|
|
11. Dobravski tek | |
|
MALA GORA na ČAVNU 30 06 |
Skupaj z vaškim praznikom – »šagro« se je 30. junija odvil tradicionalni, tokrat že 11. Dobravski tek, ki ga pripravijo domačini iz krajevne skupnosti Dobravlje. To je bil 11. v seriji primorskih pokalnih tekov, mladina pa je tekmovala osmič letos. (Spet) prave poletne temperature ter čas začetka dopustov niso niti najmanj vplivali na udeležbo, saj sta tekla kar 102 tekmovalca v članskih kategorijah in pa 95 tekačev v mladinskih kategorijah. Med člani sta zmagi šli pod isto streho. Najhitrejši med moškimi je bil Marko Tratnik s časom 31:33, v ženski pa njegova sestra Petra s časom 37:55, oba nastopata za ŠD Nanos Podnanos. V prvo šesterico pri moških se je na peto mesto vrinil le Nejc Lokar (ŠD Slano Blato), vsi ostali pa so iz podnanoškega tekaškega kluba. Razen dobre pol ure, kolikor so najhitrejši porabili za »dobraveljski krog«, je tek potekal v vidno sproščenem vzdušju. To je v svoji izjavi potrdil tudi, tokrat drugouvrščeni, Tomaž Ferjančič, ki je (po vipavskem teku), ponovno tekel z ramo ob rami z zmagovalcem vse do ciljne črte. Tokrat mu je zmagovalno izjavo »odstopil« Marko, Tomaž pa je dejal: »Glede na to da sem v zadnjem času bistveno zmanjšal količino treninga, sem tekel v sproščenem ritmu in malo bolj užival. Pazil sem le na bližnje konkurente v skupni razvrstitvi, Marko pa je bil danes malo močnejši«. Zmagovalec pa je o tem dejal: »To je gotovo ena težjih prog v koledarju primorskih ravninski tekov, saj se konfiguracija proge neprestano spreminja, zato mi tudi ustreza«. Tokrat se je zmagovalni oder nekoliko izmuznil Aneju Likarju, ki pa kljub temu ni bil pretirano slabe volje, do tretjega mesta pa je (letos se je že četrtič prebil na zmagovalni oder) pritekel Mitja Curk, ki je takole komentiral dobro pripravljenost: »danes nisem pričakoval tako visoke uvrstitve, ker sem na startu čutil utrujenost, kljub temu sem na progi dal vse od sebe, rezultat pa je tu«. Med 24. tekmovalkami v ženski konkurenci je z dobrim časom slavila Petra Tratnik, ki je v cilju dejala: »na progi mi je šlo zelo dobro, visoka temperatura me ni motila. Po drugem kilometru sem šla naprej in v istem tempu tekla do cilja«. Druga je bila Sergeja Lipušček (DLT Filipides), dobro pa je »domačo« progo izkoristila Ana Čufer, ki je bila odlična tretja. Medtem ko se bodo članski tekači in tekačice še naprej borili za točke v skupnem seštevku in pa za razvrstitve v kategorijah, se je pri mladinskih tekih že v kar nekaj kategorijah odločilo o zmagovalcih v skupnih seštevkih. Tako so zmagovalke že postale Lara Likar (deklice 2003), Tanja Žgajnar (deklice 2000), Manca Kerkoč (deklice 1999), Tinkara Gregorčič (deklice 1998), med fanti pa Rok Kopatin (2006 in mlajši), Tim Žgajnar dečki (2005), Jan Franc Kopatin (dečki 2004), zmago je v Dobravljah potrdil tudi Svit Roš Kramar (dečki 2003). Prvemu mestu naproti pa tečejo še: Karin Cukjati (deklice 2002) ter Miha Rojc (dečki 2001). Manca Kerkoč je v cilju povedala: »kot ponavadi ni bilo pretežko, konkurentke so bile kot vedno iste, vendar mi je na progi šlo dobro«. Hudi boji za končne zmage pa se obetajo pri deklicah letnik 2004 med zmagovalko dobravskega teka Tio Žagar in Žano Sovdat, pri dečkih letnik 2002 med Tobijem Gaberščkom (zmagovalec dobravelj) in Maticem Kendo, še najbolj hud boj pa bo verjetno v kategoriji 2000, kjer bo morda šele zadnja tekma določila zmagovalca med Luko Drolom, Filipom Bikovskim (zmagovalec Dobravelj) ter Denisom Pašičem. Tako mladina kot seveda tudi vsi ostali so se lahko po teku okrepčali s ponudbo hrane in pijače v okviru šagre ob tem pa se naužili ritmov domače glasbe. Nekateri so se še dodatno zavrteli po plesišču. Večina ostalih pa je zadnji junijski večer izkoristila za sproščeni klepet v družbi prijateljev tekačev in analizo preteklih tekem. Izidi:Absolutno, moški:1. Marko Tratnik (ŠD Nanos) 31:33 Absolutno, ženske:1. Petra Tratnik (ŠD Nanos) 37:55 Zmagovalci po kategorijah:
Mladina - zmagovalci po kategorijah:
Vsi rezultati so dostopni na povezavi.
Matej Curk |
|
|
|
|
|
5. Gorski tek na Malo goro | |
|
MALA GORA (ČAVEN) 25 06 |
25. junij je dan, ko Slovenija praznuje rojstni dan (tokrat dvaindvajsetega), je pa to tudi tradicionalni datum teka na Malo goro na Čavnu. Zahtevna trasa gorskega teka teče od vasi Kamnje po poti koscev in premaga 800 višinskih metrov na 4,9 km dolgi poti. S tem vzponom se končuje prva polovica tekov v primorskem gorskem pokalu, sledil bo drugi, kar natrpan poletni razpored. Takoj za protokolarnim delom, poslušanjem slovenske himne, se je na start podalo 76 tekmovalcev in tekmovalk. Na vrhu (spet) nič novega, saj je Simon Alič (ŠD Nanos Podnanos), tako kot vedno do sedaj, na Mali gori poskrbel za to, da je v dolino odnesel unikatni pokal iz kovanega železa z največjim kamnom. Njegov letošnji čas je bil 33:26. Organizator ga je za peto, jubilejno zmago presenetil še ob koncu podelitve, ko so mu izročili desetkilogramsko klesano umetnino iz kamna, z namenom, da bi njegovi naslednji vzponi postali nekoliko težji. Simon je po prejetju nagrade dejal: »Zelo ste me presenetili s to nagrado! Tek na Malo goro je zelo lep in lepo organiziran, zato se bom v prihodnosti zagotovo še vračal sem.« O sami tekmi pa je dejal: »Spet mi je šlo kar dobro, kljub temu, da v zadnjem času nisem več v vsakotedenskem tekmovalnem ritmu, saj je bila moja zadnja tekma že pred tremi tedni, na Ratitovec. Predvsem drugi, strmejši del proge sem nekoliko potegnil v svojem ritmu.« Pri ženskah je dobro pripravljenost (zmagala je na nedavnem GM4O) potrdila Mihaela Tušar iz istega kluba (44:38). Zahtevnega teka se je udeležilo kar nekaj tekmovalcev slovenskega vodilnega gorskotekaškega kluba KGT Papež iz Kamnika, ki so se zvrstili takoj za zmagovalcem, od drugega do četrtega mesta. Tretjeuvrščeni Luka Mihelič je za Ljudstvo tekačev povedal: »Zelo lep tek in zelo lepa organizacija. Prireditelji primorskega gorskega pokala se kot vedno zelo izkažejo. Na progi mi je šlo zelo dobro, prva dva pa sta bila nekoliko hitrejša.« Zelo dobro je v močni konkurenci gorskih tekačev nastopil tudi Andrej Kutin (ŠD Boka), njegov čas 39:40 je zadostoval za 10. mesto. S tem je tudi napovedal boj za visoka mesta v skupni razvrstitvi pokala. Na cilju je dejal: »Letošnja forma je zelo dobra in tudi današnji tek je bil zelo v redu. Prioriteta so mi gorski teki in kaže, da so mi pretekli treningi še nekoliko dvignili pripravljenost.« Organizator teka, Športno kulturno turistično društvo Kamnje-Potoče, je (kot vedno) praznično pogostil vse tekmovalce, navijače in pohodnike. Vodja tekmovanja Viktor Čermelj je bil navdušen nad odzivom tekmovalcev in je dejal: "V društvu smo zelo ponosni, da lahko na ta praznik, sedaj že tradicionalno, izvedemo tek. Imamo še malenkost več prijavljenih od lani, tako da smo s tega stališča zadovoljni, saj ima naš tek fiksni datum, ki se od leta do leta spreminja, zato smo še najbolj zadovoljni, če se tekma odvije sredi tedna, tako kot se je letos.« Tudi če temu ne bi bilo tako, smo prepričani, da bi bila udeležba vseeno zelo dobra, tekme s tako dobro organizacijo bi bilo škoda izpustiti. Morda bi veljalo naslednjič samo malce pohiteti s podelitvijo; toda glede na to, da so bili pladnji prijaznih gospodinj do konca polni, se tekmovalcem ni mudilo nazaj v dolino ...
Izidi:Absolutno, moški:1. Simon Alič (ŠD Nanos) 33:26 Absolutno, ženske:1. Mihaela Tušar (ŠD Nanos) 44:38 Zmagovalci po kategorijah:
Vsi izidi so na povezavi.
Matej Curk |
|
|
|
|
|
Šesti Bistrški tek | |
|
ILIRSKA BISTRICA 15 06 |
Za Bistričani, člani TD Bistrc, je šesti bistrški tek, ki je, kot skoraj vsi dosedanji, potekal v lepem, sončnem vremenu. Še prelepem, po mnenju mnogih, s katerih je na cilju kapljalo in curljalo. Sicer je na koncu mladinskih in ciciteka z zahoda nad Črne njive prijadralo nekaj črnih oblakov, ki so nato med članskim tekom spustili nekaj zgolj tolažilnih kapljic - a sonce se ni dalo. Mi vsi, tam gor, pa tudi ne. Mladinskih tekov se je udeležilo 88 tekačev in tekačic, več kot lani, članov in članic je bilo prav toliko, kar pa je nekaj manj kot lani. Cicitekačev je bilo več kot lani, skoraj 30. Tik pred startom članskega teka smo se z minuto tišini spomnili na preminula Metko Uršič, članico TD Bistrc, in rednega udeleženca Bistrškega teka iz Hrvaške, Rečana Dejana Ljubasa. Rekorda proge nista bila presežena. Zmagovalec Tomaž Ferjančič iz Podnanosa je sicer prehitel Jerneja Šemrova iz Hotedršice, ni pa presegel njegovega bistriškega rekorda in rekorda bistriške desetkilometrske proge v krogu pod Volovjo rebrijo. Jernej je namreč progo na 4. Bistrškem teku pretekel v času 34:41 (letos 37:34), Ferjančič pa je zabeležil čas 36:10. Tomaž je povedal: »Odličen tek. Mislil sem, da bova s Šemrovom skupaj tekla dalj časa, a je že na drugem ali tretjem kilometru zaostal, zato mi je olajšal delo. Tako sem potem lahko res tekel za dušo ter se občasno ozrl nazaj in oprezal za Šemrovom.« Jernej pa je povedal: »Visoka temperatura! Prvih pet kilometrov sem tekel povsem brez energije. S Tomažem sva bila prva dva kilometra skupaj, nato pa sem si rekel, da bo bolje, če odneham, sicer bom res crknil. No, na drugih pet kilometrov sem prešel v normalni ritem.« Tomaž je s peto zmago popolnoma znotraj načrta, da jih do konca sezone nabere devet in osvoji pokal. Trenutno je tretji, Nejc Lokar, ki ga v Ilirsko Bistrico ni bilo, pa še vedno vodi. Vmes je Aleš Štor. Tudi bistriška rekorderka, Tržačanka Valentina Bonanni, ni prekosila same sebe s 3. Bistrškega teka, ki ga je opravila v času 40:27; letos je zanj potrebovala 43 minut in 23 sekund. Prehitela jo je Idrijčanka Sergeja Lipušček DLT Filipides s časom 42:56. Sergeja je povedala: »Lepa proga, lep ambient, meni zelo znana proga, kot običajno tek lepo pripravljen. Tukaj sem tekla že štirikrat ali petkrat. Tudi s svojim današnjim tekom sem zadovoljna, saj sem bila menda dve sekundi hitrejša; to je moj najboljši čas v Bistrici.« Sergeja je prevzela vodstvo v absolutni uvrstitvi, Jerico Sardoč je potisnila na drugo mesto, tretja je Kristina. Domačinka Katja Rutar, ki ji bolj ustrezajo daljše proge, je za LT v smehu komentirala: »Čeprav domača in kratka, je to še vedno težka proga. Dobro, da je makadamska. In na progi ni bilo nobene gužve. Tudi to je dobro.« Med šolarji je bila daleč najuspešnejša ekipa TD Bovec s sedmimi zmagami, sledila ji je ekipa TK Kobarid s tremi. Pri deklicah si je končno zmago zagotovila Tanja Žgajnar. Svit Kramar Roš in Andrej Skočir (2003) sta pavzirala in dokončni medsebojni dvoboj preložila v prihodnost (preostajajo še trije teki), podobno je v letniku 2002, kjer sta rivala Matic Kenda in Tobi Gabršček še vedno v mrtvem teku, Tim Žgajnar pa je s šesto letošnjo zmago prav tako kot sestra že skupno prvi. Koprčanka Nina Kmetec, ki je edina od deklic tekla v letniku 1998, pa je povedala: »Nisem prvič v Bistrici. Lani sem bila druga. Treniram na stadionu, zato mi je malo teže v naravi teči gor pa dol. Sicer pa mi je bilo danes tu zelo prijetno teči.« Sicer pa sta – kot običajno v Ilirski Bistrici – na koncu spregovorila golaž in polenta! V razmislek za prihodnje teke pa še tole: športne prireditve, seveda zaradi ekonomičnosti organizacije, »povzročajo« neželene odpadke. Trudimo se jih ločeno zbrati in ločeno odložiti. A žal nekateri tekači še vedno ne zmorejo ločevati odpadkov ali pa ne ločijo »plastike« od drugih odpadkov. Organizatorji so za zmagovalce pripravili izvirno oblikovane keramične medalje, ki jih je izdelala domačinka, mojstrica oblikovanja gline Mojca Žnidaršič. Izidi:Absolutno, moški:
Absolutno, ženske:
Zmagovalci po kategorijah:
Mladina - zmagovalci po kategorijah:
Vsi izidi so na povezavi.
