ŠKOFIJE

07 04
 2013

Drugi tek Škofije tečejo, v organizaciji OŠ Oskarja Kovačiča Škofije in ŠD Tekači z obale, so spravili pod streho. V lepem, sončnem, a vetrovnem vremenu se je na startu zbralo nekaj več kot 50 tekačev. Odrasli so se pomerili na kilometrski in 10-kilometrski razdalji, otroci pa na 500 metrov. Tek ni bil tekmovalen, a so najhitrejši kljub temu po prihodu v cilj prejeli medalje, ki so jih izdelali učenci OŠ Škofije. Izkupiček od pobrane startnine bo odšel v dobrodelne namene, za socialno šibkejše otroke iz vrtca in šole na Škofijah. Dogajanje pred startom so popestrile učenke plesno navijaške skupine, za sladke prigrizke po prihodu v cilj pa so poskrbele učenke izbirnega predmeta sodobna priprava hrane, ki so napekle piškotke in pecivo ter izdelale čudovita sladka darilca za vse udeležence teka.

Število udeležencev drugega teka na Škofijah se je s primerjavi s prvim skoraj podvojilo

PODBRDO

10 03
 2013

Odgovorni za Gorski maraton štirih občin iščejo prostovoljce za pomoč pri izpeljavi GM4O 15. junija 2013.

Prostovoljci so vsako leto zelo pomembni za uspešno izpeljavo GM4O. Vodja organizacije Jožko Dakskobler se zahvaljuje vsem, ki so v prejšnjih letih priskočili na pomoč. Tudi letos vabi vse, ki so pripravljeni sodelovati in pomagati, da se vključijo v organizacijsko ekipo in pomagajo ohranjati sloves GM4O.

Pomoč prostovoljnega osebja potrebujejo ob okrepčevalnicah, za delo na kontrolnih točkah, pri prevzemu in oddaji opreme, pri urejanju parkirišč in pri izvedbi Mini GM4O. Prostovoljci morajo biti starejši od 18 let (oz. mlajši, a v spremstvu staršev), obvladovati morajo prvo pomoč, znati katerega od jezikov ekip iz tujine (vsaj angleščino), biti pa morajo tudi v dobri psihični in fizični pripravljenosti.

Organizator bo prostovoljcem zagotovil topli obrok in pijačo (čaj, cedevita, voda) na dan maratona, majico 12. GM4O in nezgodno zavarovanje na dan maratona.

Zainteresirani naj se prijavijo na naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..

Jožko Dakskobler se loti vsakega opravila, ki se jih za odlično izvedbo GM4O ne manjka.

NOVA GORICA

06 03
 2013

Z dvotedenskih priprav na Portugalskem sta se vrnila brat in sestra Kosovelj, Mitja in Mateja. Kljub formalno zimskemu času je njuno februarsko bivanje ob obali Atlantika minilo v znamenju lepega vremena, brez padavin, s stalno temperaturo med 12 in 17 stopinj Celzija. »Za priprave na Portugalskem sva se odločila po dobrih predhodnih izkušnjah, predvsem zaradi super razmer za treniranje. Načrt treninga sva izpolnila, vse se je super poklopilo, čeprav naju je prve dni mučil prehlad,« je povedal Mitja. Zaradi obveznosti doma se jima oče in trener Edvin tokrat ni pridružil. Portugalska je sicer daleč od Slovenije, vendar se je »izlet« izplačal tudi finančno, stroški niso bili pretirani.

Prvi nastop po vrnitvi domov, na goriškem polmaratonu, kjer je Mitja zmagal, Mateja pa je bila tretja, je pokazal, da je Mitja že na začetku sezone presenetljivo hiter, kljub temu, da na hitrosti še sploh ni delal. Matejina poškodovana desna noga (stopalo) je intenzivni trening dobro prenesla in tekačica si obeta, da bo lahko nadaljevala s treningi, ki bodo v naslednjem obdobju manj obremenjujoči. Mitja prav tako kot sestra pogleduje proti Riu in se pripravlja na svoj prvi letošnji maraton. »Verjetno se bom udeležil teka na Kokoš (10. marca), nato pa maratona v Padovi (21. aprila), ki je moj glavni cilj v prvem delu sezone. V drugem delu pa si želim na stezi narediti dober rezultat na 5000 metrov,« je za LT povedal najboljši primorski dolgoprogaš.

