|
|
21. Gorski tek na Črno prst | |
|
PODBRDO 06 09 |
Organizatorji 21. Gorskega teka Ivana Anderleta Podbrdo-Črna prst so našteli rekordnih 154 tekačev, najhitrejša sta bila Simon Alič in Ajda Radinja. Proga je bila v prvem delu suha, proti vrhu pa je bila vse bolj mokra in na ravnini tik pred ciljem mastno spolzka. Črna prst je bila zavita v oblak in osem stopinj je klicalo po hitri vrnitvi v dolino. Seveda so tekači prej poskusili tradicionalno sadno kupo. Še zlasti se je mudilo tistim, ki so ostali brez garderobe. Prvič v zgodovini tega teka se je namreč zgodilo, da je tovorna žičnica odpovedala. Prva polovica vrečk z garderobo tekačev je prišla na vrh, pri spustu vozička po drugo rundo pa je ta »izglajzal«. Sicer pa je oskrba ob progi delovala brez težav, tako okrepčevalnica na Kalarskem brdu, ki jo od nekdaj vodi Ljubo Trojer, kot tista "Pri lovcih", kjer zadnja leta lovcev ni več, so pa zato tam člani ŠD Podbrdo (ampak požirek žganega pri vračanju v dolino se še vedno najde). Spet je zmagal Simon Alič. Rekord Petra Lamovca 47:46 iz leta 2006 je pridobil osmo leto starosti, a je bil Simonov dosežek za štiri minute in pol boljši od časa Klemna Trilerja in Danijela Vinčeca (tudi lani drugi), ki sta v cilj pritekla z roko v roki. Alpinist Ivan Razpet je bil vesel četrtega mesta, šesti je bil irski gorskotekaški reprezentant Killian Mooney. Tolminskega gorskega bliska Roka Bratine v Podbrdo ni bilo, šel je na dolomitski Red Bull, zato pa je Killianu na nedavni tekmi za svetovni pokal v Avstriji svetoval, da nekaj dni pred SP v Italiji svoj izlet v srednjo Evropo popestri s tekom na Črno prst. Ni bil edini tujec, kot običajno so v Podbrdu tekli številni Italijani, bo pa glas o tej primorski kraljevski tekmi po njegovi zaslugi zaokrožil po zeleni Irski. Mesto za Ircem je bil Mitja Volčanšek, Izolan, član četrtouvrščene slovenske reprezentance na SP v gorskem maratonu v ZDA. Omenimo še osmega Simona Strnada, odličnega veterana, in to zato, ker je po Črni prsti popoldne zelo uspešno tekel še v Novi Gorici. Mini serijo štirih gorskih tekov Pušeljc je Gorenjka Ajda Radinja, ob gorskem teku sta ji všeč še kolesarjenje in triatlon, na kraljevski progi končala kraljevsko, z zmago. Z Mihaelo Tušar sta si bili huda konkurenca in dobra spodbuda, na koncu pa je mlajša tekmica slavila s prednostjo pol minute; tretja je bila še ena Gorenjka Petra Mikloša. Zbrali smo nekaj izjav. Alič: »Razmere so bila ta prave za tek, čeprav je bilo na vrhu malo mraz. Zdaj pa grem na SP v Italijo, kjer pa mi proga gor-dol ne leži najbolj.« Volčanšek: »Na SP je bila zelo zahtevna proga, zlasti zaradi višine, drugače pa se je naša ekipa odlično odrezala; sam sem prišel med 50 najboljših na svetu (43. mesto, op.a.), tako da sem več kot zadovoljen. Tudi danes mi je šlo dobro, kaže, da forma še traja, kajti bil sem še malo boljši, kot sem pričakoval.« Radinja: »Proga je bila kar težka, nič ni popuščala, a ob progi so bili dobri ljudje, pa je kar šlo.« Tušar: »Zmanjkalo mi je pol minute, a sem tekla tri minute hitreje kot lani. Dober trening pred SP.« Kaže, da so vrste istrskih gorskih tekačev po Podbrdu močnejše še za enega tekmovalca. Izolan Simon Hrvatin se ukvarja z rolanjem, ki skrbi za zmogljivo mišično strukturo nog, Črna prst pa je bila njegov prvi gorski tek. Preizkušnjo je opravil uspešno, povedal pa je: »Trpel sem, čas pa je tak, kot sem si ga predstavljal. Gorski tek mi je všeč, fadiga (trud) ni problem.« Istra se očitno razvija tudi v gorskotekaško smer, Danijel Vinčec ima krepke zasledovalce. Iz vodstva PGT je prišla novica, da se napoveduje še en tek, ki utegne prihodnje leto še razširiti ponudbo pokala. Kolesarka Tanja Žakelj (ko utegne, tudi teče, in to zelo zelo hitro!) in njena druščina bodo v prvi polovici oktobra pripravili tek iz Spodnje Idrije na Ledine, kar nanese približno 600 metrov vzpona.
Izidi:Absolutno moški:
Absolutno ženske:
Zmagovalci po kategorijah:M 1989 in mlajši: Killian Mooney (Irska) M 1988-1979: Danijel Vinčec M 1978-1971: Simon Alič M 1970-1963: Simon Strnad (KD Brda) M 1962-1955: Tone Karničar (GRS Jezersko) M 1954 in starejši: Danilo Pudgar (TD Burja) Ž 1989 in mlajše: Ana Čufer (PGT) Ž 1988-1979: Ajda Radinja Ž 1978-1969: Petra Mikloša Ž 1968-1959: Mihaela Tušar Ž 1958 in starejše: Marija Moser (Škofja Loka)
Vsi izidi so na povezavi: http://www.primorskigorskiteki.si/index.php/rezultati-2014
Peter Čufer je edini, ki je tekel vseh 21 vzponov, njegova žena Milojka pa je v skupini tekačev z 20 ponovitvami. Številke na prsih niso naključne.
Killian Mooney, irski gorski tekač, v Podbrdu. Ob njem je Tržačan Alessandro Maraspin, star znanec primorskih tekov.
Simon Hrvatin, Mitja Volčanšek, Danijel Vinčec, trije istrski gorski mušketirji. Manjka četrti, Edi Sorgo.
Najhitrejša dekleta: Mihaela Tušar, Ajda Radinja, Petra Mikloša.
Fotogalerija 1 je na povezavi: https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6056604899854068593
Fotogalerija 2 je na povezavi: https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6056682648077512929?sort=1
Video je na povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=_5Rdk1WTiQw&feature=youtu.be
VJ |
|
|
|
|
|
2. Goriški tek | |
|
NOVA GORICA 06 09 |
Po novogoriških ulicah in mimo Panovca so 6. septembra 2014 novogoriški organizatorji v popoldanskem času izpeljali 2. Goriški tek, ki je bil sprva napovedan kot 23. Tek po Panovcu. Kot organizatorja sta na seznamu izidov namesto običajnega organizatorja tekov po Panovcu DLT Filipides navedena Športna zveza in Javni zavod za šport Nova Gorica. Zmagala sta Nejc Lokar in Jerica Sardoč. Tek, udeležili so se ga 103 tekači, je pritegnil pozornost Goričanov bolj kot običajno, razglasitev absolutno najboljših so izpeljali na glavnem odru, v okviru zabave Radia Robin, najboljše po kategorijah pa so razglasili na stranskem odru. Nekateri tekači so se pritoževali, ker je bil del proge slabo označen. Nejc Lokar je nedavni zmagi v gorskotekaškem dodal še zmago v ravninskem pokalu, Jerica Sardoč pa se je veselila prve absolutne zmage v primorskih pokalnih tekih: »Zmage nisem pričakovala. Pripravljam se na Ljubljanski maraton in treniram na daljših razdaljah, tako sem tudi pred to tekmo naredila več kot štiri kilometre za ogrevanje. In je šlo! Proga je razgibana, manj ravninska, kot sem pričakovala. Razmere so bile super, organizacija tudi.« Zmagovalca sta člana istega društva in skupni treningi niso izjema, Nejc pri tem igra vlogo zajca za kolegico, ko gre za trening hitrostne vzdržljivosti. Na novogoriški progi je sprva tekel skupaj z Jernejem Šemrovom, v drugem delu pa je pospešil. Tretji je bil Simon Strnad, nekaj ur prej osmi na napornem gorskem teku na Črno prst. Pa ni bil edini, ki je v soboto novogoriški tek vzel za dodatek k dopoldanski preizkušnji, še nekaj jih je bilo takih, med njimi starosta primorskih gorskih tekačev Albert Lazar, ki šteje že 77 let. Berto je za LT komentiral: »Dva počasna teka, to je tako, kot da bi tekel enega hitrega.« Šest let mlajši Vladimir Savić je tudi že prej umazal tekaške copate, udeležil se je enega od dolenjskih tekov. Jerici sta sledili Sergeja Lipušček in Kristina Bele, šampionki PPT. Tekla je tudi ultramaratonka Sonja Leskovar. Nastop v domačem mestu je komentirala z besedami: »Vzdušje je super, s tekom sem zadovoljna. Naredila sem, kar sem si zadala za nalogo, držala sem tempo 4:15 za kilometer, ker želim popraviti svoj maratonski čas.« Damijan Šinigoj je bil v soboto močno zaposlen: »Jutri imam rojstni dan (50., op. a.) in danes organiziram žurko. Rekel sem si, da grem pred tem še teč. Zdaj pa hitim, moram še pripraviti nekaj stvari. Povabljenih je kar precej tekačev.« Njegovo članstvo v ŠD Nanos je zagotavljalo množično udeležbo, glede na to, da so tekači dolgoprogaši, pa je bilo gotovo, da se vse skupaj ne bo končalo po eni uri ... A kljub naglici s seboj ni pozabil vzeti zlate medalje, ki si jo je pritekel. V okviru tekmovanja so tekli tudi mlajši dečki in mlajše deklice, zmagovalca sta bila Samo Koder in Sara Furlan.
Izidi:Absolutno, moški:
Absolutno, ženske:
Zmagovalci po kategorijah:Ž +55: Tea Bajc (Tekači Vipavske doline) Ž 45-54: Sergeja Lipušček Ž 35-44: Jerica Sardoč Ž 25-34: Saša Pisk (Spodnja Idrija) Ž -24: Maja Petrovič (Nova Gorica) M +70: Vladimir Savić (AK Pivka) M 65-69: Janez Otoničar (AK Pivka) M 60-64: Cveto Tavčar (ŠD Nanos) M 55-59: Miran Kavs (ŠD Kraški tekači) M 50-54: Damijan Šinigoj (ŠD Nanos) M 45-49: Simon Strnad M 40-44: Ervin Furlan (ŠD Nanos) M 35-39: Stanko Zupan (ŠD Nanos) M 30-34: Matej Železnikar (DLT Filipides) M 25-29: Nejc Lokar M -24: Jernej Šemrov
Vsi izidi so na povezavi: http://www.filipides.net/primorski_pokalni_teki/rezultati_tekov/
Start teka.
Najhitrejša dekleta (manjka Kristina Bele) v družbi podeljevalca priznanj Mirana Müllnerja.
Jerica in njen »zajec«.
Najhitrejši na novogoriških ulicah: Jernej Šemrov, Nejc Lokar, Simon Strnad.
Darko Hrovatin in Vladimir Savić sta tekla v umazanih copatih: Darko je dopoldne grizel v Črno prst, Vladimir gnetel dolenjsko blato.
Sonja Leskovar je tek vzela za trening pred daljšimi preizkušnjami.
Damijan Šinigoj je tekel v pričakovanju abrahama.
Fotogalerija je na povezavi: https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6056992279510890593
Video je na povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=nPklG2S39Yc&feature=youtu.be
VJ, foto: Katja Furlan in VJ |
|
|
|
|
|
Tekaško druženje z Manitoujem | |
|
IZOLA 05 09 |
Izolski ultramaratonec in gorski tekač Mitja Volčanšek se je udeležil svetovnega prvenstva v gorskem maratonu, na katerem je moška ekipa Slovenije osvojila četrto mesto, ženska pa celo bron. Mitja je v studencu indijanskega božanstva Manitouja, ki so se mu v gorah močno približali, našel visoko 43. mesto v svetovni gorskotekaški eliti. Letošnje svetovno prvenstvo v gorskem maratonu je 16. avgusta gostil Manitou Springs v ameriški zvezni državi Colorado. Tekači in tekačice iz 20 držav so se pomerili na trasi tradicionalnega tekaškega vzpona na »goro Amerike« Pikes Peak, ki s svojimi 4302 metri nadmorske višine kraljuje nad okolico. Na dolžini klasičnega polmaratona se tekmovalci dvignejo za skoraj 2400 metrov, pri čemer vidno vlogo igrata tudi izrazita nadmorska višina in posledično zelo razredčen zrak (na vrhu je le okoli 60 odstotkov kisika, kolikor ga je sicer ob morju, to pa pomeni, da moramo za isto količino kisika ob morju vdihniti trikrat, tu pa kar petkrat). Štirje od članov slovenske reprezentance - poleg mene še Marjan Zupančič, Bojan Ambrožič in Maja Peperko - smo se odločili združiti nastop na prvenstvu s popotovanjem po nacionalnih parkih ameriškega jugozahoda. Čeprav so bile cestne razdalje ekstremne in celotno potovanje že samo iz tega vidika naporno, pa lahko ljubiteljem narave in teka te kraje toplo priporočam. Tako smo med drugim pred prihodom v Colorado prepešačili dober del doline Yosemite Valley, vključno z vzponom na sloviti Half Dome oz. polkupolo po naše (ime je dobil zaradi svoje razpoznavne oblike), si ogledali gigantske sekvoje, največja živa bitja na planetu, pripešačili na Mount Whitney, ki je s svojimi 4421 metri najvišji vrh celinskih ZDA (tj. brez Aljaske in Havajev), se potili v Dolini smrti, čudili neverjetnim razgledom na Grand Canyon ter se v galopu spustili še v njegovo nedrje in se ohladili v reki Colorado, tekli med kamnitimi skulpturami v Monumet Valley ... Rezultati tekme in pogovor z najuspešnejšo Slovenko Matejo Kosovelj so že bili objavljeni na tem portalu, zato bom tukaj dodal le svoj kratek komentar. Pikes Peak je bil enkratna izkušnja, zato sem hvaležen tudi Združenju za gorske teke, ki me je selekcioniral v reprezentanco. Slovenci (in zlasti Slovenke) pa smo še enkrat dokazali, da v tej disciplini ohranjamo stik s svetovnim vrhom. Prav tako neverjetna izkušnja je bilo 14-dnevno potepanje po naravnih znamenitostih ZDA v odlični družbi.
Half Dome.
Na poti na Mt. Whitney.
Vrh Mt. Whitneya, 4421 m.n.v.
Grand Canyon.
Monument Valley.
Mitja Volčanšek se je po vrnitvi iz ZDA udeležil teka na Črno prst in v svoji kategoriji osvojil srebro.
