|
|
Banka Koper posodila ime Istrskemu maratonu | |
|
KOPER 18 12 |
Organizatorji Istrskega maratona, člani istoimenskega društva, so 18. decembra v koprski Pretorski palači novinarjem predstavili maraton, ob tej priložnosti pa sta predsednik uprave Banke Koper Giancarlo Miranda in predsednik društva Mojmir Kovač podpisala pogodbo o sponzorstvu. S to pogodbo je banka maratonu posodila ime in postala glavni sponzor tega tekaškega dogodka. Predstavila sta se tudi dva od osmih ambasadorjev prireditve, Daniela Da Forno in Mitja Kosovelj. Kovač je predstavil Banka Koper 1. Istrski maraton (BK1IM) in povedal, da je to skupni projekt treh istrskih občin in njihovih občanov. Napovedal je, da bo organizacija terjala pomoč 250 do 300 prostovoljcev, ki jih bodo posebej povabili k sodelovanju. Proga maratona je edinstvena, ni namenjena doseganju časovnih rekordov, vsekakor pa bo nudila tekačem veliko užitkov – tudi zahtevni Klanec ljubezni med Fieso in Pacugom. Maraton bo ne samo športno-rekreativni, temveč tudi kulturni, turistični, gospodarski dogodek, ki bo privabljal tudi tujce. Kovač se je za sodelovanje in pomoč zahvalil tako vsem trem istrskim županom kot Banki Koper. Predsednik uprave Banke Koper je povedal, da je zamisel o takšni tekaški prireditvi vredna podpore, saj gre za šport, ki združuje številne ljudi, za maraton pa se ve, da so vsi maratonci zmagovalci. Mirandi je tudi všeč, da BK1IM ne bo tekmoval z drugimi maratoni, temveč se bo osredotočil na lastno rast in bo ljudem ponujal zdrav življenjski slog. »Prvo zadovoljstvo organizatorjev je videti zadovoljne tekače,« je povedal, že kar v vlogi soorganizatorja. Napovedal je, da bodo tekli tudi zaposleni v njihovi banki (delež tekačev je pri njih trikrat višji, kot je slovensko povprečje), pa ne samo iz slovenskih izpostav, temveč tudi iz številnih evropskih držav, kjer banka posluje. »Od športa, s katerim se ukvarjaš, domov prineseš predvsem veliko prijateljstev,« je spomnil Miranda. Na športno prijateljstvo, ki presega meje, prisegata tudi Daniela Da Forno in Mitja Kosovelj, dva od osmih ambasadorjev BK1IM. Daniela je z italijansko ultramaratonsko reprezentanco v prejšnjem desetletju osvajala medalje na svetovnih in evropskih prvenstvih, zdaj pa se kot rekreativna tekačica, ena najboljših na Tržaškem, z veseljem udeležuje slovenskih tekov. »Ta maraton je prav manjkal. Ni klasičen, je nenavaden, približuje se trailu, navdušil bo številne tekače. Počaščena sem, da so me organizatorji povabili kot ambasadorko. Od mojih tekov mi v spominu ne ostajajo tisti najhitrejši, temveč tisti, ki so me navdušili z lepoto pokrajine.« Mitja Kosovelj, eden najboljših slovenskih tekačev vseh časov, dvakratni svetovni prvak v gorskem maratonu, tudi odličen »ravninski« maratonec, je prepričan, da je Istrski maraton nevsakdanja ponudba. »Mesto, narava, morje; upam, da tudi sonce. To je za športnike nova ponudba, in verjamem, da bo prireditev kar najbolj uspela. Na njej ne bodo pomembni samo rezultati, temveč tudi doživetja.« BK1IM podpira še šest drugih ambasadorjev: Novogoričanka Mateja Kosovelj, letos četrta na SP v gorskem teku; Lucija Krkoč, bron z EP v gorskem teku; Marco Moretton, eden najboljših tekačev na Tržaškem, pogost udeleženec primorskih tekov; Vasilij Žbogar, izolski jadralec z dvema olimpijskima medaljama; Jasmina in Urban Praprotnik, tekaška guruja, ustvarjalca družine Urbanih tekačev. Njihove izjave so zbrane na uradni spletni strani BK1IM (povezava). Miranda in Kovač sta pogodbo, s katero je Banka Koper postala generalni in nazivni sponzor, podpisala s pisalom, s katerim so župani pred pol leta podpisali pismo o nameri; z njo so se zavezali za sodelovanje pri izpeljavi projekta (enega redkih skupnih v slovenski Istri).
Udeleženci tiskovne konference: Mitja Kosovelj, Mojmir Kovač, Giancarlo Miranda, prevajalka, Daniela Da Forno.
Mitja in Daniela, športnika, za katera dober izid še zdaleč ni vse, kar si želita pri teku.