Tudi tokrat borbenosti mladim tekačem ni manjkalo.
Niki Kmetec v cilju.
Start članske preizkušnje.
Nova vodilna v absolutni konkurenci Sergeja Lipušček.
Še nekaj fotografij je na povezavi. Dragica Jaksetič |
|
|
|
|
|
12. Gorski maraton štirih občin | |
|
PODBRDO 15 06 |
V Podbrdu so izvrstno pripravili 12. Gorski maraton štirih občin. Od prijavljenih 370 tekačev in tekačic se jih je na startu pojavilo 277, na cilj pa jih je prišlo 271; samo šest jih je odstopilo. V nižjih legah je bilo vroče, proga pa je bila v odlični formi, verjetno najbolje pripravljena doslej. Podaljšana trasa, prvič v polni maratonski dolžini (42 km, 2800 m vzponov) ni povzročala težav, dodatek na začetku, speljan po mulatjeri, je eden lepših delov proge, ki je v 12 letih doživljala evolucijo in je zdaj logično speljana, kljub dolžini prijetna, bila pa je tudi dobro označena, tako da ni jasno, zakaj je dolgo vodilni tekač Sebastjan Zarnik v zadnjem delu zašel in zmago prepustil lanskemu zmagovalcu Marjanu Zupančiču. Za Marjana je to peta zmaga na GM4O, zmagovalka med ženskami Mihaela Tušar pa je po sedmih letih vpisala svojo drugo zmago. Na seznamu zmagovalcev ima Marko Šubic tri zmage, Valerija Mrak pa enako kot Mihaela dve. 15. junij je bil letos za marsikoga dan, ki ga še dolgo ne bo pozabil. Pa ne le zaradi tega, ker se je prvič ali pa morda znova spopadel z gorami nad Baško grapo, temveč zaradi tega, ker se je v soboto odvil prvi pravi gorski maraton z uradno dolžino 42 kilometrov in skupno višinsko razliko 5800 metri. Organizatorji, Turistično društvo Podbrdo in LTO Sotočje, v sodelovanju z Združenjem za gorske teke pri AZS, so namreč start s Petrovega Brda premaknil v Podbrdo, s tem verjetno rešil kakšen logistični problem, tekmovalcem pa podali nov izziv. In ta ni bil majhen: vzpona na Črno prst in Porezen ter približno 20 km zahtevnih spustov. Že v vročem jutru je bilo na startu čutiti neko pozitivno pričakovanje, za mnoge, ki so se prvič spopadli z izzivom, veliko spoštovanje pred progo. Ampak le-to se je na vsakem koraku že pred začetkom zmanjševalo, zlasti zaradi številnih navijačev, ki so tekmovalce pospremili na progo, in organizatorjev, ki so že od jutra, pravzaprav pa že dan prej, skrbeli za vse potrebno. Udeležba na startu je bila tudi tokrat pisana, saj so tekli tudi tekmovalci iz sosednje Hrvaške, Italije, Avstrije, pa tudi tekači iz Bosne in Hercegovine, Švedske in Španije. Primorski gorski tekači so tudi tokrat (v nekoliko manjšem številu) tekmovali še za lastni primorski gorskotekaški pokal. Zmagovalec Marjan Zupančič je imel poleg vrhunske pripravljenosti nekaj sreče s tem, da je do tedaj vodilni Sebastjan Zarnik na zaključnem spustu s Porezna zašel s proge in tako po vsej verjetnosti izgubil zmago. Med ženskami je po letu 2006 na najvišjo stopničko ponovno stopila Mihaela Tušar, vesela svojega (izjemnega) časa. Marjan je za Ljudstvo tekačev povedal: »Na maratonu sem manjkal samo enkrat, zaradi izbirne tekme za državno reprezentanco. Tu sem zbral pet ali šest zmag, ne štejem več. Daljša proga niti ni vplivala na taktiko, bolj je konkurenca, konkretno Sebastjan Zarnik - hud tekmec. Takoj sva potegnila in Sebastjan je diktiral visok tempo; nadzoroval sem ga iz varne razdalje. Po zaostanku štirih minut sem se mu po Poreznu približal na minuto, saj sem imel za spust v dolino še čisto v redu noge. A nenadoma je izginil s proge. Malo mi ga je bilo žal, a prepričan sem, da do kaj več kot drugega mesta ne bi mogel.« Mihaela pa je komentirala: »Imela sem dober dan, po sedmih letih sem ponovila zmago. Na vrhu ni bilo vroče, v dolini pa nismo bili dolgo. Menila sem, da bo razlika v težavnosti na daljši progi večja, zato sem tekaški del začela po pameti, naprej pa ni bilo težav.« Znova se je izkazalo, da so na tako dolgih tekmah izkušnje bistvenega pomena. To se je pokazalo tudi pri zmagovalki, ki je daleč za seboj pustila vse mlajše konkurentke. Povedala je še: »S tekom sem super zadovoljna, to je po letu 2006 moja druga zmaga na tej tekmi. Na progi nisem imela nobenih težav (krčev, žuljev), progo sem pretekla ne da bi se ozirala na ostale tekmice, poleg tega sem čez vso progo stopnjevala ritem. Kaže, da se mi je na današnji tekmi vse poklopilo.« Super rezultat je odtekla tudi drugouvrščena med ženskami Jana Bratina. V cilju je dejala: »S tekom in doseženim časom sem zelo zadovoljna, grenak priokus mi je pustil le vzpon na Porezen, kjer sem imela manjšo krizo; ta me je verjetno izločila iz boja za zmago. Z vsemi ostalimi deli sem opravila odlično, tako da se že veselim tekme prihodnje leto!« Zelo dober čas je odtekla tudi zmagovalka v svoji kategoriji Marta Šorli, 5:50:42, ki jo je v cilju pričakal velik transparent, Marta pa je o tem dejala: »Ta mi je čez celotno progo nalaga obvezo, da pridem do cilja. Posledica je bila, da sem zelo izboljšala osebni rekord.« V cilju so se gotovo še mnogi drugi tekmovalci upravičeno počutili kot zmagovalci. Klub naporom so se med tekom lahko naužili lepot vrhov in dolin, napore pa so zmanjševali odlično razpoloženi navijači, ki so na vseh delih proge glasno spodbujali vse tekmovalce. Na 18 okrepčevalnicah so se lahko napolnili z dodatno energijo, saj je bilo vsega dovolj. Idejni vodja tekmovanja Jožko Dakskobler je tako povzel tekmovanje: »V prvi vrsti smo zadovoljni s tem, da so tekmovalci navdušeni nad tekmovanjem. Na progi je potekalo vse tako, kot mora: okrepčevalnice, gasilci, gorski reševalci, radio monterji, prostovoljci ... Veseli nas, da je tekma minila brez resnih poškodb. Glede na to, da se je na start pognalo skoraj 300 tekačev, bi bilo nekako nesmiselno, če bi se 400 ljudi, kolikor jih je vključenih v to fenomenalno ekipo organizatorjev, trudilo za – na primer - 50 tekačev. Navdušenje tekmovalcev nam daje zagon za naprej, tako da že pogledujemo proti 13. Maratonu.« Naj povemo, da je vse presežnike tekmovanja nemogoče našteti, omenimo le prijaznost prostovoljcev ob progi, navijače in čudovite razglede s proge. Na vsakem koraku je bilo čutiti, da Baška grapa resnično živi za to tekmovanje.
Matej Curk, VJ
Izidi:Moški skupno (DP):
Ženske skupno (DP):
Zmagovalci po kategorijah:
V spustu s Porezna je Sebastjan Zarnik še vodil.
Marjan Zupančič je zaostajal za štiri minute (podatek iz fotoaparata, ki je vodilna ujel na istem mestu). Nekaj minut kasneje je Sebastjan zapustil progo.
Zajec za šest ur Renato Lešnik je bil zelo poskočen.
Najhitrejše ženske, z leve: Jana Bratina, Mihaela Tušar, Urša Trobec.
|
|
|
|
|
|
Odprto prvenstvo Primorske na 5000 m | |
|
NOVA GORICA 08 06 |
Novogoriški športni zavod in DLT Filipides sta v soboto, 8. junija 2013, pripravila tradicionalno odprto prvenstvo Primorske v teku na atletski stezi na 5000 m. V absolutnih članskih konkurencah sta v prijetnih vremenskih razmerah zmagala Sergeja Lipušček in (mlajši mladinec) Emil Pašič. Teklo je 68 tekmovalcev. Vzdušje je bilo tekmovalno, a sproščeno, tekači so navijali drug za drugega, tekme so se odlikovale s ferplejem. Tekmovanje je potekalo po drugačnih kategorijah, kot veljajo za PPT, čeprav bodo (preračunane) točke po kategorijah veljale tudi za PPT. Objavljene bodo na običajnem mestu, na spletni strani DLT Filipides. Za pet evrov je 57 moških in 11 žensk dobilo priložnost medsebojnega merjenja na novogoriški atletski stezi, najboljši pa so dobili medalje. Tokrat je bilo zapletov z izidi manj kot prejšnja leta. Najprej so tekle ženske, sledile so tri moške skupine, najprej tista z manj hitrimi tekači, na koncu, že v mraku, pa so startali še najhitrejši. Sergeja je vodila od začetka do konca, zmagala je s prednostjo skoraj polne minute pred Jano Kotar Ilijaš in še dodatne pol minute pred Moniko Bajc. Povedala je: »Lepo mi je šlo, sploh ker sem morala ves čas sama držati tempo, na uro pa nisem gledala – z njo se ne obremenjujem. Tekla sem po občutku, pazila pa sem, da gre dovolj hitro.« Za Moniko je bila to sploh prva stadionska tekma na pet kilometrov. Bron v absolutni konkurenci je bil lepa nagrada za trud. Na cilju je povedala: »Po eni strani sem upala, da bom tekla pod 21 minutami, šla pa sem malo prek čez. Vendar sem zadovoljna, upam, da bo drugič še boljše. To je bila vsekakor pozitivna izkušnja, stadionski tek mi je všeč.« Najmlajša tekačica je bila Manca Kerkoč, tudi zanjo je bilo to prvih pet kilometrov stadiona. »Tek na stadionu je super. Tukaj sem nekaj časa že trenirala pri novogoriškem atletskem klubu, na 600 m, zdaj pa bom najbrž spet začela. Moj nastop je bil super, pričakovala sem, da bo čas veliko slabši.« Najkvalitetnejša skupina je prikazala zanimiv boj za uvrstitve. Na čelu se je v 12 krogih izmenjalo kar nekaj posameznikov, v zadnji krog pa so šli s strnjeno skupino na čelu: Jernej Šemrov, Marko Tratnik, Borut Albreht, Emil Pašič, Nejc Lokar. Tudi v cilju je bilo podobno, le da se je zadnjih 300 metrov zgodil silovit finiš najmlajšega med njimi, Emila. To je bila prava predstava, v kateri so gledalci in tekaški kolegi nadvse uživali in ki se je končala s petimi sekundami prednosti Emila pred Jernejem. Emil na vprašanje LT pred startom, kaj pričakuje od tekmecev in sebe, ni vedel povedati kaj bolj določnega. Zanj je bila to nova preizkušnja s povsem nepredvidljivim koncem. Po tekmi pa je povedal: »Moj cilj je bil biti čim bliže Šemrovu. Trener Marjan Korent je govoril tempo, rjovenje me je spodbujalo. Kot je to že običajno, sem poskusil tudi tokrat narediti sprint v zadnjih 300 metrih. Tekmece sem uspel prehiteti.« Darko Kunc je bil zmagovalec druge kakovostne skupine in se je kar strinjal z ugotovitvijo, da je bolje biti prvi na vasi kot zadnji v mestu: »Mislil sem, da bosta tekli samo dve skupini, potem pa so naredili tri. Imel sem srečo, prišel sem v drugo in sem lahko tekel mirno, držal sem svoj tempo, nihče me ni preganjal. Ko sem potem gledal tretjo skupino, sem videl, da bi bolj pometal zadaj in da bi me prehitevali za krog.« Vprašali smo ga še po mnenju o izvedbi tekmovanja. Darko ni bil pretirano strog: »Odvisno od namenov vsakega posameznika. Če prideš, da boš enkrat tekel na stadionu, kjer takšnih priložnosti sicer nimaš, je vse v redu. Dobil sem svojo orientacijo, kako in kaj zmorem na pet kilometrov.« Tekačem bi prav prišlo še kakšno okrepčilo, denimo sadje. Izidi prvenstva Primorske 5000 m:Ženske absolutno:
Moški absolutno:
Mladinke 97-94:
Članice 93-78:
Veteranke 77-64:
Veteranke 63 in starejše:
Mladinci 97-94:
Člani 93-78:
Veterani 77-64:
Veterani 63 in starejši:
Zmagovalci po kategorijah za PPT:
Vsi izidi so na povezavi.
V drugem krogu najmočnejše moške skupine je vodil David Curk, kasnejši zmagovalec Emil Pašič je tekel na osmem mestu.
Najhitrejši v Novi Gorici, z leve: Jernej Šemrov, Emil Pašič, Marko Tratnik.
Še nekaj fotografij je na povezavi.
VJ |
|
|
|
Sergeja Lipušček na ciljni črti.