Mitja Volčanšek |
|
|
|
|
|
3. Gorski tek na Angelsko goro | |
|
OTLICA 31 08 |
Organizatorji iz ŠKTD Sinji vrh so na tretji izvedbi svojega gorskega teka na Angelsko goro gostili 83 tekačev, spet več kot leto prej, kar pomeni, da je tek na dobrem glasu. Zmagala sta Nejc Lokar in Jana Bratina, ki je postavila rekord proge in pred sabo spustila samo sedem moških. Ob gorskih tekačih, ki redno nastopajo v pokalu PGT, je teklo tudi veliko domačinov. Pokazali so precej tekaškega talenta in upajmo, da se bodo pogosteje odločali za nastope na primorskih tekaških tekmah. Na zadnji počitniški dan je bilo vreme na Ajdovskem in na hribih nad Vipavsko dolino prijazno do tekačev. Ne vročine ne vlage ni bilo, za razliko od lanskega leta na progi ni drselo, edino veter v prsa v zaključku 4,2-kilometrske proge s 600 metri vzpona je odnesel kakšno sekundo. Nejc Lokar je ravninski tekač, a teče tudi gorske teke in je na krajših lahko nevaren tekmec specialistom. V odsotnosti rekorderja proge Simona Aliča je mladi Lokavec celo odnesel prvo gorskotekaško zmago, in to kljub temu, da so ga dan prej pri delu v gozdu opikali obadi in njegove otečene roke na dan tekme niso bile prav lepega videza. »Razmere so bile danes idealne, moj čas pa dober, kljub temu, da nisem specialist za hribe,« je povedal. Na drugem mestu je bil Anej Likar prav tako dobre volje. Z Nejcem sta bila vseskozi v ospredju, brez stika z zasledovalci, Anej pa je za vodilnim večino proge zaostajal za dobrih 15 sekund. »Vedel sem, da bo na ravnini povečal razliko, in tako je tudi bilo. Sem pa super zadovoljen, čas pod 30 minut sem pričakoval, saj sem v sredo za progo potreboval nekaj več kot 30 minut, a sem tekel z lahkoto. Danes sem samo še malo bolj pritisnil.« Tretji je bil še en tekaški talent z Gore Sebastjan Vidmar, tudi on se je spustil pod pol ure, četrti pa je bil »večni četrti« Aleš Štor. Še ena uvrstitev tik pod stopničkami ga sicer ni osrečila, povedati pa je treba, da v skupni absolutni razvrstitvi zaseda tretje mesto in da je na Otlici osvojil kategorijsko zlato. Jana Bratina je prišla po četrto letošnjo zmago v pokalu PGT in znova dokazala, da je v odlični formi. Popravila je rekord proge in mladinka Ana Čufer, tudi lani druga, je za njo zaostala nekaj manj kot tri minute. Obe bosta Slovenijo zastopali na svetovnem prvenstvu v Italiji 14. septembra. Zanimalo nas je, kako usklajuje treninge in tekme na kolesu in v teku, glede na to, da je bila pred kratkim na Mangrtu četrta v konkurenci kolesark specialistk (fotogalerija Ljudstva tekačev z letošnjega vzpona na Mangrt je na povezavi https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6049609324586246353; ko že govorimo o kolesarkah, ne moremo mimo uspeha občasne tekačice na primorskih tekih, članice KD Brda Danijele Svetik, ki je na amaterskem svetovnem prvenstvu v Ljubljani v kronometru osvojila absolutno srebro, v svoji kategoriji pa postala svetovna prvakinja). Jana je najprej tekačica, potem pa še kolesarka. Na kolesu bo naslednji vikend napadala Vršič, tekaške tekme do konca sezone pa so še zelo številne. »Kolo mi je to sezono veliko dalo. Dobiš konstanten ritem in moč; moj tekaški napredek gotovo dolgujem tudi kolesu. Na tej tekmi sem bila prvič in občutki so bili dobri. Vso progo sem pretekla, razen ko je bilo treba koga počakati – takrat sem malo hodila. Za mano je intenziven teden, ta zaključek pa je bil super. Naslednji start bo na SP, a to še ne bo konec. Sledili bodo vertikalna kilometra na Čaven in Storžič, svetovni pokal na Šmarni gori, Učka vertikal in – če bo po sreči - še Evromaraton.« Na stopničke absolutno najhitrejših deklet je spet stopila Marta Švigelj. Potrdila je, da so bila razmere za tek odlične, svojo uvrstitev pa pripisala predvsem odsotnosti nekaterih običajnih tekmic. Njen naslednji cilj je Črna prst: »Nanjo sem pripravljena, kot sem, za to sem nekaj naredila, zdaj pa upam, da bo v Podbrdu dober tekaški dan. Moj letošnji cilj je uspešno končati nastopanje v pokalu PGT.« Organizatorji so žrebali prejemnike praktičnih nagrad in poskrbeli za zabavo udeležencev tekaške prireditve, ki jo je Otlica vzela za svojo. Učenci tamkajšnje osnovne šole so izvedli skeč na temo teka, predstavil se je tamkajšnji rosno mladi državni prvak v smučarskih skokih Teo Mlakar, nekaj let starejša Tjaša pa je prisotne navdušila s harmoniko. Na oder so poklicali najmlajšo udeleženko, 11-letno Saro Furlan, in najstarejšega, 77-letnega Alberta Lazarja. Berto je druženje s Saro komentiral z besedami: »Povprečje je dobro!«
Izidi:Absolutno moški:
Absolutno ženske:
Zmagovalci po kategorijah:M 1988 in mlajši: Anej Likar M 1987-1978: Nejc Lokar M 1977-1970: Aleš Štor (ŠD Nanos) M 1969-1962: Andrej Kutin (ŠD Boka/TKK) M 1961-1954: Tomaž Devetak (GMG Gorica) M 1953 in starejši: Danilo Pudgar (TD Burja) Ž 1988 in mlajše: Ana Čufer Ž 1987-1978: Jana Bratina Ž 1977-1968: Marta Švigelj Ž 1967-1958: Marta Šorli Ž 1957 in starejše: Nada Merlak (ŠD Hotedršica)
Vsi izidi so na povezavi: http://www.primorskigorskiteki.si/index.php/rezultati-2014
O dokončni razvrstitvi je odločal zadnji, ravninski del proge.
Tina Pintar je v cilj pritekla z nasmehom.
Nejc Lokar je vpisal prvo letošnjo pokalno zmago. Sicer pa je med njegovimi vrhunci sezone zmaga (skupaj z Marušo Mišmaš) na krajši progi Istrskega maratona.
Jana Bratina je zmagala z rekordom.
Najhitrejši na Otlici: Anej Likar, Ana Čufer, Jana Bratina, Nejc Lokar, Sebastjan Vidmar, Marta Švigelj, desno predsednik ŠKTD Izidor Peljhan.
Fotogalerija 1 je na povezavi: https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6053754516225210689
Fotogalerija 2 je na povezavi: https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6054504889598923729
Video je na povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=9ujxISdw-zs&feature=youtu.be
VJ, foto: Katja Furlan, VJ |
|
|
|
|
|
Mateja Kosovelj o SP v gorskem maratonu | |
|
NOVA GORICA 25 08 |
Najboljša slovenska gorska tekačica Mateja Kosovelj (l. 1988) se je na svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu v ZDA, njenem prvem gorskem maratonu sploh, povzpela do vrtoglavega četrtega mesta, s tem pa prispevala največji delež za osvojitev brona, prve medalje za slovensko žensko ekipo na gorskotekaških SP. Po vrnitvi v domovino smo se z Matejo pogovarjali v njeni Novi Gorici. SP v gorskem maratonu je zate najbrž pomenilo veliko novosti, kajne? Najprej proga ... »Dobro je bilo, da smo si lahko ogledali progo, in sicer v dveh delih. Prvič malo več kot polovico, naslednjič pa se ostalo. To mi je veliko pomenilo, število neznank se je tako zmanjšalo.« Koliko dni pred tekmo ste prišli v ZDA? »Devet dni. Bili smo ves čas na 2000 metrih in smo se kar dobro prilagodili na višino. Proga je bila dolga 21 kilometrov, začela se je na višini 1900, cilj pa je bil na vrhu Pikes Peak na višini 4300 metrov. Za start smo bili aklimatizirani, potem pa naj bi že nekako šlo. Za popolno aklimatizacijo pa bi morali biti tam dalj časa, in to na večjih višinah.« Kako je potekala tekma? »Startala sem rezervirano, potem pa sem počasi stopnjevala tempo. Ulovila sem tretjo Američanko in skupaj sva tekli do polovice proge, potem pa sem jo spustila naprej. Bala sem se, da je vse skupaj prehitro, malo mi je že bilo težko, pred mano pa je bila še dobra polovica teka. Ostala sem sama in tako tekla do konca. Vmes sem se še malo izgubljala, verjetno je bila to posledica utrujenosti. Proga ni bila povsod označeni s trakovi, potekala je v serpentinah, in nekje sem zašla v melišče. Izgubila sem kakšne pol minute.« Bi ta polovica minute kaj pomenila v boju za tretje mesto? »Ne, za medaljo sem zaostala za nekaj več kot dve minuti. Mi je pa to pobralo nekaj moči. Ko se mi je začelo vse skupaj zdeti že malo čudno, sem opazila, da je tekač za mano šel po drugi poti, zato sem se vrnila. Očitno mi je padla koncentracija, ob tem pa proga ni bila dosledno označena, kar sem opazila že na ogledu. Očitno je bila posledica višine tudi nesposobnost, da telo pripraviš do tega, da se bo bolj naprezalo. Pri manjši količini kisika se teže prisiliš v napor, čeprav moč še ni izčrpana. Tako na cilju niti nisem bila pretirano utrujena. Kakšen korak je bil bolj labilen, sicer pa nisem občutila kakšnih večjih posledic velike višine. Rekla bi, da lahko več daš od sebe, če dalj časa bivaš na višini.« To ni bilo samo tvoje prvo SP v gorskem maratonu, temveč prvi gorski maraton sploh. Je četrto mesto na svetu presenetilo tudi tebe samo? »Seveda sem bila presenečena. Ampak letos sem res dobro pripravljena, v hrib mi gre dobro. Želela sem si, da odtečem v takšnem ritmu, ki bom izkoristila svojo pripravljenost – in nekako je šlo. Se je pa poznalo, da nimam izkušenj s tako dolgo tekmo. Zdaj bi verjetno kaj naredila drugače. Morda Američanke ne bi pustila naprej. Ni me namreč pobralo, česar sem se bala.« Si bila preveč previdna? »Res sem bila. Pripravljena sem bila dobro in morda bi lahko to bolje izkoristila.« Je torej gorski maraton tvoja nova disciplina, v kateri si lahko zelo uspešna? Morda celo uspešnejša kot v klasičnem gorskem teku? »Mislim, da bom morala še veliko narediti na dolžini, take dolžine samo v hrib namreč še nisem delala. Te vzdržljivosti mi manjka. Vsekakor moram biti dobro pripravljena za gorski tek in potem narediti še nekaj več na dolžini. In pridobivati izkušnje s takšnimi tekmami. Potem pa bom res lahko konkurenčna, kajti hrib mi gotovo leži. Bomo videli. Če mi bo zdravje dopuščalo, se bom tu gotovo še preizkušala. Bistvo je gorski tek, samo malo daljše je vse skupaj. Gotovo je gorski maraton zame izziv; všeč mi je, tudi zato, ker vse skupaj globlje doživljaš.« Na članskih svetovnih prvenstvih imaš zdaj že dve posamični četrti mesti. Očitno si odločena napasti medaljo, do katere ti manjka le še korak. »To vsekakor, vedno si želiš napredovati. Vem, da sem tega sposobna, a za medaljo se mora vse poklopiti. Tudi ostale so dobre, in če so boljše, so pač boljše. Tu ni kaj. Uvrstitve v deseterico pomenijo, da si v vrhu, a konkurenca je vse hujša. Medalje si gotovo želim. V letošnji sezoni mi je doslej šlo in upam, da bo še malo zdržalo (tekma za SP v Italiji bo 14. septembra; op.a.). Upam, da mi forma pred SP ne bo padla, za mano je namreč daljše obdobje, ko sem jo ohranjala.« Kaj pričakuješ od SP v gorskem teku v Italiji? »Čaka me še kakšnih 14 dni treninga. Videli bomo, ali bo sledil padec forme, ali jo bom uspela zadržati, ali pa še celo stopnjevati. S tem bi mi rasla samozavest. Vsekakor bom zadnji teden pred SP vedela, s čim lahko računam. Morala bi priti med prvih deset, za vrh, prve tri, pa bo treba narediti še kakšen trening, se mi zdi. Na tekmo si želim priti s svežino, dobrega počutja, da lahko odtečem tako, kot znam.« Dekleta ste v Skalnem gorovju osvojile prvo ekipno člansko žensko medaljo na svetovnih prvenstvih. Ob tebi sta tekli še Maja Peperko (bila je 19.) in Urša Trobec (24.). To je bilo verjetno večje presenečenje kot tvoje četrto mesto v prvem nastopu. »Medalja me je zelo presenetila. Res pa je, da je bilo na SP šest ekip, medtem ko jih je na SP v klasičnem gorskem teku več, ker se jih za krajšo razdaljo lahko več pripravi na to tekmovanje. Tudi v primerjavi z moško konkurenco je opazen osip, šibkejša konkurenca. Res je tudi, da so bile razmere v ZDA drugačne. Morda je to šlo nam v prid, saj smo se kar dobro prilagodili. Prišli smo toliko prej, tudi Urša se je aklimatizirala in je odtekla veliko bolje kot pred štirimi leti. Maja je bila tudi dalj časa na višini in je – tako kot vsi iz te skupine – dobro tekla. Imeli so svežino in se dobro odrezali.« Ta medalja pa še ne pomeni, da bo Slovenija odslej tak tako osvajala ekipna odličja na SP. »Seveda ne, za to je treba kar delati. Vse smo tokrat dobro odtekle in se trudile do konca. Medalja je zaslužena.« Tvoja sezona je rešena, nisi več obremenjena z rezultati. »Že srebrna medalja na EP, ki mi največ pomeni, me je močno razbremenila. Obremenjujem pa se sama, zdi se mi, da če sem dobro pripravljena, bi bilo škoda, da ne bi tudi v Italiji poskusila kaj pokazati. Upam, da se mi bo tudi tokrat poklopilo.« Načrtuješ za jesen še kakšen nastop? »Glavni cilj do konca sezone je SP, kako bo s svetovnim pokalom, kjer sem lani zmagala, pa ne vem. Naslednji vikend gremo na pokalno tekmo v Leogang v Avstrijo. Za zdaj imam zmago na Grintovcu, točke s prve tekme v avstrijskem Bludenzu, kjer sem bila deseta, pa bi najraje brisala. Štejejo namreč štirje najboljši rezultati, do konca pa sta ob tekmi za SP še Leogang in Šmarna gora, kjer bo finale.« Trenutno si tretja in še povsem v igri za drugi naslov po vrsti. »Tako je, imam še možnosti za končno zmago. A zdaj je pomembno SP, pa tudi v Leogangu si želim teči kolikor toliko v redu, ker mi bo to povedalo, kako sem pripravljena pred SP. Po SP pa bomo videli, ali se bom preusmerila v ravnino – bom videla.«
Fotografija v napovedniku: Predstavnik združenja za gorske teke pri AZS in član vodstva WMRA Tomo Šarf je bronaste medalje razdelil Urši Trobec, Mateji Kosovelj in Maji Peperko. Foto: Marjan Zupančič.
Najboljše ženske ekipe v Manitou Springsu. Levo zmagovalke Američanke, v sredini Italijanke, desno Slovenke. Foto: Marjan Zupančič.
Zmaga na Grintovcu je nakazala Matejino dobro formo pred SP.
Zapestnica z 11. SP v gorskem maratonu na Matejinem zapestju, prijeten spomin še nekaj dni po dogodku.
