adamič. Organizatorji so za zanimivejši zaključek razglasili skupno najuspešnejše na 12 tekih, pri čemer so upoštevali uvrstitve med prvo trojico (prvo mesto 3 točke, drugo 2, tretje 1) in točke za zadnji tek podvojili. Tako je Simon s petimi zmagami prišel do 18 točk, Mitja Volčanšek je z drugim mestom dopolnil svojo točkovno bero in tudi v tej konkurenci zasedel drugo mesto, podobno se je odrezal Boštjan Dolgan z dvema tretjima mestoma. Edino Neža bi lahko Barbari odvzela skupno prvo mesto, a je njena odsotnost že pred startom poskrbela za potrditev zmage domačinke. Zala je na stopničke stopila še enkrat, tokrat za sestro, tretje mesto pa je kljub odsotnosti ubranila Kristina Bele, rekorderka proge s časom 17:33. Moški rekorder je Žan Žepič s časom 14:10. Na 12 tekih smo našteli 282 nastopov, na zadnjem tudi skupine hitrohodcev iz AK Koper. Pripeljal jih je trener, proslavljeni Fabio Ruzzier, med njimi je bila še sveža mladinska državna prvakinja na 5000 metrov Eva Čanadi. Kljub temu, da tehnika teka omogoča tekačem višje hitrosti in boljše čase, so se hitrohodci izkazali z dobrimi nastopi, neobičajen trening pa so ocenili kot dober. Še en Fabio je sodeloval. Fabio Ivančič »s hriba« je bil tokrat še bolj radodaren do sotekačev in organizatorjev, zasul jih je z darili in okrepčili, da jim je bilo kar nerodno. In seveda je tudi tekel, kot običajno si je izposloval predčasni start, »da me ne boste predolgo čakali«, pridružili pa sta se mu dve dekleti. Kaže, da prinašanje okrepčil postaja tradicija, saj so se Karolininim mafinom pridružili še drugi prispevki, tako da so (zaradi velikih količin) imeli nekaj težav s konzumiranjem. Zadnji tek je tako potrdil duha te prireditve, izvirne za naše kraje in dobrodošle popestritve v množici komercialno usmerjenih tekov. Do naslednjega Istrskega maratona je še daleč, je pa blizu naslednji X-tek Dimnice, iz katerega izvira zamisel o reXovem teku. 16. septembra bo ekipa prostovoljcev Ljudstva tekačev v Slivju pripravili peti tek po kraškem podzemlju in površini, nato pa bodo verjetno sledile nove izvedbe reXovega teka, čemur bodo dodali še kakšen trejl ali gorski tek v Istri. Temu moramo dodati še kakšnega od prijateljskih tekov, pri katerih sodelujejo člani organizacijske ekipe reXovega teka, prvi naslednji bo sežanski Tek na Tabor 25. avgusta. Seveda pa je treba po vročini teči s pametjo, vsaj nekaj dni ali tednov pavze bo dobro delo.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Vsi izidi so na Facebooku:
Skupno (točke prvih treh na 12 tekih):Moški:
Ženske:
Fotogalerija je na Video je na
VJ (avtor je član ekipe organizatorjev teka)
|
|
|
|
Kobariški tek in sejem | |
|
KOBARID 23 06 |
