IZOLA

26 11
 2014

Ob prisotnosti gostitelja, izolskega župana Igorja Kolenca, sta predsednica društva Istrski maraton Marijana Sikošek in predsednik uprave Banke Koper Giancarlo Miranda 26. novembra 2014 v Izoli podpisala pogodbo, s katero banka tudi pri drugem Istrskem maratonu prevzema obveze glavnega sponzorja in maratonu posoja svoje ime. Obenem je potekala novinarska konferenca, na kateri so predstavnike medijev seznanili z razpisom tekov in nekaterimi podrobnostmi.

Župan Kolenc je povedal, da je maraton v Izoli dobrodošel (tam bo tokrat osrednje prizorišče) in da bo še dodatno obogatil že tako bogato leto zanimivega dogajanja v občini. »Izola je od vedno športno mesto, zavezana je športnemu duhu, med drugim se ponaša tudi z olimpijskimi medaljami,« je dodal.

Vodja organizacije BK2IM Marijana Sikošek je predstavila proge treh tekov in povedala, da maraton tudi letos ponuja Klanec ljubezni, rekreativni 10-kilometrski tek pa bo povezal istrsko zaledje, Šavrinske griče, z morjem. Tokrat so prijavnine za vse tri teke izenačene, obdobje najcenejšega vpisovanja, ki se bo začelo 1. decembra 2014, pa je podaljšano za pol meseca. Omejitve vpisa so maraton 600, polmaraton 1500 in 10-kilometrski tek 1200 tekačev. Sikoškova je poudarila, da si organizatorji želijo tudi tokrat tako pozitivno vzdušje okrog prireditve, kot je spremljalo premiero, da bi tekači uživali, prav tako pa gledalci in navijači, ter da bi se na njihov javni poziv odzvali številni prijatelji maratona (potrebovali bodo pomoč približno 500 prostovoljcev) s svojo neizmerno pozitivno energijo. Tistim, ki so pomagali pri izvedbi prvega maratona, se je ponovno zahvalila in jih povabila  k sodelovanju. »Vsi udeleženci bodo z nami preživeli lep dan, to bo prijeten uvod v turistično sezono.«

Predsednik banke Miranda je na vprašanje, kaj pričakuje od drugega maratona, v šali odvrnil, da pričakuje boljši čas svojega teka kot na prvem maratonu, nato pa je nadaljeval: »Prvi maraton je bil velik uspeh, ne samo organizacijsko in tekaško, temveč tudi emocionalno. V Koper smo pripeljali sto kolegov iz našega bančnega združenja, prišli so celo iz Egipta. Podobno bo tudi v Izoli, mestu, v katerem v veliki meri domuje duša tega prostora. V naši banki smo prepričani, da šport združuje ljudi. Želimo si prispevati k povezovanju, ne pa razdruževati, in maraton je idealna priložnost za to.«

V odgovorih na novinarska vprašanja so predstavniki BK2IM povedali, da bodo tudi tokrat pri promociji pomagali ambasadorji maratona, tako znane, javno izpostavljene osebnosti, kot tudi drugi rekreativni tekači, zaljubljeni v tek. Pričakujejo še več tujcev kot prvič, zanje bodo pripravili dodaten, praktičen način plačevanja startnine.

Predsednik Banke Koper Giancarlo Miranda (desno) podpisuje sponzorsko pogodbo. V sredini predsednica društva Istrski maraton Marijana Sikošek, levo izolski župan Igor Kolenc.

Video je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=DlBKt3O1MkI&feature=youtu.be

VJ

VRTOJBA

23 11
 2014

V Vrtojbi je DLT Filipides 23. novembra 2014 izpeljal 9. Kros Vrtojbensko-Biljenskih gričev in zaključno slovesnost sezone Primorskih pokalnih tekov. Zmagovalca PPT 2014 sta v absolutni konkurenci sestra in brat Petra in Marko Tratnik iz Žagoliča pri Colu, njun ŠD Nanos je pobral največ zmag v posameznih kategorijah, med ekipami mladih tekačev pa je premočno zmagalo AD Posočje.

Prvega od štirih krosov te zime, vodil ga je »oče« primorskih pokalnih krosov Miro Vogrič, se je udeležilo197 tekačev, ob Primorcih so se v Vrtojbo pripeljali še tekači iz Krškega, Ljubljane, Trsta, z Bleda ... Najštevilnejše so bile najmlajše kategorije, okrog katerih je bilo na pravljično lepih vinogradniških gričih veliko živžava. Največ zmag so pobrali tekači iz ŠD Nanos (7), sledilo jim je TD Bovec (3). Najuspešnejše družinsko zastopstvo so bili Kopatinovi trije šampioni, Sara, Rok in Jan Franc, so osvojili tri zlate medalje. Pri njihovem nastopu ni bila nepomembna izbira obuvala; vsi trije so tekli v nogometnih čevljih, kopačkah.

V članski konkurenci sta – kot že večkrat v sezoni, ki se izteka – slavila sestra in brat Petra in Marko Tratnik. Po teku sta se, tako kot večina drugih udeležencev, odpravila v vrtojbensko telovadnico, kjer sta podpredsednik in predsednica DLT Filipides, Marko Peric in Jana Kotar Ilijaš, dirigirala razglasitvi najboljši v sezoni. Petra in Marko sta za zmagi v absolutni konkurenci prevzela največja pokala. Petra je v letošnjem tekmovanju PPT zmagala desetkrat in ostala neporažena. V kategorijskih razvrstitvah je neporaženih v vsej sezoni ostalo kar 15 tekačev in tekačic (ob njihovem naštevanju smo jih označili z N).

Pogoj za priznanje za udeležbo je izpolnilo 57 tekačev in tekačic, največkrat je tekel Edi Kutin, petnajstkrat, izpustil je samo en tek, pa še tega zato, ker je moral v bolnišnico. Priznanje je prejel tudi urednik Ljudstva tekačev in eden od organizatorjev Istrskega maratona Venčeslav Japelj.

Zmagovalci krosa:

Fantje 2008 in mlajši: Matevž Maver (AK Pivka)

Dekleta 2008 in mlajše: Sara Kopatin (ŠD Nanos)

Fantje 2006-2007: Rok Kopatin (ŠD Nanos)

Dekleta 2006-2007: Lana Kokotec (AK Piran)

Fantje 2004-2005: Jan Franc Kopatin (ŠD Nanos)

Dekleta 2004-2005: Julija Kuzmin Delgiusto (AK Piran)

Fantje 2002-2003: Tobi Gaberšček (TD Bovec)

Dekleta 2002-2003: Sara Furlan (ŠD Nanos)

Fantje 2000-2001: Sašo Zorč (TD Bovec)

Dekleta 2000-2001: Tanja Žagar (TD Bovec)

Mladinci 1996-1999: Jaka Grže (OŠ M. Vilharja)

Člani 1980-1995: Marko Tratnik (ŠD Nanos)

Članice 1980-1995: Petra Tratnik  (ŠD Nanos)

Mlajši veterani 1970-1979: Borut Malavašič (ŠD Nanos)

Mlajše veteranke 1970-1979: Petra Race (AD Mass)

Veterani 1960-1969: Andrej Kutin (ŠD Boka-Žaga)

Veteranke 1960-1969: Nataša Aljančič (AK Domžale))

Starejši veterani 1959 in starejši: Miro Vogrič (DLT Filipides)

Starejše veteranke 1959 in starejše: Tea Bajc (ŠD Tekači Vipavske doline)

Najboljši v PPT 2014:

Absolutno, moški:

1. Marko Tratnik (ŠD Nanos) 315 točk
2. Jernej Šemrov (ŠD Hotedršica) 282
3. Nejc Lokar (ŠD Nanos) 255

4. Mitja Curk (ŠD Nanos, 246), 5. Anej Likar (ŠD Nanos, 221), 6. Andrej Kutin (ŠD Boka, TKK Srpenica, 211),  7. Ervin Furlan (ŠD Nanos, 199), 8. Miran Kavs (ŠD Kraški tekači, 199), 9. Ivan Sokol (TD Burja, 183), 10. Primož Setnikar (Avtoservis Setnikar, 181)

Absolutno, ženske:

1. Petra Tratnik (ŠD Nanos) 320
2. Sergeja Lipušček (DLT Filipides) 285
3. Jerica Sardoč (ŠD Nanos) 256

4. Kristina Bele (AK Pivka, 251), 5. Tina Mavrič (PGT, 216), 6. Danjela Ivančič (TŠD Gams Kobarid, 211), 7. Vilma Brešan (Nova Gorica, 196), 8. Tea Bajc (ŠD Tekači Vipavske doline, 183), 9. Greti Gaberšček (TD Bovec, 181), 10. Tea Obrč (Ljubljana, 180)

Zmagovalci kategorij:

Ž +55: Vilma Brešan (Nova Gorica)

Ž 45-54: Sergeja Lipušček (N)

Ž 35-44: Jerica Sardoč

Ž 25-34: Petra Tratnik (N)

Ž -24: Urša Kosič (N, TD Bistrc)

M +70: Vladimir Savić (N, AK Pivka)

M 65-69: Boris Žigon (N, DLT Filipides)

M 60-64: Cveto Tavčar (N, ŠD Nanos)

M 55-59: Miran Kavs (ŠD Kraški tekači)

M 50-54: Klavdij Torkar (N, ŠD Nanos)

M 45-49: Andrej Kutin (N, ŠD Boka, TKK Srpenica)

M 40-44: Ervin Furlan (ŠD Nanos)

M 35-39: Mitja Curk (N, ŠD Nanos)

M 30-34: Denis Birsa

M 25-29: Marko Tratnik

M -24: Jernej Šemrov (N)

Deklice 2007 in mlajše: Evita Ivančič (TK Kobarid)

Deklice 2006: Ajda Sovdat (AD Posočje)

Deklice 2005: Lia Domevšček (TK Kobarid)

Deklice 2004: Žana Sovdat (AD Posočje)

Deklice 2003: Lara Likar (OŠ Dobravlje)

Deklice 2002: Pia Gerbec (N, AD Posočje)

Deklice 2001: -

Deklice 2000: Tanja Žgajnar (TD Bovec)

Deklice 1999: -

Dečki 2007 in mlajši: Mark Žgur (ŠD Nanos)

Dečki 2006: Rok Kopatin (N, ŠD Nanos)

Dečki 2005: Tomi Bajc (AK Sevnica)

Dečki 2004: Jan Franc Kopatin (N, ŠD Nanos)

Dečki 2003: Andrej Skočir (N, AD Posočje)

Dečki 2002: Tobi Gaberšček (TD Bovec)

Dečki 2001: Sašo Zorč (N, TD Bovec)

Dečki 2000: Denis Pašič (AK Pivka)

Dečki 1999: Jernej Jevšček (AD Nova Aurora)

Ekipe:

1. AD Posočje 8078
2. ŠD Hotedršica 4319
3. ŠD Nanos 3849

4. TD Bovec 3357, 5. AK Pivka 2985, 6. TK Kobarid 2477, 7. AD Nova Aurora 914, 8. AD Piran 834, 9. DLT Filipides 441, 10. TD Burja 155, 11. AK Koper 122, 12. AK Postojna 120

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.filipides.net/

Edi Kutin, naj tekač PPT 2014. Izpustil je en sam nastop.

Pravilna izbira obutve je pomembna. Rok Kopatin je tekel obut v kopačke, tako kot brat Jan Franc in sestra Sara. V blatu jim ni drselo, vsi trije so si pritekli zlato.

Najštevilnejši so bili tekači v najmlajših kategorijah.

Nastopili so tudi Tržačani ...

... in Ljubljančani.

Mladi tekači AD Posočje so letos zbrali največ točk.

Najboljši v PPT 2014 absolutno med moškimi (od peterice manjkata Nejc Lokar in Mitja Curk).

Najboljše med dekleti (od peterice manjka Tina Mavrič).

Za sladki konec prireditve je s tortama poskrbela Valda Dornik (desno). Družbo ji delata predsednica DLT Filipides Jana Kotar Ilijaš in Miša Sardoč.

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6085582086455745313

Video je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=KDqI1d6k4mY&feature=youtu.be

VJ

SORA

21 11
 2014

Slovenski gorski tekači so se na 23. letnem zboru spet zbrali v Hiši kulinarike Jezerškovih v Sori, že petnajstič. Spomnili so, kako je potekala letošnja sezona, in razdelili priznanja. Najuspešnejša gorska tekača sezone sta spet Mateja in Mitja Kosovelj.

Leto 2014 je pomenilo nadaljevanje zelo uspešnih nastopov slovenskih gorskih tekačev na evropski in svetovni sceni. V zadnjem obdobju se samo leta 2010 z največjih tekmovanj niso vrnili z medaljo. Mateja je na evropskem prvenstvu v gorskem teku osvojila srebro in bila glavni steber ženske ekipe, ki je na svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu osvojila bron (ob Mateji še Urša Trobec in Maja Peperko). Mateja je bila v svetovnem gorskotekaškem pokalu druga, prav tako je bil drugi Miran Cvet na veteranskem svetovnem prvenstvu.

Častni član sveta Evropske atletske zveze Janez Aljančič, vedno dobrodošel gost gorskih tekačev, je povedal, da so po raziskavi, ki jo je opravila EAZ, gorskotekaške prireditve med najbolj opaženimi in spremljanimi v atletiki. Ta podatek nekoliko preseneča, saj gorski tek ne sodi me tiste panoge, ki jih je najlaže spremljati, očitno pa dejavnik naravnega, marsikdaj celo divjega okolja odigravanja tekem postaja v sodobnem življenjskem tempu vse bolj privlačen. Zdaj so organizatorji gorskotekaških prireditev na potezi, da to okoliščino izkoristijo za nadaljnjo promocijo in pritegnitev sponzorjev za prekrvavitev gorskotekaških financ. Korak v to smer je v Sloveniji uvrstitev gorskega teka na Čaven, vertikalnega kilometra, med tekme slovenskega pokala. Ta tekmovalna disciplina je ob  tekmah serije sky race ter vzpenjanju po stopnicah nebotičnikov in smučarskih letalnic del prodorne, sodobne gorskotekaške kulture.

V besedah predsednika AZS Gregorja Benčine (čeprav je nekoliko zamešal podatke o letošnjih uspehih tekačev) je bila spodbuda: »Če pri atletih včasih pogrešam dobro voljo, prijateljstvo in trdo delo, se to nikoli ne zgodi pri gorskih tekih. Vaši uspehi so bili tudi letos izjemni. Naj vas še naprej spremljata prijateljstvo in entuziazem.«

Številka ena slovenskega gorskega teka, predsednik IO  Združenja za gorske teke pri AZS in član vodstvo WMRA, Tomo Šarf je spomnil, da letos mineva 30 let od ustanovitve svetovne gorskotekaške zveze, katere članica je od začetka tudi Slovenija. Dotaknil se je tekmovanja v slovenskem pokalu, ki se ga je udeležilo 650 tekačev vseh starosti: »Verjetno ni države, ki bi imela tekmovalni sistem bolj razvejan od našega, ne v Evropi ne v svetu.«

Razdelili so priznanja najbolj zaslužnim oziroma tistim, ki letos slavijo okrogle številke. Simon Alič je zabeležil deseti nastop za reprezentanco, 30 let aktivnosti v gorskem teku slavita Franci Teraž in Ivan Urh, Edvin Kosovelj je zaokrožil 40 velikih medalj svojih atletov na velikih tekmovanjih, Lojze Pungerčič ima za seboj 50 let aktivnega dela v atletiki, minilo je 60 let, odkar se posveča športu, med prejemniki letošnjih priznanj pa je tudi fotograf Ljudstva tekačev Stane Rovšček.