Podpis sponzorske pogodbe.
Giancarlo Miranda je prejel simbolično startno številko 1. Mimogrede: tudi on teče, skoraj vsak dan.
Novi logotip maratona.
VJ |
|
|
|
Rekord Valentine Čufer | |
|
VIPAVA 13 12 |
Vipavka Valentina Čufer je pred dnevi zaokrožila svojevrsten dosežek. Od leta 2003 do leta 2013 je zbrala 3000 vzponov in podpisov v vpisni knjigo na Plazu. Ko teh 3000 pohodov na Plaz in nazaj pomnožimo s 6,5 km, dobimo 19.500 km, kar pomeni skoraj polovico obsega našega planeta. In če 3000 pomnožimo s 420 m višine, kolikor ima naša tekaška kolegica do svojega Plaza, je za 1360 km bliže Marsovcem. In če še seštejemo vse ure, ki jih je za to porabila, pridemo do približno 3700 ur dela. »Jejžeš, kolk številk!« zadevo komentira Valentina in doda: »Vreme mi ni predstavljalo nobene ovire. Sem šla gor, tudi ko je pihalo 170 na uro, ali pa, ko je dež padal kot iz soda. Če je bil sneg, pa itak sama uživancija.« Sicer pa je Valentina o tem za Tekaško forum pripravila še veliko podrobnejše poročilo – v svoji sočni vipavščini.
Valentina Čufer na Plazu. |
|
|
|
Adventni maraton | |
|
CRIKVENICA 01 12 |
Začela se je meteorološka zima in za Kvarner je bila napovedana orkanska burja, a se nas je 512 tekačev na prvo adventno nedeljo vseeno odpravilo v Crikvenico na tretji Adventni maraton (Adria Advent Marathon). Novomeščani so se tja peljali kar z avtobusom, že v soboto. Dva avta smo napolnili tudi člani Tekaškega društva Bistrc; za nas je to najbližji maraton. Med udeleženci je bilo še veliko Slovencev iz drugih krajev. Tekači smo lahko izbirali med maratonom, polmaratonom in petkilometrskim rekreativnim tekom (Fun Run). Tekli smo po valoviti obalni poti proti sosednjim Selcam, za nazaj zavili po dolini potoka Dubračina nekaj kilometrov v notranjost in se po drugi strani doline vrnili v središče mesta, od tam pa spet po obalnem sprehajališču proti Kačjaku in nazaj proti startu. Maratonci so pot pretekli dvakrat. Tako smo se tekači neprestano srečevali, pozdravljali in spodbujali. Ves čas nas je spremljalo močno sonce, za to, da ne bi bilo pretoplo, pa je skrbela burja. Pihala je tako močno, da nam je kar »noge nosilo eno v drugo«, kot je komentiral eden od tekačev. Z miz na okrepčevalnicah so letele banane in plastenke, v nekaterih predelih si moral teči sklonjen naprej, drugod paziti, da te ni odpihnilo v kanal, pri sunkih burje v hrbet pa uporabiti zavore. A dobro pripravljeni tekači so vseeno uspeli hitro preteči progo. Med moškimi so prva tri mesta osvojili tekači madžarskega Benedek Teama Erkolo Ashenefi, Tamas Nagy in Attila Hegyaljai, sledil jim je Bojan Vidmar iz DTP Trebnje, šesti je bil Rok Kolarič iz Tekaškega foruma, tik za prvo deseterico pa je bil Marko Žužek iz TD Bistrc, ki mu je bil to prvi maratonski nastop. Z rezultatom je bil zadovoljen in je v Crikvenici že koval nove tekaške in rekreativne načrte. Najvišjo stopničko med ženskami si je pritekla Hrvatica Marija Vrajić, sledili sta ji klubski kolegici madžarskih zmagovalcev Agnes Kiss in Katalin Farkas. Četrto in peto mesto sta zasedli Marjeta Gomilšak iz TAO Ptuj in Maja Peperko iz Tekaškega foruma. Polmaraton sta najhitreje pretekla Joel Maina Mwangi in Hellen Kimutai iz Benedek Teama. Bronasto medaljo je dobila Vanja Supič iz AK Poljane. V rekreativnem teku sta zmagala Hrvata Stanko Brozovič in Ana Marija Poštek. Izvedba prireditve je izdajala, da je organizator turistična agencija, in ne kako izkušeno tekaško društvo, saj so na obračališču na začetku manjkali kontrolorji, merilci časa niso počakali zadnjih tekačev, ob progi ni bilo skoraj nobenega navijača, za sprehod po organizatorjevi spletni strani si potreboval kar nekaj potrpljenja, kljub temu pa je bil v Crikvenici to nedeljo pravi tekaški praznik.