Kobarid je tudi letos svoj tek ponudil v okviru tradicionalnega sejma. Dogajanje v središču mesta je bilo pestro, ponudba bogata, tekače pa so spodbujali številni gledalci. Na progi za odrasle sta bila najhitrejša Italijana Robi Clarig in Sergeja Lipušček. V dvoboju mladih tekačev, članov domačega TK Kobarid in tolminskega AD Posočje, so bili za eno zmago uspešnejši slednji. Turistično že dodobra napolnjeni Kobarid je v soboto dihal s športnimi pljuči. Sejemsko ponudbo so dopolnjevali košarkarji s svojim turnirjem trojk, v mestu so se na svoji 300-kilometrski poti ustavili kolesarji iz slovenske soseščine, ves popoldan pa so ulica in poti okrog Kobarida oživljali tekači. Na kobariško vabilo se jih je odzvalo 179, 63 odraslih in 116 otrok. Zmagovalec iz Italije je pohvalil desetkilometrsko progo, predvsem pa se je veselil zmage v tujini. Ervin Furlan je bil za malo pred tako rekoč domačinom Andrejem Kutinom, četrti pa je bil Žiga Rot, ki je tisto popoldne preživljal malo na tekaški progi in malo na košarkarskem mini igrišču. Kot domačin ni imel težav s »čitanjem« proge, za razliko od skupine drugih tekačev, ki jih je strgan trak na progi speljal na krivo pot, tako da so pretekli nekaj sto metrov preveč. Med ženskami je letos še vedno nepremagana prva favoritinja PPT Sergeja Lipušček. Tudi njej je kobariška proga všeč, ni pa brez pasti in od tekača zahteva pozornost. Sergeji so sledile kar tri Kristine: Ipavec, Vanceta in Bele. Prve tri so na stopničkah stale povsem enako kot v Ilirski Bistrici, le da je Ipavec tamkajšnji zaostanek treh minut zmanjšala na manj kot minuto, Vanceta pa je za njo zaostala natanko toliko kot zadnjič, osem sekund. Niti Bele svojega četrtega mesta izpod Snežnika ni zamenjala za kakšno drugo, je pa zaostanek nekoliko zmanjšala. Kot je že nekaj časa pravilo v PPT, so bili otroci številnejši od odraslih, kljub temu, da so bile ekipe tokrat manj številne, zlasti tiste iz oddaljenejših krajev, konkurenca pa manj ostra. Na domačem teku je nastopil najperspektivnejši kobariški tekač, 14-letni Svit Kramar Roš, ki – tako kot sestra Eva Klara, slovenska prvakinja na 2000 m - redno nastopa na italijanski strani meje. Njegov zadnji odmevnejši nastop je bilo enajsto mesto na italijanskem državnem prvenstvu v krosu. Svitova zmaga je bila ena od štirih, ki jih je vpisalo TK Kobarid, pet pa so jih vknjižili njihovi sosedi iz Tolmina. Pred tekači PPT je poletna pavza, naslednji tek bo Tek na Tabor 25. avgusta v Sežani, namenjen članom. Mladina bo tekla šele 15. septembra v Bovcu.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci kategorij:Ž 50 in starejše: Sergeja Lipušček Mladina:Deklice 2011 in mlajše: Sara Fortunat Vsi izidi so na Fotogalerija je na Video je na
VJ
|
|
|
|
11. reXov tek | |
|
IZOLA, KOPER 16 06 |
Predzadnji reXov tek, 11. po vrsti, je pritegnil 17 tekačev, ki jih je hladil prijetni vetrič. Bilo je še prezgodaj za pravo vročino, po teku pa je prijal skok v vodo (morje ne bi moglo biti bolj pri roki). Zmagovalca sta bila Izolan Mitja Volčanšek in Pivčanka Neža Lenarčič. Lenarčiči so tokrat s seboj pripeljali maline, nekaj kot darilo tekačem, nekaj jih je bilo na voljo za nakup. Bile so izvrstne in so po teku – teknile. Neža je ponovno stala na najvišji stopnički in ima pred zadnjim reXovim tekom lepe možnosti, da je tudi v skupnem seštevku najboljša. Na zadnjem od ducata tekov bodo namreč organizatorji pregledali uvrstitve med tri najboljše in sešteli točke (1. mesto 3 točke, drugo 2, tretje 1). Zadnji tek bo ponudil dvojne točke, za zmago torej 6 točk. Šampanjca ne bo manjkalo, dobili ga bodo vsi na stopničkah. Novinka