|
|
4. Tek Kopačnica-Blegoš-Kopačnica | |
|
KOPAČNICA 18 05 |
V soboto, 18. maja 2013, so Gorenjci pripravili peti vzpon iz serije Primorskih gorskih tekov. Kopačnica (KBK) je v svoji četrti izvedbi doživela krst v tekmovanju PGT (povezava). Tekma, prva v primorsko-gorenjski seriji štirih gorskih tekov, povezanih v Pušeljc, se je datumsko pokrivala z nekaterimi odmevnimi tekmami (Maraton treh src, ajdovski Majski tek ...), pravi ljubitelji vzponov in gora pa se vendarle nismo mogli upreti nekaj več kot tisoč metrom vzpona in nato še spusta nazaj v Kopačnico. Enako sta menila tudi zmagovalca v moški in ženski kategoriji, ki lanskega prestola nista hotela izpustiti iz rok. Simon Alič in Špela Zupan sta ponovila lanski zmagi. Med 149 udeleženci je drugo mesto v moški konkurenci osvojil Timotej Bečan, tretji je bil Andrej Trojer. Med dekleti je drugo mesto osvojila Jana Bratina, tretja pa je bila Mihaela Tušar. Zasedba nastopajočih je bila kar pisana, tekme primorskega pokalnega tekmovanja v gorskih tekih pa ni hotelo izpustiti približno 25 tekmovalcev, ki se redno udeležujejo tekem v tem tekmovanju. Izjava Mirka Čuferja (1:24:30), zagrizenega gorskega tekača, tako niti ne preseneča: »Glede na to, da imam rad čim bolj strme vzpone, mi prvi, položnejši del niti ne ustreza, ampak glede na dobro pripravljenost in lep sončen dan sem s tekmo zelo zadovoljen.« Trinajst kilometrov dolga proga poteka iz Kopačnice skozi Leskovico do vrha Blegoša, sledi spust mimo Blegoške koče nazaj skozi Leskovico v Kopačnico. Prvih nekaj kilometrov je pretežno asfaltnih, sledi pa strm vzpon do vrha 1560 metrov visokega Blegoša. Deževno vreme v preteklih dneh je na progi pustilo blatne posledice, tako da izbira tekaških copat tokrat ni bila nepomembna. S težavnim spustom je imelo težave kar nekaj tekmovalcev in tekmovalk, žal je enemu izmed njih »uspela« večja »akrobacija«, ki je imela za posledico strgano mišico. Upajmo, da bomo nesrečneža čimprej spet videli v strminah ... Prav posebno pohvalo zasluži Janez Cankar, ki ima kar velike težave z vidom, očitno ne pa tudi z motivacijo in dobro voljo, saj je brez težav opravil tako z vzponom kot spustom. Športno društvo Marmor Hotavlje (ŠDMH, povezava) je odlično izvedlo tekmovanje in spremljajoči program, saj je bilo tako na progi kot v cilju poskrbljeno za vse, kar si tekmovalci želijo po naporni tekmi. Morda bi veljalo v prvi polovici proge dodati le še kakšno okrepčevalnico, poleg tega pa so nujne tudi kilometrske oznake. Boštjan Jezeršek, vodja tekmovanja (mimogrede, tekmoval je v posebni kategoriji tekmovalcev nad 100 kg in zmagal, s svojo »fit« postavo pa je dokazal, da kilogrami ne morejo biti ovira za tako progo), se s tem strinja in napoveduje, da bodo prihodnjič uredili tudi to, o tekmovanju pa je povedal: »Z izpeljavo tekmovanja moramo biti, in tudi smo, zelo zadovoljni! Število tekmovalcev se zelo povečuje, saj jih je bilo danes dvakrat več kot na prvem tekmovanju, v primerjavi z lanskim letom 45 več. Tekmovanje smo hoteli oplemenititi, zato smo se tudi vključili v PGT; nenazadnje 300 metrov stran poteka nekdanja meja s Primorsko oz. Italijo. Morja se danes z vrha Blegoša sicer ni videlo, organizatorji in tekmovalci pa to pričakujemo že naslednje leto.« Simon Alič je letošnjo vrhunsko formo oplemenitil še s četrto zmago na Blegoš. Njegov izkupiček je tako popoln, le da tokrat prvič ni zmagal z rekordom. Drugouvrščenega je premagal za dobrih šest minut. Sam se sicer ne strinja s tem, da je forma res vrhunska: »Nimam občutka, da bi letos ne vem kako posebej treniral. Dosegel sem sicer slabši čas kot lani, verjetno zaradi tega, ker v začetnem delu tempo ni bil prehud in ni nihče posebej vlekel. Jutri me čaka že nova tekma, državno prvenstvo v gorskem teku, disciplina gor, na Osolnik. Upam da bodo noge ostale sveže.« Z zmago je bila zelo zadovoljna zmagovalka v ženski kategoriji Špela Zupan, ki je za Ljudstvo tekačev tako povzela tekmovanje: »S tekmo sem kar zadovoljna, kljub temu, da mi tekmovanje ni predstavljalo nekega pomembnejšega cilja, saj sem v obdobju zelo intenzivnih priprav na GM4O, tako da sem bila danes kar nekoliko utrujena, nekaj težav mi je predstavljalo tudi blato. Pokala PGT ne delam, ker je enostavno preveč tekem, me pa v prihodnosti mika. Zagotovo se letos udeležim še tekme na Črno prst.« Najboljši tekmovalci bodo moč za nove podvige lahko črpali tudi iz nagrad, ki so bile tokrat zares praktične: kruh, potica in ocvirkovca. Če zraven damo še zelo dobro organizacijo ŠDMH-ja, se lahko vsi skupaj že veselimo teka naslednje leto.
Izidi:Absolutno moški:
Absolutno ženske:
Zmagovalci po kategorijah:
Vsi izidi so dostopni na povezavi.
Špeli Zupan prihaja zmagovanje na KBK v navado. Na GM4O bo branila lansko zmago.
Več fotografij: povezava. Video: povezava. |
|
|
|
Alič je pod vrh Blegoša prihitel še v strupenem mrazu in sredi oblaka; njegove zasledovalce je spremljalo vse prijaznejše vreme.
|
|
29. Petelinjski tek | |
|
PETELINJE PRI PIVKI 11 05 |
V Petelinjah, na petem članskem in četrtem mladinskem teku sezone PPT, se je v spremenljivem vremenu zbralo 195 tekačev, večinoma mladine (114). Z blatom so imeli opravka vsi, največ pa šolarji, kajti organizatorji niso imeli alternative progam, speljanim po blatnih poteh, medtem ko so odrasli dobršen del 12,5 kilometra dolge proge pretekli po makadamu in asfaltu. Med člani je svojo prvo zmago v PPT zabeležil Nejc Lokar, drugo pa Monika Bajc. Med mladinski ekipami je bilo s štirimi zmagami najuspešnejše ŠD Nanos, po tri so zbrali AD Posočje in TK Kobarid. Tolminci so na tekmo prišli z avtobusom za 20 tekmovalcev, nekaj jih je moralo ostati doma. Bovčani so ostali pri dveh zlatih, zato pa so se toliko bolj izkazali na teku trojk – in si privoščili sobotni počitek. Tekači so bili z izvedbo prireditve zadovoljni, tudi zato, ker mladini ni bilo treba plačati startnine, vsi so bili deležni toplega obroka (odličnega pasulja), dobili so tudi praktično darilce, najboljši pa namesto pokalov unikatne petelinčke. Do enega od njih je končno prišla tudi odlična tekačica AK Pivka Ivanka Širca; po spletu naključij se ji je dolgo izogibal. Petelinjski tek, ki ga je Vaška skupnost Petelinje ob pomoči AK Pivka pripravila že 29-ič, je padel v ne najbolj posrečen termin, na isti dan kot ljubljanska Žica. V Ljubljani je tako teklo veliko tekačev, ki sicer redno obiskujejo primorske teke, obeh prireditev pa se je po naših podatkih udeležil en sam tekač, Mitja Curk. Bil je član zmagovite mešane trojke na 12-kilometrski progi, potem pa je na progi enake dolžine v Petelinjah posegel še po petem mestu. »Je še kar šlo. V Ljubljani smo bili fajn ekipa, se je dalo lepo teči, zdaj pa so noge težke,« je Mitja komentiral svojo izkušnjo. Zmagovalec Nejc je s svojimi uvrstitvami že nekaj časa napovedoval zmago, in ta je v Petelinjah prišla – na račun zaradi poškodb s tekem PPT kar nekaj časa odsotnega Jerneja Šemrova. Jernej je sicer večino teka vodil, a je imel v zadnjem kilometru Nejc v nogah več dinamita. Kakšni so njegovi nadaljnji načrti po prvi zmagi? »Ne vem, naslednji tek je v Ajdovščini, na domačih tleh, tam pa bo huda. Bo prišel kakšen dober in me bo premagal,« je bil previden sogovornik. Jernej pa je povedal: »Pogrešal sem že to tekmo in z veseljem sem prišel v Petelinje. Tempo je bil malo počasnejši, v blatu mi je spodrsavalo, na koncu pa je imel Nejc več moči.« Izvedeli smo, da je Jernej zaradi nesporazumov s trenerjem iz Kladivarja prestopil v velenjski atletski klub. Kolegica na zmagovalnih stopničkah Monika Bajc je bila v izjavi jedrnata: »Nisem se najbolje počutila, a je vseeno bilo vse v redu. Prišla sem do zmage, ki se je veselim. In seveda je tudi moje počutje zdaj boljše.« Istranka Tina Mavrič (PGT) je zmagala v svoji kategoriji. To je bil sploh njen prvi letošnji tek v PPT. Z veseljem bi tekla večkrat, a ji zaradi službe to najbrž ne bo dano. Petelinjski tek je bil zanjo težak, blato jo je zdelalo. Tina tekmuje tudi v notranjskem pokalu, kjer po štirih tekih vodi v svoji kategoriji. Za konec članskega teka je Ljubljančanka Metka Kenda poskrbela še za reprizo teka trojk, v cilj je pritekla v dvojni moški družbi. Da Petelinje ne bi zaostajalo za prestolnico. Kljub odsotnosti nekaterih najboljših Bovčanov so bili teki mladine zanimivi. Trije najboljši doslej v skupni razvrstitvi, brata Rok (letnik 2006) in Jan Franc Kopatin (2004) ter Tinkara Gregorčič (1998) so zmagali še četrtič in imajo že po 160 točk. Bratoma se je s svojo prvo medaljo (bron) pridružila Sara Kopatin, ki je tretja tudi v skupni razvrstitvi. Glede na to, da je bila rojena leta 2008 in da teče tudi z dve leti mlajšimi tekmicami, so njeni nastopi občudovanja vredni. Rok je samozavestno povedal, da je zmago načrtoval, da bo zmagal tudi brat Jan Franc in da bo zmagovalec tudi na koncu. Za Žano Sovdat (2004) je bil tek zelo blaten, proga je bila polna luž, vendar pa pot do zmage ni bila težka. Svit Kramar Roš (2003) ima tek manj, a je s petelinjsko zmago proti skupno vodilnemu Andreju Skočirju nakazal, da bo boj za končno zmago še trd. »Poskusil bom nastopiti na vseh preostalih tekih in dosegati čimboljše rezultate, tako da pridem do zmage.« Matic Kenda (2002) ima letos v žepu že naslov državnega prvaka, tako da je bilo njegovo zmago pričakovati. Nepričakovan pa je bil minimalni zaostanek njegovega klubskega kolega Klemna Župančiča (0.6 sekunde). Kje je torej teže zmagati: na državnem prvenstvu ali na primorskih tekih? »Seveda je teže zmagati na državnem,« je odgovoril. Lani je bil njegov najtežji nasprotnik Jan Berčon, letos pa Klemen. Na vprašanje, ali bo na koncu zmagovalec, je Matic odvrnil z gotovostjo, da bo to on. In ker je bil Klemen pri roki, smo povprašali še njega. V nadaljevanju bo še pestro, gre sklepati iz Klemnovega odgovora: »Ja nič, čestitam Maticu. A potrudil se bom, da mu vzamem kakšno zmago. Pravzaprav se pripravljam na svojo prvo zmago.« Miha Rojc iz Vrhpolja, zmagovalec v finišu teka letnika 2001, bi bil najresnejši konkurent za končno zmago, če bi imel dan več kot 24 ur. Tako pa mu zmanjkuje časa za vse, kar bi rad počel, od šole in igranja nogometa za NK Vipava naprej, težave pa so tudi z urejanjem prevoza na tekme. Tudi domačin Denis Pašič (2000) bi bil lahko popoln zmagovalec pokala, če … »Vsako leto pridem na Petelinjski tek, sicer pa tečem trikrat letno. Skupna zmaga me za zdaj še ne zanima, kajti moj prvi šport je kegljanje. Igram za Pivko in tačas v državnem prvenstvu vodim.« Koprčan Jernej Jevšček (1999) ima tekmo manj, a so mu vsi trije nastopi doslej prinesli zmage. Skupno je drugi, z odličnimi možnostmi, da se zavihti na vrh, pred Matevža Moroza iz Hotedršice. »Super sem pripravljen in bi rad zmagal na naslednjih dveh tekmah, na šolskem tekmovanju v ponedeljek in 18. maja v Kranju na mednarodnem mitingu. Moj namen je kilometer teči hitreje od treh minut. Zdaj je moj čas 3:19, a bo šlo,« smelo napoveduje tekač, ki je v Petelinjah zmagal s kar 50 sekundami prednosti. Matic Kerkoč (1998) in njegova sestra Manca (1999) se zadnje časa ukvarjata več z daljšimi teki, tako da je bil petelinjski nastop nekakšna vrnitev na krajše proge. Manca je povedala: »Danes sem šla preverit, kako dolg je kilometer, v torek pa bo šlo zares na regijskem tekmovanju.« Oba sta zmagala. Petelinjci so pripravili tudi tek na 4,5 kilometra, ki pa ni štel za točke PPT. Zmagala sta Emil Pašič (AK Pivka) in Maruša Jerkič (Dobravlje). Izidi:Absolutno, moški:
Absolutno, ženske:
Zmagovalci po kategorijah:
Mladina - zmagovalci po kategorijah:
Vsi izidi so na povezavi.
