Volkswagen 19. Ljubljanski maraton

LJUBLJANA

26 10
 2014

Devetnajsta izvedba osrednje slovenske tekaške prireditve in največjega maratona v državi je ponovno  razširila množico sodelujočih. Organizatorji so našteli 22.556 tekačev, od tega 1915 maratoncev (na cilj jih je prišlo 1875). Najboljša maratonka med Slovenkami Lucija Krkoč je bila sedma, najboljši Slovenec Tone Kosmač pa je bil deseti.

Nov skok števila udeležencev gre pripisati širjenju tekaške kulture, kajti tek vse bolj prevzema Slovence, med maratonci pa predvsem progi, speljani v enem samem krogu (doslej so maratonci tekli dva kroga). Močno razredčene vrste tekačev in precej manj gledalcev v drugi polovici maratonske proge sicer psihološko ponovno niso vplivali najbolj spodbudno, odkrivanje novih razsežnosti Ljubljane, ki so jo maratonci v celoti obkrožili, pa je bilo zanimivo in je delovalo spodbudno. Pravzaprav so maratonci v nedeljo razkrili, kako majhna je Ljubljana, saj zgolj krog po mestu ali okrog njega ne bi zadoščal za izpeljavo 42-kilometrske trase; organizatorji so morali kar precej vijugati. Nekateri polmaratonci so ugotavljali, da je njihova proga daljša, kot bi morala biti, zato so tudi ti izidi nekaj slabši.

Mesto je svoje tekače sprejelo odprtih rok, presenetljivo malo je bilo negodovanja voznikov, ko so morali čakati na sprostitev blokade prometa. Ljubljana je najhujšo »okupacijo« po italijanski bodeči žici v drugi svetovni vojni odlično prestala – tako kot tisto prvo, le da so bili Ljubljančani do miroljubnih »okupatorjev« bistveno prijaznejši. Tudi organizacijska logistika je delovala, nekaj preveč živčnosti je bilo le ob predajanju garderobe pred starti, saj sprejem ni zmogel navala v zadnjih minutah.

LM še vedno niha v dvojnosti iskanja vrhunskih izidov in množičnosti. Tudi letos so organizatorji izbrali kompromis, plačali so nastope nekaterih  najboljših »top runners«, za množičnost pa so itak poskrbeli drugi. Uradni zajci so skrbeli za hitrejše tekače, tisti počasnejši pa so se morali znajti po svoje. Jasmina Kozina Praprotnik iz Urbanih tekačev si je tako na lastno pest privezala balone, oznako za tekaške zajce, in poskrbela za organizacijo skupine čistih rekreativnih ljubiteljev teka na začelju kolone. Mimogrede, Jasmina je v zadnjih devetih letih odtekla vseh devet maratonov, vmes dvakrat rodila, a zaradi tega ni izpustila nobenega nastopa. Vse več je njenih posnemovalk, ki bodisi tečejo med nosečnostjo bodisi po porodu pred seboj potiskajo vozičke z dojenčki.

Na maratonski progi je zmagal Ishimael Bushendich s časom 2:08:25. Ker je proga speljana na novo, gre seveda za rekord, ta pa je po naključju enak rekordu stare proge.  Tako Kenijca kot vse druge tekače je oviral veter, ki jim je dodajal sekunde in minute. Najboljšim, osmim Kenijcem, je sledil Rus, deseti pa je bil Tone Kosmač (2:24:21). Najboljši Primorec je bil Marko Tratnik (2:42:59) na 22. mestu. V svoji kategoriji je zmagal Miran Kavs.

Med maratonkami je bila najhitrejša Kenijka Janet Rono (2:29:16), sledilo ji je pet Afričank, najboljša Slovenka pa je bila Lucija Krkoč (2:49:11) na sedmem mestu. Osma je bila Aleksandra Fortin (2:56:39), deveta Neža Mravlje (2:57:34), ki pa je varčevala z močmi, kajti že čez nekaj dni jo čaka nastop na 50-kilometrski progi. Med zmagovalkami kategorij so bile Primorke Aleksandra Fortin, Marinka Lapanja in Milojka Čufer, ob njih pa Dolenjka Jožica Rogelj, znanka s primorskih pokalnih tekov.

Lucija je za Ljudstvo tekačev povedala: »Z nastopom sem kar zadovoljna. Glede na opravljene treninge v preteklih tednih sem računala na nekoliko boljši čas, ampak to je bil šele moj drugi maraton in lahko rečem, da ga jemljem predvsem kot dobro izkušnjo. Teden dni pred tekmo sem bila kar živčna. Bala sem se, da bi se ponovil spomladanski Milano. Pa tudi po dobrih treh letih, odkar sem pretekla svoj prvi maraton, sem že malo pozabila, kaj me čaka. Zelo sem vesela, da sem ciljno črto prečkala brez poškodb in da lahko zdaj na tem rezultatu gradim naprej. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila najboljšemu trenerju Romanu Kejžarju, moji družini, celotni ekipi ŠD Nanos Podnanos ter Aljoši Smolnikarju in Matevžu Schaubachu, ki sta me spodbujala in mi pomagala na progi. In seveda vsem, ki me prenašajo, podpirajo in spremljajo.«

Najhitrejši polmaratonec in nov državni prvak je Rok Puhar (1:07:41). Lovil je državni rekord za mlajše člane, a mu je veter prekrižal načrte (in morda predolga proga). Najboljši Primorec je bil na 13. mestu Nejc Lokar (1:15:13). Z zmagami v kategorijah so se ponovno izkazali Gorenjci, znanci s primorskih tekem: Metod Bregar, Franci Teraž in Cveto Tavčar.

Polmaratonsko zmago je vknjižila Britanka Eleanor Davis (1:17.52), ki ji je ljubljanski maraton bolj všeč od londonskega, najboljša Slovenka in državna prvakinja je z uvrstitvijo takoj za Eleanor postala Neja Kršinar (1:19:23), najboljša Primorka pa je bila  s 13. mestom Petra Tratnik (1:26:29). Med dvajseterico je bil tudi primorski trojček Ana Radivo (1:27:50), Jerica Sardoč (1:29:05, izboljšava osebnega rekorda za več kot tri minute), Veronika Krečič (1:30:18) od 17. do 19. mesta. S svežimi naslovi državnih prvakinj po kategorijah se lahko pohvalijo Valerija Mrak, Sergeja Lipušček in Nadja Finžgar, Primorke pa so nanizale še nekaj uvrstitev na drugo in tretje mesto.

Na 10-kilometrski progi je slavil Blaž Grad (32:03), znanci s primorskih tekov Bor Grdadolnik, Emil Pašič in Denis Guzelj so bili šesti, sedmi in deveti.

Med dekleti je bila najhitrejša najperspektivnejša slovenska mlada tekačica Maruša Mišmaš (34:38), zmagovalka na podobni progi Istrskega maratona. Saša Pisk (40:27) je bila peta.

Na sobotnem merjenju mladih tekačev so Primorci oziroma udeleženci primorskih tekem zabeležili naslednje vidnejše uvrstitve. Med dijakinjami letnika 1998 in mlajšimi  je zmagala Štajerka Zala Ahtik, ki je še pred nedavnim redno zmagovala med deklicami na tekmah PPT. Med dijakinjami 1995-1997 je bila tretja Sara Jesenko, med dijaki 1995-1997 je bil drugi Emil Pašič. V ekipni uvrstitvi osnovnih šol je Bovec osvojil drugo mesto, med dijaškimi ekipami pa je bila druga Gimnazija Jurija Vege iz Idrije.

V tekmovanju Alpe Adria Run je v zlatem pokalu Valda Dornik druga, v srebrnem pokalu pa Jana Kotar Ilijaš prva.

 

lm-roman-500

Roman Koprivc (levo) iz Ljudstva tekačev je bil med zajci.

 

lm-nai-500

Skupina primorskih maratoncev na startu.

 

lm-masa-500

Kolona čakajočih na startu je bila dolga, da še nikoli tako. Pogled iz sredine zadnjega, četrtega boksa.

 

lm-jasmina-500

Jasmina Kozina Praprotnik z očetom Bogdanom. Bila ja zajec na maratonski progi  s ciljnim časom 4:30, zapolnila je eno od lukenj med zajci, ki so jih pustili organizatorji. Z višanjem števila tekačev se namreč povečuje tudi delež tistih, ki za traso potrebujejo dalj časa, zato je omejitev pet ur pretesna in neživljenjska.

 

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6075295443746432593

 

VJ

 

 






















 

 

 

Ultra trail Pušeljc

PODBRDO

24 10
 2014

Organizatorji GM4O so na svoji spletni strani

(http://www.gm4o.si/sl/osnutek.html)

objavili, da bodo v prihodnjem letu skupaj z organizatorji ostalih treh tekov iz Pušeljca (Blegoš, Ratitovec, Črna prst) 20. junija organizirali Ultra trail Pušeljc v dolžini 100 km, s po 6000 m vzponov in spustov. Prijave bodo začeli sprejemati 1. januarja 2015.

To bo prvi pravi ultra trail v Sloveniji, kot so zapisali organizatorji (v ekipi so

Jožko Dakskobler, Teodor Markoč, Tomaž Štenkler, Andraž Drešček, Boštjan Jezeršek, Brane Cenčič, Nežka Dakskobler Markoč, Drejc Dakskobler in še veliko drugih). Udeležencem bodo to »peklensko« preizkušnjo skušali spremeniti v nepozabno doživetje.

Trasa UT Pušeljc:

Start traila v Podbrdu – Kovce – Kobla – Črna Prst – Kal – Stržišče – Obloke – Hudajužna – Durnik – Porezen – Vrše – Tuškov grič – Črni Vrh – Kopačnica – Blegoš – Spodnja Ravan – Železniki – Ratitovec – Dajnarska planina – Soriška planina – Lajnar – Kovce – Petrovo Brdo – Robar – Podbrdo.

Iz logističnih razlogov (izpeljava tekmovanja na tako dolgi progi je zelo zahtevna) bodo UT Pušeljc organizirali na isti vikend kot tekmo GM4O, vendar z dvema različnima startoma, nam je povedal Jožko Dakskobler. GM4O je član mednarodnega združenja ITRA (International Trail Running Association), zato bo UT Pušeljc veljal kot kvalifikacijska tekma za nastop na osrednji tekmi Ultra-Trail du Mont-Blanc; finišerjem bo prinesel štiri točke.

 

ut-trasa-500 

Trasa UT Pušeljc.

 

ut-profil-500 

Višinski profil.

 

VJ

 

 

 























 

 

 

X-tek skozi hudičevo prekajevalnico

SLIVJE

18 10
 2014

V Brkinih je 18. oktobra 2014, na čudovito, sončno poznopoletno soboto, skupina organizatorjev, tekačev in jamarjev, pripravila X-tek skozi kraško jamo Dimnice in po okolici Slivja, prvo tovrstno športno-rekreativno prireditev v Sloveniji. Teklo je 72 tekačev, polovica jih je prišla iz Trsta in njegove okolice. S štiri kilometre dolgo progo sta najhitreje opravila Alessandro Maraspin iz Trsta in Isabela Petronio iz Sečovelj.

Naslednje vrste pišem kot eden od organizatorjev tekaške prireditve, ne pa kot zunanji opazovalec, kar je moja običajna vloga. Kogar organizacijske zadeve ne zanimajo, lahko naslednjih nekaj odstavkov mirno preskoči.

Medtem ko italijanski organizatorji že od leta 1997 pripravljajo svoj tek skozi Briškovsko jamo, Cronotraversata del Maestro (letos bo 30. novembra, več na povezavi: http://www.caicim.it/indexita.asp), so se poskusi, da tek skozi kraško podzemlje izpeljemo tudi v Sloveniji, vedno znova izjalovili ob ugotovitvi, da država česa takega ne dovoli zaradi domnevne škode, ki bi jo tekači povzročili v podzemlju. Jamarsko društvo Dimnice iz Kopra, skrbnik Dimnic, pa ni vrglo puške v koruzo, odgovorne v Agenciji RS za okolje je prepričalo, da je takšen tek mogoče izpeljati brez škodljivih posledic; še več, med udeleženci bi izvedli akcijo zbiranja prispevkov za čiščenje kraškega podzemlja (v Sloveniji je onesnaženih vsaj 1000 od skupno 11.000 jam), tek pa naj bi izzvenel kot opozorilo javnosti in bi osveščal.

Prizadevnost jamarjev, v prvi vrsti Francija Malečkarja, ki je v jami tako rekoč vsak dan, je obrodila sadove: pobudniki za izvedbo X-teka smo se pred tedni razveselili dovoljenja za prvi tek skozi slovensko kraško podzemlje. Po svoje je bil to zgodovinski dogodek. Za pritegovanje tekačev na tej in oni strani meje ni bilo treba narediti veliko: povzeti staro ljudsko  verovanje, da v Dimnicah hudič kuha duše grešnikov, predstaviti tek kot zanimivost in dogodivščino – in na slovensko-italijansko tekaško tržišče je prišel nov tek »z zgodbo«.

V ožjem organizacijskem odboru sta bila ob Franciju in meni še Franko Šiškovič, pred leti organizator Češpovega teka v Slivju, in Giulia Della Zonca, Tržačanka, ki z družino živi na Golcu (mimogrede, v nedeljo je bila na teku z močno zasedbo v Dolini četrta). Priskočili so tekaški prijatelji iz Brkinov, s Krasa in iz Istre. Z zbiranjem prostovoljcev ni bilo nobenih težav (zgodilo se je celo, da je eden od tistih, ki so obljubili pomoč, na dan prireditve – ko so ga obveznosti odnesle drugam - v Slivje poslal svojega namestnika). Pokroviteljsko je priskočila na pomoč občina Hrpelje-Kozina, kljub predvolilnemu času, slivenska agrarna skupnost pa je tudi takoj podprla prireditev. Sodelovalo je še nekaj sponzorjev: sežanska Fama, turistična kmetija File, vaščanke Slivja (in Karolina Rodica iz Šmarij) so napekle peciva, pomagali so še tudi drugi vaščani, ki so tek vzeli za svojega. Organizatorji, spletni portal Ljudstvo tekačev, ŠD Kraški tekači in JD Dimnice Koper, smo se sicer srečevali z vsemi težavami, ki jih prinašajo premiere, a je bilo ob takšni pomoči in sodelovanju na terenu naše delo precej lažje.

X-tek (x zaradi eksperimentalne in nenavadne narave prireditve) je razbil mit o škodljivosti teka po podzemlju. Ugodeno je bilo vsem zahtevam iz dovoljenja državne agencije, narava pa ni pri tem prav nič trpela. Na ogledih jame pred in po tekmi so udeleženci teka in njihovi spremljevalci uživali v eni najlepših kraških jam pri nas in izvedeli marsikatero zanimivost o podzemnem svetu, a tudi za podatke, ki govorijo o onesnaženosti jam.

Prireditev je potekala na dveh lokacijah. Po ogledu proge v jami in briefingu s tekmovalci smo izpeljali kronometrsko tekmovanje na štirikilometrski progi, katere start in cilj sta bila pri vhodu v jamo. Tekači so se z lučkami in (večina)  čeladami spustili v globino 85 metrov in v jami pretekli ali prehodili 1200 metrov. Po vrnitvi na površino so čelade odložili in nadaljevali po krožni progi mimo Slivja. Najhitrejši moški je bil v cilju tri sekunde po 15. minuti, najhitrejše dekle šest sekund po 19. minuti. Velika večina sodelujočih je opozorila organizatorjev na spolzko progo vzela resno in svojo tekmovalnost omejila z varnostnim količnikom. Padcev skorajda ni bilo, nihče od tekačev si ni prislužil zagrožene kazni 60 sekund za blatna oblačila, zdravstvena služba je bila skoraj brez dela.

Drugi del, kosilo (jota in testenine za vegetarijance), je sledil pri zadružnem domu. Ko so se iz jame vrnili udeleženci drugega vodenega ogleda, je sledila razglasitev najboljših v 12 kategorijah in absolutno najhitrejših. Priznanja je podeljeval podžupan in predsednik Agrarne skupnosti Slivje Anton Mahne. Spomnil je, da Dimnice letos praznujejo stoletnico turističnih ogledov, in navedel še nekaj podatkov o zgodovini jame, ene najlepših na Krasu. Z mikrofonom je prireditev povezoval novinar Danijel Cek.

Organizatorji smo za tekače pripravili pravcato darilo, saj za takšno ceno, kot je veljala v Slivju, težko najdeš še kakšen podoben tek. Startnine ni bilo, zbirali smo le prostovoljne prispevke za stroške teka (teh je bilo za približno 1300 evrov), ki se jih je od 72 tekmovalcev in njihovih spremljevalcev - ti so kupovali spominske majice - zbralo za 536 evrov. Za sedem evrov je tako vsak tekmovalec dobil tehnično spominsko majico, topli obrok iz zdravih brkinskih sestavin (tudi kruh je bil iz črne moke, brez vsakršnih dodatkov), brkinska jabolka, vodo, izotonični napitek in čaj, najboljši priznanja, pecivo, ob prihodu tudi kavo, dva vodena ogleda jame – in seveda tekmo. »Izgubo« so pokrili organizatorji iz lastnih žepov.