VJ

Mitja in Mateja Kosovelj na pripravah na Portugalskem

ZAVRHEK

06 03
 2013

Frane Škrlj iz Zavrhka v Vremski dolini, upokojeni komercialni tehnik, ni tekač, ki bi se gnal za dobrimi izidi in rekordi. V teku enostavno uživa. Na progi ter v družbi tekačev in tekačic. V družini teče tudi žena Anica; prej smo jo pogosteje srečevali na primorskih tekih, zadnje čase pa teče bolj za svojo dušo. Frane je lani edini odtekel vse teke serije PPT.

»Tečem od leta 1985. Najprej sem tekel zase, ljubiteljsko po Vremski dolini, nato pa sem začel hoditi na primorske teke. Moj prvi je bil sežanski, prvi Mali kraški maraton. Za tek si moraš vzeti čas, si ga splanirati, in zame so pri tem v ospredju primorski ravninski teki.«

Njegova domača proga ga vodi od doma vzdolž Reke proti Škocjanskim jamam: »Zalo razgibana proga, marsikje je treba tudi malo pohoditi, ker je zelo strmo. Dolga je 12 kilometrov.« Pri srcu mu je tudi tek proti Lokvi, dolg dobrih 15 kilometrov.

Kakšni so letošnji načrti vremskega tekaškega rekreativca? »Tekmovalnih načrtov nimam, želim pa si narediti primorski pokal, tako kot lani, ko sem zbral vseh 17 tekov. Rezultati so sicer letom primerni, a me nikoli niso zanimali. Najbolj mi je všeč, da se zrekreiram, da vzdržujem fizično kondicijo, ki predstavlja malo večjo gotovost za to, da bom tudi jutri lahko vsaj dobro hodil. Drugo pa je druženje s sotekači; to je tudi zelo pomembno.«

Spominja se pokojne Ruth Podgornik Reš, ultramaratonke, ki ji je pomagal na Slovenski planinski poti, ko je postavila ženski rekord transverzale. »Zvečer je po telefonu prišlo sporočilo, da Ruth išče nekoga, ki bi ji pomagal iskati pot iz Podgrada pri Vremah na Artviže v Brkinih, na poti proti Slavniku. Spremljal sem jo ponoči, v trdi temi, potem pa jo predal kolegu tekaču, ki je poskrbel za nadaljevanje. Tisti del transverzale je trd oreh tudi za dobre poznavalce – sam tam hodim tudi kot lovec - in v temi moraš biti zelo previden, kajti težko se orientiraš.«

Frane je veseljak, zato nima nobenih težav, ko ga povprašamo po tekaških anekdotah. »Ogromno jih je. V Palmanovi me je na petem kilometru začelo pritiskati. Vsa koruza je bila že požeta, tako da sem moral iskati drugo rešitev. V prvi vasi sem skočil v najbližji bife, in ko me je gospa zagledala, je že vedela, kaj potrebujem, brez besed me je usmerila z roko. Opravil sem svoje, vlekel hlače gor, ko so mi iz njih padli ključi avtomobila. Imel sem blazno srečo, ujeli so se za rob turškega stranišča, tako da sem bil rešen.«

Njegova najdaljša proga doslej je polmaraton, le še dvakrat je zase odtekel 30 kilometrov, o maratonu ne razmišlja. Kako vidi svojo tekaško prihodnost, ga bodo leta ustavila? »Upam, da se bomo še veliko let družili in tekli. Mika me, da bi večkrat tekel za dolenjski pokal, Dolenjci imajo tudi zelo lepe teke, a je to postala draga zadeva. Letos bom šel na katerega od tistih, ki so mi najbolj pri srcu. In šel bom na Ljubljanski maraton. Tekel sem že tudi v Trstu, Novem sadu in Beogradu, letos pa bomo z Vesotom (Veselko Španić, Hitre noge Senožeče, op. a.) šli v Skopje.«

Na fotografiji je Frane Škrlj pred začetkom goriškega polmaratona.

