Tek po ulicah Cerknega 2014

CERKNO

20 09
 2014

V Cerknem so 20. septembra 2014 izpeljali deseti, zadnji tek v letošnjem mladinskem pokalu PPT. S po tremi zmagami so bili najuspešnejši AD Posočje, OŠ Idrija in OŠ Cerkno. Premočni ekipni zmagovalec sezone 2014 je AD Posočje.

Za razliko od prejšnjih tekov sta startne liste pomagala polniti domača cerkljanska in idrijska osnovna šola. Mlade tekače, med katerimi je precej talentov, bi bilo lepo videti na primorskih tekih skozi vse leto, ne samo na koncu sezone. Večina zmagovalcev po kategorijah je bila znana že pred Cerknim, z izjemo najmlajše kategorije deklic (2007 in mlajše). Miša Sardoč (ŠD Nanos) in Evita Ivančič (TK Kobarid) sta skrbeli za napetost do konca. Miša bi z zmago osvojila prvo mesto in skupni pokal, toda v Cerknem je bila Evita hitrejša za dve sekundi. Končna bilanca je po pet zmag in eno drugo mesto za vsako od deklic (šteje šest najboljših tekov), vendar ima Evita en tek več kot Miša, kar po pravilih PPT pomeni prednost v primeru enakega števila točk.

Poglejmo končne uvrstitve (zmagovalce). Pri dekletih so zmagovalke PPT 2014 Evita Ivančič, Ajda Sovdat (AD Posočje, 2006), Lia Domevšček (TK Kobarid, 2005), Žana Sovdat (AD Posočje, 2004), Lara Likar (OŠ Dobravlje, 2003), Pia Gerbec (AD Posočje, 2002), Tanja Žgajnar (TD Bovec, 2000). V letnikih 2001 in 1999 nobena od tekmovalk ni opravila minimalnega števila tekov. Pri fantih v najmlajši kategoriji je tokrat sicer zmagal Izak Ziliani (AD Posočje), a si je tokrat drugi Mark Žgur (ŠD Nanos) skupno prvo mesto priboril že prej. Drugi zmagovalci so:  Rok Kopatin (ŠD Nanos, 2006), Tomi Bajc (AK Sevnica, 2005), Jan Franc Kopatin (ŠD Nanos, 2004), Andrej Skočir (AD Posočje, 2003), Tobi Gaberšček (TD Bovec, 2002), Sašo Zorč (TD Bovec, 2001), Denis Pašič (AK Pivka, 2000), Jernej Jevšček (AD Nova Aurora, 1999). Od teh zmagovalcev sta v Cerknem nastopila samo Tobi in Jernej.

Več kot 1000 točk so v konkurenci 12 ekip osvojili: AD Posočje 8078, ŠD Hotedršica 4319, ŠD Nanos 3849, TD Bovec 3357, AK Pivka 2985, TK Kobarid 2477.

Zaključek sezone PPT (tako za mladino kot za odrasle) bo v Vrtojbi 23. novembra 2014, na tisti dan bodo pripravili tudi prvi zimski kros.

 

Izidi:

Zmagovalci po kategorijah:

Deklice 2007 in mlajše: Evita Ivančič (TK Kobarid)

Deklice 2006: Lana Kokotec (AD Piran)

Deklice 2005: Julija Kuzmin Delgiusto (AD Piran)

Deklice 2004: Žana Sovdat (AD Posočje)

Deklice 2003: Sara Furlan (ŠD Nanos)

Deklice 2002: Pia Gerbec (AD Posočje)

Deklice 2001: Polona Murovec (OŠ Idrija)

Deklice 2000: Špelca Zorjan (OŠ Cerkno)

Deklice 1999: -

Dečki 2007 in mlajši: Izak Ziliani (AD Posočje)

Dečki 2006: Aljoša Kranjc (OŠ Ponikve)

Dečki 2005: Jan Žgur (ŠD Nanos)

Dečki 2004: Tit Katarič (OŠ Cerkno)

Dečki 2003: Julijan Kavčič (OŠ Idrija)

Dečki 2002: Tobi Gaberšček (TD Bovec)

Dečki 2001: Ajdin Kazič (OŠ Idrija)

Dečki 2000: Jan Švigelj (OŠ Cerkno)

Dečki 1999: Jernej Jevšček (AD Nova Aurora)

 

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.filipides.net/primorski_pokalni_teki/rezultati_tekov/

 

cerkno-misa-500

Evita Ivančič je z zmago pred Mišo Sardoč na zadnjem teku osvojila pokal zmagovalke PPT 2014.

 

cerkno-jernej-500

Start najstarejših šolarjev, v ospredju Jernej Jevšček.

 

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6061568589022268209

 

VJ, foto: Katja Furlan

 

 
















 

 

 

Tura treh vrhov: Porezen, Blegoš, Ratitovec

PRIMORSKA, GORENJSKA

20 09
 2014

Seveda se tura, ki sem jo opravil 20. septembra, ne more primerjati z istoimensko ultra preizkušnjo, ki je nedavno uspela Klemnu Trilerju, ta je v rekordnem času zaporedoma osvojil Grintovec, Stol in Triglav, vendar je bila ravno pravšnje darilu samemu sebi za rojstni dan in za slovo od poletja.

Vse od konca junija nisem opravil nobene res dolge gorskotekaške ture. Pripravljal sem se na svetovno prvenstvo v gorskem maratonu, vmes pa testiral formo na krajših vzponih. Zato pa je bila želja opraviti novo, zanimivo turo še toliko večja. Zaradi muhastega poletja sem odmislil visokogorje, ob brskanju po zemljevidih Planinske zveze Slovenije pa sem ugotovil, da so trije markantni vrhovi iz naslova na meji med Primorsko in Gorenjsko pravzaprav razmeroma blizu; ob pravi meri trme in logistike bi jih bilo mogoče združiti v enodnevni turi.

Zaradi različnih obveznosti tekaških kolegov tokrat nisem imel družbe, kar ima svojo psihično težo, po drugi strani pa sem vedel, da se mi ne bo treba nikomur prilagajati. Vremenski obeti sicer niso bili najboljši, toda očitno sreča pomaga pogumnim, saj sem imel vso pot skoraj idealne razmere, z izjemo zadnje dobre pol ure dežja.

Do Petrovega Brda sem se za spremembo pripeljal z gorenjske strani; če se vam ne mudi, priporočam zlasti cesto od Železnikov do Petrovega Brda, ki preseneča s številnimi čudovitimi kotički.

No, preidimo k stvari. S Petrovega Brda sem startal ob 8.50. Rečem si, da moram začeti po pameti, saj bo pot po mojih izračunih dolga skoraj 50 km, s 3000 višinci. Temperatura je idealna, okoli 15 stopinj, o dežju ni sledu, še sonce se začenja prebijati skozi meglo. Verjetno zaradi tega krenem dokaj hitro, upočasnim samo ob prehodu iz gozda na pašnike, kjer je zaradi razmočenega in blatnega terena težko stopati hitreje. Vršni del Porezna je v megli, tudi piha precej, zato se podvizam do vrha, ki ga dosežem v 59 minutah. Načrt je bil okoli uro 15. No, to pomeni, da bom v naslednji spust šel toliko bolj sproščeno. Čeprav so markacije prisotne samo občasno, nimam večjih težav z orientacijo, saj se držim »glavne« tj. gozdne, mestoma makadamske ceste. Na poti srečam bolj malo ljudi, zato pa je veliko krav, ovac ...

Vzpon proti Blegošu je psihično še najtežji, saj se dolgo prebijam po kolovozu, ki je ravno dovolj strm, da se odločim vztrajati v teku, čeprav sem po dveh urah in pol gibanja in okoli 20 kilometrih zahtevnega terena že nekoliko utrujen. K sreči se ob pravih trenutkih najdejo planinske markacije, ki mi vlijejo novega elana (zlasti zato, ker časovne napovedi lahko delim z 2,5 ali celo s 3). Tudi na vrhu Blegoša, ki ga dosežem po treh urah in 10 minutah, ni nobenih razgledov, samo megla in veter, zato spravim na hitro nekaj vase in potem naprej v dolino.

Spust proti Zalemu logu je prijeten, pot je dobro utrjena, z ravno pravim naklonom, da dopušča lahkoten tek. Ob prihodu v dolino se mi primeri edina večja orientacijska napaka. Prepričan sem, da sem prišel v dolino, zato zavijem na levo, proti Zalemu logu. A dejansko se znajdem na poti proti Davči. Napaka me stane nekje dodatnih 3,5 km in 20 minut. V Zalem logu, ki je z le nekaj več kot 500 metri nadmorske višine najnižja točka mojega kroga, pa se klanec res postavi pokonci. Prvih 600 višinskih metrov poti na Porezen se mi zdi podobnih tekmi v vertikalnem kilometru, poleg tega po petih urah že čutim pravo utrujenost. K sreči se pot nato položi, zadnji del vzpona pa tudi poznam s teka na Ratitovec, katerega start je sicer v Železnikih. Gladki vrh dosežem po šestih urah in osmih minutah, tamkajšnje razmere pa so podobne kot na prejšnjih vrhovih. Oblečem si vetrovko in nadaljujem pot. Pobočje Ratitovca proti vasi Danje mi potem nudi nekaj občutkov iz visokogorja, vsaj kar se skal tiče. Po svoje sem vesel, da imam tudi kakšen - pogojno rečeno - tehnični del poti, da moram tudi malo razmišljati, kam postaviti nogo. Zadnji del spusta je zelo strm in blaten, enkrat me, morda tudi zaradi utrujenosti, skoraj vrže po tleh.

Nadaljevanje po makadamu do Petrovega Brda je najbolj mučen del, saj tečem tako rekoč po ravnem in cesta nikakor noče izgubiti na višini. Zadnje dobre pol ure začne deževati, vendar se dobro počutim, saj vzdržujem enakomeren tekaški tempo, malenkost nad petimi minutami na kilometer. Po 50 kilometrih, ki so za mano. Čeprav je bila tura uživaška, pa sem prav zadovoljen, ko zagledam cilj. V sedmih urah in 40 minutah, z vsemi postanki vred, se je nabralo 55 kilometrov in malo manj kot 3000 višincev.

Na sebi sem imel inov-8 rocite 295, kratke tekaške hlače, tekaško majico s kratkimi rokavi, vetrovko z dolgimi rokavi in kapuco, poln meh pijače in še pollitrski bidon, energijsko tablico in dva maxi snickersa, mobitel, nekaj denarja, fotoaparat in zemljevid vzhodnega dela Julijskih Alp.

 

mitja-1-500

Vrh Porezna.

 

mitja-2-500

Razgled med spustom s Porezna.

 

mitja-3-500

Srečanje s kravami.

 

mitja-4-500

Razgled med spustom z Blegoša.

 

mitja-5-500

Proti vrhu Ratitovca.

 

mitja-6-400

Selfie, avtoportret.

 

Mitja Volčanšek

 

 




















 

 

 

Šest ur Slavnika - planinski izziv

PODGORJE

18 09
 2014

V soboto, 4. oktobra 2014, so ljubitelji hribov vabljeni na planinski izziv vzdržljivosti Šest ur Slavnika, ki ga organizirajo istrski gorski tekači v sodelovanju z oskrbniki Tumove koče in Obalnim planinskim društvom. V času med 10. in 16. uro bodo pohodniki poskusili opraviti čimveč vzponov iz Podgorja do Tumove koče na Slavniku. Prireditev ni tekmovalnega značaja, v ospredju bo druženje, vseeno pa bodo na koncu sestavili lestvico in se poklonili najvztrajnejšim, ki bodo opravili največ vzponov.

Proga: od sredine vasi Podgorje (pod hrastom) navzgor po strmi markirani poti, navzdol po položni markirani poti (orientacija je dokaj enostavna, vendar bo trasa na kočljivih mestih tudi primerno označena). Ker planinci spoštujejo naravo, se držijo samo markiranih poti! Krožno pot so izbrali zaradi velike gneče siceršnjih pohodnikov in zaradi samega terena. Vzpon je dolg cca. 2,5 km, s 500 m višinske razlike, spust je dolg cca. 5 km.

Kako do Podgorja: Primorsko avtocesto v smeri proti Kopru zapustite na izvozu Kastelec (takoj za predorom Kastelec) in se nato usmerite najprej v smer Črnega Kala, nato pa se usmerite levo. Cesti, ki se najprej strmo vzpne, sledite mimo kamnoloma in nato na vrh kraške planote, od koder boste že videli Slavnik. Do Podgorja je še dobrih pet kilometrov.

Start izziva bo ob 10.00 »Pod hrastom«, kjer boste dobili tudi startne številke, cilj pa bo ob 16.00 pri koči. Štejejo opravljeni vzponi do 16.00. Na obeh točkah bosta tudi okrepčevalnici z vodo, izotonikom, piškoti ... Tako na vrhu kot v dolini boste v zvezek vpisali startno številko, število vzpona/spusta ter čas prihoda, da bodo organizatorji laže vodili evidenco vzponov.

Startnine ne bo, bodo pa dobrodošli prostovoljni prispevki.  Po končani prireditvi se bo nadaljevalo druženje v Tumovi koči, kjer bo udeležencem na voljo topla malica (jota) po znižani ceni (3 evri). Organizatorji se bodo potrudili zagotoviti tudi spominsko darilo.

Prijave bodo sprejemali na startnem mestu do 15 minut pred startom, ko bo kratek briefing. Prijave bodo možne tudi po startu, pogoj za udeležence pa je, da opravijo vsaj dva vzpona. Zaradi lažje organizacije so zaželene predhodne prijave po elektronski pošti na naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..

 

slavnik-igor-500

Slavnikov vrh (1028 m) tik pred sončnim vzhodom.

 

slavnik-mapa-500

Višinski profil.

 

 
















 

 

 

30. svetovno prvenstvo v gorskem teku

CASETTE DI MASSA

14 09
 2014

Slovenska reprezentanca se je udeležila  30. SP v gorskem teku, ki so ga pripravili Italijani v kraju Casette di Massa v Toskani. Najviše od naših se je uvrstila Mateja Kosovelj, na sedmo mesto. Ob treh Afričankah in Američanki sta bili pred njo samo dve Evropejki. Avstrijka Andrea Mayr je postavila nov mejnik ženskega gorskega teka, svetovni naslov je osvojila že petič.

Za izvedbo jubilejnega svetovnega prvenstva v gorskem teku bi težko našli primernejše okolje od italijanskega. Italijani so dobri organizatorji in pri njih gorski tek pomeni vse kaj drugega kot – denimo – v Sloveniji. Rekli bi lahko celo, da naše najboljše gorske tekače cenijo bolj kot mi sami. Ob progi na hribu nad mestoma Masso (Casette je vasica v bližini Masse) in slovečo Carraro, domovino najbolj znanega marmorja na svetu, se je v pričakovanju nedeljske tekme zbralo precej tisoč gledalcev. Nekateri italijanski tekmovalci so imeli tam organizirane navijaške skupine iz raznih koncev države, ki so zlasti v zadnjem delu proge, ko je bilo najteže, ponesle svoje ljubljence proti cilju. Bilo je približno tako kot na Giru, ko se kolesarski hribolazci skozi (pre)ozek špalir prebijajo na Stelvio ...

Proge so bile različnih dolžin, krajše so večinoma potekale po najdaljši, moški, zadnji kilometri pa so bili enaki za vse, speljani skozi ogromen kamnolom, kjer lomijo žlahtni marmor. Zaradi pomanjkanja prostora je bilo zadnjih 150 metrov proge vrh hriba nedostopnih za gledalce in trenerje. Start članov je bil na 150 metrih nad morjem, kljub temu, da je bil cilj »samo« na 800 metrih, pa so moški morali opraviti z več kot tisočakom višincev, kajti tek, ki naj bi bil predvsem navzgor, je bil sestavljen tudi iz številnih vmesnih spustov.