Jerica Sardoč (levo) in Kristina Bele sta ves čas tekli z ramo ob rami.
|
|
10. Tek na Špičasti vrh | |
|
ZADLOG 02 06 |
Nedeljskega gorskega teka na Špičasti vrh (1128 m) se je udeležilo 61 tekačev, 46 odraslih in 15 šolarjev, ki so zbirali točke za primorski gorskotekaški pokal. Na cilju 4,5-kilometrske proge za odrasle s 400 višinskimi metri sta bila najprej Marko Tratnik in Daniela Da Forno. Med šolarji je nov rekord dvokilometrske proge postavil David Pivk (12:13). Na isti dan je bil organiziran tudi tek na Ratitovec, ki je veljal za slovenski pokal in državno prvenstvo gor, obenem pa je bil izbirna tekma za sestavo reprezentance za evropsko prvenstvo v gorskem teku. Bil je tudi druga preizkušnja iz mini serije gorenjsko-primorskih gorskih tekov Pušeljc, tako da je tja povleklo marsikaterega od tekačev, ki bi sicer prišel na Zadloško planoto. Tekačev torej ni bilo prav veliko, a so člani društva Trma tek pripravili tako, kot je običajno pri njih, z veliko prijaznostjo in domačnostjo, ki se je začenjala z jutranjo/dopoldansko kavo. Proga je bila dodobra namočena in zato težavnejša, še zlasti na zadnjih sto metrih, kjer so kakšen dan prej uredili pot prav do vrha hriba; ob sedanjem, lesenem razglednem stolpu raste še ena kovinska konstrukcija. Pa vendar je Davidu Pivku uspelo na progi za mladino (polovična članska) postaviti nov rekord, David pa je s tem nakazal, da bi z vztrajnim treningom lahko postal odličen gorski tekač. Zadihan je na cilju povedal: »Bilo je zelo mokro, a je šlo!« Najhitrejša deklica Kristina Pivk pa je bila rekordno kratka. »V redu je!« Med člani smo pogrešali Simona Aliča, rednega udeleženca zadloških tekov in aktualnega rekorderja proge. A je njegov slog zmagovanja prevzel Marko Tratnik, pred Borutom Malavašičem si je do cilja nabral več kot dve minuti prednosti, pred tretjim Andrejem Kutinom pa še nekaj sekund več. Četrti je bil Izolan Mitja Volčanšek, mesto na stopničkah je izgubil v finišu teka, sicer pa so njegovi tekmovalni cilji osredotočeni na daljše gorske teke. Marko je kmalu zapustil prizorišče, še prej pa povedal, da je s tekom in zmago zadovoljen, toliko bolj, ker je dan prej »šel v češnje«, prekolesaril češnjev maraton od Ljubljane do Brd. Žensko konkurenco sta v odsotnosti številnih tekmovalk pokala okrepili Tržačanki Daniela Da Forno in Valentina Bonanni. Daniela je lani postavila rekord proge (26:18; v naši video napovedi smo navedli napačen podatek o ženskem rekordu, ki so nam ga posredovali organizatorji), v tretjem zaporednem startu na tem teku pa zaradi spolzke proge in lažje poškodbe mišice niti ni bilo možnosti za nov rekord. Tretja je bila Valentina, tretja tudi dan prej na dobro zasedeni ravninski tekmi po obronkih Krasa nad Trstom, med gostji iz Italije pa se je vrinila vedno hitrejša Irma Pivk, ki jo trenira Simon Alič. Sicer pa sta Irma in Daniela klubski kolegici – v Zadlogu je Daniela prvič nastopila kot članica ŠD Nanos. Zmagovalka je povedala: »Proga je bila težka, na njej je bilo veliko blata, tudi zato sem za lanskim časom zaostala za skoraj minuto in pol.« Organizatorji so se ob deseti izvedbi teka zahvalili za pomoč tistim najbolj pridnim sodelavcem in se priporočili za nadaljevanje tradicije – tako organizacijski ekipi in gostitelju, kmetiji Pr' Bizarju in gospodarju Joštu Rupniku, kot tekačem. Ugotovili so, da je edini udeleženec vseh desetih tekov Joštov sin Urban, in mu podelili priznanje. Med zmagovalci kategorij je bil tudi Žirovec Cveto Tavčar, v letniku 1952 verjetno trenutno najboljši tekač v državi. Z ravninskih tekov je šel tokrat v zelje kolegom na gorskih tekih, osvojil zlato, njegovi vrstniki pa zdaj upajo, da mu to ne bo prešlo v navado. Cveto je zmagal tudi dan prej na Mašunu. Janez Otoničar iz Postojne je sicer ostal tik pod stopničkami, vendar je bil zadovoljen z nastopom in vikendom: »Včeraj sem v Kamniški Bistrici nastopil v slovenskem kolesarskem pokalu, v kronometru, in prvič stal na stopničkah, kljub temu, da je nastopila vsa konkurenca. Potem sem dirkal z avtom, da sem prišel pravočasno na start na Mašunu, kjer sem prvič osvojil zlato medaljo (in zlato tudi preizkusil z ugrizom (op. a.). Danes sem s četrtim mestom zadovoljen, ker je bila konkurenca močna.« Najštevilnejša družina iz Zadloga je v ekipo Dream Team Habe tokrat prispevala šest tekmovalcev. Osvojili so tri medalje, vse tri dekleta. Istočasno s tekom so pripravili tudi kolesarki vzpon, zato je bila gneča Pri Bizarju takšna kot še nikoli. Zvezdi kolesarjenja sta bili Nina Homovec in Tanja Žakelj, še sveža zmagovalka dirke za svetovni pokal. Tanji je bilo v veselje, da so jo povabili na domačo dirko in se z njo veselili uspešnih nastopov v svetovni konkurenci, najmlajši kolesarji pa so jo občudovali odprtih ust. Organizatorji so imeli nekaj težav z objavo razpisa na spletu in razvrščanjem tekmovalcev na listi izidov.
Izidi:Absolutno, moški:
Absolutno, ženske:
Zmagovalci po kategorijah:
Vsi izidi so na povezavi.
Tako silovito je na srebrno medaljo jurišal Tone Pivk.
Irma Pivk je tudi najhujši klanec zmogla z nasmehom na obrazu. Ob njej je Bernard Črmelj.
Valentina Bonanni in Daniela Da Forno na Špičastem vrhu (v ospredju).
Več fotografij (tudi s podelitve kolesarskih medalj) je na povezavi.
|
|
|
|
|
|
15. Kneški tek | |
|
MAŠUN 01 06 |
Seštevanje tekačev na 15. Kneškem teku, ki so ga kot običajno pripravili po gozdnih poteh okrog gozdne pristave Mašun, se je ustavilo pri številu 99. 80 je bilo udeležencev članskega teka za točke PPT na 12-kilometrski preogi, po šest udeležencev rekreativnega teka na tri kilometre in teka predšolskih otrok, sedem pa je bilo pohodnikov. Svojo (začuda) prvo zmago na Mašunu je vpisal Tomaž Ferjančič, najviše med ženskami pa je stala Sergeja Lipušček. Mašun in organizator, KŠTD Tabor Kalc, sta plačala davek muhastemu vremenu, ta pa se je na koncu le usmilil tekačev. Bilo je sicer sveže, a po dopoldanskih padavinah, ki so izčistile zrak, je bil tek po gozdovih pod Snežnikom užitek. Dva vzponavsi, zlasti drugi, na osmem kilometru, sta na članski progi poskrbela za izdatno obremenitev srca, pljuč in nog; kri pa je na višini tisoč metrov tudi dobila dodatni kisik. Prihajanje pod Snežnik je zmotilo delo na cesti pri Pivki, zaradi (pre)poznih obvestil o tem so imeli nekateri tekači težave. Tisti, ki Mašun poznajo, so vedeli, kaj lahko pričakujejo, novinci pa so bili prijetno presenečeni nad tamkajšnjim okoljem in ponudbo. Še bolj ju bodo cenili sredi poletja, ko bodo temperature v dolini presegale 30 stopinj Celzija. Tomaž Ferjančič je na Mašunu zmagal prvič, za LT pa povedal: »Če hočem spraviti skupaj devet tekov, se moram kar podvizati. Mislil sem, da bom do zmage prišel na lahek način, pa me je Nejc prisilil, da sem tekel resno. Zbežal sem mu v klanec.« Nejc Lokar je zaostal za dobre pol minute, Ljubljančan Davor Krašovec, ki z Markom Grobelškom zlepa ne zamudi mašunskega teka, pa je zaostal za dve minuti. Zdaj v skupni razvrstitvi Nejc vodi z 244 točkami iz sedmih tekov, drugi je Aleš Štor (na Mašunu peti) ima 175 točk iz prav tako sedmih tekov, Tomaž pa je že tretji s polnim izkupičkom iz samo štirih tekov, 160 točkami. Med ženskami še naprej vodi Jerica Sardoč (tokrat četrta) z 205 točkami iz sedmih tekov, Sergeja Lipušček, ki je zmagala pred Kristino Bele s skoraj triminutno prednostjo, je druga s 191 točkami, tretja pa je Kristina s 164 točkami (obe imata po pet tekov). Jerica je po teku povedala: »Vse je bilo super, proga je razgibana, vreme nam je šlo na roko. Sama potrebujem še malo treninga v hrib, za moč v nogah.« Tretja je bila Giulia Della Zonca. Tržačanka zadnja leta živi z družino na Golcu, na Mašun sta tekačico, katere prvi šport je triatlon, pospremila mož in sinko. V dobri slovenščini je Giulia za LT povedala: »Zelo sem vesela te medalje, kajti po teku v Vrhpolju sem morala v bolnišnico. Kondicijsko sem zato slabše pripravljena, ker nisem mogla trenirati. Tu nisem bila še nikoli. Začela sem počasi, potem pa pospeševala in prišla do tretjega mesta – in moje samozaupanje je zraslo.« Po dolgem času so tekači spet lahko pozdravili na progi Milana Kugoniča ter mu zaželeli dobrega zdravja in prijetnih tekov. Med novinci je bil Knežan Janez Širca. Povedal je: »Z žlahtovcem Erikom Delostom sva se odločila, da greva za rekreacijo odlaufat na tej domači prireditvi. Vreme je na začetku kazalo na slabo, a se je potem naredilo super. Proga je bila odlična. Treniram za zdravje, za ta tek se nisem posebej pripravljal, poskušam pa vedno biti v kondiciji; bolj ali manj tečem. Pozimi sem tukaj tekel na smučeh, med Mašunom in Sviščaki so bile odlične proge.« Tolminka Renata Bremec je tek končala na petem mestu absolutno in tretja v kategoriji, kljub temu, da resneje trenira šele mesec dni. »Super je bilo, z veseljem sem tekla. Moj cilj je vsakih teči čim boljše, priti med prve tri in osvojiti kakšen pokal.« Renata, ki se vse več zadržuje na Ajdovskem, se ne šali, trenira resno, štirikrat na teden, in od nje lahko pričakujemo vse boljše dosežke. Organizatorji so bili razočarani nad skromnim številom udeležencev, a jim je v uteho, da se podobno godi tudi drugim organizatorjem tekov. Konkurenca je vse številnejša, tekaških prireditev je bilo tisto soboto res veliko. Trudili so se, topli obrok so pripravili za vse tekače, vsakdo je dobil praktično nagrado, vendar pa so se jim prikradle tudi napake pri usmerjanju tekačev. Denimo: prva dva sta v cilj pritekla po vzporedni poti, ne tisti, ki so jo ubirali vsi drugi; Ervin Furlan je zaradi manjkajočega traku na progi izgubil šest mest, a na srečo nobenega v kategoriji (»vso progo sem jih vlekel, potem pa sem ostal za njimi«) ... Predsednik organizacijskega odbora teka Vojko Mihelj ni bil najbolj zadovoljen z delom merilcev iz Timinga ŠD Poljane: »Problemi so bili z vpisi v startno listo, na rezultate smo predolgo čakali, pri njih so bile napake.« Dodajmo še, da so bile težave tudi s pravočasnostjo objave razpisa teka na spletu. Izidi:Absolutno, moški:
Absolutno, ženske:
Zmagovalci po kategorijah:
Vsi izidi so na povezavi.
Najboljša: Nejc Lokar in Tomaž Ferjančič.
Knežana Janez Širca (levo) in Erik Delost prihajata v cilj dobre volje.
Najhitrejše v ženski kategoriji B (25-34 let): Jerica Sardoč, Giulia Della Zonca, Renata Bremec (z leve).
