Primorci in Gorenjci zavezali Pušeljc

PODBRDO

03 05
 2013

Organizatorji gorskih tekov iz Podbrda, z Jožkom Dakskoblerjem na čelu, so z organizatorji dveh gorenjskih gorskih tekov sestavili šopek štirih gorskotekaških prireditev. Tekači, ki se bodo udeležili vseh štirih, bodo dobili posebno spominsko majico in morda še praktično darilo, je sporočil Dakskobler.

Novi član Primorskih gorskih tekov, tek KBK (Kopačnica-Blegoš-Kopačnica, 18. maja), tek na Ratitovec (2. junija), Gorski maraton štirih občin (15. junija) in tek na Črno prst (7. septembra) sestavljajo Pušeljc. Sodelovanje v tem šopku je popolnoma brez obvez, šteje samo udeležba na vseh štirih tekih. Ne časi ne uvrstitve niso pomembni. Vsi tekači, ki bodo s tekom na Črno prst zaokrožili Pušeljc, bodo na tem teku, zadnjem v šopku, dobili posebno majico z logotipom Pušeljca in morebiti (skladno z možnostmi organizatorjev) še skromno praktično nagrado.

V času, ki novim pobudam in sodelovanju ni naklonjen, so si organizatorji navedenih štirih tekov rekli: »Fantje stopmo skp in za naše tekače prpravmo presenečenje!« To so beseda Jožka Dakskoblerja, očeta GM4O. On in drugi organizatorji gorskih tekov v Poljanski in Selški dolini ter v Baški Grapi tako ponujajo dodaten razlog za udeležbo na štirih tekih in napovedujejo, da se bodo njihovi gostje pri njih lepo imeli.

 

Pušeljc gorskih tekov

 

 

 

 

Dvojčici Martina in Nadja vzeli tekača

PODNANOS

26 04
 2013

Tekaška šampiona Tomaža Ferjančiča in Boruta Malavašiča ne vežejo samo tekaške proge, sta tudi »v žlahti«. Vipavska dolina je letos dobila novo tekaško »dinastijo«, za katero sta enako zaslužni tudi dvojčici Martina in Nadja.

Tomaž (član ŠD Nanos Podnanos) je večkratni zmagovalec primorskega tekaškega pokala, na ravnini mu je kos le redkokateri primorski tekač, in to kljub letom, ki se seštevajo. Po nekajletni pavzi je pokal ponovno osvojil lani, na drugo mesto pa se je uvrstil Borut Malavašič (Etiketa Žiri). Pa za Žirovca to ni bilo vse, ob ravninskem drugem mestu je zmagal v pokalu gorskih tekov. Dva najhitrejša tekača pa sta se letos še bolj zbližala, postala sta sorodnika. Prisluhnimo Tomaževi pripovedi.

»Na Planini pri Ajdovščini pri Šuštarjevih (priimek Kobal) konec leta 1976 niso pričakovali dvojnega naraščaja. 11. novembra se je rodila deklica, ki so ji seveda dali ime Martina. Ampak privekala je še ena deklica, in ker so za tisti dan primerno ime že uporabili, je dobila ime Nadja. Kot mi je znano, je nekoč prišel k nam v Podnanos Borut, in tam je bila tudi Nadja. Bila je še sama, zato mi je padla na misel ideja, da bi se lahko zgodilo podobno kot v filmu Tistega lepega dne (film so snemali prav v Podnanosu, op. a.). Le da so bile v filmu tri sestre, pri Šuštarjevih pa sta dve. Trajalo je nekaj časa, da sta prišla skupaj, in 13. marca letos je Nadja rodila punčko Tijo. Trenutno so še na Planini, a so kupili stanovanje v Ajdovščini, kamor se bodo preselili.«

Boruta in Tomaža sta združili dvojčici Martina in Nadja, onadva pa sta z združenimi močmi poskrbela za primorski tekaški »monopol«. Tomaž na tekaških progah še zdaleč ni rekel zadnje, čeprav se mu zdi, da bi se že lahko našel naslednik: »Saj je že čas, da predam štafeto kakšnemu mlajšemu.«

Oba šampiona torej že imata naraščaj in tako se za nadaljevanje družinske tradicije verjetno ni bati. »Upam, da bo kaj iz tega, da se jih bo kaj prijelo. Tudi če ne bodo tekli, naj pa bodo športniki rekreativci, ne glede na panogo,« je prepričan Tomaž, najhitrejši mesar na Primorskem (in verjetno tudi v Sloveniji).