Martin Krpan z mladima občudovalcema.
Metka Kenda je na cilj prišla v trojki.
Tako navijajo tekači iz Kobarida!
Zmagovalcu Nejcu Lokarju za njegovo prvo zmago čestita Andrej Lindič.
|
|
|
|
|
|
Trojke po dežju in blatu | |
|
LJUBLJANA 11 05 |
Lani neznosna vročina, letos dež in blato, ki je s tekači iz Ljubljane po Žici (kot to enkratno tekmovanje, ki obuja vrednote odpora in solidarnosti, imenujejo udeleženci) potovalo na vse konce Slovenije; dolgoletna udeleženka Mihaela Tušar zagotavlja, da toliko blata ni bilo še nikoli. Vreme je nekoliko zmanjšalo udeležbo na 57. Poti ob žici in tekih trojk, tako da se je nenehno rastoča statistika udeležbe tokrat zaustavila, vseeno pa so organizatorji na trasi okrog Ljubljane našteli 25.000 tekačev in pohodnikov. V trojkah je teklo 1563 ekip, od tega na najdaljši progi (29 km) 190. O tem, kaj tek trojk pomeni za slovenske tekače, priča podatek, da je bil delež neprihodov med prijavljenimi ekipami najmanjši ravno v najtežji disciplini, nekaj več kot 10-odstoten. Naslednji pomembnejši nastop tekače čaka v Radencih prihodnji konec tedna, kjer bo polmaratonska razdalja odločala o naslovih državnih prvakov. Napovedujejo se nastopi Mitje Kosovelja in kolegov, merili se bosta najboljši Primorki Lucija Krkoč in Mateja Kosovelj. Lucija je v Ljubljani tekla z rezervo, poškodba noge še ni povsem izginila. Tek v Radencih bo predvsem preizkušnja njene trenutne pripravljenosti za tekmovanja, izid bo v drugem planu. Na drugi strani je Mateja v težavnih razmerah tržaškega maratona pokazala, da je dobro pripravljena. Če bodo okoliščine normalne, lahko navijači dvojca MK pričakujejo dobra izida. Izidi so na povezavi.
Člani primorskih udarnih trojk so bili že pred tekmo odlično razpoloženi
Vstala Primorska je stala najviše.
Mešana trojka iz Podnanosa prejema priznanja iz rok ljubljanskega župana.
Najboljše moške trojke na daljši progi.
Najboljše mešane trojke na daljši progi.
Norica je bila najhitrejša med ženskami na daljši progi.
Moška trojka iz Podnanosa z bronom na 12 km.
V ekipi Veterani Extreme je tekel tudi Stane Ferfila (v sredini), ki je pred 40 leti nastopal za jugoslovansko reprezentanco, skupaj z legendarnim Danetom Korico. Z njim sta v Ljubljani tekla Ivan Pergovnik in Vito Starc, na daljši progi so bili četrti.
|
|
|
|
|
|
Slovenski srebrni poker na Baviseli | |
|
TRST 05 05 |
Na tržaškem maratonu je teklo 11.000 tekačev, med njimi številni Slovenci. Štirje od njih, Mateja in Mitja Kosovelj, Aleksandra Fortin in Tone Kosmač, so osvojili srebrne medalje na 42- oziroma 21-kilometrski progi. Zlasti maraton je bil zahteven, ob razgibani progi je tekačem preglavice povzročala še močna burja. Tržačani so tudi tokrat tekače spremljali v velikem številu. Tako kot za Slovenijo vrhunec tekaške sezone predstavlja Ljubljanski maraton, je za Furlanijo-Julijsko krajino tekaški »kongres« tržaška Bavisela oziroma Maratona d'Europa v začetku maja. Organizatorji iz društva Bavisela so v nedeljo pripravili nekaj tekov za različne starosti in stopnje pripravljenosti tekačev, za najboljše v maratonu in polmaratonu, kjer je bila udeležba na visoki kakovostni ravni, pa so priskrbeli tudi lepe denarne nagrade po učinku – hitrejši so bili šampioni, več jim je kanilo v žep. Med 11.000 udeleženci je bilo nekaj manj kot 700 maratoncev in 2500 polmaratoncev. Toda razmere niso dovoljevale hitrega teka in obljubljene nagrade so se skrčile. Proga za maratonce med Gradiščem ob Soči in Trstom (začetek in konec sta bila na Trgih zedinjenja, s katerima se ponašata tako Gradišče kot Trst) je razgibana in ne varčuje z vzponi, zabelila pa sta jo še vročina in močna burja. Tisti, ki so načrtovali nove osebne rekorde, so si izbrali napačen tek, a izkušnja je vsekakor dobrodošla. Mateja Kosovelj, denimo, je imela z burjo precej težav, peresno lahko tekačico je kar prestavljalo, kar je bila še hujša težava zaradi njenega solo teka polnih 20 kilometrov. A je preizkušnjo hrabro prestala in je nekaj ur po prihodu na cilj že razmišljala o naslednjem maratonskem nastopu. Mateja je bila pri napovedovanju nastopa v izjavi za Ljudstvo tekačev tik pred startom previdna. Menila je, da bo marsikaj odvisno od razmer na progi in da dobra pripravljenost ni vse. Brezkompromisno je sledila bežeči Etiopijki Hussen Halimi Kayo, jo po desetih kilometrih teka dohitela, Afričanka pa se je je nato s spremembami ritma ponovno otresla. A Novogoričanka ni popuščala, v svojem ritmu je osamljena odtekla drugo polovico maratona in na koncu pristala celo na desetem mestu absolutno. Njen brat Mitja si je pred startom želel izboljšati osebni rekord oziroma teči čas 2:17, a se narava s tem načrtom ni strinjala. Tudi njegov tek je bil zanimiv. Najprej je povedla skupina štirih temnopoltih tekačev, na razdalji pa so jim sledili po dosedanjih izidih nekaj počasnejši Evropejci, med katerimi je bil tudi Mitja. Upiral se je vročini in burji, ni ga sicer premetavalo tako kot Matejo, a je bil veter vseeno zoprn in je pil dodatne moči. Toda dobra pripravljenost je Mitju omogočila razmeroma visok tempo - in tekmeci so drug za drugim zaostajali za njim. Še sedem kilometrov pred ciljem je za nedosegljivim Etiopijcem Danielom Abero Wedajem tekel skupaj z Videmčanom Stefanom Scainijem, imel je še celo nekaj težav, da se je držal Italijana, toda v zadnjih kilometrih se je tekmec sesul, izgubljal po minuto na kilometer. Informacije o razvoju dogodkov na progi so do Trsta očitno potovale (pre)počasi, zato se je zgodilo, da je uradni napovedovalec Mitjo nekaj deset metrov pred ciljem zamenjal za Stefana, se veselil njegovega drugega mesta, na ciljni črti pa spoznal svojo zmoto – in se poveselil tudi Mitjevega uspeha. Oče in trener novogoriških tekaških šampionov Edvin Kosovelj je tek budno spremljal na kolesu in ni mu ušlo, da je bila ura na uradnem vozilu na začetku tekme za nekaj sekund navzkriž s pravim časom, na kar je opozoril vodstvo tekaške kolone. Ob koncu je nastopoma Mitje in Mateje - skozi prizmo pričakovanj olimpijade v Rio de Janeiru – namenil pozitivno oceno. Dosežena časa sicer ne navdušujeta, a kaj več se tokrat ni dalo narediti. Tekača sta v težavnih razmerah pokazala, da sta dobro pripravljena, uvrstitvi sta prav tako dobri, izkušnja je dragocena, priložnosti za izboljšanje časov pa bo še. Uspešno sta nastopila tudi Tone Kosmač in Aleksandra Fortin na polmaratonski progi. Novogoričanka je imela v zadnjih dneh precej težkih tekem, a so jo noge vseeno ponesle do drugega mesta. Pred Slovencema sta bila samo dva italijanska olimpijca. Nimamo podatkov o morebitnih olimpijskih karierah zmagovalcev maratona, za visok ugled v evropskih tekaških krogih pa običajno zadošča že to, da tekač prihaja iz Kenije, Etiopije ... Pokru štirih srebrnih medalj so sledili nekateri drugi slovenski tekači, pobrali so še nekaj dragocene kovine po kategorijah. Med udeleženci je bila tudi tokrat tradicionalno številna ekipa koprskih Viharnikov. Izjave tekačev in druge zanimivosti najdete v videu, ki je na povezavi. Izidi:Maraton, moški:
Ženske:
Polmaraton, moški:
Ženske:
Izidi so na povezavi.
Aleksandra Fortin prihaja skozi cilj.
Skupinski posnetek najboljših. Levo (rumena majica) je Tone Kosmač.
Še ni oddiha za družino Kosovelj, tekmi sledijo intervjuji; na vrsti je Edvin Kosovelj.
Še nekaj fotografij je na povezavi.
VJ |
|
|
|
|
|
Tretji tek čez Veliko Gradišče | |
|
VRHPOLJE PRI KOZINI 05 05 |
Po treh gorskih tekih, ki se iz Vipavske doline vzpenjajo na bližnje hribe in vrhove (Tabor, Nanos, Javornik), smo se tekači tokrat odpravili na rob Krasa, v idilično vasico Vrhpolje pri Kozini. Trasa proge na nekaterih mestih ponuja lepe razglede na slovensko Istro in morje. Kot vedno je časa za razglede med samo tekmo malo, prijazni domačini pa so s svojo gostoljubnostjo marsikomu dali navdih za morebiten izlet v naravo v prihodnje. Športno rekreacijsko društvo Vrhpolje, ki poleg organizacije tega teka pripravlja še različne druge prireditve (nogometni turnir, Vrhpoljada, kamp za mlade ...) je tretjič pripravilo Tek čez Veliko Gradišče, drugič pa je ta tek štel tudi za točke PGT. Vreme je organizatorju šlo zelo na roko, saj je kar toplo vreme nekoliko omilila šibka kraška burja, ki je kot vedno dala občutek prijetne osvežitve. Da smo se tekmovalci pred in po samem teku osvežili in okrepčali, pa so poskrbeli gostoljubni domačini. 69 tekačev (lani jih je tekmovalo 59), se je spopadlo z 8,1 kilometra dolgo krožno progo, speljano večinoma po zelo lepih senčnih gozdnih poteh, z vzponi 240 metrov. Nekoliko lažja proga je večini tekačev po nekaterih tekmah v prejšnjih dneh (Slivnica, Bovec), prišla prav pred napornimi tekmami v maju. V kar močni konkurenci se je tokrat najbolj izkazal Jošt Lapajne iz KGT Papež, ki je tekmovanje v PGT vzel zelo resno. Zmagal je pred Andrejem Lindičem (TEKAČSI) in Borutom Malavašičem (Etiketa Žiri). Četrti je - nekoliko razočaran po številnih mestih tik za najboljšo trojico - v cilj pritekel Ajdovec Aleš Štor. A je z običajno dobro voljo razočaranje potešil z besedami, da je četrtih mest pač že vajen. V ženski konkurenci svojo serijo nepremagljivosti nadaljuje Jana Bratina (ŠD Ad-venture), druga je bila Giulia Della Zonca (CAI CIM TS), tretja pa Mihaela Tušar (ŠD Nanos Podnanos). Zmagovalec Jošt Lapajne, ki je za 24 sekund popravil lanski rekord proge, je komentiral: »Tekma je bila nekoliko lažja, saj mi vendarle bolj ustrezajo strmejši klanci kot ravni deli in spusti. Kljub temu sem že v začetnem strmejšem delu uspel napraviti razliko, ki sem jo kasneje še povečeval. Tekmovanje PGT mi je zelo všeč, saj so tekme izredno lepe, predvsem pa mi je všeč vzdušje na in ob tekmovanju, zato bom točke PGT še naprej z veseljem nabiral.« Kot že omenjeno, se tekači niso pretirano pritoževali nad preskromnimi vzponi, tekmo vendarle naredijo težko tekmovalci sami. Vodja tekmovanja Karlo Kastelic je tako delil mnenje o progi in tekmovanju: »Mnenja o težavnosti proge se delijo. Starejši si zagotovo želijo nekoliko lažjo progo, težavnost proge pa narekuje tudi konfiguracija terena. Naš cilj je promocija teka, zato smo se tudi vključili v tekmovanje PGT, s čimer je tekma tudi pridobila na veljavnosti.« Predsednik ŠRD Vrhpolje Zdenko Benčič je celotno izvedbo tekmovanja povzel z besedami: »Z udeležbo tekmovalcev sem zadovoljen, na roko nam je šlo tudi lepo vreme. Proga je izredno lepa, s čimer se strinjajo tudi tekmovalci. Manjšo težavo predstavlja le to, da se tekma prekriva z maratonom v Trstu, s čemer smo izgubili nekaj tekmovalcev iz sosednje Italije, zato bi bilo pametno razmisliti, ali je tekmo mogoče izpeljati na kak drug dan v tednu, ko se praznuje 1. maj.« Organizatorji bodo morali prihodnjič zagotoviti okrepčevalnico na prvem delu proge, med startom in Velikim Gradiščem (tekači so tam vodo močno pogrešali), za razglasitev izidov pa urediti še ozvočenje. Prepričani smo, da bo v vsakem primeru večina tekačev prihodnje leto z veseljem spet obiskala prijazno Vrhpolje.