In kaj so za Ljudstvo tekačev povedali nekateri udeleženci? Zmagovalec Alessandro Maraspin je pred tekmo napovedal, da bo varčeval z močmi, kajti prihodnjo nedeljo bo nastopil na Ljubljanskem maratonu. A ko si je pripel startno številko, je na to pozabil, tekel je borbeno kot vsakič na tekmi: »Čudovita ideja, da greš v jamo in opraviš tek v tem fantastičnem naravnem okolju. Bolj kot drsenje me je motila slaba vidljivost, pogrešal sem več osvetljave. Morda bi pomagale bakle ob progi. Vzpon me je ubil, potem pa me je čakalo še 2600 metrov ... A bilo mi je všeč.«

Isabel Petronio se je veselila svoje prve absolutne zmage na katerem od tekov. Poleti je bila druga na tolminskem teku Soča Outdoor: »Ta tek je bil krajši od mojih običajnih, a kar zahteven. Všeč mi je bil, ponudil je vse, od stopnic do asfalta. V jami sem tekla prvič, bala sem se, da ne bom nič videla, vendar je bila razsvetljava kar v redu. Z izidom sem zadovoljna, pravzaprav sem presrečna. Presenečena sem nad organizacijo, že samo to, da smo dobili majice, je bilo veliko. Vse je bilo brezhibno, krasno je, da ste se lotili nečesa tako zanimivega, novega. Sem vedno za nove stvari, če bo tekma tudi prihodnje leto, zagotovo spet pridem. Bala sem se, da bo drselo, a s tem nisem imela težav. Ogled jame pred tekmo je bil zelo koristen, tako smo vedeli, kaj nas čaka in kako gre trasa. Na koncu mi je bilo kar žal, da pot v jami ni bila daljša – čeprav se sicer bojim teme. Toda adrenalin je opravil svoje.«

Približno polovica tekačev je prišla iz Italije, med njimi je bila najštevilnejša skupina članov in članic društva Le vie del Carso (Poti Krasa). Veselili so se medalj, čeprav tekmovalnost ni bila njihova prva značilnost. Pozitivno energijo te druščine je izrazila Nadia Milievich, ki se s slovenskimi tekači druži že dolga leta: »Najlepše pri takih tekih je po mojem prepričanju in po mnenju članov naše skupine dejstvo, da takšni teki ponujajo preprostost, domačnost, da te čustveno pritegnejo. Vidiš, da organizatorji ponudijo del sebe, da ni sledu o kakšnem zaslužkarstvu. In tisti čas, ki ga skupaj prebijemo po teku, je morda še najlepši trenutek tekme. Za prihodnje leto razmišljamo, da bi spet izpeljali kakšen tek v Sloveniji, vendar ne tekmovalnega; bolj zato, da se spet srečamo med seboj in z vami. To je tisto najlepše, kar se zgodi ob takšnih priložnostih.«

Sodelovala sta tudi Milka Zupan in Tone Korošec iz Poljčan na Štajerskem. Da sta prečkala skoraj vso Slovenijo, sta morala imeti dober motiv.  Tone odgovarja: »Gotovo sva imela dober motiv. Rekreacija, tek in druge športne dejavnosti, je najina strast. Dimnice so čudovita jama in želela sva jo videti, jo doživeti. Pred tednom dni sva bila na izletu v teh krajih ob 40-letnici PD Viharnik. Uživala sva na Artvižah, zdaj pa sva izkoristila še eno priložnost za spoznavanje Brkinov. Z najinima rezultatoma sva čisto zadovoljna, ker vidiva, da je to mednarodna tekma. Bodite še naprej tako prijazni!« Milka pa je dodala: »Upam, da bo tek še tudi v prihodnjih letih, nad njim sem čisto navdušena.«

Organizatorji smo se odločili, da slovenski jamarski zvezi iz zbranih prispevkov namenimo 136 evrov za financiranje čiščenja kraških jam. Kako bo prihodnje leto, pa je za zdaj še veliko prezgodaj govoriti.

 

Izidi:

Moški, absolutno:

  1. Alessandro Maraspin 15:03
  2. Anej Likar 15:16
  3. Borut Malavašič 15:43

Ženske, absolutno:

  1. Isabel Petronio 19:06
  2. Loreta Kmet 19:13
  3. Zorka Bošnjak 19:31

Zmagovalci kategorij:

AM – do 29 let: Anej Likar

BM – do 39: Filippo Pagavino

CM – do 49: Alessandro Maraspin

DM – do 59: Massimo Baxa

EM – do 69: Marino Ruzzier

FM – 69 in starejši: Albert Lazar

GŽ – do 29: Isabel Petronio

HŽ – do 39: Loreta Kmet

IŽ – do 49: Lilijana Bizjak

JŽ – do 59: Lorenza Muran

KŽ – do 69: Gioia De Gioia

 

dimnice 2014 absolutno-1

dimnice 2014 absolutno-2

Izidi, absolutno.

 

dimnice 2014 kategorije-1

dimnice 2014 kategorije-2

Izidi, kategorije.

 

dim-tripupe-500

Brez njih bi bil X-tek manj zanimiv: Nadia Milievich, Mojca Pečnik Dessardo (v jami so ji pognali rožički), Isabel Petronio.

 

dim-berto-500

Albert Lazar (letnik 1937) je poskrbel za odtis žiga v svoji knjižici slovenske jamske transverzale. Tisto planinsko je prehodil in pretekel že dvakrat.

 

dim-luka-400

Luka Mezek je za Afriko prispeval rabljene tekaške copate.

 

dim-start-500

Tako sta tekmovanje odprla Veselko Španić in Zorka Bošnjak.

 

dim-sasa-400

Tekla je tudi kandidatka za županjo občine Hrpelje-Kozina Saša Likavec Svetelšek. Dan pozneje je po drugem krogu volitev postala županja.

 

dim-petra-500

Reportažo za Primorske novice je Petra Mezinec (levo) napisala iz lastne izkušnje. Desno je drugouvrščena Loreta Kmet.

 

dim-ivo-400

Tek skozi Dimnice je zahteval skrajno zbranost.

 

dim-isabel-400

Zmagovalka Isabel Petronio v jami.

 

dim-aleks-400

Tako je pod zemljo tekel zmagovalec Alessandro Maraspin.

 

dim-kiklop-500

Tek mimo mogočnih Kiklopov, ki sodita med največje kapniških stebre dvojčke na svetu.

 

dim-stajerska-500

Milka Zupan in Tone Korošec, Štajerca na Primorskem.

 

dim-vsi-500

Skupinski posnetek za konec.

 

Fotogalerija 2 (avtor Jadran Rusjan) je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6071921556868860721

 

Fotogalerija 1 (avtorja Giulia Della Zonca in VJ) je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6071876295418920401

 

Fotogalerija (avtorica Mojca Pečnik Dessardo) je na povezavi:

https://www.facebook.com/media/set/?set=oa.829268220426955&type=1

 

PP predstavitev (avtor Franci Malečkar) je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6073117871301300865

 

Video (avtor Miloš Stankovič) je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=P0-lHYH0xVI

 

Venčeslav Japelj

 

 


































 

 

 

17. Tek na Nanos

PODNANOS

12 10
 2014

Zadnja tekma letošnje serije PGT, 17. Tek Nanos, je odločila o vrhu razvrstitve med ženskami. Ana Čufer je bila druga, za Giulio Della Zonca, a je pobrala 100 točk v pokalu in z njimi slavila skupno zmago. Na cilju pri lovski koči je bil spet najhitreje Simon Alič.

Nanos je privabil 84 odraslih tekačev in pet otrok. Simon je bil edini, ki se je spustil pod 30 minut. To je bila njegova sedma letošnja zmaga v PGT, ostal je nepremagan, za skupno zmago pa mu je zmanjkal en tek, kajti v seštevku organizatorji upoštevajo osem najboljših uvrstitev. Objektivno najboljši je tako tik pod stopničkami, na četrtem mestu, za Simonom Strnadom, Borutom Malavašičem in Anejem Likarjem. Na Nanosu sta se mu na stopničkah pridružila Gorenjec Peter Oblak, ki največkrat teče na ravnini, in Danijel Vinčec.

Giulia si je že opomogla od poletnega ironmana in je znova dokazala, da v strminah nima težav. Sledila ji je mladinska reprezentantka Ana Čufer, tretja je bila letošnja osvajalka ekipnega brona na SP v gorskem maratonu Urša Trobec.  Stopničkam se je najbolj približala Marta Švigelj, presenečenja letošnje sezone PGT, saj je v absolutni konkurenci osvojila tretje mesto, peta pa je bila Mihaela Tušar. Tako je pokalna zmaga odšla v Dobravlje pri Ajdovščini, drugo mesto pa je pripadlo Cerkljanki Mihaeli.

Simon ne šteje zmag in nam na cilju ni vedel povedati, katera nanoška zmaga je to. »Pridem, ker sem rad tukaj. Drugače sem že razmišljal, da danes sploh ne bi prišel, ker sem bil utrujen še od sobote (tek na Šmarno goro, op. ur.), pa cel teden sem nekaj delal, ampak sem vseeno prišel, ker mi je škoda zamuditi tako lepo tekmo.« Kljub utrujenosti ob koncu sezone je bil ta tekaški boem  blizu rekorda proge. »Mislim, da je zmanjkalo kakšne pol minute. Če bi se res spočil ta teden, bi rekord popravil. V bistvu nisem šel na čas. S Petrom Oblakom sva začela svoj tempo, ki je bil precej hiter, potem pa je on malo zaostal, tako da sem šel naprej sam.«

Matej Luzar (Maraton Novo mesto), letnik 1993, je bil šesti. Na Nanosu ni bil prvič, saj se je udeležil teka že predlani, »ampak ugotavljam, da si proge nisem zapomnil, tako da sva si rekla s kolegom, da morava iti letos spet, ker je ta tek znan kot zelo lep, hiter, pokrajina pa je lepa. Moram reči, da je trasa še precej lepša, kot sem se je spominjal, enako je z organizacijo, in glede na to, da primorski teki nasploh slovijo, je današnji tek samo še potrdil sloves. Prepričan sem, da se prihodnje leto spet vidimo tukaj.«

Najboljša med tekmovalkami Gulia Della Zonca se je s časom malo nad 38 minutami precej približala najhitrejšim moškim tekmovalcem. »Bilo je suho, telesno sem se dobro počutila, tako da sem zadovoljna. Bila je težka tekma, saj se me je Ana Čufer ves čas tesno držala, zato je bilo v glavi težko. Želela sem si na določenih mestih malo popustiti, pa si tega nisem mogla privoščiti. Kljub temu mi je šlo dobro, ob koncu dolge in naporne sezone imam še en razlog za veselje.« Proga je bila Tržačanki, ki že nekaj let z družinico živi na Golcu v Čičariji, všeč. »Traso sem poznala, sem jo večkrat odtekla. Je zahtevna, k sreči je na njej tudi kakšen bolj tekoč del, tako da če nisi dober samo v klanec, lahko tam pridobiš kakšen meter. Je raznolika, k sreči pa ni spustov, ki jih sovražim. Sicer pa je bil lep dan in tukaj je super.« Kljub dolgi sezoni ima Giulia namen, da se udeleži še vertikale na Učko konec oktobra, potem pa bo čas za počitek. »Telo potrebuje malo odklopa, potem pa bom razmislila o naslednji sezoni.« Giulia je članica ožje organizacijske ekipe za pripravo X-teka skozi Dimnice (sobota, 18. oktobra), prvega slovenskega teka po kraškem podzemlju.

Sezona PGT se bo iztekla 30. novembra v Gaberjah pri Ajdovščini, kjer bodo na zaključni prireditvi razglasili najboljše in jim razdelili priznanja, tistega dne pa se bo z gorskim tekom na Tabor že tudi začela sezona PGT 2015.

 

Izidi:

Absolutno moški:

  1. Simon Alič (ŠD Nanos) 29:13
  2. Peter Oblak (Dolenja Dobrava) 31:09
  3. Danijel Vinčec (ŠD 3šport)32:10

Absolutno ženske:

  1. Giulia Della Zonca (ŠD 3šport) 38:49
  2. Ana Čufer (PGT) 39:26
  3. Urša Trobec (ŠD Setnik) 41:28

Zmagovalci po kategorijah:

M 1989 in mlajši: Peter Oblak

M 1988-1979: Danijel Vinčec

M 1978-1971: Simon Alič

M 1970-1963: Ivan Sokol (TD Burja)

M 1962-1955: Tomaž Devetak (GMG Gorica)

M 1954 in starejši: Danilo Pudgar (TD Burja)

Ž 1989 in mlajše: Ana Čufer

Ž 1988-1979: Giulia Della Zonca

Ž 1978-1969: Marta Švigelj (PGT)

Ž 1968-1959: Urša Trobec

Ž 1958 in starejše: Marija Moser

M ml. dečki: Natan Maj Poženel

Ž ml. deklice: Sara Furlan (ŠD Nanos)

 

PGT 2014, absolutno:

Moški:

  1. Simon Strnad (KD Brda) 750
  2. Borut Malavašič (ŠD Nanos) 720
  3. Anej Likar (ŠD Nanos) 710

Ženske:

  1. Ana Čufer (PGT) 790
  2. Mihaela Tušar (ŠD Nanos) 780
  3. Marta Švigelj (ŠD Hotedršica) 715

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.primorskigorskiteki.si/index.php/rezultati-2014

 

nanos-pupe-500

Najhitrejša dekleta na Nanosu: Ana Čufer, Giulia Della Zonca, Urša Trobec (tudi tokrat je tekla s povito roko).

 

nanos-fantje-500

Najhitrejši fantje: Peter Oblak, Simon Alič, Danijel Vinčec.

 

Fotogalerija 1 je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6069698112891171761

 

Fotogalerija 2 je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6070164677890020193

 

Mitja Volčanšek, VJ, foto: Katja Furlan

 

 




















 

 

 

36. polmaraton v Nabrežini

NABREŽINA (AURISINA)

05 10
 2014

Tržaški atletski klub Trieste Atletica, ki je nastal po združitvi nekaterih mestnih klubov, je 5. oktobra 2014 v Nabrežini pripravil 36. Kraški polmaraton, imenovan La mezza di Aurisina. Skupaj z organizatorji PPT so v tem okviru izvedli tudi odprto  primorsko prvenstvo v polmaratonu (sicer je tek štel za udeležbo v pokalu PPT). Tako kot lani sta na njem slavila sestra in brat Petra in Marko Tratnik.

Lepa, topla jesenska nedelja, napolnjena vrečka z darili za tekače, dobra organizacija, veliko informacij o prihodnjih tekih na Tržaškem – po kislem poletju je bil to  zelo prijeten tekaški dan onstran meje. Gostoljubni gostitelji so poskrbeli, da gre tradicija čezmejnega sodelovanja naprej. Videli smo dva italijanski zmagi, najboljša med 60 Slovenci pa sta bila druga (Petra) in peti (Marko).  Petra je za 21 sekund izboljšala svoj najboljši čas na tej razdalji. Povedala je: »Zadovoljna sem z nastopom, tako z uvrstitvijo kot z rezultatom, danes mi je šlo fajn.  Pomagala sta mi Stanko in Jurij, ki sta tekla z mano. Razmere so bile ugodne, le malo je pihalo, malo višja temperatura in konfiguracija me nista motili.«

Marka smo vprašali, kako se dejstvo, da je (sveže) poročen, kaže na njegovih tekaških dosežkih. »Izgleda, da v redu, pozitivno!« O teku pa je povedal: »Šlo mi je dobro, čas 1:15 je izhodišče za dvainštiridesetko v Ljubljani; to je bil en lep trening.« Na vprašanje, kaj želi v Ljubljani doseči, pa je odvrnil: »Pri maratonu je težko kaj reči. Se bomo menili po njem, v Ljubljani. Želim si teči kakšno sekundo bolje kot lani (2:43).«

Med desetimi najhitrejših moških sta se uvrstila dva Marka in en Mirko, v deseterici žensk pa sta od Slovenk Petra (lani je bila tretja) in Marinka Lapanja (tudi ona je lansko uvrstitev izboljšala za mesto). Tudi v absolutni razvrstitvi za primorsko prvenstvo se je na vrhu ponovila lanska zgodba, na prvih in drugih mestih so se znašla ista imena, pa tudi zmagovalka teka Giulia Schillani je zmagala že lani.

V Nabrežini so organizatorji tekov povabili še na nekaj tekov, ki jih pripravljajo. 1. novembra 2014 bodo pri Proseku (Aerocampo di Prosecco) pripravili tek Carsolina Cross. Tekle bodo vse starostne kategorije, od kadetov do veteranov, kros pa bo veljal kot italijanska izbirna tekma za sestavo državne reprezentance, ki se bo udeležila evropskega prvenstva v krosu. Vabljeni so tudi slovenski reprezentanti, to bo lepa priložnost za ogled najboljših Italijanov, ki slovijo kot izredni tekači. Za Slovenske udeležence bodo veljali slovenski predpisi, le pred nastopom bodo morali podpisati ustrezno izjavo. Start bo ob 9.30, obvezne so predhodne prijave (do 29. oktobra). Več informacij najdete na http://triesteatletica.com/.