VJ

 

Tomaž in Borut

Tomaž in Borut, kot smo ju ujeli na prvem letošnjem gorskem teku na Gaberjah

 

Martina

Martina z naraščajem na letošnjem Vipavskem teku

 

 

 

 

Zmagovalka Formaratona Katja Rutar

ILIRSKA BISTRICA

25 04
 2013

Je zmaga Katje Rutar na 5. (dobrodelnem) Formaratonu presenečenje? To je res njen najodmevnejši dosedanji dosežek, toda lansko in začetek letošnjega leta sta napovedovala, da bo ta 38-letnica iz Ilirske Bistrice, na delu v Ljubljani, slejkoprej skočila na vrh stopničk katerega od ultramaratonov.

Lani je Katja zmagala na velebitskem trekingu (»tistih 10 ur in pol je bilo bolj planinarjenje kot tek«), na ultramaratonu Celje-Logarska dolina (75 km) je bila druga, letošnji supermaraton Zagreb-Čazma pa ji je pred mesecem dni prinesel še eno srebro. In kaj načrtuje za nadaljevanje tako uspešno začete sezone? »Mislim, da bom zdaj presedlala na kolo, da se mi na zameri, če bom preveč tekla,« odgovarja tekačica, ki rada raziskuje. »Zanimajo me novi teki, na katerih še nisem bila, morda se bom jeseni odločila še za kakšen nov trail.«

 

Formaraton v številkah

Katja je doma iz Ilirske Bistrice, vendar med tednom živi v Ljubljani, kjer dela v državnem statističnem zavodu. Za Ljudstvo tekačev je mimogrede pripravila nekaj statistike o 5. Formaratonu. Poglejmo jih.

Formaratona se je udeležilo 240 tekačev in 200 tekačic. Moški so pretekli skupaj 6530 kilometrov, ženske pa 3572 kilometrov. Razpisana je bila tudi nagrada za skupine z največ osem člani. Prvih pet ekip po številu pretečenih kilometrov je bilo osemčlanskih, sledile so tri sedemčlanske ekipe, nižje na lestvici ekip pa je bilo število članov precej variabilno. V prvih petih ekipah so prevladovali moški, v šesti ekipi je bilo že več žensk. Zmagovalna ekipa je pretekla 676 kilometrov, drugouvrščena 185 kilometrov manj, tretjeuvrščena pa še 70 kilometrov manj. Prva in tretja ekipa sta bili sestavljeni iz sedmih moških in ene ženske ter so bili povprečno stari 36 let, druga ekipa pa je imela pet tekačev in tri tekačice, v povprečju so bili stari 40 let.

Proga je potekala po malo manj kot dva kilometra dolgem ovinkastem krogu s približno 25 metri vzpona. Start je bi odprt med 9. in 17. uro, nekateri so zadnji krog zaključili tudi po pretečenih osmih urah. Sedem tekačev je preteklo samo en krog, osem tekačev pa več kot štirideset krogov. Največ tekačev je preteklo med 10 in 20 kilometrov, za to razdaljo so porabili povprečno dve minuti manj kot dve uri. Tri četrtine udeležencev je preteklo do 30 kilometrov, preostali 103 tekači pa so pretekli 30 kilometrov ali več, in za to porabili vsaj 2 uri in 42 minut. Podatki tudi kažejo, da se povprečen tempo teka z naraščanjem kilometrov viša, kar pomeni, da so počasnejši tekači tekli krajše razdalje in hitrejši daljše.

 

Izračunala je, kako se bo končalo

Glede na to, da je statistika njen kruh, ne preseneča Katjino pojasnilo o razpletu teka. Njeni izračuni pač vedno držijo. Na vprašanje, ali je bil doseženi izid pričakovan, namreč odgovarja: »Ko so me povabili na tek, sem bila prepričana, da moram res teči vseh osem ur. In če sem za 75 kilometrov lani potrebovala sedem ur, sem si predstavljala, da bi morala v Tivoliju preteči nekako toliko. Po izračunih naj bi v osmih urah pretekla malo več kot 75 ur.« Naredila je točno tako, ustavila pa se je, zaokroženo, pri 80 kilometrih.