Izidi:Absolutno moški:
Ženske:
Zmagovalci po kategorijah:
Vsi izidi so na povezavi.
Borut Malavašič in Jošt Lapajne.
Jana Bratina, Giulia Della Zonca z naraščajem in Renata Bremec.
Matej Curk Video v produkciji Ad-venture.si je na povezavi. |
|
|
|
|
|
Simon »La bestia« udaril še tretjič | |
|
SOVODNJE 01 05 |
Gorskokolesarska oziroma gorskotekaška štafetna prireditev Triajur, ki jo v Slovenski Benečiji pripravljajo za 1. maj, seveda diši tudi po prazniku dela, je pa predvsem srečanje prijateljev gora, zlasti Matajurja, in športa. Začeli so leta 1997, v sredo pa so Benečani izpeljali že 17. tekmo. Prva je bilo merjenje med prijatelji, sodelovalo je 13 ekip, duh prijateljstva pa se obnavlja iz leta v leto in je bil živ tudi tokrat, ko so našteli rekordnih 114 prijavljenih ekip. Startalo jih je 108, na cilj jih je prišlo 105. Med njimi je bilo osem slovenskih. Lahko bi jih bilo več, meni Simon Alič, »primorski« Gorenjec, boem gorskega teka in kolesarjenja. Že tretjič (vsakokrat, ko je nastopil) je zmagal med solisti, »one-man-band« ekipami. Vreme je šlo organizatorjem in tekmovalcem na roke, edino snega in blata je bilo za okus nekaterih preveč. Tudi metrski zameti so ovirali spust v tretjem delu proge, med vrhom Matajurja in ciljem v Mašeri (dobrih pet kilometrov, -860 metrov). Tehnično zahteven spust je terjal zbranost in rezervo moči v nogah – če je bilo to le mogoče. Redki so bili, ki se niso vsaj enkrat povaljali po snegu ali blatu, hujših nezgod pa ni bilo. Skupil jo je eden od organizatorjev, Mattia Cendou, na levi roki so mu morali narediti osem šivov. A je prišel na cilj in je nato tudi sodeloval pri izpeljavi prireditve. etape privozil šele šesti, s približno dvema minutama zamude za vodilnim Diegom Carnegluttijem, očitno najnevarnejšim tekmecem med solisti. Tokrat je Videmčan Michele Ermacora, ki je na enem od prejšnjih Triajurjev Aliča poimenoval La bestia, Zverina, namesto solistične kariere izbral skupinski nastop – ekipa GS Aquileia B je končala na drugem mestu, v njej pa sta tekmovala še stara znanca z Matajurja, Tržačan Gianni Sclip in zamejec iz Boljunca Paolo Glavina. Toda najlepše je šele prihajalo. Hujša je strmina, bolj ustreza slovenskemu boemu Simonu. Za začetek teka je zavrnil ponujeni kozarec vode in s polnim plinom odhitel proti vrhu gore, tri kilometre in 660 metrov metrov više. Sledil je hitri spust in na cilj je prispel tretji absolutno; čas je bil za minuto slabši od lanskega, ko pa ni bilo toliko snega in blata. Zamudo za Diegom je nadoknadil in ga za seboj pustil še za dodatne (skoraj) tri minute. Standarde Triajurja še vedno postavlja La bestia! Med najboljšimi so bili še nekateri Slovenci (mimogrede, v slovenščini jih je pozdravil sovodenjski župan Germano Cendou). Borut Rovšček iz Posočja je bil drugi najhitrejši kolesar, Paolo Glavina drugi najboljši spustaš, četrta med ekipami je bila posoška Nike 32 (Rovšček, Aleš Lo Duca, Maksi Uršič), peta med ženskimi ekipami pa bovški Kanin dvojice Jadranka Drlič-Nela Vitez. Koprski dvojec Tomi Slokar-Venčeslav Japelj je nastopil petič zapored in se absolutno uvrstil na 61. mesto, kar za fanta, ki sta tej številki blizu tudi po letih, niti ni tako slabo (hvalabogu, nikakršnih posebnih priznanj za malo starejše ni bilo!). Tokrat sicer ni bilo zraven katerega od italijanskih olimpijskih šampionov, bolje rečeno šampionk, kot prejšnja leta, toda vse drugo je potekalo po tradiciji, vključno z nagradami za vse. Zdi se, da so v Benečiji našli pravo formulo tudi za prijavljanje, ki organizatorjem marsikje drugje sivi lase, potem pa znajo zatežiti zlasti s plačevanjem startnin. Za Triajur se lahko prijaviš po e-pošti, plačaš (15 evrov na osebo) ob prevzemu startnih številk, za svoj denar pa dobiš prekrasno tekmo s pašto in srečelovom na koncu. Najbolj pa človeka prevzame njihov pristen odnos, domačnost in prijaznost. Tega smo na primorskih tekih sicer vajeni, drugod pa je vse redkejša odlika organizatorjev.
Izidi:Absolutno:
Solisti, moški:
Solistke:
Vsi izidi na povezavi.
VJ
Simon Alič s pokalom za najboljšega solista, zmagovalca v tekmi, posvečeni spominu na pokojnega domačega športnika Marina Iussiga.
Diego Cargnelutti se je prvi pognal na tekaško progo proti vrhu Matajurja.
Gianni Sclip predaja štafeto Micheleju Ermacori.
Paolo Glavina, drugi najhitrejši spustaš.
Na startu kolesarske dirke. Simon Alič desno, s št. 13.
Še nekaj fotografij je na povezavi. Video pa je na povezavi. |
|
|
|
|
|
12. Bovški tek | |
|
BOVEC 28 04 |
Bovec je v nedeljo, ki je prinesla klasično aprilsko vreme s soncem in pršenjem, pritegnil 325 tekačev in množico spremljevalcev, kajti dolgo pot v odročno Posočje so številni izkoristili za družinski izlet. Kot že nekaj let so tudi tokrat Bovčani gostili prijatelje atlete iz Prijedora (BiH). Organizatorji iz Tekaškega društva Bovec so ponudili teka za članske in mladinske točke PPT, tek na 3,2-kilometrski progi in pohod po slikoviti okolici naselja. Priznanja je pomagal deliti bovški župan Siniša Germovšek. Tekmovalni spored so zgostili, tako da so si udeleženci lahko ogledali tamkajšnje zanimivosti. Pojdimo po vrsti, kot so hiše v Trsti. Najbolj množični so bili šolarji, našteli so jih kar 170, med njimi so bili učenci dvojezične šole iz Beneške Slovenije. Začnimo torej z njimi. Na tretjem letošnjem teku si je največ zlata pritekla domača ekipa (6), z eno zlato medaljo manj so ji sledili sosedje iz Tolmina (AD Posočje, 5). Med zmagovalci je bila tudi šolarka iz zamejstva, ki je OŠ iz Špetra že ob njenem krstnem nastopu na bovškem teku vpisala na seznam zmagovalcev. Ekipo osmih tekmovalcev je vodil Mattia Cendou (dobil je startno št. 1), ki je za LT povedal: »Pripeljal sem ekipo dvojezične šole iz Špetra v Beneški Sloveniji. Med otroci sta dva dobra tekača, drugi pa tečejo bolj rekreativno. Prišli smo na povabilo TD Bovec.« Mladina iz Špetra je bila zelo uspešna, ob enem zlatu so osvojili še dve srebri. Mattia je tudi med organizatorji tridelne tekme Triajur (vedno 1. maja), zato nas je zanimalo, kako tečejo priprave na tokratno tekmo. »Trenutno je prijavljenih že 170 ekip, kar je rekord, od tega je 70 solistov, tekmovalcev, ki bodo sami opravili s kolesarskim in tekaškima deloma proge. Upamo na lepo vreme in rekordno udeležbo. Na vrhu Matajurja je meter snega, vendar smo progo dobro pripravili, z njo ne bo težav.« Med deklicami letnika 2006 in mlajšimi je Nena Kalanj skupno vodilno Mišo Sardoč presenetila prav na ciljni črti. Lia Domevšček (2005) je zmagala in zadržala vodstvo, Žana Sovdat (2004) je premagala Evo Klaro Kramar Roš in se ji v skupnem seštevku približala na štiri točke, Lara Likar (2003) pa je morala priznati, da je zamejka Elisa Coren boljša – vendar skupno še vedno vodi. Pia Gerbec (2002) je ponovila tolminsko zmago. Povedala je: »Malo je bilo težko. Skupno sem zdaj prva in potrudila se bom, da bo tako tudi na koncu.« V številčno najslabše zastopanem letniku 2001 je Menara Uršič Fratina le dobila družbo. Prijedorčanka Teodora Pjević je bila močnejša od nje, skupno vodstvo pa ostaja v rokah mlade Kobaridčanke. Tanja Žgajnar (2000) je z zmago povišala vodstvo (+6 točk) pred Laro Kalanj. Podobno uspešno je natopila Katja Rutar (1999), Tinkara Gregorčič pa je edino dekle z vsemi zmagami na letošnjih tekmah. Domačinka Zala Kuštrin je dolgo vodila, a je v finišu Tinkara pospravila še tretjo zmago. »Skušala sem slediti Zali, na koncu pa mi je celo uspelo zmagati,« se je veselila. Pri fantih imata po treh tekih tri zmage brata Kopatin. Ker so najmlajši startali zadnji, je šel Jan Franc (2004) na progo pred mlajšim bratom Rokom (2006). Veselil se je zmage in povedal: »Tretjo zmago sem še kar pričakoval, vse je šlo, kot sem načrtoval. Po mojem bo zmagal tudi Rok.« Tako je tudi bilo. V letniku 2005 je zmagal Tim Žgajnar in se od Jana Žgurja odmaknil na +5 točk (po Tolminu sta oba imela 75 točk). 500-metrska proga se zmagovalcu niti ni zdela predolga, čeprav je lani tekel še na 300-metrski. Na vprašanje, kdo bo na koncu boljši, on ali Jan, je po trenutku razmisleka odgovoril: »Ne vem še, bom poskusil biti jaz boljši.« Andrej Skočir (2003) je zmagal in na prvem mestu zamenjal Svita Kramarja Roša, ki je imel dan prej naporen, a uspešen nastop v Italiji, tako da je v Bovec prišel navijat za svojo klubske kolege. V še enem napetem dvoboju, med klubskima kolegoma iz TD Bovec Maticem Kendo in Tobijem Gaberščkom (2002), je tokrat zmagal prvi, vprašanje pa je, kako bo naslednjič – za zdaj je v zmagah 2:1 za Matica. Za LT je povedal: »Danes je bil najtežji nasprotnik Kristjan Radinović iz Bosne. Kar bal sem se ga, a sem tekel normalno, le nekoliko hitreje kot običajno. S Tobijem si bova blizu do konca leta.