VJ |
|
|
|
|
|
Piknik društva PGT | |
|
SOLKAN 24 08 |
Društvo PGT je 24. avgusta 2014 tretjič pripravilo srečanje svojih članov in simpatizerjev, tokrat v obliki piknika, ki ga je gostil Slavko Prezelj, novogoriški Grapar, na svoji »haciendi« v Solkanu. Na vabila Klavdija Čendaka in Iva Keteja se je odzvalo nekaj več kot 30 tekačev. Najprej so jo nekateri ubrali na Sabotin in drugi na Sveto Goro, izgubljene kalorije in tekočine so nato nadomeščali na pikniku. Za žar je skrbel Simon Drole, za živo glasbo pa Andrej Fister in njegova kitara. Tudi ostale vloge so bile odlično odigrane. Tekači so mimogrede odkrili, da ima Valentina Čufer ob vseh drugih tudi pevski talent in izreden spomin za besedila (Iztok Mlakar bi je bil vesel, če bi jo slišal interpretirati njegove štorije in baldorije). Žurke ni bilo težko začeti, težko jo je bilo končati ...
|
|
|
|
|
|
13. Tek na Tabor | |
|
SEŽANA 23 08 |
Tek na Tabor, 7,5-kilometrski tek s 124 metri vzpona, je bil trinajsti v letošnji sezoni PPT, ki je štel za članske točke, pa tudi sicer je bil trinajstič organiziran. Ne gre se torej čuditi, da mu je nagajal dež (Postojnčan Robert Petrovčič, ki se tega teka udeležuje vsako leto, se ne spominja, da bi še kdaj med tekom deževalo). Našteli so 86 tekmovalcev, zmagala pa sta sestra in brat Tratnik; potrdila sta svoji skupni zmagi v pokalu z letnico 2014. Spolzka proga je nekaterim tekačem delala težave, a večina jih je dovolj izkušenih, da jim oteženi spust s Tabora ni delal preglavic. Čisto brez (lažjih) zvinov sicer ni šlo, vendar zdravniška služba ni imela pravega dela – vsekakor manj kot ekipa kraške podružnice Društva za zdravje srca in ožilja, zveste spremljevalke tekov na Krasu. Prvih šest v moški konkurenci je na cilj priteklo v manj kot pol ure, sledil pa jim je Postojnčan Jaka Grže iz kategorije starejših dečkov. Marko Tratnik je zabeležil sedmo letošnjo zmago v pokalu in potrdil vodstvo, ki mu ga ne more odvzeti nihče več, njegova sestra Petra pa je letos še uspešnejša, na listi izidov je zdaj devet zmag iz devetih nastopov. Pokalov in nagrad pa jima ni uspelo prevzeti, kajti takoj po prihodu na cilj sta odbrzela domov v Žagolič. Marko se poslavlja od samskega stanu in ravno v soboto, na dan sežanske tekme, ga je čakala kolona. Nejc Lokar je letošnji rekorder v osvajanju drugih mest, Sežana mu je prinesla še peto. Za LT je povedal: »Zadovoljen sem, moram pa priznati, da nisem pričakoval tako težke proge – kar razgibana je!« Spomnili smo ga, da je bila proga gorskega teka na Krvavec še precej težja, in njegov komentar je bil: »Krvavec je bil morilski! Ampak gremo naprej, zdaj se pripravljam za Ljubljanski maraton, tekel bom polmaraton, in na Palmanovo.« Simon Strnad je s tretjim mestom ponovno potrdil, kako dober in vsestranski tekač je. Če je Nejc rekorder po drugih mestih med moškimi, potem to še toliko bolj velja za Sergejo Lipušček. Letos je bila devetkrat druga (in enkrat prva). »Tukaj sem tekla že po vseh vremenih. Ni bilo večjih težav, treba je bilo sicer malo paziti zaradi spolzkega terena, zato sem tekla z rezervo.« Njeno skupno drugo mesto je že nekaj časa dejstvo, a to ne pomeni, da na teke ne bo več prihajala: »Tekov za točke imam dovolj, vendar bom, če bom le imela čas in ne bo nič narobe, tekla tudi preostale teke.« Na stopničke je v absolutni konkurenci stopila tudi Jerica Sardoč. Teka na Tabor se seveda pogosteje udeležujejo domačini, Kraševci. Med njimi je Katja Rogelja Semolič iz Ivanjega Grada pri Komnu. Zanjo tekmovalnost ni na prvem mestu, teče iz veselja do teka, na »svojo« progo proti Volčjemu Gradu in Gorjanskemu pa se odpravlja trikrat do štirikrat tedensko. Ne preteče vedno vseh deset kilometrov, to je odvisno od časa, ki ga ima na razpolago. »Za ta tek se nisem posebej pripravljala. Pridem, odtečem in grem domov. Današnji nastop je bil super, vlaga in spolzek teren me nista motila. Moraš biti malo bolj previden – in to je to,« je povedala Katja. Tržačan Massimo Baxa je bil eden od tekačev z italijanske strani. Vreme mu sicer ni najbolj ustrezalo, a »ta tek je vedno lep. Tu sem tretjič ali četrtič. Navzdol mi ni drselo, se je dalo teči. Slovenskih tekov se udeležujem, kolikor se le da. So manj komplicirani od italijanskih, tudi proge so mi bolj všeč, najraje tečem v naravi, skozi gozd in po stezah, veliko bolj kot po asfaltu.« Massimo je bil tudi hiter, osvojil je bronasto medaljo v svoji kategoriji. Vrnimo se k Jaki Gržetu, sicer bolj specialistu za gorski tek. Lani je bil drugi v slovenskem gorskotekaškem pokalu, kjer ima letos še vse možnosti tudi za zmago: »Trije smo izenačeni, Šmarna gora bo določila končni vrstni red.« Mladi Postojnčan, še pionir, je letošnji državni prvak na 5000 metrov in svojo atletsko prihodnost vidi na stezi. »S trenerjem se bova osredotočila na stadion, moje ambicije se selijo tja. Danes sem v Sežano prišel naredit malo težji trening.« Tek na Tabor je sodil v okvir sežanskega občinskega praznika, tekli pa so tudi za Kraški pokal in točkovanje policijskega združenja IPA. V tej konkurenci sta bila najhitrejša Borut Mraz in Urška Robnik. Razdelili so tudi nekaj praktičnih nagrad, organizatorji iz ŠD Kraški tekači pa so vsem ponudili še teran, ki so ga zaslužili z množičnim nastopom na šmarskem teku. Dež je bolj kot tekače motil poročevalca LT, tako da je kakovost fotografij in videa slabša kot običajno.
Izidi:Absolutno, moški:
Absolutno, ženske:
Zmagovalci po kategorijah:Ž +55: Stanka Batagelj (Tekači Vipavske doline) Ž 45-54: Sergeja Lipušček Ž 35-44: Jerica Sardoč Ž 25-34: Petra Tratnik Ž -24: Urša Kosič (TD Bistrc) M +70: Vladimir Savić (AK Pivka) M 65-69: Edi Kutin (TKK Srpenica) M 60-64: Cveto Tavčar (ŠD Nanos) M 55-59: Robert Petrovčič (AK Pivka) M 50-54: Rolando Turšič (Stari trg) M 45-49: Simon Strnad M 40-44: Aleš Štor (ŠD Nanos) M 35-39: Mitja Curk (ŠD Nanos) M 30-34: Denis Birsa (Branik) M 25-29: Marko Tratnik M -24: Jaka Grže (AK Postojna)
Vsi izidi so na povezavi:
Najhitrejši v Sežani, z leve: Nejc Lokar, Sergeja Lipušček, Jerica Sardoč, Simon Strnad. Najvišja stopnička sameva, saj se je Petri in Marku Tratniku mudilo domov.
Fotogalerija je na povezavi: https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6050838339394611969
Video je na povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=To_0tZjQaoE&feature=youtu.be
VJ |
|
|
|
|
|
Vertikalni kilometer na Čaven | |
|
LOKAVEC 18 08 |
Ajdovci so se odločili, da bodo drugi organizatorji vertikalnega kilometra v Sloveniji, in seveda prvi na Primorskem, po Nejcu Kuharju in njegovi ekipi, ki namerava 27. septembra 2014 VK na Storžiču izpeljati tretjič. Triatlon klub Ajdovščina šest dni pred tem, 21. septembra 2014, vabi v Lokavec v Vipavski dolini na 1. Čaven Proaction Vertikal Kilometer. Gorski tek po svetu dobiva ob klasičnih še nove oblike tekmovanja, medijsko privlačnejše in zato tudi bolje podprte s sponzorskim denarjem. Med njimi je Vertikal Kilometer, tekmovanje na progi, krajši od pet kilometrov, s kilometrsko višinsko razliko. Eden najuspešnejših »vertikalcev« v Sloveniji in svetu Nejc Kuhar s to panogo zadnjih nekaj let privablja slovenske ekstremne gorske tekače, to jesen se bodo zbrali tretjič na Storžiču. Primorska predstavlja pomemben del slovenskega gorskega teka, tako tekmovalno kot organizacijsko, PGT je ob slovenskem gorskotekaškem pokalu najbolje organizirana serija tekov. Zato ne preseneča pobuda treh Ajdovcev, Uroša Medvedca, Bernarda Čermelja in Iva Keteja, ki so se v maju dogovorili, da pripravijo prvi VK na Primorskem – in z njim obogatijo ponudbo PGT, saj naj bi tekmovanje prihodnje leto vključili v primorski gorskotekaški pokal. Sama zamisel o teku pa je tlela že nekaj časa. Če bo priložnost in volja tudi drugod, so se pripravljeni povezovati tudi z drugimi organizatorji VK v državi, in morda se iz te ideje porodi še kakšno novo tekmovanje. Uroš Medvedec je motor ajdovskega triatlonskega kluba, ki je nosilec organizacije. Na izhodiščno vprašanje, zakaj prav Čaven, odgovarja: »Čaven je priljubljen planinski cilj, privlačen za številne obiskovalce, nanj pa se je mogoče povzpeti po različnih poteh. Mi smo izbrali najkrajšo in najstrmejšo. Pričakujem 50 do 70 tekmovalcev, kar bi bila odlična udeležba za prvič; če jih ne bo toliko, pa ne bo prav nič narobe. Dogovorjeni in usklajeni smo že z oskrbnikom kole na Čavnu in ajdovskim županom, ki bo podeljeval priznanja.« Start teka bo v Lokavcu, pri cerkvi, na višini 168 m, cilj 4400-metrske proge pa bo pri koči na višini 1242 metrov. To pomeni, da bodo gorski tekači morali premagati 1074 metrov višinske razlike. Za vertikalni kilometer najboljši tekmovalci potrebujejo približno pol ure. Pobudniki so imeli za cilj zarisati progo, visoko vsaj kilometer, 1074 višincev je nastalo med logistično prikladnima mestoma za start in cilj. Zagotovili bodo prisotnost gorskih reševalcev, zdravniško službo, prevoz garderobe na cilj in ostalo, kar pritiče takšnim tekmam, sicer pa bodo udeleženci tekli na lastno odgovornost. Uporaba palic bo prepovedana. Začelo se bo ob 11. Uri, razglasili bodo najboljše absolutno in po kategorijah, enakih tistim v PGT. Predhodne prijave so cenejše. VJ
|
|
|
|
|
|
13. Vzpon na Široko | |
|
MOST NA SOČI 15 08 |
Trinajsti Vzpon na Široko, kolesarsko-tekaška veselica, ki ob tekmovanju zagotovi tudi izdatno kulinarično ponudbo, je tokrat prinesel dva rekorda. Med moškimi sta z rekordnima časoma (prejšnji dvojni rekorder je bil Simon Alič) slavila tekač Rok Bratina in cestni kolesar Blaž Bonča. Med ženskami sta bila najhitrejša tekačica Ana Čufer in cestna kolesarka Laura Šimenc. Na gorskem kolesu je bil najhitrejši Blaž Uršič (žensk ni bilo). Tekmovalo je 101 kolesar in 110 tekačev (od tega osem otrok). Simon Alič se je tokrat odločil za kolesarjenje s specialko. Ni bil med tremi najhitrejšimi, pobral pa je srebro v svoji kategoriji. Vendar dan, zaradi svežega vremena in ne pretirane vlažnosti primeren za dobre dosežke, zanj ni bil med najbolj srečnimi. Njegov kolesarski rekord je izboljšal Blaž Bonča, nečak primorske kolesarske legende Valterja Bonče, tekaškega pa Rok Bratina. Roku, še lani mladincu, je tako pripadlo 100 točk v absolutni konkurenci (drugič letos, kajti čeprav ni zmagal, je bil na GM4O najviše med vsemi tekmovalci s stalnimi številkami PGT), sicer pa je bila to njegova prva zmaga v pokalu PGT. Danijel Vinčec je ponovno, že petič zasedel drugo mesto, tretji je bil doslej dvakratni zmagovalec Širokega Klemen Triler, četrti pa je bil Simon Strnad, vodilni v skupni razvrstitvi PGT. Med dekleti je bila na 4,8 kilometra dolgi progi s 600 višinskimi metri najhitrejša mladinka Ana Čufer. Tako Ana kot drugouvrščena Mihaela Tušar, ta je svoj lanski čas krepko izbojšala, bosta Slovenijo zastopali na svetovnem prvenstvu v gorskem teku 14. septembra v Italiji (pa še Rok Bratina). Tretja je bila Marta Švigelj, sedmo kategorijsko zmago v sedmih letošnjih nastopih pa je zabeležila Jožica Maslo. Organizatorji so letos najeli novo ekipo časomerilcev (Mikron), ki se je izkazala in je upravičila nekaj višjo ceno (naša pripomba: pogrešali smo nekaj več natančnosti pri pisanju imen in klubske pripadnosti tekmovalcev). Kot je tradicija na kmetiji Široko, kulinaričnih dobrot ni manjkalo, kot tudi ne žive glasbe in številnih nagrad, ki jih je razdelil srečelov.
Izidi:Absolutno, moški:
Absolutno, ženske:
Zmagovalci po kategorijah:M 1989 in mlajši: Rok Bratina M 1988-1979: Danijel Vinčec M 1978-1971: Klemen Triler M 1970-1963: Simon Strnad M 1962-1955: Tomaž Devetak (GMG Gorica) M 1954 in starejši: Boris Drole (PD Kranj) Ž 1989 in mlajše: Ana Čufer Ž 1988-1979: Tina Pintar (TKA) Ž 1978-1969: Marta Švigelj Ž 1968-1959: Mihaela Tušar Ž 1958 in starejše: Jožica Maslo Ml. deklice, 2002 in mlajše: Sara Furlan (ŠD Nanos) Ml. dečki, 2002 in mlajši: Tobi Gaberšček (TD Bovec) St. dečki, 2001-1999: Sašo Zorč (TD Bovec)
Najhitrejše so bile Mihaela Tušar, Ana Čufer in Marta Švigelj.
Simon Strnad je v absolutni uvrstitvi zasedel četrto mesto. Na Širokem so letos najeli novo ekipo merilcev: z Mikronom so bili zadovoljni.
Ana Čufer prihaja v cilj.
Benedikt Ličen je tekel bos, kar je bilo – za razliko od tekov po ravnini – kar zahtevno početje.
Darja Verbič je prišla na cilj zadnja, ko so ga že podrli, a so ji priznali uvrstitev. Tokrat sta se število na majici (42 km Ljubljanskega maratona) in startna številka ujeli.