Veseli Dolenjci so prispevali k tekaškemu prazniku.
Burja je kar pridno nagajala tekačem.
Med Slovenci, ki so stopili na najvišjo stopničko v treh tekih, je bila tudi Kristina Tozon.
Vladimir Savić, leteči doktor iz Postojne, je bil najhitrejši maratonec v kategoriji M70.
Fotogalerija je na povezavi. Katja Rutar, foto: Matjaž Vrhunc |
|
|
|
Aleksandra Fortin zmagala v Ločniku | |
|
LOČNIK (LUCINICO) 24 11 |
V Lucinicu (slovensko Ločnik) pri Gorici so 24. novembra 2013 prvič pripravili gorski tek. Poimenovali so ga Calvario Alpin Run, 17,5-kilometrsko progo s 620 metri vzponov pa speljali po gozdovih Monte Calvario in skozi Parco di Piuma. Čeprav na dan tekme ni deževalo, je bila proga zaradi padavin v predhodnih dneh zelo blatna. V ženski konkurenci je zmagala Novogoričanka Aleksandra Fortin (1:30:00) pred Anno Finizio (1:32:21) in Paolo Romanin (1:32:31). Slovenka je bila močnejša v ravninskih delih proge in vzponih, tekmici pa v spustih. V ciljnem vzponu je Aleksandra dodala plin in prepričljivo zmagala. V moški konkurenci sta bila premočna brata Marco in Andrea Moretton (Marco je občasen udeleženec primorskih tekov), ki sta v cilj pritekla z roko v roki, sodniki pa so zmago prisodili Marcu s časom 1:16:13 (Andrea 1:16:14). Na fotografiji sta brata Moretton s svojima naraščajema (levo Marco).
|
|
|
|
Tekaška proga Krogkriža | |
|
VIPAVSKI KRIŽ 23 11 |
V dneh od 23. novembra do 1. decembra 2013 smo v sklopu misijona v Vipavskem Križu na novo odprli tekaško progo, ki povezuje pet vasi župnije Vipavski Križ (V. Križ, Dobravlje, Male Žablje, Plače, Cesta), in jo poimenovali Krogkriža. Vsak dan smo se ob 15.30 na progo podali tekači, pohodniki in kolesarji. V devetih dneh smo pretekli ali prehodili 1870 kilometrov, vsak s svojim namenom. Prireditve se je udeležilo 60 tekačev, 20 družin pohodnikov in štirje kolesarji. Poleg domačih tekačev (družine Čufer, Štor, Tomažič) se je na našo pobudo množično odzval klub Tekači Vipavske doline iz Ajdovščine. Namesto torkovega in četrtkovega treninga so njegovi člani in članice prišli k nam in odtekli dobrih 10 km dolg krog skozi vseh pet vasi. Proga je razgibana in primerna za vsakogar. Že sedaj smo jo označili, GPS mapa pa je že tudi na spletni strani župnije Vipavski Križ. Dobrodošli!
Skupina tekačev na progi Krogkriža
Jožef Tomažič |
|
|
|
Prva Valvasorjeva osmica | |
|
STOL 16 11 |
Od kdaj pa imajo na Gorenjskem osmice, bi se ultra gorskih preizkušenj neuki vprašali ob informaciji, da v Valvasorjevem domu pod Stolom 16. novembra vabijo na prvo Valvasorjevo osmico. Ker je ta portal namenjen teku, mora biti vsakemu analfabetu jasno, da, čeprav izpod osrčja Karavank nismo odšli praznih želodcev, tu ni govora o hrani, pač pa o gorskem teku. In to ne vsakršnem, pač pa o zelo specifičnem. Na čas vezane preizkušnje, kot so 24-urni ali celo šestdnevni teki, so med ultraško srenjo precej priljubljene, v Sloveniji pa so se precej udomačile njihove gorske izvedbe, kot sta 12 ur rekorda Šmarne Gore ali 6 ur Kališča. V primeru Valvasorjeve osmice je treba v osmih urah opraviti čim več vzponov po markirani planinski poti do Valvasorjevega doma. Po podatkih organizatorja gre za 2,1 km dolgo progo, na kateri moraš premagati 480 višinskih metrov. Na tek se nas je prijavilo 70 tekačev - tako tistih malo bolj zagretih kot tistih, ki so se v strmino mučili samo po par ur – in pohodnikov. Kljub ne najboljšim napovedim dokaj lep in za sredino novembra topel dan je dejansko privabil kar lepo število tekačev. Po oddaji nahrbtnikov z dodatno opremo je »pod smreko« sledila dodelitev startnih številk, po kratkem briefingu pa je točno ob osmi jutranji uri napočil čas za start. Izmenjavanje čim hitrejše hoje navkreber in teka navzdol po eni in isti poti kljub mojim bojaznim ni bilo niti za trenutek dolgočasno. Iz ure v uro sem bolj podrobno spoznaval vsak kamen in korenino ter posledično preudarneje izbiral svoje linije. Tudi srečevanja med udeleženci in medsebojni pozdravi, iz katerih smo lahko razbirali, kdo je startal prehitro ali kdo se je šele dodobra ogrel, so bila silno zabavna. Logistika je delovala kot dobro naoljen stroj in organizacija ni