Vpisovali so za Ekotrail Miljskega polotoka (2. novembra 2014), katerega start bo v Ankaranu, cilj pa v Miljah. Lani je zmagal Mitja Kosovelj, katerega fotografija je na promocijskem letaku. Verjetno si bo Mitja tudi letos za sprostitev po naporni sezoni privoščil izlet k morju. Več na: http://www.euromarathon.it./

 

Izidi:

Absolutno:

Moški:

  1. Abdoulla Bamoussa (Atletica Brugnera Friulintagli) 1:09:28
  2. Riccardo Sterni (Trieste Atletica) 1:13:18
  3. Lorenzo Snidersich (Pool Sport Trieste) 1:14:23

... 5. Marko Tratnik (ŠD Nanos) 1:15:05, 6. Mirko Janjatovič (KGT Papež) 1:15:28, 8. Marko Peric (DLT Filipides) 1:18:01

Ženske:

  1. Giulia Schillani (Sportiamo) 1:25:11
  2. Petra Tratnik (ŠD Nanos)1:26:52
  3. Elena Cinca (Atletica Brugnera Friulintagli) 1:28:11

... 9. Marinka Lapanja (Idrija) 1:36:33

Prvenstvo Primorske v polmaratonu:

Moški:

  1. Marko Tratnik
  2. Mirko Janjatovič
  3. Marko Peric

Ženske:

  1. Petra Tratnik
  2. Marinka Lapanja
  3. Vilma Brešan (Nova Gorica) 1:45:49

Primorski prvaki po kategorijah:

MA: Marko Tratnik

MB: Marko Peric

MC: Mirko Janjatovič

MD: Robert Petrovčič (AK Pivka) 1:23:48

ME: Cveto Tavčar (ŠD Nanos) 1:27:41

ŽA: Petra Tratnik

ŽB: Irena Dobernik 2:02:47

ŽC: Marinka Lapanja

ŽD: Vilma Brešan

ŽE: Rada Milič (ŠD Kraški tekači) 2:02:40

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.filipides.net/primorski_pokalni_teki/rezultati_tekov/2014100514490528/Mali%20maraton%20Nabrežina%20-%20ODPRTO%20PRVENSTVO%20PRIMORSKE%20v%20MALEM%20MARATONU/

 

nabrezina-marinka-500

Marinka Lapanja (levo) na začetku druge polovice proge.

 

nabrezina-pupe-500

Tri najhitrejše na primorskem prvenstvu: Vilma Brešan, Petra Tratnik, Marinka Lapanja.

 

nabrezina-fantje-500

Najhitrejši moški na primorskem prvenstvu: Mirko Janjatovič, Marko Tratnik, Marko Peric.

 

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6066979512697856737

 

VJ

 

 





















 

 

 

Šest ur Slavnika

PODGORJE

04 10
 2014

Istrska tekača Mitja Volčanšek in Danijel Vinčec sta s pomočjo prijateljev, OPD Koper, oskrbnikov Tumove koče in še nekaterih sponzorjev  4. oktobra 2014 izpeljala šesturno tekaško druženje na pobočjih istrskega Triglava, Slavnika. Na krožni progi (vzpon 2,5 km in 500 višincev, spust 5 km) se je merilo 33 tekačev in kolesar, najuspešnejša pa sta bila Gorenjca Igor in Fani Alpner, mož in žena.

Igor je edini med 10. in 16. uro opravil s sedmimi krogi, Fani pa je najhitreje med tekmovalkami zmogla pet krogov. Zmagovalca spremlja sloves enega najvzdržljivejših gorskih tekačev na domačem Primožu. »Res je, z ženo in hčerko precej treniramo na Primožu, tam imamo urejen sistem beleženja podatkov o vzponih. Današnji dan sem si vzel za še en preizkus pripravljenosti,« je zmagovalec povedal za Ljudstvo tekačev. »Rekel sem si, da je čas za to, da si ogledamo Slavnik, tu še nismo bili. Vsaka tekma pa je dobra tudi za trening in družbo. Na skoraj vsaki tekmi so težave, na tej pa jih ni bilo.«  Na omembo glasov, češ da Slavnik izžareva pozitivno energijo, sogovornik odgovarja: »Bo že držalo. Že nekaj let nisem doživel daljše tekme brez krča. Zadovoljen sem. Konfiguracija ni ravno po mojem okusu, vzpon je prestrm, ker sem malo pretežak za take gorske teke, a skupaj s spustom se je dobro izteklo.«

Žena Fani je na očitek, da gre za družinsko zaroto proti Primorcem, odgovorila: »Sploh nisem prišla z namenom, da bi se potegovala za zmago, sem pa zadovoljna, da se je tako izpeljalo. Prišla sem, ker je šel mož, pa naj gre z njim še družina (dva kroga je v družinsko bilanco primaknila še hčerka, op. a.).« Druga zmaga Alpnerjevih  je bil torej stranski produkt, ki Fani niti ni veliko stal. »Motivacija je bila dobra, na drugi strani pa ni bilo nobenih žuljev ne krčev.  Ubirala sem soliden tempo, brez pretiravanja. Sem pa opazila, da je bil peti krog malo podaljšan. Nimam pojma, kdo je to naredil.« Z njeno oceno organizacijskega napora se je strinjala večina, če ne celo vsi udeleženci preizkusa na Slavniku (slišali nismo nobenega nasprotnega mnenja): »Organizacija in oskrba sta bila v redu, označbe so mi prav prišle, bolje se počutiš, ko vidiš trakce. Za jesti in piti je bilo dosti vsega.« Če to reče Gorenjka ...

Iz organizatorskega zornega kota je pogledal Mitja Volčanšek: »S prvo izvedbo smo, glede na to, da je bilo danes istočasno veliko tekaških prireditev in da smo to delali prvič, zelo zadovoljni. Prišli so tekači iz različnih koncev Slovenije, njihovi odzivi pa pričajo o tem, da so zadovoljni. Potrudili smo se po najboljših močeh in upam, da bomo s pomočjo nekaterih namigov še kaj izboljšali. Upam tudi, da se bo zadeva prijela in da bomo prihodnje leto še boljši.«

 

Izidi:

Moški:

  1. Igor Alpner (letnik 1968) 7 vzponov v 5:55.
  2. Stanko Čufer (1957) 6 vzponov v 5:07
  3. Jure Ličen (1983) 6 vzponov v 5:19

Ženske:

  1. Fani Alpner 5 vzponov v 5:31
  2. Valentina Čufer 5 vzponov v 5:48
  3. Tina Mavrič 4 vzponi v 4:03

 

 slavnik-igor-400

Igor Alpner končuje sedmi krog po Slavnikovih pobočjih.

 

slavnik-moski-400

Najboljši moški:  inox veteran Stanko Čufer, Igor Alpner in mladenič Jure Ličen.

 

slavnik-pupe-400

Najboljše: poosebljena dobra volja Valentina Čufer, Fani Alpner in Alenka Repanšek Uršič, druga najhitrejša med dekleti in ženami s štirimi krogi (najhitrejša Tina Mavrič je morala zaradi delovnih obveznosti prizorišče zapustiti predčasno).

 

slavnik-organizatorja-400

Pobudnika šesturnega vzpenjanja na Slavnik Danijel Vinčec in Mitja Volčanšek (ki nista ves čas samo beležila vzponov drugih, temveč sta tudi nekoliko pretegnila noge).

 

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6066750215924783537

 

Video Andreja Jegliča je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=1RG4p2WAS2s

 

VJ

 

 






















 

 

 

35. Tek na Šmarno goro

TACEN

04 10
 2014

Organizatorji iz Tekaškega kluba Šmarnogorska naveza so skupaj s slovenskim združenjem za gorske teke in svetovno gorskotekaško zvezo WMRA ter gostilno Ledinek 4. oktobra 2014 izpeljali 35. Tek na Šmarno goro, v tem okviru pa zadnji tekmi za slovenski in svetovni gorskotekaški pokal. To je bil že 14. zaključek pokala WMRA na Šmarni gori. Na 10-kilometrski progi sta zmagala Eritrejec Mamo Petro in Avstrijka Andrea Mayr, slednja z rekordom proge. Mateja Kosovelj je bila druga, s tem si je priborila drugo mesto v svetovnem pokalu, kjer je njen brat Mitja zasedel četrto mesto.

Prijetno jesensko sonce je grelo gorske tekače in gledalce na Šmarni gori, in podobno prijetno je bilo razpoloženje na tekmi z močno mednarodno udeležbo, ob praktično celotni slovenski reprezentanci. Drugič letos (prvič na Grintovec) je k nam z Daljnega vzhoda priletel Japonec Fudžio Mijači (bil je 35.), ki se mu je Slovenija priljubila. Črni kontinent je zastopal letos najmočnejši v svetovnem pokalu, Eritrejec Petro Mamu, Italija je bila tokrat v moški konkurenci nekoliko slabše zastopana, a s proslavljenim Alexom Baldaccinijem, ki je pokvaril račun Mitji Kosovelju, ena od italijanskih svetovnih prvakinj Antonella Confortola je prišla brez moža, legendarnega Jonathana Wyatta, a je bila ob njej tačas ena najboljših tekačic na svetu Alice Gaggi ... In seveda, k nam je ponovno prišla petkratna svetovna prvakinja, dolgonoga Avstrijka nekoliko nenavadne tekaške tehnike Andrea Mayr, neobremenjeno dekle, ki je ugotovila, da Šmarna gora potrebuje njen rekord. Končno so na mali »kongres« svetovnega vrha v Sloveniji spodobno reagirali tudi domači mediji, vodilni televiziji so gorskim tekačem namenili prostor v elitnem terminu. Pa se le premika ...

Zaradi Andree in Mateje  Kosovelj, prva je po pričakovanju postavila rekord proge, odvzela ga je Mateji, glavni žarometi veljajo ženski tekmi. Andrea si je kmalu po startu zvila gleženj in približno minuto nanj ni mogla pošteno stopiti, potem pa se je bolečina umirila in svetovna prvakinja  je mlela progo v družbi hitrejših moških kolegov, nedosegljiva za Matejo, ki ji je to pošteno priznala.  Kljub temu, da je bila letos proga po žledu nekoliko daljša in težja, in so bili moški časi slabši od običajnih, je Avstrijka postavila rekord in z 42 sekundami izboljšave dobila tudi denarno nagrado, po deset evrov za vsako sekundo. V skupnem seštevku svetovnega pokala je dodala še en maksimalni izkupiček in lanski zmagovalki Mateji prevzela žezlo. Vendar Matejinega zadovoljstva to ni skalilo, uvrstitev tik za super tekačico je lep uspeh. Med prvimi desetimi sta bili še dve Slovenki, šesta Jana Bratina in deseta Valerija Mrak. Obe sta odlično uvrstitev zaokrožili z zmagama v slovenskem pokalu, prva med članicami, druga med mlajšimi veterankami. Enajsta je bila Ana Čufer, ki je prav tako pobrala pokalni naslov, v konkurenci mladink. Članica bronaste slovenske ženske ekipe na SP v gorskem maratonu Urška Trobec se šmarnogorski tekmi ni hotela odpovedati »samo zato«, ker je imela desno roko povito in imobiliziran prst. Kaj vse zdržijo ta dekleta!

V moški konkurenci zmagal Petro Mamu. Njegov korak je bil v spustu z Grmade v prvi polovici teka bistveno hitrejši od korakov zasledovalcev, a se je do cilja razlika unesla. S svojo izjavo na cilju je nekoliko presenetil: »Proga je bila prav lahka.« Pred spustom je bil najhitrejši Slovenec veteran, »Highlander« Miran Cvet, ko pa se je proga prevesila, »je Mitja šel mimo mene kot blisk«, je povedal Miran, ki ljubi ekstremne vzpone, spusti pa so njegova poguba. Pa je vseeno na koncu osvojil odlično šesto mesto, tik za Mitjo – ta je imel svoje skrbi, o katerih bo govoril nekaj vrstic kasneje. Jošt Lapajne je v svoji prvi članski sezoni ob devetem mestu na Šmarni gori vpisal prvo osvojitev članskega pokala. Boem Simon Alič je na 15. mestu potrdil naslov pokalnega prvaka med mlajšimi veterani, na cilju pa priznal, da je pretiraval s številom tekem in pregorel, tako da v nogah ni bilo prave svežine in moči. Zmagovalec Istrskega maratona Aleš Žontar  je bil soliden 17., še lanski mladinec Rok Bratina pa 20. Rokova uvrstitev niti ni tako slaba, povedati pa je treba, da je na spustu padel in jo pravzaprav še dobro odnesel, zgolj z odrgninami in buškami.

Najboljša Slovenca sta za Ljudstvo tekačev pokomentirala tekmo in zaključek sezone velikih tekem. Mateja Kosovelj: »Vsekakor sem z doseženim zadovoljna. Majerca je letos itak nepremagljiva, boljša tako ne bi mogla biti.« Je to zaključek sezone? »Gorske tekme bom zdaj kar lepo zaključila, poskusila bom vzdrževati zmerno pripravljenost, predvsem brez poškodb. Morda se bom udeležila še kakšne tekme, a za zdaj nimam še nič takega v načrtu.« Je vesela, da je celotna sezona minila brez poškodb? »Ja, super, to je pa res krasno, samo da ne bi zdaj kaj skočilo ven, ne smem preveč hvaliti. Prav bala sem se Šmarne, tekla sem zelo zelo pazljivo, da si ne bi zvila kakšnega gležnja ali karkoli.« Tekmo je komentirala z besedami: »Spuste sem tekla z rezervo, računala sem, da bom več dala od sebe v hrib. Če se navzdol manj razbiješ, greš laže v hrib. Sama proga je zelo zahtevna in spusti ti znajo pobrati veliko moči, ne samo hrib.« Je forma po svetovnem prvenstvu ostala? »Mislim, da glava zdaj malo popušča. Po svetovnem bi mi prijalo kakšnih 14 dni pavze, predvsem za glavo. Saj bi tekla, a tako, kot mi prija, nato pa bi se začela spet pripravljati za kakšen nastop. Šmarna gora pa je vedno na koncu, tako se mi dogaja že nekaj let, da se moram zanjo posebej motivirati.« Povzetek današnjega nastopa? »Res sem zelo zadovoljna, odtekla sem tako, kot sem trenutno pripravljena, med samo tekmo nisem popustila.«

Mitja se je v prvi polovici teka prijemal za nogo. Na cilju je pojasnil: »Nisem mogel teči hitro. Prijemal me je krč, z mišicami nekaj ni štimalo. Muka je bila od začetka do konca. Potem pa sem z ihto naredil, kar sem naredil. Pridobil sem na spustu. Če bi bilo vse v redu, normalno, bi do konca z lahkoto prišel tudi na tretje mesto. Pa ni šlo. Nabrala se je utrujenost in zdaj se bom moral res spočiti, prihodnje leto pa bom moral kakšno tekmo tudi črtati.«

 

Izidi:

Ženske, absolutno:

  1. Andrea Mayr (Avstrija) 48:04
  2. Mateja Kosovelj 51:44
  3. Alice Gaggi (Italija) 52:15

... 6. Jana Bratina (56:24), 10. Valerija Mrak (58:50)

Moški, absolutno:

  1. Petro Mamu (Eritreja) 41:59
  2. David Schneider (Švica) 43:45
  3. Alex Baldaccini (Italija) 45:05

... 5. Mitja Kosovelj (45:22), 6. Miran Cvet (45:36), 7. Gašper Bregar (46:23), 9. Jošt Lapajne (46:32)

Svetovni pokal:

Ženske:

  1. Andrea Mayr 440
  2. Mateja Kosovelj 353
  3. Timea Merenyi 285

... 9. Jana Bratina 157

Moški:

  1. Petro Mamu 386
  2. David Schneider 247
  3. Alex Baldaccini 230

... 4. Mitja Kosovelj 225

Zmagovalci slovenskega pokala:

ml. deklice: Maša Viriant (KGT Papež)

ml. dečki: Aleš Prelovšek (KGT)

deklice: Ana Milović (KGT)

dečki: Rok Sušnik (KGT)

st. deklice: Nina Pavlič Hren (AK Domžale)

st. dečki: Jakob Mali (AK Domžale)

mladinke: Ana Čufer (KGT)

mladinci: Aljaž Božič (KGT)

članice: Jana Bratina (ŠD Nanos)

člani: Jošt Lapajne (KGT)

ml. veteranke: Valerija Mrak (AD Posočje)

ml. veterani: Simon Alič (ŠD Nanos)

st. veteranke: Boža Meža (ŠD Premogovnik Velenje)

st. veterani: Franci Teraž (KGT)

 

Vsi izidi teka so na povezavi:

http://www.timingljubljana.si/rezultati.aspx?IDtekme=2631&tip=B

 

smarna-mamo-400

Petro Mamu je lahkega koraka pritekel z Grmade.

 

smarna-mitja-400

Mitja Kosovelj je imel težave z mišicami na nogah.

 

smarna-mateja-400

Mateja je tekla previdno, ni se gnala za Andreo.

 

smarna-andrea-400

Andrea Mayr je postavila rekord proge.

 

smarna-japonska-400

Japonec Mijači  Fudžio v cilju.

 

smarna-pupe-400

Tri najhitrejše: Mateja Kosovelj (lani tretja), Andrea Mayr, Alice Gaggi.