na teku je bila Anesa Kurbegović (letnik 2001), to je bil sploh njen prvi »uradni« tek, a se je že veselila srebrne medalje in časa pod 20 minutami. Doslej najuspešnejšega udeleženca reXovih tekov Simona Strnada so na isti dan v Podbrdu pozdravili kot zmagovalca Gorskega maratona štirih občin. Tja se je dan pozneje odpravil Edi Sorgo, v Izoli bronast, Iztoku Možini je delal družbo bosih nog, v Podbrdu pa je na 12-kilometrski progi zasedel peto mesto. Edi je, tako kot Mitja, pripadnik tekaškega kolektiva Istrski tovar (v ustanavljanju). Zadnji reXov tek bo na sporedu 30. junija, potem pa se bo ta tekaška prireditev poslovila. Kaj se bo z njo dogajalo v prihodnje, je še povsem negotovo, bodo pa pri določanju usode tega teka izvirne zasnove glavno besedo imeli organizatorji prostovoljci iz Ljudstva tekačev in tekači. Če si bodo močno želeli še novih izvedb reXovega teka, se zna zgoditi, da jih bodo tudi dobili …
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Fotogalerija je na Video je na
VJ (avtor je član skupine organizatorjev reXovega teka)
|
|
|
|
Podbrški gorskotekaški festival | |
|
PODBRDO 16 06 |
Zmagovalci najprestižnejših tekov festivala teka v Podbrdu so bili letos Simon Strnad in Mihaela Tušar (GM4O) ter Janez Justin ml. in Klara Bajec (UPT). V okviru letošnjega PTRF (Podbrdo Trail Running Festival, Gorskotekaški festival Podbrdo) so prizadevni organizatorji, ki so jim pomagali predstavniki prijateljskih tekov, ponudili standardno paleto tekov: ultra trejl, gorski maraton, trimček in teke za mladino, tudi za konkurenco slovenskega pokala. Teklo je približno 400 tekačev iz 16 držav, največ na gorskem maratonu, ki pa tokrat ni štel za državno prvenstvo, zato je bila konkurenca nekoliko razredčena. Na najvišji stopnički GM4O sta stala zmagovalca zadnjih let v Primorskih gorskih tekih Simon Strnad in Mihaela Tušar. Za Simona smo se že navadili, da vsakokrat znova zbere neizmerno energijo za nastop, saj ga tekmovalnost še vedno, kljub veteranski starosti, močno stimulira. Mihaela je, kar zadeva podbrški gorski maraton, še večji fenomen. Od 17 izvedb je kar na desetih stala na stopničkah za najboljše absolutno, zmagala pa je trikrat (2006, 2013, 2018). To jo postavlja prav na vrh med ženskami, nobena ni bila uspešnejša od Mihaele. Letos niti približno ni pričakovala tako visoke uvrstitve, a na progi ji je steklo in na cilj je pritekla z dobrimi petimi minutami prednosti pred Katarino Ferlin in še dodatnih sedem pred Britanko Lindsey Gillian. Katarina, ki smo jo pred kratkim videli zmagati v Ilirski Bistrici na 31-kilometrskem trejlu, je letošnja novinka na tako dolgih progah in niza uspeh za uspehom na slovenskih gorskih tekih. Simonu je z enajstimi minutami zamude sledil Matic Čačulovič, še slabo minuto je bil počasnejši Boštjan Pintar, nekdanji reprezentant v gorskem maratonu. S posebno pozornostjo so v Podbrdu po skoraj 14 urah teka na 106 kilometrov dolgi progi Ultra Pušeljc trejla pozdravili zmagovalca Janeza Justina mlajšega. Domači as, tudi že zmagovalec na tej progi, Martin Štendler je bil drugi z zaostankom dobre četrt ure. Med ženskami je slavila Klara Bajec.