« Vodilnega v letniku 2001, Koprčana Gregorja Antonaza, v Bovec ni bilo, zato pa je prvič nastopil Sašo Zorč – in zmagal. Matic Berginc (2000) je po dveh tekmah sicer vodil, a zmagal še ni, tako da je bil vesel prvega mesta v Bovcu. Zdi se, da je kolo, ki ga zadnje čase fant z Livka pogosto zajaha, kar huda konkurenca teku, za temeljit trening obojega in morebiti še česa tretjega pa ni dovolj časa. Povedal je: »Forma se izboljšuje. Odločil je šprint v finišu, če ne bi šprintal, bi me Žiga Kravanja premagal.« Matija Kutin (1999), dotlej vodilni, je doživel poraz, Jernej Jevšček pa je po drugo zmago v drugem nastopu prišel iz Kopra. Za konec sta Robi Erzetič in Enej Kovač (1998), kolega iz TD Bovec, ponovila lansko zgodbo o prijateljstvu. Skozi cilj sta prišla hkrati, sodniki pa so se odločili, da je zmagal Robi. Lani so zmago prisodili Eneju, ki je tokrat izjavil samo: »Super, super.« Robi pa je komentiral: »Saj ni važno, kdo zmaga. To ni neka pomembna tekma. Nama je tako prav, enako sva naredila že lani.« In da mu kdo ne bi očital lenarjenja, je Robi nato odtekel še trikilometrski tek in zasedel odlično peto mesto s časom pod 12 minut. Na 3,2-kilometrski progi sta zmagala Božidar Vujić in Ana Janković (oba AK Prijedor). Da je na devetkilometrski progi zmagal Simon Alič, skorajda že ni več novica, zato pa je bilo presenečenje prvo mesto Saše Pisk iz Spodnje Idrije med dekleti. Povedala je: »Vzdušje je fajn, teren pa super. Nisem opazila, da bi mi bila katera od deklet blizu. Na rekreativnih prireditvah tečem tri leta, najdalj 10 kilometrov. Morda bo sledila še kakšna 21-ka, 42-ka, bomo videli.« V absolutni uvrstitvi je šesta Jerica Sardoč skočila do vodilne Neje Kršinar, obe imata po 80 točk. Z dobre pol minute zaostanka je Aliču sledil Nejc Lokar iz Lokavca. Nejc je odlično tekel že tudi na gorskem teku na Gradišče ter v Panovcu in v Vipavi. Z drugim mestom v Bovcu je s 106 točkami prevzel vodstvo v absolutni razvrstitvi, Tomaž Ferjančič je zdaj drugi (80). Povedal je: »Pričakoval sem manj klanca proti koncu, a sem na njem vseeno nekoliko varčeval z močmi, tako da sem na ravnem potem lahko potegnil.« 25-letni Nejc resneje trenira (kot samouk) zadnje štiri mesece in je v tem času zelo napredoval. Ni se še odločil, da pristopi h kateremu od tekaških klubov. Poročila s terena so kar dolgo govorila o vodstvu 50-letnega Gorenjca Francija Teraža. Alič je vseskozi tekel v vodilni skupini, in ker je klanec njegova priljubljena tema, priložnosti v zadnji četrtini proge ni zamudil. Pospešil je prav tam in si nabral odločilno prednost, vseeno pa s tempom ni pretiraval, saj namerava v sredo na Matajur, kjer bo branil naslov najboljšega »solista«. Za razliko od njega je Lokar pospešil šele po pretečenem klancu, pridobil nekaj mest in osvojil srebro. Teraž, za katerim je bila dan prej težavna dirka na Gorenjskem, je na klancu zapravil vodstvo in na koncu pristal na nehvaležnem četrtem mestu – ki pa je za veterana njegove starosti izvrsten dosežek. Tolminka Renata Bremec je na tako dolgih razdaljah (10 kilometrov) začela teči šele pred mesecem, a se je s progo odločno spoprijela. »Super, zanimiv tek, razgiban teren. Ampak vzpon je bil pa hud. Tečem v naravi in vmes delam treninge. Tek me privlači. Samo da je šport!« Organizatorji so za tekače ob običajni ponudbi pripravili tudi srečelov. Svoje delo so opravili odlično. Tudi sprememba dolge proge (zaradi poplav v Čezsoči in tehničnih razlogov) je bila posrečena. Veteran primorskih tekov Lučano Plahuta (DLT Filipides) je v svoji oceni povzel tisto, kar so povedali tudi drugi tekači: »Proga je bila dobro speljana in pripravljena. Zdi se mi, da je zdaj skoraj boljša kot prej. Dež me ni motil, bil je prava osvežitev, ker ni bilo mraza. Organizatorji so delo opravili zelo dobro, nič ni šlo narobe.«
Izidi:Absolutno, moški, 10 km:
Absolutno, ženske, 10 km:
Zmagovalci po kategorijah, 10 km:
Mladina - zmagovalci po kategorijah:
Vse izide najdete na povezavi.
Mladi tekači so se borili na vso moč.
Tinkara Gregorčič (desno) se pripravlja na napad v finišu.
Člani na daljši progi, v ospredju Simon Alič.
Vzpon na zadnji četrtini proge: Mitja Curk vodi pred Francijem Teražem, Nejc Lokar hrani moči za finiš.
Najhitrejša dekleta: Sergeja Lipušček, Saša Pisk, Jana Bratina.
|
|
|
|
|
|
100 kilometrov Istre | |
|
BUZET 13 04 |
Ko nastajajo te vrstice, je torek dopoldne, kar pomeni, da je minilo skoraj 60 ur od mojega prihoda v cilj prve izvedbe ultra trail teka po Istri od Buzeta do Koromačna. V predelu ramen ne čutim več bolečin, medtem ko noge zmorejo že kakšne živahnejše sprehode, čeprav bo za resnejše aktivnosti treba počakati še kakšen dan. Že konec lanskega leta sem sklenil, da bom svojo vzdržljivost preizkusil na kakšni ultra razdalji, in ko sta SRK Alba iz Labin in SD Trickeri iz Pazina razpisala ultra tek po trasi Istrske planinske poti (Istarski planinarski put), je bila odločitev jasna. Kot novinec sem namesto preizkušnje na 100 milj raje izbral 100-kilometrsko, light preizkušnjo. No, že krajšo različico krasijo impresivne številke: 104 kilometri in 4300 metrov vzponov (na terenu se je izkazalo, da jih je bilo kar 4600) in prav toliko spustov. To pomeni več kot trikratni vzpon na vrh Učke z morja. Gola statistika pa seveda ne pove vsega o zahtevnosti preizkušnje, saj je treba sem prišteti še izredno težak teren. Moja osebna groba ocena je, da je bilo 95 odstotkov trase off road, k čemur je treba prišteti zaradi zapoznele pomladi obilne količine snega na delu poti, grob kamnit teren, ki je oteževal zlasti spuste, in relativno slabo shojeno pot, kar pomeni, da se je bilo treba soočati še z nizkim rastjem, robidovjem, vejami itd. Kmalu po startu ob 7. uri sem ubral za večino sotekačev relativno hiter tempo, vendar se nisem preveč oziral za tem, saj sem vedel, da nisem pohodil plina in da imam še dovolj rezerve; nenazadnje sem se zavedal, da sem v zadnjih mesecih trdo treniral. V slabih desetih kilometrih smo se dvignili za 1000 višinskih metrov, do prve kontrolne točke, kjer je že prišlo do naravne selekcije. Skupaj smo se znašli trije slovenski predstavniki, poleg moje malenkosti še Aljoša Smolnikar in Peter Žnidarič. Tudi v naslednjih valovitih kilometrih in v prvem hitrejšem spustu, ki je sledil, smo uspeli obdržati kar hiter tempo. Pot pred nami je bila še zelo dolga, poleg tega pa je bila tako dolga tekma za vsakega od nas neznana dežela, zato smo kaj kmalu sklenili, da združimo moči in poskušamo priti do cilja v enem kosu. Informacije gledalcev, da smo tik za prvo trojico, mi niso bile ravno v spodbudo: saj bo že veliko, če bomo prisopihali do Koromačna, ne pa da se še obremenjujemo z rezultatom! Kljub utrujenosti, ki je bila z vsakim pretečenim/prehojenim kilometrom in vsakim premaganim višinskem metrom večja, smo doživeli neverjetno spodbudo tako profesionalnih navijačev kot organizatorjev in naključnih sprehajalcev. Do Učke, kjer se je nabralo že 45 kilometrov in 2800 metrov vzponov, je kar letelo, a razumljivo in pričakovano je bilo, da takšnega ritma ne bo mogoče obdržati do konca. V nadaljevanju se je vsak od nas spopadal z večjimi in manjšimi krizami, ki smo jih z vzajemno spodbudo vendarle uspeli premagati. Pri tem imam Petra sicer na sumu, da je bil bistveno manj uničen, kot je izjavljal, saj je tekom celotne tekme uspel narediti celo vrsto zanimivih fotografij. Po približno 70 kilometrih je utrujenost naredila svoje, tekaškega je zamenjal pohodniški korak, v igro pa je vstopila glava. Od tam naprej smo bili boj s samimi seboj, da premagamo signale naših teles, ki so nas nagovarjala, naj se ustavimo, in odločenostjo, da končamo, kar smo začeli. Čas se je raztegnil in napredovali smo bolj ali manj iz neke inercije. Posebnih trenutkov na trasi je bilo sicer še veliko – preveč za moj kratek opis. Morda bi izpostavil spust v grapo pri Rabcu, kjer smo morali uporabiti jeklenico ter nato po skalah in s pomočjo nekaj klinov prečkati potok tik pod slapom. Pravzaprav smo imeli še srečo, da je bil ta del za nami še pred mrakom, medtem ko se je večina tekmovalcev, ki so sledili, morala s tem delom trase ubadati ponoči. No, tudi zadnji nočni kilometri so bili nekaj posebnega, pri čemer se nismo mogli načuditi najhitrejšim tekmovalcem na sto milj dolgi preizkušnji, ki so po 150 kilometrih še imeli dovolj moči za tek. Malo pred polnočjo smo kljub trdi temi tudi mi ugledali luč, ko smo skupaj z dvignjenimi rokami zakorakali v cilj, doživeli glasen aplavz vseh prisotnih in prejeli spominske medalje. Prva misel ob zaključku je seveda bila: nikoli več. A bolečina kmalu izgine, ostanejo pa spomini na enkratno doživetje. Po nekaj dneh – in verjamem, da nisem edini – se tako v možganih že dela prostor za morebitne nove podvige ...
Organizatorji so popravili prvotno objavljene izide treh Slovencev na 100 km. Aljoša Smolnikar, Mitja Volčanšek in Peter Žnidarič so na cilj prišli skupaj, v času 16:34:50. Izidi so na povezavi.
Mitja Volčanšek
Mitja Volčanšek (levo) in Aljoša Smolnikar.