 

Fotogalerija 1 je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6066754789962222945

 

Fotogalerija 2 je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6067458079038508449

 

VJ

 

 
























 

 

 

14. Vzpon na Hleviše

IDRIJA

27 09
 2014

V Idriji je TSK Idrija 27. septembra 2014 pripravil 14. Vzpon na Hleviše, kolesarsko-gorskotekaško prireditev, v okviru katere je potekal predzadnji gorski tek sezone PGT 2014. Zmagovalca med tekači sta bila Rok Bratina in Sergeja Lipušček. Najboljši trije v letošnjem pokalu so Simon Strnad, Borut Malavašič in Anej Likar.

Kolesarilo je 57 tekmovalcev, najhitrejša sta bila Borut Rudolf (Črni Vrh) in Tanja Žakelj (Unior Tools Team). Profesionalka Tanja se domače tekme udeleži vsakokrat, ko le utegne, pa čeprav njena tekmovalna sezona še ni pri koncu. Ob tej priložnosti je povabila na še en kolesarsko-tekaški dogodek, 2. Vzpon Tanje Žakelj, ki ga bodo 4. oktobra 2014 pripravili med Spodnjo Idrijo in Ledinami (http://www.dpmvr-le.si/).

Gorskih tekačev je bilo nekaj več (69), lepo vreme in suha proga (5,8 km, 470 višincev) pa sta dovoljevala dobre čase. Kljub temu pa lanski rekord Gorana Ikiča 26:15 ni bil presežen. Zmagal je Rok Bratina, drugi Simon Strnad si je pritekel zmago v pokalu, tretji Anej Likar pa tretje mesto v pokalu. Četrti Borut Malavašič je osvojil končno drugo mesto. Vsi trije skupno najboljši so tudi zmagovalci kategorij.

Za Strnada velja rek Prišel, videl, zmagal. Novinec v gorskem teku, letnik 1967, prej odličen kolesar, specialist za vzpone, je že v prvem letu sodelovanja v PGT prišel prav do vrha, kjer je bil lani Simon Alič. Letos ima Alič sicer same zmage, a premalo tekov, da bi prišel med najuspešnejše. V pogovoru za LT je Strnad povedal, da je takšen vzpon presenetil tudi njega, in pojasnil: »To je bil nov izziv, kolesarjenja sem bil že malo naveličan, imel sem tudi probleme z zdravjem. Tek blagodejno vpliva na zdravje, čeprav ga skoraj nič ne treniram. Tekma in lahen tek, ob tem pa kolesarsko razpeljevanje, to je vse, kar naredim med tednom. Težišče je na regeneraciji, zaradi let na zmogljivosti ne morem več pridobivati.« Na vprašanje, kako bo zastavil prihodnje leto, odgovarja: »Na kolesu definitivno ne bom nikoli več tekmoval. Zdaj sem združil tisto, o čemer sem vedno sanjal: tek, kolo, pohodništvo. Vemo, da ko treniraš kolo, vsi drugi treningi negativno vplivajo na kolesarjenje. Treniraš en mesec na kolesu, potem pa greš enkrat v hribe teč in si uničiš enotedenski trening na kolesu. Obratno pa kolesarjenje na tek deluje blagodejno.« Ali bo branil letošnji naslov? »Vemo, da so boljši od mene, toda eno je ena tekma, drugo pa skupek vseh tekem, cela sezona. Kdor pride, pride, takšen je sistem. V primorskem pokalu mi gre odlično, pa tudi v gorenjskem in slovenskem gorskotekaškem pokalu sem v boju za najboljša mesta. Prihodnje leto bom poskusil še kakšen nov izziv.« Simon se je zmage razveselil in jo nemudoma proslavil, kot se spodobi: s kolegi tekači je izpraznil steklenico šampanjca.

Niti Borut ni pričakoval, da bo na koncu med prvo trojico. »Predvsem zato, ker je na Primorskem veliko odličnih gorskih in drugih tekačev, če bi jih štel na začetku sezone, bi bilo gotovo za celo dlan objektivno boljših od mene. A niso vsi naredili osmih tekem, ki štejejo za skupno uvrstitev. Letos sem solidno pripravljen, malo bolje kot lani, a še vedno to ni moj optimum. Razlog je tudi družina, ki se je letos povečala za enega člana. Zdaj smo štirje, hčerka ima leto in pol, sin pa pet mesecev. Da opravim predvideni trening, izkoristim vsako minuto, tako da je družina srečna in oče zadovoljen.«

Na tretjem mestu je najmlajši med tremi, Anej Likar, ravninski tekač. Povedal je: »Treniram samo ravnino, edino ob sredah imamo skupni trening na Palah in Fužinah nad Ajdovščino. Od zmeraj mi je gorski tek v klanec brez treninga kar šel. Se mi zdi, da sem še celo boljši v disciplini gor kot gor-dol.« Ali razmišlja o gorskotekaški specializaciji? »Pravzaprav sem letos tekel več gorskih kot ravninskih tekov. Letos sem v kategoriji prvič dosegel in presegel število tekov, ki štejejo, z Nanosom jih bo 13.«

V ženski konkurenci je spet zmagala domačinka Sergeja Lipušček, a najpogostejša zmagovalka Hleviš niti tokrat ni vedela povedati, katera je ta zmaga; nedvomno pa  so zelo redki primeri, ko je tekla, a ni zmagala ... Sledili sta ji Mihaela Tušar in Marta Švigelj. Ker Sergeja nima stalne startne številke in torej ne tekmuje za pokal PGT, se 40 točk za zmago pripiše Mihaeli Tušar. Cerkljanka se je s četrto zmago v sezoni vodilni Ani Čufer, tokrat odsotni, približala na eno zmago razlike, tako da bo osvajalko pokala določila zadnja tekma na Nanosu.  V primeru, da zmaga Mihaela, bo tudi pokal njen, kajti ob enakem številu točk presodi višje število odtečenih tekem – tu pa je Mihaela v prednosti pred Ano.

 

Izidi:

Absolutno moški:

  1. Rok Bratina (KGT Papež – Salomon) 27:29
  2. Simon Strnad (KD Brda) 29:22
  3. Anej Likar (ŠD Nanos) 29:40

Absolutno ženske:

  1. Sergeja Lipušček (DLT Filipides) 34:19
  2. Mihaela Tušar (ŠD Nanos) 35:01
  3. Marta Švigelj (Slikopleskarstvo Švigelj) 37:55

Zmagovalci po kategorijah:

M 1989 in mlajši: Rok Bratina

M 1988-1979: Kristjan Ipavec (ŠD Nanos)

M 1978-1971: Borut Malavašič (ŠD Nanos)

M 1970-1963: Simon Strnad

M 1962-1955: Tomaž Devetak (GMG Gorica)

M 1954 in starejši: Cveto Tavčar (ŠD Nanos)

Ž 1989 in mlajše: Sindis Čufer (TD Burja)

Ž 1988-1979: Saša Pisk

Ž 1978-1969: Marta Švigelj

Ž 1968-1959: Sergeja Lipušček

Ž 1958 in starejše: Rada Milič (ŠD Kraški tekači)

M ml. dečki: Jakob Brus

M st. dečki: Matic Hvala

Ž ml. deklice: Larisa Jogan Žgur (ŠD Kraški tekači)

Ž st.deklice: Tinkara Mlakar

 

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.primorskigorskiteki.si/index.php/rezultati-2014

 

 

hlev-rok-400

Rok Bratina na progi.

 

hlev-sergeja-400

Sergeja Lipušček, najuspešnejša udeleženka vzponov na domače Hleviše.

 

hlev-skupno-400

Trije najboljši v PGT 2014: Borut Malavašič, Simon Strnad, Anej Likar.

 

hlev-punce-400

Pokali za najhitrejše: Mihaela Tušar, Sergeja Lipušček, Marta Švigelj.

 

hlev-sampanjec-5

Tako je odletel zamašek, ko je Simon skupno zmago proslavil s šampanjcem.

 

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6063819563004058497

 

VJ

 

 


















 

 

 

Navpični kilometer na Čaven

LOKAVEC

21 09
 2014

Triatlon klub Ajdovščina je ob pomoči organizatorjev PGT 21. septembra 2014 prvič na Primorskem pripravil vertikalni kilometer. Izpeljali so ga na progi med Lokavcem in kočo na Čavnu. Proga je merila 4400 metrov, tekmovalci so morali premagati 1074 višinskih metrov. Najhitrejša sta bila Simon Alič in Jana Bratina.

Po gorskem teku na Storžič, ta bo na vrsti prihodnji vikend, je Slovenija dobila svoj drugi navpični kilometer, preizkušnjo nove generacije gorskih tekov, v svetu imenovano Vertical Kilometer. Proga ne sme presegati petih kilometrov dolžine, v višino pa mora meriti natanko kilometer. Ajdovci so dodali še 74 višincev, za dobro mero, sicer pa v bodoče, če bodo s prireditvijo nadaljevali, ne bo težko start prestaviti malo više nad Lokavec in tako zaokrožiti tisočico. Če bodo prihodnje leto tek vključili v serijo PGT, kot napovedujejo, se bodo organizatorji morali med seboj uskladiti tudi glede startnine. Ta na tekih PGT ne presega 12 evrov, premiera na Čavnu pa je veljala 15 (predhodne prijave) oziroma 20 evrov. A za ta denar so udeleženci dobili polno vrečko daril, vključno s spominsko majico.

Med 45 tekmovalci je bilo osem žensk, prve štiri (Bratina, Tušar, Čufer, Trobec) so članice državne reprezentance, Urška Trobec je celo osvajalka ekipne bronaste medalje na letošnjem SP v gorskem maratonu.  Sledila jim je Daniela Da Forno, ki je to sezono imela težave s poškodbo mišice. Čaven je v njenem nedeljskem načrtu imel prednost pred tržaško družabno tekmo Rampigada Santa.  Iz Italije je v Lokavec prišla kar četrtina  tekmovalcev, nekateri od njih so bili pred 15 leti celo udeleženci podobnega teka (v italijanski izvedbi) na pobočju Čavna. Med moškimi je ob Simonu Aliču nastopil še en reprezentant, Jošt Lapajne. Prvo trojico je z uvrstitvijo med tema dvema zapolnil Istran Danijel Vinčec. Najmlajša udeleženka je bila Klara Meglič iz AO Tržič (letnik 1999), najstarejši pa je bil Tine Valič (letnik 1951). Prav vsi tekmovalci so bili odlično pripravljeni, najpočasnejša ženska je bila na cilju prej kot v uri osem minut, najpočasnejši moški pa prej kot v uri 23 minut.

Simon je za LT povedal, da je tokrat uporabil taktiko z nedavnega SP v gorskem teku v Italiji: hiter začetek takoj po startu. "Potem pa sem tekel v svojem tempu." Za razliko od proge na SP mu je ta na Čaven ustrezala, saj je vodila samo navzgor, in to s hudim naklonom. Jana se je veselila: "Fajn je zmagati na domačem terenu. To sem si želela - in uspelo mi je."

Pri koči Antona Bavčerja, ki so jo izmenično v hladno vlago zavijali oblaki in grelo sonce, so organizatorji poskrbeli za prijetno razpoloženje, izmed tamkajšnje ponudbe, ki ni sodila v domeno organizatorjev, pa velja zabeležiti, da koča nudi odlične gibanice, katerih prekmurski recept so Ajdovci znali nadgraditi. Priznanja je podeljeval župan Marjan Poljšak. V predvolilnem času si ni smel privoščiti izostanka, izkazal pa se je s petjem nedeljski rojstnodnevni slavljenki Mihaeli Tušar. Cerkljanka je tekaškim kolegom ponudila domače slaščice in pijačo, od organizatorjev pa je  dobila torto.

Še informacija za ljubitelje gorskih maratonov. V prenapolnjenem oktobrskem tekaškem urniku je gorskim tekačem na voljo tudi četrta izvedba EM2P (ekomaraton dveh naravnih parkov, Glinščice in Slavnikovega ). Pripravlja ga tržaški tekaški navdušenec Bruno Vittori – Bobo.  12. oktobra 2014 bosta kot običajno na voljo dve progi, polmaraton (start ob 10.00) in maraton (start ob 8.00). Maraton poteka od Koče Premuda v Boljuncu (Gornji Konec) prek Slavnika, premaga kilometer vzponov in se vrne v Boljunec. Kosilo je predvideno ob 13.30. Tekači morajo imeti s sabo lastne posode za pijačo, ki jih bodo lahko polnili na okrepčevalnicah (tam ne bo kozarcev), in prehrano. Proga bo označena samo na glavnih križiščih. Na voljo bo tudi nordijska hoja (10 km), start ob 10.30. Informacije daje Bobo na naslovu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled., na spletu pa: http://em2p.weebly.com/.

 

Izidi:

Moški, absolutno:

  1. Simon Alič (ŠD Nanos) 40:00
  2. Danijel Vinčec (ŠD 3šport) 44:40
  3. Jošt Lapajne (KGT Papež) 45:27

Ženske, absolutno:

  1. Jana Bratina (ŠD Nanos) 50:37
  2. Mihaela Tušar (ŠD Nanos) 52:56
  3. Ana Čufer (PGT) 53:33

Zmagovalci kategorij:  Jošt Lapajne, Danijel  Vinčec, Simon Alič, Ivan Sokol (TD Burja), Stanko Čufer (PGT), Danilo Pudgar (TD Burja), Ana Čufer, Jana Bratina, Daniela Da Forno (ŠD Nanos), Mihaela Tušar

 

Vsi izidi so na povezavi:

http://3atlon.si/1-caven-proaction-vertical-kilometer/

 

caven-najboljsi-400

Najhitrejši: Danijel Vinčec, Simon Alič, Jošt Lapajne.

 

caven-borut-400

Borut Malavašič Mihaeli Tušar izroča torto.

 

caven-mihela-400

Mihaeli je pri serviranju slaščic pomagala Urška Trobec, lastnica medalje s SP.

 

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6061592367612376481

 

Video je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=JtrSHNzq2Os&feature=youtu.be

 

VJ

 

 

















 

 

 

Tek po ulicah Cerknega 2014

CERKNO

20 09
 2014

V Cerknem so 20. septembra 2014 izpeljali deseti, zadnji tek v letošnjem mladinskem pokalu PPT. S po tremi zmagami so bili najuspešnejši AD Posočje, OŠ Idrija in OŠ Cerkno. Premočni ekipni zmagovalec sezone 2014 je AD Posočje.

Za razliko od prejšnjih tekov sta startne liste pomagala polniti domača cerkljanska in idrijska osnovna šola. Mlade tekače, med katerimi je precej talentov, bi bilo lepo videti na primorskih tekih skozi vse leto, ne samo na koncu sezone. Večina zmagovalcev po kategorijah je bila znana že pred Cerknim, z izjemo najmlajše kategorije deklic (2007 in mlajše). Miša Sardoč (ŠD Nanos) in Evita Ivančič (TK Kobarid) sta skrbeli za napetost do konca. Miša bi z zmago osvojila prvo mesto in skupni pokal, toda v Cerknem je bila Evita hitrejša za dve sekundi. Končna bilanca je po pet zmag in eno drugo mesto za vsako od deklic (šteje šest najboljših tekov), vendar ima Evita en tek več kot Miša, kar po pravilih PPT pomeni prednost v primeru enakega števila točk.

Poglejmo končne uvrstitve (zmagovalce). Pri dekletih so zmagovalke PPT 2014 Evita Ivančič, Ajda Sovdat (AD Posočje, 2006), Lia Domevšček (TK Kobarid, 2005), Žana Sovdat (AD Posočje, 2004), Lara Likar (OŠ Dobravlje, 2003), Pia Gerbec (AD Posočje, 2002), Tanja Žgajnar (TD Bovec, 2000). V letnikih 2001 in 1999 nobena od tekmovalk ni opravila minimalnega števila tekov. Pri fantih v najmlajši kategoriji je tokrat sicer zmagal Izak Ziliani (AD Posočje), a si je tokrat drugi Mark Žgur (ŠD Nanos) skupno prvo mesto priboril že prej. Drugi zmagovalci so:  Rok Kopatin (ŠD Nanos, 2006), Tomi Bajc (AK Sevnica, 2005), Jan Franc Kopatin (ŠD Nanos, 2004), Andrej Skočir (AD Posočje, 2003), Tobi Gaberšček (TD Bovec, 2002), Sašo Zorč (TD Bovec, 2001), Denis Pašič (AK Pivka, 2000), Jernej Jevšček (AD Nova Aurora, 1999). Od teh zmagovalcev sta v Cerknem nastopila samo Tobi in Jernej.

Več kot 1000 točk so v konkurenci 12 ekip osvojili: AD Posočje 8078, ŠD Hotedršica 4319, ŠD Nanos 3849, TD Bovec 3357, AK Pivka 2985, TK Kobarid 2477.

Zaključek sezone PPT (tako za mladino kot za odrasle) bo v Vrtojbi 23. novembra 2014, na tisti dan bodo pripravili tudi prvi zimski kros.