Po oceni delegata tekme Toma Šarfa, slovenskega člana vodstva WMRA, tako razgibane, raznolike  in zanimive proge ni bilo v vseh 30 letih, kar prirejajo svetovna prvenstva. Na njej so imeli prednost tisti, ki dobro obvladajo kombinacije vzponov in spustov, predvsem pa tisti, ki premorejo dovolj moči za tako težavno preizkušnjo.

Od treh afriških reprezentanc je bila najuspešnejša Uganda (še Eritreja in Kenija), njihovo himno so na razglasitvi, seveda po italijansko protokolarno razkošno in gostobesedno, igrali štirikrat. Slovenija se tokrat ne more pohvaliti z medaljami, čeprav je v avtobusu, s katerim se je reprezentanca vračala, bila srebrna medalja; njena lastnica je bila Lucy, članica kenijske reprezentance (Slovenija je Keniji nudila avtobusni prevoz med Ljubljano in Masso). Pet mest niže od Lucy  je tekmo končala tudi tokrat najboljša slovenska tekačica Mateja Kosovelj. Morda bi lahko bila nekaj mest više, če ne bi bila v tej sezoni osredotočena na SP v gorskem maratonu. Ne samo Mateja, tudi nekateri drugi tekači, ki bi jih pričakovali bliže vrhu, so v Italiji plačali davek nastopu v ZDA.

Trener Edvin Kosovelj je za LT napovedal cilje oziroma optimalne uvrstitve naših: med ženskami uvrstitev med prvih deset, med moškimi okrog 30. mesta, ena od mladink bi lahko prišla v deseterico, drugim pa je bila cilj uvrstitev v prvo polovico uvrščenih. Prvi del napovedi se je uresničil, drugi pa ne, oziroma se je uresničil delno.  Po tekmi je vodstvo odprave (vodja je bil Rafael Krkoč) sicer ugotavljalo, da so se vsi tekači trudili po najboljših močeh, pokazalo pa se je, da je v zaostreni svetovni konkurenci, ki prav nič ne spominja na tisto domačo, treba veliko več in bolj trdo trenirati. To zlasti velja za mladince in mladinke; časi, ko sta mladinca Mitja Kosovelj in Peter Lamovec osvajala prvo in drugo mesto na svetu, so (neponovljiva?) zgodovina.

Mitja in Peter sta tudi tokrat prednjačila v moški ekipi, v kateri je krstni nastop dobro prestal še sveži član Rok Bratina. Ob standardnem Gašperju Bregarju sta nastopila še veterana, neverjetna Miran Cvet in Simon Alič. Simona je zdelala vročina, Miran pa je v družbi gorskih volkov tudi sam dobro grizel in dal od sebe 110, ne samo 100 odstotkov. Ne pozabimo, njegova rojstna letnica je 1968. Podobno sta se izkazali veteranki Valerija Mrak in Mihaela Tušar, proti cilju so ju nesle noge in srce. Tudi druga najhitrejša Slovenka Jana Bratina si zasluži pohvalo.

Tekači so za LT podali ocene lastnih nastopov.  Mitja Kosovelj je imel zadnje čase težave s kakovostjo krvi in nizko formo, v Italiji pa se je začelo svetlikati: »Zadovoljen sem, da se mi vračajo pravi občutki,  počutim se precej bolje kot v ZDA, forma se vzpenja. Žal še ni taka, kot bi si želel, glede na trenutno pripravljenost pa menim, da sem progo odtekel kar korektno.« Peter Lamovec: »Z rezultatom sem zelo zadovoljen, tekma mi je lepo uspela. Bilo je zelo zanimivo že na startu, po tistih uličicah je bilo treba paziti, da ni bilo padca. Začel sem hitreje kot običajno, potem pa držal mesto in pred koncem prehitel nekaj tekmecev. Proga mi je kar ustrezala, nisem imel nobene krize.« Gašper Bregar: »Svoj nastop ocenjujem kot zelo soliden. Glede na poškodbo, ki sem jo staknil pred meseci, sem odtekel zelo dobro. Zdi se mi, da se mi forma kar dviguje, odtekel bom še kakšno tekmo in bom kar v redu.« Debitant pri 46 letih Miran Cvet: »Prvič sem bil na tekmi SP. Vidim, da so bile vse tekme, ki sem jih tekel doslej, zgolj ogrevanje v primerjavi s tem, kar smo doživeli danes. Najtežji so bili ravninski deli in spusti, vzamejo ti veliko moči, tako da v klanec ne moreš dati od sebe toliko, kot bi lahko. Ampak s svojim tekom sem zadovoljen. Uspeh je bil že, da sem sploh prišel v reprezentanco (kot zmagovalec kvalifikacij, op. a.), kot čisti začetnik sem zelo zadovoljen.« Rok Bratina: »To je bilo moje prvo člansko SP, nastop pa ocenjujem kot dober, glede na to, da je to kar za tri, štiri stopnice višji nivo kot pri mladincih. Z leti bom dobil tudi izkušnje, stopničko po stopničko bom šel vedno više.« Simon Alič: »Današnji dan ni bil ravno najboljši. Malo me je mučila vročina, in niti noge niso bile prave, tako da ni bilo hitrosti. Bo drugič bolje.«

Mateja Kosovelj: »Sem kar zadovoljna, konkurenca je bila močna. Ta proga je bila nekaj posebnega, zanimiva, z veliko menjavami ritma. To ni bil tipičen gorski tek, bolj bi mi ustrezala proga ves čas navzgor. Zdaj grem še na Šmarno goro, da zaključim svetovni pokal, potem pa bom tekla kakšen polmaraton oziroma kakšno drugo tekmo za sprostitev, nič obremenjujočega, tako da si bom pred naslednjo sezono spet nabrala moči.«  Jana Bratina: »Doseženi čas je takšen, kot sem si želela, moj cilj pa je bil tudi priti v prvo polovico. Tu mi je malo zmanjkalo. Proga je bila težka, specifična, a menim, da sem kar dobro tekla.«  Valerija Mrak: »Proga je bila zelo težka, polna menjav ritma, vendar mi je šlo bolje, kot sem pričakovala ob ogledu. Vmes se je dalo regenerirati, zadnji vzponi pa so bili zelo težki. Kratki, a zelo težki.« Mihaela Tušar: »Tudi meni je šlo laže, kot sem si predstavljala po ogledu. Proga je bila res specifična, spusti pa primerni za regeneracijo. Zadovoljna sem, da sem prišla v cilj in da sem bila del tega; to mi pri mojem pristopu k teku dosti pomeni.«

Ana Čufer: »Proga je bila zelo težka in mi ni ustrezala. Dala sem vse od sebe, zato sem z nastopom zadovoljna. Vem, da ne bi moglo biti dosti boljše.« Sara Jesenko: »Od začetka se mi je zdela proga še kar v redu, tudi spust, ko pa se je začel strmejši del, me je začelo pobirati. Na srečo sva bili skupaj s Karmen, da sva si bili v oporo in laže tekli. Bilo je naporno.« Karmen Orehek bo – za razliko od kolegic – med mladinkami lahko tekla še prihodnje leto: »Proga je bila zelo težka. Mislila sem, da bo boljše, nisem ravno zadovoljna s svojim nastopom.«

Aljaž Božič: »Sem kar zadovoljen s progo in tekmo. Bila je strma, kar mi ustreza, tako kot tehnični spusti. Zadovoljen sem tudi z uvrstitvijo.«  Nejc Lazar: »Pričakoval sem boljši čas in boljšo uvrstitev.  V srednjem delu mi ni steklo, na skalah, kjer bi moral pridobivati, mi je zmanjkalo moči.«  Žiga Trontelj: »Menjave ritma so mi pobrale zelo veliko moči, nisem vedel ali bi hodil ali tekel. Bilo je tudi zelo vroče. Moral bi biti bolj časovno vzdržljiv, kajti ta tekma je bila daljša od naših. V Sloveniji bi potrebovali več takih. Dal sem vse od sebe. Za naslednje leto, ko bom še zadnje leto mladinec, bom moral kar veliko trenirati, da bom zdržal take klance in napore.«

Slovenska reprezentanca je na pot odšla že v četrtek in se vračala v ponedeljek, tako da so se tekači lahko na miru pripravili na tekmo. Organizatorji so Slovence in še nekatere ekipe namestili v hotel s skrajno zoženo in neelastično ponudbo. La Casa Faci je med drugim hotel brez (delujočega) televizorja.

 

Izidi:

Moški (11,7 km):

  1. Isaac Kiprop (Uganda) 53:50
  2. Daniel Rotich (Uganda) 55:10
  3. Kibet Soyekwo (Uganda) 55:24

31. Mitja Kosovelj 1:00:44, 50. Peter Lamovec 1:02:41, Gašper Bregar 1:03:49, 71. Miran Cvet 1:04:46, Rok Bratina 1:05:40, 92. Simon Alič 1:06:48

Ekipno (23 ekip): 1. Uganda, 2. Eritreja, 3. Italija ... 9. Slovenija

Ženske (8,4 km):

  1. Andrea Mayr (Avstrija) 45:07
  2. Lucy Wambui Murigi (Kenija) 47:49
  3. Allison Mclaughlin (ZDA) 47:55

7. Mateja Kosovelj 49:16, 50. Jana Bratina 55:29, 61. Valerija Mrak 58:38, Mihaela Tušar 59:03

Ekipno (16): 1. Italija, 2. Velika Britanija, 3. ZDA ... 12. Slovenija

Mladinci (8,4 km):

  1. Phillip Kipyeko (Uganda) 40:51
  2. Ramazan Karagoz (Turčija) 42:42
  3. Ferhat Bozkurt (Turčija) 42:53

38. Aljaž Božič 50:22, 52. Nejc Lazar 53:08, 57. Žiga Trontelj 53:48

Ekipno (16): 1. Turčija, 2. Italija, 3. Velika Britanija ... 13. Slovenija

Mladinke (3,8 km):

  1. Stella Chesang (Uganda) 19:23
  2. Sarah Kistner (Nemčija) 20:38
  3. Michaela Stranska (Češka) 21:01

26. Ana Čufer 22:51, 39. Sara Jesenko 25:31, 40. Karmen Orehek 25:56

Ekipno (13): 1. Nemčija, 2. ZDA, 3. Češka ... 12. Slovenija

 

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.fidal.it/risultati/2014/COD4701/Index.htm

 

mas-stopnicke-500

Del slovenske reprezentance na stopničkah iz marmorja na ciljnem prostoru med ogledom proge. Po tekmi so na vrh stopili največkrat Ugandci, štirikrat.

 

mas-galerija-500

Proga je bila speljana tudi skozi pravcato dvorano, izvrtano v marmorni hrib. V Carrari in Massi marmor lomijo že skoraj 2200 let.

 

mas-sprevod-500

Slovenci v mimohodu ob otvoritvi prvenstva. Zastavo je nosila najmlajša, Karmen Orehek.

 

mas-andrea-400

Andrea Mayr  150 metrov od svojega petega naslova. Zapisala se je med legende svetovnega gorskega teka.

 

mas-mateja-500

Jana Bratina in Mateja Kosovelj po prihodu v cilj.

 

mas-clani-500

Člani so bili najuspešnejša slovenska ekipa.

 

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6059708567803372625

 

Video je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=7okcvtXQ6NM&feature=youtu.be

 

VJ

 

 















 

 

 

19. Kraški tek

POVIR

13 09
 2014

ŠD Brinj iz Povirja je 13. septembra pripravil 19. Kraški tek. Za točke PPT so tekli odrasli in mladina, na 11-kilometrskem teku 70 tekačev, zmagala sta Nejc Lokar in Lucija Krkoč, za mladinske točke pa se je borilo 91 šolarjev.

Nejc Lokar je zmagal še tretjič v letošnjih primorskih pokalih, sledili pa so mu Tržačan Alessandro Maraspin, Davor Krašovec in mladi, perspektivni srednjeprogaš Emil Pašič.

V ženski konkurenci je Lucija Krkoč trenirala za nastop na Ljubljanskem maratonu in zmagovalko pokala Petro Tratnik pustila za seboj, ne da bi se prav zadihala. Pa tega ni naredila nalašč, le okoliščine ji niso dopustile, da bi ta trening tek opravila v višji prestavi. »Trener Roman Kejžar mi je naročil, da opravim trening na desetkilometrski progi ali to razdaljo odtečem na kakšni tekmi. Povir je blizu in ta tekma mi je prišla prav. A se ni izteklo najbolje. Začelo me je vrtati po črevesju in na sedmem kilometru sem morala zaviti v grmovje. Tudi potem nisem mogla teči s polno močjo, tako da se nisem niti dobro zadihala. Naslednjo nedeljo pa grem na polmaraton v Slovenske Konjice,« je šampionka povedala za LT.

Na seznamu letošnjih tekov PPT sta še nabrežinski polmaraton, ki bo štel za udeležbo in primorsko prvenstvo, in Štanjelski tek, ki pa bo šele po zaključni prireditvi PPT (in prvem zimskem krosu). Organizatorji pokala so namreč sporočili, da bo letošnji zaključek pokala v Vrtojbi že 23. novembra.  To pomeni, da imetniki stalnih številk že lahko potegnejo črto pod izidi.

Nekoliko drugače je pri mladinskih tekih. V soboto bo na sporedu še zadnji tek, v Cerknem, in tam bodo razdeljeni še zadnji pokali. Ker so si v Povirju končno zmago priborili še Ajda Sovdat (letnik 2006), Pia Gerbec (2002), Mark Žgur (2007 in mlajši), Tomi Bajc (2005) in Jernej Jevšček (1999). Ob dejstvu, da bodo zaradi premajhnega števila rednih tekačic pokali dekliškega letnika 2001 ostali nerazdeljeni, ostaja odprto samo še eno prvo mesto, med deklicami letnika 2007 in mlajše. V Cerknem bomo izvedeli, ali bo prvakinja Evita Ivančič, zmagovalka v Povirju, ali Miša Sardoč. Na papirju ima več možnosti slednja. Če pogledamo, kateri klubi so tokrat osvajali zlate medalje, ugotovimo, da so imeli največ uspeha mladi tekači iz AD Posočje s štirimi zmagami, sledila pa sta TD Bovec in ŠD Nanos s po tremi.

 

Izidi:

Absolutno, moški:

  1. Nejc Lokar (ŠD Nanos) 39:13.8
  2. Alessandro Maraspin (Sportiamo Trieste) 40:06.8
  3. Davor Krašovec (Vzajemna) 40:48.0

Absolutno, ženske:

  1. Lucija Krkoč (ŠD Nanos) 44:41.3
  2. Petra Tratnik (ŠD Nanos) 44:57.8
  3. Jerica Sardoč (ŠD Nanos) 47:35.6

Zmagovalci po kategorijah:

Ž +55: Vilma Brešan (Nova Gorica)

Ž 45-54: Nataša Aljančič (AK Domžale)

Ž 35-44: Jerica Sardoč

Ž 25-34: Lucija Krkoč

Ž -24: Niki Kmetec (AK Koper)

M +70: Vladimir Savić (AK Pivka)

M 65-69: Edi Kutin (TKK Srpenica)

M 60-64: Cveto Tavčar (ŠD Nanos)

M 55-59: Miran Kavs (ŠD Kraški tekači)

M 50-54: Bogdan Filipovič (ŠD Kraški tekači)

M 45-49: Ivan Sokol (TD Burja)

M 40-44: Alessandro Maraspin

M 35-39: Davor Krašovec

M 30-34: Andrej Velišček (Sežana)

M 25-29: Nejc Lokar

M -24: Emil Pašič (AK Pivka)

Mladina:

Deklice 2007 in mlajše: Evita Ivančič (TK Kobarid)

Deklice 2006: Ajda Sovdat (AD Posočje)

Deklice 2005: Lia Domevšček (TK Kobarid)

Deklice 2004: Žana Sovdat (AD Posočje)

Deklice 2003: Mara Mei Leban (AD Posočje)

Deklice 2002: Pia Gerbec (AD Posočje)

Deklice 2001: -

Deklice 2000: Nika Bozja (TD Bovec)

Deklice 1999: -

Dečki 2007 in mlajši: Mark Žgur (ŠD Nanos)

Dečki 2006: Rok Kopatin (ŠD Nanos)

Dečki 2005: Tomi Bajc (AK Sevnica)

Dečki 2004: Jan Franc Kopatin (ŠD Nanos)

Dečki 2003: Nejc Žagar (TD Bovec)

Dečki 2002: Aljaž Tavčar (OŠ Bogomirja Magajne)

Dečki 2001: Sašo Zorč (TD Bovec)

Dečki 2000: Denis Pašič (AK Pivka)

Dečki 1999: Jernej Jevšček (AD Nova Aurora)

 

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.filipides.net/primorski_pokalni_teki/rezultati_tekov/

 

povir-start-500

Start deklic letnika 2006.