Fotografije Petra Žnidariča so na povezavi 1 in na povezavi 2. Video je na povezavi. |
|
|
|
|
|
12. Tek Sotočja | |
|
TOLMIN 13 04 |
Drugi letošnji mladinski tek iz serije Primorskih pokalnih tekov so pripravili v Tolminu. 12. Tek Sotočja je - za razliko od večine minulih let – potekal v prijetnem, sončnem in toplem vremenu, ki je sledilo dežju. Udeležba je razveselila organizatorje iz AD Posočje, tekmovalo je kar 123 mladih tekačev, večinoma Primorcev. Za prihod v Posočje se je odločilo manj klubov iz notranjosti države, kot smo jih našteli na prvem teku v Vipavi – a tam so pripravili olimpijski tek in mladini razdelili še pokale zimskih krosov. Klub organizatorjev je osvojil največ prvih mest. Tradicionalno dobro izvedbo so Tolminci zaokrožili še s srečelovom, vse srečke so bile dobitne. AD Posočje je doma zadržalo pet zlatih medalj, TK Kobarid jih je osvojil štiri, TD Bovec in ŠD Nanos pa po tri. Zmagovalci so večinoma prevzeli vodstvo tudi v začasnem točkovanju za letošnje pokale, v tej bitki se v nadaljevanju sezone obeta še marsikatera razburljive tekma. Poglejmo, kaj se je dogajalo v bojih za prva mesta v 18 kategorijah. Nena Kalanj (TK Kobarid) je Mišo Sardoč (ŠD Nanos), zmagovalko v Vipavi v kategoriji najmlajših deklic, potisnila na drugo mesto (Miša sicer skupno vodi). »Nič nisem trenirala, a sem se potrudila,« je povedala zmagovalka. Rok Kopatin (ŠD Nanos) je v isti starosti fantičev ponovil vipavsko zmago, njegov dve leti starejši bratec Jan Franc (2004) pa je svojo nalogo opravil enako uspešno, tako da skupno oba vodita in konkurentom jemljeta pogum. Rok je pojasnil, da redno trenira in da namerava zmagati tudi skupno. V kategoriji 2005 je Lia Domevšček (TK Kobarid) z zmago prevzela skupno vodstvo, med fanti pa je Jan Žgur (ŠD Nanos) z zmago vrnil milo za drago Timu Žgajnarju (TD Bovec), ki je zmagal v Vipavi. Skupno vodita s po eno zmago in drugim mestom, Jan pa je zmago pojasnil z besedami: »Med tednom sem treniral vsak drugi dan, kajti tek je moj glavni šport.« Eva Klara Kramar Roš (TK Kobarid). Letnik 2004, je v Vipavi prvo mesto izgubila prav na ciljni črti, v Tolminu pa si zmage ni pustila odvzeti in skupno vodi. Za LT je razkrila, zakaj je zmagala: »Ful sem se matrala, ne samo na tekmi, tudi na treningu.« O zmagovalcu med fanti Janu Francu smo že nekaj napisali. Dodajmo še podatek, da je lani skupno zmagal in ostal nepremagan vso sezono. Izjavil je: »Toliko kondicije imam, ker igram nogomet. Ko nimamo nogometnega treninga, pa grem na tekaškega.« V kategoriji letnika 2003 je Lara Likar, ki tekmuje za OŠ Dobravlje, z zmago prevzela skupno vodstvo. Lani jo je premagala edino Štajerka Gaja Ahtik, tako da je bila najboljša Primorka. Andrej Skočir (AD Posočje) je strup za Kobaridca Svita Kramarja Roša, najboljšega v kategoriji. Lani ga je edino on uspel (dvakrat) premagati, v Tolminu pa mu je vrnil še za vipavski poraz. Zdaj sta skupno izenačena, imata vsak po eno zmago in en poraz. Andrej je razkril svojo taktiko: »Že na začetku sem dal šprint, potem pa sem šprintal še naprej. Dobro je bilo.« Preprosto. Najprej se zelo potrudiš, potem pa se potrudiš še malo bolj ... Pia Gerbec (AD Posočje), letnik 2002, je izkoristila domači teren in navijanje svojih kolegov ter premagala Karin Cukjati (TK Kobarid), lansko skupno zmagovalko. Kje je bilo najtežje, jo je vprašala povezovalka prireditve. »Najtežje je bilo na Grivi, zadnjem vzponu,« je odgovorila zadihana zmagovalka. Pri fantih je slavil Tobi Gaberšček (TD Bovec), ki je klubskemu kolegu Maticu Kendi vrnil za poraz v Vipavi. Zdaj skupno vodita s po 75 točkami. Tobi ima problem. Ne ve, zakaj je tako hiter. »Sploh ne treniram, igram pa pozavno.« Kaj bi šele bilo, če bi tek treniral!? Menara Uršič Fratina (TK Kobarid) je bila edina deklica v kategoriji 2001, v kateri v Vipavi ni nastopila celo niti ena tekmovalka. Kljub temu, da je imela zlato zagotovljeno že na startu, na progi – tekla je skupaj s fanti – ni varčevala z močmi. Organizator je združeval tudi druge starejše kategorije, skupaj so tekli dekleta in fantje, vendar so posamezni letniki tekli ločeni. Gneče na progi tako ni bilo, za razliko od Vipave, kjer so z združevanjem pretiravali, potem pa je bilo na progah veliko prerivanja in kakšen padec. Pri fantih tega letnika se je spet izkazal Koprčan Gregor Antonaz (AK Koper): »V primorskem pokalu sem tekel že lani, osvojil sem pokal za skupno tretje mesto. Letos mi gre bolje, saj tečem v svoji starostni kategoriji (lani sem tekel s starejšimi). Treniram kar pogosto, na 600, 1000 metrov in na miljo. Tolmin je res kar daleč od Kopra, pripeljali so me prijatelji.« V Vipavi je bil drugi, zdaj skupno vodi. Tanja Žgajnar (TD Bovec) je z zmago prevzela skupno vodstvo letnika 2000, s točko zaostanka pa ji sledi Lara Kalanj (TK Kobarid), druga tako v Vipavi kot v Tolminu. Med fanti je Matic Berginc (TD Bovec) moral priznati premoč Luke Drola (AD Posočje), je pa z dvema drugima mestoma na vrhu skupne lestvice. Luka se osredotoča predvsem na trening kajaka, trenira ga Jernej Župančič Regent, tek je zanj tako bolj vzporedna panoga – kar pa ne pomeni, da v nadaljevanju sezone ne bo grizel tudi kot tekač. Katja Rutar (AD Posočje) in Matija Kutin (TD Bovec) sta zmagala v letniku 1999 in prevzela skupno vodstvo. V najstarejšem letniku, 1998, je Tinkara Gregorčič (AD Posočje) svoje tekmice pustila daleč zadaj, dobršen del teka je sledila tempu najhitrejšega fanta, Aljaža Mugerlija (Poljubinj). Z dvema zmagama seveda skupno vodi, za LT pa je povedala: »Proga ni bila preveč lahka, in to mi je všeč. Skušala sem loviti najhitrejšega fanta, naredila sem, kar se je dalo, vendar mi je v drugem krogu ušel. Bom pa poskusila skupno zmagati.« Izide najdete na povezavi:
VJ
Več fotografij najdete na povezavi. Video je na povezavi. |
|
|
|
Tobi Gabršček je bil vesel zmage. Njegova prva ljubezen pa je glasba.
Menara Uršič Fratina in Svit Kramar Roš sta imela po teku še veliko energije. Tako sta se po svoje zabavala.
Start letnika 2000.
|
|
9. Bubin spominski tek na Javornik | |
|
COL 13 04 |
Karavana primorskih, slovenskih in italijanskih gorskih tekačev se je v soboto, 13. aprila, udeležila tretjega teka v pokalu primorskih gorskih tekov, 9. Bubinega teka na Colu. Ta se letos ni končal na Javorniku, kot je to bilo do sedaj v navadi; organizator je moral traso teka zaradi kronično dolge zime in obilice snega na pogorju Javornika nekoliko spremeniti. Spremenil pa se ni vrstni red najboljših v moški konkurenci, saj je Simon Alič iz Žirov (ŠD Nanos Podnanos) potrdil primat na primorskih gorskotekaških tekmovanjih, med dekleti pa je zmagala vzhajajoča zvezda primorskih tekov Jana Bratina (Ad-Venture.si) iz Ajdovščine. Teka se je udeležilo 71 tekačev. 13. april tokrat ni bila srečna številka za organizatorja teka ŠD Trillek (http://www.trillek.si/) s Cola, saj mu je snežena zima diktirala spremembo trase. Tokrat 8,2-kilometrska proga ni bila speljana le v klanec, temveč je organizator našel elegantno rešitev s krožno speljano progo. S tem se je zahtevnost proge bistveno zmanjšala, saj je po prvih treh kilometrih asfaltnega klanca sledilo prav toliko spusta, pred ciljem pa je organizator tekmo popestril z dodatnim vzponom, ki je marsikateremu tekmovalcu po spustu predstavljal kar nekaj težav. Absolutno prvi je bil, kot je že v navadi na primorskih gorskih tekih, Simon Alič pred klubskim kolegom, domačinom Markom Tratnikom, tretji pa je bil Jošt Lapajne (KGT Papež). Med dekleti je zmagala Jana Bratina pred Petro Tratnik in Mihaelo Tušar (obe ŠD Nanos). Zmagovalka v ženski konkurenci je za Ljudstvo tekačev povedala: »S tekom in samim profilom proge sem zelo zadovoljna, saj mi na progi zelo ustrezajo tudi spusti. Na progi sem čutila nekaj utrujenosti, saj se je poznal trening z novim gorskim kolesom, ki sem ga dobila pretekli teden.« Na tekmi PGT smo videli tudi nekaj novih obrazov. Aleš Mrevlje iz Ajdovščine pravi, da je »zelo zadovoljen s tekom, tako da četrto mesto v kategoriji niti ne predstavlja takšnega razočaranja, če veš, da v konkurenci tekmujejo tekmovalci, ki že nekaj let krojijo prva mesta. Primorskih gorskih tekov se bom zato še naprej z veseljem udeleževal.« Predsednik ŠD Trillek Sandi Škvarč je tako povzel tekmovanje: »Letos smo zaradi obilice snega traso morali nekoliko spremeniti in jo napraviti krožno. Problem tekmovanja se ne bi pojavil zgolj z vzponom samih tekmovalcev na Javornik, ampak bi to zaradi snega bistveno otežilo vso logistiko na ciljnem prostoru. Letos smo z udeležbo zelo zadovoljni, tako da se naslednje leto že veselimo desetega vzpona. Za ta jubilej bomo verjetno pripravili kakšno presenečenje, morda bomo izpeljali tudi tekmovanje tudi v mladinski konkurenci.« Organizacija teka je bila zelo dobra, za ŠD Trillek je to že obvezni standard, tako da se tekači lahko že zdaj veselijo jubilejnega vzpona na Javornik. Izidi:Absolutno, moški:
Absolutno, ženske:
Zmagovalci po kategorijah:
Vse izide najdete na povezavi.
Več fotografij najdete na povezavi. Video je na povezavi. |
|
|
|
Na Colu se je med gorske tekače po hudi bolezni vrnil Milan Kogoj, sosed skakalnega šampiona Jake Hvale.
Zadnji klanec je zabelil sicer krajšo, a razgibano progo.
V skupini italijanskih tekačev je bila tudi Tržačanka Federica Lippi.
|
|
18. Vipavski (olimpijski) tek | |
|
VIPAVA 06 04 |
V soboto, 6. aprila, se je v Vipavi odvijal drugi iz serije Primorskih pokalnih (ravninskih) tekov v letu 2013, ki ga je organiziralo Tekaško društvo Burja iz Vipave. Letos je bil ta tek tudi olimpijski tek, sodelovala je olimpijka Brigita Langerholc Žager. Udeležilo se ga je 299 tekačev vseh starosti. Najhitrejša sta bila Marko Tratnik (ŠD Nanos Podnanos) in Neja Kršinar (KGT Papež Kamnik). Karavana primorskih tekačev od prejšnjega prizorišča (na velikonočni ponedeljek so se pod okriljem istega organizatorja spopadli s klancem pri Gradišču nad Vipavo) ni imela dolge poti do naslednje postaje. Vipavski tek je bil deležen še posebne pohvale s tem, ko je bil izbran v serijo slovenskih olimpijskih tekov v letu 2013. Olimpijski komite Slovenije v ospredje posebej postavlja tek, ki ni zgolj tekmovalen, ampak je tudi druženje in aktivno preživljanje prostega časa. Več o olimpijskih tekih na povezavi. Tokrat je bila 8,5-kilometrska proga skoraj povsem ravninska, potekala pa je na zelo vetrovnem polju med Vipavo, Vrhpoljem, Dupljami, z vmesnim baročnim Zemonom, katerega vinogradi se še niso kopali v pravih pomladanskih temperaturah. Tekaško društvo iz Vipave je svoje ime tokrat povsem upravičilo, saj je domači severovzhodnik – burja - bil glavni razlog za slabše dosežke večine tekačev. Burja je tako tekmovalcem priskrbela dodaten trening moči, ki se bo prav gotovo pokazala v naslednjih tekih. Jasno, kolegom iz drugih koncev je treba pokazati, kako je trenirati v burji ... Udeležba je bila odlična, saj se je teka udeležilo kar 170 odraslih tekačev, zelo množično pa je bilo tudi tekmovanje v mladinski konkurenci (129 tekačev). Tekači so v Vipavo prišli tudi iz oddaljenih koncev Slovenije. Med mladimi je bil najuspešnejši sosedski klub Nanos s štirimi zmagami pred Bovcem, ki je domov odnesel tri zlate medalje, tekači iz Posočja so bili tradicionalno uspešni, razveseljivo na začetku sezone pa je dejstvo, da je tekmovalo tudi kar nekaj mladih iz Istre. Med odraslimi je zmagal Marko Tratnik iz Cola (Žagolič), prihod v cilj pa je bil povsem v olimpijskem duhu, saj je zmagovalec ciljno črto prečkal skupaj s klubskim kolegom Tomažem Ferjančičem. Merilci so za zmagovalca določili mlajšega, in če so se že morali odločati, so se prav, kar je potrdil tudi naš video posnetek. Tetji je bil Nejc Lokar (ŠD Slano blato Lokavec). V ženski konkurenci je prvih mest že vajena Neja Kršinar, ki je zmagala pred Matejo Andrović iz Ljubljane in Mojco Kermavnar. Vsi rezultati so na povezavi. Drugouvrščeni v moški konkurenci je tako povzel prihod v cilj: »Videl sem, da je Marko takoj za menoj in da je zelo močan, zato sem se odločil, da cilj prečkava skupaj.« V cilju pa je bil zelo zadovoljen tudi šestouvrščeni, (skoraj) domačin Mitja Curk iz Budanj, ki je za Ljudstvo tekačev povedal: »Zelo sem zadovoljen z doseženim časom; le-ta je posledica kakovostnega treninga v zimskem času, ko - za razliko od prejšnjega leta - razen kratkotrajne bolezni nisem imel težav s poškodbami.« Zelo dober čas je dosegel tudi eden od najzvestejših udeležencev primorskih tekov, Gorenjec Cveto Tavčar iz Žirov, ki pravi: »Kljub sneženi zimi sem treniral kar veliko, predvsem na tekaških smučeh. Rezultat je sicer slabši kot lani, vendar pa moram biti zaradi močne burje kljub temu zadovoljen z njim.« Na koncu še beseda o organizatorju, ki je tudi tokrat poskrbel, da v startno-ciljnem prostoru nič ni manjkalo. Maruša Petrič iz TD Burja Vipava pravi, da je organizacija teka »kar zahtevna, saj priprave nanj potekajo praktično ves teden«. Da je vse teklo tako kot mora, je skrbelo 13 članov društva. Za vloženi trud se organizatorju tekači lahko oddolžijo s številno udeležbo. Z njimi teče tudi Ljudstvo tekačev, in tako bo tudi na naslednjem primorskem pokalnem gorskem teku na Javornik prihodnji konec tedna. Organizatorjem s Cola nekaj težav trenutno predstavlja obilen sneg. Če bodo odstopanja od dosedanjih napovedi, bodo o njih pripadniki Ljudstva tekačev obveščeni tako po posebni elektronski pošti kot z SMS sporočili.