Fotogalerija 1 je na povezavi: https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6047842071383132625
Fotogalerija 2 je na povezavi: https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6048879289794686609
Video je na povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=dPjW7MOaLx8&feature=youtu.be
VJ |
|
|
|
|
|
Na Krvavcu "Highlander" Cvet pred vso mladino | |
|
CERKLJE NA GORENJSKEM 10 08 |
Na Krvavcu sta 10. avgusta 2014 RTC Krvavec in ŠD Divji zajci pripravila svoj sedmi gorski tek (9 km, 1200 m vzpona), ki je štel za slovenski pokal (5. tekma) in kvalifikacije za sestavo reprezentance na svetovnem prvenstvu v gorskem teku v Italiji (14. septembra). Najhitrejša absolutno sta bila Miran Cvet in Jana Bratina. Na cilju v Tihi dolini so našteli 152 tekmovalcev. Če je Simon Alič, letnik 1971, tekaški boem, je Miran Cvet, letnik 1968, tekaški »highlander« (izg. hajlender). 46-letni ključavničar, zaposlen v steklarni v Hrastniku, je bil v mladih letih eden največjih talentov za kolesarske vzpone. Leta 1985 je zmagal na DP za mlajše mladince na progi Kobarid-Livek; drugi je bil takrat Valter Bonča. Bonča je nadaljeval, v 80. in 90. letih ter na začetku 21. stoletja je zaokrožil poklicno kolesarsko kariero, bil je četrti slovenski kolesarski profesionalec, medtem ko je Cvetov kolesarski vzpon prekinilo služenje JLA. Po nekajletni prekinitvi je nadaljeval kolesariti kot amater, številne slovenske vzpone je označil s svojimi rekordi, letos pa se je odločil preizkusiti tudi v gorskem teku. In to s kakšnim uspehom! Na DP na Ratitovcu je zmagal pred vso mladino, med katero so tudi v svetovnem gorskotekaškem svetu uveljavljeni mladci, še najbliže mu je bil Alič. Zanj so vedeli bolj ali manj le tisti tekmovalci, ki so v gorski tek prišli iz kolesarjenja, za vse pa je bila Miranova zmaga prvovrstno presenečenje. Pa ni bila naključna. To je dokazala še druga letošnja zmaga, na Krvavcu, s katero si je Hrastničan odprl vrata v državno reprezentanco. Mirni, skromni in neopazni garač na gorskih progah ve, kako najkoristneje izrabiti silno energijo svojih nog ter z njimi usklajeno zmogljivost srca in pljuč. »Proga je bila težka, ampak se je dalo. Že precej dolgo sem v pogonu in nočem nehati. Dokler bo šlo, bo šlo, to je moj hobi in način življenja!« je tik po prihodu na cilj povedal za Ljudstvo tekačev. Iz njegovih besed je vela neomajna odločenost, kljubovanje tekmecem, času, vsemu, kar bi se mu utegnilo postaviti po robu na strminah. Ne tisti tekmeci, katerih rojstvo je zabeleženo z začetnimi številkami 197, ne tisti s številkami 198, ne tisti s številkami 199, ne mlajši, ki še čakajo na polnoletnost, niso bili močnejši od njega, ki letnico rojstva začenja z 196, na krvavški strmini. V svojem petem desetletju ostaja Miran na vrhu, kjer je lahko en sam, če si sposodimo sporočilo filma Highlander, kultnega domišljijskega izdelka o nesmrtnih vojščakih, s Christopherjem Lambertom v glavni vlogi. Svojo moč 68-letnik dokazuje tudi na težkih tekmah v tujini. V juliju je bil tretji na gorskotekaški preizkušnji na Gernkogel (Avstrija), pred njim pa so bili samo trije dvajset let mlajši Kenijci. Teden kasneje je tekel še na Grossglockner. Tam je zmagal eden od Kenijcev, legendarni Jonathan Wyatt, šestkratni svetovni prvak, letnik 1972, je bil tretji, Miran pa deveti (vmes je bilo še nekaj Afričanov in evropskih mladeničev). Čast mladih je reševal Tolminec Rok Bratina. Z majhnim zaostankom za Miranom in Simonom je skočil v cilj in tako pokazal svoje veselje nad dosežkom, s katerim bo lahko že prvo leto članske kariere nastopil na SP. Krvavcu je posvetil ves julij in začetek avgusta, zaradi njega se je odpovedal počitnicam na morju. »Fantastično! Nisem hotel, da bi danes šlo kaj narobe, bil sem poln pozitivnih misli. Trening se mi je poplačal, grem v Italijo na svetovno prvenstvo!« je povedal. Na seznamu desetih najhitrejših sta bila na vrhu Miran in Simon, sledilo pa je osem članov: Bratina, Nejc Kuhar, naslednji primorskih mladi talent Jošt Lapajne, Simon Novak, Gašper Bregar, zmagovalec Istrskega maratona in državni prvak v gorskem maratonu Aleš Žontar (po napornem vojaškem gostovanju na srbskem Kopaoniku mu je za kaj več zmanjkalo moči), Klemen Triler in Danijel Vinčec (eden od dveh Istranov na tekmi). Polovica od deseterice najhitrejših je nekdanjih kolesarjev (Cvet, Alič, Bratina, Novak, Vinčec), kar kaže na to, da gorski tek postaja vse privlačnejša športna panoga in da Slovenija premore veliko talentiranih tekačev. Od Primorcev sta bila visoko še »ravninec« Nejc Lokar in Edi Sorgo, na 13. in 26. mestu med člani. Edi, črpalkar, doma iz Seče, nastopa pod oznako Istrski tovar (istrski osel), je »sam svoj klub«. Doslej je odtekel »dva ali tri« gorske teke, kot pravi, zanimivo pa je, da je za začetek izbral prav najtežjega med njimi, GM4O. »Upam, da jih bom tekel še veliko. Zadovoljen sem, spoznavam razliko med ravninskimi in gorskimi teki, prilagajam telo, noge in glavo. Če bo zdravje, bom pri gorskem teku vztrajal. Danes mi je kar šlo, mislil sem, da bo hujše. Drugega, strmejšega dela sem se lotil počasi, z vztrajnostjo mi je ratalo ...« Med mlajšimi veterani se je Cvetu in Aliču na stopničkah pridružil Simon Strnad, Ivan Razpet pa je ostal tik pod njimi. Pri starejših veteranih je z osmimi minutami prednosti pred Andrejem Jesenkom kraljeval Franci Teraž (po štirikratnem osvajanju Triglava v enem dnevu napoveduje napad na rekord v osvajanju najvišjih vrhov Julijskih Alp, Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank, pod 20 urami), Mirko Čufer je bil osmi. Med dekleti Jana Bratina ni pustila, da bi jo prehiteli veteranki Valerija Mrak in Mihaela Tušar (1. in 2. v mlajši veteranski konkurenci). Dala je vse od sebe in si do cilja nabrala spodobno prednost. Vse tri so se veselile, izjava pa je bila skupinska: »Težko (Jana), težje (Valerija), najtežje (Mihaela); klanec je kar tiščal gor, a po pameti se je dalo (Jana); če si pripravljen, je vse v redu, proga je super (Valerija); na cilju je vse v redu (Mihaela).« Med starejšimi veterankami je Marta Šorli osvojila srebro. Jerica Sardoč je med članicami prišla do srebra in se veselila uspeha na svojem prvem »resnem« gorskem teku: »Saj ni bilo hudo, razen najstrmejšega dela pod gondolo, kjer se je cikcakasta proga malo povlekla. Pljuča bi šla, a noge še niso natrenirane.« Najboljši so si izborili uvrstitev v reprezentanco, ki bo 14. septembra 2014 tekmovala na svetovnem prvenstvu v kraju Casette di Massa (v neposredni bližini Carrare, kjer lomijo svetovno znani marmor). Šef slovenskega gorskega teka Tomo Šarf in stroka bosta ekipo dopolnila še z nekaterimi tekači in tekačicami, ki se krvavškega teka niso udeležili iz opravičenih razlogov. Mlajši so tekli na krajših progah. Med mladinci sta bila najboljša Mohammad Bashir Rezai (Šmarnogorska naveza, Afganistanec, ki v Sloveniji živi zadnja tri leta) in Karmen Orehek. Z odličnim tekom se je izkazala Maruša Triler (letnik 2001), a ni tekla v svoji kategoriji, tako da ni bila uvrščena. Med starejšimi dečki je bil Jaka Grže (AK Postojna) tretji.
Absolutni izidi:Moški:
Ženske:
Več informacij, vključno z vsemi izidi, je na povezavi: http://www.rtc-krvavec.si/si/zima/dogodek/n/vii-gorski-tek-na-kravec/
Primorsko-gorenjska kombinacija je bila uspešna: Rok Bratina, Simon Alič, Jošt Lapajne (z leve).
Jana Bratina prihaja v cilj.
Miran Cvet, slovenski Higlander.
Edi Sorgo (levo) in Danijel Vinčec, Istrana na Krvavcu.
Fotogalerija 1 je na povezavi: https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6046302660050844913
Fotogalerija 2 je na povezavi: https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6046652212375393553
Video je na povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=HU63A5tiT40&feature=youtu.be
VJ |
|
|
|
|
|
3. Šmarski tek | |
|
ŠMARJE PRI SEŽANI 02 08 |
V Šmarjah na Krasu so v soboto, 2. avgusta 2014, tretjič pripravili gorski tek, ki je štel za točke PGT. Organizatorji so tvegali z večernim startom, saj so se hoteli izogniti vročini, ki je prejšnji dve leti ovirala tekače. Sprememba se je obnesla, udeleženci so to potezo pozdravili. Našteli smo 90 tekačev, enega več kot lani. Zmagala sta Tomaž Ferjančič in Ana Čufer, bilo je prijetno, z veliko domačega peciva in dobre volje. Vodja organizatorjev iz Šmarij, neutrudni Stojan Rodica, je lani in predlani poslušal pripombe tekačev na račun visoke temperature v dopoldanskem času teka, kar seveda za poletni čas niti letos, ko nam vreme prireja nenavadne predstave, ni kaj posebnega. Odločil se je start tretjega teka prestaviti pod večer, na 18.30, ko se vročina umirja. Ob koncu letošnjega teka je lahko z zadovoljstvom ugotavljal, da je bila poteza pravilna: »Kot pravijo tekači, je bila to dobra izbira. Vročina je manj nadležna, poleg tega tek tako tekačem kot organizatorjem zdaj vzame manj časa, večina dneva je na voljo za kaj drugega.« V avgustu se največ tekačev odloča za počitnice in tekaško pavzo, za tiste, ki tudi v tem poletnem mesecu želijo teči, pa je šmarska prireditev dobrodošla tekaška tržna niša; tudi zato, ker kljub uvrstitvi med gorske teke z dolžino 7700 metrov in 275-metrskim vzponom na Tabor ni prezahtevna. Gostitelji, med katere lahko ob Kraških tekačih uvrstimo še večino vaščanov, so se tudi letos izkazali z gostoljubnostjo in domačnostjo. Žene in dekleta so napekle domače slaščice, manjkalo ni niti osvežilnega sadja in pijač, zagotovili pa so celo mini bazen za osvežitev po prihodu na cilj – in dokazali, da kraške zaloge vode le niso tako pičle. Na progi so glavno vlogo igrali Tomaž Ferjančič, večkratni prvak PPT, sicer specialist za ravninske proge, njegov svak Borut Malavašič, ki je bolj specialist za gorske teke, in Simon Strnad, specialist za kolesarske vzpone, ki svoj talent dokazuje tudi na tekih. Niso več najmlajši, so pa še vedno zelo hitri. Tomaž je v družbi drugih dveh počakal na ravnino v zadnjem delu proge, tam pa prestavil navzgor in si zagotovil zmago. »Pozni start mi je všeč, tako je manj sonca,« je povedal za LT. Po nadvse uspešnem nastopu na evropskem prvenstvu v gorskem teku, kjer je bila peta, se je na primorskem prizorišču spet pokazala Ana Čufer in zabeležila drugo zmago v pokalu PGT. Povprašali smo jo po vtisih z EP in komentarju šmarskega teka. »Uvrstitev na EP je tudi mene presenetila, česa takega nisem pričakovala. O nastopu na svetovnem prvenstvu (13. septembra v Italiji) še nisem resno razmišljala; proga na SP je drugačna, samo navzgor, drugače kot na EP. A pustila se bom presenetiti. Danes je bilo fajn, samo malo prevroče,« je povedala mlada šampionka, ki jo v nedeljo čaka kvalifikacijska tekma za sestavo reprezentance za SP na Krvavcu (tudi za slovenski pokal). Ani sta v cilju sledili Saša Pisk in Mihaela Tušar. Vipavka Stanka Batagelj je v Šmarjah prvič tekla na gorskem teku – in zmagala v svoji kategoriji. »Ta tek je skoraj tak kot kakšen bolj razgibani ravninski tek, ni bistveno bolj strm. Za nastop sem se odločila zaradi firbca, in če bom imela dobre noge, bom verjetno šla teč še kakšnega gorskega.« Tudi Postojnčan Robert Petrovčič, ki je med najboljšimi ravninskimi tekači, se je na gorskem teku predstavil zelo uspešno, z zmago. Med ravninci, novinci na gorskem teku, je bil še en Vipavec, Jurij Vidrih. »To sicer ni pravi gorski tek, je bolj ravninski, le par odsekov je strmih. Proga ni bistveno drugačna kot – recimo - v Hotedršici. Za nastop sem se odločil, ker se mora po dopustu spet nekaj dogajati. Na začetku sem šel počasi, potem pa sem stopnjeval tempo, a nisem tekel na polno. Vsekakor bom šel še na kakšnega gorskega,« se ni pritoževal Jurij. Najstarejši udeleženec teka je bil Istran Fabio Ivančič, letnik 1933, najmlajši pa Rok Mugoša, letnik 2006. Najštevilnejša ekipa so bili Kraški tekači, prislužili so si magnum terana. V Šmarjah smo izvedeli za nov projekt, ki se ga lotevajo Ajdovci. 21. septembra 2014 bodo pripravili prvi primorski vertikalni kilometer, iz Lokavca na Čaven. Izidi:Absolutno, moški:
Absolutno, ženske:
Zmagovalci po kategorijah:M 1989 in mlajši: Anej Likar (ŠD Nanos) M 1988-1979: Uroš Rozman (ŠD Lom) M 1978-1971: Tomaž Ferjančič M 1970-1963: Simon Strnad M 1962-1955: Robert Petrovčič (AK Pivka) M 1954 in starejši: Cveto Tavčar (ŠD Nanos) Ž 1989 in mlajše: Ana Čufer Ž 1988-1979: Saša Pisk Ž 1978-1969: Marta Švigelj (ŠD Hotedršica) Ž 1968-1959: Mihaela Tušar Ž 1958 in starejše: Rada Milič (ŠD Kraški tekači)
Tomaž Ferjančič je bil že pred startom, med ogrevanjem, dobre volje, po zmagi pa še bolj. Z leve: Cveto Tavčar, Anej Likar, Tomaž Ferjančič, Jurij Vidrih.
Stanka Batagelj (325) je na svojem prvem gorskem teku zmagala. Ob njej sta še Valentina Čufer in Ivan Sokol.
Triatlonec Aleš Suhadolnik je bil med tistimi, ki so si po teku privoščili osvežitev v bazenčku.
Larisa Jogan Žgur tokrat ni tekmovala, temveč je nastopila kot mažoretka.