niti za trenutek zašepala. Na vrhu pred vhodom v kočo smo bili deležni toplega čaja, na obračališču pod smreko, kamor smo ravno tako pri vsakem obratu dajali svoje avtograme, pa so nas v drugi polovici osmice presenetili z juho in vrsto še kako dobrodošlih prigrizkov. No, da bomo zadostili še tekmovalnemu vidiku, čeprav ta ni bil v ospredju: absolutna zmagovalca sta bila med moškimi stari znanec najzahtevnejših gorskih preizkušenj Marjan Zupančič, ki je v sedmih urah in 22 minutah opravil 11 vzponov, med ženskami pa je Polona Trobec Mlakar z nasmehom na obrazu v sedmih urah in treh minutah zmogla osem vzponov. V moški konkurenci sva si drugo mesto za 10 vzponov v sedmih urah in štirih minutah razdelila Tomaž Dolar in moja malenkost. Med ženskami je bila druga Anja Stenovec z osmimi vzponi v sedmih urah in 37 minutah, z enakim številom vzponov pa ji je le tri minute kasneje sledila Draga Žbontar. Po zaključku tekmovanja smo vsi udeleženci dobili spominsko majico in medaljo, nato pa so nas v Valvasorjevem domu pogostili še z odlično joto. Razglasitvi izidov in podelitvi nagrad najboljšim je sledila še zabava, ki pa smo jo Primorci predčasno zapustili, saj nas je čakala še dolga pot do doma. Prva izvedba Valvasorjeve osmice je bila zelo uspešna in dobro sprejeta, tako da je bilo po koncu že slišati debate o naslednji izvedbi v letu 2014. Zaradi možnosti kombiniranja s kolesarskim vzponom (do koče po gozdu vodi tudi lepa makadamska pot) pa organizatorji razmišljajo, da bi osmico premaknili na nekoliko zgodnejši termin.
Marjan se je hitro znašel na čelu kolone.
V višjih legah je tekače in hodce spremljal sneg.
Mitja Volčanšek |
|
Najboljša: vedno nasmejana Polona Trobec Mlakar - Loni in Marjan Zupančič.
|
|
Letni zbor gorskih tekačev | |
|
SORA PRI MEDVODAH 15 11 |
Franci Jezeršek je v Hiši kulinarike Jezeršek v Sori pri Medvodah 15. novembra 2013 že štirinajstič gostil slovenske gorske tekače in njihov tradicionalni letni zbor, na katerem pregledajo pravkar končano sezono, predstavijo naslednjo, razdelijo priznanja najuspešnejšim in se poveselijo. Tokratni zbor, 22. po vrsti, je bil še posebej slavnosten, kajti za tekači je ena najuspešnejših sezon, pri obračunu pa sta jim delala družbo ugledna atletska funkcionarja, častni član sveta evropske atletske zveze Janez Aljančič in predsednik Atletske zveze Slovenije Gregor Benčina. Dekleta in gospe, ki jih na tekmovanjih in treningih srečujemo v športni opravi, so se za ta večer skrbno in domiselno napravile, v večernih toaletah so se predstavile v vsem damskem sijaju in reči je treba, da so se jim te zelo podale – v veselje podobno svečano opravljenih moških kolegov. Bilo bi zanimivo ob primerni priložnosti tekačice povabiti na modno pisto - njihova športno asketsko oblikovana telesa bi vsekakor bili primerni »obešalniki« za modna oblačila. Zbor, povezoval ga je novinar Ervin Čurlič, je potekal skladno z dodelanim scenarijem, vendar neprisiljeno, sproščeno, iz besed in telesne govorice udeležencev, zlasti tistih, ki so jih klicali pred občinstvo, je dihalo tisto, kar odlikuje slovenski gorski tek: skromnost, neposrednost, odprtost, samozavest, pa tudi tovarištvo brez nevoščljivosti, tako neznačilno za slovenski šport. Ta idilična podoba gre vštric s seznamom letošnjih dosežkov, po katerih je tekmovalno leto 2013 eno najuspešnejših v zgodovini Združenja za gorske teke pri AZS. Naslov svetovnega prvaka v gorskem maratonu Mitje Kosovelja; najboljša članska uvrstitev na SP v gorskem teku, četrto mesto Mateje Kosovelj na SP, njeno tretje na EP in osvojitev Velike nagrade WMRA; srebro in bron mladinke Lee Einfalt na SP in EP; šesto mesto mladinca Roka Bratine na EP; ekipna zmaga na teku v Morbegnu, teku z najdaljšo tradicijo (56 let); brezhibni izvedbi tekem za Veliko nagrado na Grintovcu in Šmarni gori ... Predsednik IO gorskotekaškega združenja Tomo Šarf je v pregledu dosežkov spomnil, da se gorski tekači v zadnjih 16 letih z velikih mednarodnih tekmovanj nikoli niso vračali brez medalj. In dodal, da je ni države, kjer bi imeli tako raznovrstna tekmovanja na državni ravni: Slovenija ima kar šest različnih državnih prvenstev v