 

Izidi:

Zmagovalci po kategorijah:

Deklice 2007 in mlajše: Evita Ivančič (TK Kobarid)

Deklice 2006: Lana Kokotec (AD Piran)

Deklice 2005: Julija Kuzmin Delgiusto (AD Piran)

Deklice 2004: Žana Sovdat (AD Posočje)

Deklice 2003: Sara Furlan (ŠD Nanos)

Deklice 2002: Pia Gerbec (AD Posočje)

Deklice 2001: Polona Murovec (OŠ Idrija)

Deklice 2000: Špelca Zorjan (OŠ Cerkno)

Deklice 1999: -

Dečki 2007 in mlajši: Izak Ziliani (AD Posočje)

Dečki 2006: Aljoša Kranjc (OŠ Ponikve)

Dečki 2005: Jan Žgur (ŠD Nanos)

Dečki 2004: Tit Katarič (OŠ Cerkno)

Dečki 2003: Julijan Kavčič (OŠ Idrija)

Dečki 2002: Tobi Gaberšček (TD Bovec)

Dečki 2001: Ajdin Kazič (OŠ Idrija)

Dečki 2000: Jan Švigelj (OŠ Cerkno)

Dečki 1999: Jernej Jevšček (AD Nova Aurora)

 

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.filipides.net/primorski_pokalni_teki/rezultati_tekov/

 

cerkno-misa-500

Evita Ivančič je z zmago pred Mišo Sardoč na zadnjem teku osvojila pokal zmagovalke PPT 2014.

 

cerkno-jernej-500

Start najstarejših šolarjev, v ospredju Jernej Jevšček.

 

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6061568589022268209

 

VJ, foto: Katja Furlan

 

 
















 

 

 

Tura treh vrhov: Porezen, Blegoš, Ratitovec

PRIMORSKA, GORENJSKA

20 09
 2014

Seveda se tura, ki sem jo opravil 20. septembra, ne more primerjati z istoimensko ultra preizkušnjo, ki je nedavno uspela Klemnu Trilerju, ta je v rekordnem času zaporedoma osvojil Grintovec, Stol in Triglav, vendar je bila ravno pravšnje darilu samemu sebi za rojstni dan in za slovo od poletja.

Vse od konca junija nisem opravil nobene res dolge gorskotekaške ture. Pripravljal sem se na svetovno prvenstvo v gorskem maratonu, vmes pa testiral formo na krajših vzponih. Zato pa je bila želja opraviti novo, zanimivo turo še toliko večja. Zaradi muhastega poletja sem odmislil visokogorje, ob brskanju po zemljevidih Planinske zveze Slovenije pa sem ugotovil, da so trije markantni vrhovi iz naslova na meji med Primorsko in Gorenjsko pravzaprav razmeroma blizu; ob pravi meri trme in logistike bi jih bilo mogoče združiti v enodnevni turi.

Zaradi različnih obveznosti tekaških kolegov tokrat nisem imel družbe, kar ima svojo psihično težo, po drugi strani pa sem vedel, da se mi ne bo treba nikomur prilagajati. Vremenski obeti sicer niso bili najboljši, toda očitno sreča pomaga pogumnim, saj sem imel vso pot skoraj idealne razmere, z izjemo zadnje dobre pol ure dežja.

Do Petrovega Brda sem se za spremembo pripeljal z gorenjske strani; če se vam ne mudi, priporočam zlasti cesto od Železnikov do Petrovega Brda, ki preseneča s številnimi čudovitimi kotički.

No, preidimo k stvari. S Petrovega Brda sem startal ob 8.50. Rečem si, da moram začeti po pameti, saj bo pot po mojih izračunih dolga skoraj 50 km, s 3000 višinci. Temperatura je idealna, okoli 15 stopinj, o dežju ni sledu, še sonce se začenja prebijati skozi meglo. Verjetno zaradi tega krenem dokaj hitro, upočasnim samo ob prehodu iz gozda na pašnike, kjer je zaradi razmočenega in blatnega terena težko stopati hitreje. Vršni del Porezna je v megli, tudi piha precej, zato se podvizam do vrha, ki ga dosežem v 59 minutah. Načrt je bil okoli uro 15. No, to pomeni, da bom v naslednji spust šel toliko bolj sproščeno. Čeprav so markacije prisotne samo občasno, nimam večjih težav z orientacijo, saj se držim »glavne« tj. gozdne, mestoma makadamske ceste. Na poti srečam bolj malo ljudi, zato pa je veliko krav, ovac ...

Vzpon proti Blegošu je psihično še najtežji, saj se dolgo prebijam po kolovozu, ki je ravno dovolj strm, da se odločim vztrajati v teku, čeprav sem po dveh urah in pol gibanja in okoli 20 kilometrih zahtevnega terena že nekoliko utrujen. K sreči se ob pravih trenutkih najdejo planinske markacije, ki mi vlijejo novega elana (zlasti zato, ker časovne napovedi lahko delim z 2,5 ali celo s 3). Tudi na vrhu Blegoša, ki ga dosežem po treh urah in 10 minutah, ni nobenih razgledov, samo megla in veter, zato spravim na hitro nekaj vase in potem naprej v dolino.

Spust proti Zalemu logu je prijeten, pot je dobro utrjena, z ravno pravim naklonom, da dopušča lahkoten tek. Ob prihodu v dolino se mi primeri edina večja orientacijska napaka. Prepričan sem, da sem prišel v dolino, zato zavijem na levo, proti Zalemu logu. A dejansko se znajdem na poti proti Davči. Napaka me stane nekje dodatnih 3,5 km in 20 minut. V Zalem logu, ki je z le nekaj več kot 500 metri nadmorske višine najnižja točka mojega kroga, pa se klanec res postavi pokonci. Prvih 600 višinskih metrov poti na Porezen se mi zdi podobnih tekmi v vertikalnem kilometru, poleg tega po petih urah že čutim pravo utrujenost. K sreči se pot nato položi, zadnji del vzpona pa tudi poznam s teka na Ratitovec, katerega start je sicer v Železnikih. Gladki vrh dosežem po šestih urah in osmih minutah, tamkajšnje razmere pa so podobne kot na prejšnjih vrhovih. Oblečem si vetrovko in nadaljujem pot. Pobočje Ratitovca proti vasi Danje mi potem nudi nekaj občutkov iz visokogorja, vsaj kar se skal tiče. Po svoje sem vesel, da imam tudi kakšen - pogojno rečeno - tehnični del poti, da moram tudi malo razmišljati, kam postaviti nogo. Zadnji del spusta je zelo strm in blaten, enkrat me, morda tudi zaradi utrujenosti, skoraj vrže po tleh.

Nadaljevanje po makadamu do Petrovega Brda je najbolj mučen del, saj tečem tako rekoč po ravnem in cesta nikakor noče izgubiti na višini. Zadnje dobre pol ure začne deževati, vendar se dobro počutim, saj vzdržujem enakomeren tekaški tempo, malenkost nad petimi minutami na kilometer. Po 50 kilometrih, ki so za mano. Čeprav je bila tura uživaška, pa sem prav zadovoljen, ko zagledam cilj. V sedmih urah in 40 minutah, z vsemi postanki vred, se je nabralo 55 kilometrov in malo manj kot 3000 višincev.

Na sebi sem imel inov-8 rocite 295, kratke tekaške hlače, tekaško majico s kratkimi rokavi, vetrovko z dolgimi rokavi in kapuco, poln meh pijače in še pollitrski bidon, energijsko tablico in dva maxi snickersa, mobitel, nekaj denarja, fotoaparat in zemljevid vzhodnega dela Julijskih Alp.

 

mitja-1-500

Vrh Porezna.

 

mitja-2-500

Razgled med spustom s Porezna.

 

mitja-3-500

Srečanje s kravami.

 

mitja-4-500

Razgled med spustom z Blegoša.

 

mitja-5-500

Proti vrhu Ratitovca.

 

mitja-6-400

Selfie, avtoportret.

 

Mitja Volčanšek

 

 




















 

 

 

Šest ur Slavnika - planinski izziv

PODGORJE

18 09
 2014

V soboto, 4. oktobra 2014, so ljubitelji hribov vabljeni na planinski izziv vzdržljivosti Šest ur Slavnika, ki ga organizirajo istrski gorski tekači v sodelovanju z oskrbniki Tumove koče in Obalnim planinskim društvom. V času med 10. in 16. uro bodo pohodniki poskusili opraviti čimveč vzponov iz Podgorja do Tumove koče na Slavniku. Prireditev ni tekmovalnega značaja, v ospredju bo druženje, vseeno pa bodo na koncu sestavili lestvico in se poklonili najvztrajnejšim, ki bodo opravili največ vzponov.

Proga: od sredine vasi Podgorje (pod hrastom) navzgor po strmi markirani poti, navzdol po položni markirani poti (orientacija je dokaj enostavna, vendar bo trasa na kočljivih mestih tudi primerno označena). Ker planinci spoštujejo naravo, se držijo samo markiranih poti! Krožno pot so izbrali zaradi velike gneče siceršnjih pohodnikov in zaradi samega terena. Vzpon je dolg cca. 2,5 km, s 500 m višinske razlike, spust je dolg cca. 5 km.

Kako do Podgorja: Primorsko avtocesto v smeri proti Kopru zapustite na izvozu Kastelec (takoj za predorom Kastelec) in se nato usmerite najprej v smer Črnega Kala, nato pa se usmerite levo. Cesti, ki se najprej strmo vzpne, sledite mimo kamnoloma in nato na vrh kraške planote, od koder boste že videli Slavnik. Do Podgorja je še dobrih pet kilometrov.

Start izziva bo ob 10.00 »Pod hrastom«, kjer boste dobili tudi startne številke, cilj pa bo ob 16.00 pri koči. Štejejo opravljeni vzponi do 16.00. Na obeh točkah bosta tudi okrepčevalnici z vodo, izotonikom, piškoti ... Tako na vrhu kot v dolini boste v zvezek vpisali startno številko, število vzpona/spusta ter čas prihoda, da bodo organizatorji laže vodili evidenco vzponov.

Startnine ne bo, bodo pa dobrodošli prostovoljni prispevki.  Po končani prireditvi se bo nadaljevalo druženje v Tumovi koči, kjer bo udeležencem na voljo topla malica (jota) po znižani ceni (3 evri). Organizatorji se bodo potrudili zagotoviti tudi spominsko darilo.

Prijave bodo sprejemali na startnem mestu do 15 minut pred startom, ko bo kratek briefing. Prijave bodo možne tudi po startu, pogoj za udeležence pa je, da opravijo vsaj dva vzpona. Zaradi lažje organizacije so zaželene predhodne prijave po elektronski pošti na naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..

 

slavnik-igor-500

Slavnikov vrh (1028 m) tik pred sončnim vzhodom.

 

slavnik-mapa-500

Višinski profil.

 

 
















 

 

 

30. svetovno prvenstvo v gorskem teku

CASETTE DI MASSA

14 09
 2014

Slovenska reprezentanca se je udeležila  30. SP v gorskem teku, ki so ga pripravili Italijani v kraju Casette di Massa v Toskani. Najviše od naših se je uvrstila Mateja Kosovelj, na sedmo mesto. Ob treh Afričankah in Američanki sta bili pred njo samo dve Evropejki. Avstrijka Andrea Mayr je postavila nov mejnik ženskega gorskega teka, svetovni naslov je osvojila že petič.

Za izvedbo jubilejnega svetovnega prvenstva v gorskem teku bi težko našli primernejše okolje od italijanskega. Italijani so dobri organizatorji in pri njih gorski tek pomeni vse kaj drugega kot – denimo – v Sloveniji. Rekli bi lahko celo, da naše najboljše gorske tekače cenijo bolj kot mi sami. Ob progi na hribu nad mestoma Masso (Casette je vasica v bližini Masse) in slovečo Carraro, domovino najbolj znanega marmorja na svetu, se je v pričakovanju nedeljske tekme zbralo precej tisoč gledalcev. Nekateri italijanski tekmovalci so imeli tam organizirane navijaške skupine iz raznih koncev države, ki so zlasti v zadnjem delu proge, ko je bilo najteže, ponesle svoje ljubljence proti cilju. Bilo je približno tako kot na Giru, ko se kolesarski hribolazci skozi (pre)ozek špalir prebijajo na Stelvio ...

Proge so bile različnih dolžin, krajše so večinoma potekale po najdaljši, moški, zadnji kilometri pa so bili enaki za vse, speljani skozi ogromen kamnolom, kjer lomijo žlahtni marmor. Zaradi pomanjkanja prostora je bilo zadnjih 150 metrov proge vrh hriba nedostopnih za gledalce in trenerje. Start članov je bil na 150 metrih nad morjem, kljub temu, da je bil cilj »samo« na 800 metrih, pa so moški morali opraviti z več kot tisočakom višincev, kajti tek, ki naj bi bil predvsem navzgor, je bil sestavljen tudi iz številnih vmesnih spustov.

Po oceni delegata tekme Toma Šarfa, slovenskega člana vodstva WMRA, tako razgibane, raznolike  in zanimive proge ni bilo v vseh 30 letih, kar prirejajo svetovna prvenstva. Na njej so imeli prednost tisti, ki dobro obvladajo kombinacije vzponov in spustov, predvsem pa tisti, ki premorejo dovolj moči za tako težavno preizkušnjo.

Od treh afriških reprezentanc je bila najuspešnejša Uganda (še Eritreja in Kenija), njihovo himno so na razglasitvi, seveda po italijansko protokolarno razkošno in gostobesedno, igrali štirikrat. Slovenija se tokrat ne more pohvaliti z medaljami, čeprav je v avtobusu, s katerim se je reprezentanca vračala, bila srebrna medalja; njena lastnica je bila Lucy, članica kenijske reprezentance (Slovenija je Keniji nudila avtobusni prevoz med Ljubljano in Masso). Pet mest niže od Lucy  je tekmo končala tudi tokrat najboljša slovenska tekačica Mateja Kosovelj. Morda bi lahko bila nekaj mest više, če ne bi bila v tej sezoni osredotočena na SP v gorskem maratonu. Ne samo Mateja, tudi nekateri drugi tekači, ki bi jih pričakovali bliže vrhu, so v Italiji plačali davek nastopu v ZDA.

Trener Edvin Kosovelj je za LT napovedal cilje oziroma optimalne uvrstitve naših: med ženskami uvrstitev med prvih deset, med moškimi okrog 30. mesta, ena od mladink bi lahko prišla v deseterico, drugim pa je bila cilj uvrstitev v prvo polovico uvrščenih. Prvi del napovedi se je uresničil, drugi pa ne, oziroma se je uresničil delno.  Po tekmi je vodstvo odprave (vodja je bil Rafael Krkoč) sicer ugotavljalo, da so se vsi tekači trudili po najboljših močeh, pokazalo pa se je, da je v zaostreni svetovni konkurenci, ki prav nič ne spominja na tisto domačo, treba veliko več in bolj trdo trenirati. To zlasti velja za mladince in mladinke; časi, ko sta mladinca Mitja Kosovelj in Peter Lamovec osvajala prvo in drugo mesto na svetu, so (neponovljiva?) zgodovina.

Mitja in Peter sta tudi tokrat prednjačila v moški ekipi, v kateri je krstni nastop dobro prestal še sveži član Rok Bratina. Ob standardnem Gašperju Bregarju sta nastopila še veterana, neverjetna Miran Cvet in Simon Alič. Simona je zdelala vročina, Miran pa je v družbi gorskih volkov tudi sam dobro grizel in dal od sebe 110, ne samo 100 odstotkov. Ne pozabimo, njegova rojstna letnica je 1968. Podobno sta se izkazali veteranki Valerija Mrak in Mihaela Tušar, proti cilju so ju nesle noge in srce. Tudi druga najhitrejša Slovenka Jana Bratina si zasluži pohvalo.