Fotogalerija 1 je na povezavi: https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6043281430500607713
Fotogalerija 2 je na povezavi: https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6044377979003885281
Video je na povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=_94XjhIWIk0&feature=youtu.be
VJ |
|
|
|
|
|
16. Gorski tek na Grintovec | |
|
KAMNIK 27 07 |
Na Grintovec (9,8 km, 1959 v/m), kjer je kamniški KGT Papež v nedeljo, 27. julija 2014, šestnajstič pripravil gorski tek na mogočni Grintovec, je letos priteklo 222 tekmovalcev iz enajstih držav, medtem ko jih je bilo prijavljenih 285. Prvič so tekli Kenijci, osvojili so prvo in tretje mesto med moškimi, drugo je zasedel Nejc Kuhar, med ženskami pa je lansko zmago ponovila Mateja Kosovelj pred Ajdovko (tačas Pivčanko) Jano Bratina, največjim presenečenjem letošnjega Grintovca. Dušan Papež, oče teka na Grintovec, je ob vstopu v Zoisovo (Cojzovo) kočo na Kokrskem sedlu v soboto nekaj po 22. uri odložil bergle in nahrbtnik, se otresel vode na sebi, stopil do šanka in fantu, zadolženem za strežbo, naročil, naj pri vseh mizah zbere naročila za pijačo, sam pa popil kokto. Papež ve, kaj je pomembno pri takšni organizaciji. Prostovoljci, brez katerih teka ne bi bilo, so svoje delo pri urejanju desetkilometrske proge (rumeni trak z logotipom sponzorja Avtoličarstvo in avtokleparstvo Papež se je vil neprekinjeno od prvega do zadnjega metra proge) že opravili in bodo na tekmo počakali v koči, malo pod 2000 metri nadmorske višine, čas pa jim bo mineval v zbijanju šal, načenjanju najpomembnejših tem svetovne ureditve - in pesmih. Zadnja bo izzvenela šele ob pol petih zjutraj, le malo preden bo eden iz ekipe petdesetih krepkih Gorenjcev (in nekaj gajstnih Gorenjk) počitek prekinil z legendarnim »Ustaj, vojsko!«, znan vsem, ki so vojsko služili v JLA. Za Dušanom, ki prenaša nekaj kilogramov preveč, je bil vzpon iz doline, takoj po koncu uradne predstavitve tekmovalcev v gostilni Pri orlu, kjer bodo ti tudi prespali, in običajne pašta party. Šefa teka sta na poti ujela noč in naliv, vendar njegove hoje s pomočjo bergel nista upočasnila; Dušan tam pozna vsak kamen, tisoč višincev pa ga je dodobra ogrelo, tako da ni bilo nevarnosti prehlada. Vreme ni kazalo najbolje, vsa Slovenija je bila prekrita z oblaki in dežjem, tako da so večer pred mednarodno tekmo, na kateri bodo prvič sploh tekli tudi najboljši tekači na svetu, Kenijci, bile odprte še prav vse opcije. Odločitev, da se teče do vrha, je po posvetu s predstavniki sekcije AZS za gorski tek direktor tekme sprejel malo pred osmo zjutraj, ko je bil z berglami že na poti proti vrhu Grintovca, na drugem vertikalnem kilometru tekmovanja. Vreme je velikokrat Dušanov zaveznik, samo enkrat doslej so morali tek skrajšati in ga končati že na sedlu. V nedeljo zjutraj so oblaki sicer ovijali očaka, brez vetra ni šlo, temperatura je bila komaj nekaj stopinj nad ničlo, na zadnjih nekaj sto višincih pa se sodra od prejšnjega dne še ni uspela stopiti. O snežnih zaplatah, mimo in prek katerih so morali tekači, niti ne razpredamo. Tekma se je začela in končala natanko po predvidevanjih, kljub dvema kilometroma, nataknjenima drug na drugega, in vsem vremenskim značilnostim, ki jim takšna višinska razlika lahko botruje. Nekaj deset tekačev je po temeljito umiti progi na cilj prišlo (priteklo, prihodilo, priplezalo) v mrazu in se vrh gore sredi oblakov zavijalo v zlate folije, potem pa se je v hipu ozračje ogrelo in nekaj minut kasneje je med oblaki celo pokukalo sramežljivo sonce in osvojilo simpatije vseh obiskovalcev vrha Grintovca. Pravzaprav so tekači najbolj trpeli pri spustu v dolino – spolzka tla niso dovoljevala hitenja, tistih deset kilometrov se je zato vleklo in vleklo, ob vse višji temperaturi, ki je bila v dolini poletna, in vlažnosti. Pljuskanje po Kamniški Bistrici (nekateri so si ga privoščili) je bilo zato nadvse osvežujoče in krepilno, a če nisi umivanja opravil dovolj hitro, je mraz prinesel novo bolečino. Dušan Papež je s trakom samo zanj in najboljše tekače ograjeni cilj na višini 2558 metrov, kjer je dočakal šampione in jim čestital, zapustil pred iztekom strogo določenega limita dveh ur in pol, da je bil v dolini še pravočasno za razglasitev in razdelitev nagrad v višini 12.000 evrov. Za mednarodno plat tekmovanja pa je poskrbel šef slovenskega gorskega teka Tomo Šarf, zaslužen tudi za to, da se svetovno gorskotekaško združenje WMRA zadnja leta obrača nekoliko hitreje s časom. Zmagovalec Isaac bo s tisoč evri nagrade lep čas preživljal družino, saj s tem denarjem v Keniji menda lahko postaviš pol hiše. Rekord Novozelandca Jonathana Wyatta 1:15:43 iz leta 2006 ni bil ogrožen, za ženski rekord Čehinje Anne Pichrtove 1:31:50 iz istega leta pa tega ne bi mogli trditi, kajti na vzponih letos izredno močna Mateja Kosovelj je za to znamko zaostala le za 48 sekund. Njena zmaga, ponovila je lansko, seveda ni bila presenečenje, je pa presenečenje drugo mesto Ajdovke Jane Bratina, tako kot Mateja tudi članice ŠD Nanos. Društvo iz Podnanosa je bilo na Papeževem terenu v ženski konkurenci uspešnejše od gostiteljev, ob prvih dveh je na sedmem mestu za čast in slavo Primorske skrbela še Mihaela Tušar. In ne pozabimo na Gorenjko Valerijo Mrak, ki teče za primorsko AD Posočje, tokrat na četrtem mestu. Letošnja zmagovalka GM4O Mojca Kermavnar je bila šesta, dvanajsta pa je bila Marta Švigelj, ki se razvija v odlično gorsko tekačico. Veselila se je tudi Marta Šorli, zmagovalka med starejšimi tekačicami. Za LT je povedala: »Glede na to, da je bilo napovedano slabo vreme, nisem niti pričakovala kakšnega dobrega rezultata. Startala sem po pameti, iz ozadja, na strmini pa prehitevala, kajti strmina mi leži. To je kultna tekma, tekma ekstremov, a če se dobro počutiš, lahko greš ... Bila sem spočita, saj sem večji del pomladi počivala po operativnem posegu. Prišla sem nazaj, in morda sem zdaj celo za malenkost boljša kot prej.« Neutrudna Dolenjka Jožica Rogelj je pri 67 letih tudi letos opravila z Grintovcem, le da je nekoliko prekoračila časovno omejitev na cilju. A zdi se, da si ni pretirano belila glave; Jožica že ve, zakaj teče. Na moške stopničke sta se povzpela dva od štirih Kenijcev, med njiju se je vrinil najboljši Slovenec, Nejc Kuhar, turni smučar in udeleženec vertikalnih kilometrskih tekov v tujini. Mitja Kosovelj je bil peti, tako kot na nedavnem evropskem prvenstvu v gorskem teku, a ni bil nezadovoljen, saj je njegov trening tačas v celoti usmerjen v pripravo na SP v gorskem maratonu v ZDA (16. avgusta). Slovenijo bo zastopala tudi sestra Mateja. To bo sploh njen prvi gorski maraton in Mateja še nima predstave, kaj jo pravzaprav čaka, podobno pa velja za Mitjo, dvakratnega svetovnega prvaka. Na Grintovec sta skočila med pripravami na SP na Pokljuki, kjer dihata vsaj približno gorski zrak, kar jima bo koristilo v ZDA – tam bodo namreč tekli na višini med 2000 in 4000 metri. Bo pa nastop na Grintovcu koristil tudi njunim točkam v konkurenci svetovnega gorskotekaškega pokala, kjer Mateja brani lansko skupno zmago. V dolini pod Grintovcem je LT opravilo video pogovor z Matejo in Mitjem na temo SP v Manitou Springsu. Šampion primorskih gorskih tekov, tekaški boem Simon Alič, je bil osmi in je z lahkoto odnesel zlato v svoji starostni kategoriji, za LT pa je komentiral: »V moji kategoriji ni bilo prehude konkurence, tako kot v absolutni. Glede na lani – vročina mi ne prija – je bilo letos kar v redu, čeprav mi malo manjka težjih tekov, tistih nad eno uro. Tako mi je na koncu malo zmanjkovalo moči, do Kokrskega sedla pa mi je šlo kar v redu.« Simona na zadnjih tekmah PGT ni bilo, ker je začasno presedlal na kolo (»ne morem biti povsod«), napoveduje pa, da ga dolgo ne bomo pogrešali. S svojima dosežkoma sta bila zadovoljna novopečeni član Rok Bratina in dve leti starejši Jure Šuligoj, na 12. in 15. mestu, Istrana Danijel Vinčec in Mitja Volčanšek pa sta na 23. in 37. mestu ugotavljala, da bo za višja mesta treba trenirati na kakšnem višjem hribu, kot je Slavnik ... Mladi tekači so na krajši progi tekli za državno prvenstvo, disciplina navzgor. Skoraj vse medalje so pobrali člani KGT Papež, Bovčanka Tanja Žgajnar je osvojila srebro, Postojnčan Jaka Grže pa bron.
Izidi:Moški:
Ženske:
Najhitrejša na v oblake zavitem Grintovcu: Isaac Toroitich Kosgei in Nejc Kuhar.
Mateja Kosovelj je obranila lansko zmago in postavila osebni rekord na tem teku. Za njo je Dušan Papež, alfa in omega teka na Grintovec.
Več informacij je na spletni strani KGT Papež: http://www.kgtpapez.si/index.php?page=grintovec
Fotogalerija 1 je na povezavi: https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6041137397404203729
Fotogalerija 2 je na povezavi: https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6041471215789401233
Video je na povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=QipyVmQQ078&list=UUNODlmITbBVsH1IY-o56dQw
Video posnetek pogovora z Matejo in Mitjo Kosoveljem o pripravah na SP v gorskem maratonu je na povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=paMaL2Ottb0&feature=youtu.be
VJ |
|
|
|
|
|
8. Gorski tek na Bevkov vrh | |
|
GORENJE JAZNE 20 07 |
Enajsti tek iz serije PGT (všteli smo tudi 1. Tek na Sabotin, ki je bil izven tekmovalne konkurence) so pripravili člani Društva za oživitev podeželja Jazne v nedeljo, 20. julija 2014. Teklo je 92 tekačev, med njimi je bilo sedem otrok, zmagala pa sta Jošt Lapajne in Mihaela Tušar, ki sta vpisala svoji prvi zmagi v seriji PGT 2014. Vročina na višinah med 650 in 1051 metri nad morjem, med startom v Gorenjih Jaznah in Bevkovim vrhom, se je sicer trudila, a se jo je dalo prenašati. Udeležence teka, ki so morali pokazati kar nekaj zbranosti v vožnji po mestoma vrtoglavih cestnih odsekih vzpona do Jazen, sta nagradila izreden razgled in prijaznost organizatorjev. Ti so tek izpeljali kot odlični gostitelji, ponudili so kavo, domače slaščice, sezonsko sadje in še kaj, ob tem pa še delili praktične nagrade. Medalje in pokali so bili narejeni posebej za to priložnost, z vsakim od teh izvirnih priznanj so njihovi prejemniki na razne konce Slovenije (in Italije) odnesli koščke Jazen. Za mladega reprezentanta v gorskem teku Jošta Lapajneta, na nedavnem evropskem prvenstvu v Franciji je v svojem premiernem mednarodnem nastopu med člani zasedel 38. mesto, je bil nastop na tako rekoč domačem terenu (doma je na Ledinskem Razpotju, med Spodnjo Idrijo in Žiremi) tako rekoč obvezen. Še zlasti zato, ker je na lani spremenjeni progi postavil prvi rekord. Letos ga je popravil, bolje od njegove lanske znamke pa je tekel tudi Nejc Lokar, sicer bolj ravninski tekač, ki pa se zadnje čase uspešno spopada tudi s strminami. Nekaj manj kot šestkilometrska proga s približno 400 višinskimi metri je v drugi polovici »tekaška«, tako da je Nejc uspešno sledil Joštu. Tretji je bil Rok Bratina, specialist za strmine, katerih je bilo zanj v Jaznah premalo, bo pa zato bolj zadovoljen prihodnjo nedeljo, ko bo tekel na Grintovec. Jošt je za LT povedal, da je s svojim nastopom na EP zadovoljen, zaradi njega je tudi njegova forma višja, tako da rekord ni presenečenje. Zadovoljen pa je bil tudi Nejc, saj je v nogah še čutil napore sobotnega treninga, tako da je bil doseženi čas kar nekoliko presenetljiv - in morda govori o še neodkritih potencialih tega tekača v gorskem teku. Med ženskami je Mihaela Tušar pobrala svojo prvi letošnji lovor v PGT in bila na cilju, sicer utrujena, odlično razpoložena: »Bilo je težko, tek je bil hiter, takšni pa mi ne ustrezajo.« Triatlonka Klementina Lemut ji je sledila s polminutno zamudo in absolutno srebro komentirala: »Uživam, super je!« Prvič se je na stopničke v absolutni konkurenci zavihtela Marta Švigelj. Za razliko od večine tekov, ki se jih udeležuje, je tokrat tekla na polno, dala si je duška po zoprni poškodbi, ki ji je preprečila nastop na GM4O. Podobno kor pri Nejcu se zdi, da tudi Marta še ne ve, kaj vse zmore v strmini. Domačinka Saša Pisk je bila tokrat manj zadovoljna kot pred dnevi na Bledu, ko je zmagala na Nočni 10ki. »Nisem se najbolj izkazala, šla sem slabše kot lani. Vročina mi ne ustreza, danes me je kar namučila. Všeč so mi razgibani tereni, na ravnini mi letos gre, ko primerjam čase gorskih tekov, pa vidim, da mi ti gredo bolj slabo. Ne vem, kje so razlogi, morda bom morala v grič več trenirati.« Goričan Giorgio Turel (spomnili se ga boste iz Kopačnice, kjer je start zamudil za deset minut) je tokrat s seboj pripeljal še skupino kolegov z italijanskega konca Goriške. To je bil njegov najboljši nastop doslej, absolutno je bil deseti, v kategoriji pa je osvojil srebro. »Upam, da bom znotraj kategorije do konca sezone še napredoval. Tako kot sem jaz za te teke izvedel od tekaških kolegov, zdaj med prijatelji te informacije širim naprej, od ust do ust. Tukaj nas je pet, in vsi smo zelo zadovoljni, kajti ti kraji so čudoviti, tekme pa zelo dobro organizirane. Za razliko od naših tekov tukaj ni birokracije in stvari, ki služijo samo za pobiranje denarja od tekačev, na primer zdravniška spričevala in podobno. V Italiji je to postal biznis. To je lepa priložnost za spoznavanje Slovenije; sam občasno prihajam k vam tudi s kolesom.« Teklo je tudi sedem otrok. Naj omenimo obetavni nastop domačina Vineta Piriha med starejšimi dečki, ki je končal osemletko in že razmišlja, kako bi se preizkusil v konkurenci starejših tekačev. Sara Furlan in Natan Maj Poženel sta zmagama v Ponikvah dodala še zmagi v Jaznah. Izidi:Absolutno, moški:
Absolutno, ženske:
Zmagovalci po kategorijah:M 1988 in mlajši: Jošt Lapajne M 1987-1978: Nejc Lokar M 1977-1970: Borut Malavašič (ŠD Nanos) M 1969-1962: Simon Strnad (KD Brda) M 1961-1954: Tomaž Devetak (GMG Gorica) M 1953 in starejši: Cveto Tavčar (ŠD Nanos) Ž 1987-1978: Klementina Lemut Ž 1977-1968: Marta Švigelj Ž 1968-1959: Mihaela Tušar Ž 1957 in starejše: Rada Milič (ŠD Kraški tekači) Mlajši dečki: Natan Maj Poženel (AD Posočje) Starejši dečki: Vine Pirih (AD Posočje) Mlajše deklice: Sara Furlan (ŠD Nanos) Starejše deklice: Maja Kogoj (Cerkno)
Vsi izidi so na povezavi: http://www.primorskigorskiteki.si/index.php/rezultati-2014
Tako Jošt Lapajne (levo) kot Nejc Lokar sta bila hitrejša od lanskega rekorda proge.