 

povir-lucija-400

Lucija Krkoč prihaja v cilj.

 

povir-ovinek-500

Kristina Tozon (51), Metka Kocjan (3).

 

povir-fantje-500

Najhitrejši: Alessandro Maraspin, Nejc Lokar, Davor Krašovec.

 

povir-pupe-500

Najhitrejše: Petra Tratnik, Lucija Krkoč, Jerica Sardoč.

 

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6060088739295180593

 

VJ, foto: Sara in Katja Furlan

 

 














 

 

 

2. tek v Trnovem ob Soči

TRNOVO OB SOČI

07 09
 2014

Na teku za mladino, ki je štel za točke PPT, se je zbralo 121 tekačev. Najuspešnejši so bili člani AD Posočje s petimi zmagami, TD Bovec je zmagal štirikrat.

Potem ko so v Trnovem uredili športno rekreacijsko središče in tekaško progo ob vasi, so lani prvič pripravili svoj tek. Letos so jih sprejeli v pokal PPT in 7. septembra 2014 je domače turistično društvo pod vodstvom Petra Domevščka izpeljalo tek za mladinske točke PPT. Obisk je bil za prvič zelo dober, gostitelji so se izkazali z gostoljubnostjo, vsi mladi tekači so dobili celo topli obrok, edino časomerilci Timinga Poljane so si vzeli preveč časa za urejanje izidov.

Kot običajno sta bili najštevilnejši skupini na startu sestavljeni iz najmlajših tekmovalcev (2007 in mlajši), 28 deklic in 28 fantičev. Slavila sta Mark Žgur in Miša Sardoč, ki je sledila po mamini poti (Jerica je dan prej zmagala v Novi Gorici). Oba zmagovalca sta zmagala petič in sta zelo blizu skupne zmage v PPT.

V letniku 2006 je z zmago Lana Kokotec iz Pirana ostala v igri za skupno prvo mesto, pri fantih pa je Aljoša Kranjc z zmago utrdil skupno drugo mesto (prvo je oddano Roku Kopatinu). Tekaška ekipa iz Pirana je tokrat osvojila štiri medalje in očitno uspešno dviguje raven teka na Piranskem.

Lia Domevšček je svojim dosedanjim zmagam dodala še eno, edino za domačo ekipo. Njena je že tudi skupna zmaga, čeprav – po izjavi za Ljudstvo tekačev sodeč – v to še ni prepričana. Na vprašanje, koliko zmag je zbrala letos, je odgovorila: »Nisem jih preštela, res pa je tudi, da nisem bila velikokrat  premagana. Skupno se mi zdi, da bom prva. Danes so me na začetku zaprli, nisem mogla naprej, zato sem morala za zmago finiširati.« Strokoven odgovor iz ust deklice letnika 2005, ni kaj! Njen vrstnik Tomi Bajc je z družino tudi tokrat prišel iz Sevnice, zmagal in nadaljuje boj za skupno zmago v pokalu.

V letniku 2004 je Žana Sovdat  zmagala in je že tudi skupna zmagovalka, medtem ko Tomaž Rutar kljub zmagi ne more na skupno prvo mesto. Moral se bo zadovoljiti z drugim, za Janom Francem Kopatinom (Kopatinov tokrat ni bilo na tekmo).

Lara Likar je z zmago osvojila tudi skupni pokal deklic letnika 2003, medtem ko je Andrej Skočir v nadzorovanem teku z zmago skočil na vrh zmagovalcev – nihče nima toliko zmag kot on, sedem. In nobenega poraza.

Pokal letnika 2002 je z zmago že na dosegu Tobija Gaberščka, medtem ko se mora zmagovalka v Trnovem Pia Gerbec za skupni pokal še enkrat izkazati z visoko uvrstitvijo, kajti Barbi Melihen je pred njo. Tobi je prvi krog tekel rezervirano, pobudo je prepustil Pii  (»to je bilo taktično, da sem lahko izkoristil zavetrje« se je pošalil), v drugem krogu pa je pritisnil na plin.

Deklet letnika 2001, tako kot letnika 1999, ni bilo na startu, samo en je bil tekmovalec v letniku 2001, Sašo Zorč. Vendar se ni »šparal«, tekel je na vso moč, kasneje pa nastopil še na teku za odrasle.

Letnika 2000 in 1999 sta tekla hkrati, najhitrejši pa je bil Žiga Kravanja, ki je ugnal vrstnika Denisa Pašiča, pa tudi vse leto starejše tekmece. »Škoda, da ni bilo konkurence,« je komentiral. Toda za skupno zmago ima premalo tekov, Denisa ne more več prehiteti.

Zato pa ima Vine Pirih v letniku 1999 še vedno teoretične možnosti za končno zmago, z zmago v Trnovem jih je vsekakor povečal.

Priznanje je podeljevala kobariška županja Darja Hauptman. Pripravili so še tek za odrasle prek dveh mostov, dolg 3800 metrov. Najhitrejša sta bila Ervin Furlan in Greti Gaberšček.

 

Izidi:

Zmagovalci po kategorijah:

Deklice 2007 in mlajše: Miša Sardoč (ŠD Nanos)

Deklice 2006: Lana Kokotec (AD Piran)

Deklice 2005: Lia Domevšček (TK Kobarid)

Deklice 2004: Žana Sovdat (AD Posočje)

Deklice 2003: Lara Likar (OŠ Dobravlje)

Deklice 2002: Pia Gerbec (AD Posočje)

Deklice 2001: -

Deklice 2000: Tanja Žgajnar (TD Bovec)

Deklice 1999: -

Dečki 2007 in mlajši: Mark Žgur (ŠD Nanos)

Dečki 2006: Aljoša Kranjc (Ponikve)

Dečki 2005: Tomi Bajc (AK Sevnica)

Dečki 2004: Tomaž Rutar (AD Posočje)

Dečki 2003: Andrej Skočir (AD Posočje)

Dečki 2002: Tobi Gaberšček (TD Bovec)

Dečki 2001: Sašo Zorč (TD Bovec)

Dečki 2000: Žiga Kravanja (TD Bovec)

Dečki 1999: Vine Pirih (AD Posočje)

 

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.filipides.net/primorski_pokalni_teki/rezultati_tekov/

 

trn-dva-400

Mladina se je med tekaškimi boji zabavala.

 

trn-andrej-400

Andrej Skočir ima največ zmag v pokalu, sedem.

 

trn-lia-400

Lia Domevšček (v sredini) na stopničkah, skupaj z Julijo Kuzmin Delgiusto in Marto Mario Leban.

 

trn-denis-400

Žiga Kravanja (desno) je zmagal v Trnovem, Denis Pašič (levo) pa bo zmagovalec PPT.

 

trn-piran-400

Tekači iz Pirana so osvojili vsak svojo medaljo. Z leve: Lara Kokotec, Lara Rogič, Julija Kuzmin Delgiusto, Enej Pavletič. 

 

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6057137228385391921

 

Video je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=Yd7FHzCFlsc&feature=youtu.be

 

VJ, foto: Katja Furlan in VJ

 

 












 

 

 

21. Gorski tek na Črno prst

PODBRDO

06 09
 2014

Organizatorji 21. Gorskega teka Ivana Anderleta Podbrdo-Črna prst so našteli rekordnih 154  tekačev, najhitrejša sta bila Simon Alič in Ajda Radinja.

Proga je bila v prvem delu suha, proti vrhu pa je bila vse bolj mokra in na ravnini tik pred ciljem mastno spolzka. Črna prst je bila zavita v oblak in osem stopinj je klicalo po hitri vrnitvi v dolino. Seveda so tekači prej poskusili tradicionalno sadno kupo. Še zlasti se je mudilo tistim, ki so ostali brez garderobe. Prvič v zgodovini tega teka se je namreč zgodilo, da je tovorna žičnica odpovedala. Prva polovica vrečk z garderobo tekačev  je prišla na vrh, pri spustu vozička po drugo rundo pa je ta »izglajzal«. Sicer pa je oskrba ob progi delovala brez težav, tako okrepčevalnica na Kalarskem brdu, ki jo od nekdaj vodi Ljubo Trojer, kot tista "Pri lovcih", kjer zadnja leta lovcev ni več, so pa zato tam člani ŠD Podbrdo (ampak požirek žganega pri vračanju v dolino se še vedno najde).

Spet je zmagal Simon Alič. Rekord Petra Lamovca 47:46 iz leta 2006 je pridobil osmo leto starosti, a je bil Simonov dosežek za štiri minute in pol boljši od časa Klemna Trilerja in Danijela Vinčeca (tudi lani drugi), ki sta v cilj pritekla z roko v roki. Alpinist Ivan Razpet je bil vesel četrtega mesta, šesti je bil irski gorskotekaški reprezentant Killian Mooney. Tolminskega gorskega bliska Roka Bratine v Podbrdo ni bilo, šel je na dolomitski Red Bull, zato pa je Killianu na nedavni tekmi za svetovni pokal v Avstriji svetoval, da nekaj dni pred SP v Italiji svoj izlet v srednjo Evropo popestri s tekom na Črno prst. Ni bil edini tujec, kot običajno so v Podbrdu tekli številni Italijani, bo pa glas o tej primorski kraljevski tekmi po njegovi zaslugi zaokrožil po zeleni Irski. Mesto za Ircem je bil Mitja Volčanšek, Izolan, član četrtouvrščene slovenske reprezentance na SP v gorskem maratonu v ZDA. Omenimo še osmega Simona Strnada, odličnega veterana, in to zato, ker je po Črni prsti popoldne zelo uspešno tekel še v Novi Gorici.

Mini serijo štirih gorskih tekov Pušeljc je Gorenjka Ajda Radinja, ob gorskem teku sta ji všeč še kolesarjenje in triatlon, na kraljevski progi končala kraljevsko, z zmago. Z Mihaelo Tušar sta si bili huda konkurenca in dobra spodbuda, na koncu pa je mlajša tekmica slavila s prednostjo pol minute; tretja je bila še ena Gorenjka Petra Mikloša.

Zbrali smo nekaj izjav. Alič: »Razmere so bila ta prave za tek, čeprav je bilo na vrhu malo mraz.  Zdaj pa grem na SP v Italijo, kjer pa mi proga gor-dol ne leži najbolj.« Volčanšek: »Na SP je bila zelo zahtevna proga, zlasti zaradi višine, drugače pa se je naša ekipa odlično odrezala; sam sem prišel med 50 najboljših na svetu (43. mesto, op.a.), tako da sem več kot zadovoljen. Tudi danes mi je šlo dobro, kaže, da forma še traja, kajti bil sem še malo boljši, kot sem pričakoval.« Radinja: »Proga je bila kar težka, nič ni popuščala, a ob progi so bili dobri ljudje, pa je kar šlo.« Tušar: »Zmanjkalo mi je pol minute, a sem tekla tri minute hitreje kot lani. Dober trening pred SP.«

Kaže, da so vrste istrskih gorskih tekačev po Podbrdu močnejše še za enega tekmovalca. Izolan Simon Hrvatin se ukvarja z rolanjem, ki skrbi za zmogljivo mišično strukturo nog, Črna prst pa je bila njegov prvi gorski tek. Preizkušnjo je opravil uspešno, povedal pa je: »Trpel sem, čas pa je tak, kot sem si ga predstavljal. Gorski tek mi je všeč, fadiga (trud) ni problem.« Istra se očitno razvija tudi v gorskotekaško smer, Danijel Vinčec ima krepke zasledovalce.

Iz vodstva PGT je prišla novica, da se napoveduje še en tek, ki utegne prihodnje leto še razširiti ponudbo pokala. Kolesarka Tanja Žakelj (ko utegne, tudi teče, in to zelo zelo hitro!) in njena druščina bodo v prvi polovici oktobra pripravili tek iz Spodnje Idrije na Ledine, kar nanese približno 600 metrov vzpona.

 

Izidi:

Absolutno moški:

  1. Simon Alič (ŠD Nanos) 51:23
  2. Danijel Vinčec (ŠD 3šport), Klemen Triler (KGT Papež) 55:52

Absolutno ženske:

  1. Ajda Radinja (ŠD Vaitapu) 1:06:36
  2. Mihaela Tušar (ŠD Nanos) 1:06:55
  3. Petra Mikloša (KGT Papež) 1:08:36

Zmagovalci po kategorijah:

M 1989 in mlajši: Killian Mooney (Irska)

M 1988-1979: Danijel Vinčec

M 1978-1971: Simon Alič

M 1970-1963: Simon Strnad (KD Brda)

M 1962-1955: Tone Karničar (GRS Jezersko)

M 1954 in starejši: Danilo Pudgar (TD Burja)

Ž 1989 in mlajše: Ana Čufer (PGT)

Ž 1988-1979: Ajda Radinja

Ž 1978-1969: Petra Mikloša

Ž 1968-1959: Mihaela Tušar

Ž 1958 in starejše: Marija Moser (Škofja Loka)

 

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.primorskigorskiteki.si/index.php/rezultati-2014

 

crna-cufer-400

Peter Čufer je edini, ki je tekel vseh 21 vzponov, njegova žena Milojka pa je v skupini tekačev z 20 ponovitvami. Številke na prsih niso naključne.

 

crna-irec-400

Killian Mooney, irski gorski tekač, v Podbrdu. Ob njem je Tržačan Alessandro Maraspin, star znanec primorskih tekov.

 

crna-istra-500

Simon Hrvatin, Mitja Volčanšek, Danijel Vinčec, trije istrski gorski mušketirji. Manjka četrti, Edi Sorgo.

 

crna-pupe-400

Najhitrejša dekleta: Mihaela Tušar, Ajda Radinja, Petra Mikloša.

 

 

Fotogalerija 1 je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6056604899854068593

 

Fotogalerija 2 je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6056682648077512929?sort=1

 

Video je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=_5Rdk1WTiQw&feature=youtu.be

 

VJ

 

 





 

 

 

2. Goriški tek

NOVA GORICA

06 09
 2014

Po novogoriških ulicah in mimo Panovca so 6. septembra 2014 novogoriški organizatorji v popoldanskem času izpeljali 2. Goriški tek, ki je bil sprva napovedan kot 23. Tek po Panovcu. Kot organizatorja sta na seznamu izidov namesto običajnega organizatorja tekov po Panovcu  DLT Filipides navedena Športna zveza in Javni zavod za šport Nova Gorica. Zmagala sta Nejc Lokar in Jerica Sardoč.

Tek, udeležili so se ga 103 tekači,  je pritegnil pozornost Goričanov bolj kot običajno, razglasitev absolutno najboljših so izpeljali na glavnem odru, v okviru zabave Radia Robin, najboljše po kategorijah pa so razglasili na stranskem odru. Nekateri tekači so se pritoževali, ker je bil del proge slabo označen.