Mateja in Mitja sta prevzela velika kristala, namenjena najuspešnejšima gorskima tekačema sezone, razglasili so izide slovenskega pokala. Njegovi zmagovalci so Maša Viriant (ml. deklice, KGT Papež), Aleš Prelovšek (ml. dečki, KGT), Ana Milovič (deklice, KGT), Rok Sušnik (dečki, KGT), Nina Pavlič Hren (st. deklice, AK Domžale), Jakob Mali (st. dečki, AK Domžale), Ana Čufer (mladinke, KGT), Bashir Rezai M (mladinci, Šmarnogorska naveza), Jana Bratina (članice, ŠD Nanos), Jošt Lapajne (člani, KGT), Valerija Mrak (ml. veteranke, AD Posočje),  Simon Alič (ml. veterani, ŠD Nanos), Boža Meža (st. veteranke, ŠD Premogovnik Velenje), Franci Teraž (st. veterani, KGT).

Najboljše mladinke v pokalu: Sara Jesenko (2.), Ana Čufer (1.), Karmen Orehek (3.).

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.gorski-teki.si/rezultati/2014/Pokal_2014-rezult_KONCNI.pdf

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6084614877450852977

Video z izjavami najboljših je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=dF8D7oCrgto&feature=youtu.be

VJ

LOŽE

18 11
 2014

Podoba PPT bo v prihodnjem letu doživela kar nekaj sprememb. Kneškega članskega teka ne bo več, prihajajo pa nekateri novi teki; za mladino bodo tek pripravili tudi v Idriji. Tekov za udeležbo ne bo več, vsi bodo šteli za točke, razen maratona in polmaratona v Istri, ki bosta veljala za odprti primorski prvenstvi. Stalne startne številke so ukinjene.

Pri Reharju v Ložah na Vipavskem so se v torek, 18. novembra 2014, zbrali organizatorji primorskih ravninskih tekov ter se pogovorili o iztekajoči se sezoni in sezoni z oznako 2015. Koordinator PPT Marko Peric iz DLT Filipides se je organizatorjem posameznih tekov zahvalil za vložena trud in energijo, po tem pa v svoji oceni sezone 2014 navedel, da je bilo leto uspešno. Prav vsi članski teki so bili izvedeni na visoki kakovostni ravni, odlikovali pa so se trije: ajdovski, pri pripravi katerega je tamkajšnji zavod za šport uporabil sveže prijeme in s tem dvignil  udeležbo, idrijski, ki je na tekaški zemljevid vrnil Idrijo z zelo številno udeležbo domačih tekačev, in Banka Koper Istrski maraton, ki je bil »super izpeljan«, pokazal je novo smer razvoja tekov in krepko dvignil številke o udeležbi na PPT.

Tudi mladinski teki so bili zelo dobro organizirani, novinec v Trnovem ob Soči celo odlično. Perica razveseljuje predvsem podatek, da se je krepko povečalo število najmlajših tekačev letnikov 2004-2007 (zanje so bili nekateri startni prostori že premajhni). V letu 2015 bistvenih sprememb ne bo. Poskusili bodo vsem mladim tekačem zagotoviti startne številke ter tako njihovim nastopom dodati urejenost in mladino vzgajati v pozitivnem športnem duhu.

Prihodnje leto bosta v ponudbi članskih tekov manjkala Kneški tek in polmaraton v Nabrežini, ki je veljal za odprto primorsko prvenstvo (tekov ne nameravajo več organizirati). Zato pa ŠD Nanos napoveduje svoj tek, ki ga bodo organizirali v Podnanosu, o svojem teku razmišljajo v Vrtojbi (glede obeh se še usklajujejo in iščejo termine), v Trnovem pa bodo mladinskemu teku dodali še članskega. Primorsko prvenstvo se bo iz Nabrežine preselilo v Izolo, kjer bodo prihodnje leto pripravili drugi Istrski maraton. Maraton bo – tako kot letos – veljal za odprto primorsko prvenstvo (pravico nastopa imajo državljani RS), izvedli ga bodo v sodelovanju z Ljudstvom tekačev, pridružil pa se mu bo polmaraton, ob organizacijskem sodelovanju s PPT. Ta dva teka ne bosta štela za točke (imata drugačen sistem kategorij), bo pa za točke veljalo prvenstvo na 5000 metrov v Kopru.

Tekov, ki bi veljali zgolj za udeležbo, ne bo več, vsi bodo za točke (razen navedenih dveh izolskih). Organizatorji so se z večino glasov odločili, da poenostavijo sistem točkovanja in ukinejo stalne številke. Ker bližnji Štanjelski tek šteje za sezono 2015, to pomeni, da na njem ne bodo več veljale dosedanje startne številke, tekači si jih lahko spravijo za spomin, novih pa tudi ne bodo prodajali.  Udeležbo bodo ugotavljali s seštevanjem opravljenih tekov za točke, Marko Peric zagotavlja, da bodo nagrade za tiste, ki bodo sešteli največ tekov, še bogatejše kot letos, celo primerljive z nagradami najboljšim v absolutni kategoriji.

Pericu bosta pri koordinaciji članskih tekov pomagala Robert Mikuž in Gregor Kosič, pri mladinski tekih pa bo pri opravljanju nekaterih nalog priskočil Matjaž Sovdat.

Trenutno sta seznama primorskih ravninskih  tekov v letu 2015, 15 članskih in 10 mladinskih,  videti tako (po dodatnem preverjanju se utegneta pridružiti še podnanoški in vrtojbenski članski tek; dokončno listo naj bi objavili do sredine januarja 2015):

Članski teki: december 2014: 6. Štanjel; februar: Panovec (termin še ni določen); marec: 28. Vipava; april: 12. Izola (OPP na 21 in 42 km), 18. Idrija, 26. ali 27. Bovec; maj: 16. Ajdovščina, 23. Hotedršica, 30. Petelinje; junij: 13. Ilirska Bistrica, 28. Dobravlje; avgust: 22. Sežana (možna je sprememba termina); september: 5. Trnovo ob Soči, 12. Povir (pripravili bodo novo progo), 26. ali 27. Koper (OPP na 5000 m); december: 5. Štanjel (za sezono 2016).

Mladinski teki: april: 11. Tolmin, 26. ali 27. Bovec; maj: 16. Ajdovščina, 23. Hotedršica, 30. Petelinje; junij: 13. Ilirska Bistrica, 28. Dobravlje; september: 5. Trnovo ob Soči, 12. Povir, 19. Cerkno.

S sestanka organizatorjev v Ložah. Desno organizator Štanjelskega teka Rajko Grča, v sredini vodja športnih programov Zavoda za šport Ajdovščina in vodja organizacije Majskega teka Primož Sulič, ki se je letos izkazal z inovativnimi prijemi pri pripravi ajdovskega teka.

VJ

PALMANOVA

16 11
 2014

Slikovito mesto-trdnjava Palmanova je 16. novembra 2014 sprejelo udeležence 12. polmaratona. Tudi letos so zabeležili rekordno udeležbo, na cilj je prišlo 3163 tekačev z območja Alpe-Adria, od tega 874 Slovencev (28 odstotkov). Na stopničke se je povzpel en Slovenec, Jeseničan Janez Mulej, bil je tretji.

Prelep tekaški dan po dnevih in tednih zlivanja z neba se je v Palmanovi začel z običajno gnečo na izhodu z avtoceste, tisti preostali kilometer do mesteca in prostora za parkiranje (tega ni bilo v izobilju) pa je bil že bolj pretočen. Slovenci so še bolj množično kot leta pred tem na prizorišče prispeli z avtobusi. Najbrž ne bomo zgrešili, če bomo zapisali, da je Palmanova najbolj množičen slovenski tek izven meja naše države.

Navdušuje preprosta, a zanesljiva organizacija, proga je prijetna in hitra, primerna za poizkuse postavljanja osebnih rekordov, organizatorji ne komplicirajo z birokracijo, edino izjavo, s katero jih razbremeniš odgovornosti za morebitne probleme, podpišeš ob prevzemu startne številke, pa tudi izbira kosa oblačila, darila ob plačilu startnine, je vselej skrbna in prav nič stiskaška. Nobenih top runners ne vidiš, saj je usmeritev tega teka, trenutno petega največjega polmaratona v Italiji, poklon veselju do teka, ne pa lov za zaslužkom. Kljub množici, ki zablokira Palmanovo in okolico (že nekaj let pripravljajo po dva istočasna starta, potem pa se množica tekačev zlije v eno), ima ta polmaraton pridih domačnosti.

Letos se lahko ob predolgem čakanju na razglasitev, za kar je bila kriva počasna antidoping kontrola, vprašamo samo še o umestnosti izbranega načina razvrščanja tekmovalcev. Cveto Tavčar je dosegel enak neto čas kot tekmec, ki pa so ga postavili pred našega tekača, ker je bil njegov absolutni čas višji (je kasneje prečkal startno linijo). Primerov, da so bili više uvrščeni tekači, ki so za progo porabili več časa, a so prej startali, je na seznamu veliko.

Lanskega zmagovalca Mitje Krevsa v Palmanovo ni bilo, tekla pa sta lani drugi Steve Bibalo in tretji Fabio Bernardi. Tudi tokrat je bil Steve drugi, Fabio pa je zmagal. Nekaj časa jima je družbo delal naš Robert Kotnik, a je na koncu pristal na četrtem mestu, na tretjega pa se je zavihtel Gorenjec Janez Mulej. Uradni napovedovalec, tekaški vseved, tudi glede slovenskih tekaških dosežkov, Cesare Ballaben, je bil presenečen, od kod se je vzel novinec, in ga kar nekaj časa ni uspel identificirati. Janez je bil v cilju nadvse dobre volje, za Ljudstvo tekačev je – niti ne pretirano utrujen – povedal, da je v Palmanovi prvič, potem pa dodal: »Super trasa, super uvrstitev, odličen tek, voda vsaka dva kilometra, vsaka čast organizatorjem!«

Med ženskami je zmagala Michela Bonessi, naša najhitrejša je bila Petra Tratnik na desetem mestu. Skupaj z bratom Markom je takoj odhitela domov, tako da smo ostali brez njene izjave. Stopničk za naša dekleta tokrat ni bilo (Lucija Krkoč bi utegnila biti močno orožje, a ta tek ni sodil v načrt treninga, ki ji ga pripravlja Roman Kejžar, tako da je zgolj na kolesu spremljala klubske kolege in kolegice), štiri uvrstitve med prvih 20 pa ni slab iztržek.

Moški so bili nekoliko uspešnejši, v dvajseterici poleg Muleja in Kotnika najdemo še najboljšega Primorca Nejca Lokarja, njegovega klubskega kolega Marka Tratnika in Tadeja Grilca. Nejc je bil s takšnim zaključkom sezone zadovoljen, saj mu niso vedno cvetele rožice, Marko pa je bil zadovoljen zato, ker je bila sobota naporna, kot je povedal, na progi pa se kljub temu ni odrezal slabo.

Kategorijski iztržek je pet prvih mest, devet drugih in pet tretjih.

Nekaj utrinkov iz našega tabora. Mladi Novogoričan Klemen Magajne si je želel izbrisati deset sekund nad poldrugo uro (njegov še sveži osebni rekord iz Ljubljane) oziroma se spustiti pod 1:30, a ni šlo. Z vztrajnostjo mu bo gotovo uspelo na katerem od tekov v prihodnjem letu. Iris Bratina iz Tolmina je tokrat edina branila družinske barve, saj ravnina njenemu sinu Roku, enem najboljših slovenskih mladih gorskih tekačev, ni ravno najbolj pri srcu. Novogoriški tekaški guru Renato Lešnik je kolege in kolegice iz skupine Počasni, a drzni zanesljivo pripeljal do cilja in se z njimi veselil novega dosežka. Maja Peperko, letos nepričakovano med dobitnicami slovenske bronaste ekipne medalje na svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu v ZDA, se je prešerno veselila nedeljskega tekaškega praznika in svojega 15. mesta: »Ful dobra energija, v Palmanovi nas je pričakal sonček. To je bil moj najhitrejši tek v tej sezoni. Uživamo!« je vrelo iz nje, sonca pa so se veselili tudi tekači iz Posočja, kjer je zjutraj, ko so se odpravljali na pot, še kar lilo.

Povejmo še, da je eden od pobudnikov tega teka in starosta tamkajšnjih tekačev, 76-letni Ezio Provisani, je s časom 1:45:34 spet premočno zmagal v svoji kategoriji in bo leto 2014 končal z desetimi pretečenimi maratoni (njihov absolutni seštevek pa se bliža tretji stotici)! Po njegovi zaslugi so tekači, starejši od 70 let, na tem polmaratonu že nekaj let oproščeni plačila startnine.

Izidi:

Moški, absolutno:

1. Fabio Bernardi 1:08:24
2. Steve Bibalo 1:10:42
3. Janez Mulej (AK Jesenice) 1:11:40

4. Robert Kotnik (AD Kronos) 1:12:45, 14. Nejc Lokar (ŠD Nanos) 1:13:51, 16. Marko Tratnik (ŠD Nanos) 1:14:28, 20. Tadej Grilc (Urbani tekači) 1:15:01

Ženske, absolutno:

1. Michela Bonessi 1:19:41
2. Paola Mariotti 1:25:25
3. Valentina Lazzarin 1:25:55

10. Petra Tratnik (ŠD Nanos) 1:27:50, 14. Katja Rakušček (Sportka Žiri) 1:29:04, 15. Maja Peperko (Urbani tekači) 1:29:12, 17. Anja Rugelj (KK Encijan) 1:29:30

Kategorije, zmage: Robert Kotnik SM35, Blaž Brečko PM, Kevin Dolar JM, Tomaž Kalan SM55, Stanka Batagelj SF65; druga mesta: Janez Mulej SM, Borut Albreht PM, Miran Kavs SM55, Peter Tušar JM, Cveto Tavčar SM60, Bernarda Zvir SF55, Sara Jesenko JF, Marija Švara SF60, Tomaž Devetak SM50; tretja mesta: Jernej Šemrov PM, Petra Tratnik SF, Jasna Golež PF, Ana Vrečar JF, Ivan Tacer SM75.

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.espalmanova.it/

Slovenska zastava je bila v Palmanovi kar pogost navijaški pripomoček.

Klemen Magajne je na pragu časa 1:30, odveč mu je še deset sekund.