VJ

Frane Škrlj

BATUJE

05 03
 2013

S priprav v Medulinu se je te dni vrnila Batujka Lucija Krkoč, ki po dolgotrajni poškodbi spet normalno trenira. Njene misli se vrtijo okrog vprašanj nadaljevanja tekaške kariere, zdi se, da nekaj manj gorskotekaške, v mislih ima tudi maraton v Rio de Janeiru.

Lucijo, že zmagovalko svetovnega pokala v gorskih tekih in treh tekem v tem pokalu, bronasto na EP v gorskem teku, trikratno svetovno prvakinjo v slovenski mladinski gorskotekaški ekipi, je po zmagi na Šmarni gori leta 2011, s katero je osvojila pokal WMRA, čakala enoletna grenka pavza. Poškodba stegenske mišice (zadnja loža) desne noge, ki jo je ovirala že pred Šmarno goro, a je stiskala zobe, se je vlekla in vlekla. In je lani končno spet začela trenirati, se je v oktobru poškodba delno obnovila. A na srečo tokrat ni bilo tako hudo, Lucija že nekaj časa spet trenira in upa, da njeni najboljši časi šele prihajajo. »Noga še ni docela pozdravljena, poškodbo še čutim in ne treniram na polno.«

Dolg tekaški post je vplival tudi na psiho tekmovalke letnika 1988, prinesel ji je spremembo v treniranju: »Poškodba mi je dala misliti. Konec lanskega leta sem začutila, da potrebujem spremembo. Deset let me je treniral Edvin Kosovelj in rekla sem si, da je čas za nekaj novega. Razšli smo se brez zamer. Zdaj me trenira Roman Kejžar.«

Z enim najboljših slovenskih tekačev vseh časov trenirajo še Žana in Urban Jereb, Primož Kobe, Tone Kosmač, Robert Kotnik in Vid Zevnik. Edina Primorka v tej družbi vrhunskih in perspektivnih tekačev goji ambiciozne načrte. Na vprašanje, ali razmišlja o olimpijadi v Rio de Janeiru, za LT lapidarno odgovarja: »Itak!«

Slovenskih kandidatk za brazilski olimpijski maraton je tako tačas kar pet: Žana Jereb, ki je okusila londonsko olimpijado, Neža Mravlje, Mateja Kosovelj, Daneja Grandovec in Lucija Krkoč. Morda se jim pridruži še katera (se je tretji Primorki Aleksandri Fortin, ki se je lani spustila krepko pod dve uri in zdaj trenira pod vodstvom italijanskega trenerja, čas za olimpijske sanje že iztekel?). Ljubiteljem ženskega dolgega teka se torej v naslednjih letih napoveduje razkošna tekmovalnost, ki utegne odpihniti krizo v tem atletskem sektorju po eri Helene Javornik.

Lucija na tako številne konkurentke gleda nadvse pozitivno: »Takšna konkurenca je ful dobra, daje mi dodatno motivacijo za trening!«

Se pa Lucija preizkuša tudi v vlogi trenerke rekreativnih tekačev. »Nabiram prve izkušnje; doslej so bile samo lepe,« pove tekačica, za katero je pomemben datum 16. marec, dan državnega prvenstva v krosu v Mariboru. Takrat bo izvedela, kako jo nesejo noge na resni tekmi in kaj so ji prinesli dosedanji treningi. »V bližnji prihodnosti«, torej še v prvi polovici leta, bo tekla polmaraton, v Sežani »skoraj stoodstotno« najkrajšo razdaljo, jesen pa bo čas za maratonsko preizkušnjo.

Na fotografiji Lucija Krkoč po zmagi na Šmarni gori potrpežljivo odgovarja na novinarska vprašanja, ob tem pa si pritiska led na poškodovano mišico. Poškodba je izbrisala naslednjo tekmovalno sezono.