Najhitrejše ženske: Klementina Lemut, Mihaela Tušar, Marta Švigelj.
Marta Švigelj je prvič stopila na stopničke v absolutni konkurenci.
Rok Bratina je bil tretji, v nedeljo pa ga čaka Grintovec, ki naj bi mu zaradi strmine bolj ustrezal kot Bevkov vrh. Desno v ospredju je Borut Malavašič, tokrat peti.
Tea Bajc se spozna na gobe. Kolegom tekačem je zatrjevala, da jih je nabrala na poti navzdol, ne med tekmo. Bo kar držalo, tudi zato, ker ni nosila startne številke ...
Najhitrejši med Italijani je bil Giorgio Turel. Za razliko od Kopačnice je bil tokrat pravočasno na startu.
Fotogalerija 1 (avtorja Katja Furlan in VJ) je na povezavi: https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6038469658226964145?banner=pwa
Fotogalerija 2 je na povezavi: https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6039220321270761041
Video je na povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=DkSk4TxDzf8&feature=youtu.be
VJ |
|
|
|
|
|
Po Šentviški planoti | |
|
PONIKVE 06 07 |
Sedmega teka po Šentviški planoti se je udeležilo 65 tekačev. Med ženskami je bila na 8,8 kilometra dolgi progi s 450 višinskimi metri najhitrejša mladinka Ana Čufer, v moški konkurenci pa je zmagal Simon – vendar ne Alič, temveč Strnad, tudi odličen kolesar. Ani sta sledili Mihaela Tušar in Urša Trobec, Simonu pa najboljši domačin Jure Šuligoj (uganili ste, tudi on je včasih skakal na smučeh) in Borut Malavašič. Naslednji tek iz serije PGT bo 8. Gorski tek na Bevkov vrh 20. julija 2014 v Jaznah (razpis je že objavljen).
Izidi:Absolutno, moški:
Absolutno, ženske:
Zmagovalci po kategorijah:MA 1989 in mlajši: Jure Šuligoj MB 1988-1979: Peter Žagar (ŠD Bes) MC 1978-1971: Borut Malavašič MD 1970-1963: Simon Strnad ME 1962-1955: Tomaž Devetak MF 1954 in starejši: Cveto Tavčar (ŠD Nanos) ŽG 1989 in mlajše: Ana Čufer (KGT Papež) ŽH 1988-1979: Barbara Krištofič (ŠRD Ponikve) ŽI 1978-1969: Graziella Rizza ŽJ 1968-1959: Mihaela Tušar ŽK 1958 in starejše: Rada Milič (ŠD Kraški tekači) Mlajši dečki: Natan Maj Poženel Starejši dečki: Sašo Zorč (TD Bovec) Mlajše deklice: Sara Furlan (ŠD Nanos)
Jure Šuligoj je na domačem terenu zasedel drugo mesto absolutno.
Ana Čufer z nasmehom premaguje zadnji del proge.
Izkazala sta se Gorenjca Cveto Tavčar in Janez Cankar (desno), ki gorskotekaške proge pogumno premaguje kljub močno okrnjenemu vidu.
Barbara Krištofič in Matej Miklavčič sta očitno v teku uživala.
Tudi Tanja Mojzer se je na šentviški planoti prijetno počutila.
Fotogalerija je na povezavi: https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6034574290669116977
VJ |
|
|
|
|
|
12. Dobravski tek | |
|
DOBRAVLJE 29 06 |
Primorski pokalni teki so poleti razporejeni bolj na redko. Tik pred glavnimi počitnicami so trinajstega v letošnji sezoni pripravili v Dobravljah pri Ajdovščini, v juliju jih ne bo, naslednji bo na sporedu 23. avgusta v Sežani (mimogrede, razpis organizatorja, ŠD Kraški tekači, je že objavljen). V Dobravljah pri Ajdovščini je teklo 217 tekačev, 106 mladih in 111 odraslih. Pri slednjih sta na dobrih devet kilometrov dolgi progi zmagala sestra in brat Petra in Marko Tratnik, sicer pa je ta tek že dal kar nekaj odgovorov o zmagovalcih sezone, tako med mladino kot odraslimi. Med šolarji je bilo daleč najuspešnejše AD Posočje iz Tolmina s sedmimi zmagami, ki vodi tudi v skupni razvrstitvi ekip (s 5916 točkami, sledita pa presenetljivo ŠD Hotedršica s 3901 in AK Pivka z 2804 točkami). Med deklicami je iztek sezone še neznan v letnikih 2007 in mlajše, 2006, 2004, 2003, 2002, 2001 (dekleta bodo imela težave že z doseganjem minimalnega števila nastopov), 2000 (Tanja Žgajnar sicer ima že štiri zmage, a za zagotovitev prvega mesta potrebuje še en nastop), 1999. Pokala konec leta se lahko že vesli Lia Domevšček (2005). Med fanti so odprte še štiri kategorije, v ostalih pa je že jasno, kdo bo zmagovalec. V letniku 2007 in mlajši je zmagal Mark Žgur, v letniku 2006 se z vsemi šestimi zmagami veseli Rok Kopatin in v letniku 2004 njegov enako uspešni brat Jan Franc. V letniku 2003 bo zmagal Andrej Skočir, v letniku 2002 pa Tobi Gabršček. V letniku 2001 je zmagi s štirimi dobljenimi teki najbliže Sašo Zorč, v letniku 2000 s tremi zmagami Denis Pašič, v letniku 1999 pa Jernej Jevšček za zmago potrebuje samo še en nastop. Med odraslimi v absolutni konkurenci vodi Marko Tratnik, vendar ima Jernej Šemrov še nekaj možnosti za končno zmago. Pri ženskah je Petra Tratnik v Dobravljah zaokrožila niz osmih zmag in brez poraza osvojila naslov. Jasno je že tudi, da bo druga Sergeja Lipušček, za tretje mesto pa konkurirata Kristina Bele in Jerica Sardoč. Poglejmo še odrasle kategorije. V najvišji med ženskami je Vilma Brešan že zmagovalka, za drugo mesto pa se borita Tea Bajc in Stanka Batagelj. Med ženskami 45-54 je Sergeja Lipušček zbrala vseh letošnjih devet zmag, boj za drugo mesto pa bijeta Greti Gabršček in Tea Obrč. V kategoriji 35-44 imata po štiri zmage Kristina Bele in Jerica Sardoč, boj je še neodločen. Petra Tratnik je premočna zmagovalka kategorije 25-34, v konkurenci najmlajših do 24 let pa sta v boju za vrh Manca Kerkoč in Urša Kosič. V najstarejši moški kategoriji 70 in starejši imata po pet zmag Vladimir Savić in Lucijan Lipušček, prvi je papirnati favorit. V naslednjih štirih kategorijah (65-69, 60-64, 55-59, 50-54) so prva mesta že oddana Borisu Žigonu (vseh 8 zmag), Cvetu Tavčarju (7), Miranu Kavsu (7) in Klavdiju Torkarju (vseh 8). V kategoriji 45-49 je Simon Strnad v Dobravljah z zmago dokazal, da ni samo odličen gorski, temveč tudi ravninski tekač, sicer pa boj za končno zmago bijeta Andrej Kutin in Ivan Sokol s šestimi oziroma štirimi zmagami. Na čelu kategorije 40-44 je s šestimi zmagami Ervin Furlan, do konca pa ga Borut Malavašič še lahko prehiti. Mitja Curk ima v kategoriji 35-39 že šest zmag, a bo moral vpisati še kakšen nastop. V kategoriji 30-34 je kar šest letošnjih zmagovalcev, izid pa je povsem negotov. Kategorija 25-29 že ima zmagovalca, Marko Tratnik je zbral sedem zmag, kategorija najmlajših do 24 let pa še ne, kajti Jernej Šemrov sicer ima sedem zmag, a trenutno še vodi Anej Likar in Jernej teoretično še lahko ostane brez končne zmage.
Izidi:Absolutno, moški:
Absolutno, ženske:
Zmagovalci po kategorijah:Ž +55: Vilma Brešan (ŠD DURS) Ž 45-54: Sergeja Lipušček Ž 35-44: Kristina Bele Ž 25-34: Petra Tratnik Ž -24: Niki Kmetec (AK Koper) M +70: Vladimir Savić (AK Pivka) M 65-69: Boris Žigon (DLT Filipides) M 60-64: Cveto Tavčar (ŠD Nanos) M 55-59: Miran Kavs (ŠD Kraški tekači) M 50-54: Klavdij Torkar (ŠD Nanos) M 45-49: Simon Strnad (KD Brda) M 40-44: Tomaž Ferjančič (ŠD Nanos) M 35-39: Mitja Curk (ŠD Nanos) M 30-34: Sebastjan Puš M 25-29: Marko Tratnik M -24: Jernej Šemrov (ŠD Hotedršica) Zmagovalci tekov mladine po kategorijah:Deklice 2007 in mlajše: Evita Ivančič (TK Kobarid) Deklice 2006: Ajda Sovdat (AD Posočje) Deklice 2005: Lia Domevšček (TK Kobarid) Deklice 2004: Žana Sovdat (AD Posočje) Deklice 2003: Lara Likar (OŠ Dobravlje) Deklice 2002: Pia Gerbec (AD Posočje) Deklice 1999: Katja Rutar (AD Posočje) Dečki 2007 in mlajši: Izak Ziliani (AD Posočje) Dečki 2006: Rok Kopatin (ŠD Nanos) Dečki 2005: Tomi Bajc (AK Sevnica) Dečki 2004: Jan Franc Kopatin (ŠD Nanos) Dečki 2003: Andrej Skočir (AD Posočje) Dečki 2002: Tobi Gabršček (TD Bovec) Dečki 2001: Sašo Zorč (TD Bovec) Dečki 2000: Denis Pašič (AK Pivka) Dečki 1999: Vine Pirih (AD Posočje)
Med mladimi tekači se je posebej izkazala Nena Kalanj iz Kobarida (v ospredju, v rdeči majici). Tekla je z vrstnicami in na teku odraslih ter osvojila dve bronasti medalji.
Gledalci so ob progi spodbujali tekače.
Najverjetneje bo tudi Marko Tratnik na koncu sezone domov odnesel pokal absolutnega zmagovalca, tako kot njegova sestra Petra.
Šampionka Lucija Krkoč (levo) je v Dobravlje prišla pozdravit kolegice in kolege. Družbo ji dela Jerica Sardoč.
Fotogalerija je na povezavi: https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6034530031230942577
VJ |
|
|
|
|
|
Lavaredo Ultra Trail | |
|
CORTINA D' AMPEZZO 27 06 |
Cortina d' Ampezzo, znana tudi kot Biser Dolomitov, je konec zadnjega tedna v juniju (27. - 29. 6.) gostila osmo izvedbo gorskega ultramaratona Lavaredo Ultra Trail (LUT). Maraton je dolg 119 kilometrov ter ima več kot 5800 metrov vzponov in prav toliko spustov, tekmovalci pa si lahko od blizu ogledajo nekatere najlepše kotičke Dolomitov, kot so Tofane, Cinque Torri, Averau ... Tekma je dobila ime po znamenitih vršacih Tre Cine (Tre Cime di Lavaredo), ki jih trasa obkroži, od letošnjega leta pa je vključena tudi v t.i. Ultra Trail World Tour, kar predstavlja nekakšno ligo prvakov gorskih ultra preizkušenj. Zato ne čudi, da je bilo med več kot 800 prijavljenimi tekmovalci precej težkokategornikov, med njimi pa je prav gotovo izstopal že skoraj legendarni Tony »Tarzan« Krupicka iz ZDA. Tekme se je udeležil ducat Slovencev, med njimi tudi moja malenkost. Zaradi ne najbolj obetavne vremenske napovedi nas je bila večina nekoliko zaskrbljena nad potekom, saj je bil start predviden v petek ob 23. uri, na progi pa je bilo predvidenih več vzponov nad 2000 metrov nadmorske višine (najviše okoli 2400). Evforija je v zadnjih minutah pred startom naraščala, a sem kljub temu v prvih kilometrih ohranil mirno kri in v svojem tempu opravil s prvimi kilometri iz centra Cortine. Še pred prvim pravim vzponom srečam Tonija Venclja, veterana puščavskega Marathon des Sables, s katerim sem se pošalil, češ da tečemo samo po asfaltu. No, v tistem trenutku smo zavili na prvo planinsko pot in dejansko smo potem večino trase uživali v odličnih planinskih stezah, gozdnih poteh in makadamu; asfalta je bilo le za vzorec. Prvi vzpon je bil še kar tekaški in je minil skoraj prehitro, sledil je spust, kjer pa sem zaradi teme in spolzkega terena nekoliko kolebal in spustil predse precej tekačev. Do prve okrepčevalnice na 18. kilometru sem kljub temu prišel v malenkost več kot dveh urah. Skoraj prehitro. Pohvaliti moram tako prijaznost prostovoljcev kot ponudbo okrepčevalnic, saj je bilo na voljo skoraj vse, od vode do izotonikov, čaja, kokakole, sadja, sladkorja, piškotov, sira in drugih prigrizkov. Da se bo hiter začetni tempo poznal v nadaljevanju, je postalo jasno tudi ob zahtevnosti terena. Izmenjavali so se skoraj povsem ravninski deli, ki jih je bilo treba preteči, in zelo strmi vzponi. Dodatno težavo je povzročal zaradi taljenja snega v visokogorju povsem razmočen in zato tudi izredno spolzek teren. Ta mi je povzročal preglavice zlasti na poti proti jezeru Misurina na 42. kilometru, kjer sem se na skoraj ravninski gozdni trasi preprosto odločil hoditi. Po Misurini je sledil izredno zahteven vzpon do planinske koče pod Tre Cine – Rifugio Auronzo na 49. kilometru. Tam je bila okrepčevalnica v sami koči, v njej pa so poskrbeli tudi za konkretnejše obroke. Tekmovalci smo lahko prevzeli tudi garderobo. K sreči se nas je vreme usmililo in preoblačenje ni bilo potrebno, zato sem brez daljšega postajanja nadaljevali. Na pot, ki obkroži Tre Cine, sem prišel po sončnem vzhodu, zato sem si lahko privoščil nekaj malega fotografiranja. Na tem delu trase so se organizatorji ponovno izkazali, saj so samo za nas tekače pripravili prehode med tudi do dva metra visokimi snežnimi sloji. Sledil je precej dolg in v prvem delu tudi tehnično zahteven spust do jezera Landro. Tam sem srečal Boga Trontlja, ki je bil tokrat samo v vlogi navijača. Povedal mi je, da Toni Vencelj ni več daleč pred mano; menda ima težave. Čakal me je najbolj dolgočasen del poti, sedem ali osem kilometrov dolga ravnica. Pred okrepčevalnico Cima Banche na 66. kilometru sem dohitel Tonija. Ni bil poškodovan, vendar organizem ni hotel sodelovati. Razmišljal je celo o odstopu. Žal ultrateki tudi najboljšim in najbolj izkušenim lahko servirajo nepričakovane težave. Po nekaj medsebojnih besed spodbude sem šel naprej. Še en vzpon, še en spust, pa sem bil že na treh četrtinah poti. V zgornjem delu doline Travenazes me je čakala pustolovščina. Zaradi padavin in snega je običajno verjetno čisto nebogljen visokogorski potoček postal težko prehodna deroča ledenomrzla reka, ki jo bo treba prečkati več kot enkrat. Prvič izgubljam čas s sezuvanjem, a kmalu ugotovim, da ni bistvene razlike, če stopim v vodo kar v supergah. Končno sledi spet spust, ki se vmes večkrat dvigne, pot pa nas pelje mimo ruševin fronte iz prve svetovne vojne. Tam se tekmovalci na 119-kilometrski razdalji že dodobra pomešamo s »kratkaši« na slabih 50 kilometrov dolgem Cortina Trailu. Pred 100. kilometrom sledi še zadnji težak vzpon do koče Averau na 2413 metrih, pa prelaz Giau. Kljub nekaj prebavnim težavam po poti sem zdaj že prepričan, da bom prišel do cilja, in to v zelo solidnem času. Pot se sicer še precej vleče, vmes je še nekaj krajših vzponov, prečkati je treba tudi nerodna snežišča, v zadnjih desetih kilometrih pa tudi povsem zdelano planinsko stezo, kjer je večina tekačev po mojem vsaj enkrat pristala na zadnji plati. Ko se bližam Cortini, me ne skrbijo več morebitne krize, zadnje kilometre pretečem brez težav in zadnjih nekaj sto metrov celo šprintam. Končni čas je 17 ur in 43 minut. Ob bodrenju gledalcev in voditelju z mikrofonom, ki pove moje ime, seveda ne bi mogel biti bolj zadovoljen! Moj rezultat je zadostoval za absolutno 68. mesto. Zmaga je pričakovano romala v ZDA, saj je med moškimi zmagal Krupicka v 12 urah in 42 minutah, med ženskami pa Rory Bosio, prav tako iz ZDA, v 14 urah in 29 minutah. Toniju Venclju so se moči povrnile, ko je Katji Kegl pomagal do odličnega devetega mesta med ženskami s časom 18 ur 54 minut. Omeniti velja tudi absolutno peto mesto Aljoše Smolnikarja na Cortina Trailu. Sicer pa čestitke vsem Slovencem, ki so opravili z obema preizkušnjama. Dolomiti so res krasni, doživeti jih na takšen način pa je neprecenljivo.