Več fotografij je na povezavi. VJ |
|
|
|
|
|
42. Tek prijateljstva | |
|
HOTEDRŠICA 25 05 |
Najstarejšega teka v seriji PPT, 42. Teka prijateljstva, sta se v Hotedršici udeležila 202 tekača: 108 mladih ter 94 članov in veteranov. Vreme je marsikoga odvrnilo od nastopa, tisti, ki so se v dežju podajali na proge, pa se niso kaj veliko pritoževali. Med šolarji je bilo najuspešnejše AD Posočje s petimi zmagami, pred ŠD Nanos in TD Bovec, ki sta domov odnesla po tri zlate medalje. Na članski 11-kilometrski progi je prišlo v finišu do zapleta, po katerem je organizator, ŠD Hotedršica, razglasil dva zmagovalca med moškimi, Nejca Lokarja in Jerneja Šemrova. V ženski konkurenci je zmagala Sergeja Lipušček. Nekateri šolarji so si v svojem šestem letošnjem nastopu že zagotovili skupno zmago, nekateri pa so na dobri poti, da jim to uspe na naslednjem teku, v Ilirski Bistrici. Brata Jan Franc in Rok Kopatin sta vpisala še šesto zmago ter končala boj za prvo mesto v letnikih 2004 in 2006, Tim Žgajnar pa s petimi zmagami in enim drugim mestom prav tako že slavi. Med dekleti je peto zmago v petih nastopih zabeležila Tinkara Gregorčič, kljub temu, da pred tekom ni bila najbolje razpoložena. V letniku 2001 ni bilo dekliške tekme, ker se ni prijavila nobena tekmovalka, pri fantih pa na cilju Miha Rojc ni bil dobre volje. Alen Cvijanovič mu je odnesel zmago tik pred nosom in mu otežil načrtovano pot do skupne zmage. Morda je bil Miha z glavo še pri dopoldanskem šahu, kdo bi vedel. Nastopil je namreč na turnirju na Colu in med 20 tekmovalci zasedel peto mesto. V letniku 1999 je Jernej Jevšček še četrtič letos premagal Matevža Moroza, ki sicer skupno vodi, vendar zaradi tekme več. Na vprašanje, ali je Koprčana sploh mogoče premagati, je Hotavec odgovoril: »Težko, jaz ga lani in letos še nisem. Imam v načrtu, da ga nekoč premagam, a ne vem še kdaj. Vsekakor bom letos še poskušal. In če mi ne bo uspelo, niti tudi drugo mesto ne bo slab dosežek.« Podobne težave ima v letniku 1998 Niki Kmetec s Tinkaro Gregorčič. Niki je povedala: »Na koncu mi je zmanjkalo prav malo, v zadnjih sto metrih me je ujela, potem ko sem vodila ves krog. Delala bom na tem, da jo premagam. Imamo še štiri teke, upam, da mi bo uspelo.« Nizka temperatura in dež znata škoditi zdravju, bo kdo porekel, Anej Likar pa ima iz Hotedršice ravno nasprotno izkušnjo. Pred tekom je bil prehlajen, zaprtega nosa in brez prave živahnosti, potem pa se je ogrel in tek končal z dodobra prepihanim nosom, na petem mestu, s katerim je bil popolnoma zadovoljen – še bolj pa z zdravstvenim obratom. Preobrat smo vsi ostali doživeli na koncu prireditve, na vrhu članske uvrstitve. Nekaj sto metrov pred ciljem sta bila domačin Jernej Šemrov, lanski zmagovalec, in letošnja vzhajajoča zvezda PPT Nejc Lokar, poravnana, potem pa je Nejc potegnil, podobno kot v Petelinjah, ko je tek pred Jernejem dobil v zadnjem kilometru. A takoj, ko je šel naprej, je zgrešil progo, ki ni bila zadostno označena, in Jernej mu je ušel. Organizatorji so priznali napako in oba razglasili za zmagovalca. Tekmeca sta pokazala razumevanje za takšno odločitev in občutek za ferplej, njun komentar za Ljudstvo tekačev je bil identičen: »V redu!« Tretji je bil domačin Borut Albreht, ki je povedal: »Uspel mi je dober tek, čeprav nas je močil dež in je bila temperatura nizka. A je bilo za tekmovanje kar primerno.« Sergeja Lipušček je prišla na cilj z veliko prednostjo pred Valentino Rebec, ki se od lani bolj posveča kolesu in je bila z drugim mestom kar zadovoljna, ter Kristino Bele, katere forma se vzpenja. Jerica Sardoč je bila peta, za domačinko Zorko Bošnjak, a Vipavka skupno še vedno vodi. Sergeja je po skromnejšem začetku sezone vse močnejša, tokrat ji nista prišla do živega ne mraz in dež, ki ju ne mara, ne spust v zadnjem delu teka, ki je njena šibka točka, kot ocenjuje sama. Tekmice ji bodo težko uspele preprečiti pot na kdo-ve-kateri-že vrh PPT. Kot je videti iz seznama zmagovalcev kategorij, je večina favoritov svoje delo opravila uspešno in tudi tu je vse manj dilem o končnih zmagovalcih. Med nedotakljivimi je tudi Cveto Tavčar – zmagal je kot po navadi, čeprav je dopoldne že odtekel tekmovalni tek v gorenjskem pokalu. In tudi tam zmagal, seveda. Za vtis s proge smo zaprosili Vipavko Ksenijo Ušaj. Ustregla nam je: »Vtis je super, saj smo premagali klanec, nekoliko pa sem razočarana nad svojim časom, tekla sem slabše kot lani.« In kako v njej odmeva ime teka, Tek prijateljstva? »Jaz imam vedno s sabo prijatelje. Pomagajo mi na koncu in me potiskajo skozi cilj. Vsi teki so zato teki prijateljstva. Na vsakega gremo z veseljem, uživamo in vsak teče po svojih močeh. Res, vsak tek si naredimo za tek prijateljstva.« Izidi:Absolutno, moški:
Absolutno, ženske:
Zmagovalci po kategorijah:
Mladina - zmagovalci po kategorijah:
Vsi izidi so na povezavi.
Za Ksenijo Ušaj so vsi teki teki prijateljstva.
Najhitrejše ženske: Valentina Rebec, Sergeja Lipušček, Kristina Bele.
Najhitrejši moški: Jernej Šemrov, Nejc Lokar, Borut Albreht.
Video je na povezavi.
VJ |
|
|
|
|
|
Dobrodelna teka lionsov | |
|
NOVA GORICA, KOPER 19 05 |
Lions klubi Primorske so 19. maja v Novi Gorici in Kopru pripravili dobrodelni prireditvi Tečem, da pomagam. V novogoriškem športnem parku so pripravili tek (dober kilometer dolga proga je udeležence vodila po pločnikih okrog parka) skupaj z medobčinskim društvom slepih ter denar zbirali za njegove potrebe in za Zvezo prijateljev mladine Slovenije (ZPMS). Tekel je tudi predsednik države Borut Pahor, za katerega je bil to regeneracijski tek po nastopu na malem maratonu v Radencih dan prej. Predsednik si je nadel tudi prevezo in na lastni koži preizkusil, kakšno je gibanje v popolni temi. Istrski lions klubi so dobrodelni tek pripravili na koprski Bonifiki, prispevke so zbirali za potrebe otrok iz zavoda Elvire Vatovec iz Strunjana in za Družinski center ZPMS. Pri izvedbi novogoriškega teka je pomagal tudi predstavnik Ljudstva tekačev.
VJ
|
|
|
|
|
|
10. Majski tek (3) | |
|
AJDOVŠČINA 18 05 |
Glede na gnečo tekaških prireditev 18. in 19. maja je udeležba 290 mladih in odraslih tekačev na tradicionalnem ajdovskem teku lep dosežek, ne preseneča pa dejstvo, da je udeležba šolarjev (158) presegla seštevek članov in veteranov. Zmagovalca članskega 11-kilometrskega teka sta Tomaž Ferjančič in Sergeja Lipušček, ki sta v PPT »osvojila vse, kar se osvojiti dalo«, in jurišata proti kdo-ve-kateremu-že naslovu. Med mladinskimi ekipami je bilo najuspešnejše TD Bovec s petimi zmagami pred ŠD Nanos. Zmage si je vpisalo kar devet različnih klubov (krajev, šol). Tomaž je zmagal prepričljivo, sledil je Jernej Krkoč (sestra Lucija je istočasno prav tako osvajala srebro na DP v Radencih), tretji je bil Mitja Curk, ob tej trojici pa je tudi četrti Uroš Vodopivec član ŠD Nanos, ki je v prvo deseterico postavil kar šest tekačev. Peti je bil zmagovalec iz Petelinj Nejc Lokar, ki mu ni uspelo uveljaviti prednosti domačega terena, a v absolutni razvrstitvi še vedno prepričljivo vodi. Tomaž pa ve, da bo za devet dobrih uvrstitev, ki vodijo do prvega mesta, še precej priložnosti. Za zdaj je na treh tekmah iztržil tri zmage. Za LT je povedal: »Proga je bila dobra, z malo blatnega terena. Imel sem kar močno konkurenco, čeprav sem pričakoval še kakšnega spredaj, predvsem Jerneja Šemrla in Nejca Lokarja. Klubsko smo se dobro odrezali, saj smo zasedli prva tri mesta. To je že moja četrta zmaga na Majskem teku.« V ženski konkurenci je absolutno vodila Jerica Sardoč ostala tik pod stopničkami (4.), tretja je bila nekdanja prvakinja Kristina Bele, druga vse hitrejša Ana Čufer, ki ne tekmuje v pokalu, za novo zmago pa je bila prepričljivo najhitrejša Sergeja Lipušček s skoraj minuto prednosti pred Ano. Profesorica matematike bo seveda mimogrede izračunala, koliko točk še potrebuje do končne zmage. Tekov je še deset, iz samo treh je zbrala že 111 točk, in če aktualna prvakinja Neja Kršinar ne bo pogosto hodila na Primorsko, bo v Idrijo romal nov veliko pokal. Sergeja je povedala: »V Ajdovščini mi je bilo lepo, vreme je bilo super, le proga je bila malce blatna in mokra. Všeč mi je bilo, ko smo tekli mimo hiš in so bili ljudje zunaj ter navijali za nas, kar se mi je zdelo zelo spodbudno. Na Majskem teku nisem prvič in progo že poznam. Prišla bi še večkrat, vendar se ta tek ponavadi prekriva še s katerimi drugimi teki. Ampak ko imam čas, rada pridem v Ajdovščino, predvsem zaradi proge, ki je zelo razgibana.« Med mladimi tekači je bilo veliko borbenosti in zanimivih spopadov. Miša Sardoč (2007) je po treh zaporednih porazih z Neno Kalanj le-tej zadala prvi poraz in do konca se obeta še razburljiv razvoj dogodkov. V letniku 2004 se je s svojo prvo zmago Tia Žagar približala Žani Sovdat in Evi Klari Kramar Roš – kakšen bo konec, ne ve niti ciganka. V letniku 2003 je podobno: Lara Likarje edina z dvema zmagama, a resno gre računati tudi z vodilno Saro Furlan in neskončno borbeno Evo Žgajnar. Karin Cukjati je v Ajdovščini odsotnost Pie Gerbec izkoristila za skok na vrh stopničk in verjetno se bosta za končno zmago letnika 2002 merili prav ti dve. Letnik 2001, običajno najskromnejši po udeležbi, je ponudil štiri tekmice, Nina Bolčina pa je bila že četrta zmagovalka v štirih tekmah. V letniku 1999 ima Manca Kerkoč komaj dve tekmi, a obakrat je zmagala, tako da s sedanjega četrtega mesta običajna zmagovalka svojega letnika še vedno lahko skoči na vrh. Edina od deklet, ki še ne pozna poraza, Tinkara Gregorčič, tokrat ni tekla, vzela si ja pavzo in zmago prepustila klubski kolegici Klari Rutar. Zato pa pri fantih oba vsakokratna zmagovalca, brata Rok (2006) in Jan Franc Kopatin (2004), ne popuščata, vpisala sta še peti zmagi. Četrtič je zmagal Tim Žgajnar (2005) in vsi navedeni so praktično že prvaki sezone. Andrej Skočir je Svitu Kramarju Rošu v letniku 2003 vrnil izostanek z ene tekme, Svit je prednost rutinsko realiziral, kot bi rekli šahisti, do konca sezone pa bosta oba skušala seštevek čimbolj približati popolnim 240 točkam. V letniku 2002 je letošnja bilanca dvobojev Matica Kende in Tobija Gaberščka (ta je zmagal v Ajdovščini) 2:2. Tudi tu ciganke ostajajo brez besed. Miha Rojc (2001) je začel učinkovito reševati vprašanje prevozov na tekme in ima že tri zmage, v igri pa sta še tudi Gregor Antonaz in Sašo Zorč. A izpuščanja tekem ne sme biti več, ker so to darila za nasprotnike … Za letnik 2000 je značilno, da je imela vsaka od petih dosedanjih tekem svojega zmagovalca, presenetljivo pa je brez nje trenutno vodilni Filip Bikovski, v Ajdovščini zadnji. V najskromnejši fantovski konkurenci letnika 1998, v Ajdovščini so tekli le trije, smo skorajda doživeli presenečenje, saj Matic Kerkoč velja za močnega favorita, a je domačin Marko Leban Ajdovcu skoraj zagrenil življenje – razlika na cilju je bila zgolj dobra sekunda. Organizatorji iz ajdovskega zavoda za šport so se potrudili in tek izpeljali tako, da tekači na njihovo delo niso imeli pripomb.
|
|
|
|
Start članskega teka.
Zmagovalka Sergeja Lipušček.
|
|
33. Maraton treh src | |
|
RADENCI 18 05 |
Deset tisoč udeležencev 33. Maratona treh src, polmaratona, ki je veljal za državno prvenstvo, maratona in krajših tekov, je motil veter, ki pa je po drugi strani odnašal pretirano vročino. V absolutni konkurenci sta Mateja in Mitja Kosovelj pobrala državni naslov in drugo mesto, drugo mesto pa je nekoliko presenetljivo pospravila tudi Lucija Krkoč. Primorci so osvojili še nekaj žlahtne kovine; vse pohvale veljajo predvsem Marku Tratniku za kategorijsko zmago v maratonu. Matejo je spet premetavalo, a nekoliko manj kot na maratonu v Trstu. Bila je četrta na 21-kilometrski progi, za Kenijkama in Madžarko, a je to zadoščalo za njen prvi naslov državne prvakinje na tej razdalji. »Rezultat ni nič posebnega, a glede na razmere sem z njim zadovoljna. Tekma je bila zanimiva, a na koncu v nogah nisem imela prave svežine. Čutim še tržaški maraton, po Radencih sem bila bolj razbita kot po Trstu.« Novogoričanka (kot vsi prvaki je tudi ona opravila antidoping kontrolo) se je zoperstavila tujkam, ki jih je vlekel zajec, borila se je in skušala ujeti ubežnice, na koncu pa predse spustila samo Afričanki in eno od Madžark. Njene misli se zdaj usmerjajo v gorski tek, verjetno se bo udeležila izbirne tekme za sestavo reprezentance za EP (Ratitovec 2. junija). Matejina dolgoletna soborka pri osvajanju mladinskih svetovnih naslovov v gorskem teku Lucija Krkoč je v Radencih, kjer je tekla prvič, iskala odgovor na vprašanje, kje je po dolgotrajni poškodbi nožne mišice. Mateji je sledila na petem mestu in postala podprvakinja (naslov je osvojila leta 2010 na LM), dosežek pa ocenila: »Prav zadovoljna sem. Že več kot dve leti nisem tekla 21-ke, izgubila sem občutek za to razdaljo. Proti Mateji nimam nobene možnosti, je odlično pripravljena, moje zadovoljstvo pa izvira predvsem iz dejstva, da me noga ne boli, medtem ko sem na teku trojk zadnja dva kilometra še kar čutila prizadeto mišico. Dobro sem se spočila in zdaj vem, pri čem sem.« Tudi ona se utegne udeležiti teka na Ratitovec, vsekakor pa se bo konec julija začela pripravljati za jesenski maraton, verjetno za LM. Mitja je s petim mestom oz. drugim na DP »delno zadovoljen, to ni nič posebnega, v okvirih normale«. Vendar ni tekel slabo, še slasti spričo dejstva, da je pred dvema tednoma odtekel težak maraton. Večino teka je vlekel, do 17. kilometra so se drugi »šlepali«. Veter mu je izpil precej moči, tudi on je pogrešal svežino. »Tone je na 19. kilometru spremenil ritem, sam pa nisem imel dovolj moči, da bi ga spremljal. Če bi se uskladila, bi lahko ujela drugega Kenijca in vsaj eden od naju bi lahko stal na stopničkah. Pravzaprav glede na razmere rezultat niti ni tako slab,« je komentiral Novogoričan, ki se bo v nadaljevanju sezone posvečal gorskemu teku in verjetno tekel na Ratitovec – tekma bo štela tudi za DP (gor). Med maratonci ni bilo prav veliko Primorcev oziroma udeležencev primorskih pokalov. Veliko sta vredna absolutni osmi mesti Marka Tratnika iz Žagoliča (Col), zmagovalca v starostni kategoriji, in Koprčanke/Ljubljančanke Nataše Aničić Zavašnik, druge v kategoriji. Marko je tekel svoj prvi maraton v karieri, in če so imeli težave z vetrom polmaratonci, so bile te za maratonce več kot dvakrat hujše. Med polmaratonkami je bila mlajšima kolegicama najbliže Novogoričanka Jana Kotar Ilijaš na absolutno desetem mestu, v DP je bila šesta, v kategoriji pa je zmagala. Osma na DP je bila Markova sestra Petra Tratnik. V svoji kategoriji sta se izkazali še Valda Dornik in Ivanka Širca z zmago in drugim mestom. Izidi:21 km, moški:
DP:
21 km, ženske:
DP:
Kategorije:Ž 40-44:
Ž 55-59:
DP, mladinci:
DP, mladinke:
42 km, moški:
42 km, ženske:
Vsi izidi na povezavi.