gorskem teku. V sušnem letu slovenske atletike (najviše, na četrto mesto, je prišel na SP v atletiki Primož Kozmus) se je gorski tek potrdil kot paradna disciplina slovenske atletike in zdi se, da se ta vrednostna ocena vendarle uveljavlja. Mitja Kosovelj je letos tretji atlet v državi, Mateja peta atletinja, in čeprav bi jima njuni dosežki – formalno gledano – lahko zagotovili mesti pred konkurenti, ki se ne morejo pohvaliti s tako visokimi uvrstitvami v svetovni konkurenci, je že to veliko in je uglašeno z rastjo ugleda gorskega teka. O tem lahko sklepamo po udeležbi novega predsednika AZS Gregorja Benčine na zboru ter po njegovih besedah spodbude in zahvale. In tudi Janez Aljančič, avtoriteta v atletskem svetu, je naklonjen gorskim tekačem, tudi zato, ker je bil med tistimi, ki so se pred desetletji ukvarjali z gorskim tekom in mu utirali prve korake. Ob prihodu novega predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomasa Bacha so pričakovanja za osvežitev sporeda olimpijskih iger povezana tudi z gorskim tekom. Bo ta disciplina končno le našla svoje mesto med izbranimi panogami? Če so tam nekateri eksotični športi, če je gorsko kolesarstvo ... Iz krogov blizu MOK je slišati namig, da za to obstajajo možnosti, da pa je usoda gorskega teka v marsičem odvisna najprej od podpore (ali nepodpore) atletske zveze. Na tako postavljeno vprašanje LT je Aljančič v Sori odgovoril, da bi lahko bili glede uvrstitve gorskega teka na olimpijske igre optimisti, če je njegova usoda odvisna od stališča atletske zveze. Kot pozna Sergeja Bubko, člana IO MOK in podpredsednika IAAF, s katerim se je pogovarjal tudi ob njegovem nedavnem obisku v Sloveniji, je tu pričakovati podporo, podobno pa velja tudi za vrh AZS. Morda pa sanje o olimpijskih nastopih slovenskih gorskih tekačev niso nekaj nemogočega in se bodo uresničile – bodisi za sedanje šampione bodisi za mlade, ki prihajajo za njimi. Razglasili so naj gorska tekača leta, to sta ponovno Mateja in Mitja Kosovelj, in razdelili priznanja najboljšim v slovenskem pokalu. Mateja je za LT povedala: »Zmaga v slovenskem pokalu mi pomeni veliko, še več pa rezultati na mednarodnih tekmah. Najbolj sem zadovoljna s tretjim mestom na EP, nato pride četrto mesto na SP, pika na i pa je zmaga v Grand Prixu, kjer je za prva tri mesta huda konkurenca, vso sezono moraš biti aktiven in v vrhu.« Vprašali smo jo, ali si je že postavila cilje za naslednjo sezono. »Glavnega cilja še nimam, ciljev pa bo več. V začetku leta se nameravam udeležiti maratona, po njem bi rada dvignila hitrost na pet in deset kilometrov na stezi, potem pa bodo sledili gorski teki, EP in SP, za GP bom pa še videla. Pravzaprav pa lahko že rečem, da je moj prvi in glavni cilj biti zdrava, da bom lahko aktivna vso sezono,« je povedala šampionka. Med zmagovalci v slovenskem pokalu je tudi novinec Rok Bratina, mladinec iz Tolmina, ki se je doslej ukvarjal s kolesarjenjem, po težkem padcu na cesti pa je presedlal v gorski tek, kjer je takoj zablestel na EP. V novi panogi namerava tudi ostati. Za LT je povedal: »Presrečen sem zaradi poteka sezone, moje prve v gorskih tekih, v kateri mi je uspelo doseči toliko stvari. Vem, da na lovorikah ne smem počivati, delati moram naprej in vztrajati. Ne smem pa prehitevati, pot mora biti postopna; moj cilj v naslednji sezoni je, da se približam vrhu v članski konkurenci, v katero vstopam.«
Najboljši v slovenskem pokalu:ml. deklice:Tjaša Čirović (KGT Papež) 300 točk ml. dečki:Igor Čosić (KGT Papež) 300 deklice:Ana Milovič (KGT Papež) 325 dečki:Miha Oražem (KGT Papež) 285 st. deklice:Nina Klemenčič (TSK Triglav) 325 st. dečki:Tine Hren (TK Šmarnogorska naveza) 270 mladinke:Lea Einfalt (TK Šmarnogorska naveza) 250 mladinci:Rok Bratina (AD Posočje) 325 članice:Mateja Kosovelj (ŠD Nanos) 325 člani:Gašper Bregar (KGT Papež) 255 ml. veteranke:Urša Trobec (ŠD Setnik ) 295 ml. veterani:Simon Alič (ŠD Nanos) 325 st. veteranke:Marija Medja (AK Radovljica) 300 st. veterani:Franci Teraž (KGT Papež) 325 ekipno:KGT Papež
Najboljša gorska tekača Mitja in Mateja Kosovelj v družbi (z desne) Gregorja Benčine, Edvina Kosovelja, Toma Šarfa, Janeza Aljančiča.