Vipavka Stanka Batagelj je bila med petimi Slovenci, zmagovalci v kategorijskih razvrstitvah.

Počasni, a drzni so udarili tudi v Palmanovi.

Modri dirkači v majicah Istrskega maratona.

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6082407075561600273

Video je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=qDdc_cOCkBE&feature=youtu.be

VJ

IZOLA

09 11
 2014

Športna zveza Izola ter izolski Center za kulturo, šport in prireditve sta 9. novembra v Simonovem zalivu pripravila 34. Martinov tek in pohod, enega od primorskih in slovenskih tekov z najdaljšo neprekinjeno tradicijo.  Zmagovalca 11-kilometrskega teka sta bila Danijel Vinčec in Kristina Bele, oba sta zmagala že lani.

Ob teku so organizatorji ponudili tudi šestkilometrski pohod, predstavitev nordijske hoje (oboje je izpeljalo ŠD Adrenalina) in kilometrski tek oseb s posebnimi potrebami – slednjega sta izpeljala Center za usposabljanje Elvire Vatovec iz Strunjana in Varstveno delovni center Koper. Udeležba na prireditvi je bil tudi dober posel za tekače, saj je vsakdo za 15 evrov prejel tehnično majico, steklenico vina lokalnega porekla, topli obrok (prav tako lokalnega porekla, bobiče), bil pa je deležen tudi osvežitve in okrepčila ob progi.

Po startu je porosilo, vendar je bil dež prej dobrodošla osvežitev kot nadlega. Dan je bil primeren za tek, a tudi za kopanje, nekateri so pot splaknili kar v morju, ki se še ni preveč ohladilo. Teklo je veliko modrih majic Banka Koper 1. Istrskega maratona, in že zaradi tega je bila ta tekaška prireditev tudi promocija 2. Istrskega maratona (2IM, 12. aprila 2015), drugič (po italijansko-slovenskem Evromaratonu) so organizatorji te največje primorske tekaške prireditve delili promocijske letake.

Za organizatorje je bil to dobrodošel »trening« za 2IM, saj bo ta z osrednjim programom gostoval v Izoli, v samem mestnem središču, na Izolanih pa bo tokrat najtežje breme izvedbe.

Tekači, na cilju so jih našteli 194 (prijavljenih pa je bilo 211 tekačev), so prišli iz vseh koncev Slovenije, pa tudi iz Italije in Hrvaške, največ je bilo Istranov, med katerimi po tradiciji niso manjkali (predvsem izolski) veslači. Glede na utapljanje Slovenije v neskončnih nalivih je mogoče udeležbo oceniti kot zelo spodbudno, saj se je lanska udeležba podvojila.

Del proge je bil speljan po predvidenih trasah 2IM – pravzaprav si bo 2IM »izposodil« nekaj kilometrov Martinove proge. Danijel Vinčec iz Montinjana nad Koprom je sicer predvsem gorski tekač, a je v finišu premagal tudi Trebanjca Bojana Vidmarja, ki je predvsem ravninski tekač, bil je že tudi prvak Dolenjskih tekov, in Notranjca Uroša Rozmana. Med dekleti je zmagala Pivčanka Kristina Bele, že tudi zmagovalka PPT, pred domačinko Niko Babič in Martino Vidmar.

Izidi:

Absolutno, moški:

1. Danijel Vinčec (ŠD 3šport) 40:01
2. Bojan Vidmar (DTP Trebnje) 40:11
3. Uroš Rozman (ŠD Lom) 40:34

Absolutno, ženske:

1. Kristina Bele (AK Pivka) 48:18
2. Nika Babič 53:22
3. Martina Vidmar 53:37

Zmagovalci kategorij: Niki Kmetec (AK Koper), Nika Babič, Kristina Bele, Tina Mavrič (PGT), Erna Pudgar (Vzajemna klub), Nataša Stubelj; Anej Likar (ŠD Nanos), Uroš Rozman, Danijel Vinčec, Bojan Vidmar, Milan Gornik, Štefan Lešnik (Ljubljana),  Marko Zornada (VK Izola)

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.timingpoljane.si/wp-content/uploads/2014/11/rezultati_izola_2014.htm

Vodilna Danijel Vinčec in Bojan Vidmar nekaj sto metrov pred ciljem.

Skok v morje je bil prijeten.

Tekaški trener Urban Praprotnik z Oskarjem in Sofijo.

Najhitrejše ženske absolutno: Nika Babič, Kristina Bele, Martina Vidmar (z leve). Priznanja je delil direktor Centra za kulturo, šport in prireditve Andrej Bertok.

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6081656973310781857

VJ, foto: Edi Sorgo

SLADKI VRH

08 11
 2014

Izolski tekač, pripadnik Ljudstva tekačev, Mitja Volčanšek, je sodeloval na letošnjem šesturnem teku v Sladkem Vrhu. Objavljamo njegov zapis o tej preizkušnji.

Maratonci in ultramaratonci se že nekaj let v terminu dva tedna po Ljubljanskem maratonu dobijo na štajerskem koncu, v Sladkem vrhu, tik ob meji z Avstrijo. Kraj je širši publiki znan kot sedež Palome, med člani Tekaškega foruma pa po »najslajšem« teku pri nas, Sladkih6. To je edini šesturni cestni tek v Sloveniji, ki ga zdaj že pregovorno spremljajo gostoljubnost, dobra organizacija in kup domačih sladkih dobrot, od katerih se šibijo mize.

Čeprav ravninskih tekov po asfaltu ne maram, pa se mi je šesturni preizkus vzdržljivosti zdel pravšnji izziv in tekmovalna popestritev, poleg tega pa sem o teku slišal same pohvale. Iz prve roke lahko te govorice vsekakor potrdim, saj gre organizacijsko za vrhunsko prireditev, ki pa kljub temu ni izgubila pridiha domačnosti.

Glede same tekme sem se že pred začetkom namenil držati čim bolj enakomeren tempo in ne slediti nikomur. K sreči so se najhitrejši tekači že po startu pognali naprej, sam pa sem se v solidnem, a zame še razmeroma lagodnem tempu (okoli 4:30 za km) kmalu zasidral na petem mestu, ki sem ga nato tudi obdržal do konca. Dober kilometer (natančneje: 1035 metrov) dolgi krogi so, tudi zaradi sotekačev, ki so bili kljub turobnemu vremenu precej vedro razpoloženi, minevali precej hitro, brez večjih težav pa sem ob tem ohranjal zastavljeni ritem. Prvi dve uri sem tako odtekel po 13 krogov oz. skoraj 27 kilometrov, nato pa je začela hitrost rahlo upadati. Kljub temu sem se počutil dobro, a sem se hkrati zavedal, da se bo pravi tek začel šele po pretečeni maratonski razdalji.

Naj na tem mestu takoj razblinim romantične predstave, kako na teh razdaljah zapadeš v trans ali kakšno globljo stopnjo zavedanja. No, vsaj ne na tako relativno kratki tekmi (v primerjavi s celodnevnimi gorskotekaškimi ultrami) in ob predpostavki, da imaš tudi kakšne tekmovalne ambicije. Pravzaprav sem že po prvi uri skoraj na krog natančno izračunal, kakšen rezultat lahko dosežem in kaj moram zanj narediti. Torej povsem racionalen pristop, ki je vključeval preverjanje tempa in vmesnih časov, ter redne, a čim krajše postanke za hidracijo in prigrizke. No, seveda so endorfini naredili svoje, da sem med tekom po svoje tudi užival.

Petdeseti kilometer sem odtekel po približno treh urah in 52 minutah, in kot sem pričakoval, se je od tam dalje začel boj z bolečinami v mišicah, nenavajenih tako dolgega obdobja ravninskega teka. Tempo je v zadnji uri in pol vse bolj padal, vendar k sreči nisem imel nobene večje težave s prebavo, krči itd. Tudi pozitivna energija družine Koražija in drugih tekačev ter navijanje ob progi so mi pomagali zaključiti svoj premierni šesturni tek z 74,5 pretečenimi kilometri (72 krogov) v nekaj manj kot 5 urah in 57 minutah. Rezultat je zadostoval za peto mesto v absolutni konkurenci, ki je v ultratekaško razviti deželi, kot je naša, vsekakor prvovrsten. Zmagovalec Danijel Hajdinjak se je – denimo - s skoraj 84 kilometri zavihtel na absolutno šesto mesto v letošnjem mednarodnem rankingu šesturnih tekov, Boris Ivanovič s slabimi 80 kilometri pa na 23. mesto.

Tokratnih Sladkih6 se je udeležilo 62 tekačev in 20 tekačic. Med moškimi so prva tri mesta zasedli Danijel Hajdinjak (83,835 km), Boris Ivanovič (79,695) in Uroš Sojer (78,66). Med ženskami je zmagala Brigita Burja (70,38) pred Natašo Robnik (68,31) in Marjeto Gomilšak (67,275). V posebni kategoriji parov sta bila najbolj vztrajna Nataša in Bogdan Robnik, ki sta zbrala skupno 138,69 km.

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.timingljubljana.si/rezultati.aspx?IDtekme=2639&tip=B

Tekači so se pred močo in mrazom reševali na vse mogoče načine.

Organizator teka Rajko Koražija (desno) je tekmovalcem občasno delal družbo na progi. Skrajno desno pod dežnikom tek spremlja Rajkova boljša polovica Marjetka.

Mitja Volčanšek se je na ravninski progi dobro znašel.

Foto: Sladkih6

ANKARAN, MILJE

03 11
 2014

Italijanski organizatorji, zbrani okrog atletskega kluba Evinrude iz Milj, so na prvo novembrsko nedeljo pripravili ponovitev lanskega traila, imenovanega Eko Trail Miljskega polotoka, pa tudi Evromataron, katerega tradicijo nadaljuje (če se ne motimo, je bil to osmi Evromaraton). Lansko zmago je ponovil šampion Mitja Kosovelj, drugi je bil Jošt Lapajne, ki je tako zelo učinkovito zaokrožil bogato letošnjo bero; med dekleti je bila Ana Čufer tretja, četrta pa je bila Ana Radivo.

Ta dolgi gorski tek je potrdil vse večje zanimanje za tovrstne teke, traile, v svetu. Lani je teklo malo manj kot 300 tekačev, tokrat pa smo našteli več kot 450 udeležencev. Progo so nekoliko podaljšali, namesto lanskih 23 so tekači za nalogo letos dobili 25 kilometrov in namesto 800 kar 1100 višincev. Za razmeroma majhno območje Miljskih hribov je pravi mali čudež, kako so organizatorji uspeli trasirati 25 kilometrov tako zanimive in dinamične proge med vinogradi in oljčniki, tekačem pa zagotoviti navdušujoče razglede na vse strani. Med pomočniki pri izvedbi so bile tudi nekatere slovenske organizacije, za progo so odlično poskrbeli »komandosi« Obalnega planinskega društva pod vodstvom Alda Zubina.

Zelo zahtevna proga, po enotnem mnenju, je zahtevala presenetljivo malo odstopov. Najbrž je zahtevna proga botrovala tudi odsotnosti nekaterih slovečih tekačev na listi izidov. Organizatorji so privabili in predstavili kar pet svetovnih prvakov v gorskem teku, Jonathana Wyatta in Antonello Confortola, Marca De Gasperija, Eliso Desco in Mitjo Kosovelja, nosilce skupno več kot 20 svetovnih naslovov. S slovenske strani so bili na čelu številnih rekreativcev nekateri člani državne reprezentance, ki so se izkazali. Mitju je na drugem mestu sledil Jošt Lapajne, na tretjem mestu je bila Ana Čufer, Gregor Mlakar pa je tudi ujel deseterico.

To je bila ena prvih priložnosti, da se je (mednarodni) javnosti predstavila nova občina Ankaran s svojim županom Gregorjem Strmčnikom, partnerica miljske občine pri tem projektu. Naj spomnimo, Evromaraton sta pred desetletjem zagnali miljska in koprska občina, po nekaj letih pa je koprska od projekta odstopila.

Izidi:

Moški:

1. Mitja Kosovelj 1:42:21
2. Jošt Lapajne 1:45:15
3. Nadir Cavagna 1:46:43

... 8. Aleš Suhadolnik, 9. Marko Peric, 10. Gregor Mlakar

Ženske:

1. Giulia Schillani 2:14:36
2. Cinzia Salvi 2:14:46
3. Ana Čufer 2:16:35

4. Ana Radivo 2:16:37

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.fidal.it/risultati/2014/REG7621/Index.htm

Antonella Confortola in Jonathan Wyatt na predstavitvi v Miljah (Montedoro).

Elisa Desco in Marco De Gasperi na predstavitvi.

Tako pa so tekači pozdravili Jonathana na startu.

Člani slovenske reprezentance v gorskih tekih: Mitja Kosovelj, Jošt Lapajne, Gregor Mlakar, trener Edvin Kosovelj.

Tekači na enem od vrhov Miljskih hribov.

Vodja organizacije Graziano Ferlora.

Aldo Zubin, vodja priprave proge.

Tekači iz Vipavske doline in z Gore. Manjka najboljša, Ana Čufer.

Fotogalerija Mihe Crniča (za odpiranje nadaljnjih fotografij moraš brisati zahtevek GenSpota) je na povezavi:

http://www.genspot.com/PhotoGallery/ShowPhoto.aspx?photo_id=546183

VJ

LJUBLJANA

26 10
 2014

Devetnajsta izvedba osrednje slovenske tekaške prireditve in največjega maratona v državi je ponovno  razširila množico sodelujočih. Organizatorji so našteli 22.556 tekačev, od tega 1915 maratoncev (na cilj jih je prišlo 1875). Najboljša maratonka med Slovenkami Lucija Krkoč je bila sedma, najboljši Slovenec Tone Kosmač pa je bil deseti.

Nov skok števila udeležencev gre pripisati širjenju tekaške kulture, kajti tek vse bolj prevzema Slovence, med maratonci pa predvsem progi, speljani v enem samem krogu (doslej so maratonci tekli dva kroga). Močno razredčene vrste tekačev in precej manj gledalcev v drugi polovici maratonske proge sicer psihološko ponovno niso vplivali najbolj spodbudno, odkrivanje novih razsežnosti Ljubljane, ki so jo maratonci v celoti obkrožili, pa je bilo zanimivo in je delovalo spodbudno. Pravzaprav so maratonci v nedeljo razkrili, kako majhna je Ljubljana, saj zgolj krog po mestu ali okrog njega ne bi zadoščal za izpeljavo 42-kilometrske trase; organizatorji so morali kar precej vijugati. Nekateri polmaratonci so ugotavljali, da je njihova proga daljša, kot bi morala biti, zato so tudi ti izidi nekaj slabši.

Mesto je svoje tekače sprejelo odprtih rok, presenetljivo malo je bilo negodovanja voznikov, ko so morali čakati na sprostitev blokade prometa. Ljubljana je najhujšo »okupacijo« po italijanski bodeči žici v drugi svetovni vojni odlično prestala – tako kot tisto prvo, le da so bili Ljubljančani do miroljubnih »okupatorjev« bistveno prijaznejši. Tudi organizacijska logistika je delovala, nekaj preveč živčnosti je bilo le ob predajanju garderobe pred starti, saj sprejem ni zmogel navala v zadnjih minutah.