Izidi:Absolutno, moški:
Absolutno, ženske:
Zmagovalci po kategorijah:
Mladina - zmagovalci po kategorijah:
Vsi izidi so na povezavi.
Za tega malega junaka na 300-metrski progi nihče ne more reči, da se je s tekom začel ukvarjati prepozno ...
Bitka do zadnjega centimetra
Častna gostja je bila ambasadorka OKS ( ta je sodeloval pri izvedbi prireditve) Brigita Langerholc Žager, četrta na 800 m na olimpijadi v Sydneyu
Več fotografij je na povezavi. Video na povezavi. |
|
|
|
|
|
13. Gradiški gorski tek | |
|
GRADIŠČE PRI VIPAVI 01 04 |
Drugi letošnji tek iz serije Primorskih gorskih tekov, 13. Gradiški tek, je bil ves slogu zime, ki kar noče in noče oditi. Sneženje sicer ni preprečevalo poti iz notranjosti Slovenije do Vipavske doline, je pa marsikdo moral skozi sneg – da bi se z njim srečal še na progi nad Vipavo. A česa hujšega ni bilo, snežinke v finišu proge, dolge štiri kilometre, z višinsko razliko 550 metrov, so bile bolj za idilo kot ovira. Zmagovalec Simon Alič je za rekordom Mitje Kosovelja na spolzki progi zaostal točno za minuto, najhitrejša med ženskami Jana Bratina pa je za Matejo Kosovelj zaostala še za dodatnih pet minut. Udeležba, ki je presegla stotico (88 odraslih in 18 otrok), je bila spričo vremenskih razmer lep dosežek, zaradi katerega je bil vodja organizatorjev iz TD Burja Vipava Darko Hrovatin zelo zadovoljen: »Udeležba je super, tako pri otrocih kot pri članih. Upam, da so zadovoljni tudi tekači, ki jih vabim k nam tudi v soboto, na 18. Vipavski tek, tokrat tudi olimpijski. Ekipa, ki se je danes izkazala, se bo izkazala tudi 6. aprila!« Izdatno so k specifični teži teka pripomogli Gorenjci. Če zmagovalca Simona zaradi klubske barve štejemo med Primorce, še vseeno ostane peterica odličnih gorenjskih tekačev iz KGT Papež na mestih 2-7, ta plaz prekinja zgolj »skoraj« domačin Marko Tratnik na tretjem mestu. Gašper Bregar je bil drugi, Bojan Ambrožič četrti, Marjan Zupančič peti. Marjan je povedal: »Zanimiv tek, tukaj sem bil nazadnje pred kakšnimi osmimi leti. Tokrat sva prišla z Bojanom odteči ta tek za trening, v nadaljevanju dneva pa bova šla še pogledat po transverzali od Razdrtega prek Vremščice do Škocjanskih jam. Slovensko planinsko pot nameravam letos delati v avgustu.« »Delati« pomeni, da bo poskusil postaviti nov hitrostni rekord, pedantni Gorenjec pa se bo pred tem temeljito seznanil z vsakim metrom poti. Na vprašanje o zimi, snegu in teku pa je Gorenjec presenetil: »Sovražim zimo!« A njegovih besed ne gre jemati dobesedno. Je veliko predober turni smučar, da bi te besede jemali za zlato; res pa je, da letošnja zima že preseda. Bojan bo o Gradiškem teku zagotovo poročal na svojem blogu. Simonu se je tekma zdela »lepa, proga je bila skoraj brez blata, le malo burje je bilo čutiti«, tempo pa že od začetka ni bil naklonjen iskanju poti do novega rekorda proge. »Začeli smo počasi, proti cilju pa smo nato tekli vsak po svojih močeh,« je brez velikih besed opisal tekmo tekaški boem. Tako on kot Jana Bratina sta v tej sezoni 100-odstotna, zmagala sta tudi na prvi tekmi v Gaberjah. Ajdovka prav tako ni prijateljica velikih besed: »Progo sem poznala in rekla sem si, da bi se bilo dobro držati ta glavnih deklet. Po ravnini sem skušala teči, potem me spodbujali kolegi na progi, na koncu pa sem nekoliko dvignila tempo.« Irena Gruntar je v Ljubljano odnesla medaljo, a o svojih letošnjih načrtih, v katerih je zagotovo veliko tekov v naravi, pa tudi nekaj ultramaratonov, ne govori. »Ker se lahko ne uresničijo! Danes pa sem tekla dobro, bolje, kot sem sprva mislila. Ampak kaj ste naredili, Primorci!? Saj set rekli, da bo tukaj sonce! Nič hudega, sem vseeno preživela.« Boštjan Jezeršek iz Hotavelj je med organizatorji tekov v PGT (Tek na Blegoš, 18. maja) in zagotovo v Gradišče ni prišel zgolj teč, temveč si je ogledal tudi organizacijsko mašinerijo. »Dobil sem lep vtis, svoj pridih pa je dodalo še vreme, ki je malo popihalo in pomočilo. Odlično! Kar zadeva tek, pa sem, glede na mojih 105 kil, kar zadovoljen« (37:50 je odličen čas, op. a.). Teka se je udeležilo tudi nekaj tekačev iz Hotedršice, tako da lahko bralcem zastavimo naslednje vprašanje: Kako se imenujejo prebivalci Hotavelj in kako prebivalci Hotedršice? Na razpolago imamo Hotenjce in Hotaveljce ... Udeleženci teka so spoznali novo odlično tekačico. Mojca Kermavnar prihaja iz Logatca, teče pa za »klub« Tek je lek. Njenega poklica ne bo težko uganiti ... Druga najhitrejša med ženskami je za LT povedala: »Prvič sem tukaj, sicer pa sem se lani udeležila Šmarskega teka. Proga mi je všeč, po dolgem času sem spet šla malo v klanec. Moram reči, da mi je bilo všeč in da bom zagotovo še prišla. V kratkem se po službeni dolžnosti selim na Primorsko, v Izolo, tako da bom še več na tem koncu. Kot mlada zdravnica bom začasno v novem zdravilišču, ki ga odpirajo v Sečoveljskih solinah.« Med najboljšimi dekleti je bila na Gradišču Kristina Bele, Pivčanka, ki je predlani osvojila primorske ravninske teke. Je spremenila specializacijo? »Nisem ravno opustila ravninske teke, bom pa delala ene in druge. Vseh mi ne bo uspelo, ker bom tekla malo v notranjskem, malo v primorskem ravninskem in malo v primorskem gorskem pokalu. Tam, kjer sem doma, imamo veliko hribov, več kot ravnine. Teč grem na Osojnico, Primož, Sveto Trojico ...« Teka se je udeležila tudi petčlanska delegacija družine Habe iz Zadloga, člani ekipe Dream Team Habe. To je slaba polovica tekaškega potenciala Habetovih. Osvojili so tri medalje (če smo dobro šteli) in očitno bodo na domačem teku lahko startali na še višji dosežek. Organizatorji so se izkazali, za konec so pripravili še srečelov, edina pripomba, ki jo je burja prinesla na uho, pa je letela na spolzko progo. Ampak pri tem itak niso imeli glasovalne pravice ...
Izidi:Absolutno, moški:
Absolutno, ženske:
Zmagovalci po kategorijah:
Vsi izidi so na povezavi.
Več fotografij je na povezavi. Video je na povezavi. |
|
|
|
Tako je med snežinkami v cilj pritekel Marko Tratnik
|
|
13. Mali kraški maraton | |
|
SEŽANA 24 03 |
Zoprno vreme, tri stopinje nad ničlo, burja, rosenje ... A v Sežani se je na 13. Malem kraškem maratonu na 21-kilometrsko progo odpravilo 1465, na 8-kilometrsko pa 1055 premraženih tekačev, skupaj 2510. Ko so se ogreli, ni bilo več težav, z izjemo nekaterih, ki jim je padec energetskih rezerv v telesu priskrbel tresenje še nekaj časa po prihodu v cilj. Dvojna poraba baterije seveda veliko prej izprazni. Tokrat je bila krajša proga zanimivejša od daljše. Merili sta se maratonka, olimpijka Žana Jereb, in Lucija Krkoč, ki se po poškodbi vrača na steze. Hitrejša je bila Lucija, ki je na cilju povedala: »Dve tekmi, dve zmagi (še na DP v krosu, op. a.), super, če bo šlo tako naprej, bom zadovoljna. Mišica še vedno ni dovolj močna, moram še kar paziti. Prav na polno nisem mogla iti, ker sem ta teden naporno trenirala in sem utrujena. A sem zadovoljna.« Žana pa je povedala: »Tudi jaz sem čisto zadovoljna s svojim tekom. Glede na to, da je ta proga kar precej krajša od maratona, kar mi niti ne ustreza preveč, pa še razgibana je, ne maram klancev ... Tekmo sem vzela kot dober trening, to ni moja najpomembnejša tekma v sezoni.« Žana je lani tekla na 21 km, bila je druga. Kako pa komentira mraz, dež in burjo? »Zelo me moti, a tega se moram navaditi, kajti vse je v glavi. Odklopiti moraš - to bom morala še popraviti, ja. Sicer pa je za vse enako.« Med moškimi je bil na krajši progi z izdatno prednostjo zmagovalec Žanin mlajši brat Urban Jereb. V polmaratonu Tone Kosmač ni imel konkurence, najbližjega zasledovalca je prehitel za skoraj šest minut (in zato dalj časa zmrzoval v pričakovanju razglasitve treh najboljših). Glede na neugodne vremenske razmere je postavil zelo dober čas. Atlet pogreša izdatnejšo sponzorsko podporo, tudi tu se pozna kriza, a vse kaže, da njegov trening prav nič ne trpi. Ljubljančan Aljoša Smolnikar – Muc, redni udeleženec primorskih tekov, je stopil na tretjo stopničko, za Ljudstvo tekačev pa povedal: »Pihalo je, bilo je zelo naporno in težko. Moram večkrat priti na Primorsko, da se navadim na burjo. Sicer pa je bilo super. Do 15. kilometra smo šli skupaj, bilo nas je pet, potem pa vsak po svoje, kot gre, gre.« In njemu je šlo odlično. Morda pa niti ni vedel, da bi ga s stopničk lahko zrinil Simon Alič. A se je moral ustaviti in odtočiti. Na cilju je bil četrti, od Muca počasnejši za 25 sekund ... Med ženskami je zmagala Anja Rugelj z razmeroma skromnim izidom, tretja pa je bila triatlonka Anita Kos, strokovna sodelavka Ljudstva tekačev za področje prehrane, ki za našo spletno stran pripravlja nasvete o športni prehrani. Povedala je: »Glede na vremenske razmere nisem vedela, kaj naj pričakujem. A ker sem čez zimo izkoristila sneg in veliko hodila v hribe, sem čutila, da imam veliko moči. Ta mi je pomagala v klance in proti burji. Tako sem lahko tekla zelo, zelo hitro. Čas je dober, moram sicer še preveriti, a mislim, da sem tekla osebni rekord. Zadovoljna sem, glede na to, da nisem še nič delala na hitrosti, posvečala sem se namreč vzdržljivosti in treningu za moč.« Anito konec julija čaka ironman v Španiji, poglavitna preizkušnja sezone.