Petra in Marko po Vipavskem teku.
VJ |
|
|
|
Mitja in Mateja po tržaškem maratonu.
|
|
4. Tek Kopačnica-Blegoš-Kopačnica | |
|
KOPAČNICA 18 05 |
V soboto, 18. maja 2013, so Gorenjci pripravili peti vzpon iz serije Primorskih gorskih tekov. Kopačnica (KBK) je v svoji četrti izvedbi doživela krst v tekmovanju PGT (povezava). Tekma, prva v primorsko-gorenjski seriji štirih gorskih tekov, povezanih v Pušeljc, se je datumsko pokrivala z nekaterimi odmevnimi tekmami (Maraton treh src, ajdovski Majski tek ...), pravi ljubitelji vzponov in gora pa se vendarle nismo mogli upreti nekaj več kot tisoč metrom vzpona in nato še spusta nazaj v Kopačnico. Enako sta menila tudi zmagovalca v moški in ženski kategoriji, ki lanskega prestola nista hotela izpustiti iz rok. Simon Alič in Špela Zupan sta ponovila lanski zmagi. Med 149 udeleženci je drugo mesto v moški konkurenci osvojil Timotej Bečan, tretji je bil Andrej Trojer. Med dekleti je drugo mesto osvojila Jana Bratina, tretja pa je bila Mihaela Tušar. Zasedba nastopajočih je bila kar pisana, tekme primorskega pokalnega tekmovanja v gorskih tekih pa ni hotelo izpustiti približno 25 tekmovalcev, ki se redno udeležujejo tekem v tem tekmovanju. Izjava Mirka Čuferja (1:24:30), zagrizenega gorskega tekača, tako niti ne preseneča: »Glede na to, da imam rad čim bolj strme vzpone, mi prvi, položnejši del niti ne ustreza, ampak glede na dobro pripravljenost in lep sončen dan sem s tekmo zelo zadovoljen.« Trinajst kilometrov dolga proga poteka iz Kopačnice skozi Leskovico do vrha Blegoša, sledi spust mimo Blegoške koče nazaj skozi Leskovico v Kopačnico. Prvih nekaj kilometrov je pretežno asfaltnih, sledi pa strm vzpon do vrha 1560 metrov visokega Blegoša. Deževno vreme v preteklih dneh je na progi pustilo blatne posledice, tako da izbira tekaških copat tokrat ni bila nepomembna. S težavnim spustom je imelo težave kar nekaj tekmovalcev in tekmovalk, žal je enemu izmed njih »uspela« večja »akrobacija«, ki je imela za posledico strgano mišico. Upajmo, da bomo nesrečneža čimprej spet videli v strminah ... Prav posebno pohvalo zasluži Janez Cankar, ki ima kar velike težave z vidom, očitno ne pa tudi z motivacijo in dobro voljo, saj je brez težav opravil tako z vzponom kot spustom. Športno društvo Marmor Hotavlje (ŠDMH, povezava) je odlično izvedlo tekmovanje in spremljajoči program, saj je bilo tako na progi kot v cilju poskrbljeno za vse, kar si tekmovalci želijo po naporni tekmi. Morda bi veljalo v prvi polovici proge dodati le še kakšno okrepčevalnico, poleg tega pa so nujne tudi kilometrske oznake. Boštjan Jezeršek, vodja tekmovanja (mimogrede, tekmoval je v posebni kategoriji tekmovalcev nad 100 kg in zmagal, s svojo »fit« postavo pa je dokazal, da kilogrami ne morejo biti ovira za tako progo), se s tem strinja in napoveduje, da bodo prihodnjič uredili tudi to, o tekmovanju pa je povedal: »Z izpeljavo tekmovanja moramo biti, in tudi smo, zelo zadovoljni! Število tekmovalcev se zelo povečuje, saj jih je bilo danes dvakrat več kot na prvem tekmovanju, v primerjavi z lanskim letom 45 več. Tekmovanje smo hoteli oplemenititi, zato smo se tudi vključili v PGT; nenazadnje 300 metrov stran poteka nekdanja meja s Primorsko oz. Italijo. Morja se danes z vrha Blegoša sicer ni videlo, organizatorji in tekmovalci pa to pričakujemo že naslednje leto.« Simon Alič je letošnjo vrhunsko formo oplemenitil še s četrto zmago na Blegoš. Njegov izkupiček je tako popoln, le da tokrat prvič ni zmagal z rekordom. Drugouvrščenega je premagal za dobrih šest minut. Sam se sicer ne strinja s tem, da je forma res vrhunska: »Nimam občutka, da bi letos ne vem kako posebej treniral. Dosegel sem sicer slabši čas kot lani, verjetno zaradi tega, ker v začetnem delu tempo ni bil prehud in ni nihče posebej vlekel. Jutri me čaka že nova tekma, državno prvenstvo v gorskem teku, disciplina gor, na Osolnik. Upam da bodo noge ostale sveže.« Z zmago je bila zelo zadovoljna zmagovalka v ženski kategoriji Špela Zupan, ki je za Ljudstvo tekačev tako povzela tekmovanje: »S tekmo sem kar zadovoljna, kljub temu, da mi tekmovanje ni predstavljalo nekega pomembnejšega cilja, saj sem v obdobju zelo intenzivnih priprav na GM4O, tako da sem bila danes kar nekoliko utrujena, nekaj težav mi je predstavljalo tudi blato. Pokala PGT ne delam, ker je enostavno preveč tekem, me pa v prihodnosti mika. Zagotovo se letos udeležim še tekme na Črno prst.« Najboljši tekmovalci bodo moč za nove podvige lahko črpali tudi iz nagrad, ki so bile tokrat zares praktične: kruh, potica in ocvirkovca. Če zraven damo še zelo dobro organizacijo ŠDMH-ja, se lahko vsi skupaj že veselimo teka naslednje leto.
Izidi:Absolutno moški:
Absolutno ženske:
Zmagovalci po kategorijah:
Vsi izidi so dostopni na povezavi.
Špeli Zupan prihaja zmagovanje na KBK v navado. Na GM4O bo branila lansko zmago.
Več fotografij: povezava. Video: povezava. |
|
|
|
Alič je pod vrh Blegoša prihitel še v strupenem mrazu in sredi oblaka; njegove zasledovalce je spremljalo vse prijaznejše vreme.
|
|
29. Petelinjski tek | |
|
PETELINJE PRI PIVKI 11 05 |
V Petelinjah, na petem članskem in četrtem mladinskem teku sezone PPT, se je v spremenljivem vremenu zbralo 195 tekačev, večinoma mladine (114). Z blatom so imeli opravka vsi, največ pa šolarji, kajti organizatorji niso imeli alternative progam, speljanim po blatnih poteh, medtem ko so odrasli dobršen del 12,5 kilometra dolge proge pretekli po makadamu in asfaltu. Med člani je svojo prvo zmago v PPT zabeležil Nejc Lokar, drugo pa Monika Bajc. Med mladinski ekipami je bilo s štirimi zmagami najuspešnejše ŠD Nanos, po tri so zbrali AD Posočje in TK Kobarid. Tolminci so na tekmo prišli z avtobusom za 20 tekmovalcev, nekaj jih je moralo ostati doma. Bovčani so ostali pri dveh zlatih, zato pa so se toliko bolj izkazali na teku trojk – in si privoščili sobotni počitek. Tekači so bili z izvedbo prireditve zadovoljni, tudi zato, ker mladini ni bilo treba plačati startnine, vsi so bili deležni toplega obroka (odličnega pasulja), dobili so tudi praktično darilce, najboljši pa namesto pokalov unikatne petelinčke. Do enega od njih je končno prišla tudi odlična tekačica AK Pivka Ivanka Širca; po spletu naključij se ji je dolgo izogibal. Petelinjski tek, ki ga je Vaška skupnost Petelinje ob pomoči AK Pivka pripravila že 29-ič, je padel v ne najbolj posrečen termin, na isti dan kot ljubljanska Žica. V Ljubljani je tako teklo veliko tekačev, ki sicer redno obiskujejo primorske teke, obeh prireditev pa se je po naših podatkih udeležil en sam tekač, Mitja Curk. Bil je član zmagovite mešane trojke na 12-kilometrski progi, potem pa je na progi enake dolžine v Petelinjah posegel še po petem mestu. »Je še kar šlo. V Ljubljani smo bili fajn ekipa, se je dalo lepo teči, zdaj pa so noge težke,« je Mitja komentiral svojo izkušnjo. Zmagovalec Nejc je s svojimi uvrstitvami že nekaj časa napovedoval zmago, in ta je v Petelinjah prišla – na račun zaradi poškodb s tekem PPT kar nekaj časa odsotnega Jerneja Šemrova. Jernej je sicer večino teka vodil, a je imel v zadnjem kilometru Nejc v nogah več dinamita. Kakšni so njegovi nadaljnji načrti po prvi zmagi? »Ne vem, naslednji tek je v Ajdovščini, na domačih tleh, tam pa bo huda. Bo prišel kakšen dober in me bo premagal,« je bil previden sogovornik. Jernej pa je povedal: »Pogrešal sem že to tekmo in z veseljem sem prišel v Petelinje. Tempo je bil malo počasnejši, v blatu mi je spodrsavalo, na koncu pa je imel Nejc več moči.« Izvedeli smo, da je Jernej zaradi nesporazumov s trenerjem iz Kladivarja prestopil v velenjski atletski klub. Kolegica na zmagovalnih stopničkah Monika Bajc je bila v izjavi jedrnata: »Nisem se najbolje počutila, a je vseeno bilo vse v redu. Prišla sem do zmage, ki se je veselim. In seveda je tudi moje počutje zdaj boljše.« Istranka Tina Mavrič (PGT) je zmagala v svoji kategoriji. To je bil sploh njen prvi letošnji tek v PPT. Z veseljem bi tekla večkrat, a ji zaradi službe to najbrž ne bo dano. Petelinjski tek je bil zanjo težak, blato jo je zdelalo. Tina tekmuje tudi v notranjskem pokalu, kjer po štirih tekih vodi v svoji kategoriji. Za konec članskega teka je Ljubljančanka Metka Kenda poskrbela še za reprizo teka trojk, v cilj je pritekla v dvojni moški družbi. Da Petelinje ne bi zaostajalo za prestolnico. Kljub odsotnosti nekaterih najboljših Bovčanov so bili teki mladine zanimivi. Trije najboljši doslej v skupni razvrstitvi, brata Rok (letnik 2006) in Jan Franc Kopatin (2004) ter Tinkara Gregorčič (1998) so zmagali še četrtič in imajo že po 160 točk. Bratoma se je s svojo prvo medaljo (bron) pridružila Sara Kopatin, ki je tretja tudi v skupni razvrstitvi. Glede na to, da je bila rojena leta 2008 in da teče tudi z dve leti mlajšimi tekmicami, so njeni nastopi občudovanja vredni. Rok je samozavestno povedal, da je zmago načrtoval, da bo zmagal tudi brat Jan Franc in da bo zmagovalec tudi na koncu. Za Žano Sovdat (2004) je bil tek zelo blaten, proga je bila polna luž, vendar pa pot do zmage ni bila težka. Svit Kramar Roš (2003) ima tek manj, a je s petelinjsko zmago proti skupno vodilnemu Andreju Skočirju nakazal, da bo boj za končno zmago še trd. »Poskusil bom nastopiti na vseh preostalih tekih in dosegati čimboljše rezultate, tako da pridem do zmage.« Matic Kenda (2002) ima letos v žepu že naslov državnega prvaka, tako da je bilo njegovo zmago pričakovati. Nepričakovan pa je bil minimalni zaostanek njegovega klubskega kolega Klemna Župančiča (0.6 sekunde). Kje je torej teže zmagati: na državnem prvenstvu ali na primorskih tekih? »Seveda je teže zmagati na državnem,« je odgovoril. Lani je bil njegov najtežji nasprotnik Jan Berčon, letos pa Klemen. Na vprašanje, ali bo na koncu zmagovalec, je Matic odvrnil z gotovostjo, da bo to on. In ker je bil Klemen pri roki, smo povprašali še njega. V nadaljevanju bo še pestro, gre sklepati iz Klemnovega odgovora: »Ja nič, čestitam Maticu. A potrudil se bom, da mu vzamem kakšno zmago. Pravzaprav se pripravljam na svojo prvo zmago.« Miha Rojc iz Vrhpolja, zmagovalec v finišu teka letnika 2001, bi bil najresnejši konkurent za končno zmago, če bi imel dan več kot 24 ur. Tako pa mu zmanjkuje časa za vse, kar bi rad počel, od šole in igranja nogometa za NK Vipava naprej, težave pa so tudi z urejanjem prevoza na tekme. Tudi domačin Denis Pašič (2000) bi bil lahko popoln zmagovalec pokala, če … »Vsako leto pridem na Petelinjski tek, sicer pa tečem trikrat letno. Skupna zmaga me za zdaj še ne zanima, kajti moj prvi šport je kegljanje. Igram za Pivko in tačas v državnem prvenstvu vodim.« Koprčan Jernej Jevšček (1999) ima tekmo manj, a so mu vsi trije nastopi doslej prinesli zmage. Skupno je drugi, z odličnimi možnostmi, da se zavihti na vrh, pred Matevža Moroza iz Hotedršice. »Super sem pripravljen in bi rad zmagal na naslednjih dveh tekmah, na šolskem tekmovanju v ponedeljek in 18. maja v Kranju na mednarodnem mitingu. Moj namen je kilometer teči hitreje od treh minut. Zdaj je moj čas 3:19, a bo šlo,« smelo napoveduje tekač, ki je v Petelinjah zmagal s kar 50 sekundami prednosti. Matic Kerkoč (1998) in njegova sestra Manca (1999) se zadnje časa ukvarjata več z daljšimi teki, tako da je bil petelinjski nastop nekakšna vrnitev na krajše proge. Manca je povedala: »Danes sem šla preverit, kako dolg je kilometer, v torek pa bo šlo zares na regijskem tekmovanju.« Oba sta zmagala. Petelinjci so pripravili tudi tek na 4,5 kilometra, ki pa ni štel za točke PPT. Zmagala sta Emil Pašič (AK Pivka) in Maruša Jerkič (Dobravlje). Izidi:Absolutno, moški:
Absolutno, ženske:
Zmagovalci po kategorijah:
Mladina - zmagovalci po kategorijah:
Vsi izidi so na povezavi.