Nejc Lokar je nedavni zmagi v gorskotekaškem dodal še zmago v ravninskem pokalu, Jerica Sardoč pa se je veselila prve absolutne zmage v primorskih pokalnih tekih: »Zmage nisem pričakovala. Pripravljam se na Ljubljanski maraton in treniram na daljših razdaljah, tako sem tudi pred to tekmo naredila več kot štiri kilometre za ogrevanje. In je šlo! Proga je razgibana, manj ravninska, kot sem pričakovala. Razmere so bile super, organizacija tudi.«

Zmagovalca sta člana istega društva in skupni treningi niso izjema, Nejc pri tem igra vlogo zajca za kolegico, ko gre za trening hitrostne vzdržljivosti.  Na novogoriški progi je sprva tekel skupaj z Jernejem Šemrovom, v drugem delu pa je pospešil. Tretji je bil Simon Strnad, nekaj ur prej osmi na napornem gorskem teku na Črno prst. Pa ni bil edini, ki je v soboto novogoriški tek vzel za dodatek k dopoldanski preizkušnji, še nekaj jih je bilo takih, med njimi starosta primorskih gorskih tekačev Albert Lazar, ki šteje že 77 let. Berto je za LT komentiral: »Dva počasna teka, to je tako, kot da bi tekel enega hitrega.« Šest let mlajši Vladimir Savić je tudi že prej umazal tekaške copate, udeležil se je enega od dolenjskih tekov.  Jerici sta sledili Sergeja Lipušček in Kristina Bele, šampionki PPT.

Tekla je tudi ultramaratonka Sonja Leskovar. Nastop v domačem mestu je komentirala z besedami: »Vzdušje je super, s tekom sem zadovoljna. Naredila sem, kar sem si zadala za nalogo, držala sem tempo 4:15 za kilometer, ker želim popraviti svoj maratonski čas.«

Damijan Šinigoj je bil v soboto močno zaposlen: »Jutri imam rojstni dan (50., op. a.) in danes organiziram žurko. Rekel sem si, da grem pred tem še teč. Zdaj pa hitim, moram še pripraviti nekaj stvari. Povabljenih je kar precej tekačev.« Njegovo članstvo v ŠD Nanos je zagotavljalo množično udeležbo, glede na to, da so tekači dolgoprogaši, pa je bilo gotovo, da se vse skupaj ne bo končalo po eni uri ... A kljub naglici s seboj ni pozabil vzeti zlate medalje, ki si jo je pritekel.

V okviru tekmovanja so tekli tudi mlajši dečki in mlajše deklice, zmagovalca sta bila Samo Koder in Sara Furlan.

 

Izidi:

Absolutno, moški:

  1. Nejc Lokar (ŠD Nanos) 26:58.2
  2. Jernej Šemrov (ŠD Hotedršica) 27:14.0
  3. Simon Strnad (KD Brda) 28:54.4

Absolutno, ženske:

  1. Jerica Sardoč (ŠD Nanos) 32:14.4
  2. Sergeja Lipušček (DLT Filipides) 32:23.4
  3. Kristina Bele (AK Pivka) 32:37.5

Zmagovalci po kategorijah:

Ž +55: Tea Bajc (Tekači Vipavske doline)

Ž 45-54: Sergeja Lipušček

Ž 35-44: Jerica Sardoč

Ž 25-34: Saša Pisk (Spodnja Idrija)

Ž -24: Maja Petrovič (Nova Gorica)

M +70: Vladimir Savić (AK Pivka)

M 65-69: Janez Otoničar (AK Pivka)

M 60-64: Cveto Tavčar (ŠD Nanos)

M 55-59: Miran Kavs (ŠD Kraški tekači)

M 50-54: Damijan Šinigoj (ŠD Nanos)

M 45-49: Simon Strnad

M 40-44: Ervin Furlan (ŠD Nanos)

M 35-39: Stanko Zupan (ŠD Nanos)

M 30-34: Matej Železnikar (DLT Filipides)

M 25-29: Nejc Lokar

M -24: Jernej Šemrov

 

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.filipides.net/primorski_pokalni_teki/rezultati_tekov/

 

ng-start-500

Start teka.

 

ng-zenske-500

Najhitrejša dekleta (manjka Kristina Bele) v družbi podeljevalca priznanj Mirana Müllnerja.

 

ng-dva-500

Jerica in njen »zajec«.

 

ng-fantje-500

Najhitrejši na novogoriških ulicah: Jernej Šemrov, Nejc Lokar, Simon Strnad.

 

ng-blato-400

Darko Hrovatin in Vladimir Savić sta tekla v umazanih copatih: Darko je dopoldne grizel v Črno prst, Vladimir gnetel dolenjsko blato.

 

ng-sonja-400

Sonja Leskovar je tek vzela za trening pred daljšimi preizkušnjami.

 

ng-damijan-400

Damijan Šinigoj je tekel v pričakovanju abrahama.

 

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6056992279510890593

 

Video je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=nPklG2S39Yc&feature=youtu.be

 

VJ, foto: Katja Furlan in VJ

 

 









 

 

 

Tekaško druženje z Manitoujem

IZOLA

05 09
 2014

Izolski ultramaratonec in gorski tekač Mitja Volčanšek se je udeležil svetovnega prvenstva v gorskem maratonu, na katerem je moška ekipa Slovenije osvojila četrto mesto, ženska pa celo bron. Mitja je v studencu indijanskega božanstva Manitouja, ki so se mu v gorah močno približali, našel visoko 43. mesto v svetovni gorskotekaški eliti.

Letošnje svetovno prvenstvo v gorskem maratonu je 16. avgusta gostil Manitou Springs v ameriški zvezni državi Colorado. Tekači in tekačice iz 20 držav so se pomerili na trasi tradicionalnega tekaškega vzpona na »goro Amerike« Pikes Peak, ki s svojimi 4302 metri nadmorske višine kraljuje nad okolico. Na dolžini klasičnega polmaratona se tekmovalci dvignejo za skoraj 2400 metrov, pri čemer vidno vlogo igrata tudi izrazita nadmorska višina in posledično zelo razredčen zrak (na vrhu je le okoli 60 odstotkov kisika, kolikor ga je sicer ob morju, to pa pomeni, da moramo za isto količino kisika ob morju vdihniti trikrat, tu pa kar petkrat).

Štirje od članov slovenske reprezentance - poleg mene še Marjan Zupančič, Bojan Ambrožič in Maja Peperko - smo se odločili združiti nastop na prvenstvu s popotovanjem po nacionalnih parkih ameriškega jugozahoda. Čeprav so bile cestne razdalje ekstremne in celotno potovanje že samo iz tega vidika naporno, pa lahko ljubiteljem narave in teka te kraje toplo priporočam.

Tako smo med drugim pred prihodom v Colorado prepešačili dober del doline Yosemite Valley, vključno z vzponom na sloviti Half Dome oz. polkupolo po naše (ime je dobil zaradi svoje razpoznavne oblike), si ogledali gigantske sekvoje, največja živa bitja na planetu, pripešačili na Mount Whitney, ki je s svojimi 4421 metri najvišji vrh celinskih ZDA (tj. brez Aljaske in Havajev), se potili v Dolini smrti, čudili neverjetnim razgledom na Grand Canyon ter se v galopu spustili še v njegovo nedrje in se ohladili v reki Colorado, tekli med kamnitimi skulpturami v Monumet Valley ...

Rezultati tekme in pogovor z najuspešnejšo Slovenko Matejo Kosovelj so že bili objavljeni na tem portalu, zato bom tukaj dodal le svoj kratek komentar. Pikes Peak je bil enkratna izkušnja, zato sem hvaležen tudi Združenju za gorske teke, ki me je selekcioniral v reprezentanco. Slovenci (in zlasti Slovenke) pa smo še enkrat dokazali, da v tej disciplini ohranjamo stik s svetovnim vrhom. Prav tako neverjetna izkušnja je bilo 14-dnevno potepanje po naravnih znamenitostih ZDA v odlični družbi.

 

ZDA 126

Half Dome.

 

ZDA 262

Na poti na Mt. Whitney.

 

ZDA 265

Vrh Mt. Whitneya, 4421 m.n.v.

 

ZDA 503

Grand Canyon.

 

ZDA 556

Monument Valley.

 

mitjav

Mitja Volčanšek se je po vrnitvi iz ZDA udeležil teka na Črno prst in v svoji kategoriji osvojil srebro.

 

Mitja Volčanšek

 

 








 

 

 

3. Gorski tek na Angelsko goro

OTLICA

31 08
 2014

Organizatorji iz ŠKTD Sinji vrh so na tretji izvedbi svojega gorskega teka na Angelsko goro gostili 83 tekačev, spet več kot leto prej, kar pomeni, da je tek na dobrem glasu. Zmagala sta Nejc Lokar in Jana Bratina, ki je postavila rekord proge in pred sabo spustila samo sedem moških. Ob gorskih tekačih, ki redno nastopajo v pokalu PGT, je teklo tudi veliko domačinov. Pokazali so precej tekaškega talenta in upajmo, da se bodo pogosteje odločali za nastope na primorskih tekaških tekmah.

Na zadnji počitniški dan je bilo vreme na Ajdovskem in na hribih nad Vipavsko dolino prijazno do tekačev. Ne vročine ne vlage ni bilo, za razliko od lanskega leta na progi ni drselo, edino veter v prsa v zaključku 4,2-kilometrske proge s 600 metri vzpona je odnesel kakšno sekundo. Nejc Lokar je ravninski tekač, a teče tudi gorske teke in je na krajših lahko nevaren tekmec specialistom. V odsotnosti rekorderja proge Simona Aliča je mladi Lokavec celo odnesel prvo gorskotekaško zmago, in to kljub temu, da so ga dan prej pri delu v gozdu opikali obadi in njegove otečene roke na dan tekme niso bile prav lepega videza.  »Razmere so bile danes idealne, moj čas pa dober, kljub temu, da nisem specialist za hribe,« je povedal.

Na drugem mestu je bil Anej Likar prav tako dobre volje. Z Nejcem sta bila vseskozi v ospredju, brez stika z zasledovalci,  Anej pa je za vodilnim večino proge zaostajal za dobrih 15 sekund.  »Vedel sem, da bo na ravnini povečal razliko, in tako je tudi bilo.  Sem pa super zadovoljen, čas pod 30 minut sem pričakoval, saj sem v sredo za progo potreboval nekaj več kot 30 minut, a sem tekel z lahkoto. Danes sem samo še malo bolj pritisnil.« Tretji je bil še en tekaški talent z Gore Sebastjan Vidmar, tudi on se je spustil pod pol ure, četrti pa je bil »večni četrti« Aleš Štor. Še ena uvrstitev tik pod stopničkami ga sicer ni osrečila, povedati pa je treba, da v skupni absolutni razvrstitvi zaseda tretje mesto in da je na Otlici osvojil kategorijsko zlato.

Jana Bratina je prišla po četrto letošnjo zmago v pokalu PGT in znova dokazala, da je v odlični formi. Popravila je rekord proge in mladinka Ana Čufer, tudi lani druga, je za njo zaostala nekaj manj kot  tri minute. Obe bosta Slovenijo zastopali na svetovnem prvenstvu v Italiji 14. septembra. Zanimalo nas je, kako usklajuje treninge in tekme na kolesu in v teku, glede na to, da je bila pred kratkim na Mangrtu četrta v konkurenci kolesark specialistk (fotogalerija Ljudstva tekačev z letošnjega vzpona na Mangrt je na povezavi https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6049609324586246353; ko že govorimo o kolesarkah, ne moremo mimo uspeha občasne tekačice na primorskih tekih, članice KD Brda Danijele Svetik, ki je na amaterskem svetovnem prvenstvu v Ljubljani v kronometru osvojila absolutno srebro, v svoji kategoriji pa postala svetovna prvakinja).  Jana je najprej tekačica, potem pa še kolesarka. Na kolesu bo naslednji vikend napadala Vršič, tekaške tekme do konca sezone pa so še zelo številne. »Kolo mi je to sezono veliko dalo. Dobiš konstanten ritem in moč; moj tekaški napredek gotovo dolgujem tudi kolesu.  Na tej tekmi sem bila prvič in občutki so bili dobri.  Vso progo sem pretekla, razen ko je bilo treba koga počakati – takrat sem malo hodila. Za mano je intenziven teden, ta zaključek pa je bil super. Naslednji start bo na SP, a to še ne bo konec. Sledili bodo vertikalna kilometra na Čaven in Storžič, svetovni pokal na Šmarni gori, Učka vertikal in – če bo po sreči -  še Evromaraton.«

Na stopničke absolutno najhitrejših deklet je spet stopila Marta Švigelj. Potrdila je, da so bila razmere za tek odlične, svojo uvrstitev pa pripisala predvsem odsotnosti nekaterih običajnih tekmic. Njen naslednji cilj je Črna prst: »Nanjo sem pripravljena, kot sem, za to sem nekaj naredila, zdaj pa upam, da bo v Podbrdu dober tekaški dan. Moj letošnji cilj je uspešno končati nastopanje v pokalu PGT.«

Organizatorji so žrebali prejemnike praktičnih nagrad in poskrbeli za zabavo udeležencev tekaške prireditve, ki jo je Otlica vzela za svojo. Učenci tamkajšnje osnovne šole so izvedli skeč na temo teka, predstavil se je tamkajšnji rosno mladi državni prvak v smučarskih skokih Teo Mlakar, nekaj let starejša Tjaša pa je prisotne navdušila s harmoniko. Na oder so poklicali najmlajšo udeleženko, 11-letno Saro Furlan, in najstarejšega, 77-letnega Alberta Lazarja. Berto je druženje s Saro komentiral z besedami: »Povprečje je dobro!«

 

Izidi:

Absolutno moški:

  1. Nejc Lokar (ŠD Nanos) 27:56
  2. Anej Likar (ŠD Nanos) 29:08
  3. Sebastjan Vidmar (ŠD Nanos) 29:52

Absolutno ženske:

  1. Jana Bratina (ŠD Nanos/AD-Venture.si) 31:42
  2. Ana Čufer (Sladki polhi/TD Burja) 34:22
  3. Marta Švigelj (Slikopleskarstvo Švigelj) 37:51

Zmagovalci po kategorijah:

M 1988 in mlajši: Anej Likar

M 1987-1978: Nejc Lokar

M 1977-1970: Aleš Štor (ŠD Nanos)

M 1969-1962: Andrej Kutin (ŠD Boka/TKK)

M 1961-1954: Tomaž Devetak (GMG Gorica)

M 1953 in starejši: Danilo Pudgar (TD Burja)

Ž 1988 in mlajše: Ana Čufer

Ž 1987-1978: Jana Bratina

Ž 1977-1968: Marta Švigelj

Ž 1967-1958: Marta Šorli

Ž 1957 in starejše: Nada Merlak (ŠD Hotedršica)

 

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.primorskigorskiteki.si/index.php/rezultati-2014

 

otlica-ravnina-500

O dokončni razvrstitvi je odločal zadnji, ravninski del proge.

 

otlica-nasmeh-400

Tina Pintar je v cilj pritekla z nasmehom.

 

otlica-nejc-400

Nejc Lokar je vpisal prvo letošnjo pokalno zmago. Sicer pa je med njegovimi vrhunci sezone zmaga (skupaj z Marušo Mišmaš) na krajši progi Istrskega maratona.

 

otlica-jana-400

Jana Bratina je zmagala z rekordom.

 

otlica-najboljsi-500

Najhitrejši na Otlici: Anej Likar, Ana Čufer, Jana Bratina, Nejc Lokar, Sebastjan Vidmar, Marta Švigelj, desno predsednik ŠKTD Izidor Peljhan.

 

Fotogalerija 1 je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6053754516225210689

 

Fotogalerija 2 je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6054504889598923729

 

Video je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=9ujxISdw-zs&feature=youtu.be

 

VJ, foto: Katja Furlan, VJ

 

 







 

 

 

Mateja Kosovelj o SP v gorskem maratonu

NOVA GORICA

25 08
 2014

Najboljša slovenska gorska tekačica Mateja Kosovelj (l. 1988) se je na svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu v ZDA, njenem prvem gorskem maratonu sploh, povzpela do vrtoglavega četrtega mesta, s tem pa prispevala največji delež za osvojitev brona, prve medalje za slovensko žensko ekipo na gorskotekaških SP. Po vrnitvi v domovino smo se z Matejo pogovarjali v njeni Novi Gorici.