LM še vedno niha v dvojnosti iskanja vrhunskih izidov in množičnosti. Tudi letos so organizatorji izbrali kompromis, plačali so nastope nekaterih  najboljših »top runners«, za množičnost pa so itak poskrbeli drugi. Uradni zajci so skrbeli za hitrejše tekače, tisti počasnejši pa so se morali znajti po svoje. Jasmina Kozina Praprotnik iz Urbanih tekačev si je tako na lastno pest privezala balone, oznako za tekaške zajce, in poskrbela za organizacijo skupine čistih rekreativnih ljubiteljev teka na začelju kolone. Mimogrede, Jasmina je v zadnjih devetih letih odtekla vseh devet maratonov, vmes dvakrat rodila, a zaradi tega ni izpustila nobenega nastopa. Vse več je njenih posnemovalk, ki bodisi tečejo med nosečnostjo bodisi po porodu pred seboj potiskajo vozičke z dojenčki.

Na maratonski progi je zmagal Ishimael Bushendich s časom 2:08:25. Ker je proga speljana na novo, gre seveda za rekord, ta pa je po naključju enak rekordu stare proge.  Tako Kenijca kot vse druge tekače je oviral veter, ki jim je dodajal sekunde in minute. Najboljšim, osmim Kenijcem, je sledil Rus, deseti pa je bil Tone Kosmač (2:24:21). Najboljši Primorec je bil Marko Tratnik (2:42:59) na 22. mestu. V svoji kategoriji je zmagal Miran Kavs.

Med maratonkami je bila najhitrejša Kenijka Janet Rono (2:29:16), sledilo ji je pet Afričank, najboljša Slovenka pa je bila Lucija Krkoč (2:49:11) na sedmem mestu. Osma je bila Aleksandra Fortin (2:56:39), deveta Neža Mravlje (2:57:34), ki pa je varčevala z močmi, kajti že čez nekaj dni jo čaka nastop na 50-kilometrski progi. Med zmagovalkami kategorij so bile Primorke Aleksandra Fortin, Marinka Lapanja in Milojka Čufer, ob njih pa Dolenjka Jožica Rogelj, znanka s primorskih pokalnih tekov.

Lucija je za Ljudstvo tekačev povedala: »Z nastopom sem kar zadovoljna. Glede na opravljene treninge v preteklih tednih sem računala na nekoliko boljši čas, ampak to je bil šele moj drugi maraton in lahko rečem, da ga jemljem predvsem kot dobro izkušnjo. Teden dni pred tekmo sem bila kar živčna. Bala sem se, da bi se ponovil spomladanski Milano. Pa tudi po dobrih treh letih, odkar sem pretekla svoj prvi maraton, sem že malo pozabila, kaj me čaka. Zelo sem vesela, da sem ciljno črto prečkala brez poškodb in da lahko zdaj na tem rezultatu gradim naprej. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila najboljšemu trenerju Romanu Kejžarju, moji družini, celotni ekipi ŠD Nanos Podnanos ter Aljoši Smolnikarju in Matevžu Schaubachu, ki sta me spodbujala in mi pomagala na progi. In seveda vsem, ki me prenašajo, podpirajo in spremljajo.«

Najhitrejši polmaratonec in nov državni prvak je Rok Puhar (1:07:41). Lovil je državni rekord za mlajše člane, a mu je veter prekrižal načrte (in morda predolga proga). Najboljši Primorec je bil na 13. mestu Nejc Lokar (1:15:13). Z zmagami v kategorijah so se ponovno izkazali Gorenjci, znanci s primorskih tekem: Metod Bregar, Franci Teraž in Cveto Tavčar.

Polmaratonsko zmago je vknjižila Britanka Eleanor Davis (1:17.52), ki ji je ljubljanski maraton bolj všeč od londonskega, najboljša Slovenka in državna prvakinja je z uvrstitvijo takoj za Eleanor postala Neja Kršinar (1:19:23), najboljša Primorka pa je bila  s 13. mestom Petra Tratnik (1:26:29). Med dvajseterico je bil tudi primorski trojček Ana Radivo (1:27:50), Jerica Sardoč (1:29:05, izboljšava osebnega rekorda za več kot tri minute), Veronika Krečič (1:30:18) od 17. do 19. mesta. S svežimi naslovi državnih prvakinj po kategorijah se lahko pohvalijo Valerija Mrak, Sergeja Lipušček in Nadja Finžgar, Primorke pa so nanizale še nekaj uvrstitev na drugo in tretje mesto.

Na 10-kilometrski progi je slavil Blaž Grad (32:03), znanci s primorskih tekov Bor Grdadolnik, Emil Pašič in Denis Guzelj so bili šesti, sedmi in deveti.

Med dekleti je bila najhitrejša najperspektivnejša slovenska mlada tekačica Maruša Mišmaš (34:38), zmagovalka na podobni progi Istrskega maratona. Saša Pisk (40:27) je bila peta.

Na sobotnem merjenju mladih tekačev so Primorci oziroma udeleženci primorskih tekem zabeležili naslednje vidnejše uvrstitve. Med dijakinjami letnika 1998 in mlajšimi  je zmagala Štajerka Zala Ahtik, ki je še pred nedavnim redno zmagovala med deklicami na tekmah PPT. Med dijakinjami 1995-1997 je bila tretja Sara Jesenko, med dijaki 1995-1997 je bil drugi Emil Pašič. V ekipni uvrstitvi osnovnih šol je Bovec osvojil drugo mesto, med dijaškimi ekipami pa je bila druga Gimnazija Jurija Vege iz Idrije.

V tekmovanju Alpe Adria Run je v zlatem pokalu Valda Dornik druga, v srebrnem pokalu pa Jana Kotar Ilijaš prva.

Roman Koprivc (levo) iz Ljudstva tekačev je bil med zajci.

Skupina primorskih maratoncev na startu.

Kolona čakajočih na startu je bila dolga, da še nikoli tako. Pogled iz sredine zadnjega, četrtega boksa.

Jasmina Kozina Praprotnik z očetom Bogdanom. Bila ja zajec na maratonski progi  s ciljnim časom 4:30, zapolnila je eno od lukenj med zajci, ki so jih pustili organizatorji. Z višanjem števila tekačev se namreč povečuje tudi delež tistih, ki za traso potrebujejo dalj časa, zato je omejitev pet ur pretesna in neživljenjska.

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6075295443746432593

VJ

PODBRDO

24 10
 2014

Organizatorji GM4O so na svoji spletni strani

(http://www.gm4o.si/sl/osnutek.html)

objavili, da bodo v prihodnjem letu skupaj z organizatorji ostalih treh tekov iz Pušeljca (Blegoš, Ratitovec, Črna prst) 20. junija organizirali Ultra trail Pušeljc v dolžini 100 km, s po 6000 m vzponov in spustov. Prijave bodo začeli sprejemati 1. januarja 2015.

To bo prvi pravi ultra trail v Sloveniji, kot so zapisali organizatorji (v ekipi so

Jožko Dakskobler, Teodor Markoč, Tomaž Štenkler, Andraž Drešček, Boštjan Jezeršek, Brane Cenčič, Nežka Dakskobler Markoč, Drejc Dakskobler in še veliko drugih). Udeležencem bodo to »peklensko« preizkušnjo skušali spremeniti v nepozabno doživetje.

Trasa UT Pušeljc:

Start traila v Podbrdu – Kovce – Kobla – Črna Prst – Kal – Stržišče – Obloke – Hudajužna – Durnik – Porezen – Vrše – Tuškov grič – Črni Vrh – Kopačnica – Blegoš – Spodnja Ravan – Železniki – Ratitovec – Dajnarska planina – Soriška planina – Lajnar – Kovce – Petrovo Brdo – Robar – Podbrdo.

Iz logističnih razlogov (izpeljava tekmovanja na tako dolgi progi je zelo zahtevna) bodo UT Pušeljc organizirali na isti vikend kot tekmo GM4O, vendar z dvema različnima startoma, nam je povedal Jožko Dakskobler. GM4O je član mednarodnega združenja ITRA (International Trail Running Association), zato bo UT Pušeljc veljal kot kvalifikacijska tekma za nastop na osrednji tekmi Ultra-Trail du Mont-Blanc; finišerjem bo prinesel štiri točke.

Trasa UT Pušeljc.

Višinski profil.

VJ

SLIVJE

18 10
 2014

V Brkinih je 18. oktobra 2014, na čudovito, sončno poznopoletno soboto, skupina organizatorjev, tekačev in jamarjev, pripravila X-tek skozi kraško jamo Dimnice in po okolici Slivja, prvo tovrstno športno-rekreativno prireditev v Sloveniji. Teklo je 72 tekačev, polovica jih je prišla iz Trsta in njegove okolice. S štiri kilometre dolgo progo sta najhitreje opravila Alessandro Maraspin iz Trsta in Isabela Petronio iz Sečovelj.

Naslednje vrste pišem kot eden od organizatorjev tekaške prireditve, ne pa kot zunanji opazovalec, kar je moja običajna vloga. Kogar organizacijske zadeve ne zanimajo, lahko naslednjih nekaj odstavkov mirno preskoči.

Medtem ko italijanski organizatorji že od leta 1997 pripravljajo svoj tek skozi Briškovsko jamo, Cronotraversata del Maestro (letos bo 30. novembra, več na povezavi: http://www.caicim.it/indexita.asp), so se poskusi, da tek skozi kraško podzemlje izpeljemo tudi v Sloveniji, vedno znova izjalovili ob ugotovitvi, da država česa takega ne dovoli zaradi domnevne škode, ki bi jo tekači povzročili v podzemlju. Jamarsko društvo Dimnice iz Kopra, skrbnik Dimnic, pa ni vrglo puške v koruzo, odgovorne v Agenciji RS za okolje je prepričalo, da je takšen tek mogoče izpeljati brez škodljivih posledic; še več, med udeleženci bi izvedli akcijo zbiranja prispevkov za čiščenje kraškega podzemlja (v Sloveniji je onesnaženih vsaj 1000 od skupno 11.000 jam), tek pa naj bi izzvenel kot opozorilo javnosti in bi osveščal.

Prizadevnost jamarjev, v prvi vrsti Francija Malečkarja, ki je v jami tako rekoč vsak dan, je obrodila sadove: pobudniki za izvedbo X-teka smo se pred tedni razveselili dovoljenja za prvi tek skozi slovensko kraško podzemlje. Po svoje je bil to zgodovinski dogodek. Za pritegovanje tekačev na tej in oni strani meje ni bilo treba narediti veliko: povzeti staro ljudsko  verovanje, da v Dimnicah hudič kuha duše grešnikov, predstaviti tek kot zanimivost in dogodivščino – in na slovensko-italijansko tekaško tržišče je prišel nov tek »z zgodbo«.

V ožjem organizacijskem odboru sta bila ob Franciju in meni še Franko Šiškovič, pred leti organizator Češpovega teka v Slivju, in Giulia Della Zonca, Tržačanka, ki z družino živi na Golcu (mimogrede, v nedeljo je bila na teku z močno zasedbo v Dolini četrta). Priskočili so tekaški prijatelji iz Brkinov, s Krasa in iz Istre. Z zbiranjem prostovoljcev ni bilo nobenih težav (zgodilo se je celo, da je eden od tistih, ki so obljubili pomoč, na dan prireditve – ko so ga obveznosti odnesle drugam - v Slivje poslal svojega namestnika). Pokroviteljsko je priskočila na pomoč občina Hrpelje-Kozina, kljub predvolilnemu času, slivenska agrarna skupnost pa je tudi takoj podprla prireditev. Sodelovalo je še nekaj sponzorjev: sežanska Fama, turistična kmetija File, vaščanke Slivja (in Karolina Rodica iz Šmarij) so napekle peciva, pomagali so še tudi drugi vaščani, ki so tek vzeli za svojega. Organizatorji, spletni portal Ljudstvo tekačev, ŠD Kraški tekači in JD Dimnice Koper, smo se sicer srečevali z vsemi težavami, ki jih prinašajo premiere, a je bilo ob takšni pomoči in sodelovanju na terenu naše delo precej lažje.

X-tek (x zaradi eksperimentalne in nenavadne narave prireditve) je razbil mit o škodljivosti teka po podzemlju. Ugodeno je bilo vsem zahtevam iz dovoljenja državne agencije, narava pa ni pri tem prav nič trpela. Na ogledih jame pred in po tekmi so udeleženci teka in njihovi spremljevalci uživali v eni najlepših kraških jam pri nas in izvedeli marsikatero zanimivost o podzemnem svetu, a tudi za podatke, ki govorijo o onesnaženosti jam.

Prireditev je potekala na dveh lokacijah. Po ogledu proge v jami in briefingu s tekmovalci smo izpeljali kronometrsko tekmovanje na štirikilometrski progi, katere start in cilj sta bila pri vhodu v jamo. Tekači so se z lučkami in (večina)  čeladami spustili v globino 85 metrov in v jami pretekli ali prehodili 1200 metrov. Po vrnitvi na površino so čelade odložili in nadaljevali po krožni progi mimo Slivja. Najhitrejši moški je bil v cilju tri sekunde po 15. minuti, najhitrejše dekle šest sekund po 19. minuti. Velika večina sodelujočih je opozorila organizatorjev na spolzko progo vzela resno in svojo tekmovalnost omejila z varnostnim količnikom. Padcev skorajda ni bilo, nihče od tekačev si ni prislužil zagrožene kazni 60 sekund za blatna oblačila, zdravstvena služba je bila skoraj brez dela.

Drugi del, kosilo (jota in testenine za vegetarijance), je sledil pri zadružnem domu. Ko so se iz jame vrnili udeleženci drugega vodenega ogleda, je sledila razglasitev najboljših v 12 kategorijah in absolutno najhitrejših. Priznanja je podeljeval podžupan in predsednik Agrarne skupnosti Slivje Anton Mahne. Spomnil je, da Dimnice letos praznujejo stoletnico turističnih ogledov, in navedel še nekaj podatkov o zgodovini jame, ene najlepših na Krasu. Z mikrofonom je prireditev povezoval novinar Danijel Cek.

Organizatorji smo za tekače pripravili pravcato darilo, saj za takšno ceno, kot je veljala v Slivju, težko najdeš še kakšen podoben tek. Startnine ni bilo, zbirali smo le prostovoljne prispevke za stroške teka (teh je bilo za približno 1300 evrov), ki se jih je od 72 tekmovalcev in njihovih spremljevalcev - ti so kupovali spominske majice - zbralo za 536 evrov. Za sedem evrov je tako vsak tekmovalec dobil tehnično spominsko majico, topli obrok iz zdravih brkinskih sestavin (tudi kruh je bil iz črne moke, brez vsakršnih dodatkov), brkinska jabolka, vodo, izotonični napitek in čaj, najboljši priznanja, pecivo, ob prihodu tudi kavo, dva vodena ogleda jame – in seveda tekmo. »Izgubo« so pokrili organizatorji iz lastnih žepov.