Pogled na Cortina d' Ampezzo.
Del trase med zavetiščema Auronzo in Locatelli.
Slovite Tre Cine, trije vrhovi, ki so ena od zaščitnih znamk Dolomitov.
Mitja pri jezeru Landro (foto: Bogo Trontelj). Mitja Volčanšek |
|
|
|
|
|
6. Gorski tek na Malo goro | |
|
KAMNJE 25 06 |
Na rojstni dan slovenske države se je že šestič ponudila priložnost, da se v pokalu primorskih gorskih tekov (PGT) tekači pomerijo na zahtevnem teku na Malo goro. Ob odsotnosti Simona Aliča (zmagal je na vseh dosedanjih petih tekih) je na planoto pod Čavnom najhitreje pritekel Klemen Triler, med ženskami pa je po nekaj tekmah premora v pokalu PGT zmagala Jana Bratina. Jana je 800 višinskih metrov na 4,9 km dolgi progi pretekla v 44 minutah, Klemen pa je za progo potreboval nekaj manj kot 36 minut in pol. Za malo manjšo udeležbo (teklo je 47 moških in 19 žensk) je bila najverjetneje kriva slabša vremenska napoved, a je bilo vreme do tekačev vendarle dokaj prizanesljivo, svoje pa je prispevala tudi naporna tekma GM4O v soboto. Deževati je namreč pričelo šele takrat, ko je bila večina tekmovalcev že v cilju, v vedno lepo urejenem in založenem prireditvenem prostoru. Med redkimi dodobra premočenimi izjemami je bila najmlajša tekmovalka Larisa Jogan Žgur (letnik 2008) z mamo Nevo, ki jo je spremljala. Tekmovalce je bolj kot mokra proga motila sopara. Zmagovalec Klemen Triler je bil na Mali gori šestič. V cilju je na vprašanje, kako je videl tekmo, odgovoril: »Z izrednim veseljem prihajam na to tekmo, na kateri sem bil do sedaj še vsakokrat. V tem terminu je tudi nekaj drugih tekem (denimo Vršič), ampak raje pridem sem, kjer sta mi proga in njena konfiguracija všeč, organizacija tekme pa je tudi tokrat bila odlična. Pogrešam le Simona, ki se je tokrat izneveril tradiciji. Na progi sem imel za seboj resnega tekmeca, ki mi je za ovratnik dihal vse do cilja.« Drugo mesto je zasedel Nejc Lokar, ki svojo hitrost kaže predvsem v ravninskih tekih, a je že večkrat dokazal, da mu niti klanec ne dela težav. »Sem kar zadovoljen s tempom. O napadu na prvo mesto bi verjetno moral razmišljati že malce prej, ampak tudi to je super rezultat, saj sem še včeraj opravil malce težji trening.« Pri ženskah je drugo mesto, za aktualno prvakinjo PGT Jano Bratina, zasedla Mihaela Tušar, tretja pa je bila Ana Čufer. Po težji poškodbi, ki jo je staknil spomladi, se je na klance uspešno vrnil Danijel Vinčec. Zasedel je tretje mesto in bil zadovoljen tudi zaradi ovojnice, ki jo je prejel. »Po dolgem času denarna nagrada,« je z nasmeškom komentiral razglasitev izidov. Omeniti velja tudi povratek Andreja Lindiča, ki se je prav tako vrnil po poškodbi; dosegel je 13. čas. Posebno pohvalo si zasluži deseterica tekačev in tekačic, ki so štiri dni pred Malo goro pretekli najtežjo gorskotekaško preizkušnjo v Sloveniji, Gorski maraton štirih občin v Baški grapi. Med temi je zagotovo treba izpostaviti neutrudnega Alberta; v cilj je prišel le pol ure za zmagovalcem. Razglasitev je potekala v sončnem vremenu, prvi trije med moškimi in ženskami so v dolino ponovno odnesli izvirne pokale iz kovanega železa in kamna. Organizator si ponovno zasluži odlično oceno za izpeljavo tekme. Naslednja tekma v pokalu PGT bo tek po šentviški planoti 6. julija.
Izidi:Absolutno, moški:
Absolutno, ženske:
Zmagovalci po kategorijah:MA 1989 in mlajši: Luka Mihelič (KGT Papež) MB 1988-1979: Nejc Lokar MC 1978-1971: Klemen Triler MD 1970-1963: Simon Strnad (KD Brda) ME 1962-1955: Stanko Čufer (PGT) MF 1954 in starejši: Boris Žigon (DLT Filipides) ŽG 1989 in mlajše: Ana Čufer (TD Burja Vipava) ŽH 1988-1979: Jana Bratina ŽI 1978-1969: Darja Jejčič (TD Burja Vipava) ŽJ 1968-1959: Mihaela Tušar ŽK 1958 in starejše: Rada Milič (ŠD Kraški tekači)
Vsi izidi so na povezavi: http://www.primorskigorskiteki.si/index.php/rezultati-2014
Tako je v cilj pritekel Klemen Triler.
Zadnji sta, v močnem dežju, cilj dosegli Neva Jogan Žgur in njena hčerka Larisa, letnik 2008.
Najhitrejši na Mali gori: Nejc Lokar, Klemen Triler, Danijel Vinčec.
Najhitrejša dekleta: Mihaela Tušar, Jana Bratina, Ana Čufer. Mihaela in Ana sta bila med najboljšimi tudi na maratonu v Podbrdu.
Fotogalerija 1 na povezavi: https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6028891899578653249
Fotogalerija 2 je na povezavi: https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6029648244750843137
Video je na povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=mJwo4T9PZ6A&feature=youtu.be
Matej Kolenc |
|
|
|
|
|
Rekord GM4O podčrtan s črnim | |
|
PODBRDO 21 06 |
Na 13. Gorskem maratonu štirih občin, najzahtevnejši tekaški preizkušnji v državi, je v soboto, 21. junija 2014, startalo 299 gorskih maratoncev, na cilj pa jih je prišlo 283. Padla sta oba (lanska) rekorda, zmagala sta zdravnica Mojca Kermavnar, doma iz Logatca, in etiopski vojak Azerya Teklay, prvi črnopolti tekač, ki je kdaj nastopil v Podbrdu. Lanski rekord je sklestil za 14 minut. Trinajsti GM4O (dejansko 12., saj tistega, ki ga označujejo z zaporedno številko 8, leta 2009 zaradi izredno slabega vremena ni bilo; tekači, ki so prišli v Podbrdo oz. na Petrovo Brdo, so se domov vrnili z majicami št. 8, a neopravljenega »posla«) je bil še za odtenek bolj tekoč kot prejšnje izvedbe, dodelan, a še vedno poln zagnanosti in navdušenja, ki je v ponos Baški grapi in občudovanje gorskotekaškega sveta. Zaslužil si je visoko oceno šefa slovenskega gorskega teka Toma Šarfa in potrdil upravičenost ponovne kandidature za izvedbo svetovnega prvenstva leta 2017 (za kar ima precej možnosti). Oče GM4O Jožko Dakskobler in njegova desna roka Klavdija Lešnik sta tekaško kolono ob burnem pozdravljanju in navijanju povedla do letečega starta. Za razliko od lani, ko je bilo zelo vroče, je bila tokrat temperatura blizu idealni, edino dež, ki je dan prej spral progo, tekačem ni naredil usluge – na nekaterih mestih je kar dobro drselo. V celoti vzeto pa so bile razmere primerne za doseganje dobrih časov. Na lani spremenjeni progi (letošnje čase torej primerjamo z lanskimi, s prejšnjimi pa niso primerljivi) je rekord Marjana Zupančiča 4:17:25 podrl sam Marjan, ob njem pa še trije tekači, rekord Mihaele Tušar 5:02:25 pa Mihaela in zmagovalka Mojca, ki je kazalce ustavila pod petimi urami. Žarometi so bili tokrat usmerjeni na Eritrejca Azeryo, za katerega je Slovenija druga domovina. Na krajši turneji po Evropi je pred tednom dni v Franciji lanski zmagovalec svetovnega pokala WMRA nastopil na drugem teku tega pokala, bil je drugi in si trenutno deli tretje mesto. Pred odhodom domov je bil še gost Baške grape, konec julija pa se bo vrnil za nastop na Grintovcu. Azerya je dobro znan slovenski gorskotekaški javnosti (poglej si katerega od člankov na LT, ki govorijo o njem), trikrat je bil svetovni podprvak. Njegov po pričakovanjih najtežji domači nasprotnik naj bi bil predvsem petkratni gospodar maratona Marjan Zupančič, zasukalo pa se je nekoliko drugače. Azerya je sicer zmagal, a z manjšo prednostjo, kot je nekaj časa kazalo. Takoj je potegnil in vso progo pretekel v solo nastopu. Na prvem od dveh vrhuncev, sedlu Čez Suho, je imel že deset minut prednosti, konec prvega polčasa, v Hudajužni, na najnižji točki maratona, pa celo 14. Afričan je kar letel in navduševal gledalce z lahkotnostjo teka. Toda vzpon proti vrhu Porezna je bil tudi zanj trd oreh. »Proga mi je všeč, verjetno bom sem še prišel, dejstvo pa je, da sem bilo v drugem delu utrujen. 29. kilometer sem prehodil, nisem uspel teči.« Pojasnilo, kako se je 14 minut prednosti stopilo na dve minuti, je naslednje. Azerya je vajen vse proge preteči, strmina Durnika pa je načela tudi takšnega šampiona. Hoje ni vajen in sledili so krči v prsnem košu, s tem pa padec tempa. Za njim so se podili zmagovalec Banka Koper 1. Istrskega maratona Aleš Žontar, še lanski mladinec Rok Bratina, domači favorit Martin Štendler – Tinko in Marjan Zupančič. Slednji je imel v dneh pred nastopom zdravstvene težave in je bil že na tem, da proda startno številko (saj je vendar Gorenjc!), a se je vendarle odločil, da starta. Državni prvak je postal Aleš, Rok je osvojil srebro, bron pa je po vseh težavah zadovoljil Marjana, ki kljub letom ugotavlja, da je še vedno v igri za zmago na tem prestižnem tekmovanju. Med dekleti je presenetila Mojca Kermavnar, mlada zdravnica (letnik 1985), ki si niti v sanjah ni predstavljala, da bi lahko zmagala. »Tu sem prvič. Proga mi je zelo všeč, čeprav je naporna, vendar me ni izčrpala. Tečem za sprostitev, in pri tem bo tudi ostalo.« Mihaela se je veselila drugega mesta in nadaljevanja izredne serije. Od leta 2006, ko je v Podbrdu nastopila prvič, se je vsakokrat uvrstila med tri najboljše Slovenke. In je ena od treh dam, ki so po dvakrat zmagale (še Vanja Krapež in Valerija Mrak). »Bila sem za dve minuti hitrejša kot lani, pa se pri tem sploh nisem mučila,« je povedala. Tretje mesto Ljubljančanke Sare Jaklič je bilo prijetno presenečenje, saj ima Sara samo 21 let. A je bil to že njen tretji nastop na GM4O, najuspešnejši, po 11. mestu predlani in odstopu lani. Še tri leta mlajša od Sare je Ana Čufer, mladinka, ki je gorski maraton pretekla, še preden se je lotila klasičnega maratona (»ja, to res ne štima«). Z za to starost neobičajno zrelostjo, pa z obilo radovednosti, se je podala na progo s precejšnjo rezervo v tempu - in končala na absolutno šestem mestu. »Brat David je nekega dne rekel, da greva na ta maraton, pa sem rekla: prav. Res bi morala biti bolj pripravljena, zato pa sem šla na progo bolj netekmovalno. Šla sem, da pridem naokoli, pričakovala sem čas okrog šest ur, končala pa sem v času 5:22:52. Proga mi je všeč, na njej doživiš marsikaj, od krize do lepih trenutkov ... Zdaj razmišljam, da bi lahko ravninski maraton tekla že letos v Ljubljani. Mogoče. Bom šla prvič in prav tako z rezervo; tako mi najbolj ustreza, potem ne morem biti razočarana,« je mlada Dobravka povedala za LT. Previdno je začel tudi Koprčan Luka Mezek. Prav na koncu tekaške kolone, potem pa se je z enakomernim tempom prebijal navzgor. Vendar njegov cilj niso kdovekakšni časi, za letos si je zastavil zgolj nalogo, da odteče štiri maratone. »Zgolj« seveda ni pravi izraz za nekoga, ki do letos s tako dolgimi progami še ni imel nobenih izkušenj. »Najprej sem odtekel Istrski maraton, ki mi je pri srcu, potem sem šel v Radence, kjer sem bil uro hitrejši, ta maraton pa je nekaj izjemnega. Zanj sem porabil sedem ur in sedem minut. Izkušnja? Da bom še šel. Dobri navijači, postojanke so lepo postavljene in založene. Vse me je navdušilo, ljudje so tako fajn! Zdaj imam še tri mesece časa do Ljubljane, in če ne bodo padale sekire ...« bo na svoje copate pripel še četrti čip, za vsak maraton enega. »Za naslednje leto pa še ne vem. Morda bom šel veslat,« je dodal postavni Koprčan, »ali pa teč 100-kilometrsko Parencano. Vse je še odprto.« Najlepšo zgodbo znotraj zgodbe o 13. GM4O pa sta spisala Aleš Žontar in Rok Bratina. Starejši Aleš je novincu Roku med tekom svetoval, kako razporediti moči, mu dajal svoje gele in mu pomagal, da je pred koncem teka imel več moči od njega. Toda Rok ni pospešil v cilj, kjer bi ga čakal naslov državnega prvaka, temveč je Aleša spustil predse. O tem tekača pripovedujeta v našem videu, na tem mestu zabeležimo le del Rokove izjave: »Aleš me je motiviral, njemu gre zahvala, vlekel me je naprej skozi ves Durnik. Na koncu sem imel več moči in bi lahko podaljšal korak, toda ferplej mora biti.« Predsednik KGT Papež Dušan Papež je Roku, ki je član njegove ekipe, za njegovo potezo čestital in ga nagradil že na zaključni slovesnosti (»to mi več pomeni, kot da bi Rok zmagal na SP«). Aleš svojega predsednika ni imel v bližini, enakega priznanja s stiski rok in burnim aplavzom pa je bil pred navdušenim občinstvom deležen tudi on. Dodajmo, da je Rok ves čas tekel brez palic, kar pomeni, da ima tu še precej rezerve, ki jo utegne izkoristiti prihodnjič. Pojasnil je še, od kod 19-letniku toliko moči na tako dolgi preizkušnji. Do nedavnega je treniral kolesarstvo in opravil veliko napornih treningov, dolgih tudi pet ur in še kaj več. Ko govorimo o Alešu, pa povejmo, da je svoj lanski izid, lani je bil deveti, izboljšal za tričetrt ure! Junakov tega čudovitega tekaškega dne v Baški grapi je bili še veliko. Omenimo le nekatere, za katere pač vemo, v čem je njihova veličina, in se opravičimo drugim, ki bi prav tako zaslužili svoje vrstice v tem zapisu. Janez Kavčič iz Železnikov, letnik 1960, je (po naši evidenci) v soboto nastopil enajstič, kar pomeni, da je izpustil samo en GM4O. Na prvem maratonu je za traso porabil skoraj pet ur in pol, nato pa so njegovi izidi šli navzgor, dvakrat je uro ustavljal pod štirimi urami in se redno uvrščal med prvih deset v absolutni konkurenci! Z letošnjim 15. mestom v DP je najviše med veterani primerljive starosti. S progo sta elegantno opravila najstarejša udeleženca, 77-letni Albert Lazar iz Deskel in deset let mlajša Dolenjka Jožica Rogelj. Si predstavljate, kakšen podvig je preteči 42 kilometrov in 2800 metrov vzponov za tekače takšnih starosti v manj kot devetih urah (Jožica samo v sedmih), kot je znašala časovna omejitev? In ali nista junaka, vredna vsega spoštovanja in aplavza, invalida s poškodbami nog, ki sta v Hudajužni le za nekaj minut zgrešila časovno omejitev petih ur?