SP v gorskem maratonu je zate najbrž pomenilo veliko novosti, kajne? Najprej proga ...

»Dobro je bilo, da smo si lahko ogledali progo, in sicer v dveh delih. Prvič malo več kot polovico, naslednjič pa se ostalo. To mi je veliko pomenilo, število neznank se je tako zmanjšalo.«

Koliko dni pred tekmo ste prišli v ZDA?

»Devet dni. Bili smo ves čas na 2000 metrih in smo se kar dobro prilagodili na višino. Proga je bila dolga 21 kilometrov, začela se je na višini 1900, cilj pa je bil na vrhu Pikes Peak na višini 4300 metrov. Za start smo bili aklimatizirani, potem pa naj bi že nekako šlo. Za popolno aklimatizacijo pa bi morali biti tam dalj časa, in to na večjih višinah.«

Kako je potekala tekma?

»Startala sem rezervirano, potem pa sem počasi stopnjevala tempo. Ulovila sem tretjo Američanko in skupaj sva tekli do polovice proge, potem pa sem jo spustila naprej. Bala sem se, da je vse skupaj prehitro, malo mi je že bilo težko, pred mano pa je bila še dobra polovica teka. Ostala sem sama in tako tekla do konca. Vmes sem se še malo izgubljala, verjetno je bila to posledica utrujenosti. Proga ni bila povsod označeni s trakovi, potekala je v serpentinah, in nekje sem zašla v melišče. Izgubila sem kakšne pol minute.«

Bi ta polovica minute kaj pomenila v boju za tretje mesto?

»Ne, za medaljo sem zaostala za nekaj več kot dve minuti. Mi je pa to pobralo nekaj moči. Ko se mi je začelo vse skupaj zdeti že malo čudno, sem opazila, da je tekač za mano šel po drugi poti, zato sem se vrnila. Očitno mi je padla koncentracija, ob tem pa proga ni bila dosledno označena, kar sem opazila že na ogledu. Očitno je bila posledica višine tudi nesposobnost, da telo pripraviš do tega, da se bo bolj naprezalo. Pri manjši količini kisika se teže prisiliš v napor, čeprav moč še ni izčrpana. Tako na cilju niti nisem bila pretirano utrujena. Kakšen korak je bil bolj labilen, sicer pa nisem občutila kakšnih večjih posledic velike višine. Rekla bi, da lahko več daš od sebe, če dalj časa bivaš na višini.«

To ni bilo samo tvoje prvo SP v gorskem maratonu, temveč prvi gorski maraton sploh. Je četrto mesto na svetu presenetilo tudi tebe samo?

»Seveda sem bila presenečena. Ampak letos sem res dobro pripravljena, v hrib mi gre dobro. Želela sem si, da odtečem v takšnem ritmu, ki bom izkoristila svojo pripravljenost – in nekako je šlo. Se je pa poznalo, da nimam izkušenj s tako dolgo tekmo. Zdaj bi verjetno kaj naredila drugače. Morda Američanke ne bi pustila naprej. Ni me namreč pobralo, česar sem se bala.«

Si bila preveč previdna?

»Res sem bila. Pripravljena sem bila dobro in morda bi lahko to bolje izkoristila.«

Je torej gorski maraton tvoja nova disciplina, v kateri si lahko zelo uspešna? Morda celo uspešnejša kot v klasičnem gorskem teku?

»Mislim, da bom morala še veliko narediti na dolžini, take dolžine samo v hrib namreč še nisem delala. Te vzdržljivosti mi manjka. Vsekakor moram biti dobro pripravljena za gorski tek in potem narediti še nekaj več na dolžini. In pridobivati izkušnje s takšnimi tekmami. Potem pa bom res lahko konkurenčna, kajti hrib mi gotovo leži. Bomo videli. Če mi bo zdravje dopuščalo, se bom tu gotovo še preizkušala. Bistvo je gorski tek, samo malo daljše je vse skupaj. Gotovo je gorski maraton zame izziv; všeč mi je, tudi zato, ker vse skupaj globlje doživljaš.«

Na članskih svetovnih prvenstvih imaš zdaj že dve posamični četrti mesti. Očitno si odločena napasti medaljo, do katere ti manjka le še korak.

»To vsekakor, vedno si želiš napredovati. Vem, da sem tega sposobna, a za medaljo se mora vse poklopiti. Tudi ostale so dobre, in če so boljše, so pač boljše. Tu ni kaj. Uvrstitve v deseterico pomenijo, da si v vrhu, a konkurenca je vse hujša. Medalje si gotovo želim. V letošnji sezoni mi je doslej šlo in upam, da bo še malo zdržalo (tekma za SP v Italiji bo 14. septembra; op.a.). Upam, da mi forma pred SP ne bo padla, za mano je namreč daljše obdobje, ko sem jo ohranjala.«

Kaj pričakuješ od SP v gorskem teku v Italiji?

»Čaka me še kakšnih 14 dni treninga. Videli bomo, ali bo sledil padec forme, ali jo bom uspela zadržati, ali pa še celo stopnjevati. S tem bi mi rasla samozavest. Vsekakor bom zadnji teden pred SP vedela, s čim lahko računam. Morala bi priti med prvih deset, za vrh, prve tri, pa bo treba narediti še kakšen trening, se mi zdi. Na tekmo si želim priti s svežino, dobrega počutja, da lahko odtečem tako, kot znam.«

Dekleta ste v Skalnem gorovju osvojile prvo ekipno člansko žensko medaljo na svetovnih prvenstvih. Ob tebi sta tekli še Maja Peperko (bila je 19.) in Urša Trobec (24.). To je bilo verjetno večje presenečenje kot tvoje četrto mesto v prvem nastopu.

»Medalja me je zelo presenetila. Res pa je, da je bilo na SP šest ekip, medtem ko jih je na SP v klasičnem gorskem teku več, ker se jih za krajšo razdaljo lahko več pripravi na to tekmovanje. Tudi v primerjavi z moško konkurenco je opazen osip, šibkejša konkurenca. Res je tudi, da so bile razmere v ZDA drugačne. Morda je to šlo nam v prid, saj smo se kar dobro prilagodili. Prišli smo toliko prej, tudi Urša se je aklimatizirala in je odtekla veliko bolje kot pred štirimi leti. Maja je bila tudi dalj časa na višini in je – tako kot vsi iz te skupine – dobro tekla. Imeli so svežino in se dobro odrezali.«

Ta medalja pa še ne pomeni, da bo Slovenija odslej tak tako osvajala ekipna odličja na SP.

»Seveda ne, za to je treba kar delati. Vse smo tokrat dobro odtekle in se trudile do konca. Medalja je zaslužena.«

Tvoja sezona je rešena, nisi več obremenjena z rezultati.

»Že srebrna medalja na EP, ki mi največ pomeni, me je močno razbremenila. Obremenjujem pa se sama, zdi se mi, da če sem dobro pripravljena, bi bilo škoda, da ne bi tudi v Italiji poskusila kaj pokazati. Upam, da se mi bo tudi tokrat poklopilo.«

Načrtuješ za jesen še kakšen nastop?

»Glavni cilj do konca sezone je SP, kako bo s svetovnim pokalom, kjer sem lani zmagala, pa ne vem. Naslednji vikend gremo na pokalno tekmo v Leogang v Avstrijo. Za zdaj imam zmago na Grintovcu, točke s prve tekme v avstrijskem Bludenzu, kjer sem bila deseta, pa bi najraje brisala. Štejejo namreč štirje najboljši rezultati, do konca pa sta ob tekmi za SP še Leogang in Šmarna gora, kjer bo finale.«

Trenutno si tretja in še povsem v igri za drugi naslov po vrsti.

»Tako je, imam še možnosti za končno zmago. A zdaj je pomembno SP, pa tudi v Leogangu si želim teči kolikor toliko v redu, ker mi bo to povedalo, kako sem pripravljena pred SP. Po SP pa bomo videli, ali se bom preusmerila v ravnino – bom videla.«

 

Fotografija v napovedniku:

Predstavnik združenja za gorske teke pri AZS in član vodstva WMRA Tomo Šarf je bronaste medalje razdelil Urši Trobec, Mateji Kosovelj in Maji Peperko. Foto: Marjan Zupančič.

 

mateja-vse-500

 Najboljše ženske ekipe v Manitou Springsu. Levo zmagovalke Američanke, v sredini Italijanke, desno Slovenke. Foto: Marjan Zupančič.

 

mateja-400

Zmaga na Grintovcu je nakazala Matejino dobro formo pred SP.

 

mateja-ura-500

Zapestnica z 11. SP v gorskem maratonu na Matejinem zapestju, prijeten spomin še nekaj dni po dogodku.

 

VJ

 

 





 

 

 

Piknik društva PGT

SOLKAN

24 08
 2014

Društvo PGT je 24. avgusta 2014 tretjič pripravilo srečanje svojih članov in simpatizerjev, tokrat v obliki piknika, ki ga je gostil Slavko Prezelj, novogoriški Grapar, na svoji »haciendi« v Solkanu. Na vabila Klavdija Čendaka in Iva Keteja se je odzvalo nekaj več kot 30 tekačev. Najprej so jo nekateri ubrali na Sabotin in drugi na Sveto Goro, izgubljene kalorije in tekočine so nato nadomeščali na pikniku. Za žar je skrbel Simon Drole, za živo glasbo pa Andrej Fister in njegova kitara. Tudi ostale vloge so bile odlično odigrane. Tekači so mimogrede odkrili, da ima Valentina Čufer ob vseh drugih tudi pevski talent in izreden spomin za besedila (Iztok Mlakar bi je bil vesel, če bi jo slišal interpretirati njegove štorije in baldorije). Žurke ni bilo težko začeti, težko jo je bilo končati ...

 

zurka-500

 

 

 



 

 

 

13. Tek na Tabor

SEŽANA

23 08
 2014

Tek na Tabor, 7,5-kilometrski tek s 124 metri vzpona, je bil trinajsti v letošnji sezoni PPT, ki je štel za članske točke, pa tudi sicer je bil trinajstič organiziran. Ne gre se torej čuditi, da mu je nagajal dež (Postojnčan Robert Petrovčič, ki se tega teka udeležuje vsako leto, se ne spominja, da bi še kdaj med tekom deževalo). Našteli so 86 tekmovalcev, zmagala pa sta sestra in brat Tratnik; potrdila sta svoji skupni zmagi v pokalu z letnico 2014.

Spolzka proga je nekaterim tekačem delala težave, a večina jih je dovolj izkušenih, da jim oteženi spust s Tabora ni delal preglavic. Čisto brez (lažjih) zvinov sicer ni šlo, vendar zdravniška služba ni imela pravega dela – vsekakor manj kot ekipa kraške podružnice Društva za zdravje srca in ožilja, zveste spremljevalke tekov na Krasu.

Prvih šest v moški konkurenci je na cilj priteklo v manj kot pol ure, sledil pa jim je Postojnčan Jaka Grže iz kategorije starejših dečkov. Marko Tratnik je zabeležil sedmo letošnjo zmago v pokalu in potrdil vodstvo, ki mu ga ne more odvzeti nihče več, njegova sestra Petra pa je letos še uspešnejša, na listi izidov je zdaj devet zmag iz devetih nastopov. Pokalov in nagrad pa jima ni uspelo prevzeti, kajti takoj po prihodu na cilj sta odbrzela domov v Žagolič. Marko se poslavlja od samskega stanu in ravno v soboto, na dan sežanske tekme, ga je čakala kolona.

Nejc Lokar je letošnji rekorder v osvajanju drugih mest, Sežana mu je prinesla še peto. Za LT je povedal: »Zadovoljen sem, moram pa priznati, da nisem pričakoval tako težke proge – kar razgibana je!« Spomnili smo ga, da je bila proga gorskega teka na Krvavec še precej težja, in njegov komentar je bil: »Krvavec je bil morilski! Ampak gremo naprej, zdaj se pripravljam za Ljubljanski maraton, tekel bom polmaraton, in na Palmanovo.« Simon Strnad je s tretjim mestom ponovno potrdil, kako dober in vsestranski tekač je.

Če je Nejc rekorder po drugih mestih med moškimi, potem to še toliko bolj velja za Sergejo Lipušček. Letos je bila devetkrat druga (in enkrat prva). »Tukaj sem tekla že po vseh vremenih. Ni bilo večjih težav, treba je bilo sicer malo paziti zaradi spolzkega terena, zato sem tekla z rezervo.« Njeno skupno drugo mesto je že nekaj časa dejstvo, a to ne pomeni, da na teke ne bo  več prihajala: »Tekov za točke imam dovolj, vendar bom, če bom le imela čas in ne bo nič narobe, tekla tudi preostale teke.« Na stopničke je v absolutni konkurenci stopila tudi Jerica Sardoč.

Teka na Tabor se seveda pogosteje udeležujejo domačini, Kraševci. Med njimi je Katja Rogelja Semolič iz Ivanjega Grada pri Komnu. Zanjo tekmovalnost ni na prvem mestu, teče iz veselja do teka, na »svojo« progo proti Volčjemu Gradu in Gorjanskemu pa se odpravlja trikrat do štirikrat tedensko. Ne preteče vedno vseh deset kilometrov, to je odvisno od časa, ki ga ima na razpolago. »Za ta tek se nisem posebej pripravljala. Pridem, odtečem in grem domov. Današnji nastop je bil super, vlaga in spolzek teren me nista motila. Moraš biti malo bolj previden – in to je to,« je povedala Katja.

Tržačan Massimo Baxa je bil eden od tekačev z italijanske strani. Vreme mu sicer ni najbolj ustrezalo, a »ta tek je vedno lep. Tu sem tretjič ali četrtič. Navzdol mi ni drselo, se je dalo teči. Slovenskih tekov se udeležujem, kolikor se le da. So manj komplicirani od italijanskih, tudi proge so mi bolj všeč, najraje tečem v naravi, skozi gozd in po stezah, veliko bolj kot po asfaltu.« Massimo je bil tudi hiter, osvojil je bronasto medaljo v svoji kategoriji.

Vrnimo se k Jaki Gržetu, sicer bolj specialistu za gorski tek. Lani je bil drugi v slovenskem gorskotekaškem pokalu, kjer ima letos še vse možnosti tudi za zmago: »Trije smo izenačeni, Šmarna gora bo določila končni vrstni red.« Mladi Postojnčan, še pionir, je letošnji državni prvak na 5000 metrov in svojo atletsko prihodnost vidi na stezi. »S trenerjem se bova osredotočila na stadion, moje ambicije se selijo tja. Danes sem v Sežano prišel naredit malo težji trening.«

Tek na Tabor je sodil v okvir sežanskega občinskega praznika, tekli pa so tudi za Kraški pokal in točkovanje policijskega združenja IPA. V tej konkurenci sta bila najhitrejša Borut Mraz in Urška Robnik. Razdelili so tudi nekaj praktičnih nagrad, organizatorji iz ŠD Kraški tekači pa so vsem ponudili še teran, ki so ga zaslužili z množičnim nastopom na šmarskem teku.

Dež je bolj kot tekače motil poročevalca LT, tako da je kakovost fotografij in videa slabša kot običajno.