In kaj so za Ljudstvo tekačev povedali nekateri udeleženci? Zmagovalec Alessandro Maraspin je pred tekmo napovedal, da bo varčeval z močmi, kajti prihodnjo nedeljo bo nastopil na Ljubljanskem maratonu. A ko si je pripel startno številko, je na to pozabil, tekel je borbeno kot vsakič na tekmi: »Čudovita ideja, da greš v jamo in opraviš tek v tem fantastičnem naravnem okolju. Bolj kot drsenje me je motila slaba vidljivost, pogrešal sem več osvetljave. Morda bi pomagale bakle ob progi. Vzpon me je ubil, potem pa me je čakalo še 2600 metrov ... A bilo mi je všeč.«

Isabel Petronio se je veselila svoje prve absolutne zmage na katerem od tekov. Poleti je bila druga na tolminskem teku Soča Outdoor: »Ta tek je bil krajši od mojih običajnih, a kar zahteven. Všeč mi je bil, ponudil je vse, od stopnic do asfalta. V jami sem tekla prvič, bala sem se, da ne bom nič videla, vendar je bila razsvetljava kar v redu. Z izidom sem zadovoljna, pravzaprav sem presrečna. Presenečena sem nad organizacijo, že samo to, da smo dobili majice, je bilo veliko. Vse je bilo brezhibno, krasno je, da ste se lotili nečesa tako zanimivega, novega. Sem vedno za nove stvari, če bo tekma tudi prihodnje leto, zagotovo spet pridem. Bala sem se, da bo drselo, a s tem nisem imela težav. Ogled jame pred tekmo je bil zelo koristen, tako smo vedeli, kaj nas čaka in kako gre trasa. Na koncu mi je bilo kar žal, da pot v jami ni bila daljša – čeprav se sicer bojim teme. Toda adrenalin je opravil svoje.«

Približno polovica tekačev je prišla iz Italije, med njimi je bila najštevilnejša skupina članov in članic društva Le vie del Carso (Poti Krasa). Veselili so se medalj, čeprav tekmovalnost ni bila njihova prva značilnost. Pozitivno energijo te druščine je izrazila Nadia Milievich, ki se s slovenskimi tekači druži že dolga leta: »Najlepše pri takih tekih je po mojem prepričanju in po mnenju članov naše skupine dejstvo, da takšni teki ponujajo preprostost, domačnost, da te čustveno pritegnejo. Vidiš, da organizatorji ponudijo del sebe, da ni sledu o kakšnem zaslužkarstvu. In tisti čas, ki ga skupaj prebijemo po teku, je morda še najlepši trenutek tekme. Za prihodnje leto razmišljamo, da bi spet izpeljali kakšen tek v Sloveniji, vendar ne tekmovalnega; bolj zato, da se spet srečamo med seboj in z vami. To je tisto najlepše, kar se zgodi ob takšnih priložnostih.«

Sodelovala sta tudi Milka Zupan in Tone Korošec iz Poljčan na Štajerskem. Da sta prečkala skoraj vso Slovenijo, sta morala imeti dober motiv.  Tone odgovarja: »Gotovo sva imela dober motiv. Rekreacija, tek in druge športne dejavnosti, je najina strast. Dimnice so čudovita jama in želela sva jo videti, jo doživeti. Pred tednom dni sva bila na izletu v teh krajih ob 40-letnici PD Viharnik. Uživala sva na Artvižah, zdaj pa sva izkoristila še eno priložnost za spoznavanje Brkinov. Z najinima rezultatoma sva čisto zadovoljna, ker vidiva, da je to mednarodna tekma. Bodite še naprej tako prijazni!« Milka pa je dodala: »Upam, da bo tek še tudi v prihodnjih letih, nad njim sem čisto navdušena.«

Organizatorji smo se odločili, da slovenski jamarski zvezi iz zbranih prispevkov namenimo 136 evrov za financiranje čiščenja kraških jam. Kako bo prihodnje leto, pa je za zdaj še veliko prezgodaj govoriti.

Izidi:

Moški, absolutno:

1. Alessandro Maraspin 15:03
2. Anej Likar 15:16
3. Borut Malavašič 15:43

Ženske, absolutno:

1. Isabel Petronio 19:06
2. Loreta Kmet 19:13
3. Zorka Bošnjak 19:31

Zmagovalci kategorij:

AM – do 29 let: Anej Likar

BM – do 39: Filippo Pagavino

CM – do 49: Alessandro Maraspin

DM – do 59: Massimo Baxa

EM – do 69: Marino Ruzzier

FM – 69 in starejši: Albert Lazar

GŽ – do 29: Isabel Petronio

HŽ – do 39: Loreta Kmet

IŽ – do 49: Lilijana Bizjak

JŽ – do 59: Lorenza Muran

KŽ – do 69: Gioia De Gioia

Izidi, absolutno.

Izidi, kategorije.

Brez njih bi bil X-tek manj zanimiv: Nadia Milievich, Mojca Pečnik Dessardo (v jami so ji pognali rožički), Isabel Petronio.

Albert Lazar (letnik 1937) je poskrbel za odtis žiga v svoji knjižici slovenske jamske transverzale. Tisto planinsko je prehodil in pretekel že dvakrat.

Luka Mezek je za Afriko prispeval rabljene tekaške copate.

Tako sta tekmovanje odprla Veselko Španić in Zorka Bošnjak.

Tekla je tudi kandidatka za županjo občine Hrpelje-Kozina Saša Likavec Svetelšek. Dan pozneje je po drugem krogu volitev postala županja.

Reportažo za Primorske novice je Petra Mezinec (levo) napisala iz lastne izkušnje. Desno je drugouvrščena Loreta Kmet.

Tek skozi Dimnice je zahteval skrajno zbranost.

Zmagovalka Isabel Petronio v jami.

Tako je pod zemljo tekel zmagovalec Alessandro Maraspin.

Tek mimo mogočnih Kiklopov, ki sodita med največje kapniških stebre dvojčke na svetu.

Milka Zupan in Tone Korošec, Štajerca na Primorskem.

Skupinski posnetek za konec.

Fotogalerija 2 (avtor Jadran Rusjan) je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6071921556868860721

Fotogalerija 1 (avtorja Giulia Della Zonca in VJ) je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6071876295418920401

Fotogalerija (avtorica Mojca Pečnik Dessardo) je na povezavi:

https://www.facebook.com/media/set/?set=oa.829268220426955&type=1

PP predstavitev (avtor Franci Malečkar) je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6073117871301300865

Video (avtor Miloš Stankovič) je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=P0-lHYH0xVI

Venčeslav Japelj

PODNANOS

12 10
 2014

Zadnja tekma letošnje serije PGT, 17. Tek Nanos, je odločila o vrhu razvrstitve med ženskami. Ana Čufer je bila druga, za Giulio Della Zonca, a je pobrala 100 točk v pokalu in z njimi slavila skupno zmago. Na cilju pri lovski koči je bil spet najhitreje Simon Alič.

Nanos je privabil 84 odraslih tekačev in pet otrok. Simon je bil edini, ki se je spustil pod 30 minut. To je bila njegova sedma letošnja zmaga v PGT, ostal je nepremagan, za skupno zmago pa mu je zmanjkal en tek, kajti v seštevku organizatorji upoštevajo osem najboljših uvrstitev. Objektivno najboljši je tako tik pod stopničkami, na četrtem mestu, za Simonom Strnadom, Borutom Malavašičem in Anejem Likarjem. Na Nanosu sta se mu na stopničkah pridružila Gorenjec Peter Oblak, ki največkrat teče na ravnini, in Danijel Vinčec.

Giulia si je že opomogla od poletnega ironmana in je znova dokazala, da v strminah nima težav. Sledila ji je mladinska reprezentantka Ana Čufer, tretja je bila letošnja osvajalka ekipnega brona na SP v gorskem maratonu Urša Trobec.  Stopničkam se je najbolj približala Marta Švigelj, presenečenja letošnje sezone PGT, saj je v absolutni konkurenci osvojila tretje mesto, peta pa je bila Mihaela Tušar. Tako je pokalna zmaga odšla v Dobravlje pri Ajdovščini, drugo mesto pa je pripadlo Cerkljanki Mihaeli.

Simon ne šteje zmag in nam na cilju ni vedel povedati, katera nanoška zmaga je to. »Pridem, ker sem rad tukaj. Drugače sem že razmišljal, da danes sploh ne bi prišel, ker sem bil utrujen še od sobote (tek na Šmarno goro, op. ur.), pa cel teden sem nekaj delal, ampak sem vseeno prišel, ker mi je škoda zamuditi tako lepo tekmo.« Kljub utrujenosti ob koncu sezone je bil ta tekaški boem  blizu rekorda proge. »Mislim, da je zmanjkalo kakšne pol minute. Če bi se res spočil ta teden, bi rekord popravil. V bistvu nisem šel na čas. S Petrom Oblakom sva začela svoj tempo, ki je bil precej hiter, potem pa je on malo zaostal, tako da sem šel naprej sam.«

Matej Luzar (Maraton Novo mesto), letnik 1993, je bil šesti. Na Nanosu ni bil prvič, saj se je udeležil teka že predlani, »ampak ugotavljam, da si proge nisem zapomnil, tako da sva si rekla s kolegom, da morava iti letos spet, ker je ta tek znan kot zelo lep, hiter, pokrajina pa je lepa. Moram reči, da je trasa še precej lepša, kot sem se je spominjal, enako je z organizacijo, in glede na to, da primorski teki nasploh slovijo, je današnji tek samo še potrdil sloves. Prepričan sem, da se prihodnje leto spet vidimo tukaj.«

Najboljša med tekmovalkami Gulia Della Zonca se je s časom malo nad 38 minutami precej približala najhitrejšim moškim tekmovalcem. »Bilo je suho, telesno sem se dobro počutila, tako da sem zadovoljna. Bila je težka tekma, saj se me je Ana Čufer ves čas tesno držala, zato je bilo v glavi težko. Želela sem si na določenih mestih malo popustiti, pa si tega nisem mogla privoščiti. Kljub temu mi je šlo dobro, ob koncu dolge in naporne sezone imam še en razlog za veselje.« Proga je bila Tržačanki, ki že nekaj let z družinico živi na Golcu v Čičariji, všeč. »Traso sem poznala, sem jo večkrat odtekla. Je zahtevna, k sreči je na njej tudi kakšen bolj tekoč del, tako da če nisi dober samo v klanec, lahko tam pridobiš kakšen meter. Je raznolika, k sreči pa ni spustov, ki jih sovražim. Sicer pa je bil lep dan in tukaj je super.« Kljub dolgi sezoni ima Giulia namen, da se udeleži še vertikale na Učko konec oktobra, potem pa bo čas za počitek. »Telo potrebuje malo odklopa, potem pa bom razmislila o naslednji sezoni.« Giulia je članica ožje organizacijske ekipe za pripravo X-teka skozi Dimnice (sobota, 18. oktobra), prvega slovenskega teka po kraškem podzemlju.

Sezona PGT se bo iztekla 30. novembra v Gaberjah pri Ajdovščini, kjer bodo na zaključni prireditvi razglasili najboljše in jim razdelili priznanja, tistega dne pa se bo z gorskim tekom na Tabor že tudi začela sezona PGT 2015.

Izidi:

Absolutno moški:

1. Simon Alič (ŠD Nanos) 29:13
2. Peter Oblak (Dolenja Dobrava) 31:09
3. Danijel Vinčec (ŠD 3šport)32:10

Absolutno ženske:

1. Giulia Della Zonca (ŠD 3šport) 38:49
2. Ana Čufer (PGT) 39:26
3. Urša Trobec (ŠD Setnik) 41:28

Zmagovalci po kategorijah:

M 1989 in mlajši: Peter Oblak

M 1988-1979: Danijel Vinčec

M 1978-1971: Simon Alič

M 1970-1963: Ivan Sokol (TD Burja)

M 1962-1955: Tomaž Devetak (GMG Gorica)

M 1954 in starejši: Danilo Pudgar (TD Burja)

Ž 1989 in mlajše: Ana Čufer

Ž 1988-1979: Giulia Della Zonca

Ž 1978-1969: Marta Švigelj (PGT)

Ž 1968-1959: Urša Trobec

Ž 1958 in starejše: Marija Moser

M ml. dečki: Natan Maj Poženel

Ž ml. deklice: Sara Furlan (ŠD Nanos)

PGT 2014, absolutno:

Moški:

1. Simon Strnad (KD Brda) 750
2. Borut Malavašič (ŠD Nanos) 720
3. Anej Likar (ŠD Nanos) 710

Ženske:

1. Ana Čufer (PGT) 790
2. Mihaela Tušar (ŠD Nanos) 780
3. Marta Švigelj (ŠD Hotedršica) 715

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.primorskigorskiteki.si/index.php/rezultati-2014

Najhitrejša dekleta na Nanosu: Ana Čufer, Giulia Della Zonca, Urša Trobec (tudi tokrat je tekla s povito roko).

Najhitrejši fantje: Peter Oblak, Simon Alič, Danijel Vinčec.

Fotogalerija 1 je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6069698112891171761

Fotogalerija 2 je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6070164677890020193

Mitja Volčanšek, VJ, foto: Katja Furlan

NABREŽINA (AURISINA)

05 10
 2014

Tržaški atletski klub Trieste Atletica, ki je nastal po združitvi nekaterih mestnih klubov, je 5. oktobra 2014 v Nabrežini pripravil 36. Kraški polmaraton, imenovan La mezza di Aurisina. Skupaj z organizatorji PPT so v tem okviru izvedli tudi odprto  primorsko prvenstvo v polmaratonu (sicer je tek štel za udeležbo v pokalu PPT). Tako kot lani sta na njem slavila sestra in brat Petra in Marko Tratnik.

Lepa, topla jesenska nedelja, napolnjena vrečka z darili za tekače, dobra organizacija, veliko informacij o prihodnjih tekih na Tržaškem – po kislem poletju je bil to  zelo prijeten tekaški dan onstran meje. Gostoljubni gostitelji so poskrbeli, da gre tradicija čezmejnega sodelovanja naprej. Videli smo dva italijanski zmagi, najboljša med 60 Slovenci pa sta bila druga (Petra) in peti (Marko).  Petra je za 21 sekund izboljšala svoj najboljši čas na tej razdalji. Povedala je: »Zadovoljna sem z nastopom, tako z uvrstitvijo kot z rezultatom, danes mi je šlo fajn.  Pomagala sta mi Stanko in Jurij, ki sta tekla z mano. Razmere so bile ugodne, le malo je pihalo, malo višja temperatura in konfiguracija me nista motili.«

Marka smo vprašali, kako se dejstvo, da je (sveže) poročen, kaže na njegovih tekaških dosežkih. »Izgleda, da v redu, pozitivno!« O teku pa je povedal: »Šlo mi je dobro, čas 1:15 je izhodišče za dvainštiridesetko v Ljubljani; to je bil en lep trening.« Na vprašanje, kaj želi v Ljubljani doseči, pa je odvrnil: »Pri maratonu je težko kaj reči. Se bomo menili po njem, v Ljubljani. Želim si teči kakšno sekundo bolje kot lani (2:43).«

Med desetimi najhitrejših moških sta se uvrstila dva Marka in en Mirko, v deseterici žensk pa sta od Slovenk Petra (lani je bila tretja) in Marinka Lapanja (tudi ona je lansko uvrstitev izboljšala za mesto). Tudi v absolutni razvrstitvi za primorsko prvenstvo se je na vrhu ponovila lanska zgodba, na prvih in drugih mestih so se znašla ista imena, pa tudi zmagovalka teka Giulia Schillani je zmagala že lani.