Najboljše ženske v slovenskem pokalu: Andreja Godec, Mateja Kosovelj, Jana Bratina.
Simon Alič (v sredini) z Mirkom Janjatovičem in Tomotom Petkom.
Rok Bratina (v sredini; ni v sorodu z Jano) z Anžetom Božičem in Joštom Lapajnetom.
Postojnčan Jaka Grže (levo) s Tinetom Hrenom in Urošem Čirovičem.
Marti Šorli priznanje izroča Jožko Dakskobler.
Mihaeli Tušar priznanje izroča Janez Aljančič.
Lucija Krkoč si je s 15 nastopi za reprezentanco na največjih tekmovanjih prislužila srebrno plaketo. Za 20 nastopov si je zlato prislužil Mitja Kosovelj. Fotogalerija je na povezavi.
|
|
|
|
Sladkih6 sedmič v znamenju dežja | |
|
SLADKI VRH 09 11 |
Družina Koražija iz Sladkega Vrha je 9. novembra 2013 ob pomoči Tekaškega foruma sedmič pripravila svoj šesturni krožni tek po ulicah domačega naselja. Prijavljenih je bilo 131 tekačev, na dober kilometer dolgo progo pa se jih je podalo 117 - 81 moških in 36 žensk. Največ kilometrov sta pretekla Boris Ivanovič (79,695) in Nataša Robnik (71,415). Pobudnik in organizator Sladkih6, 51-letni Rajko Koražija, je skupaj z boljšo polovico Marjetko ter drugimi člani ožje in širše družine tudi letos prireditev Sladkih6 izpeljal tako, da so udeleženci, ultramaratonci (tisti, ki so presegli mejo klasičnega maratona 42.195 m) in tekači z manj pretečenimi kilometri Sladki Vrh zapuščali z najboljšimi občutki, kljub moči. Rajko, z nadimkom Vreme - zaradi njegove druge ljubezni, vremena - pa je bil precej manj uspešen glede atmosferskega dogajanja. Tokrat, prvič sploh, kar prireja tek, ga je vreme pustilo na cedilu. Dež, ki bi moral po napovedih vremenarjev iz Ljubljane priti šele proti koncu šesturnega tekaškega delovnika, je Sladki Vrh obiskal takoj po startu ob 10. uri in tekačev ni zapustil vse do konca. Premočeni od znotraj in zunaj, ob padajoči temperaturi hitro izgubljajoč telesno energijo zaradi dvojne obremenitve, so številni tekači, približno polovica, odnehali pred iztekom šestih ur. Tisti, ki so vztrajali ves čas in tudi v zadnji uri, so bili deležni njihovega spodbujanja, tem junakom gre iskreno občudovanje. Nekateri so si prek športne opreme nadeli improvizirane pelerine iz polivinila, nekaj pa jih je teklo celo v kratkih rokavih – najbrž je bilo bolj mraz gledalcem kot postavni Marjeti Gomilšak, ki je vse čas tekla zgolj v majici s kratkimi rokavi. Med najbolj vztrajnimi je bila najstarejša udeleženka Lojzka Bratuša, stara 74 let, ki je pretekla skoraj 50 kilometrov in se v absolutni razvrstitvi zavihtela na sedmo mesto. Lojzka je pred tremi leti pretekla 55.890 m in s tem izidom po lestvici, ki upošteva tako razdaljo kot starost tekača, prav na vrhu Sladkih6 s preračunano razdaljo 91.160 m. Najboljši Slovenec je drugi; lani je Lojze