 

Izidi:

Absolutno, moški:

  1. Marko Tratnik (ŠD Nanos) 27:34.2
  2. Nejc Lokar (ŠD Nanos) 27:45.5
  3. Simon Strnad (KD Brda) 29:15.8

Absolutno, ženske:

  1. Petra Tratnik (ŠD Nanos) 33:05.8
  2. Sergeja Lipušček (DLT Filipides) 34:23.7
  3. Jerica Sardoč (ŠD Nanos) 35:16.1

Zmagovalci po kategorijah:

Ž +55: Stanka Batagelj (Tekači Vipavske doline)

Ž 45-54: Sergeja Lipušček

Ž 35-44: Jerica Sardoč

Ž 25-34: Petra Tratnik

Ž -24: Urša Kosič (TD Bistrc)

M +70: Vladimir Savić (AK Pivka)

M 65-69: Edi Kutin (TKK Srpenica)

M 60-64: Cveto Tavčar (ŠD Nanos)

M 55-59: Robert Petrovčič (AK Pivka)

M 50-54: Rolando Turšič (Stari trg)

M 45-49: Simon Strnad

M 40-44: Aleš Štor (ŠD Nanos)

M 35-39: Mitja Curk (ŠD Nanos)

M 30-34: Denis Birsa (Branik)

M 25-29: Marko Tratnik

M -24: Jaka Grže (AK Postojna)

 

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.filipides.net/primorski_pokalni_teki/rezultati_tekov/2014082319545698/13.%20Tek%20na%20Tabor/

 

tabor-najboljsi-500

Najhitrejši v Sežani, z leve: Nejc Lokar, Sergeja Lipušček, Jerica Sardoč, Simon Strnad. Najvišja stopnička sameva, saj se je Petri in Marku Tratniku mudilo domov.

 

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6050838339394611969

 

Video je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=To_0tZjQaoE&feature=youtu.be

 

VJ

 

 



 

 

 

Vertikalni kilometer na Čaven

LOKAVEC

18 08
 2014

Ajdovci so se odločili, da bodo drugi organizatorji vertikalnega kilometra v Sloveniji, in seveda prvi na Primorskem, po Nejcu Kuharju in njegovi ekipi, ki namerava 27. septembra 2014 VK na Storžiču izpeljati tretjič. Triatlon klub Ajdovščina šest dni pred tem, 21. septembra 2014, vabi v Lokavec v Vipavski dolini na 1. Čaven Proaction Vertikal Kilometer.

Gorski tek po svetu dobiva ob klasičnih še nove oblike tekmovanja, medijsko privlačnejše in zato tudi bolje podprte s sponzorskim denarjem. Med njimi je Vertikal Kilometer, tekmovanje na progi, krajši od pet kilometrov, s kilometrsko višinsko razliko. Eden najuspešnejših »vertikalcev« v Sloveniji in svetu Nejc Kuhar s to panogo zadnjih nekaj let privablja slovenske ekstremne gorske tekače, to jesen se bodo zbrali tretjič na Storžiču.

Primorska predstavlja pomemben del slovenskega gorskega teka, tako tekmovalno kot organizacijsko, PGT je ob slovenskem gorskotekaškem pokalu najbolje organizirana serija tekov. Zato ne preseneča pobuda treh Ajdovcev, Uroša Medvedca, Bernarda Čermelja in Iva Keteja, ki so se v maju dogovorili, da pripravijo prvi VK na Primorskem – in z njim obogatijo ponudbo PGT, saj naj bi tekmovanje prihodnje leto vključili v primorski gorskotekaški pokal. Sama zamisel o teku pa je tlela že nekaj časa.

Če bo priložnost in volja tudi drugod, so se pripravljeni povezovati tudi z drugimi organizatorji VK v državi, in morda se iz te ideje porodi še kakšno novo tekmovanje. Uroš Medvedec je motor ajdovskega triatlonskega kluba, ki je nosilec organizacije. Na izhodiščno vprašanje, zakaj prav Čaven, odgovarja: »Čaven je priljubljen planinski cilj, privlačen za številne obiskovalce, nanj pa se je mogoče povzpeti po različnih poteh. Mi smo izbrali najkrajšo in najstrmejšo. Pričakujem 50 do 70 tekmovalcev, kar bi bila odlična udeležba za prvič; če jih ne bo toliko, pa ne bo prav nič narobe. Dogovorjeni in usklajeni smo že z oskrbnikom kole na Čavnu in ajdovskim županom, ki bo podeljeval priznanja.«

Start teka bo v Lokavcu, pri cerkvi, na višini 168 m, cilj 4400-metrske proge pa bo pri koči na višini 1242 metrov. To pomeni, da bodo gorski tekači morali premagati 1074 metrov višinske razlike. Za vertikalni kilometer najboljši tekmovalci potrebujejo približno pol ure. Pobudniki so imeli za cilj zarisati progo, visoko vsaj kilometer, 1074 višincev je nastalo med logistično prikladnima mestoma za start in cilj.

Zagotovili bodo prisotnost gorskih reševalcev, zdravniško službo, prevoz garderobe na cilj in ostalo, kar pritiče takšnim tekmam, sicer pa bodo udeleženci tekli na lastno odgovornost. Uporaba palic bo prepovedana. Začelo se bo ob 11. Uri, razglasili bodo najboljše absolutno in po kategorijah, enakih tistim v PGT. Predhodne prijave so cenejše.

VJ

 

cavenVK1

 

 

 


 

 

 

13. Vzpon na Široko

MOST NA SOČI

15 08
 2014

Trinajsti Vzpon na Široko, kolesarsko-tekaška veselica, ki ob tekmovanju zagotovi  tudi izdatno kulinarično ponudbo, je tokrat prinesel dva rekorda. Med moškimi  sta z rekordnima časoma (prejšnji dvojni  rekorder je bil Simon Alič) slavila tekač Rok Bratina in cestni kolesar Blaž Bonča. Med ženskami sta bila najhitrejša tekačica Ana Čufer in cestna kolesarka Laura Šimenc. Na gorskem kolesu je bil najhitrejši Blaž Uršič (žensk ni bilo). Tekmovalo je 101 kolesar in 110 tekačev (od tega osem otrok).

Simon Alič se je tokrat odločil za kolesarjenje s specialko. Ni bil med tremi najhitrejšimi, pobral pa je srebro v svoji kategoriji. Vendar dan, zaradi svežega vremena in ne pretirane vlažnosti primeren za dobre dosežke, zanj ni bil med najbolj srečnimi. Njegov kolesarski rekord je izboljšal Blaž Bonča, nečak primorske kolesarske legende Valterja Bonče, tekaškega pa Rok Bratina. Roku, še lani mladincu, je tako pripadlo 100 točk v absolutni konkurenci (drugič letos, kajti čeprav ni zmagal, je bil na GM4O najviše med vsemi tekmovalci s stalnimi številkami PGT), sicer pa je bila to njegova prva zmaga v pokalu PGT. Danijel Vinčec je ponovno, že petič zasedel drugo mesto, tretji je bil doslej dvakratni zmagovalec Širokega Klemen Triler, četrti pa je bil Simon Strnad, vodilni v skupni razvrstitvi PGT.

Med dekleti je bila na 4,8 kilometra dolgi progi s 600 višinskimi metri najhitrejša mladinka Ana Čufer. Tako Ana kot drugouvrščena Mihaela Tušar, ta je svoj lanski čas krepko izbojšala, bosta Slovenijo zastopali na svetovnem prvenstvu v gorskem teku 14. septembra v Italiji (pa še Rok Bratina). Tretja je bila Marta Švigelj, sedmo kategorijsko zmago v sedmih letošnjih nastopih pa je zabeležila Jožica Maslo.

Organizatorji so letos najeli novo ekipo časomerilcev (Mikron), ki se je izkazala in je upravičila nekaj višjo ceno (naša pripomba: pogrešali smo nekaj več natančnosti pri pisanju imen in klubske pripadnosti tekmovalcev). Kot je tradicija na kmetiji Široko, kulinaričnih dobrot ni manjkalo, kot tudi ne žive glasbe in številnih nagrad, ki jih je razdelil srečelov.

 

Izidi:

Absolutno, moški:

  1. Rok Bratina (KGT Papež – Salomon) 27:03.5
  2. Danijel Vinčec (ŠD 3šport) 28:03.1
  3. Klemen Triler (TSK Olimpik) 29:00.7

Absolutno, ženske:

  1. Ana Čufer (TD Burja) 34:21.6
  2. Mihaela Tušar (ŠD Nanos) 34:56.6
  3. Marta Švigelj (Slikopleskarstvo Švigelj) 37:18.5

Zmagovalci po kategorijah:

M 1989 in mlajši:  Rok Bratina

M 1988-1979: Danijel Vinčec

M 1978-1971: Klemen Triler

M 1970-1963: Simon Strnad

M 1962-1955: Tomaž Devetak (GMG Gorica)

M 1954 in starejši: Boris Drole (PD Kranj)

Ž 1989 in mlajše: Ana Čufer

Ž 1988-1979: Tina Pintar (TKA)

Ž 1978-1969: Marta Švigelj

Ž 1968-1959: Mihaela Tušar

Ž 1958 in starejše: Jožica Maslo

Ml. deklice, 2002 in mlajše: Sara Furlan (ŠD Nanos)

Ml. dečki, 2002 in mlajši: Tobi Gaberšček (TD Bovec)

St. dečki, 2001-1999: Sašo Zorč (TD Bovec)

 

siroko-najboljse-500

Najhitrejše so bile Mihaela Tušar, Ana Čufer in Marta Švigelj.

 

siroko-simon-500

Simon Strnad je v absolutni uvrstitvi zasedel četrto mesto. Na Širokem so letos najeli novo ekipo merilcev: z Mikronom so bili zadovoljni.

 

siroko-ana-400

Ana Čufer prihaja v cilj.

 

siroko-benedikt-500

Benedikt Ličen je tekel bos, kar je bilo – za razliko od tekov po ravnini – kar zahtevno početje.

 

siroko-darja-400

Darja Verbič  je prišla na cilj zadnja, ko so ga že podrli, a so ji priznali uvrstitev. Tokrat sta se število na majici (42 km Ljubljanskega maratona) in startna številka ujeli.

 

Fotogalerija 1 je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6047842071383132625

 

Fotogalerija 2 je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6048879289794686609

 

Video je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=dPjW7MOaLx8&feature=youtu.be

 

VJ

 

 







 

 

 

Na Krvavcu "Highlander" Cvet pred vso mladino

CERKLJE NA GORENJSKEM

10 08
 2014

Na Krvavcu sta 10. avgusta 2014 RTC Krvavec in ŠD Divji zajci pripravila svoj sedmi gorski tek (9 km, 1200 m vzpona), ki je štel za slovenski pokal (5. tekma) in kvalifikacije za sestavo reprezentance na svetovnem prvenstvu v gorskem teku v Italiji (14. septembra). Najhitrejša absolutno sta bila Miran Cvet in Jana Bratina. Na cilju v Tihi dolini so našteli 152 tekmovalcev.

Če je Simon Alič, letnik 1971, tekaški boem, je Miran Cvet, letnik 1968, tekaški »highlander« (izg. hajlender). 46-letni ključavničar, zaposlen v steklarni v Hrastniku, je bil v mladih letih eden največjih talentov za kolesarske vzpone. Leta 1985 je zmagal na DP za mlajše mladince na progi Kobarid-Livek; drugi je bil takrat Valter Bonča. Bonča je nadaljeval, v 80. in 90. letih ter na začetku 21. stoletja je zaokrožil poklicno kolesarsko kariero, bil je četrti slovenski kolesarski profesionalec, medtem ko je Cvetov kolesarski vzpon prekinilo služenje JLA. Po nekajletni prekinitvi je nadaljeval kolesariti kot amater, številne slovenske vzpone je označil s svojimi rekordi, letos pa se je odločil preizkusiti tudi v gorskem teku. In to s kakšnim uspehom! Na DP na Ratitovcu je zmagal pred vso mladino, med katero so tudi v svetovnem gorskotekaškem svetu uveljavljeni mladci, še najbliže mu je bil Alič. Zanj so vedeli bolj ali manj le tisti tekmovalci, ki so v gorski tek prišli iz kolesarjenja, za vse pa je bila Miranova zmaga prvovrstno presenečenje. Pa ni bila naključna. To je dokazala še druga letošnja zmaga, na Krvavcu, s katero si je Hrastničan odprl vrata v državno reprezentanco. Mirni, skromni in neopazni garač na gorskih progah ve, kako najkoristneje izrabiti silno energijo svojih nog ter z njimi usklajeno zmogljivost srca in pljuč.

»Proga je bila težka, ampak se je dalo. Že precej dolgo sem v pogonu in nočem nehati. Dokler bo šlo, bo šlo, to je moj hobi in način življenja!« je tik po prihodu na cilj povedal za Ljudstvo tekačev. Iz njegovih besed je vela neomajna odločenost, kljubovanje tekmecem, času, vsemu, kar bi se mu utegnilo postaviti po robu na strminah. Ne tisti tekmeci, katerih rojstvo je zabeleženo z začetnimi številkami 197, ne tisti s številkami 198, ne tisti s številkami 199, ne mlajši, ki še čakajo na polnoletnost, niso bili močnejši od njega, ki letnico rojstva začenja z 196, na krvavški strmini. V svojem petem desetletju ostaja Miran na vrhu, kjer je lahko en sam, če si sposodimo sporočilo filma Highlander, kultnega domišljijskega izdelka o nesmrtnih vojščakih, s Christopherjem Lambertom v glavni vlogi.

Svojo moč 68-letnik dokazuje tudi na težkih tekmah v tujini. V juliju je bil tretji na gorskotekaški preizkušnji na Gernkogel (Avstrija), pred njim pa so bili samo trije dvajset let mlajši Kenijci. Teden kasneje je tekel še na Grossglockner. Tam je zmagal eden od Kenijcev, legendarni Jonathan Wyatt, šestkratni svetovni prvak, letnik 1972, je bil tretji, Miran pa deveti (vmes je bilo še nekaj Afričanov in evropskih mladeničev).

Čast mladih je reševal Tolminec Rok Bratina. Z majhnim zaostankom za Miranom in Simonom je skočil v cilj in tako pokazal svoje veselje nad dosežkom, s katerim bo lahko že prvo leto članske kariere nastopil na SP. Krvavcu je posvetil ves julij in začetek avgusta, zaradi njega se je odpovedal počitnicam na morju. »Fantastično! Nisem hotel, da bi danes šlo kaj narobe, bil sem poln pozitivnih misli. Trening se mi je poplačal, grem v Italijo na svetovno prvenstvo!« je povedal.

Na seznamu desetih najhitrejših sta bila na vrhu Miran in Simon, sledilo pa je osem članov: Bratina, Nejc Kuhar, naslednji primorskih mladi talent Jošt Lapajne, Simon Novak, Gašper Bregar, zmagovalec Istrskega maratona in državni prvak v gorskem maratonu Aleš Žontar (po napornem vojaškem gostovanju na srbskem Kopaoniku mu je za kaj več zmanjkalo moči), Klemen Triler in Danijel Vinčec (eden od dveh Istranov na tekmi). Polovica od deseterice najhitrejših je nekdanjih kolesarjev (Cvet, Alič, Bratina, Novak, Vinčec), kar kaže na to, da gorski tek postaja vse privlačnejša športna panoga in da Slovenija premore veliko talentiranih tekačev. Od Primorcev sta bila visoko še »ravninec« Nejc Lokar in Edi Sorgo, na 13. in 26. mestu med člani. Edi, črpalkar, doma iz Seče, nastopa pod oznako Istrski tovar (istrski osel), je »sam svoj klub«. Doslej je odtekel »dva ali tri« gorske teke, kot pravi, zanimivo pa je, da je za začetek izbral prav najtežjega med njimi, GM4O. »Upam, da jih bom tekel še veliko. Zadovoljen sem, spoznavam razliko med ravninskimi in gorskimi teki, prilagajam telo, noge in glavo. Če bo zdravje, bom pri gorskem teku vztrajal. Danes mi je kar šlo, mislil sem, da bo hujše. Drugega, strmejšega dela sem se lotil počasi, z vztrajnostjo mi je ratalo ...«

Med mlajšimi veterani se je Cvetu in Aliču na stopničkah pridružil Simon Strnad, Ivan Razpet pa je ostal tik pod njimi. Pri starejših veteranih je z osmimi minutami prednosti pred Andrejem Jesenkom kraljeval Franci Teraž (po štirikratnem osvajanju Triglava v enem dnevu napoveduje napad na rekord v osvajanju najvišjih vrhov Julijskih Alp, Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank, pod 20 urami), Mirko Čufer je bil osmi.