V Nabrežini so organizatorji tekov povabili še na nekaj tekov, ki jih pripravljajo. 1. novembra 2014 bodo pri Proseku (Aerocampo di Prosecco) pripravili tek Carsolina Cross. Tekle bodo vse starostne kategorije, od kadetov do veteranov, kros pa bo veljal kot italijanska izbirna tekma za sestavo državne reprezentance, ki se bo udeležila evropskega prvenstva v krosu. Vabljeni so tudi slovenski reprezentanti, to bo lepa priložnost za ogled najboljših Italijanov, ki slovijo kot izredni tekači. Za Slovenske udeležence bodo veljali slovenski predpisi, le pred nastopom bodo morali podpisati ustrezno izjavo. Start bo ob 9.30, obvezne so predhodne prijave (do 29. oktobra). Več informacij najdete na http://triesteatletica.com/.

Vpisovali so za Ekotrail Miljskega polotoka (2. novembra 2014), katerega start bo v Ankaranu, cilj pa v Miljah. Lani je zmagal Mitja Kosovelj, katerega fotografija je na promocijskem letaku. Verjetno si bo Mitja tudi letos za sprostitev po naporni sezoni privoščil izlet k morju. Več na: http://www.euromarathon.it./

Izidi:

Absolutno:

Moški:

1. Abdoulla Bamoussa (Atletica Brugnera Friulintagli) 1:09:28
2. Riccardo Sterni (Trieste Atletica) 1:13:18
3. Lorenzo Snidersich (Pool Sport Trieste) 1:14:23

... 5. Marko Tratnik (ŠD Nanos) 1:15:05, 6. Mirko Janjatovič (KGT Papež) 1:15:28, 8. Marko Peric (DLT Filipides) 1:18:01

Ženske:

1. Giulia Schillani (Sportiamo) 1:25:11
2. Petra Tratnik (ŠD Nanos)1:26:52
3. Elena Cinca (Atletica Brugnera Friulintagli) 1:28:11

... 9. Marinka Lapanja (Idrija) 1:36:33

Prvenstvo Primorske v polmaratonu:

Moški:

1. Marko Tratnik
2. Mirko Janjatovič
3. Marko Peric

Ženske:

1. Petra Tratnik
2. Marinka Lapanja
3. Vilma Brešan (Nova Gorica) 1:45:49

Primorski prvaki po kategorijah:

MA: Marko Tratnik

MB: Marko Peric

MC: Mirko Janjatovič

MD: Robert Petrovčič (AK Pivka) 1:23:48

ME: Cveto Tavčar (ŠD Nanos) 1:27:41

ŽA: Petra Tratnik

ŽB: Irena Dobernik 2:02:47

ŽC: Marinka Lapanja

ŽD: Vilma Brešan

ŽE: Rada Milič (ŠD Kraški tekači) 2:02:40

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.filipides.net/primorski_pokalni_teki/rezultati_tekov/2014100514490528/Mali%20maraton%20Nabrežina%20-%20ODPRTO%20PRVENSTVO%20PRIMORSKE%20v%20MALEM%20MARATONU/

Marinka Lapanja (levo) na začetku druge polovice proge.

Tri najhitrejše na primorskem prvenstvu: Vilma Brešan, Petra Tratnik, Marinka Lapanja.

Najhitrejši moški na primorskem prvenstvu: Mirko Janjatovič, Marko Tratnik, Marko Peric.

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6066979512697856737

VJ

PODGORJE

04 10
 2014

Istrska tekača Mitja Volčanšek in Danijel Vinčec sta s pomočjo prijateljev, OPD Koper, oskrbnikov Tumove koče in še nekaterih sponzorjev  4. oktobra 2014 izpeljala šesturno tekaško druženje na pobočjih istrskega Triglava, Slavnika. Na krožni progi (vzpon 2,5 km in 500 višincev, spust 5 km) se je merilo 33 tekačev in kolesar, najuspešnejša pa sta bila Gorenjca Igor in Fani Alpner, mož in žena.

Igor je edini med 10. in 16. uro opravil s sedmimi krogi, Fani pa je najhitreje med tekmovalkami zmogla pet krogov. Zmagovalca spremlja sloves enega najvzdržljivejših gorskih tekačev na domačem Primožu. »Res je, z ženo in hčerko precej treniramo na Primožu, tam imamo urejen sistem beleženja podatkov o vzponih. Današnji dan sem si vzel za še en preizkus pripravljenosti,« je zmagovalec povedal za Ljudstvo tekačev. »Rekel sem si, da je čas za to, da si ogledamo Slavnik, tu še nismo bili. Vsaka tekma pa je dobra tudi za trening in družbo. Na skoraj vsaki tekmi so težave, na tej pa jih ni bilo.«  Na omembo glasov, češ da Slavnik izžareva pozitivno energijo, sogovornik odgovarja: »Bo že držalo. Že nekaj let nisem doživel daljše tekme brez krča. Zadovoljen sem. Konfiguracija ni ravno po mojem okusu, vzpon je prestrm, ker sem malo pretežak za take gorske teke, a skupaj s spustom se je dobro izteklo.«

Žena Fani je na očitek, da gre za družinsko zaroto proti Primorcem, odgovorila: »Sploh nisem prišla z namenom, da bi se potegovala za zmago, sem pa zadovoljna, da se je tako izpeljalo. Prišla sem, ker je šel mož, pa naj gre z njim še družina (dva kroga je v družinsko bilanco primaknila še hčerka, op. a.).« Druga zmaga Alpnerjevih  je bil torej stranski produkt, ki Fani niti ni veliko stal. »Motivacija je bila dobra, na drugi strani pa ni bilo nobenih žuljev ne krčev.  Ubirala sem soliden tempo, brez pretiravanja. Sem pa opazila, da je bil peti krog malo podaljšan. Nimam pojma, kdo je to naredil.« Z njeno oceno organizacijskega napora se je strinjala večina, če ne celo vsi udeleženci preizkusa na Slavniku (slišali nismo nobenega nasprotnega mnenja): »Organizacija in oskrba sta bila v redu, označbe so mi prav prišle, bolje se počutiš, ko vidiš trakce. Za jesti in piti je bilo dosti vsega.« Če to reče Gorenjka ...

Iz organizatorskega zornega kota je pogledal Mitja Volčanšek: »S prvo izvedbo smo, glede na to, da je bilo danes istočasno veliko tekaških prireditev in da smo to delali prvič, zelo zadovoljni. Prišli so tekači iz različnih koncev Slovenije, njihovi odzivi pa pričajo o tem, da so zadovoljni. Potrudili smo se po najboljših močeh in upam, da bomo s pomočjo nekaterih namigov še kaj izboljšali. Upam tudi, da se bo zadeva prijela in da bomo prihodnje leto še boljši.«

Izidi:

Moški:

1. Igor Alpner (letnik 1968) 7 vzponov v 5:55.
2. Stanko Čufer (1957) 6 vzponov v 5:07
3. Jure Ličen (1983) 6 vzponov v 5:19

Ženske:

1. Fani Alpner 5 vzponov v 5:31
2. Valentina Čufer 5 vzponov v 5:48
3. Tina Mavrič 4 vzponi v 4:03

Igor Alpner končuje sedmi krog po Slavnikovih pobočjih.

Najboljši moški:  inox veteran Stanko Čufer, Igor Alpner in mladenič Jure Ličen.

Najboljše: poosebljena dobra volja Valentina Čufer, Fani Alpner in Alenka Repanšek Uršič, druga najhitrejša med dekleti in ženami s štirimi krogi (najhitrejša Tina Mavrič je morala zaradi delovnih obveznosti prizorišče zapustiti predčasno).

Pobudnika šesturnega vzpenjanja na Slavnik Danijel Vinčec in Mitja Volčanšek (ki nista ves čas samo beležila vzponov drugih, temveč sta tudi nekoliko pretegnila noge).

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6066750215924783537

Video Andreja Jegliča je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=1RG4p2WAS2s

VJ

TACEN

04 10
 2014

Organizatorji iz Tekaškega kluba Šmarnogorska naveza so skupaj s slovenskim združenjem za gorske teke in svetovno gorskotekaško zvezo WMRA ter gostilno Ledinek 4. oktobra 2014 izpeljali 35. Tek na Šmarno goro, v tem okviru pa zadnji tekmi za slovenski in svetovni gorskotekaški pokal. To je bil že 14. zaključek pokala WMRA na Šmarni gori. Na 10-kilometrski progi sta zmagala Eritrejec Mamo Petro in Avstrijka Andrea Mayr, slednja z rekordom proge. Mateja Kosovelj je bila druga, s tem si je priborila drugo mesto v svetovnem pokalu, kjer je njen brat Mitja zasedel četrto mesto.

Prijetno jesensko sonce je grelo gorske tekače in gledalce na Šmarni gori, in podobno prijetno je bilo razpoloženje na tekmi z močno mednarodno udeležbo, ob praktično celotni slovenski reprezentanci. Drugič letos (prvič na Grintovec) je k nam z Daljnega vzhoda priletel Japonec Fudžio Mijači (bil je 35.), ki se mu je Slovenija priljubila. Črni kontinent je zastopal letos najmočnejši v svetovnem pokalu, Eritrejec Petro Mamu, Italija je bila tokrat v moški konkurenci nekoliko slabše zastopana, a s proslavljenim Alexom Baldaccinijem, ki je pokvaril račun Mitji Kosovelju, ena od italijanskih svetovnih prvakinj Antonella Confortola je prišla brez moža, legendarnega Jonathana Wyatta, a je bila ob njej tačas ena najboljših tekačic na svetu Alice Gaggi ... In seveda, k nam je ponovno prišla petkratna svetovna prvakinja, dolgonoga Avstrijka nekoliko nenavadne tekaške tehnike Andrea Mayr, neobremenjeno dekle, ki je ugotovila, da Šmarna gora potrebuje njen rekord. Končno so na mali »kongres« svetovnega vrha v Sloveniji spodobno reagirali tudi domači mediji, vodilni televiziji so gorskim tekačem namenili prostor v elitnem terminu. Pa se le premika ...

Zaradi Andree in Mateje  Kosovelj, prva je po pričakovanju postavila rekord proge, odvzela ga je Mateji, glavni žarometi veljajo ženski tekmi. Andrea si je kmalu po startu zvila gleženj in približno minuto nanj ni mogla pošteno stopiti, potem pa se je bolečina umirila in svetovna prvakinja  je mlela progo v družbi hitrejših moških kolegov, nedosegljiva za Matejo, ki ji je to pošteno priznala.  Kljub temu, da je bila letos proga po žledu nekoliko daljša in težja, in so bili moški časi slabši od običajnih, je Avstrijka postavila rekord in z 42 sekundami izboljšave dobila tudi denarno nagrado, po deset evrov za vsako sekundo. V skupnem seštevku svetovnega pokala je dodala še en maksimalni izkupiček in lanski zmagovalki Mateji prevzela žezlo. Vendar Matejinega zadovoljstva to ni skalilo, uvrstitev tik za super tekačico je lep uspeh. Med prvimi desetimi sta bili še dve Slovenki, šesta Jana Bratina in deseta Valerija Mrak. Obe sta odlično uvrstitev zaokrožili z zmagama v slovenskem pokalu, prva med članicami, druga med mlajšimi veterankami. Enajsta je bila Ana Čufer, ki je prav tako pobrala pokalni naslov, v konkurenci mladink. Članica bronaste slovenske ženske ekipe na SP v gorskem maratonu Urška Trobec se šmarnogorski tekmi ni hotela odpovedati »samo zato«, ker je imela desno roko povito in imobiliziran prst. Kaj vse zdržijo ta dekleta!

V moški konkurenci zmagal Petro Mamu. Njegov korak je bil v spustu z Grmade v prvi polovici teka bistveno hitrejši od korakov zasledovalcev, a se je do cilja razlika unesla. S svojo izjavo na cilju je nekoliko presenetil: »Proga je bila prav lahka.« Pred spustom je bil najhitrejši Slovenec veteran, »Highlander« Miran Cvet, ko pa se je proga prevesila, »je Mitja šel mimo mene kot blisk«, je povedal Miran, ki ljubi ekstremne vzpone, spusti pa so njegova poguba. Pa je vseeno na koncu osvojil odlično šesto mesto, tik za Mitjo – ta je imel svoje skrbi, o katerih bo govoril nekaj vrstic kasneje. Jošt Lapajne je v svoji prvi članski sezoni ob devetem mestu na Šmarni gori vpisal prvo osvojitev članskega pokala. Boem Simon Alič je na 15. mestu potrdil naslov pokalnega prvaka med mlajšimi veterani, na cilju pa priznal, da je pretiraval s številom tekem in pregorel, tako da v nogah ni bilo prave svežine in moči. Zmagovalec Istrskega maratona Aleš Žontar  je bil soliden 17., še lanski mladinec Rok Bratina pa 20. Rokova uvrstitev niti ni tako slaba, povedati pa je treba, da je na spustu padel in jo pravzaprav še dobro odnesel, zgolj z odrgninami in buškami.