Izidi:Moški skupno:
Moški za DP:
Ženske skupno in za DP:
Zmagovalci po kategorijah:Člani do 40: Azerya Teklay St. člani 40-50: Marjan Zupančič Veterani nad 50: Janez Kavčič (AD Železniki) St. veterani nad 60: Boris Drole Super veterani nad 70: Albert Lazar (DLT Filipides) Članice do 40: Mojca Kermavnar St. članice 40-50: Mihaela Tušar Veteranke nad 50: Marija Moser St. veteranke nad 60: Nadja Finžgar
Zmagovalci Mini GM4O: dečki 8-11 let: Mark Zupančič (OŠ Bohinjska Bistrica); deklice 8-11: Lucija Medja (AK Radovljica); dečki 12-13: Žan Drole; deklice 12-13: Maja Močnik (OŠ Cerkno); dečki 14-15: Tine Habjan; deklice 14-15: Zala Frelih; dečki 16-19:Tom Frelih; dekleta 16-19 Manca Majnik
Aleš Žontar in Rok Bratina sta v Podbrdu spisala čudovito zgodbo o ferpleju.
Najhitrejša dekleta na 13. GM4O: Mihaela Tušar, Mojca Kermavnar, Sara Jaklič.
Najstarejša tekača: Albert Lazar (letnik 1937) in Jožica Rogelj (1947).
Fotogalerija 1 je na povezavi: https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6027828148076421665
Fotogalerija 2 je na povezavi: https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6028496097619829105
Video je na povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=QRLTbZ115XQ&feature=youtu.be
Pa še blog Bojana Ambrožiča: http://bojanambrozic.wordpress.com/
VJ |
|
|
|
|
|
7. Bistrški tek | |
|
ILIRSKA BISTRICA 14 06 |
TD Bistrc je na Črnih njivah nad Ilirsko Bistrico sedmič pripravil svoj tek iz serije PPT. Za točke so tekmovali mladi in odrasli tekači, slednji še ta dve 100-evrski nagradi, namenjeni najhitrejšima med moškimi in ženskami. Prislužila sta si jih Petra Tratnik s svojo sedmo zmago v sezoni in Tržačan David Daris, ki je ponovil zmago z Mašuna pred tednom dni in jo garniral z rekordom proge. Tako sta oba trenutna rekorderja Bistrškega teka Tržačana. V kategorijah odraslih je teklo 105 tekačev in tekačic, v mladinskih smo našteli 102 tekmovalca, ob tem pa so Bistričani pripravili še zabavno tekmovanje za predšolske otroke. Med mladinskimi ekipami sta bili najuspešnejša AD Posočje in AD Piran s po štirimi zmagami; to je bil doslej najuspešnejši nastop katere od istrskih ekip. Desetkilometrska proga med Črnimi njivami in razvpito Volovjo rebrijo prinaša 165 metrov vzpona in slabše pripravljenim tekačem povzroča kar nekaj preglavic. To je priznal tudi tržaški tekač David Daris, psiholog, specialist za športno psihologijo, ki se je po prvem nastopu na katerem od tekov PPT na Mašunu (in zmagi) odločil preizkusiti še progo Bistrškega teka. Na Črnih njivah ni samo zmagal, temveč je postavil tudi rekord proge. »Vedel sem, da je rekord nekaj več kot 34 minut, a med tekom nisem imel pregleda nad situacijo – ali sem nad ali pod časom za rekord. Želel pa sem tekmo odteči v dobrem ritmu, zato sem začel kar hitro. Proga je težka, do četrtega kilometra ti ne pusti dihati, jaz pa sem v Trstu bolj vajen ravnine.« A očitno za tako dobrega tekača klanec ni problem, saj ga niti Marko Tratnik, tudi gorski tekač, ni uspel prehiteti. In kdaj bo na vrsti tretja zmaga na PPT? »Če to ne bo v opreki z mojimi obveznostmi, bom na te teke z veseljem še prihajal.« Prejšnji rekord 34:41.9 je pred tremi leti postavil Jernej Šemrov. Marko je bil drugi in prvi na skupni razpredelnici (njegov boj za zmago z Jernejem Šemrovom je povsem odprt), na cilju pa je priznal, da je tekel s težavami in da ga načenja utrujenost. Nejc Lokar mu je dihal za ovratnik, na cilju je zaostal le za dobro sekundo: »Prvih osem kilometrov sem tekel v umirjenem tempu, potem pa sem pospešil in začel loviti Marka. Če bi bila proga za nekaj sto metrov daljša, bi ga najverjetneje dohitel.« Marko Žužek je uspešno napadel najboljši čas med domačimi tekmovalci, kar so gledalci nagradili z burnim aplavzom. Z naskokom zdaj vodi na tej interni lestvici TD Bistrc, doseženi čas pa je 39:16.8. Povedal je: "Pred tremi leti je Matjaž Kešanski postavil rekord 39:45. Danes nisem imel namena, da poskusim ta rekord popraviti, želel sem si le odteči tek. Pa sem sredi tekme ugotovil, da mi gre kar dobro, zato sem stisnil še zadnje tri kilometre - in je ratalo pol minute prednosti." Med dekleti je še sedmo letošnjo zmago vpisala Petra Tratnik, ki pa je na skupni lestvici šele druga. Vodi nepopustljiva Sergeja Lipušček s sedmimi drugimi mesti in eno zmago. Petri bo za veliki pokal zadoščala zgolj še ena udeležba. Zmaga na Bistrškem teku ji je navrgla 100 evrov nagrade, tako kot Davidu, s čimer je vedno dobro razpoložena šampionka s Cola klubske kolega iz ŠD Nanos (najverjetneje) pogostila že kar na poti domov. Petrin čas je le malo zaostal za rekordom Valentine Bonanni 40:27.9 izpred štirih let. Saša Pisk je bila tokrat na cilju pred svojo idrijsko sosedo Sergejo, česar niti ni pričakovala. Njena forma se vzpenja, vendar pa je bil zaostanek za Petro tudi tokrat izdaten, znašal je 68 sekund. Priznanja odraslim tekačem je pomagal deliti trener košarkarjev kluba Plama Pur Martin Novak, tudi kuhar odličnega golaža za tekače (ponudili so še vegetarijanski obrok). Pred časom so najboljši na Črnih njivah dobivali domiselne pokale iz rabljene športne obutve, letos pa so delili avtorsko keramiko Mojce Žnidaršič. Najstarejši tekač Fabio Ivančič pa je kolegom delil breskve.
Izidi:Absolutno, moški:
Absolutno, ženske:
Zmagovalci po kategorijah:Ž +55: Ivanka Širca (AK Pivka) Ž 45-54: Sergeja Lipušček Ž 35-44: Kristina Bele (AK Pivka) Ž 25-34: Petra Tratnik Ž -24: Niki Kmetec (AK Koper) M +70: Lucijan Lipušček (DLT Filipides) M 65-69: Boris Žigon (DLT Filipides) M 60-64: Cveto Tavčar (ŠD Nanos) M 55-59: Miran Kavs (ŠD Kraški tekači) M 50-54: Klavdij Torkar (ŠD Nanos) M 45-49: Ivan Sokol (TD Burja) M 40-44: Ervin Furlan (ŠD Nanos) M 35-39: David Daris M 30-34: Marjan Krebelj (Ilirska Bistrica) M 25-29: Marko Tratnik M -24: Anej Likar (ŠD Nanos) Zmagovalci tekov mladine po kategorijah:Deklice 2007 in mlajše: Evita Ivančič (TK Kobarid) Deklice 2006: Lana Kokotec (AD Piran) Deklice 2005: Julija Kuzmin Delgiusto (AD Piran) Deklice 2004: Žana Sovdat (AD Posočje) Deklice 2003: Lara Likar (OŠ Dobravlje) Deklice 2002: Zala Istenič (AD Mass) Deklice 2001: Natali Sedmak (Koritnice) Deklice 2000: Lara Štemberger (TD Bistrc) Deklice 1999: Katja Rutar (AD Posočje) Dečki 2007 in mlajši: Mark Žgur (ŠD Nanos) Dečki 2006: Rok Kopatin (ŠD Nanos) Dečki 2005: Enej Pavlovič (Ad Piran) Dečki 2004: Jan Franc Kopatin (ŠD Nanos) Dečki 2003: Nik Kranjc (AD Piran) Dečki 2002: Pino Sekač (AD Mass) Dečki 2001: Tan Černigoj (AD Posočje) Dečki 2000: Denis Pašič (AK Pivka) Dečki 1999: Vine Pirih (AD Posočje)
Vsi izidi so na povezavi: http://www.filipides.net/primorski_pokalni_teki/rezultati_tekov/
Najprej so tekli šolarji.
Start članov in veteranov.
Davida Darisa, ki je postavil rekord proge, so gledalci sprejeli z močnim aplavzom.
Najhitrejša dekleta: Saša Pisk, Petra Tratnik, Sergeja Lipušček.
Marko Žužek je izdatno izboljšal bistriški rekord. Fotogalerija je na pvezavi: https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6025166642103689409
Video je na povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=YKwkdntTkAU&feature=youtu.be
VJ |
|
|
|
|
|
19. Tek na Ratitovec | |
|
ŽELEZNIKI 08 06 |
Tek na Ratitovec, ena težjih gorskotekaških preizkušenj v Sloveniji, dolga 12 kilometrov in s skoraj 1200 višinskimi metri za člane in veterane (za tekačice in mladino so pripravili krajše proge), je veljal za državno prvenstvo v gorskem teku, disciplina gor, za slovenski pokal in za Pušeljc gorskih tekov. Med člani in članicami sta zmagala Miran Cvet in Neja Kršinar. V precejšnji vročini, kljub višini, je nastopilo približno 200 tekačev in tekačic. Konkurenca je bila huda, vrstni red pri članih pa presenetljiv. Zmagal je kolesar, mlajši veteran Miran Cvet, pred gorskim tekačem (tudi kolesarjem in mlajšim veteranom) Simonom Aličem, tretji pa je bil član, vojak Aleš Žontar, ki teče predvsem ravninske teke. Aleš je zmagovalec Banka Koper 1. Istrskega maratona, in brona na Ratitovcu se je nadvse razveselil. Kaže, da za tek premore vse od A(leš) do Ž(ontar). Letos je odlično pripravljen, težavo pa utegne pomeniti preobilica nastopov, tako da na enem od vrhuncev sezone, GM4O, 21. junija ne bo ravno svež. Če pa bi uspel zmagati še na drugem primorskem maratonu ... Odlični gorski specialisti (Kuhar, Lamovec, Zupančič, Lapajne, Triler, Bratina ...) tokrat niso bili pri vrhu. Pri ženskah je blestela Neja Kršinar, ki zadnje časa manj nastopa na primorskih tekih. Nedavna zmagovalka KBK, veteranka Valerija Mrak, je s sproščenim nastopom pristala na drugem mestu, tretja pa je bila Jana Bratina (in četrta še ena veteranka, Mihaela Tušar). Med zmagovalci posameznih kategorij najdemo očeta in hčer Stanka in (mladinko) Ano Čufer ter (med starejšimi dečki) Jako Gržeta. Med moškimi ekipami je zmagalo PD Podbrdo (Simon Drole, Slavko Prezelj, Pavlo Šorli). Vsi izidi so na povezavi: http://www.gorski-teki.si/rezultati/2014/Ratitovec_2014_Rezult.pdf
Tik pred startom članske preizkušnje v Železnikih. Miran Cvet je desno v črni opravi, Simon Alič nosi številko 30, Aleš Žontar pa je desno, v rdeči opravi.
Fotogalerja je na povezavi: https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6025918256718195569
VJ |
|
|
|
Stran 28 od 33