Izidi:21 km, moški:
21 km, ženske:
8 km, moški:
8 km, ženske:
Vse izide najdete na povezavi.
Tako napravljeni so tekači kljubovali kraškim vremenskim razmeram, ki niso bile še prav nič spomladanske.
Fotogalerijo najdete na povezavi. |
|
|
|
|
|
38. Supermaraton Zagreb-Čazma | |
|
ZAGREB 24 03 |
Slovenske tekačice in tekači so vedno dobrodošli gostje prireditve Od kaptola do kaptola, ki povezuje Zagreb in Čazmo. Letos so se prijatelji dolgega teka morali odpovedati teku v Sežani, saj sta obe prireditvi potekali na isti dan, že tako pa jih precej izbira teke, daljše od polmaratona. Slovenci so dvakrat stali na drugi stopnički. Letošnji Supermaraton, organizirajo ga turistični in športni delavci obeh mest, je bil že 38. po vrsti. Ves čas je rahlo snežilo, mrzel in močan veter je tekmovalce zelo utrudil. Ceste so zelo podobne našim, tako da je bil del tekme tudi izogibanje lužam. Sneg je poskrbel za lepo dekoracijo sadja na okrepčevalnih postajah, v ponudbi je bilo »snežno voće«. Številni policisti in varnostniki so bili to nedeljo v službi predvsem zaradi varnosti tekačev pri izhodu iz Zagreba in po cestah do Čazme. Delo so opravili odlično, tako kot vsako leto. Tudi letos je 61,3 km dolgo progo najhitreje pretekel Madžar Janos Zabari, že štirikratni zmagovalec tega teka, pri ženskah pa je zmaga ostala doma, najhitrejša je bila Veronika Jurišič. Slovenci smo tako pri ženskah kot pri moških zasedli drugo mesto, pri ženskah je presenetila članica TD Bistrc Katja Rutar (tretja je bila domačinka Mirjana Kolar). Pri moških je bil drugi Boris Ivanovič - Zajc, ki se je nekaj časa kosal z Madžarom, vendar so slovenski tekmovalci hitro ugotovili, da je precej boljši in se niso spustili v bitko za zmago. Tako so se od tretjega do sedmega mesta uvrstili Jensterle, Sojer, Kopic, Krnič in Pintarič, nato pa je bila na cilju že »super« Veronika. Najboljši pri moških in ženskah so poleg medalj in pokalov prejeli tudi denarne nagrade. Vsi tekmovalci so dobili majico, medaljo, priznanje za dokončani tek in darila sponzorjev. Deležni so bili obilnega kosila, še prej pa so se lahko uredili in odpočili v motelu tik ob cilju. Prireditev je vedno izvedena brez plačila startnine za tekmovalce. Tek je končalo osem žensk in 53 moških. V teh težkih razmerah je odstopilo samo 10 tekmovalcev. Pred leti je bila tekma v novembru, organizatorji pa tako zimskega vremena ne pomnijo. Za en dan pa smo tekači prehiteli še slabše vreme, Zagreb je namreč v noči na ponedeljek prekrila debela snežna odeja.
Roman Koprivc
Izide najdete na povezavi. Fotogalerijo najdete na povezavi.
Postojnčan Igor Stegel (Tekaški forum) je bil 44. in je z uspehom prestal težavno vremensko preizkušnjo.
Bistričan Roman Koprivc (ŠD Kraški tekači) je bil po manj uspešnem lanskem nastopu tokrat zadovoljen z 48. mestom. |
|
|
|
|
|
Soline povezalo več kot 1600 tekačev | |
|
SEČA, STRUNJAN 17 03 |
Portoroški ŠKID Jaz sem najboljši je v hladnem in vetrovnem vremenu pod vodstvom Mojmirja Kovača odlično izpeljalo letošnji tek in pohod Povežimo soline, edino bobiče bi lahko hitreje delili. Naslova kralj in kraljica povezovalcev solin sta si z najboljšima časoma prislužila Davorin Cimermančič in Barbara Černič. Organizatorji so našteli več kot 1600 udeležencev te tradicionalne prireditve iz vseh koncev Slovenije in iz sosednjih držav. Poskrbeli so za avtobusni prevoz iz notranjosti Slovenije, tako da – denimo - tekači iz Maribora in Prekmurja niso pokurili preveč bencina. Istra je dišala po pomladi, čeprav je vleklo in je bilo tekačem vsako minuto po koncu teka bolj mraz. A ne za Mojco Pečnik Dessardo in Mojco Ujčič iz tekaškega kolektiva Lucija teče, ki sta si privoščili kopanje v morju. Med sodelujočimi je bila tudi Mariborčanka Helena Javornik. Z njo je bila skupina rekreativcev, ki jih organizira v štajerski prestolnici, in tekla je v njihovi družbi. Za 1. maj jih bo odpeljala na tekaški tabor v Umag. Naslov najpovezovalke si je prislužila Petra Mezinec z Gorjanskega, ker je s seboj pripeljala največ tekaških začetnikov. Vsi začetniki so doživeli krst ter prejeli posebna obeležja in priznanja. Tudi tokrat so za srečo metali sol prek ramena, te morske dragocenosti so si lahko nabrali tudi za domov, etno tržnica z domačimi dobrotami je napolnila roke večine udeležencev, za stotnijo najhitrejših (pri prijavah) pa so po teku pripravili še izlet v Novo vas. Zmagovalka Barbara Černič je doma iz Podlipoglava pri Ljubljani, za Ljudstvo tekačev pa je povedala: »Tek je bil fajn, razmere so bile kar v redu. Lepo je bilo teči, le zdaj je malo bolj mraz.« S taperini (solinarska obuvala) in rožami so nagradili po 11 najhitrejših (tek je bil sicer netekmovalnega značaja in časov niso merili). Ob koncu razglasitve so se zbrali okrog kralja in kraljice, ki so jima namenili kraljevsko oblazinjena stola (na fotografiji). Slišati je, da ŠKID Jaz sem najboljši skupaj s še drugimi organizatorji za prihodnje leto (april) pripravlja še večji tekaški dogodek, Istrski maraton. Kaj več naj bi bilo znano v naslednjih tednih in mesecih.
Izidi:Moški:
Ženske:
|
|
|
|
|
|
2. Kokoš trail 2013 | |
|
BAZOVICA 10 03 |
V nedeljo 10.3.2013 se je v italijanski Bazovici, na še slovenskem etničnem ozemlju, odvijal 2. »Kokoš trail 2013«. Za razliko od prve prireditve pred letom dni, ko je sonce že napovedalo pravo pomlad, je letošnji tek potekal v bistveno drugačnih vremenskih razmerah. Dež je v preteklih dneh dodobra namočil tla, k sreči pa kraški svet, razen na nekaterih odsekih, ni bistveno poslabšal tekaške podlage – še več, dež je stalil sneg na vrhu najvišje točke teka, na Kokoši, in s tem malo olajšal napore na zadnjem vzponu. Kljub deževni vremenski napovedi se je tudi tokrat uresničila ugotovitev poročevalca prejšnjih tekov. Karma tekačev očitno res pozitivno vpliva na vreme, saj je dež ponehal praktično pred tekom, deževati pa je znova začelo takrat, ko je vsaj polovica tekačev že bila v cilju. Kljub temu je organizator prireditve Euromarathon tekačem dal vedeti, da tekma vendarle poteka v deževnem vremenu. Start 14 km dolge proge je za razliko od prejšnjega leta na začetku potekal v drugo smer, skozi borov gozdiček. Steza je bila tam dodobra razmočena, zato barva copat že po nekaj sto metrih ni bila več razločna. Proga je od tu dalje preko lokalne ceste zavila desno do kraškega roba, v vasi Jezero po divjem spustu pripeljala do nekdanje železniške proge v dolini Glinščice in zatem strmo premagala steno. Sledil je spust, raven odsek ter drugi vzpon, kjer je trasa prečkala magistralno cesto Kozina – Bazovica, proga pa je nato tekmovalce peljala še v zadnji, za nekatere že kar dolg klanec (ki je malenkost drugače trasiran) do vrha italijanske Kokoši (približno 670 m). Sledil je samo še blatni spust ter ravni odsek do startno ciljnega prostora nogometnega igrišča Zarja (377 m). Skupaj se je tako nabralo približno 500 višincev. Udeležba se je od lanskega leta bistveno povečala (413 tekmovalcev), tekači s tem najbrž kažejo, da imajo zime vendarle dovolj. Bistveno večje je bilo tudi število slovenskih tekmovalcev, najpomembnejše pa je vendarle sledeče: slovenski tekmovalci so vrnili italijanskim za lanski poraz, saj je bilo zelo lepo pogledati vrstni red prvih treh: 1. mesto: Mitja Kosovelj (58:40), 2. mesto Gašper Bregar (1:00:44), 3. mesto Simon Alič (1:01:52). Med ženskami je 1. mesto prav tako osvojila slovenska tekačica Mateja Kosovelj (1:09:12), 2. pa je bila Aleksandra Fortin (1:11:49). Med prvimi stotimi tekmovalci na koncu najdemo kar 24 slovenskih. Absolutno prvi, Mitja Kosovelj, je takole povzel tekmo: »Nastopil sem s povabilom organizatorja, tekma pa je bila zelo lepa. Mislim, da takih tekem kar manjka. Razmere na progi me niso nič motile. Trenutno se pripravljam na polmaraton v Padovi že čez dober mesec dni, kjer nameram izboljšati osebni rekord«. Gašper Bregar, ki je z lanskega 4. mesta napredoval na 2., pa je dodal: »Glede na to, da je bila proga nekaj metrov daljša od lanske, sem s časom, ki je podoben lanskemu zelo zadovoljen«. Na splošno so si bili tekmovalci enotni v tem, da je trasa proge zelo lepa in razgibana, hkrati pa tudi kar težka. Organizator se je dobro odrezal z okrepčilom, vsak tekmovalec je dobil tekaški rekvizit. Nekaj težav je imel le s pogostitvijo nastopajočih, kar pa je za deževno vreme pričakovano. Kar je najpomembneje: tekmovalci smo domov odhajali vedrih obrazov, tako, da že pogledujemo na »3. Kokoš trail 2014«.
Matej Curk
Rezultati na povezavi.