Med dekleti Jana Bratina ni pustila, da bi jo prehiteli veteranki Valerija Mrak in Mihaela Tušar (1. in 2. v mlajši veteranski konkurenci). Dala je vse od sebe in si do cilja nabrala spodobno prednost. Vse tri so se veselile, izjava pa je bila skupinska: »Težko (Jana), težje (Valerija), najtežje (Mihaela); klanec je kar tiščal gor, a po pameti se je dalo (Jana); če si pripravljen, je vse v redu, proga je super (Valerija); na cilju je vse v redu (Mihaela).«

Med starejšimi veterankami je Marta Šorli osvojila srebro.

Jerica Sardoč je med članicami prišla do srebra in se veselila uspeha na svojem prvem »resnem« gorskem teku: »Saj ni bilo hudo, razen najstrmejšega dela pod gondolo, kjer se je cikcakasta proga malo povlekla. Pljuča bi šla, a noge še niso natrenirane.«

Najboljši so si izborili uvrstitev v reprezentanco, ki bo 14. septembra 2014 tekmovala na svetovnem prvenstvu v kraju Casette di Massa (v neposredni bližini Carrare, kjer lomijo svetovno znani marmor). Šef slovenskega gorskega teka Tomo Šarf in stroka bosta ekipo dopolnila še z nekaterimi tekači in tekačicami, ki se krvavškega teka niso udeležili iz opravičenih razlogov.

Mlajši so tekli na krajših progah. Med mladinci sta bila najboljša Mohammad Bashir Rezai (Šmarnogorska naveza, Afganistanec, ki v Sloveniji živi zadnja tri leta) in Karmen Orehek. Z odličnim tekom se je izkazala Maruša Triler (letnik 2001), a ni tekla v svoji kategoriji, tako da ni bila uvrščena. Med starejšimi dečki je bil Jaka Grže (AK Postojna) tretji.

 

Absolutni izidi:

Moški:

  1. Miran Cvet (Hrastnik) 56:55
  2. Simon Alič (ŠD Nanos) 57:50
  3. Rok Bratina (KGT Papež) 57:57

Ženske:

  1. Jana Bratina (ŠD Nanos) 1:11:20
  2. Valerija Mrak (AD Posočje) 1:14:12
  3. Mihaela Tušar (ŠD Nanos) 1:14:50

Več informacij, vključno z vsemi izidi, je na povezavi:

http://www.rtc-krvavec.si/si/zima/dogodek/n/vii-gorski-tek-na-kravec/

 

krv-nasi-500

Primorsko-gorenjska kombinacija je bila uspešna: Rok Bratina, Simon Alič, Jošt Lapajne (z leve).

 

krv-jana-400

Jana Bratina prihaja v cilj.

 

krv-cvet-400

Miran Cvet, slovenski Higlander.

 

krv-istrana-500

Edi Sorgo (levo) in Danijel Vinčec, Istrana na Krvavcu.

 

Fotogalerija 1 je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6046302660050844913

 

Fotogalerija 2 je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6046652212375393553

 

Video je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=HU63A5tiT40&feature=youtu.be

 

VJ

 

 






 

 

 

3. Šmarski tek

ŠMARJE PRI SEŽANI

02 08
 2014

V Šmarjah na Krasu so v soboto, 2. avgusta 2014, tretjič pripravili gorski tek, ki je štel za točke PGT. Organizatorji so tvegali z večernim startom, saj so se hoteli izogniti vročini, ki je prejšnji dve leti ovirala tekače. Sprememba se je obnesla, udeleženci so to potezo pozdravili. Našteli smo 90 tekačev, enega več kot lani. Zmagala sta Tomaž Ferjančič in Ana Čufer, bilo je prijetno, z veliko domačega peciva in dobre volje.

Vodja organizatorjev iz Šmarij, neutrudni Stojan Rodica, je lani in predlani poslušal pripombe tekačev na račun visoke temperature v dopoldanskem času teka, kar seveda za poletni čas niti letos, ko nam vreme prireja nenavadne predstave, ni kaj posebnega. Odločil se je start tretjega teka prestaviti pod večer, na 18.30, ko se vročina umirja. Ob koncu letošnjega teka je lahko z zadovoljstvom ugotavljal, da je bila poteza pravilna: »Kot pravijo tekači, je bila to dobra izbira. Vročina je manj nadležna, poleg tega tek tako tekačem kot organizatorjem zdaj vzame manj časa, večina dneva je na voljo za kaj drugega.« V avgustu se največ tekačev odloča za počitnice in tekaško pavzo, za tiste, ki tudi v tem poletnem mesecu želijo teči, pa je šmarska prireditev dobrodošla tekaška tržna niša; tudi zato, ker kljub uvrstitvi med gorske teke z dolžino 7700 metrov in 275-metrskim vzponom na Tabor ni prezahtevna. Gostitelji, med katere lahko ob Kraških tekačih uvrstimo še večino vaščanov, so se tudi letos izkazali z gostoljubnostjo in domačnostjo. Žene in dekleta so napekle domače slaščice, manjkalo ni niti osvežilnega sadja in pijač, zagotovili pa so celo mini bazen za osvežitev po prihodu na cilj – in dokazali, da kraške zaloge vode le niso tako pičle.

Na progi so glavno vlogo igrali Tomaž Ferjančič, večkratni prvak PPT, sicer specialist za ravninske proge, njegov svak Borut Malavašič, ki je bolj specialist za gorske teke, in Simon Strnad, specialist za kolesarske vzpone, ki svoj talent dokazuje tudi na tekih. Niso več najmlajši, so pa še vedno zelo hitri. Tomaž je v družbi drugih dveh počakal na ravnino v zadnjem delu proge, tam pa prestavil navzgor in si zagotovil zmago. »Pozni start mi je všeč, tako je manj sonca,« je povedal za LT.

Po nadvse uspešnem nastopu na evropskem prvenstvu v gorskem teku, kjer je bila peta, se je na primorskem prizorišču spet pokazala Ana Čufer in zabeležila drugo zmago v pokalu PGT. Povprašali smo jo po vtisih z EP in komentarju šmarskega teka. »Uvrstitev na EP je tudi mene presenetila, česa takega nisem pričakovala. O nastopu na svetovnem prvenstvu (13. septembra v Italiji) še nisem resno razmišljala; proga na SP je drugačna, samo navzgor, drugače kot na EP. A pustila se bom presenetiti. Danes je bilo fajn, samo malo prevroče,« je povedala mlada šampionka, ki jo v nedeljo čaka kvalifikacijska tekma za sestavo reprezentance za SP na Krvavcu (tudi za slovenski pokal). Ani sta v cilju sledili Saša Pisk in Mihaela Tušar.

Vipavka Stanka Batagelj je v Šmarjah prvič tekla na gorskem teku – in zmagala v svoji kategoriji. »Ta tek je skoraj tak kot kakšen bolj razgibani ravninski tek, ni bistveno bolj strm. Za nastop sem se odločila zaradi firbca, in če bom imela dobre noge, bom verjetno šla teč še kakšnega gorskega.«

Tudi Postojnčan Robert Petrovčič, ki je med najboljšimi ravninskimi tekači,  se je na gorskem teku predstavil zelo uspešno, z zmago. Med ravninci, novinci na gorskem teku, je bil še en Vipavec, Jurij Vidrih. »To sicer ni pravi gorski tek, je bolj ravninski, le par odsekov je strmih. Proga ni bistveno drugačna kot – recimo - v Hotedršici. Za nastop sem se odločil, ker se mora po dopustu spet nekaj dogajati. Na začetku sem šel počasi, potem pa sem stopnjeval tempo, a nisem tekel na polno. Vsekakor bom šel še na kakšnega gorskega,« se ni pritoževal Jurij.

Najstarejši udeleženec teka je bil Istran Fabio Ivančič, letnik 1933, najmlajši pa Rok Mugoša, letnik 2006. Najštevilnejša ekipa so bili Kraški tekači, prislužili so si magnum terana.

V Šmarjah smo izvedeli za nov projekt, ki se ga lotevajo Ajdovci. 21. septembra 2014 bodo pripravili prvi primorski vertikalni kilometer, iz Lokavca na Čaven.

Izidi:

Absolutno, moški:

  1. Tomaž Ferjančič (ŠD Nanos) 29:49
  2. Borut Malavašič (ŠD Nanos) 30:19
  3. Simon Strnad (KD Brda) 30:34

Absolutno, ženske:

  1. Ana Čufer (TD Burja) 35:28
  2. Saša Pisk 36:41
  3. Mihaela Tušar (ŠD Nanos) 36:59

Zmagovalci po kategorijah:

M 1989 in mlajši:  Anej Likar (ŠD Nanos)

M 1988-1979: Uroš Rozman (ŠD Lom)

M 1978-1971: Tomaž Ferjančič

M 1970-1963: Simon Strnad

M 1962-1955: Robert Petrovčič (AK Pivka)

M 1954 in starejši: Cveto Tavčar (ŠD Nanos)

Ž 1989 in mlajše: Ana Čufer

Ž 1988-1979: Saša Pisk

Ž 1978-1969: Marta Švigelj (ŠD Hotedršica)

Ž 1968-1959: Mihaela Tušar

Ž 1958 in starejše: Rada Milič (ŠD Kraški tekači)

 

smarje-toma-500

Tomaž Ferjančič je bil že pred startom, med ogrevanjem, dobre volje, po zmagi pa še bolj. Z leve: Cveto Tavčar, Anej Likar, Tomaž Ferjančič, Jurij Vidrih.

 

smarje-stanka-400

Stanka Batagelj (325) je na svojem prvem gorskem teku zmagala. Ob njej sta še Valentina Čufer in Ivan Sokol.

 

smarje-suhi-500

Triatlonec Aleš Suhadolnik je bil med tistimi, ki so si po teku privoščili osvežitev v bazenčku.

 

smarje-larisa-500

Larisa Jogan Žgur tokrat ni tekmovala, temveč je nastopila kot mažoretka.

 

Fotogalerija 1 je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6043281430500607713

 

Fotogalerija 2 je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6044377979003885281

 

Video je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=_94XjhIWIk0&feature=youtu.be

 

VJ

 

 





 

 

 

16. Gorski tek na Grintovec

KAMNIK

27 07
 2014

Na Grintovec (9,8 km, 1959 v/m), kjer je kamniški KGT Papež v nedeljo,  27. julija 2014, šestnajstič pripravil gorski tek na mogočni Grintovec, je letos priteklo 222 tekmovalcev iz enajstih držav, medtem ko jih je bilo prijavljenih 285. Prvič so tekli Kenijci, osvojili so prvo in tretje mesto med moškimi, drugo je zasedel Nejc Kuhar, med ženskami pa je lansko zmago ponovila Mateja Kosovelj pred Ajdovko (tačas Pivčanko) Jano Bratina, največjim presenečenjem letošnjega Grintovca.

Dušan Papež, oče teka na Grintovec, je ob vstopu v Zoisovo (Cojzovo) kočo na Kokrskem sedlu v soboto nekaj po 22. uri odložil bergle in nahrbtnik, se otresel vode na sebi, stopil do šanka in fantu, zadolženem za strežbo, naročil, naj pri vseh mizah zbere naročila za pijačo, sam pa popil kokto. Papež ve, kaj je pomembno pri takšni organizaciji. Prostovoljci, brez katerih teka ne bi bilo, so svoje delo pri urejanju desetkilometrske proge (rumeni trak z logotipom sponzorja Avtoličarstvo in avtokleparstvo Papež se je vil neprekinjeno od prvega do zadnjega metra proge) že opravili in bodo na tekmo počakali v koči, malo pod 2000 metri nadmorske višine, čas pa jim bo mineval v zbijanju šal, načenjanju najpomembnejših tem svetovne ureditve - in pesmih. Zadnja bo izzvenela šele ob pol petih zjutraj, le malo preden bo eden iz ekipe petdesetih krepkih Gorenjcev (in nekaj gajstnih Gorenjk) počitek prekinil z legendarnim »Ustaj, vojsko!«, znan vsem, ki so vojsko služili v JLA.

Za Dušanom, ki prenaša nekaj kilogramov preveč, je bil vzpon iz doline, takoj po koncu uradne predstavitve tekmovalcev v gostilni Pri orlu, kjer bodo ti tudi prespali, in običajne pašta party. Šefa teka sta na poti ujela noč in naliv, vendar njegove hoje s pomočjo bergel nista upočasnila; Dušan tam pozna vsak kamen, tisoč višincev pa ga je dodobra ogrelo, tako da ni bilo nevarnosti prehlada.

Vreme ni kazalo najbolje, vsa Slovenija je bila prekrita z oblaki in dežjem, tako da so večer pred mednarodno tekmo, na kateri bodo prvič sploh tekli tudi najboljši tekači na svetu, Kenijci, bile odprte še prav vse opcije. Odločitev, da se teče do vrha, je po posvetu s predstavniki sekcije AZS za gorski tek direktor tekme sprejel malo pred osmo zjutraj, ko je bil z berglami že na poti proti vrhu Grintovca, na drugem vertikalnem kilometru tekmovanja. Vreme je velikokrat Dušanov zaveznik, samo enkrat doslej so morali tek skrajšati in ga končati že na sedlu. V nedeljo zjutraj so oblaki sicer ovijali očaka, brez vetra ni šlo, temperatura je bila komaj nekaj stopinj nad ničlo, na zadnjih nekaj sto višincih pa se sodra od prejšnjega dne še ni uspela stopiti. O snežnih zaplatah, mimo in prek katerih so morali tekači, niti ne razpredamo.

Tekma se je začela in končala natanko po predvidevanjih, kljub dvema kilometroma, nataknjenima drug na drugega, in vsem vremenskim značilnostim, ki jim takšna višinska razlika lahko botruje. Nekaj deset tekačev je po temeljito umiti progi na cilj prišlo (priteklo, prihodilo, priplezalo) v mrazu in se vrh gore sredi oblakov zavijalo v zlate folije, potem pa se je v hipu ozračje ogrelo in nekaj minut kasneje je med oblaki celo pokukalo sramežljivo sonce in osvojilo simpatije vseh obiskovalcev vrha Grintovca.

Pravzaprav so tekači najbolj trpeli pri spustu v dolino – spolzka tla niso dovoljevala hitenja, tistih deset kilometrov se je zato vleklo in vleklo, ob vse višji temperaturi, ki je bila v dolini poletna, in vlažnosti. Pljuskanje po Kamniški Bistrici (nekateri so si ga privoščili) je bilo zato nadvse osvežujoče in krepilno, a če nisi umivanja opravil dovolj hitro, je mraz prinesel novo bolečino.

Dušan Papež je s trakom samo zanj in najboljše tekače ograjeni cilj na višini 2558 metrov, kjer je dočakal šampione in jim čestital,  zapustil pred iztekom strogo določenega limita dveh ur in pol, da je bil v dolini še pravočasno za razglasitev in razdelitev nagrad v višini 12.000 evrov. Za mednarodno plat tekmovanja pa je poskrbel šef slovenskega gorskega teka Tomo Šarf, zaslužen tudi za to, da se svetovno gorskotekaško združenje WMRA zadnja leta obrača nekoliko hitreje s časom. Zmagovalec Isaac bo s tisoč evri nagrade lep čas preživljal družino, saj s tem denarjem v Keniji menda lahko postaviš pol hiše.