Najboljša Slovenca sta za Ljudstvo tekačev pokomentirala tekmo in zaključek sezone velikih tekem. Mateja Kosovelj: »Vsekakor sem z doseženim zadovoljna. Majerca je letos itak nepremagljiva, boljša tako ne bi mogla biti.« Je to zaključek sezone? »Gorske tekme bom zdaj kar lepo zaključila, poskusila bom vzdrževati zmerno pripravljenost, predvsem brez poškodb. Morda se bom udeležila še kakšne tekme, a za zdaj nimam še nič takega v načrtu.« Je vesela, da je celotna sezona minila brez poškodb? »Ja, super, to je pa res krasno, samo da ne bi zdaj kaj skočilo ven, ne smem preveč hvaliti. Prav bala sem se Šmarne, tekla sem zelo zelo pazljivo, da si ne bi zvila kakšnega gležnja ali karkoli.« Tekmo je komentirala z besedami: »Spuste sem tekla z rezervo, računala sem, da bom več dala od sebe v hrib. Če se navzdol manj razbiješ, greš laže v hrib. Sama proga je zelo zahtevna in spusti ti znajo pobrati veliko moči, ne samo hrib.« Je forma po svetovnem prvenstvu ostala? »Mislim, da glava zdaj malo popušča. Po svetovnem bi mi prijalo kakšnih 14 dni pavze, predvsem za glavo. Saj bi tekla, a tako, kot mi prija, nato pa bi se začela spet pripravljati za kakšen nastop. Šmarna gora pa je vedno na koncu, tako se mi dogaja že nekaj let, da se moram zanjo posebej motivirati.« Povzetek današnjega nastopa? »Res sem zelo zadovoljna, odtekla sem tako, kot sem trenutno pripravljena, med samo tekmo nisem popustila.«

Mitja se je v prvi polovici teka prijemal za nogo. Na cilju je pojasnil: »Nisem mogel teči hitro. Prijemal me je krč, z mišicami nekaj ni štimalo. Muka je bila od začetka do konca. Potem pa sem z ihto naredil, kar sem naredil. Pridobil sem na spustu. Če bi bilo vse v redu, normalno, bi do konca z lahkoto prišel tudi na tretje mesto. Pa ni šlo. Nabrala se je utrujenost in zdaj se bom moral res spočiti, prihodnje leto pa bom moral kakšno tekmo tudi črtati.«

Izidi:

Ženske, absolutno:

1. Andrea Mayr (Avstrija) 48:04
2. Mateja Kosovelj 51:44
3. Alice Gaggi (Italija) 52:15

... 6. Jana Bratina (56:24), 10. Valerija Mrak (58:50)

Moški, absolutno:

1. Petro Mamu (Eritreja) 41:59
2. David Schneider (Švica) 43:45
3. Alex Baldaccini (Italija) 45:05

... 5. Mitja Kosovelj (45:22), 6. Miran Cvet (45:36), 7. Gašper Bregar (46:23), 9. Jošt Lapajne (46:32)

Svetovni pokal:

Ženske:

1. Andrea Mayr 440
2. Mateja Kosovelj 353
3. Timea Merenyi 285

... 9. Jana Bratina 157

Moški:

1. Petro Mamu 386
2. David Schneider 247
3. Alex Baldaccini 230

... 4. Mitja Kosovelj 225

Zmagovalci slovenskega pokala:

ml. deklice: Maša Viriant (KGT Papež)

ml. dečki: Aleš Prelovšek (KGT)

deklice: Ana Milović (KGT)

dečki: Rok Sušnik (KGT)

st. deklice: Nina Pavlič Hren (AK Domžale)

st. dečki: Jakob Mali (AK Domžale)

mladinke: Ana Čufer (KGT)

mladinci: Aljaž Božič (KGT)

članice: Jana Bratina (ŠD Nanos)

člani: Jošt Lapajne (KGT)

ml. veteranke: Valerija Mrak (AD Posočje)

ml. veterani: Simon Alič (ŠD Nanos)

st. veteranke: Boža Meža (ŠD Premogovnik Velenje)

st. veterani: Franci Teraž (KGT)

Vsi izidi teka so na povezavi:

http://www.timingljubljana.si/rezultati.aspx?IDtekme=2631&tip=B

Petro Mamu je lahkega koraka pritekel z Grmade.

Mitja Kosovelj je imel težave z mišicami na nogah.

Mateja je tekla previdno, ni se gnala za Andreo.

Andrea Mayr je postavila rekord proge.

Japonec Mijači  Fudžio v cilju.

Tri najhitrejše: Mateja Kosovelj (lani tretja), Andrea Mayr, Alice Gaggi.

Fotogalerija 1 je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6066754789962222945

Fotogalerija 2 je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6067458079038508449

VJ

IDRIJA

27 09
 2014

V Idriji je TSK Idrija 27. septembra 2014 pripravil 14. Vzpon na Hleviše, kolesarsko-gorskotekaško prireditev, v okviru katere je potekal predzadnji gorski tek sezone PGT 2014. Zmagovalca med tekači sta bila Rok Bratina in Sergeja Lipušček. Najboljši trije v letošnjem pokalu so Simon Strnad, Borut Malavašič in Anej Likar.

Kolesarilo je 57 tekmovalcev, najhitrejša sta bila Borut Rudolf (Črni Vrh) in Tanja Žakelj (Unior Tools Team). Profesionalka Tanja se domače tekme udeleži vsakokrat, ko le utegne, pa čeprav njena tekmovalna sezona še ni pri koncu. Ob tej priložnosti je povabila na še en kolesarsko-tekaški dogodek, 2. Vzpon Tanje Žakelj, ki ga bodo 4. oktobra 2014 pripravili med Spodnjo Idrijo in Ledinami (http://www.dpmvr-le.si/).

Gorskih tekačev je bilo nekaj več (69), lepo vreme in suha proga (5,8 km, 470 višincev) pa sta dovoljevala dobre čase. Kljub temu pa lanski rekord Gorana Ikiča 26:15 ni bil presežen. Zmagal je Rok Bratina, drugi Simon Strnad si je pritekel zmago v pokalu, tretji Anej Likar pa tretje mesto v pokalu. Četrti Borut Malavašič je osvojil končno drugo mesto. Vsi trije skupno najboljši so tudi zmagovalci kategorij.

Za Strnada velja rek Prišel, videl, zmagal. Novinec v gorskem teku, letnik 1967, prej odličen kolesar, specialist za vzpone, je že v prvem letu sodelovanja v PGT prišel prav do vrha, kjer je bil lani Simon Alič. Letos ima Alič sicer same zmage, a premalo tekov, da bi prišel med najuspešnejše. V pogovoru za LT je Strnad povedal, da je takšen vzpon presenetil tudi njega, in pojasnil: »To je bil nov izziv, kolesarjenja sem bil že malo naveličan, imel sem tudi probleme z zdravjem. Tek blagodejno vpliva na zdravje, čeprav ga skoraj nič ne treniram. Tekma in lahen tek, ob tem pa kolesarsko razpeljevanje, to je vse, kar naredim med tednom. Težišče je na regeneraciji, zaradi let na zmogljivosti ne morem več pridobivati.« Na vprašanje, kako bo zastavil prihodnje leto, odgovarja: »Na kolesu definitivno ne bom nikoli več tekmoval. Zdaj sem združil tisto, o čemer sem vedno sanjal: tek, kolo, pohodništvo. Vemo, da ko treniraš kolo, vsi drugi treningi negativno vplivajo na kolesarjenje. Treniraš en mesec na kolesu, potem pa greš enkrat v hribe teč in si uničiš enotedenski trening na kolesu. Obratno pa kolesarjenje na tek deluje blagodejno.« Ali bo branil letošnji naslov? »Vemo, da so boljši od mene, toda eno je ena tekma, drugo pa skupek vseh tekem, cela sezona. Kdor pride, pride, takšen je sistem. V primorskem pokalu mi gre odlično, pa tudi v gorenjskem in slovenskem gorskotekaškem pokalu sem v boju za najboljša mesta. Prihodnje leto bom poskusil še kakšen nov izziv.« Simon se je zmage razveselil in jo nemudoma proslavil, kot se spodobi: s kolegi tekači je izpraznil steklenico šampanjca.

Niti Borut ni pričakoval, da bo na koncu med prvo trojico. »Predvsem zato, ker je na Primorskem veliko odličnih gorskih in drugih tekačev, če bi jih štel na začetku sezone, bi bilo gotovo za celo dlan objektivno boljših od mene. A niso vsi naredili osmih tekem, ki štejejo za skupno uvrstitev. Letos sem solidno pripravljen, malo bolje kot lani, a še vedno to ni moj optimum. Razlog je tudi družina, ki se je letos povečala za enega člana. Zdaj smo štirje, hčerka ima leto in pol, sin pa pet mesecev. Da opravim predvideni trening, izkoristim vsako minuto, tako da je družina srečna in oče zadovoljen.«

Na tretjem mestu je najmlajši med tremi, Anej Likar, ravninski tekač. Povedal je: »Treniram samo ravnino, edino ob sredah imamo skupni trening na Palah in Fužinah nad Ajdovščino. Od zmeraj mi je gorski tek v klanec brez treninga kar šel. Se mi zdi, da sem še celo boljši v disciplini gor kot gor-dol.« Ali razmišlja o gorskotekaški specializaciji? »Pravzaprav sem letos tekel več gorskih kot ravninskih tekov. Letos sem v kategoriji prvič dosegel in presegel število tekov, ki štejejo, z Nanosom jih bo 13.«

V ženski konkurenci je spet zmagala domačinka Sergeja Lipušček, a najpogostejša zmagovalka Hleviš niti tokrat ni vedela povedati, katera je ta zmaga; nedvomno pa  so zelo redki primeri, ko je tekla, a ni zmagala ... Sledili sta ji Mihaela Tušar in Marta Švigelj. Ker Sergeja nima stalne startne številke in torej ne tekmuje za pokal PGT, se 40 točk za zmago pripiše Mihaeli Tušar. Cerkljanka se je s četrto zmago v sezoni vodilni Ani Čufer, tokrat odsotni, približala na eno zmago razlike, tako da bo osvajalko pokala določila zadnja tekma na Nanosu.  V primeru, da zmaga Mihaela, bo tudi pokal njen, kajti ob enakem številu točk presodi višje število odtečenih tekem – tu pa je Mihaela v prednosti pred Ano.

Izidi:

Absolutno moški:

1. Rok Bratina (KGT Papež – Salomon) 27:29
2. Simon Strnad (KD Brda) 29:22
3. Anej Likar (ŠD Nanos) 29:40

Absolutno ženske:

1. Sergeja Lipušček (DLT Filipides) 34:19
2. Mihaela Tušar (ŠD Nanos) 35:01
3. Marta Švigelj (Slikopleskarstvo Švigelj) 37:55

Zmagovalci po kategorijah:

M 1989 in mlajši: Rok Bratina

M 1988-1979: Kristjan Ipavec (ŠD Nanos)

M 1978-1971: Borut Malavašič (ŠD Nanos)

M 1970-1963: Simon Strnad

M 1962-1955: Tomaž Devetak (GMG Gorica)

M 1954 in starejši: Cveto Tavčar (ŠD Nanos)

Ž 1989 in mlajše: Sindis Čufer (TD Burja)

Ž 1988-1979: Saša Pisk

Ž 1978-1969: Marta Švigelj

Ž 1968-1959: Sergeja Lipušček

Ž 1958 in starejše: Rada Milič (ŠD Kraški tekači)

M ml. dečki: Jakob Brus

M st. dečki: Matic Hvala

Ž ml. deklice: Larisa Jogan Žgur (ŠD Kraški tekači)

Ž st.deklice: Tinkara Mlakar

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.primorskigorskiteki.si/index.php/rezultati-2014

Rok Bratina na progi.

Sergeja Lipušček, najuspešnejša udeleženka vzponov na domače Hleviše.

Trije najboljši v PGT 2014: Borut Malavašič, Simon Strnad, Anej Likar.

Pokali za najhitrejše: Mihaela Tušar, Sergeja Lipušček, Marta Švigelj.

Tako je odletel zamašek, ko je Simon skupno zmago proslavil s šampanjcem.

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6063819563004058497

VJ

LOKAVEC

21 09
 2014

Triatlon klub Ajdovščina je ob pomoči organizatorjev PGT 21. septembra 2014 prvič na Primorskem pripravil vertikalni kilometer. Izpeljali so ga na progi med Lokavcem in kočo na Čavnu. Proga je merila 4400 metrov, tekmovalci so morali premagati 1074 višinskih metrov. Najhitrejša sta bila Simon Alič in Jana Bratina.

Po gorskem teku na Storžič, ta bo na vrsti prihodnji vikend, je Slovenija dobila svoj drugi navpični kilometer, preizkušnjo nove generacije gorskih tekov, v svetu imenovano Vertical Kilometer. Proga ne sme presegati petih kilometrov dolžine, v višino pa mora meriti natanko kilometer. Ajdovci so dodali še 74 višincev, za dobro mero, sicer pa v bodoče, če bodo s prireditvijo nadaljevali, ne bo težko start prestaviti malo više nad Lokavec in tako zaokrožiti tisočico. Če bodo prihodnje leto tek vključili v serijo PGT, kot napovedujejo, se bodo organizatorji morali med seboj uskladiti tudi glede startnine. Ta na tekih PGT ne presega 12 evrov, premiera na Čavnu pa je veljala 15 (predhodne prijave) oziroma 20 evrov. A za ta denar so udeleženci dobili polno vrečko daril, vključno s spominsko majico.

Med 45 tekmovalci je bilo osem žensk, prve štiri (Bratina, Tušar, Čufer, Trobec) so članice državne reprezentance, Urška Trobec je celo osvajalka ekipne bronaste medalje na letošnjem SP v gorskem maratonu.  Sledila jim je Daniela Da Forno, ki je to sezono imela težave s poškodbo mišice. Čaven je v njenem nedeljskem načrtu imel prednost pred tržaško družabno tekmo Rampigada Santa.  Iz Italije je v Lokavec prišla kar četrtina  tekmovalcev, nekateri od njih so bili pred 15 leti celo udeleženci podobnega teka (v italijanski izvedbi) na pobočju Čavna. Med moškimi je ob Simonu Aliču nastopil še en reprezentant, Jošt Lapajne. Prvo trojico je z uvrstitvijo med tema dvema zapolnil Istran Danijel Vinčec. Najmlajša udeleženka je bila Klara Meglič iz AO Tržič (letnik 1999), najstarejši pa je bil Tine Valič (letnik 1951). Prav vsi tekmovalci so bili odlično pripravljeni, najpočasnejša ženska je bila na cilju prej kot v uri osem minut, najpočasnejši moški pa prej kot v uri 23 minut.

Simon je za LT povedal, da je tokrat uporabil taktiko z nedavnega SP v gorskem teku v Italiji: hiter začetek takoj po startu. "Potem pa sem tekel v svojem tempu." Za razliko od proge na SP mu je ta na Čaven ustrezala, saj je vodila samo navzgor, in to s hudim naklonom. Jana se je veselila: "Fajn je zmagati na domačem terenu. To sem si želela - in uspelo mi je."

Pri koči Antona Bavčerja, ki so jo izmenično v hladno vlago zavijali oblaki in grelo sonce, so organizatorji poskrbeli za prijetno razpoloženje, izmed tamkajšnje ponudbe, ki ni sodila v domeno organizatorjev, pa velja zabeležiti, da koča nudi odlične gibanice, katerih prekmurski recept so Ajdovci znali nadgraditi. Priznanja je podeljeval župan Marjan Poljšak. V predvolilnem času si ni smel privoščiti izostanka, izkazal pa se je s petjem nedeljski rojstnodnevni slavljenki Mihaeli Tušar. Cerkljanka je tekaškim kolegom ponudila domače slaščice in pijačo, od organizatorjev pa je  dobila torto.