Nagrade so tako prejemali slovenski tekmovalci/ke: Mitja Kosovelj, Gašper Bregar, Mateja Kosovelj, Saša Rot
|
|
|
|
»Pralnica«
»primorska debata«
Prvi trije
|
|
35. Posoški čezmejni mali maraton | |
|
GORICA 03 03 |
Nedelja je ponudila čudovit sončen dan, kot bi si ga tekači lahko samo želeli. Kakšnih 700 udeležencev goriškega polmaraton (35. Maratonina Isontina Transfrontaliera), drugega letošnjega teka iz serije PPT (veljal je za člansko udeležbo) je uživalo. Teklo je, kot običajno, zelo veliko Slovencev in med njimi Primorcev. Zmagala sta Novogoričan Mitja Kosovelj in Gorenjka, slovenska olimpijka Žana Jereb. Mitja Kosovelj, od letos član KGT Papež, se je pred kratkim vrnil s priprav na Portugalskem, kjer je kilometre nabiral s sestro Matejo. Polovico proge je tekel sam, glede na sedanjo fazo priprav kakšnega posebnega časa ni načrtoval, a je 1:05:01 vseeno nov rekord proge. Takšen začetek sezone je obetaven, na Primorskem ga bomo verjetno videli že naslednji vikend, na Kokoši. S polminutno zamudo mu je sledil Tone Kosmač (Štajerska, K2), tretji pa je bil Kenijec Edwin Kemboi. Pri ženskah se je meril tako rekoč vrh slovenskega teka. Zmagala je Žana Jereb pred Nežo Mravlje in Matejo Kosovelj. Za zmagovalko so težki treningi, pričakovala je nekaj boljši čas (tekla je 1:17:47), a večino proge so dekleta tekla skupaj, v umirjenem tempu. Tomaž Ferjančič iz Podnanosa (ŠD Nanos) že deset let z velikim veseljem prihaja na goriški polmaraton. Tokrat je bil sedmi, dobrih uvrstitev pa mu v desetih letih ne manjka: »Vedno se pripravim na ta tek, ki mi je zelo všeč, je eden najlepših tekov, kar jih poznam. Moj čas se vrti med 1:11 in 1:13, danes sem tekel enega boljših. Razmere so tu običajno idealne za tekače, v teh desetih letih ne vem, da bi imeli samo enkrat slabo vreme. Zdaj pa grem naprej na primorske teke, maja gremo v Skopje – in sezona bo mimo.« Cerkljanka Mihaela Tušar (ŠD Nanos) se je veselila sonca: »Pri nas je še prav ta prava zima, tako da je to letošnji prvi malo hitrejši tek. Doslej sploh ni bilo možno trenirati hitrosti. Res lepo vreme in lep tek!«
V Gorici smo bili priča enemu najhitrejših tekov slepega slovenskega tekača. Sandija Novaka je do izida 1:22:42 vodil (tekača sta povezana s trakom) Roman Kejžar, najboljši slovenski dolgoprogaš zadnjih dveh desetletij, zdaj pa trener skupine vrhunskih slovenskih tekačev. Dan prej, na sobotni večer, so organizatorji Mednarodnega pokala polmaratonov (IHF) v Gorici razdelili priznanja najboljšim v lanski sezoni. Med prejemniki je bil tudi starosta primorskih tekačev Albert Lazar (DLT Filipides), ki se je prireditve udeležil, številni drugi Slovenci pa so ostali praznih rok, saj jim je bila dvakratna pot v Gorico v presledku nekaj ur odveč, presenetljivo pa organizatorji niti v nedeljo, ko so Slovenci pričakovali priznanja, le-teh niso pripravili. Vprašanje je, ali jih bodo sploh kdaj videli, kajti slišati je, da je organizatorjem zmanjkalo sape in da letos tega pokala ne bo več. Po kategorijah ima Slovenija sedem zmagovalcev IHF: Valda Dornik F55, Darko Tomič M30, Stanko Zupan M35, Robert Zrimšek M50, Miro Petrovec M55, Cveto Tavčar M60 in Albert Lazar M75. Srebrna sta Vilma Brešan F50 in Branko Lipnik M65, bronasta pa Vojko Maver M55 in Vladimir Gunjač M60. Valda Dornik (DLT Filipides) je za LT povedala: »Lani mi je šlo kar super, bomo videli, kako bo letos. Danes pa sem tekla po gripi in osmih dneh postelje. Kar vlekla sem se.« Žirovec Cveto Tavčar (ŠD Tabor) ima v vitrini že kar nekaj zmag na IHF in eno slabo izkušnjo: »Zmagal sem, res je, kot vsako leto. Trikrat sem bil prvi, enkrat drugi, enkrat pa so me vrgli ven.« Tekači so dobili felpe, ki se lahko primerjajo s tistimi iz Palmanove izpred dveh let – pohvaljeni. DLT Filipides je prejel nagrado in pokal za tretje mesto med sodelujočimi društvi za množičnost. Pri organizaciji nedeljskega teka, v njegovem središču so bili člani društva Gruppo Marciatori Gorizia, je sodelovalo 15 organizacij, med njimi ŠD Mark iz Šempetra, in 200 prostovoljcev. Prek mikrofona in z letaki so opozorili na prvo izvedbo Unesco Cities Maratona med Oglejem (Aquileia), Palmanovo in Čedadom (Cividale) 1. aprila. Maraton mimo draguljev zgodovine Furlanije-Julijske krajine bo veljal za absolutno italijansko državno prvenstvo in veteransko (master) prvenstvo (povezava). Izidi:Moški, absolutno:
Ženske, absolutno:
Vsi izidi na povezavi.
Mitja Kosovelj v zadnjem delu proge, ko je tekel sam
Več fotografij na povezavi. |
|
|
|
Žana Jereb je tekmicam zgodaj ušla in njena zmaga precej pred ciljem ni bila več vprašljiva
|
|
22. Tek po Panovcu | |
|
NOVA GORICA 24 02 |
Sneg je v nedeljo prizanesel Novi Gorici in vodja organizatorjev Teka po Panovcu Miro Vogrič je ob 7. uri razglasil, da tek bo. Kljub snežnim oviram se je na robu gozda Panovca zbralo več kot sto tekačev (102), ki so odprli letošnjo sezono Primorskih pokalnih tekov. Najhitrejša sta bila Domen Zupan in Neja Kršinar (oba KGT Papež). Presenetljivo veliko je bilo tekačev iz notranjosti Slovenije, svoj pečat je pustila ne preštevilna, vendar nadvse uspešna ekipa Slovenske vojske. Branko Vrečar iz Tacna se je z ženo Andrejo zjutraj na pot odpravil že ob šestih. »Do ceste imamo 200 metrov, kidala sva sneg in pravili so nama, da sva nora, ampak ko sva se prebila do ceste, je naprej šlo brez problemov, sto na uro po avtocesti.« Med tekom ni deževalo, to se je zgodilo šele po koncu letošnje premierne tekaške prireditve – kot se tekačem zelo pogosto dogaja, saj njihova energija menda vpliva tudi na vreme. Proga je bila ne nekaj odsekih zaradi blata zelo spolzka, vendar pa omembe vrednih težav zaradi tega ni bilo. Pripombe so letele na za nekaj minut prezgodnji start, sicer pa so se organizatorji izkazali. Vogrič je razdelil tudi priznanja starejšim udeležencem serije zimskih krosov, dogodek je popestril Marjan Božič iz Vrhpolja pri Vipavi, ki je predstavil svoj z lastnimi rokami izdelani električni avtomobil. Ker tekači sodijo med okoljsko najbolj zavedne ljudi, jih je njegova inovacija pritegnila (več na povezavi). Med vojaki je bil najhitrejši David Rihtarič, tretji absolutno, nekdanji atlet in kolesar. »Prejšnji teden sem tu treniral, zdaj pa prišel še na tekmo, prvo po petih letih. Bilo je super, teren mi ustreza, obutev tudi. Bolj je blatno, boljše je!« je zatrdil David. Najhitrejši Primorec, nekajkrat že zmagovalec Panovca, Tomaž Ferjančič, pa ni bil ravno srečen zaradi izbire tekaških copat: »Blata je bilo precej, vendar – če pogledam po Sloveniji - so tukaj odlične razmere. Obul sem copate brez profila in v blatu plaval. Tekmece sem moral loviti, ko smo bili iz blata, saj so mi ušli. Tudi Zupana sem dohitel, 200 metrov pred koncem sva šprintala in bil je močnejši.« Najhitrejša Primorka, še sveža nova predsednica DLT Filipides, Jana Kotar Ilijaš je izrazila upanje, da zaradi blata ni bilo preveč padcev, »drugače pa je bil tek prav fajn, glede na to, da smo februarja in da je vsepovsod naokrog sneg«. Vogrič je za LT povedal, da so imeli organizatorji tri težave: napoved snega ter razmočeno in razrito progo. Soško gozdno gospodarstvo je namreč po tem, ko so tekači progo pripravili za tekmo, vleklo iz gozda hlode , tako da so morali organizatorji v soboto ponovno pljuniti v roke. Sicer pa je bil Miro z udeležbo zadovoljen: »Glede na sneg po Gorenjski, Dolenjski in Notranjski je več kot sto udeležencev dober podatek.« Največ tekačev sta prispevala DLT Filipides in ŠD Nanos, sledili so jima Kraški tekači. Najstarejša udeleženca sta bila Vipavka Stanka Batagelj in Istran Fabio Ivančič. Fabio je kolege spravil v smeh z naslednjo šalo: »Pravijo, da je nemogoče ženo utišati, otroka umiriti in starca spraviti v tek. Dvoje je možno: ali to ne drži ali pa mi še nismo stari.« In ko so se tekači že razšli, se je malo pred 14. uro v avli novogoriškega dijaškega doma prikazala Ljubljančanka Metka Kenda, premražena in upehana. Zjutraj se je odpravila v Novo Gorico, pri čemer je avto morala pustiti doma. Niti mestni promet ni deloval, zato se je na železniško postajo odpravila peš. A je vlak zamujal, zato se je spravila na avtobus. Pa niti z avtobusom ni šlo bistveno bolje, po dolgih urah cijazenja pa je le prišla do cilja. Tek je zamudila, pokazala pa je, iz kakšnega testa je. Zato se ji tekači priklonimo in ji zaploskajmo! Aplavz si je prislužila prav tako kot najhitrejši tekmovalci, če ne še bolj! VJ IzidiAbsolutnoMoški:
Ženske:
Zmagovalci po kategorijah:Ž +55:Rada Milič (ŠD Kraški tekači)
Vsi izidi:Vsi izidi so na povezavi.
Več fotografij je na povezavi 1 in povezavi 2. Video na povezavi. |
|
|
|
Tako zagrizeno sta se do zadnjega centimetra borila Dragan Nedimović (Portorož) in Robert Petrovčič (AK Pivka, desno)
Metka Kenda (levo) je zamudila tek, vendar prišla do cilja. Z njo je Jana Kotar Ilijaš.
|
|
Tretji gorski tek na Tabor | |
|
GABERJE 06 01 |
Sneg je prvi tek iz serije Primorskih gorskih tekov (PGT) v letu 2013 z decembra prestavil na januar. Organizatorji so s 6. januarjem zadeli pravo spomladansko vreme, pri tem ni trpela niti priložnostna torta za zaključno prireditev PGT 2012 – za mesec dni so jo spravili na hladno, ko so jo odtalili, pa je bila, kot da bi jo naredili istega dne. Prva letošnja zmagovalca sta bila Simon Alič in Jana Bratina. Številna udeležba na eni strani (70 tekačev), po organizacijski plati pa vse tako, kot smo vajeni v gosteh pri TD Burja in ekipi Darka Hrovatina: jota (vipavska juha) s klobaso, domač kruh izpod rok Damijana Čuferja, ponudba kalčkov ... Za drugi del dnevne ponudbe je poskrbela ekipa šovmena Klavdija Čendaka in mravljice Iva Keteja, obdanih z brhkimi dekleti, na slovesni razglasitvi najboljših v sezoni, ki jo je s svojo navzočnostjo počastila članica Olimpijskega komiteja Slovenije in predsednica koprske športne zveze Sonja Poljšak. Za zmagovalca Simona Aliča je bil ta tek prvi v letu: »Ja, to je prvi letošnji tek, nekaj dni pred novim letom smo pa tekli na Kališe. Današnja tekma je bila že skoraj pomladna, na tako lep dan. Ampak marca bo pa precej bolj mraz. Proga je zelo lepa. Začeli smo počasi, ni bilo norenja. Škoda, da konkurenca ni bila močnejša, sicer pa je bila to lepa tekma, čeprav izven prave tekaške sezone. Tačas opravim kakšen daljši tek, še najraje pa grem bolj po gričih in uživam.« Bo gorenjski šampion, član ŠD Nanos iz Podnanosa, tudi letos redno tekel na primorskih tekih? »Načrti so isti kot lani. Prišel bom, ko bom le utegnil, če se datumi ne bodo prekrivali s kakšnimi pomembnimi tekmami. Primorski teki so lepši kot recimo tisti v gorenjskem pokalu. Na Primorskem zelo uživam, ljudje so dobri, tu je prijetno. Imam stalno številko, a si je še nisem dal v glavo, tako da jo pogosto pozabljam doma. Tudi danes sem jo,« se je nasmejal Simon. Med ženskami je prvo zmago v sezoni pospravila Ajdovka Jana Bratina. Bila je hitrejša od lanske šampionke PGT Mihaele Tušar. Jano je v zadnjem klancu začela ogrožati, a je bila proga prekratka za kaj več. »Saj je že čas, da pridejo mlajše,« je komentirala Mihaela, 21 let mlajša Jana pa je povedala: »Nisem poznala proge, tu sem prvič. Približno so mi povedali, kam se gre. Na začetku sem šla v kar dobrem tempu, a ne prehudem, po kakšnih petih minutah sem dohitela Mihaelo in jo prehitela. Dobro mi je šlo, spust je bil super, kar letela sem, v končnem klancu pa sem bila pred cerkvijo že kar malo utrujena. Mihaela se mi je približevala, kaže, da ji bolj ustrezajo daljše tekme.« In kakšni so njeni letošnji načrti? »Lani sem tekla na treh tekmah, letos pa sem vzela stalno številko. Recimo, da se bom trudila, na teke bom prihajal iz zdrave tekmovalnosti. Prvi je bil kar fajn, ni bil sicer pravi gorski tek, ampak bilo je kar luštno.« Za boljšo obveščenost dodajmo podatek, da je Jana lani osvojila srebro na državnem prvenstvu v gorskem maratonu (GM4O) – in da ji očitno ležijo tudi daljše proge. IzidiAbsolutnomoški: 1. Simon Alič (ŠD Nanos Podnanos) 22:51 ženske: 1. Jana Bratina (Ad-Venture.si) 28:32 Zmagovalci po kategorijah:ml. člani: Likar Vsi izidi:Vsi izidi so na povezavi.
VJ
Več fotografij na povezavi. |
|
Ajdovka Jana Bratina ima letos stalno startno številko in se namerava boriti za visoka mesta v pokaluStran 32 od 32