Primožič pretekel 82.200 m, kar spričo njegove ne več rosne mladosti (44 let) preračunano pomeni 86.984 m. Nauk: ni dovolj, da si neskončno vztrajen, moraš imeti tudi pravo ime; tačas komandirajo Lojzeti in Lojzke. Lojzkina slabša polovica Polde Dolenc je bil najstarejši tekač, pri 82 letih je v dobrih štirih urah oddelal 21.735 m. V odsotnosti Lojzeta je prvi favorit Boris Ivanovič, v tekaških in forumskih krogih znan kot Zajc, zavrtel 77 krogov, štiri več kot Dolenjec Matjaž Bukovec, nekoč član AK Koper, zdaj pa MB Ultra (pred leti je bil tekač na 400 m z ovirami, nastopil je celo na SP za mladince). Matjaž je bil proti koncu teka vse bliže Zajcu, kateremu se je poznalo, da je prav pred kratkim odtekel ultramaraton Zagreb-Vukovar – in zmagal. Tretji je bil Boris Cehner. Med ženskami je slavila Nataša Robnik z 69 krogi. Druga je bila Marjeta Gomilšak, tretja pa Brigita Burja. Deveta je bila Marija Rojič, Ptujčanka, ki do letošnjega Ljubljanskega maratona ni pretekla več kot deset kilometrov, v Ljubljani je odtekla polmaraton, potem pa se ni ustrašila ultramaratonskih šestih ur in je na Sladkem Vrhu s 47 krogi gladko presegla tudi maratonsko mejo. Spodnji rob deseterice si je s 46 krogi prigarala Valentina Čufer, nekakšen Božiček Sladkega Vrha. Kot veleva tradicija, so tekači prinesli ogromno domačega peciva, s katerim so si zasladili podelitev priznanj, Valentina pa je prav pretiravala: pripeljala je poln avtomobil kakijev, kalčkov in domačega kruha (spekel ga je njen mož Damijan)! Sladkih6 je ena zelo redkih tekaških prireditev, katerih konec dočakajo vsi tekači. Običajna praksa je, da jih večina niti ne čaka podelitev priznanj, sidra dvignejo kmalu po prihodu na cilj. Na tem teku pa prejmejo priznanja prav vsi. Začnejo z ženskami, in sicer od tiste, ki je pretekla najmanj krogov, do zmagovalke. Vsak stopi pred tekaške kolege, prevzame pisno priznanje, veliko medaljo iz lecta in vrečko s praktičnimi darilci. In je deležen močnega aplavza. Le-ta je še posebej odmeval, ko je Marjetka poklicala starosti Lojzko in Poldeta, in zdi se, da sta celo zmagovalca sprožila za odtenek manj decibelov hrupa. Zastopstvo diametralno nasprotnega konca Slovenije, Primorske, v pretežno štajerski druščini ni bilo prav številno. Tekli so ljubljanski Primorki Polona Trobec Mlakar in Nataša Aničič Zavašnik, že omenjena Vipavka Valentina, Bistričan Roman Koprivc in poročevalec za LT. Izidi so na povezavi.
Zmagovalka, Celjanka Nataša Robnik, in nenadkriljiva Lojzka Bratuša.
Moški z največ kilometri: Boris Cehner (3.), Boris Ivanovič (1.) in Matjaž Bukovec (2.).
Ženske z največ kilometri: Marjeta Gomilšak (2.), Nataša Robnik (1.) in Brigita Burja (3.).
Domače pecivo čaka na konec teka.