Izidi:UPT, moški absolutno:
Ženske:
GM4O, moški absolutno:
Ženske:
Trimček (12 km), moški absolutno:
Ženske:
Mini GM4O:Fantje 8-11 let: Timotej Krašovec (AK Sevnica)
VJ
|
|
|
|
10. Gorski tek na Malo goro | |
|
KAMNJE 10 06 |
ŠKTD Kamnje-Potoče je 10. junija 2018 zaokrožilo prvo desetico svojega gorskega teka na Malo goro pod Čavnom. Teklo je 76 gorskih tekačev, najhitrejša sta bila Timotej Bečan in Jasmina Jelovšek, posebni gost organizatorjev pod taktirko Gregorja Vodopivca pa je bil olimpijec Klemen Bauer, biatlonec, a tudi športnik, ki obvladuje še marsikatero drugo panogo. Sredi tedna pred gorskim tekom so v Kamnjah izpeljali neformalno tekaško druženje. Tekači so se pomerili v več kvalifikacijskih skupinah, tekli so na 700 metrov dolgi progi s 100 višinskimi metri, najboljši pa so se med seboj pomerili v finalni tekmi. Najuspešnejši je bil Anej Likar. Sledilo je druženje tekaških prijateljev. Nedelja je prinesla čudovito vreme, brez kapljice dežja, z veliko sonca, a na gozdni progi to ni bilo moteče. Rekorda ni bilo, se je pa zmagovalec Timotej Bečan, ki je svoj osebni rekord na tej progi izboljšal za štiri minute, približal rekordni znamki Simona Aliča. Tokrat je bil Alič drugi, tretji pa je bil Simon Strnad. Med ženskami je zmagala Jasmina Jelovšek pred Jana Bratina, ki pa porodu spet teče, in to zelo hitro, kljub pomanjkanju treningov. Tretja je bila Mihaela Tušar, edina, ki je na vseh dosedanjih tekih na Malo goro osvajala absolutne stopničke. Danilu Pudgarju, zimskemu olimpijcu in gorskemu tekaču, se je tokrat pridružil Klemen Bauer, še en snežni olimpijec, aktualni član biatlonske reprezentance. Klemna so organizatorji posebej povabili in z veseljem (in radovednostjo) se je odzval. Izkazal se je tudi tekaško, na zahtevni, petkilometrski progi z 800 višinskimi metri je bil peti. Bil je v središču pozornosti in je rade volje odgovarjal na številna vprašanja. Nastopil je še en tekač, ki ga ne vidimo ravno pogosto na gorskih tekih. Ultramaratonski kolesar in tekač Andrej Zaman, organizator ajdovske ultratekaške prireditve 100 ob Mrzli reki, se pripravlja na več kot 7000 kilometrov dolgo kolesarjenje med Nordkapom in Tarifo (južna Španija), za ogrevanje pa bo naslednji vikend, štiri dni pred Nordkapom, tekel na stokilometrski ultri v Podbrdu. Gorski tek mu je bil izziv, prijal mu je, čeprav je v primerjavi z drugimi običajnimi nastopi zelo kratek. Tudi deseta izvedba teka je bila takšna kot vse prejšnje, polna dobre volje (tudi po zaslugi jezikovno neumornega povezovalca programa Petra Vodopivca, sicer predsednika krajevne skupnosti) in gostoljubnosti organizatorjev, s polnimi mizami in obveznimi palačinkami, da si oblizneš vseh deset prstov. Prireditev so zaključili z žrebanjem lepih nagrad, druženje pa se je v prijetnem okolju koče na Mali gori nadaljevalo še tudi po njenem izteku. Naslednji tek iz serije PGT bo sobotni Gorski maraton štirih občin oziroma tekaški festival v Podbrdu, ki bo potekal še tudi v nedeljo.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci kategorij:ml. člani: Timotej Bečan Vsi izidi so na http://www.primorskigorskiteki.si/ Fotogalerija je na Video je na
VJ
|
|
Stran 10 od 31