Martin Krpan z mladima občudovalcema.
Metka Kenda je na cilj prišla v trojki.
Tako navijajo tekači iz Kobarida!
Zmagovalcu Nejcu Lokarju za njegovo prvo zmago čestita Andrej Lindič.
|
|
|
|
|
|
Trojke po dežju in blatu | |
|
LJUBLJANA 11 05 |
Lani neznosna vročina, letos dež in blato, ki je s tekači iz Ljubljane po Žici (kot to enkratno tekmovanje, ki obuja vrednote odpora in solidarnosti, imenujejo udeleženci) potovalo na vse konce Slovenije; dolgoletna udeleženka Mihaela Tušar zagotavlja, da toliko blata ni bilo še nikoli. Vreme je nekoliko zmanjšalo udeležbo na 57. Poti ob žici in tekih trojk, tako da se je nenehno rastoča statistika udeležbe tokrat zaustavila, vseeno pa so organizatorji na trasi okrog Ljubljane našteli 25.000 tekačev in pohodnikov. V trojkah je teklo 1563 ekip, od tega na najdaljši progi (29 km) 190. O tem, kaj tek trojk pomeni za slovenske tekače, priča podatek, da je bil delež neprihodov med prijavljenimi ekipami najmanjši ravno v najtežji disciplini, nekaj več kot 10-odstoten. Naslednji pomembnejši nastop tekače čaka v Radencih prihodnji konec tedna, kjer bo polmaratonska razdalja odločala o naslovih državnih prvakov. Napovedujejo se nastopi Mitje Kosovelja in kolegov, merili se bosta najboljši Primorki Lucija Krkoč in Mateja Kosovelj. Lucija je v Ljubljani tekla z rezervo, poškodba noge še ni povsem izginila. Tek v Radencih bo predvsem preizkušnja njene trenutne pripravljenosti za tekmovanja, izid bo v drugem planu. Na drugi strani je Mateja v težavnih razmerah tržaškega maratona pokazala, da je dobro pripravljena. Če bodo okoliščine normalne, lahko navijači dvojca MK pričakujejo dobra izida. Izidi so na povezavi.
Člani primorskih udarnih trojk so bili že pred tekmo odlično razpoloženi
Vstala Primorska je stala najviše.
Mešana trojka iz Podnanosa prejema priznanja iz rok ljubljanskega župana.
Najboljše moške trojke na daljši progi.
Najboljše mešane trojke na daljši progi.
Norica je bila najhitrejša med ženskami na daljši progi.
Moška trojka iz Podnanosa z bronom na 12 km.
V ekipi Veterani Extreme je tekel tudi Stane Ferfila (v sredini), ki je pred 40 leti nastopal za jugoslovansko reprezentanco, skupaj z legendarnim Danetom Korico. Z njim sta v Ljubljani tekla Ivan Pergovnik in Vito Starc, na daljši progi so bili četrti.
|
|
|
|
|
|
Slovenski srebrni poker na Baviseli | |
|
TRST 05 05 |
Na tržaškem maratonu je teklo 11.000 tekačev, med njimi številni Slovenci. Štirje od njih, Mateja in Mitja Kosovelj, Aleksandra Fortin in Tone Kosmač, so osvojili srebrne medalje na 42- oziroma 21-kilometrski progi. Zlasti maraton je bil zahteven, ob razgibani progi je tekačem preglavice povzročala še močna burja. Tržačani so tudi tokrat tekače spremljali v velikem številu. Tako kot za Slovenijo vrhunec tekaške sezone predstavlja Ljubljanski maraton, je za Furlanijo-Julijsko krajino tekaški »kongres« tržaška Bavisela oziroma Maratona d'Europa v začetku maja. Organizatorji iz društva Bavisela so v nedeljo pripravili nekaj tekov za različne starosti in stopnje pripravljenosti tekačev, za najboljše v maratonu in polmaratonu, kjer je bila udeležba na visoki kakovostni ravni, pa so priskrbeli tudi lepe denarne nagrade po učinku – hitrejši so bili šampioni, več jim je kanilo v žep. Med 11.000 udeleženci je bilo nekaj manj kot 700 maratoncev in 2500 polmaratoncev. Toda razmere niso dovoljevale hitrega teka in obljubljene nagrade so se skrčile. Proga za maratonce med Gradiščem ob Soči in Trstom (začetek in konec sta bila na Trgih zedinjenja, s katerima se ponašata tako Gradišče kot Trst) je razgibana in ne varčuje z vzponi, zabelila pa sta jo še vročina in močna burja. Tisti, ki so načrtovali nove osebne rekorde, so si izbrali napačen tek, a izkušnja je vsekakor dobrodošla. Mateja Kosovelj, denimo, je imela z burjo precej težav, peresno lahko tekačico je kar prestavljalo, kar je bila še hujša težava zaradi njenega solo teka polnih 20 kilometrov. A je preizkušnjo hrabro prestala in je nekaj ur po prihodu na cilj že razmišljala o naslednjem maratonskem nastopu. Mateja je bila pri napovedovanju nastopa v izjavi za Ljudstvo tekačev tik pred startom previdna. Menila je, da bo marsikaj odvisno od razmer na progi in da dobra pripravljenost ni vse. Brezkompromisno je sledila bežeči Etiopijki Hussen Halimi Kayo, jo po desetih kilometrih teka dohitela, Afričanka pa se je je nato s spremembami ritma ponovno otresla. A Novogoričanka ni popuščala, v svojem ritmu je osamljena odtekla drugo polovico maratona in na koncu pristala celo na desetem mestu absolutno. Njen brat Mitja si je pred startom želel izboljšati osebni rekord oziroma teči čas 2:17, a se narava s tem načrtom ni strinjala. Tudi njegov tek je bil zanimiv. Najprej je povedla skupina štirih temnopoltih tekačev, na razdalji pa so jim sledili po dosedanjih izidih nekaj počasnejši Evropejci, med katerimi je bil tudi Mitja. Upiral se je vročini in burji, ni ga sicer premetavalo tako kot Matejo, a je bil veter vseeno zoprn in je pil dodatne moči. Toda dobra pripravljenost je Mitju omogočila razmeroma visok tempo - in tekmeci so drug za drugim zaostajali za njim. Še sedem kilometrov pred ciljem je za nedosegljivim Etiopijcem Danielom Abero Wedajem tekel skupaj z Videmčanom Stefanom Scainijem, imel je še celo nekaj težav, da se je držal Italijana, toda v zadnjih kilometrih se je tekmec sesul, izgubljal po minuto na kilometer. Informacije o razvoju dogodkov na progi so do Trsta očitno potovale (pre)počasi, zato se je zgodilo, da je uradni napovedovalec Mitjo nekaj deset metrov pred ciljem zamenjal za Stefana, se veselil njegovega drugega mesta, na ciljni črti pa spoznal svojo zmoto – in se poveselil tudi Mitjevega uspeha. Oče in trener novogoriških tekaških šampionov Edvin Kosovelj je tek budno spremljal na kolesu in ni mu ušlo, da je bila ura na uradnem vozilu na začetku tekme za nekaj sekund navzkriž s pravim časom, na kar je opozoril vodstvo tekaške kolone. Ob koncu je nastopoma Mitje in Mateje - skozi prizmo pričakovanj olimpijade v Rio de Janeiru – namenil pozitivno oceno. Dosežena časa sicer ne navdušujeta, a kaj več se tokrat ni dalo narediti. Tekača sta v težavnih razmerah pokazala, da sta dobro pripravljena, uvrstitvi sta prav tako dobri, izkušnja je dragocena, priložnosti za izboljšanje časov pa bo še. Uspešno sta nastopila tudi Tone Kosmač in Aleksandra Fortin na polmaratonski progi. Novogoričanka je imela v zadnjih dneh precej težkih tekem, a so jo noge vseeno ponesle do drugega mesta. Pred Slovencema sta bila samo dva italijanska olimpijca. Nimamo podatkov o morebitnih olimpijskih karierah zmagovalcev maratona, za visok ugled v evropskih tekaških krogih pa običajno zadošča že to, da tekač prihaja iz Kenije, Etiopije ... Pokru štirih srebrnih medalj so sledili nekateri drugi slovenski tekači, pobrali so še nekaj dragocene kovine po kategorijah. Med udeleženci je bila tudi tokrat tradicionalno številna ekipa koprskih Viharnikov. Izjave tekačev in druge zanimivosti najdete v videu, ki je na povezavi. Izidi:Maraton, moški:
Ženske:
Polmaraton, moški:
Ženske:
Izidi so na povezavi.
Aleksandra Fortin prihaja skozi cilj.
Skupinski posnetek najboljših. Levo (rumena majica) je Tone Kosmač.
Še ni oddiha za družino Kosovelj, tekmi sledijo intervjuji; na vrsti je Edvin Kosovelj.
Še nekaj fotografij je na povezavi.
VJ |
|
|
|
|
|
Tretji tek čez Veliko Gradišče | |
|
VRHPOLJE PRI KOZINI 05 05 |
Po treh gorskih tekih, ki se iz Vipavske doline vzpenjajo na bližnje hribe in vrhove (Tabor, Nanos, Javornik), smo se tekači tokrat odpravili na rob Krasa, v idilično vasico Vrhpolje pri Kozini. Trasa proge na nekaterih mestih ponuja lepe razglede na slovensko Istro in morje. Kot vedno je časa za razglede med samo tekmo malo, prijazni domačini pa so s svojo gostoljubnostjo marsikomu dali navdih za morebiten izlet v naravo v prihodnje. Športno rekreacijsko društvo Vrhpolje, ki poleg organizacije tega teka pripravlja še različne druge prireditve (nogometni turnir, Vrhpoljada, kamp za mlade ...) je tretjič pripravilo Tek čez Veliko Gradišče, drugič pa je ta tek štel tudi za točke PGT. Vreme je organizatorju šlo zelo na roko, saj je kar toplo vreme nekoliko omilila šibka kraška burja, ki je kot vedno dala občutek prijetne osvežitve. Da smo se tekmovalci pred in po samem teku osvežili in okrepčali, pa so poskrbeli gostoljubni domačini. 69 tekačev (lani jih je tekmovalo 59), se je spopadlo z 8,1 kilometra dolgo krožno progo, speljano večinoma po zelo lepih senčnih gozdnih poteh, z vzponi 240 metrov. Nekoliko lažja proga je večini tekačev po nekaterih tekmah v prejšnjih dneh (Slivnica, Bovec), prišla prav pred napornimi tekmami v maju. V kar močni konkurenci se je tokrat najbolj izkazal Jošt Lapajne iz KGT Papež, ki je tekmovanje v PGT vzel zelo resno. Zmagal je pred Andrejem Lindičem (TEKAČSI) in Borutom Malavašičem (Etiketa Žiri). Četrti je - nekoliko razočaran po številnih mestih tik za najboljšo trojico - v cilj pritekel Ajdovec Aleš Štor. A je z običajno dobro voljo razočaranje potešil z besedami, da je četrtih mest pač že vajen. V ženski konkurenci svojo serijo nepremagljivosti nadaljuje Jana Bratina (ŠD Ad-venture), druga je bila Giulia Della Zonca (CAI CIM TS), tretja pa Mihaela Tušar (ŠD Nanos Podnanos). Zmagovalec Jošt Lapajne, ki je za 24 sekund popravil lanski rekord proge, je komentiral: »Tekma je bila nekoliko lažja, saj mi vendarle bolj ustrezajo strmejši klanci kot ravni deli in spusti. Kljub temu sem že v začetnem strmejšem delu uspel napraviti razliko, ki sem jo kasneje še povečeval. Tekmovanje PGT mi je zelo všeč, saj so tekme izredno lepe, predvsem pa mi je všeč vzdušje na in ob tekmovanju, zato bom točke PGT še naprej z veseljem nabiral.« Kot že omenjeno, se tekači niso pretirano pritoževali nad preskromnimi vzponi, tekmo vendarle naredijo težko tekmovalci sami. Vodja tekmovanja Karlo Kastelic je tako delil mnenje o progi in tekmovanju: »Mnenja o težavnosti proge se delijo. Starejši si zagotovo želijo nekoliko lažjo progo, težavnost proge pa narekuje tudi konfiguracija terena. Naš cilj je promocija teka, zato smo se tudi vključili v tekmovanje PGT, s čimer je tekma tudi pridobila na veljavnosti.« Predsednik ŠRD Vrhpolje Zdenko Benčič je celotno izvedbo tekmovanja povzel z besedami: »Z udeležbo tekmovalcev sem zadovoljen, na roko nam je šlo tudi lepo vreme. Proga je izredno lepa, s čimer se strinjajo tudi tekmovalci. Manjšo težavo predstavlja le to, da se tekma prekriva z maratonom v Trstu, s čemer smo izgubili nekaj tekmovalcev iz sosednje Italije, zato bi bilo pametno razmisliti, ali je tekmo mogoče izpeljati na kak drug dan v tednu, ko se praznuje 1. maj.« Organizatorji bodo morali prihodnjič zagotoviti okrepčevalnico na prvem delu proge, med startom in Velikim Gradiščem (tekači so tam vodo močno pogrešali), za razglasitev izidov pa urediti še ozvočenje. Prepričani smo, da bo v vsakem primeru večina tekačev prihodnje leto z veseljem spet obiskala prijazno Vrhpolje.
Izidi:Absolutno moški:
Ženske:
Zmagovalci po kategorijah:
Vsi izidi so na povezavi.
Borut Malavašič in Jošt Lapajne.
Jana Bratina, Giulia Della Zonca z naraščajem in Renata Bremec.