Še informacija za ljubitelje gorskih maratonov. V prenapolnjenem oktobrskem tekaškem urniku je gorskim tekačem na voljo tudi četrta izvedba EM2P (ekomaraton dveh naravnih parkov, Glinščice in Slavnikovega ). Pripravlja ga tržaški tekaški navdušenec Bruno Vittori – Bobo.  12. oktobra 2014 bosta kot običajno na voljo dve progi, polmaraton (start ob 10.00) in maraton (start ob 8.00). Maraton poteka od Koče Premuda v Boljuncu (Gornji Konec) prek Slavnika, premaga kilometer vzponov in se vrne v Boljunec. Kosilo je predvideno ob 13.30. Tekači morajo imeti s sabo lastne posode za pijačo, ki jih bodo lahko polnili na okrepčevalnicah (tam ne bo kozarcev), in prehrano. Proga bo označena samo na glavnih križiščih. Na voljo bo tudi nordijska hoja (10 km), start ob 10.30. Informacije daje Bobo na naslovu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled., na spletu pa: http://em2p.weebly.com/.

Izidi:

Moški, absolutno:

1. Simon Alič (ŠD Nanos) 40:00
2. Danijel Vinčec (ŠD 3šport) 44:40
3. Jošt Lapajne (KGT Papež) 45:27

Ženske, absolutno:

1. Jana Bratina (ŠD Nanos) 50:37
2. Mihaela Tušar (ŠD Nanos) 52:56
3. Ana Čufer (PGT) 53:33

Zmagovalci kategorij:  Jošt Lapajne, Danijel  Vinčec, Simon Alič, Ivan Sokol (TD Burja), Stanko Čufer (PGT), Danilo Pudgar (TD Burja), Ana Čufer, Jana Bratina, Daniela Da Forno (ŠD Nanos), Mihaela Tušar

Vsi izidi so na povezavi:

http://3atlon.si/1-caven-proaction-vertical-kilometer/

Najhitrejši: Danijel Vinčec, Simon Alič, Jošt Lapajne.

Borut Malavašič Mihaeli Tušar izroča torto.

Mihaeli je pri serviranju slaščic pomagala Urška Trobec, lastnica medalje s SP.

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6061592367612376481

Video je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=JtrSHNzq2Os&feature=youtu.be

VJ

CERKNO

20 09
 2014

V Cerknem so 20. septembra 2014 izpeljali deseti, zadnji tek v letošnjem mladinskem pokalu PPT. S po tremi zmagami so bili najuspešnejši AD Posočje, OŠ Idrija in OŠ Cerkno. Premočni ekipni zmagovalec sezone 2014 je AD Posočje.

Za razliko od prejšnjih tekov sta startne liste pomagala polniti domača cerkljanska in idrijska osnovna šola. Mlade tekače, med katerimi je precej talentov, bi bilo lepo videti na primorskih tekih skozi vse leto, ne samo na koncu sezone. Večina zmagovalcev po kategorijah je bila znana že pred Cerknim, z izjemo najmlajše kategorije deklic (2007 in mlajše). Miša Sardoč (ŠD Nanos) in Evita Ivančič (TK Kobarid) sta skrbeli za napetost do konca. Miša bi z zmago osvojila prvo mesto in skupni pokal, toda v Cerknem je bila Evita hitrejša za dve sekundi. Končna bilanca je po pet zmag in eno drugo mesto za vsako od deklic (šteje šest najboljših tekov), vendar ima Evita en tek več kot Miša, kar po pravilih PPT pomeni prednost v primeru enakega števila točk.

Poglejmo končne uvrstitve (zmagovalce). Pri dekletih so zmagovalke PPT 2014 Evita Ivančič, Ajda Sovdat (AD Posočje, 2006), Lia Domevšček (TK Kobarid, 2005), Žana Sovdat (AD Posočje, 2004), Lara Likar (OŠ Dobravlje, 2003), Pia Gerbec (AD Posočje, 2002), Tanja Žgajnar (TD Bovec, 2000). V letnikih 2001 in 1999 nobena od tekmovalk ni opravila minimalnega števila tekov. Pri fantih v najmlajši kategoriji je tokrat sicer zmagal Izak Ziliani (AD Posočje), a si je tokrat drugi Mark Žgur (ŠD Nanos) skupno prvo mesto priboril že prej. Drugi zmagovalci so:  Rok Kopatin (ŠD Nanos, 2006), Tomi Bajc (AK Sevnica, 2005), Jan Franc Kopatin (ŠD Nanos, 2004), Andrej Skočir (AD Posočje, 2003), Tobi Gaberšček (TD Bovec, 2002), Sašo Zorč (TD Bovec, 2001), Denis Pašič (AK Pivka, 2000), Jernej Jevšček (AD Nova Aurora, 1999). Od teh zmagovalcev sta v Cerknem nastopila samo Tobi in Jernej.

Več kot 1000 točk so v konkurenci 12 ekip osvojili: AD Posočje 8078, ŠD Hotedršica 4319, ŠD Nanos 3849, TD Bovec 3357, AK Pivka 2985, TK Kobarid 2477.

Zaključek sezone PPT (tako za mladino kot za odrasle) bo v Vrtojbi 23. novembra 2014, na tisti dan bodo pripravili tudi prvi zimski kros.

Izidi:

Zmagovalci po kategorijah:

Deklice 2007 in mlajše: Evita Ivančič (TK Kobarid)

Deklice 2006: Lana Kokotec (AD Piran)

Deklice 2005: Julija Kuzmin Delgiusto (AD Piran)

Deklice 2004: Žana Sovdat (AD Posočje)

Deklice 2003: Sara Furlan (ŠD Nanos)

Deklice 2002: Pia Gerbec (AD Posočje)

Deklice 2001: Polona Murovec (OŠ Idrija)

Deklice 2000: Špelca Zorjan (OŠ Cerkno)

Deklice 1999: -

Dečki 2007 in mlajši: Izak Ziliani (AD Posočje)

Dečki 2006: Aljoša Kranjc (OŠ Ponikve)

Dečki 2005: Jan Žgur (ŠD Nanos)

Dečki 2004: Tit Katarič (OŠ Cerkno)

Dečki 2003: Julijan Kavčič (OŠ Idrija)

Dečki 2002: Tobi Gaberšček (TD Bovec)

Dečki 2001: Ajdin Kazič (OŠ Idrija)

Dečki 2000: Jan Švigelj (OŠ Cerkno)

Dečki 1999: Jernej Jevšček (AD Nova Aurora)

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.filipides.net/primorski_pokalni_teki/rezultati_tekov/

Evita Ivančič je z zmago pred Mišo Sardoč na zadnjem teku osvojila pokal zmagovalke PPT 2014.

Start najstarejših šolarjev, v ospredju Jernej Jevšček.

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6061568589022268209

VJ, foto: Katja Furlan

PRIMORSKA, GORENJSKA

20 09
 2014

Seveda se tura, ki sem jo opravil 20. septembra, ne more primerjati z istoimensko ultra preizkušnjo, ki je nedavno uspela Klemnu Trilerju, ta je v rekordnem času zaporedoma osvojil Grintovec, Stol in Triglav, vendar je bila ravno pravšnje darilu samemu sebi za rojstni dan in za slovo od poletja.

Vse od konca junija nisem opravil nobene res dolge gorskotekaške ture. Pripravljal sem se na svetovno prvenstvo v gorskem maratonu, vmes pa testiral formo na krajših vzponih. Zato pa je bila želja opraviti novo, zanimivo turo še toliko večja. Zaradi muhastega poletja sem odmislil visokogorje, ob brskanju po zemljevidih Planinske zveze Slovenije pa sem ugotovil, da so trije markantni vrhovi iz naslova na meji med Primorsko in Gorenjsko pravzaprav razmeroma blizu; ob pravi meri trme in logistike bi jih bilo mogoče združiti v enodnevni turi.

Zaradi različnih obveznosti tekaških kolegov tokrat nisem imel družbe, kar ima svojo psihično težo, po drugi strani pa sem vedel, da se mi ne bo treba nikomur prilagajati. Vremenski obeti sicer niso bili najboljši, toda očitno sreča pomaga pogumnim, saj sem imel vso pot skoraj idealne razmere, z izjemo zadnje dobre pol ure dežja.

Do Petrovega Brda sem se za spremembo pripeljal z gorenjske strani; če se vam ne mudi, priporočam zlasti cesto od Železnikov do Petrovega Brda, ki preseneča s številnimi čudovitimi kotički.

No, preidimo k stvari. S Petrovega Brda sem startal ob 8.50. Rečem si, da moram začeti po pameti, saj bo pot po mojih izračunih dolga skoraj 50 km, s 3000 višinci. Temperatura je idealna, okoli 15 stopinj, o dežju ni sledu, še sonce se začenja prebijati skozi meglo. Verjetno zaradi tega krenem dokaj hitro, upočasnim samo ob prehodu iz gozda na pašnike, kjer je zaradi razmočenega in blatnega terena težko stopati hitreje. Vršni del Porezna je v megli, tudi piha precej, zato se podvizam do vrha, ki ga dosežem v 59 minutah. Načrt je bil okoli uro 15. No, to pomeni, da bom v naslednji spust šel toliko bolj sproščeno. Čeprav so markacije prisotne samo občasno, nimam večjih težav z orientacijo, saj se držim »glavne« tj. gozdne, mestoma makadamske ceste. Na poti srečam bolj malo ljudi, zato pa je veliko krav, ovac ...

Vzpon proti Blegošu je psihično še najtežji, saj se dolgo prebijam po kolovozu, ki je ravno dovolj strm, da se odločim vztrajati v teku, čeprav sem po dveh urah in pol gibanja in okoli 20 kilometrih zahtevnega terena že nekoliko utrujen. K sreči se ob pravih trenutkih najdejo planinske markacije, ki mi vlijejo novega elana (zlasti zato, ker časovne napovedi lahko delim z 2,5 ali celo s 3). Tudi na vrhu Blegoša, ki ga dosežem po treh urah in 10 minutah, ni nobenih razgledov, samo megla in veter, zato spravim na hitro nekaj vase in potem naprej v dolino.

Spust proti Zalemu logu je prijeten, pot je dobro utrjena, z ravno pravim naklonom, da dopušča lahkoten tek. Ob prihodu v dolino se mi primeri edina večja orientacijska napaka. Prepričan sem, da sem prišel v dolino, zato zavijem na levo, proti Zalemu logu. A dejansko se znajdem na poti proti Davči. Napaka me stane nekje dodatnih 3,5 km in 20 minut. V Zalem logu, ki je z le nekaj več kot 500 metri nadmorske višine najnižja točka mojega kroga, pa se klanec res postavi pokonci. Prvih 600 višinskih metrov poti na Porezen se mi zdi podobnih tekmi v vertikalnem kilometru, poleg tega po petih urah že čutim pravo utrujenost. K sreči se pot nato položi, zadnji del vzpona pa tudi poznam s teka na Ratitovec, katerega start je sicer v Železnikih. Gladki vrh dosežem po šestih urah in osmih minutah, tamkajšnje razmere pa so podobne kot na prejšnjih vrhovih. Oblečem si vetrovko in nadaljujem pot. Pobočje Ratitovca proti vasi Danje mi potem nudi nekaj občutkov iz visokogorja, vsaj kar se skal tiče. Po svoje sem vesel, da imam tudi kakšen - pogojno rečeno - tehnični del poti, da moram tudi malo razmišljati, kam postaviti nogo. Zadnji del spusta je zelo strm in blaten, enkrat me, morda tudi zaradi utrujenosti, skoraj vrže po tleh.

Nadaljevanje po makadamu do Petrovega Brda je najbolj mučen del, saj tečem tako rekoč po ravnem in cesta nikakor noče izgubiti na višini. Zadnje dobre pol ure začne deževati, vendar se dobro počutim, saj vzdržujem enakomeren tekaški tempo, malenkost nad petimi minutami na kilometer. Po 50 kilometrih, ki so za mano. Čeprav je bila tura uživaška, pa sem prav zadovoljen, ko zagledam cilj. V sedmih urah in 40 minutah, z vsemi postanki vred, se je nabralo 55 kilometrov in malo manj kot 3000 višincev.

Na sebi sem imel inov-8 rocite 295, kratke tekaške hlače, tekaško majico s kratkimi rokavi, vetrovko z dolgimi rokavi in kapuco, poln meh pijače in še pollitrski bidon, energijsko tablico in dva maxi snickersa, mobitel, nekaj denarja, fotoaparat in zemljevid vzhodnega dela Julijskih Alp.

Vrh Porezna.

Razgled med spustom s Porezna.

Srečanje s kravami.

Razgled med spustom z Blegoša.

Proti vrhu Ratitovca.

Selfie, avtoportret.

Mitja Volčanšek

PODGORJE

18 09
 2014

V soboto, 4. oktobra 2014, so ljubitelji hribov vabljeni na planinski izziv vzdržljivosti Šest ur Slavnika, ki ga organizirajo istrski gorski tekači v sodelovanju z oskrbniki Tumove koče in Obalnim planinskim društvom. V času med 10. in 16. uro bodo pohodniki poskusili opraviti čimveč vzponov iz Podgorja do Tumove koče na Slavniku. Prireditev ni tekmovalnega značaja, v ospredju bo druženje, vseeno pa bodo na koncu sestavili lestvico in se poklonili najvztrajnejšim, ki bodo opravili največ vzponov.

Proga: od sredine vasi Podgorje (pod hrastom) navzgor po strmi markirani poti, navzdol po položni markirani poti (orientacija je dokaj enostavna, vendar bo trasa na kočljivih mestih tudi primerno označena). Ker planinci spoštujejo naravo, se držijo samo markiranih poti! Krožno pot so izbrali zaradi velike gneče siceršnjih pohodnikov in zaradi samega terena. Vzpon je dolg cca. 2,5 km, s 500 m višinske razlike, spust je dolg cca. 5 km.

Kako do Podgorja: Primorsko avtocesto v smeri proti Kopru zapustite na izvozu Kastelec (takoj za predorom Kastelec) in se nato usmerite najprej v smer Črnega Kala, nato pa se usmerite levo. Cesti, ki se najprej strmo vzpne, sledite mimo kamnoloma in nato na vrh kraške planote, od koder boste že videli Slavnik. Do Podgorja je še dobrih pet kilometrov.

Start izziva bo ob 10.00 »Pod hrastom«, kjer boste dobili tudi startne številke, cilj pa bo ob 16.00 pri koči. Štejejo opravljeni vzponi do 16.00. Na obeh točkah bosta tudi okrepčevalnici z vodo, izotonikom, piškoti ... Tako na vrhu kot v dolini boste v zvezek vpisali startno številko, število vzpona/spusta ter čas prihoda, da bodo organizatorji laže vodili evidenco vzponov.

Startnine ne bo, bodo pa dobrodošli prostovoljni prispevki.  Po končani prireditvi se bo nadaljevalo druženje v Tumovi koči, kjer bo udeležencem na voljo topla malica (jota) po znižani ceni (3 evri). Organizatorji se bodo potrudili zagotoviti tudi spominsko darilo.

Prijave bodo sprejemali na startnem mestu do 15 minut pred startom, ko bo kratek briefing. Prijave bodo možne tudi po startu, pogoj za udeležence pa je, da opravijo vsaj dva vzpona. Zaradi lažje organizacije so zaželene predhodne prijave po elektronski pošti na naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..

Slavnikov vrh (1028 m) tik pred sončnim vzhodom.

Višinski profil.