Tekači so za LT podali ocene lastnih nastopov.  Mitja Kosovelj je imel zadnje čase težave s kakovostjo krvi in nizko formo, v Italiji pa se je začelo svetlikati: »Zadovoljen sem, da se mi vračajo pravi občutki,  počutim se precej bolje kot v ZDA, forma se vzpenja. Žal še ni taka, kot bi si želel, glede na trenutno pripravljenost pa menim, da sem progo odtekel kar korektno.« Peter Lamovec: »Z rezultatom sem zelo zadovoljen, tekma mi je lepo uspela. Bilo je zelo zanimivo že na startu, po tistih uličicah je bilo treba paziti, da ni bilo padca. Začel sem hitreje kot običajno, potem pa držal mesto in pred koncem prehitel nekaj tekmecev. Proga mi je kar ustrezala, nisem imel nobene krize.« Gašper Bregar: »Svoj nastop ocenjujem kot zelo soliden. Glede na poškodbo, ki sem jo staknil pred meseci, sem odtekel zelo dobro. Zdi se mi, da se mi forma kar dviguje, odtekel bom še kakšno tekmo in bom kar v redu.« Debitant pri 46 letih Miran Cvet: »Prvič sem bil na tekmi SP. Vidim, da so bile vse tekme, ki sem jih tekel doslej, zgolj ogrevanje v primerjavi s tem, kar smo doživeli danes. Najtežji so bili ravninski deli in spusti, vzamejo ti veliko moči, tako da v klanec ne moreš dati od sebe toliko, kot bi lahko. Ampak s svojim tekom sem zadovoljen. Uspeh je bil že, da sem sploh prišel v reprezentanco (kot zmagovalec kvalifikacij, op. a.), kot čisti začetnik sem zelo zadovoljen.« Rok Bratina: »To je bilo moje prvo člansko SP, nastop pa ocenjujem kot dober, glede na to, da je to kar za tri, štiri stopnice višji nivo kot pri mladincih. Z leti bom dobil tudi izkušnje, stopničko po stopničko bom šel vedno više.« Simon Alič: »Današnji dan ni bil ravno najboljši. Malo me je mučila vročina, in niti noge niso bile prave, tako da ni bilo hitrosti. Bo drugič bolje.«

Mateja Kosovelj: »Sem kar zadovoljna, konkurenca je bila močna. Ta proga je bila nekaj posebnega, zanimiva, z veliko menjavami ritma. To ni bil tipičen gorski tek, bolj bi mi ustrezala proga ves čas navzgor. Zdaj grem še na Šmarno goro, da zaključim svetovni pokal, potem pa bom tekla kakšen polmaraton oziroma kakšno drugo tekmo za sprostitev, nič obremenjujočega, tako da si bom pred naslednjo sezono spet nabrala moči.«  Jana Bratina: »Doseženi čas je takšen, kot sem si želela, moj cilj pa je bil tudi priti v prvo polovico. Tu mi je malo zmanjkalo. Proga je bila težka, specifična, a menim, da sem kar dobro tekla.«  Valerija Mrak: »Proga je bila zelo težka, polna menjav ritma, vendar mi je šlo bolje, kot sem pričakovala ob ogledu. Vmes se je dalo regenerirati, zadnji vzponi pa so bili zelo težki. Kratki, a zelo težki.« Mihaela Tušar: »Tudi meni je šlo laže, kot sem si predstavljala po ogledu. Proga je bila res specifična, spusti pa primerni za regeneracijo. Zadovoljna sem, da sem prišla v cilj in da sem bila del tega; to mi pri mojem pristopu k teku dosti pomeni.«

Ana Čufer: »Proga je bila zelo težka in mi ni ustrezala. Dala sem vse od sebe, zato sem z nastopom zadovoljna. Vem, da ne bi moglo biti dosti boljše.« Sara Jesenko: »Od začetka se mi je zdela proga še kar v redu, tudi spust, ko pa se je začel strmejši del, me je začelo pobirati. Na srečo sva bili skupaj s Karmen, da sva si bili v oporo in laže tekli. Bilo je naporno.« Karmen Orehek bo – za razliko od kolegic – med mladinkami lahko tekla še prihodnje leto: »Proga je bila zelo težka. Mislila sem, da bo boljše, nisem ravno zadovoljna s svojim nastopom.«

Aljaž Božič: »Sem kar zadovoljen s progo in tekmo. Bila je strma, kar mi ustreza, tako kot tehnični spusti. Zadovoljen sem tudi z uvrstitvijo.«  Nejc Lazar: »Pričakoval sem boljši čas in boljšo uvrstitev.  V srednjem delu mi ni steklo, na skalah, kjer bi moral pridobivati, mi je zmanjkalo moči.«  Žiga Trontelj: »Menjave ritma so mi pobrale zelo veliko moči, nisem vedel ali bi hodil ali tekel. Bilo je tudi zelo vroče. Moral bi biti bolj časovno vzdržljiv, kajti ta tekma je bila daljša od naših. V Sloveniji bi potrebovali več takih. Dal sem vse od sebe. Za naslednje leto, ko bom še zadnje leto mladinec, bom moral kar veliko trenirati, da bom zdržal take klance in napore.«

Slovenska reprezentanca je na pot odšla že v četrtek in se vračala v ponedeljek, tako da so se tekači lahko na miru pripravili na tekmo. Organizatorji so Slovence in še nekatere ekipe namestili v hotel s skrajno zoženo in neelastično ponudbo. La Casa Faci je med drugim hotel brez (delujočega) televizorja.

 

Izidi:

Moški (11,7 km):

  1. Isaac Kiprop (Uganda) 53:50
  2. Daniel Rotich (Uganda) 55:10
  3. Kibet Soyekwo (Uganda) 55:24

31. Mitja Kosovelj 1:00:44, 50. Peter Lamovec 1:02:41, Gašper Bregar 1:03:49, 71. Miran Cvet 1:04:46, Rok Bratina 1:05:40, 92. Simon Alič 1:06:48

Ekipno (23 ekip): 1. Uganda, 2. Eritreja, 3. Italija ... 9. Slovenija

Ženske (8,4 km):

  1. Andrea Mayr (Avstrija) 45:07
  2. Lucy Wambui Murigi (Kenija) 47:49
  3. Allison Mclaughlin (ZDA) 47:55

7. Mateja Kosovelj 49:16, 50. Jana Bratina 55:29, 61. Valerija Mrak 58:38, Mihaela Tušar 59:03

Ekipno (16): 1. Italija, 2. Velika Britanija, 3. ZDA ... 12. Slovenija

Mladinci (8,4 km):

  1. Phillip Kipyeko (Uganda) 40:51
  2. Ramazan Karagoz (Turčija) 42:42
  3. Ferhat Bozkurt (Turčija) 42:53

38. Aljaž Božič 50:22, 52. Nejc Lazar 53:08, 57. Žiga Trontelj 53:48

Ekipno (16): 1. Turčija, 2. Italija, 3. Velika Britanija ... 13. Slovenija

Mladinke (3,8 km):

  1. Stella Chesang (Uganda) 19:23
  2. Sarah Kistner (Nemčija) 20:38
  3. Michaela Stranska (Češka) 21:01

26. Ana Čufer 22:51, 39. Sara Jesenko 25:31, 40. Karmen Orehek 25:56

Ekipno (13): 1. Nemčija, 2. ZDA, 3. Češka ... 12. Slovenija

 

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.fidal.it/risultati/2014/COD4701/Index.htm

 

mas-stopnicke-500

Del slovenske reprezentance na stopničkah iz marmorja na ciljnem prostoru med ogledom proge. Po tekmi so na vrh stopili največkrat Ugandci, štirikrat.

 

mas-galerija-500

Proga je bila speljana tudi skozi pravcato dvorano, izvrtano v marmorni hrib. V Carrari in Massi marmor lomijo že skoraj 2200 let.

 

mas-sprevod-500

Slovenci v mimohodu ob otvoritvi prvenstva. Zastavo je nosila najmlajša, Karmen Orehek.

 

mas-andrea-400

Andrea Mayr  150 metrov od svojega petega naslova. Zapisala se je med legende svetovnega gorskega teka.

 

mas-mateja-500

Jana Bratina in Mateja Kosovelj po prihodu v cilj.

 

mas-clani-500

Člani so bili najuspešnejša slovenska ekipa.

 

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6059708567803372625

 

Video je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=7okcvtXQ6NM&feature=youtu.be

 

VJ

 

 















 

 

 

19. Kraški tek

POVIR

13 09
 2014

ŠD Brinj iz Povirja je 13. septembra pripravil 19. Kraški tek. Za točke PPT so tekli odrasli in mladina, na 11-kilometrskem teku 70 tekačev, zmagala sta Nejc Lokar in Lucija Krkoč, za mladinske točke pa se je borilo 91 šolarjev.

Nejc Lokar je zmagal še tretjič v letošnjih primorskih pokalih, sledili pa so mu Tržačan Alessandro Maraspin, Davor Krašovec in mladi, perspektivni srednjeprogaš Emil Pašič.

V ženski konkurenci je Lucija Krkoč trenirala za nastop na Ljubljanskem maratonu in zmagovalko pokala Petro Tratnik pustila za seboj, ne da bi se prav zadihala. Pa tega ni naredila nalašč, le okoliščine ji niso dopustile, da bi ta trening tek opravila v višji prestavi. »Trener Roman Kejžar mi je naročil, da opravim trening na desetkilometrski progi ali to razdaljo odtečem na kakšni tekmi. Povir je blizu in ta tekma mi je prišla prav. A se ni izteklo najbolje. Začelo me je vrtati po črevesju in na sedmem kilometru sem morala zaviti v grmovje. Tudi potem nisem mogla teči s polno močjo, tako da se nisem niti dobro zadihala. Naslednjo nedeljo pa grem na polmaraton v Slovenske Konjice,« je šampionka povedala za LT.

Na seznamu letošnjih tekov PPT sta še nabrežinski polmaraton, ki bo štel za udeležbo in primorsko prvenstvo, in Štanjelski tek, ki pa bo šele po zaključni prireditvi PPT (in prvem zimskem krosu). Organizatorji pokala so namreč sporočili, da bo letošnji zaključek pokala v Vrtojbi že 23. novembra.  To pomeni, da imetniki stalnih številk že lahko potegnejo črto pod izidi.

Nekoliko drugače je pri mladinskih tekih. V soboto bo na sporedu še zadnji tek, v Cerknem, in tam bodo razdeljeni še zadnji pokali. Ker so si v Povirju končno zmago priborili še Ajda Sovdat (letnik 2006), Pia Gerbec (2002), Mark Žgur (2007 in mlajši), Tomi Bajc (2005) in Jernej Jevšček (1999). Ob dejstvu, da bodo zaradi premajhnega števila rednih tekačic pokali dekliškega letnika 2001 ostali nerazdeljeni, ostaja odprto samo še eno prvo mesto, med deklicami letnika 2007 in mlajše. V Cerknem bomo izvedeli, ali bo prvakinja Evita Ivančič, zmagovalka v Povirju, ali Miša Sardoč. Na papirju ima več možnosti slednja. Če pogledamo, kateri klubi so tokrat osvajali zlate medalje, ugotovimo, da so imeli največ uspeha mladi tekači iz AD Posočje s štirimi zmagami, sledila pa sta TD Bovec in ŠD Nanos s po tremi.

 

Izidi:

Absolutno, moški:

  1. Nejc Lokar (ŠD Nanos) 39:13.8
  2. Alessandro Maraspin (Sportiamo Trieste) 40:06.8
  3. Davor Krašovec (Vzajemna) 40:48.0

Absolutno, ženske:

  1. Lucija Krkoč (ŠD Nanos) 44:41.3
  2. Petra Tratnik (ŠD Nanos) 44:57.8
  3. Jerica Sardoč (ŠD Nanos) 47:35.6

Zmagovalci po kategorijah:

Ž +55: Vilma Brešan (Nova Gorica)

Ž 45-54: Nataša Aljančič (AK Domžale)

Ž 35-44: Jerica Sardoč

Ž 25-34: Lucija Krkoč

Ž -24: Niki Kmetec (AK Koper)

M +70: Vladimir Savić (AK Pivka)

M 65-69: Edi Kutin (TKK Srpenica)

M 60-64: Cveto Tavčar (ŠD Nanos)

M 55-59: Miran Kavs (ŠD Kraški tekači)

M 50-54: Bogdan Filipovič (ŠD Kraški tekači)

M 45-49: Ivan Sokol (TD Burja)

M 40-44: Alessandro Maraspin

M 35-39: Davor Krašovec

M 30-34: Andrej Velišček (Sežana)

M 25-29: Nejc Lokar

M -24: Emil Pašič (AK Pivka)

Mladina:

Deklice 2007 in mlajše: Evita Ivančič (TK Kobarid)

Deklice 2006: Ajda Sovdat (AD Posočje)

Deklice 2005: Lia Domevšček (TK Kobarid)

Deklice 2004: Žana Sovdat (AD Posočje)

Deklice 2003: Mara Mei Leban (AD Posočje)

Deklice 2002: Pia Gerbec (AD Posočje)

Deklice 2001: -

Deklice 2000: Nika Bozja (TD Bovec)

Deklice 1999: -

Dečki 2007 in mlajši: Mark Žgur (ŠD Nanos)

Dečki 2006: Rok Kopatin (ŠD Nanos)

Dečki 2005: Tomi Bajc (AK Sevnica)

Dečki 2004: Jan Franc Kopatin (ŠD Nanos)

Dečki 2003: Nejc Žagar (TD Bovec)

Dečki 2002: Aljaž Tavčar (OŠ Bogomirja Magajne)

Dečki 2001: Sašo Zorč (TD Bovec)

Dečki 2000: Denis Pašič (AK Pivka)

Dečki 1999: Jernej Jevšček (AD Nova Aurora)

 

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.filipides.net/primorski_pokalni_teki/rezultati_tekov/

 

povir-start-500

Start deklic letnika 2006.

 

povir-lucija-400

Lucija Krkoč prihaja v cilj.

 

povir-ovinek-500

Kristina Tozon (51), Metka Kocjan (3).

 

povir-fantje-500

Najhitrejši: Alessandro Maraspin, Nejc Lokar, Davor Krašovec.

 

povir-pupe-500

Najhitrejše: Petra Tratnik, Lucija Krkoč, Jerica Sardoč.

 

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6060088739295180593

 

VJ, foto: Sara in Katja Furlan

 

 














 

 

 

2. tek v Trnovem ob Soči

TRNOVO OB SOČI

07 09
 2014

Na teku za mladino, ki je štel za točke PPT, se je zbralo 121 tekačev. Najuspešnejši so bili člani AD Posočje s petimi zmagami, TD Bovec je zmagal štirikrat.

Potem ko so v Trnovem uredili športno rekreacijsko središče in tekaško progo ob vasi, so lani prvič pripravili svoj tek. Letos so jih sprejeli v pokal PPT in 7. septembra 2014 je domače turistično društvo pod vodstvom Petra Domevščka izpeljalo tek za mladinske točke PPT. Obisk je bil za prvič zelo dober, gostitelji so se izkazali z gostoljubnostjo, vsi mladi tekači so dobili celo topli obrok, edino časomerilci Timinga Poljane so si vzeli preveč časa za urejanje izidov.

Kot običajno sta bili najštevilnejši skupini na startu sestavljeni iz najmlajših tekmovalcev (2007 in mlajši), 28 deklic in 28 fantičev. Slavila sta Mark Žgur in Miša Sardoč, ki je sledila po mamini poti (Jerica je dan prej zmagala v Novi Gorici). Oba zmagovalca sta zmagala petič in sta zelo blizu skupne zmage v PPT.

V letniku 2006 je z zmago Lana Kokotec iz Pirana ostala v igri za skupno prvo mesto, pri fantih pa je Aljoša Kranjc z zmago utrdil skupno drugo mesto (prvo je oddano Roku Kopatinu). Tekaška ekipa iz Pirana je tokrat osvojila štiri medalje in očitno uspešno dviguje raven teka na Piranskem.

Lia Domevšček je svojim dosedanjim zmagam dodala še eno, edino za domačo ekipo. Njena je že tudi skupna zmaga, čeprav – po izjavi za Ljudstvo tekačev sodeč – v to še ni prepričana. Na vprašanje, koliko zmag je zbrala letos, je odgovorila: »Nisem jih preštela, res pa je tudi, da nisem bila velikokrat  premagana. Skupno se mi zdi, da bom prva. Danes so me na začetku zaprli, nisem mogla naprej, zato sem morala za zmago finiširati.« Strokoven odgovor iz ust deklice letnika 2005, ni kaj! Njen vrstnik Tomi Bajc je z družino tudi tokrat prišel iz Sevnice, zmagal in nadaljuje boj za skupno zmago v pokalu.

V letniku 2004 je Žana Sovdat  zmagala in je že tudi skupna zmagovalka, medtem ko Tomaž Rutar kljub zmagi ne more na skupno prvo mesto. Moral se bo zadovoljiti z drugim, za Janom Francem Kopatinom (Kopatinov tokrat ni bilo na tekmo).

Lara Likar je z zmago osvojila tudi skupni pokal deklic letnika 2003, medtem ko je Andrej Skočir v nadzorovanem teku z zmago skočil na vrh zmagovalcev – nihče nima toliko zmag kot on, sedem. In nobenega poraza.

Pokal letnika 2002 je z zmago že na dosegu Tobija Gaberščka, medtem ko se mora zmagovalka v Trnovem Pia Gerbec za skupni pokal še enkrat izkazati z visoko uvrstitvijo, kajti Barbi Melihen je pred njo. Tobi je prvi krog tekel rezervirano, pobudo je prepustil Pii  (»to je bilo taktično, da sem lahko izkoristil zavetrje« se je pošalil), v drugem krogu pa je pritisnil na plin.

Deklet letnika 2001, tako kot letnika 1999, ni bilo na startu, samo en je bil tekmovalec v letniku 2001, Sašo Zorč. Vendar se ni »šparal«, tekel je na vso moč, kasneje pa nastopil še na teku za odrasle.

Letnika 2000 in 1999 sta tekla hkrati, najhitrejši pa je bil Žiga Kravanja, ki je ugnal vrstnika Denisa Pašiča, pa tudi vse leto starejše tekmece. »Škoda, da ni bilo konkurence,« je komentiral. Toda za skupno zmago ima premalo tekov, Denisa ne more več prehiteti.

Zato pa ima Vine Pirih v letniku 1999 še vedno teoretične možnosti za končno zmago, z zmago v Trnovem jih je vsekakor povečal.

Priznanje je podeljevala kobariška županja Darja Hauptman. Pripravili so še tek za odrasle prek dveh mostov, dolg 3800 metrov. Najhitrejša sta bila Ervin Furlan in Greti Gaberšček.