Fotogalerija Romana Koprivca je na povezavi. VJ |
|
|
|
33. Martinov tek | |
|
IZOLA 03 11 |
Izolski Center za kulturo, šport in prireditve ter občinska športna zveza sta v nedeljo, 3. novembra, s startom in ciljem v Simonovem zalivu, pripravil 33. Martinove tek in pohod. Na slikovito 11-kilometrsko progo ob morju, po Izoli in okoli nje, se je podalo 105 tekačev. Za razliko od prejšnjih izvedb tega teka so večino predstavljali izolski in istrski tekači, Ljubljančani so se tokrat ustrašili dežja, videli pa smo tekače z Gorenjskega in Dolenjskega, celo iz Sevnice. Najhitrejša sta bila Danijel Vinčec iz Montinjana pri Kopru in Kristina Bele iz Trnja pri Pivki, prvi edini pod 40 minutami, druga edina pod 50 minutami. Tradicionalni izolski tek je že dolgo priljubljen jesenski cilj slovenskih tekačev. Množičnost udeležbe kroji vreme, in tudi tu velja tradicija: četudi na tisti dan dežuje, dež počaka do konca teka in pomoči šele na podelitvi priznanj ali pa takrat, ko se udeleženci že vračajo domov. Izolani so ob običajnih tekaških okrepčilih ponudili istrske bobiče (fižolova in koruzna mineštra) in vino. V moški konkurenci je bil najhitrejši Danijel Vinčec, sledil mu je izolski veslaški državni reprezentant Rajko Hrvat, tretji pa je bil mladinski državni prvak v teku na 10.000 metrov Jan Klemenčič, član AK Koper. Danijel je povedal: »Razmere na progi so bile težke zaradi vetra. Konkurenca mi je ves čas dihala za ovratnik, a uspel sem zadržati prednost 50 metrov. V klanec sem naredil nekaj več razlike, na spustih malo izgubljal, na koncu pa sem uspel priti prvi skozi cilj. Sezona se končuje, rad bi še odtekel 54 kilometrov ultramaratona Parencana v decembru, sicer pa sem z doseženim zadovoljen. V absolutni skupni uvrstitvi Primorskih gorskih tekov sem skupaj z Andrejem Lindičem tretji.« Kristino Bele so letos mučile poškodbe, tako da zmaga ob koncu deluje kot dobrodošel obliž. Pa vseeno sezona 2013 sploh ni bila neuspešna. »Letos sem enkrat zmagala na PPT in dvakrat v primorskem pokalu, skupno sem v PPT druga, v notranjskem pokalu pa sem spet zmagala. Zadnje čase se tudi časi izboljšujejo, čeprav sem danes tekla dve minuti počasneje. S časom nisem čisto zadovoljna, poškodba se mi še malo pozna, z zmago pa seveda sem. Ta tek mi je vedno všeč, edino pihalo je danes in nam nagajalo kar polovico proge.« Izidi:Moški:
Ženske:
Zmagovalci po kategorijah:
Vsi izidi so na povezavi.
Zmagovalca 33. Martinovega teka Kristina Bele in Danijel Vinčec.
V kategoriji 92-83 je zmagal tačas najboljši izolski veslač Rajko Hrvat, ki se redno udeležuje Martinovega teka, drugi je bil smučarski učitelj Marko Andrejašič, tretji pa v Kopru živeči Španec Ruben Bouza Mallo (desno), ki je ob dveh Tržačanih skrbel za mednarodno zasedbo teka.
VJ |
|
|
|
6. Valantov tek | |
|
BODEŠČE 18 10 |
Gorenjski tekač Frenk Valant, že več let stalni udeleženec primorskih tekaških tekmovanj, neguje prav poseben slog praznovanja rojstnega dneva. Od svojega srečanja z Abrahamom naprej za rojstni dan pripravi tek za prijatelje. Prijatelje povabi na tek dan pred rojstnim dnevom. Starejši sosed se v uniformi in s slovensko zastavo postavi na dvorišče pred Frenkovo mehanično delavnico, njegov oče zaigra na harmoniko in tek se začne. Trasa poteka skozi vas Bodešče pri Bledu, ob strugi Save, nato sledi vzpon proti Radovljici, cilj pa je pred gostilno Kunstelj, kjer se vse skupaj konča. Dolžina 4,2 km predstavlja nekaterim večje preglavice, za druge pa je zgolj zabava. V gostilni Frenk poskrbi za okrepčilo in živo slovensko muziko. Obvezna fotografija vseh udeležencev pred gostilno gre v arhiv, pa tudi v Frenkovo delavnico, kjer je na ogled strankam, ki si med popravljanjem jeklenega konjička lahko ogledajo, katere športne dosežke si je Frenk že privoščil. Po oddihu imajo tekači in navijači na izbiro, ali se nazaj odpeljejo ali odtečejo oziroma prehodijo čudovito jesensko pot do delavnice, kjer sledijo voščila slavljencu, pričakata jih bogato obložena miza in podelitev priznanj vsem tekačem, najboljšim pa pripadajo še medalje. Letos sem se 6. Valantovega teka udeležil skupaj z Andrejem Boletom (bronasta medalja). Frenku sva nazdravila s kraškim teranom in mu zaželela še veliko čilih let. Tako je bil letošnji tek tudi nekoliko primorsko obarvan. Pot me je v Bodešče vodila zato, ker sva s Frenkom rojena na isti dan - in kot tehtnici po horoskopu skušava tudi tako zvagati prave korake po pravi poti.
Na skupinski fotografiji, ki bo povečana in uokvirjena šla na steno Frenkove mehanične delavnice v Bodešču pri Bledu, družino Valant zastopajo organizator in slavljenec Frenk (št. 27), levo od njega stoji žena Majda (št. 1), hči Barbara v rdeči jakni čepi, sin Miha pa nosi št. 31. Primorca sta Jožef (št. 30), nasmejan kot Frenk, saj rojstni dan praznujeta istočasno, in Andrej Bole (št. 28).
Start teka 18. oktobra 2013.
Jožef Tomažič |
|
Podkategorije
Stran 3 od 7