VJ

Lucija Krkoč odgovarja na novinarska vprašanja

BLED

03 03
 2013

Športno humanitarno društvo Vztrajaj – Never Give Up je drugi humanitarni tek okrog Blejskega jezera pripravilo med 1. in 3. marcem. S prispevki udeležencev 48-urnega teka so zbrali 5680 evrov za šestletno deklico Zaro, ki ima cerebralno paralizo, 545 evrov za Slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke, 1020 evrov pa za študij Pie Podgornik, hčerke pokojne Ruth Podgornik Reš, po kateri so humanitarni tek tudi poimenovali. Motor in srce ŠHD Vztrajaj je Srečko Deželak, tudi član Ljudstva tekačev.

VJ

Na fotografiji je Irena Gruntar (Ljudstvo tekačev, levo) s kolegico Dašo

TRST, CADORE

28 02
 2013

Daniela da Forno je zadnja leta redna gostja primorskih tekov, na katerih redno zmaguje. Nič nenavadnega, saj je bila članica italijanske reprezentance na ultramaratonih, v njeni zbirki pa je tudi drugo mesto ekipno na svetovnem in evropskem prvenstvu na 100 km. Z možem Linom živi v Trstu, ko le utegne, pa se – zaljubljena v svoje gore - poda v domače Dolomite, kjer kraljuje med tamkajšnjimi gorskimi tekačicami.

Za LT je pripravila seznam 12 svojih najljubših tekov. Začenjajo se s slovenskimi šestimi sladkimi urami.

Sladkih6. Krožni tek, ki ga pripravlja družina Koražija na Sladkem Vrhu, je bi čudovit ultramaraton, odtekla pa ga je lani, po treh letih mirovanja, kar zadeva maratone in polmaratone. »Na to tekmo imam prelepe spomine,« je zapisala Daniela, ki je zaostala le za najboljšo Slovenko na ultramaratonskih progah Nežo Mravlje.

Camignada 2012. »To je bila moja najboljša camignada doslej, zahvaljujoč treningu in pripravam na GM4O. Tu je povezava.

Transcivetta 2012 je bila prav tako njena najboljša izvedba te prekrasne tekme; ni sicer zmagala, je pa postavila zelo dober čas. Na tej progi ima že tri zmage v ženskih dvojicah. Tu je povezava.

Maratona del Mugello 2009. Ta maraton je najstarejši italijanski maraton. »Zame je bila zmaga krasno zadoščenje, čeprav nisem postavila kakšnega posebnega časa; vročina je bila ubijalska.« Tu je povezava.

Italijanski naslov 2009 v Abetoneju na 50 km. Tu je povezava.

50 km di Romagna 2009. Danielin osebni rekord na 50 km, ki so zaviti, višinskih razlik pa se nabere za približno 600 m. Čas: 3:43:01. Tu je povezava.

Tarquinia 100 km 2008. Ni kaj veliko pripovedovati: bila je bistven člen v italijanski reprezentanci, ki je na svetovnem in evropskem prvenstvu osvojila srebro! Tu je povezava.

Giro delle mura 2008. To je najpomembnejši cestni tek na 10 km v Bellunu. Tu je povezava.

Gran raid delle Prealpi 2008. Zelo naporna tekma v slabih vremenskih razmerah. »Mraz, megla, vendar mi je uspelo zmagati.«

Tarquinia 100 km 2006. »Mojih prvih 100 km, moja najljubša tekma, pravzaprav najlepši spomin. Čas 8:37 in zame visoko tretje mesto«.

Ljubljanski maraton 2006. »Čudovit spomin na ta slovenski maraton, čas 3:07:23. Startala sem za trening pred Tarquinio, ki je sledila 15 dni kasneje, in stopila na tretjo stopničko."

Maratona Russi 2006. »Izid 2:58:28 je moj osebni rekord v maratonu in je še bolj dragocen, ker proga ni hitra in dva kilometra tečeš izven poti.«

Tekma življenja

Najbolj pa je Danieli pri srcu najboljša tekma, kar jih je odtekla, svetovno prvenstvo na Nizozemskem leta 2007. Z italijansko ekipo je bila peta na svetu in tretja v Evropi, zabeležila je čas 8:18. Tu je povezava.