 

Izidi:

Zmagovalci po kategorijah:

Deklice 2007 in mlajše: Miša Sardoč (ŠD Nanos)

Deklice 2006: Lana Kokotec (AD Piran)

Deklice 2005: Lia Domevšček (TK Kobarid)

Deklice 2004: Žana Sovdat (AD Posočje)

Deklice 2003: Lara Likar (OŠ Dobravlje)

Deklice 2002: Pia Gerbec (AD Posočje)

Deklice 2001: -

Deklice 2000: Tanja Žgajnar (TD Bovec)

Deklice 1999: -

Dečki 2007 in mlajši: Mark Žgur (ŠD Nanos)

Dečki 2006: Aljoša Kranjc (Ponikve)

Dečki 2005: Tomi Bajc (AK Sevnica)

Dečki 2004: Tomaž Rutar (AD Posočje)

Dečki 2003: Andrej Skočir (AD Posočje)

Dečki 2002: Tobi Gaberšček (TD Bovec)

Dečki 2001: Sašo Zorč (TD Bovec)

Dečki 2000: Žiga Kravanja (TD Bovec)

Dečki 1999: Vine Pirih (AD Posočje)

 

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.filipides.net/primorski_pokalni_teki/rezultati_tekov/

 

trn-dva-400

Mladina se je med tekaškimi boji zabavala.

 

trn-andrej-400

Andrej Skočir ima največ zmag v pokalu, sedem.

 

trn-lia-400

Lia Domevšček (v sredini) na stopničkah, skupaj z Julijo Kuzmin Delgiusto in Marto Mario Leban.

 

trn-denis-400

Žiga Kravanja (desno) je zmagal v Trnovem, Denis Pašič (levo) pa bo zmagovalec PPT.

 

trn-piran-400

Tekači iz Pirana so osvojili vsak svojo medaljo. Z leve: Lara Kokotec, Lara Rogič, Julija Kuzmin Delgiusto, Enej Pavletič. 

 

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6057137228385391921

 

Video je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=Yd7FHzCFlsc&feature=youtu.be

 

VJ, foto: Katja Furlan in VJ

 

 












 

 

 

21. Gorski tek na Črno prst

PODBRDO

06 09
 2014

Organizatorji 21. Gorskega teka Ivana Anderleta Podbrdo-Črna prst so našteli rekordnih 154  tekačev, najhitrejša sta bila Simon Alič in Ajda Radinja.

Proga je bila v prvem delu suha, proti vrhu pa je bila vse bolj mokra in na ravnini tik pred ciljem mastno spolzka. Črna prst je bila zavita v oblak in osem stopinj je klicalo po hitri vrnitvi v dolino. Seveda so tekači prej poskusili tradicionalno sadno kupo. Še zlasti se je mudilo tistim, ki so ostali brez garderobe. Prvič v zgodovini tega teka se je namreč zgodilo, da je tovorna žičnica odpovedala. Prva polovica vrečk z garderobo tekačev  je prišla na vrh, pri spustu vozička po drugo rundo pa je ta »izglajzal«. Sicer pa je oskrba ob progi delovala brez težav, tako okrepčevalnica na Kalarskem brdu, ki jo od nekdaj vodi Ljubo Trojer, kot tista "Pri lovcih", kjer zadnja leta lovcev ni več, so pa zato tam člani ŠD Podbrdo (ampak požirek žganega pri vračanju v dolino se še vedno najde).

Spet je zmagal Simon Alič. Rekord Petra Lamovca 47:46 iz leta 2006 je pridobil osmo leto starosti, a je bil Simonov dosežek za štiri minute in pol boljši od časa Klemna Trilerja in Danijela Vinčeca (tudi lani drugi), ki sta v cilj pritekla z roko v roki. Alpinist Ivan Razpet je bil vesel četrtega mesta, šesti je bil irski gorskotekaški reprezentant Killian Mooney. Tolminskega gorskega bliska Roka Bratine v Podbrdo ni bilo, šel je na dolomitski Red Bull, zato pa je Killianu na nedavni tekmi za svetovni pokal v Avstriji svetoval, da nekaj dni pred SP v Italiji svoj izlet v srednjo Evropo popestri s tekom na Črno prst. Ni bil edini tujec, kot običajno so v Podbrdu tekli številni Italijani, bo pa glas o tej primorski kraljevski tekmi po njegovi zaslugi zaokrožil po zeleni Irski. Mesto za Ircem je bil Mitja Volčanšek, Izolan, član četrtouvrščene slovenske reprezentance na SP v gorskem maratonu v ZDA. Omenimo še osmega Simona Strnada, odličnega veterana, in to zato, ker je po Črni prsti popoldne zelo uspešno tekel še v Novi Gorici.

Mini serijo štirih gorskih tekov Pušeljc je Gorenjka Ajda Radinja, ob gorskem teku sta ji všeč še kolesarjenje in triatlon, na kraljevski progi končala kraljevsko, z zmago. Z Mihaelo Tušar sta si bili huda konkurenca in dobra spodbuda, na koncu pa je mlajša tekmica slavila s prednostjo pol minute; tretja je bila še ena Gorenjka Petra Mikloša.

Zbrali smo nekaj izjav. Alič: »Razmere so bila ta prave za tek, čeprav je bilo na vrhu malo mraz.  Zdaj pa grem na SP v Italijo, kjer pa mi proga gor-dol ne leži najbolj.« Volčanšek: »Na SP je bila zelo zahtevna proga, zlasti zaradi višine, drugače pa se je naša ekipa odlično odrezala; sam sem prišel med 50 najboljših na svetu (43. mesto, op.a.), tako da sem več kot zadovoljen. Tudi danes mi je šlo dobro, kaže, da forma še traja, kajti bil sem še malo boljši, kot sem pričakoval.« Radinja: »Proga je bila kar težka, nič ni popuščala, a ob progi so bili dobri ljudje, pa je kar šlo.« Tušar: »Zmanjkalo mi je pol minute, a sem tekla tri minute hitreje kot lani. Dober trening pred SP.«

Kaže, da so vrste istrskih gorskih tekačev po Podbrdu močnejše še za enega tekmovalca. Izolan Simon Hrvatin se ukvarja z rolanjem, ki skrbi za zmogljivo mišično strukturo nog, Črna prst pa je bila njegov prvi gorski tek. Preizkušnjo je opravil uspešno, povedal pa je: »Trpel sem, čas pa je tak, kot sem si ga predstavljal. Gorski tek mi je všeč, fadiga (trud) ni problem.« Istra se očitno razvija tudi v gorskotekaško smer, Danijel Vinčec ima krepke zasledovalce.

Iz vodstva PGT je prišla novica, da se napoveduje še en tek, ki utegne prihodnje leto še razširiti ponudbo pokala. Kolesarka Tanja Žakelj (ko utegne, tudi teče, in to zelo zelo hitro!) in njena druščina bodo v prvi polovici oktobra pripravili tek iz Spodnje Idrije na Ledine, kar nanese približno 600 metrov vzpona.

 

Izidi:

Absolutno moški:

  1. Simon Alič (ŠD Nanos) 51:23
  2. Danijel Vinčec (ŠD 3šport), Klemen Triler (KGT Papež) 55:52

Absolutno ženske:

  1. Ajda Radinja (ŠD Vaitapu) 1:06:36
  2. Mihaela Tušar (ŠD Nanos) 1:06:55
  3. Petra Mikloša (KGT Papež) 1:08:36

Zmagovalci po kategorijah:

M 1989 in mlajši: Killian Mooney (Irska)

M 1988-1979: Danijel Vinčec

M 1978-1971: Simon Alič

M 1970-1963: Simon Strnad (KD Brda)

M 1962-1955: Tone Karničar (GRS Jezersko)

M 1954 in starejši: Danilo Pudgar (TD Burja)

Ž 1989 in mlajše: Ana Čufer (PGT)

Ž 1988-1979: Ajda Radinja

Ž 1978-1969: Petra Mikloša

Ž 1968-1959: Mihaela Tušar

Ž 1958 in starejše: Marija Moser (Škofja Loka)

 

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.primorskigorskiteki.si/index.php/rezultati-2014

 

crna-cufer-400

Peter Čufer je edini, ki je tekel vseh 21 vzponov, njegova žena Milojka pa je v skupini tekačev z 20 ponovitvami. Številke na prsih niso naključne.

 

crna-irec-400

Killian Mooney, irski gorski tekač, v Podbrdu. Ob njem je Tržačan Alessandro Maraspin, star znanec primorskih tekov.

 

crna-istra-500

Simon Hrvatin, Mitja Volčanšek, Danijel Vinčec, trije istrski gorski mušketirji. Manjka četrti, Edi Sorgo.

 

crna-pupe-400

Najhitrejša dekleta: Mihaela Tušar, Ajda Radinja, Petra Mikloša.

 

 

Fotogalerija 1 je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6056604899854068593

 

Fotogalerija 2 je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6056682648077512929?sort=1

 

Video je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=_5Rdk1WTiQw&feature=youtu.be

 

VJ

 

 





 

 

 

2. Goriški tek

NOVA GORICA

06 09
 2014

Po novogoriških ulicah in mimo Panovca so 6. septembra 2014 novogoriški organizatorji v popoldanskem času izpeljali 2. Goriški tek, ki je bil sprva napovedan kot 23. Tek po Panovcu. Kot organizatorja sta na seznamu izidov namesto običajnega organizatorja tekov po Panovcu  DLT Filipides navedena Športna zveza in Javni zavod za šport Nova Gorica. Zmagala sta Nejc Lokar in Jerica Sardoč.

Tek, udeležili so se ga 103 tekači,  je pritegnil pozornost Goričanov bolj kot običajno, razglasitev absolutno najboljših so izpeljali na glavnem odru, v okviru zabave Radia Robin, najboljše po kategorijah pa so razglasili na stranskem odru. Nekateri tekači so se pritoževali, ker je bil del proge slabo označen.

Nejc Lokar je nedavni zmagi v gorskotekaškem dodal še zmago v ravninskem pokalu, Jerica Sardoč pa se je veselila prve absolutne zmage v primorskih pokalnih tekih: »Zmage nisem pričakovala. Pripravljam se na Ljubljanski maraton in treniram na daljših razdaljah, tako sem tudi pred to tekmo naredila več kot štiri kilometre za ogrevanje. In je šlo! Proga je razgibana, manj ravninska, kot sem pričakovala. Razmere so bile super, organizacija tudi.«

Zmagovalca sta člana istega društva in skupni treningi niso izjema, Nejc pri tem igra vlogo zajca za kolegico, ko gre za trening hitrostne vzdržljivosti.  Na novogoriški progi je sprva tekel skupaj z Jernejem Šemrovom, v drugem delu pa je pospešil. Tretji je bil Simon Strnad, nekaj ur prej osmi na napornem gorskem teku na Črno prst. Pa ni bil edini, ki je v soboto novogoriški tek vzel za dodatek k dopoldanski preizkušnji, še nekaj jih je bilo takih, med njimi starosta primorskih gorskih tekačev Albert Lazar, ki šteje že 77 let. Berto je za LT komentiral: »Dva počasna teka, to je tako, kot da bi tekel enega hitrega.« Šest let mlajši Vladimir Savić je tudi že prej umazal tekaške copate, udeležil se je enega od dolenjskih tekov.  Jerici sta sledili Sergeja Lipušček in Kristina Bele, šampionki PPT.

Tekla je tudi ultramaratonka Sonja Leskovar. Nastop v domačem mestu je komentirala z besedami: »Vzdušje je super, s tekom sem zadovoljna. Naredila sem, kar sem si zadala za nalogo, držala sem tempo 4:15 za kilometer, ker želim popraviti svoj maratonski čas.«

Damijan Šinigoj je bil v soboto močno zaposlen: »Jutri imam rojstni dan (50., op. a.) in danes organiziram žurko. Rekel sem si, da grem pred tem še teč. Zdaj pa hitim, moram še pripraviti nekaj stvari. Povabljenih je kar precej tekačev.« Njegovo članstvo v ŠD Nanos je zagotavljalo množično udeležbo, glede na to, da so tekači dolgoprogaši, pa je bilo gotovo, da se vse skupaj ne bo končalo po eni uri ... A kljub naglici s seboj ni pozabil vzeti zlate medalje, ki si jo je pritekel.

V okviru tekmovanja so tekli tudi mlajši dečki in mlajše deklice, zmagovalca sta bila Samo Koder in Sara Furlan.

 

Izidi:

Absolutno, moški:

  1. Nejc Lokar (ŠD Nanos) 26:58.2
  2. Jernej Šemrov (ŠD Hotedršica) 27:14.0
  3. Simon Strnad (KD Brda) 28:54.4

Absolutno, ženske:

  1. Jerica Sardoč (ŠD Nanos) 32:14.4
  2. Sergeja Lipušček (DLT Filipides) 32:23.4
  3. Kristina Bele (AK Pivka) 32:37.5

Zmagovalci po kategorijah:

Ž +55: Tea Bajc (Tekači Vipavske doline)

Ž 45-54: Sergeja Lipušček

Ž 35-44: Jerica Sardoč

Ž 25-34: Saša Pisk (Spodnja Idrija)

Ž -24: Maja Petrovič (Nova Gorica)

M +70: Vladimir Savić (AK Pivka)

M 65-69: Janez Otoničar (AK Pivka)

M 60-64: Cveto Tavčar (ŠD Nanos)

M 55-59: Miran Kavs (ŠD Kraški tekači)

M 50-54: Damijan Šinigoj (ŠD Nanos)

M 45-49: Simon Strnad

M 40-44: Ervin Furlan (ŠD Nanos)

M 35-39: Stanko Zupan (ŠD Nanos)

M 30-34: Matej Železnikar (DLT Filipides)

M 25-29: Nejc Lokar

M -24: Jernej Šemrov

 

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.filipides.net/primorski_pokalni_teki/rezultati_tekov/

 

ng-start-500

Start teka.

 

ng-zenske-500

Najhitrejša dekleta (manjka Kristina Bele) v družbi podeljevalca priznanj Mirana Müllnerja.

 

ng-dva-500

Jerica in njen »zajec«.

 

ng-fantje-500

Najhitrejši na novogoriških ulicah: Jernej Šemrov, Nejc Lokar, Simon Strnad.

 

ng-blato-400

Darko Hrovatin in Vladimir Savić sta tekla v umazanih copatih: Darko je dopoldne grizel v Črno prst, Vladimir gnetel dolenjsko blato.

 

ng-sonja-400

Sonja Leskovar je tek vzela za trening pred daljšimi preizkušnjami.

 

ng-damijan-400

Damijan Šinigoj je tekel v pričakovanju abrahama.

 

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6056992279510890593

 

Video je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=nPklG2S39Yc&feature=youtu.be

 

VJ, foto: Katja Furlan in VJ

 

 









 

 

 

Tekaško druženje z Manitoujem

IZOLA

05 09
 2014

Izolski ultramaratonec in gorski tekač Mitja Volčanšek se je udeležil svetovnega prvenstva v gorskem maratonu, na katerem je moška ekipa Slovenije osvojila četrto mesto, ženska pa celo bron. Mitja je v studencu indijanskega božanstva Manitouja, ki so se mu v gorah močno približali, našel visoko 43. mesto v svetovni gorskotekaški eliti.

Letošnje svetovno prvenstvo v gorskem maratonu je 16. avgusta gostil Manitou Springs v ameriški zvezni državi Colorado. Tekači in tekačice iz 20 držav so se pomerili na trasi tradicionalnega tekaškega vzpona na »goro Amerike« Pikes Peak, ki s svojimi 4302 metri nadmorske višine kraljuje nad okolico. Na dolžini klasičnega polmaratona se tekmovalci dvignejo za skoraj 2400 metrov, pri čemer vidno vlogo igrata tudi izrazita nadmorska višina in posledično zelo razredčen zrak (na vrhu je le okoli 60 odstotkov kisika, kolikor ga je sicer ob morju, to pa pomeni, da moramo za isto količino kisika ob morju vdihniti trikrat, tu pa kar petkrat).

Štirje od članov slovenske reprezentance - poleg mene še Marjan Zupančič, Bojan Ambrožič in Maja Peperko - smo se odločili združiti nastop na prvenstvu s popotovanjem po nacionalnih parkih ameriškega jugozahoda. Čeprav so bile cestne razdalje ekstremne in celotno potovanje že samo iz tega vidika naporno, pa lahko ljubiteljem narave in teka te kraje toplo priporočam.

Tako smo med drugim pred prihodom v Colorado prepešačili dober del doline Yosemite Valley, vključno z vzponom na sloviti Half Dome oz. polkupolo po naše (ime je dobil zaradi svoje razpoznavne oblike), si ogledali gigantske sekvoje, največja živa bitja na planetu, pripešačili na Mount Whitney, ki je s svojimi 4421 metri najvišji vrh celinskih ZDA (tj. brez Aljaske in Havajev), se potili v Dolini smrti, čudili neverjetnim razgledom na Grand Canyon ter se v galopu spustili še v njegovo nedrje in se ohladili v reki Colorado, tekli med kamnitimi skulpturami v Monumet Valley ...

Rezultati tekme in pogovor z najuspešnejšo Slovenko Matejo Kosovelj so že bili objavljeni na tem portalu, zato bom tukaj dodal le svoj kratek komentar. Pikes Peak je bil enkratna izkušnja, zato sem hvaležen tudi Združenju za gorske teke, ki me je selekcioniral v reprezentanco. Slovenci (in zlasti Slovenke) pa smo še enkrat dokazali, da v tej disciplini ohranjamo stik s svetovnim vrhom. Prav tako neverjetna izkušnja je bilo 14-dnevno potepanje po naravnih znamenitostih ZDA v odlični družbi.