Matej Curk Video v produkciji Ad-venture.si je na povezavi. |
|
|
|
|
|
Simon »La bestia« udaril še tretjič | |
|
SOVODNJE 01 05 |
Gorskokolesarska oziroma gorskotekaška štafetna prireditev Triajur, ki jo v Slovenski Benečiji pripravljajo za 1. maj, seveda diši tudi po prazniku dela, je pa predvsem srečanje prijateljev gora, zlasti Matajurja, in športa. Začeli so leta 1997, v sredo pa so Benečani izpeljali že 17. tekmo. Prva je bilo merjenje med prijatelji, sodelovalo je 13 ekip, duh prijateljstva pa se obnavlja iz leta v leto in je bil živ tudi tokrat, ko so našteli rekordnih 114 prijavljenih ekip. Startalo jih je 108, na cilj jih je prišlo 105. Med njimi je bilo osem slovenskih. Lahko bi jih bilo več, meni Simon Alič, »primorski« Gorenjec, boem gorskega teka in kolesarjenja. Že tretjič (vsakokrat, ko je nastopil) je zmagal med solisti, »one-man-band« ekipami. Vreme je šlo organizatorjem in tekmovalcem na roke, edino snega in blata je bilo za okus nekaterih preveč. Tudi metrski zameti so ovirali spust v tretjem delu proge, med vrhom Matajurja in ciljem v Mašeri (dobrih pet kilometrov, -860 metrov). Tehnično zahteven spust je terjal zbranost in rezervo moči v nogah – če je bilo to le mogoče. Redki so bili, ki se niso vsaj enkrat povaljali po snegu ali blatu, hujših nezgod pa ni bilo. Skupil jo je eden od organizatorjev, Mattia Cendou, na levi roki so mu morali narediti osem šivov. A je prišel na cilj in je nato tudi sodeloval pri izpeljavi prireditve. etape privozil šele šesti, s približno dvema minutama zamude za vodilnim Diegom Carnegluttijem, očitno najnevarnejšim tekmecem med solisti. Tokrat je Videmčan Michele Ermacora, ki je na enem od prejšnjih Triajurjev Aliča poimenoval La bestia, Zverina, namesto solistične kariere izbral skupinski nastop – ekipa GS Aquileia B je končala na drugem mestu, v njej pa sta tekmovala še stara znanca z Matajurja, Tržačan Gianni Sclip in zamejec iz Boljunca Paolo Glavina. Toda najlepše je šele prihajalo. Hujša je strmina, bolj ustreza slovenskemu boemu Simonu. Za začetek teka je zavrnil ponujeni kozarec vode in s polnim plinom odhitel proti vrhu gore, tri kilometre in 660 metrov metrov više. Sledil je hitri spust in na cilj je prispel tretji absolutno; čas je bil za minuto slabši od lanskega, ko pa ni bilo toliko snega in blata. Zamudo za Diegom je nadoknadil in ga za seboj pustil še za dodatne (skoraj) tri minute. Standarde Triajurja še vedno postavlja La bestia! Med najboljšimi so bili še nekateri Slovenci (mimogrede, v slovenščini jih je pozdravil sovodenjski župan Germano Cendou). Borut Rovšček iz Posočja je bil drugi najhitrejši kolesar, Paolo Glavina drugi najboljši spustaš, četrta med ekipami je bila posoška Nike 32 (Rovšček, Aleš Lo Duca, Maksi Uršič), peta med ženskimi ekipami pa bovški Kanin dvojice Jadranka Drlič-Nela Vitez. Koprski dvojec Tomi Slokar-Venčeslav Japelj je nastopil petič zapored in se absolutno uvrstil na 61. mesto, kar za fanta, ki sta tej številki blizu tudi po letih, niti ni tako slabo (hvalabogu, nikakršnih posebnih priznanj za malo starejše ni bilo!). Tokrat sicer ni bilo zraven katerega od italijanskih olimpijskih šampionov, bolje rečeno šampionk, kot prejšnja leta, toda vse drugo je potekalo po tradiciji, vključno z nagradami za vse. Zdi se, da so v Benečiji našli pravo formulo tudi za prijavljanje, ki organizatorjem marsikje drugje sivi lase, potem pa znajo zatežiti zlasti s plačevanjem startnin. Za Triajur se lahko prijaviš po e-pošti, plačaš (15 evrov na osebo) ob prevzemu startnih številk, za svoj denar pa dobiš prekrasno tekmo s pašto in srečelovom na koncu. Najbolj pa človeka prevzame njihov pristen odnos, domačnost in prijaznost. Tega smo na primorskih tekih sicer vajeni, drugod pa je vse redkejša odlika organizatorjev.
Izidi:Absolutno:
Solisti, moški:
Solistke:
Vsi izidi na povezavi.
VJ
Simon Alič s pokalom za najboljšega solista, zmagovalca v tekmi, posvečeni spominu na pokojnega domačega športnika Marina Iussiga.
Diego Cargnelutti se je prvi pognal na tekaško progo proti vrhu Matajurja.
Gianni Sclip predaja štafeto Micheleju Ermacori.
Paolo Glavina, drugi najhitrejši spustaš.
Na startu kolesarske dirke. Simon Alič desno, s št. 13.
Še nekaj fotografij je na povezavi. Video pa je na povezavi. |
|
|
|
|
|
12. Bovški tek | |
|
BOVEC 28 04 |
Bovec je v nedeljo, ki je prinesla klasično aprilsko vreme s soncem in pršenjem, pritegnil 325 tekačev in množico spremljevalcev, kajti dolgo pot v odročno Posočje so številni izkoristili za družinski izlet. Kot že nekaj let so tudi tokrat Bovčani gostili prijatelje atlete iz Prijedora (BiH). Organizatorji iz Tekaškega društva Bovec so ponudili teka za članske in mladinske točke PPT, tek na 3,2-kilometrski progi in pohod po slikoviti okolici naselja. Priznanja je pomagal deliti bovški župan Siniša Germovšek. Tekmovalni spored so zgostili, tako da so si udeleženci lahko ogledali tamkajšnje zanimivosti. Pojdimo po vrsti, kot so hiše v Trsti. Najbolj množični so bili šolarji, našteli so jih kar 170, med njimi so bili učenci dvojezične šole iz Beneške Slovenije. Začnimo torej z njimi. Na tretjem letošnjem teku si je največ zlata pritekla domača ekipa (6), z eno zlato medaljo manj so ji sledili sosedje iz Tolmina (AD Posočje, 5). Med zmagovalci je bila tudi šolarka iz zamejstva, ki je OŠ iz Špetra že ob njenem krstnem nastopu na bovškem teku vpisala na seznam zmagovalcev. Ekipo osmih tekmovalcev je vodil Mattia Cendou (dobil je startno št. 1), ki je za LT povedal: »Pripeljal sem ekipo dvojezične šole iz Špetra v Beneški Sloveniji. Med otroci sta dva dobra tekača, drugi pa tečejo bolj rekreativno. Prišli smo na povabilo TD Bovec.« Mladina iz Špetra je bila zelo uspešna, ob enem zlatu so osvojili še dve srebri. Mattia je tudi med organizatorji tridelne tekme Triajur (vedno 1. maja), zato nas je zanimalo, kako tečejo priprave na tokratno tekmo. »Trenutno je prijavljenih že 170 ekip, kar je rekord, od tega je 70 solistov, tekmovalcev, ki bodo sami opravili s kolesarskim in tekaškima deloma proge. Upamo na lepo vreme in rekordno udeležbo. Na vrhu Matajurja je meter snega, vendar smo progo dobro pripravili, z njo ne bo težav.« Med deklicami letnika 2006 in mlajšimi je Nena Kalanj skupno vodilno Mišo Sardoč presenetila prav na ciljni črti. Lia Domevšček (2005) je zmagala in zadržala vodstvo, Žana Sovdat (2004) je premagala Evo Klaro Kramar Roš in se ji v skupnem seštevku približala na štiri točke, Lara Likar (2003) pa je morala priznati, da je zamejka Elisa Coren boljša – vendar skupno še vedno vodi. Pia Gerbec (2002) je ponovila tolminsko zmago. Povedala je: »Malo je bilo težko. Skupno sem zdaj prva in potrudila se bom, da bo tako tudi na koncu.« V številčno najslabše zastopanem letniku 2001 je Menara Uršič Fratina le dobila družbo. Prijedorčanka Teodora Pjević je bila močnejša od nje, skupno vodstvo pa ostaja v rokah mlade Kobaridčanke. Tanja Žgajnar (2000) je z zmago povišala vodstvo (+6 točk) pred Laro Kalanj. Podobno uspešno je natopila Katja Rutar (1999), Tinkara Gregorčič pa je edino dekle z vsemi zmagami na letošnjih tekmah. Domačinka Zala Kuštrin je dolgo vodila, a je v finišu Tinkara pospravila še tretjo zmago. »Skušala sem slediti Zali, na koncu pa mi je celo uspelo zmagati,« se je veselila. Pri fantih imata po treh tekih tri zmage brata Kopatin. Ker so najmlajši startali zadnji, je šel Jan Franc (2004) na progo pred mlajšim bratom Rokom (2006). Veselil se je zmage in povedal: »Tretjo zmago sem še kar pričakoval, vse je šlo, kot sem načrtoval. Po mojem bo zmagal tudi Rok.« Tako je tudi bilo. V letniku 2005 je zmagal Tim Žgajnar in se od Jana Žgurja odmaknil na +5 točk (po Tolminu sta oba imela 75 točk). 500-metrska proga se zmagovalcu niti ni zdela predolga, čeprav je lani tekel še na 300-metrski. Na vprašanje, kdo bo na koncu boljši, on ali Jan, je po trenutku razmisleka odgovoril: »Ne vem še, bom poskusil biti jaz boljši.« Andrej Skočir (2003) je zmagal in na prvem mestu zamenjal Svita Kramarja Roša, ki je imel dan prej naporen, a uspešen nastop v Italiji, tako da je v Bovec prišel navijat za svojo klubske kolege. V še enem napetem dvoboju, med klubskima kolegoma iz TD Bovec Maticem Kendo in Tobijem Gaberščkom (2002), je tokrat zmagal prvi, vprašanje pa je, kako bo naslednjič – za zdaj je v zmagah 2:1 za Matica. Za LT je povedal: »Danes je bil najtežji nasprotnik Kristjan Radinović iz Bosne. Kar bal sem se ga, a sem tekel normalno, le nekoliko hitreje kot običajno. S Tobijem si bova blizu do konca leta.« Vodilnega v letniku 2001, Koprčana Gregorja Antonaza, v Bovec ni bilo, zato pa je prvič nastopil Sašo Zorč – in zmagal. Matic Berginc (2000) je po dveh tekmah sicer vodil, a zmagal še ni, tako da je bil vesel prvega mesta v Bovcu. Zdi se, da je kolo, ki ga zadnje čase fant z Livka pogosto zajaha, kar huda konkurenca teku, za temeljit trening obojega in morebiti še česa tretjega pa ni dovolj časa. Povedal je: »Forma se izboljšuje. Odločil je šprint v finišu, če ne bi šprintal, bi me Žiga Kravanja premagal.« Matija Kutin (1999), dotlej vodilni, je doživel poraz, Jernej Jevšček pa je po drugo zmago v drugem nastopu prišel iz Kopra. Za konec sta Robi Erzetič in Enej Kovač (1998), kolega iz TD Bovec, ponovila lansko zgodbo o prijateljstvu. Skozi cilj sta prišla hkrati, sodniki pa so se odločili, da je zmagal Robi. Lani so zmago prisodili Eneju, ki je tokrat izjavil samo: »Super, super.« Robi pa je komentiral: »Saj ni važno, kdo zmaga. To ni neka pomembna tekma. Nama je tako prav, enako sva naredila že lani.« In da mu kdo ne bi očital lenarjenja, je Robi nato odtekel še trikilometrski tek in zasedel odlično peto mesto s časom pod 12 minut. Na 3,2-kilometrski progi sta zmagala Božidar Vujić in Ana Janković (oba AK Prijedor). Da je na devetkilometrski progi zmagal Simon Alič, skorajda že ni več novica, zato pa je bilo presenečenje prvo mesto Saše Pisk iz Spodnje Idrije med dekleti. Povedala je: »Vzdušje je fajn, teren pa super. Nisem opazila, da bi mi bila katera od deklet blizu. Na rekreativnih prireditvah tečem tri leta, najdalj 10 kilometrov. Morda bo sledila še kakšna 21-ka, 42-ka, bomo videli.« V absolutni uvrstitvi je šesta Jerica Sardoč skočila do vodilne Neje Kršinar, obe imata po 80 točk. Z dobre pol minute zaostanka je Aliču sledil Nejc Lokar iz Lokavca. Nejc je odlično tekel že tudi na gorskem teku na Gradišče ter v Panovcu in v Vipavi. Z drugim mestom v Bovcu je s 106 točkami prevzel vodstvo v absolutni razvrstitvi, Tomaž Ferjančič je zdaj drugi (80). Povedal je: »Pričakoval sem manj klanca proti koncu, a sem na njem vseeno nekoliko varčeval z močmi, tako da sem na ravnem potem lahko potegnil.« 25-letni Nejc resneje trenira (kot samouk) zadnje štiri mesece in je v tem času zelo napredoval. Ni se še odločil, da pristopi h kateremu od tekaških klubov. Poročila s terena so kar dolgo govorila o vodstvu 50-letnega Gorenjca Francija Teraža. Alič je vseskozi tekel v vodilni skupini, in ker je klanec njegova priljubljena tema, priložnosti v zadnji četrtini proge ni zamudil. Pospešil je prav tam in si nabral odločilno prednost, vseeno pa s tempom ni pretiraval, saj namerava v sredo na Matajur, kjer bo branil naslov najboljšega »solista«. Za razliko od njega je Lokar pospešil šele po pretečenem klancu, pridobil nekaj mest in osvojil srebro. Teraž, za katerim je bila dan prej težavna dirka na Gorenjskem, je na klancu zapravil vodstvo in na koncu pristal na nehvaležnem četrtem mestu – ki pa je za veterana njegove starosti izvrsten dosežek. Tolminka Renata Bremec je na tako dolgih razdaljah (10 kilometrov) začela teči šele pred mesecem, a se je s progo odločno spoprijela. »Super, zanimiv tek, razgiban teren. Ampak vzpon je bil pa hud. Tečem v naravi in vmes delam treninge. Tek me privlači. Samo da je šport!« Organizatorji so za tekače ob običajni ponudbi pripravili tudi srečelov. Svoje delo so opravili odlično. Tudi sprememba dolge proge (zaradi poplav v Čezsoči in tehničnih razlogov) je bila posrečena. Veteran primorskih tekov Lučano Plahuta (DLT Filipides) je v svoji oceni povzel tisto, kar so povedali tudi drugi tekači: »Proga je bila dobro speljana in pripravljena. Zdi se mi, da je zdaj skoraj boljša kot prej. Dež me ni motil, bil je prava osvežitev, ker ni bilo mraza. Organizatorji so delo opravili zelo dobro, nič ni šlo narobe.«
Izidi:Absolutno, moški, 10 km:
Absolutno, ženske, 10 km:
Zmagovalci po kategorijah, 10 km:
Mladina - zmagovalci po kategorijah:
Vse izide najdete na povezavi.