VJ

Daniela da Forno (desno) s kolegico Giulio della Zonca predlani na Gradiškem gorskem teku (Vipava)

NOVA GORICA

09 01
 2013

Najboljša slovenska gorska tekačica v lanski sezoni Mateja Kosovelj (med moškimi je bil najboljši njen brat Mitja) se pripravlja na tekmovanja v letošnjem letu in po malem že razmišlja o olimpijskih igrah v Rio de Janeiru (2016), kjer si želi nastopiti v maratonu.

Mateja v zimskem času nabira kilometre, »dela bazo«, pri čemer ji nižje temperature ne gredo ravno na roko. Še vedno ima namreč opravka z bolečim desnim stopalom, ki jo ovira zlasti pri višjih obremenitvah. »Nabrati želim čimveč kilometrov, toliko kot to dopušča stopalo, opravljam torej prilagojeni trening. Nisem sicer še povsem opustila načrta, da spomladi za novo izkušnjo odtečem maraton, če se bom dobro počutila, verjetneje pa je, da bom namesto maratona tekla polmaraton. Poleg tega se bom pripravljala tudi na pet- in desetkilometrskih progah. Rio je vsekakor v mojih mislih, toda najprej moram poskrbeti za zdravje in šele nato planirati za tako pomembno tekmovanje. Želim si nastopiti v Braziliji, k temu bom stremela in se pripravljala, vsako leto bom tekla kakšen maraton in telo prilagajala višji količini teka. Rio je eden mojih glavnih ciljev, časa za pripravo pa je še veliko, skoraj štiri leta.«

Lani je Mateja v Padovi odtekla svoj prvi maraton (2:43:03) in v Gorici postavila osebni rekord na polmaratonski progi (1:15:13), največji uspehi z letnico 2012 pa sta šesto mesto na svetovnem prvenstvu v gorskih tekih in zmaga na Šmarni gori, s katero se je povzpela na tretje mesto v končni razvrstitvi svetovnega pokala WMRA in v anketi evropske atletske zveze osvojila tretje mesto med najboljšimi atletinjami stare celine v oktobru.

Dvojnost nastopanja na ravninskih in gorskih tekih 24-letne šampionke ne obremenjuje. »Gorski teki ostajajo v mojem srcu, glavna letošnja nastopa bosta na evropskem (6.7. v Bolgariji) in svetovnem (8.9. na Poljskem) prvenstvu.«

Foto na 1. strani: Mateja Kosovelj (ŠD Nanos) je na lanskem šmarnogorskem gorskem teku zmagala z rekordom

VJ

Mateja Kosovelj je najboljša slovenska gorska tekačica v sezoni 2012

TACEN

08 01
 2013

Pogled na tekaško tihožitje v stanovanju družine Vrečar iz Tacna, katere člani so redni udeleženci primorskih (in drugih) tekov. Najdemo jih na članskem seznamu TK Šmarnogorska naveza. Če se matematično poglobimo, ugotovimo, da Andreja, Ana, Neža in Brane tačas uporabljajo 34 parov tekaške obutve. »Redno laufanje je drag špas, če se v družini štirje redno podijo naokoli in vsak naredi od 2000 do 3000 kilometrov na leto. Kljub vsemu pa se zelo splača: sreča je v gibanju!« je prepričan moški v družinski manjšini.

VJ

GABERJE

06 01
 2013

V Gaberjah na Ajdovskem, tem hramu primorskega gorskega teka, kot je oznanjal eden od transparentov na sklepni prireditvi PGT 2012, so organizatorji primorskega gorskotekaškega pokala razdelili priznanja najboljšim v sezoni. Že petič je med ženskami zmagala Mihaela Tušar iz Cerknega, med moškimi pa je na najvišjo stopničko stopil Borut Malavašič iz Žirov. Na drugi stopnički sta jima sledila Ajdovec Aleš Štor in Urša Trobec iz Setnika (Polhov Gradec), tretjo pa so osvojili Vipavec Ivan Sokol in Gorenjec Simon Alič (enako število točk) ter Irma Pivk iz Idrijske Bele. Šampiona sta za kazen morala na odru uprizoriti medsebojni intervju pod taktirko koordinatorja PGT Klavdija Čendaka.

VJ