Rekord Novozelandca Jonathana Wyatta 1:15:43 iz leta 2006 ni bil ogrožen, za ženski rekord Čehinje Anne Pichrtove 1:31:50 iz istega leta pa tega ne bi mogli trditi, kajti na vzponih letos izredno močna Mateja Kosovelj je za to znamko zaostala le za 48 sekund. Njena zmaga, ponovila je lansko, seveda ni bila presenečenje, je pa presenečenje drugo mesto Ajdovke Jane Bratina, tako kot Mateja tudi članice ŠD Nanos. Društvo iz Podnanosa je bilo na Papeževem terenu v ženski konkurenci uspešnejše od gostiteljev, ob prvih dveh je na sedmem mestu za čast in slavo Primorske skrbela še Mihaela Tušar. In ne pozabimo na Gorenjko Valerijo Mrak, ki teče za primorsko AD Posočje, tokrat na četrtem mestu. Letošnja zmagovalka GM4O Mojca Kermavnar je bila šesta, dvanajsta pa je bila Marta Švigelj, ki se razvija v odlično gorsko tekačico.

Veselila se je tudi Marta Šorli, zmagovalka med starejšimi tekačicami. Za LT je povedala: »Glede na to, da je bilo napovedano slabo vreme, nisem niti pričakovala kakšnega dobrega rezultata. Startala sem po pameti, iz ozadja, na strmini pa prehitevala, kajti strmina mi leži. To je kultna tekma, tekma ekstremov, a če se dobro počutiš, lahko greš ... Bila sem spočita, saj sem večji del pomladi počivala po operativnem posegu. Prišla sem nazaj, in morda sem zdaj celo za malenkost boljša kot prej.«

Neutrudna Dolenjka Jožica Rogelj je pri 67 letih tudi letos opravila z Grintovcem, le da je nekoliko prekoračila časovno omejitev na cilju. A zdi se, da si ni pretirano belila glave; Jožica že ve, zakaj teče.

Na moške stopničke sta se povzpela dva od štirih Kenijcev, med njiju se je vrinil najboljši Slovenec, Nejc Kuhar, turni smučar in udeleženec vertikalnih kilometrskih tekov v tujini. Mitja Kosovelj je bil peti, tako kot na nedavnem evropskem prvenstvu v gorskem teku, a ni bil nezadovoljen, saj je njegov trening tačas v celoti usmerjen v pripravo na SP v gorskem maratonu v ZDA (16. avgusta). Slovenijo bo zastopala tudi sestra Mateja. To bo sploh njen prvi gorski maraton in Mateja še nima predstave, kaj jo pravzaprav čaka, podobno pa velja za Mitjo, dvakratnega svetovnega prvaka. Na Grintovec sta skočila med pripravami na SP na Pokljuki, kjer dihata vsaj približno gorski zrak, kar jima bo koristilo v ZDA – tam bodo namreč tekli na višini med 2000 in 4000 metri. Bo pa nastop na Grintovcu koristil tudi njunim točkam v konkurenci svetovnega gorskotekaškega pokala, kjer Mateja brani lansko skupno zmago.

V dolini pod Grintovcem je LT opravilo video pogovor z Matejo in Mitjem na temo SP v Manitou Springsu.

Šampion primorskih gorskih tekov,  tekaški boem Simon Alič, je bil osmi in je z lahkoto odnesel zlato v svoji starostni kategoriji, za LT pa je komentiral: »V moji kategoriji ni bilo prehude konkurence, tako kot v absolutni. Glede na lani – vročina mi ne prija – je bilo letos kar v redu, čeprav mi malo manjka težjih tekov, tistih nad eno uro. Tako mi je na koncu malo zmanjkovalo moči, do Kokrskega sedla pa mi je šlo kar v redu.« Simona na zadnjih tekmah PGT ni bilo, ker je začasno presedlal na kolo (»ne morem biti povsod«), napoveduje pa, da ga dolgo ne bomo pogrešali.

S svojima dosežkoma sta bila zadovoljna novopečeni član Rok Bratina in dve leti starejši Jure Šuligoj, na 12. in 15. mestu, Istrana Danijel Vinčec in Mitja Volčanšek pa sta na 23. in 37. mestu ugotavljala, da bo za višja mesta treba trenirati na kakšnem višjem hribu, kot je Slavnik ...

Mladi tekači so na krajši progi tekli za državno prvenstvo, disciplina navzgor. Skoraj vse medalje so pobrali člani KGT Papež, Bovčanka Tanja Žgajnar je osvojila srebro, Postojnčan Jaka Grže pa bron.

 

Izidi:

Moški:

  1. Isaac Toroitich Kosgei (Kenija) 1:19:30
  2. Nejc Kuhar (KGT Papež) 1:20:08
  3. Francis Muigai Wangari (Kenija) 1:20:46

Ženske:

  1. Mateja Kosovelj (ŠD Nanos) 1:32:38
  2. Jana Bratina (ŠD Nanos) 1:43:21
  3. Timea Merenyi (Madžarska) 1:46:45

 

grintovec-prvadva-500

Najhitrejša na v oblake zavitem Grintovcu: Isaac Toroitich Kosgei in Nejc Kuhar.

 

grintovec-mateja-400

Mateja Kosovelj je obranila lansko zmago in postavila osebni rekord na tem teku. Za njo je Dušan Papež, alfa in omega teka na Grintovec.

 

Več informacij je na spletni strani KGT Papež:

http://www.kgtpapez.si/index.php?page=grintovec

 

Fotogalerija 1 je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6041137397404203729

 

Fotogalerija 2 je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6041471215789401233

 

Video je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=QipyVmQQ078&list=UUNODlmITbBVsH1IY-o56dQw

 

Video posnetek pogovora z Matejo in Mitjo Kosoveljem o pripravah na SP v gorskem maratonu je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=paMaL2Ottb0&feature=youtu.be

 

VJ

 

 



 

 

 

8. Gorski tek na Bevkov vrh

GORENJE JAZNE

20 07
 2014

Enajsti tek iz serije PGT (všteli smo tudi 1. Tek na Sabotin, ki je bil izven tekmovalne konkurence) so pripravili člani Društva za oživitev podeželja Jazne v nedeljo, 20. julija 2014. Teklo je 92 tekačev, med njimi je bilo sedem otrok, zmagala pa sta Jošt Lapajne in Mihaela Tušar, ki sta vpisala svoji prvi zmagi v seriji PGT 2014.

Vročina na višinah med 650 in 1051 metri nad morjem, med startom v Gorenjih Jaznah in Bevkovim vrhom, se je sicer trudila, a se jo je dalo prenašati. Udeležence teka, ki so morali pokazati kar nekaj zbranosti v vožnji po mestoma vrtoglavih cestnih odsekih vzpona do Jazen, sta nagradila izreden razgled in prijaznost organizatorjev. Ti so tek izpeljali kot odlični gostitelji, ponudili so kavo, domače slaščice, sezonsko sadje in še kaj, ob tem pa še delili praktične nagrade. Medalje in pokali so bili narejeni posebej za to priložnost, z vsakim od teh izvirnih priznanj so njihovi prejemniki na razne konce Slovenije (in Italije) odnesli koščke Jazen.

Za mladega reprezentanta v gorskem teku Jošta Lapajneta, na nedavnem evropskem prvenstvu v Franciji je v svojem premiernem mednarodnem nastopu med člani zasedel 38. mesto, je bil nastop na tako rekoč domačem terenu (doma je na Ledinskem Razpotju, med Spodnjo Idrijo in Žiremi) tako rekoč obvezen. Še zlasti zato, ker je na lani spremenjeni progi postavil prvi rekord. Letos ga je popravil, bolje od njegove lanske znamke pa je tekel tudi Nejc Lokar, sicer bolj ravninski tekač, ki pa se zadnje čase uspešno spopada tudi s strminami. Nekaj manj kot šestkilometrska proga s približno 400 višinskimi metri je v drugi polovici »tekaška«, tako da je Nejc uspešno sledil Joštu. Tretji je bil Rok Bratina, specialist za strmine, katerih je bilo zanj v Jaznah premalo, bo pa zato bolj zadovoljen prihodnjo nedeljo, ko bo tekel na Grintovec.

Jošt je za LT povedal, da je s svojim nastopom na EP zadovoljen, zaradi njega je tudi njegova forma višja, tako da rekord ni presenečenje. Zadovoljen pa je bil tudi Nejc, saj je v nogah še čutil napore sobotnega treninga, tako da je bil doseženi čas kar nekoliko presenetljiv - in morda govori o še neodkritih potencialih tega tekača v gorskem teku.

Med ženskami je Mihaela Tušar pobrala svojo prvi letošnji lovor v PGT in bila na cilju, sicer utrujena, odlično razpoložena: »Bilo je težko, tek je bil hiter, takšni pa mi ne ustrezajo.« Triatlonka Klementina Lemut ji je sledila s polminutno zamudo in absolutno srebro komentirala: »Uživam, super je!« Prvič se je na stopničke v absolutni konkurenci zavihtela Marta Švigelj. Za razliko od večine tekov, ki se jih udeležuje, je tokrat tekla na polno, dala si je duška po zoprni poškodbi, ki ji je preprečila nastop na GM4O. Podobno kor pri Nejcu se zdi, da tudi Marta še ne ve, kaj vse zmore v strmini.

Domačinka Saša Pisk je bila tokrat manj zadovoljna kot pred dnevi na Bledu, ko je zmagala na Nočni 10ki. »Nisem se najbolj izkazala, šla sem slabše kot lani. Vročina mi ne ustreza, danes me je kar namučila. Všeč so mi razgibani tereni, na ravnini mi letos gre, ko primerjam čase gorskih tekov, pa vidim, da mi ti gredo bolj slabo. Ne vem, kje so razlogi, morda bom morala v grič več trenirati.«

Goričan Giorgio Turel (spomnili se ga boste iz Kopačnice, kjer je start zamudil za deset minut) je tokrat s seboj pripeljal še skupino kolegov z italijanskega konca Goriške. To je bil njegov najboljši nastop doslej, absolutno je bil deseti, v kategoriji pa je osvojil srebro. »Upam, da bom znotraj kategorije do konca sezone še napredoval. Tako kot sem jaz za te teke izvedel od tekaških kolegov, zdaj med prijatelji te informacije širim naprej, od ust do ust. Tukaj nas je pet, in vsi smo zelo zadovoljni, kajti ti kraji so čudoviti, tekme pa zelo dobro organizirane. Za razliko od naših tekov tukaj ni birokracije in stvari, ki služijo samo za pobiranje denarja od tekačev, na primer zdravniška spričevala in podobno. V Italiji je to postal biznis. To je lepa priložnost za spoznavanje Slovenije; sam občasno prihajam k vam tudi s kolesom.«

Teklo je tudi sedem otrok. Naj omenimo obetavni nastop domačina Vineta Piriha med starejšimi dečki, ki je končal osemletko in že razmišlja, kako bi se preizkusil v konkurenci starejših tekačev. Sara Furlan in Natan Maj Poženel sta zmagama v Ponikvah dodala še zmagi v Jaznah.

Izidi:

Absolutno, moški:

  1. Jošt Lapajne (KGT Papež) 26:21.3
  2. Nejc Lokar (ŠD Nanos) 26:49.5
  3. Rok Bratina (KGT Papež-Salomon) 27:33.3

Absolutno, ženske:

  1. Mihaela Tušar (ŠD Nanos Podnanos) 34:18.0
  2. Klementina Lemut (Triatlon klub Ajdovščina) 34:52.4
  3. Marta Švigelj (ŠD Hotedršica) 36:12.2

Zmagovalci po kategorijah:

M 1988 in mlajši:  Jošt Lapajne

M 1987-1978: Nejc Lokar

M 1977-1970: Borut Malavašič (ŠD Nanos)

M 1969-1962: Simon Strnad (KD Brda)

M 1961-1954: Tomaž Devetak (GMG Gorica)

M 1953 in starejši: Cveto Tavčar (ŠD Nanos)

Ž 1987-1978: Klementina Lemut

Ž 1977-1968: Marta Švigelj

Ž 1968-1959: Mihaela Tušar

Ž 1957 in starejše: Rada Milič (ŠD Kraški tekači)

Mlajši dečki: Natan Maj Poženel (AD Posočje)

Starejši dečki: Vine Pirih (AD Posočje)

Mlajše deklice: Sara Furlan (ŠD Nanos)

Starejše deklice: Maja Kogoj (Cerkno)

 

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.primorskigorskiteki.si/index.php/rezultati-2014

 

jazne-dva-500

Tako Jošt Lapajne (levo) kot Nejc Lokar sta bila hitrejša od lanskega rekorda proge.

 

jazne-zenske-500

Najhitrejše ženske: Klementina Lemut, Mihaela Tušar, Marta Švigelj.

 

jazne-marta-400

Marta Švigelj je prvič stopila na stopničke v absolutni konkurenci.

 

jazne-rok-500

Rok Bratina je bil tretji, v nedeljo pa ga čaka Grintovec, ki naj bi mu zaradi strmine bolj ustrezal kot Bevkov vrh. Desno v ospredju je Borut Malavašič, tokrat peti.

 

jazne-tea-400

Tea Bajc se spozna na gobe. Kolegom tekačem je zatrjevala, da jih je nabrala na poti navzdol, ne med tekmo. Bo kar držalo, tudi zato, ker ni nosila startne številke ...

 

jazne-giorgio-500

Najhitrejši med Italijani je bil Giorgio Turel. Za razliko od Kopačnice je bil tokrat pravočasno na startu.

 

Fotogalerija 1 (avtorja Katja Furlan in VJ) je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6038469658226964145?banner=pwa

 

Fotogalerija 2 je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6039220321270761041

 

Video je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=DkSk4TxDzf8&feature=youtu.be

 

 

VJ

 

 







 

 

 

Po Šentviški planoti

PONIKVE

06 07
 2014

Sedmega teka po Šentviški planoti se je udeležilo 65 tekačev. Med ženskami je bila na 8,8 kilometra dolgi progi s 450 višinskimi metri najhitrejša mladinka Ana Čufer, v moški konkurenci pa je zmagal Simon – vendar ne Alič, temveč Strnad, tudi odličen kolesar. Ani sta sledili Mihaela Tušar in Urša Trobec, Simonu pa najboljši domačin Jure Šuligoj (uganili ste, tudi on je včasih skakal na smučeh) in Borut Malavašič.

Naslednji tek iz serije PGT bo 8. Gorski tek na Bevkov vrh 20. julija 2014 v Jaznah (razpis je že objavljen).

 

Izidi:

Absolutno, moški:

  1. Simon Strnad (KD Brda) 36:04
  2. Jure Šuligoj 36:46
  3. Borut Malavašič (ŠD Nanos) 37:10

Absolutno, ženske:

  1. Ana Čufer (KGT Papež) 42:43
  2. Mihaela Tušar (ŠD Nanos Podnanos) 44:03
  3. Urša Trobec (ŠD Setnik) 44:26

Zmagovalci po kategorijah:

MA 1989 in mlajši:  Jure Šuligoj

MB 1988-1979: Peter Žagar (ŠD Bes)

MC 1978-1971: Borut Malavašič

MD 1970-1963: Simon Strnad

ME 1962-1955: Tomaž Devetak

MF 1954 in starejši: Cveto Tavčar (ŠD Nanos)

ŽG 1989 in mlajše: Ana Čufer (KGT Papež)

ŽH 1988-1979: Barbara Krištofič (ŠRD Ponikve)

ŽI 1978-1969: Graziella Rizza

ŽJ 1968-1959: Mihaela Tušar

ŽK 1958 in starejše: Rada Milič (ŠD Kraški tekači)

Mlajši dečki: Natan Maj Poženel

Starejši dečki: Sašo Zorč (TD Bovec)

Mlajše deklice: Sara Furlan (ŠD Nanos)

 

pon-jure-400

Jure Šuligoj je na domačem terenu zasedel drugo mesto absolutno.

 

pon-ana-400

Ana Čufer z nasmehom premaguje zadnji del proge.

 

pon-gor-500

Izkazala sta se Gorenjca Cveto Tavčar in Janez Cankar (desno), ki gorskotekaške proge pogumno premaguje kljub močno okrnjenemu vidu.

 

pon-barb-500

Barbara Krištofič in Matej Miklavčič sta očitno v teku uživala.

 

pon-dekle-500

Tudi Tanja Mojzer se je na šentviški planoti prijetno počutila.

 

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6034574290669116977

 

VJ