Mladi tekači so se borili na vso moč.
Tinkara Gregorčič (desno) se pripravlja na napad v finišu.
Člani na daljši progi, v ospredju Simon Alič.
Vzpon na zadnji četrtini proge: Mitja Curk vodi pred Francijem Teražem, Nejc Lokar hrani moči za finiš.
Najhitrejša dekleta: Sergeja Lipušček, Saša Pisk, Jana Bratina.
|
|
|
|
|
|
100 kilometrov Istre | |
|
BUZET 13 04 |
Ko nastajajo te vrstice, je torek dopoldne, kar pomeni, da je minilo skoraj 60 ur od mojega prihoda v cilj prve izvedbe ultra trail teka po Istri od Buzeta do Koromačna. V predelu ramen ne čutim več bolečin, medtem ko noge zmorejo že kakšne živahnejše sprehode, čeprav bo za resnejše aktivnosti treba počakati še kakšen dan. Že konec lanskega leta sem sklenil, da bom svojo vzdržljivost preizkusil na kakšni ultra razdalji, in ko sta SRK Alba iz Labin in SD Trickeri iz Pazina razpisala ultra tek po trasi Istrske planinske poti (Istarski planinarski put), je bila odločitev jasna. Kot novinec sem namesto preizkušnje na 100 milj raje izbral 100-kilometrsko, light preizkušnjo. No, že krajšo različico krasijo impresivne številke: 104 kilometri in 4300 metrov vzponov (na terenu se je izkazalo, da jih je bilo kar 4600) in prav toliko spustov. To pomeni več kot trikratni vzpon na vrh Učke z morja. Gola statistika pa seveda ne pove vsega o zahtevnosti preizkušnje, saj je treba sem prišteti še izredno težak teren. Moja osebna groba ocena je, da je bilo 95 odstotkov trase off road, k čemur je treba prišteti zaradi zapoznele pomladi obilne količine snega na delu poti, grob kamnit teren, ki je oteževal zlasti spuste, in relativno slabo shojeno pot, kar pomeni, da se je bilo treba soočati še z nizkim rastjem, robidovjem, vejami itd. Kmalu po startu ob 7. uri sem ubral za večino sotekačev relativno hiter tempo, vendar se nisem preveč oziral za tem, saj sem vedel, da nisem pohodil plina in da imam še dovolj rezerve; nenazadnje sem se zavedal, da sem v zadnjih mesecih trdo treniral. V slabih desetih kilometrih smo se dvignili za 1000 višinskih metrov, do prve kontrolne točke, kjer je že prišlo do naravne selekcije. Skupaj smo se znašli trije slovenski predstavniki, poleg moje malenkosti še Aljoša Smolnikar in Peter Žnidarič. Tudi v naslednjih valovitih kilometrih in v prvem hitrejšem spustu, ki je sledil, smo uspeli obdržati kar hiter tempo. Pot pred nami je bila še zelo dolga, poleg tega pa je bila tako dolga tekma za vsakega od nas neznana dežela, zato smo kaj kmalu sklenili, da združimo moči in poskušamo priti do cilja v enem kosu. Informacije gledalcev, da smo tik za prvo trojico, mi niso bile ravno v spodbudo: saj bo že veliko, če bomo prisopihali do Koromačna, ne pa da se še obremenjujemo z rezultatom! Kljub utrujenosti, ki je bila z vsakim pretečenim/prehojenim kilometrom in vsakim premaganim višinskem metrom večja, smo doživeli neverjetno spodbudo tako profesionalnih navijačev kot organizatorjev in naključnih sprehajalcev. Do Učke, kjer se je nabralo že 45 kilometrov in 2800 metrov vzponov, je kar letelo, a razumljivo in pričakovano je bilo, da takšnega ritma ne bo mogoče obdržati do konca. V nadaljevanju se je vsak od nas spopadal z večjimi in manjšimi krizami, ki smo jih z vzajemno spodbudo vendarle uspeli premagati. Pri tem imam Petra sicer na sumu, da je bil bistveno manj uničen, kot je izjavljal, saj je tekom celotne tekme uspel narediti celo vrsto zanimivih fotografij. Po približno 70 kilometrih je utrujenost naredila svoje, tekaškega je zamenjal pohodniški korak, v igro pa je vstopila glava. Od tam naprej smo bili boj s samimi seboj, da premagamo signale naših teles, ki so nas nagovarjala, naj se ustavimo, in odločenostjo, da končamo, kar smo začeli. Čas se je raztegnil in napredovali smo bolj ali manj iz neke inercije. Posebnih trenutkov na trasi je bilo sicer še veliko – preveč za moj kratek opis. Morda bi izpostavil spust v grapo pri Rabcu, kjer smo morali uporabiti jeklenico ter nato po skalah in s pomočjo nekaj klinov prečkati potok tik pod slapom. Pravzaprav smo imeli še srečo, da je bil ta del za nami še pred mrakom, medtem ko se je večina tekmovalcev, ki so sledili, morala s tem delom trase ubadati ponoči. No, tudi zadnji nočni kilometri so bili nekaj posebnega, pri čemer se nismo mogli načuditi najhitrejšim tekmovalcem na sto milj dolgi preizkušnji, ki so po 150 kilometrih še imeli dovolj moči za tek. Malo pred polnočjo smo kljub trdi temi tudi mi ugledali luč, ko smo skupaj z dvignjenimi rokami zakorakali v cilj, doživeli glasen aplavz vseh prisotnih in prejeli spominske medalje. Prva misel ob zaključku je seveda bila: nikoli več. A bolečina kmalu izgine, ostanejo pa spomini na enkratno doživetje. Po nekaj dneh – in verjamem, da nisem edini – se tako v možganih že dela prostor za morebitne nove podvige ...
Organizatorji so popravili prvotno objavljene izide treh Slovencev na 100 km. Aljoša Smolnikar, Mitja Volčanšek in Peter Žnidarič so na cilj prišli skupaj, v času 16:34:50. Izidi so na povezavi.
Mitja Volčanšek
Mitja Volčanšek (levo) in Aljoša Smolnikar.
Fotografije Petra Žnidariča so na povezavi 1 in na povezavi 2. Video je na povezavi. |
|
|
|
|
|
12. Tek Sotočja | |
|
TOLMIN 13 04 |
Drugi letošnji mladinski tek iz serije Primorskih pokalnih tekov so pripravili v Tolminu. 12. Tek Sotočja je - za razliko od večine minulih let – potekal v prijetnem, sončnem in toplem vremenu, ki je sledilo dežju. Udeležba je razveselila organizatorje iz AD Posočje, tekmovalo je kar 123 mladih tekačev, večinoma Primorcev. Za prihod v Posočje se je odločilo manj klubov iz notranjosti države, kot smo jih našteli na prvem teku v Vipavi – a tam so pripravili olimpijski tek in mladini razdelili še pokale zimskih krosov. Klub organizatorjev je osvojil največ prvih mest. Tradicionalno dobro izvedbo so Tolminci zaokrožili še s srečelovom, vse srečke so bile dobitne. AD Posočje je doma zadržalo pet zlatih medalj, TK Kobarid jih je osvojil štiri, TD Bovec in ŠD Nanos pa po tri. Zmagovalci so večinoma prevzeli vodstvo tudi v začasnem točkovanju za letošnje pokale, v tej bitki se v nadaljevanju sezone obeta še marsikatera razburljive tekma. Poglejmo, kaj se je dogajalo v bojih za prva mesta v 18 kategorijah. Nena Kalanj (TK Kobarid) je Mišo Sardoč (ŠD Nanos), zmagovalko v Vipavi v kategoriji najmlajših deklic, potisnila na drugo mesto (Miša sicer skupno vodi). »Nič nisem trenirala, a sem se potrudila,« je povedala zmagovalka. Rok Kopatin (ŠD Nanos) je v isti starosti fantičev ponovil vipavsko zmago, njegov dve leti starejši bratec Jan Franc (2004) pa je svojo nalogo opravil enako uspešno, tako da skupno oba vodita in konkurentom jemljeta pogum. Rok je pojasnil, da redno trenira in da namerava zmagati tudi skupno. V kategoriji 2005 je Lia Domevšček (TK Kobarid) z zmago prevzela skupno vodstvo, med fanti pa je Jan Žgur (ŠD Nanos) z zmago vrnil milo za drago Timu Žgajnarju (TD Bovec), ki je zmagal v Vipavi. Skupno vodita s po eno zmago in drugim mestom, Jan pa je zmago pojasnil z besedami: »Med tednom sem treniral vsak drugi dan, kajti tek je moj glavni šport.« Eva Klara Kramar Roš (TK Kobarid). Letnik 2004, je v Vipavi prvo mesto izgubila prav na ciljni črti, v Tolminu pa si zmage ni pustila odvzeti in skupno vodi. Za LT je razkrila, zakaj je zmagala: »Ful sem se matrala, ne samo na tekmi, tudi na treningu.« O zmagovalcu med fanti Janu Francu smo že nekaj napisali. Dodajmo še podatek, da je lani skupno zmagal in ostal nepremagan vso sezono. Izjavil je: »Toliko kondicije imam, ker igram nogomet. Ko nimamo nogometnega treninga, pa grem na tekaškega.« V kategoriji letnika 2003 je Lara Likar, ki tekmuje za OŠ Dobravlje, z zmago prevzela skupno vodstvo. Lani jo je premagala edino Štajerka Gaja Ahtik, tako da je bila najboljša Primorka. Andrej Skočir (AD Posočje) je strup za Kobaridca Svita Kramarja Roša, najboljšega v kategoriji. Lani ga je edino on uspel (dvakrat) premagati, v Tolminu pa mu je vrnil še za vipavski poraz. Zdaj sta skupno izenačena, imata vsak po eno zmago in en poraz. Andrej je razkril svojo taktiko: »Že na začetku sem dal šprint, potem pa sem šprintal še naprej. Dobro je bilo.« Preprosto. Najprej se zelo potrudiš, potem pa se potrudiš še malo bolj ... Pia Gerbec (AD Posočje), letnik 2002, je izkoristila domači teren in navijanje svojih kolegov ter premagala Karin Cukjati (TK Kobarid), lansko skupno zmagovalko. Kje je bilo najtežje, jo je vprašala povezovalka prireditve. »Najtežje je bilo na Grivi, zadnjem vzponu,« je odgovorila zadihana zmagovalka. Pri fantih je slavil Tobi Gaberšček (TD Bovec), ki je klubskemu kolegu Maticu Kendi vrnil za poraz v Vipavi. Zdaj skupno vodita s po 75 točkami. Tobi ima problem. Ne ve, zakaj je tako hiter. »Sploh ne treniram, igram pa pozavno.« Kaj bi šele bilo, če bi tek treniral!? Menara Uršič Fratina (TK Kobarid) je bila edina deklica v kategoriji 2001, v kateri v Vipavi ni nastopila celo niti ena tekmovalka. Kljub temu, da je imela zlato zagotovljeno že na startu, na progi – tekla je skupaj s fanti – ni varčevala z močmi. Organizator je združeval tudi druge starejše kategorije, skupaj so tekli dekleta in fantje, vendar so posamezni letniki tekli ločeni. Gneče na progi tako ni bilo, za razliko od Vipave, kjer so z združevanjem pretiravali, potem pa je bilo na progah veliko prerivanja in kakšen padec. Pri fantih tega letnika se je spet izkazal Koprčan Gregor Antonaz (AK Koper): »V primorskem pokalu sem tekel že lani, osvojil sem pokal za skupno tretje mesto. Letos mi gre bolje, saj tečem v svoji starostni kategoriji (lani sem tekel s starejšimi). Treniram kar pogosto, na 600, 1000 metrov in na miljo. Tolmin je res kar daleč od Kopra, pripeljali so me prijatelji.« V Vipavi je bil drugi, zdaj skupno vodi. Tanja Žgajnar (TD Bovec) je z zmago prevzela skupno vodstvo letnika 2000, s točko zaostanka pa ji sledi Lara Kalanj (TK Kobarid), druga tako v Vipavi kot v Tolminu. Med fanti je Matic Berginc (TD Bovec) moral priznati premoč Luke Drola (AD Posočje), je pa z dvema drugima mestoma na vrhu skupne lestvice. Luka se osredotoča predvsem na trening kajaka, trenira ga Jernej Župančič Regent, tek je zanj tako bolj vzporedna panoga – kar pa ne pomeni, da v nadaljevanju sezone ne bo grizel tudi kot tekač. Katja Rutar (AD Posočje) in Matija Kutin (TD Bovec) sta zmagala v letniku 1999 in prevzela skupno vodstvo. V najstarejšem letniku, 1998, je Tinkara Gregorčič (AD Posočje) svoje tekmice pustila daleč zadaj, dobršen del teka je sledila tempu najhitrejšega fanta, Aljaža Mugerlija (Poljubinj). Z dvema zmagama seveda skupno vodi, za LT pa je povedala: »Proga ni bila preveč lahka, in to mi je všeč. Skušala sem loviti najhitrejšega fanta, naredila sem, kar se je dalo, vendar mi je v drugem krogu ušel. Bom pa poskusila skupno zmagati.« Izide najdete na povezavi:
VJ
Več fotografij najdete na povezavi. Video je na povezavi. |
|
|
|
Tobi Gabršček je bil vesel zmage. Njegova prva ljubezen pa je glasba.
Menara Uršič Fratina in Svit Kramar Roš sta imela po teku še veliko energije. Tako sta se po svoje zabavala.
Start letnika 2000.
Stran 31 od 32