 

ZDA 126

Half Dome.

 

ZDA 262

Na poti na Mt. Whitney.

 

ZDA 265

Vrh Mt. Whitneya, 4421 m.n.v.

 

ZDA 503

Grand Canyon.

 

ZDA 556

Monument Valley.

 

mitjav

Mitja Volčanšek se je po vrnitvi iz ZDA udeležil teka na Črno prst in v svoji kategoriji osvojil srebro.

 

Mitja Volčanšek

 

 








 

 

 

3. Gorski tek na Angelsko goro

OTLICA

31 08
 2014

Organizatorji iz ŠKTD Sinji vrh so na tretji izvedbi svojega gorskega teka na Angelsko goro gostili 83 tekačev, spet več kot leto prej, kar pomeni, da je tek na dobrem glasu. Zmagala sta Nejc Lokar in Jana Bratina, ki je postavila rekord proge in pred sabo spustila samo sedem moških. Ob gorskih tekačih, ki redno nastopajo v pokalu PGT, je teklo tudi veliko domačinov. Pokazali so precej tekaškega talenta in upajmo, da se bodo pogosteje odločali za nastope na primorskih tekaških tekmah.

Na zadnji počitniški dan je bilo vreme na Ajdovskem in na hribih nad Vipavsko dolino prijazno do tekačev. Ne vročine ne vlage ni bilo, za razliko od lanskega leta na progi ni drselo, edino veter v prsa v zaključku 4,2-kilometrske proge s 600 metri vzpona je odnesel kakšno sekundo. Nejc Lokar je ravninski tekač, a teče tudi gorske teke in je na krajših lahko nevaren tekmec specialistom. V odsotnosti rekorderja proge Simona Aliča je mladi Lokavec celo odnesel prvo gorskotekaško zmago, in to kljub temu, da so ga dan prej pri delu v gozdu opikali obadi in njegove otečene roke na dan tekme niso bile prav lepega videza.  »Razmere so bile danes idealne, moj čas pa dober, kljub temu, da nisem specialist za hribe,« je povedal.

Na drugem mestu je bil Anej Likar prav tako dobre volje. Z Nejcem sta bila vseskozi v ospredju, brez stika z zasledovalci,  Anej pa je za vodilnim večino proge zaostajal za dobrih 15 sekund.  »Vedel sem, da bo na ravnini povečal razliko, in tako je tudi bilo.  Sem pa super zadovoljen, čas pod 30 minut sem pričakoval, saj sem v sredo za progo potreboval nekaj več kot 30 minut, a sem tekel z lahkoto. Danes sem samo še malo bolj pritisnil.« Tretji je bil še en tekaški talent z Gore Sebastjan Vidmar, tudi on se je spustil pod pol ure, četrti pa je bil »večni četrti« Aleš Štor. Še ena uvrstitev tik pod stopničkami ga sicer ni osrečila, povedati pa je treba, da v skupni absolutni razvrstitvi zaseda tretje mesto in da je na Otlici osvojil kategorijsko zlato.

Jana Bratina je prišla po četrto letošnjo zmago v pokalu PGT in znova dokazala, da je v odlični formi. Popravila je rekord proge in mladinka Ana Čufer, tudi lani druga, je za njo zaostala nekaj manj kot  tri minute. Obe bosta Slovenijo zastopali na svetovnem prvenstvu v Italiji 14. septembra. Zanimalo nas je, kako usklajuje treninge in tekme na kolesu in v teku, glede na to, da je bila pred kratkim na Mangrtu četrta v konkurenci kolesark specialistk (fotogalerija Ljudstva tekačev z letošnjega vzpona na Mangrt je na povezavi https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6049609324586246353; ko že govorimo o kolesarkah, ne moremo mimo uspeha občasne tekačice na primorskih tekih, članice KD Brda Danijele Svetik, ki je na amaterskem svetovnem prvenstvu v Ljubljani v kronometru osvojila absolutno srebro, v svoji kategoriji pa postala svetovna prvakinja).  Jana je najprej tekačica, potem pa še kolesarka. Na kolesu bo naslednji vikend napadala Vršič, tekaške tekme do konca sezone pa so še zelo številne. »Kolo mi je to sezono veliko dalo. Dobiš konstanten ritem in moč; moj tekaški napredek gotovo dolgujem tudi kolesu.  Na tej tekmi sem bila prvič in občutki so bili dobri.  Vso progo sem pretekla, razen ko je bilo treba koga počakati – takrat sem malo hodila. Za mano je intenziven teden, ta zaključek pa je bil super. Naslednji start bo na SP, a to še ne bo konec. Sledili bodo vertikalna kilometra na Čaven in Storžič, svetovni pokal na Šmarni gori, Učka vertikal in – če bo po sreči -  še Evromaraton.«

Na stopničke absolutno najhitrejših deklet je spet stopila Marta Švigelj. Potrdila je, da so bila razmere za tek odlične, svojo uvrstitev pa pripisala predvsem odsotnosti nekaterih običajnih tekmic. Njen naslednji cilj je Črna prst: »Nanjo sem pripravljena, kot sem, za to sem nekaj naredila, zdaj pa upam, da bo v Podbrdu dober tekaški dan. Moj letošnji cilj je uspešno končati nastopanje v pokalu PGT.«

Organizatorji so žrebali prejemnike praktičnih nagrad in poskrbeli za zabavo udeležencev tekaške prireditve, ki jo je Otlica vzela za svojo. Učenci tamkajšnje osnovne šole so izvedli skeč na temo teka, predstavil se je tamkajšnji rosno mladi državni prvak v smučarskih skokih Teo Mlakar, nekaj let starejša Tjaša pa je prisotne navdušila s harmoniko. Na oder so poklicali najmlajšo udeleženko, 11-letno Saro Furlan, in najstarejšega, 77-letnega Alberta Lazarja. Berto je druženje s Saro komentiral z besedami: »Povprečje je dobro!«

 

Izidi:

Absolutno moški:

  1. Nejc Lokar (ŠD Nanos) 27:56
  2. Anej Likar (ŠD Nanos) 29:08
  3. Sebastjan Vidmar (ŠD Nanos) 29:52

Absolutno ženske:

  1. Jana Bratina (ŠD Nanos/AD-Venture.si) 31:42
  2. Ana Čufer (Sladki polhi/TD Burja) 34:22
  3. Marta Švigelj (Slikopleskarstvo Švigelj) 37:51

Zmagovalci po kategorijah:

M 1988 in mlajši: Anej Likar

M 1987-1978: Nejc Lokar

M 1977-1970: Aleš Štor (ŠD Nanos)

M 1969-1962: Andrej Kutin (ŠD Boka/TKK)

M 1961-1954: Tomaž Devetak (GMG Gorica)

M 1953 in starejši: Danilo Pudgar (TD Burja)

Ž 1988 in mlajše: Ana Čufer

Ž 1987-1978: Jana Bratina

Ž 1977-1968: Marta Švigelj

Ž 1967-1958: Marta Šorli

Ž 1957 in starejše: Nada Merlak (ŠD Hotedršica)

 

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.primorskigorskiteki.si/index.php/rezultati-2014

 

otlica-ravnina-500

O dokončni razvrstitvi je odločal zadnji, ravninski del proge.

 

otlica-nasmeh-400

Tina Pintar je v cilj pritekla z nasmehom.

 

otlica-nejc-400

Nejc Lokar je vpisal prvo letošnjo pokalno zmago. Sicer pa je med njegovimi vrhunci sezone zmaga (skupaj z Marušo Mišmaš) na krajši progi Istrskega maratona.

 

otlica-jana-400

Jana Bratina je zmagala z rekordom.

 

otlica-najboljsi-500

Najhitrejši na Otlici: Anej Likar, Ana Čufer, Jana Bratina, Nejc Lokar, Sebastjan Vidmar, Marta Švigelj, desno predsednik ŠKTD Izidor Peljhan.

 

Fotogalerija 1 je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6053754516225210689

 

Fotogalerija 2 je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6054504889598923729

 

Video je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=9ujxISdw-zs&feature=youtu.be

 

VJ, foto: Katja Furlan, VJ

 

 







 

 

 

Mateja Kosovelj o SP v gorskem maratonu

NOVA GORICA

25 08
 2014

Najboljša slovenska gorska tekačica Mateja Kosovelj (l. 1988) se je na svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu v ZDA, njenem prvem gorskem maratonu sploh, povzpela do vrtoglavega četrtega mesta, s tem pa prispevala največji delež za osvojitev brona, prve medalje za slovensko žensko ekipo na gorskotekaških SP. Po vrnitvi v domovino smo se z Matejo pogovarjali v njeni Novi Gorici.

SP v gorskem maratonu je zate najbrž pomenilo veliko novosti, kajne? Najprej proga ...

»Dobro je bilo, da smo si lahko ogledali progo, in sicer v dveh delih. Prvič malo več kot polovico, naslednjič pa se ostalo. To mi je veliko pomenilo, število neznank se je tako zmanjšalo.«

Koliko dni pred tekmo ste prišli v ZDA?

»Devet dni. Bili smo ves čas na 2000 metrih in smo se kar dobro prilagodili na višino. Proga je bila dolga 21 kilometrov, začela se je na višini 1900, cilj pa je bil na vrhu Pikes Peak na višini 4300 metrov. Za start smo bili aklimatizirani, potem pa naj bi že nekako šlo. Za popolno aklimatizacijo pa bi morali biti tam dalj časa, in to na večjih višinah.«

Kako je potekala tekma?

»Startala sem rezervirano, potem pa sem počasi stopnjevala tempo. Ulovila sem tretjo Američanko in skupaj sva tekli do polovice proge, potem pa sem jo spustila naprej. Bala sem se, da je vse skupaj prehitro, malo mi je že bilo težko, pred mano pa je bila še dobra polovica teka. Ostala sem sama in tako tekla do konca. Vmes sem se še malo izgubljala, verjetno je bila to posledica utrujenosti. Proga ni bila povsod označeni s trakovi, potekala je v serpentinah, in nekje sem zašla v melišče. Izgubila sem kakšne pol minute.«

Bi ta polovica minute kaj pomenila v boju za tretje mesto?

»Ne, za medaljo sem zaostala za nekaj več kot dve minuti. Mi je pa to pobralo nekaj moči. Ko se mi je začelo vse skupaj zdeti že malo čudno, sem opazila, da je tekač za mano šel po drugi poti, zato sem se vrnila. Očitno mi je padla koncentracija, ob tem pa proga ni bila dosledno označena, kar sem opazila že na ogledu. Očitno je bila posledica višine tudi nesposobnost, da telo pripraviš do tega, da se bo bolj naprezalo. Pri manjši količini kisika se teže prisiliš v napor, čeprav moč še ni izčrpana. Tako na cilju niti nisem bila pretirano utrujena. Kakšen korak je bil bolj labilen, sicer pa nisem občutila kakšnih večjih posledic velike višine. Rekla bi, da lahko več daš od sebe, če dalj časa bivaš na višini.«

To ni bilo samo tvoje prvo SP v gorskem maratonu, temveč prvi gorski maraton sploh. Je četrto mesto na svetu presenetilo tudi tebe samo?

»Seveda sem bila presenečena. Ampak letos sem res dobro pripravljena, v hrib mi gre dobro. Želela sem si, da odtečem v takšnem ritmu, ki bom izkoristila svojo pripravljenost – in nekako je šlo. Se je pa poznalo, da nimam izkušenj s tako dolgo tekmo. Zdaj bi verjetno kaj naredila drugače. Morda Američanke ne bi pustila naprej. Ni me namreč pobralo, česar sem se bala.«

Si bila preveč previdna?

»Res sem bila. Pripravljena sem bila dobro in morda bi lahko to bolje izkoristila.«

Je torej gorski maraton tvoja nova disciplina, v kateri si lahko zelo uspešna? Morda celo uspešnejša kot v klasičnem gorskem teku?

»Mislim, da bom morala še veliko narediti na dolžini, take dolžine samo v hrib namreč še nisem delala. Te vzdržljivosti mi manjka. Vsekakor moram biti dobro pripravljena za gorski tek in potem narediti še nekaj več na dolžini. In pridobivati izkušnje s takšnimi tekmami. Potem pa bom res lahko konkurenčna, kajti hrib mi gotovo leži. Bomo videli. Če mi bo zdravje dopuščalo, se bom tu gotovo še preizkušala. Bistvo je gorski tek, samo malo daljše je vse skupaj. Gotovo je gorski maraton zame izziv; všeč mi je, tudi zato, ker vse skupaj globlje doživljaš.«

Na članskih svetovnih prvenstvih imaš zdaj že dve posamični četrti mesti. Očitno si odločena napasti medaljo, do katere ti manjka le še korak.

»To vsekakor, vedno si želiš napredovati. Vem, da sem tega sposobna, a za medaljo se mora vse poklopiti. Tudi ostale so dobre, in če so boljše, so pač boljše. Tu ni kaj. Uvrstitve v deseterico pomenijo, da si v vrhu, a konkurenca je vse hujša. Medalje si gotovo želim. V letošnji sezoni mi je doslej šlo in upam, da bo še malo zdržalo (tekma za SP v Italiji bo 14. septembra; op.a.). Upam, da mi forma pred SP ne bo padla, za mano je namreč daljše obdobje, ko sem jo ohranjala.«

Kaj pričakuješ od SP v gorskem teku v Italiji?

»Čaka me še kakšnih 14 dni treninga. Videli bomo, ali bo sledil padec forme, ali jo bom uspela zadržati, ali pa še celo stopnjevati. S tem bi mi rasla samozavest. Vsekakor bom zadnji teden pred SP vedela, s čim lahko računam. Morala bi priti med prvih deset, za vrh, prve tri, pa bo treba narediti še kakšen trening, se mi zdi. Na tekmo si želim priti s svežino, dobrega počutja, da lahko odtečem tako, kot znam.«

Dekleta ste v Skalnem gorovju osvojile prvo ekipno člansko žensko medaljo na svetovnih prvenstvih. Ob tebi sta tekli še Maja Peperko (bila je 19.) in Urša Trobec (24.). To je bilo verjetno večje presenečenje kot tvoje četrto mesto v prvem nastopu.

»Medalja me je zelo presenetila. Res pa je, da je bilo na SP šest ekip, medtem ko jih je na SP v klasičnem gorskem teku več, ker se jih za krajšo razdaljo lahko več pripravi na to tekmovanje. Tudi v primerjavi z moško konkurenco je opazen osip, šibkejša konkurenca. Res je tudi, da so bile razmere v ZDA drugačne. Morda je to šlo nam v prid, saj smo se kar dobro prilagodili. Prišli smo toliko prej, tudi Urša se je aklimatizirala in je odtekla veliko bolje kot pred štirimi leti. Maja je bila tudi dalj časa na višini in je – tako kot vsi iz te skupine – dobro tekla. Imeli so svežino in se dobro odrezali.«

Ta medalja pa še ne pomeni, da bo Slovenija odslej tak tako osvajala ekipna odličja na SP.

»Seveda ne, za to je treba kar delati. Vse smo tokrat dobro odtekle in se trudile do konca. Medalja je zaslužena.«

Tvoja sezona je rešena, nisi več obremenjena z rezultati.

»Že srebrna medalja na EP, ki mi največ pomeni, me je močno razbremenila. Obremenjujem pa se sama, zdi se mi, da če sem dobro pripravljena, bi bilo škoda, da ne bi tudi v Italiji poskusila kaj pokazati. Upam, da se mi bo tudi tokrat poklopilo.«

Načrtuješ za jesen še kakšen nastop?

»Glavni cilj do konca sezone je SP, kako bo s svetovnim pokalom, kjer sem lani zmagala, pa ne vem. Naslednji vikend gremo na pokalno tekmo v Leogang v Avstrijo. Za zdaj imam zmago na Grintovcu, točke s prve tekme v avstrijskem Bludenzu, kjer sem bila deseta, pa bi najraje brisala. Štejejo namreč štirje najboljši rezultati, do konca pa sta ob tekmi za SP še Leogang in Šmarna gora, kjer bo finale.«

Trenutno si tretja in še povsem v igri za drugi naslov po vrsti.

»Tako je, imam še možnosti za končno zmago. A zdaj je pomembno SP, pa tudi v Leogangu si želim teči kolikor toliko v redu, ker mi bo to povedalo, kako sem pripravljena pred SP. Po SP pa bomo videli, ali se bom preusmerila v ravnino – bom videla.«

 

Fotografija v napovedniku:

Predstavnik združenja za gorske teke pri AZS in član vodstva WMRA Tomo Šarf je bronaste medalje razdelil Urši Trobec, Mateji Kosovelj in Maji Peperko. Foto: Marjan Zupančič.

 

mateja-vse-500

 Najboljše ženske ekipe v Manitou Springsu. Levo zmagovalke Američanke, v sredini Italijanke, desno Slovenke. Foto: Marjan Zupančič.

 

mateja-400

Zmaga na Grintovcu je nakazala Matejino dobro formo pred SP.

 

mateja-ura-500

Zapestnica z 11. SP v gorskem maratonu na Matejinem zapestju, prijeten spomin še nekaj dni po dogodku.

 

VJ