Toda dan pozneje so noge delovale brez vidnih posledic. »V nedeljo sem malo hodila, v ponedeljek pa sem šla zaradi dežja tiste tri kilometre v službo peš (običajno gre s kolesom, op. a.). Za aktivno regeneracijo. Nobenih težav nisem čutila, očitno toliko lahko še zdržim.«

Za tek si ni pripravila posebnih okrepčil, uporabljala je tista, ki so jih ponudili organizatorji. »Prve tri ure sem tekla brez pavze, v drugem delu pa sem v klanec hodila. V vsakem krogu sem se ustavila pri okrepčevalnici, nekaj popila, pojedla banano. Pred tekmo se mi je zdelo, da bi mi lastna okrepčevalnica vzela več časa; skupna mi je omogočala bolj enakomeren tek. Na koncu sem se naveličala banan in sem začela jesti pomaranče.«

 

»Se mi je fajn zdelo«

Ves čas je vedela, da vodi, ni pa bila docela prepričana, da bo zdržala do konca. Ko je stopila na stopničke in so jo obdali najhitrejši fantje, fotoreporterji pa so streljali, so bili napori pozabljeni. »Se mi je fajn zdelo,« komentira zmagovalka.

Katja Rutar se s tekom ukvarja pet let. Pozimi se ni imela kam dati, »z drugim se nisem mogla ukvarjati, prijateljica pa mi je omenila tek«. Znašla se je v tekaški skupini Urbana Praprotnika. »Ugotovila sem, da ni tako težko, kot sem si morda prej mislila. Tako čez zimo bolj tečem, čez poletje pa se ukvarjam še s čim drugim, sedem na kolo, grem v hribe ...« Mimogrede, kolo je še bolj pri srcu in nogah njene mlajše sestre Tjaše, ene najboljših slovenskih kolesark, ki pa tačas ne kolesari, ker pričakuje otroka. Tjašini športni prijatelji upajo, da ni mislila resno, ko je napovedala dokončno slovo od tekmovalnega kolesarstva ...

Minulo zimo je Katja padla v družbo ultramaratoncev iz Tekaškega foruma. Boris Ivanovič – Zajc je v Ljubljani pripravljal šesturne treninge, in »ker se to zimo spet ni dalo delati drugega«, je njena pripravljenost hitro zrasla. Bistričanka je sicer članica Tekaškega društva Bistrc in Kolesarskega kluba Postojna (»verjetno je ravno članstvo v teh dveh klubih razlog, da sem sploh začela hoditi na tekmovanja«).

Med daljšimi teki tekačem misli uhajajo na marsikaj, ne le na značilnosti proge in taktiko nastopa. Katja pove: »Zanima me opazovati okolico, razmišljam o najrazličnejših stvareh, pozdravljam se s sotekači; ampak res samo pozdravljam, za pogovarjanje zmanjka energije.«

 

Brez avta

Ultramaratonka iz Ilirske Bistrice nima avta. Če je ob tem kdo pomislil, da so tega lahko veseli javni prevozniki, pa se je zmotil. Po Ljubljani se premika »z lastnimi sredstvi«, peš ali s kolesom, pot od domače Ilirske Bistrice do Ljubljane in nazaj ob vikendih pa – ko je to le mogoče – opravi s kolesom. »Tako ubijem dve muhi na en mah, transport in trening, in koristno izrabim čas.«

 

VJ

 

Avtor fotografij, ki smo jih uporabili, je ultramaratonec Zdravko Čufar.

 

 

Katja Rutar na zmagovalnih stopničkahKatja Rutar na zmagovalnih stopničkah, obdana z najboljšimi moškimi tekmovalci

 

Med tekom ...Med tekom

 


Prihod v cilj ...Prihod v cilj

 

Prihod drugouvrščene ...Prihod drugouvrščene Nataše Aničić Zavašnik (v sredini) v cilj Formaratona. Tudi Nataša je Primorka, doma je iz Kopra, živi in dela pa v Ljubljani.

 

Fotogalerija Zdravka Čufarja je na povezavi.

 

 

 

 

Utonil Dejan Ljubas

REKA

21 04
 2013

V nedeljo, 21. aprila, so v akumulacijskem jezeru Valići pri Reki iz vode potegnili trupli dveh hrvaških športnikov, ki sta se utopila med treningom v športnih čolnih. Prepoznali so 29-letnega Dejana Ljubasa in 34-letnega Daliborja Kalčića, izkušena reška športnika, člana triatlonskega kluba Rival, ki ju je voda reke Rječine ob jezu pri kraju Lukeži potegnila v vrtinec-žep, pri čemer jima ni pomagala niti varnostna oprema. Dejan je bil vsestranski športnik, predvsem pa triatlonec, večkratni državni prvak. Kot tekač se je občasno udeleževal tudi primorskih pokalnih tekov ter na njih zmagoval oz. osvajal medalje. Slovenski tekači smo v njem videli pravega športnika ter prijetno osebo in prijatelja, zato ga bomo pogrešali. Na fotografiji je Dejan v družbi reške tekačice Suzane Alberini na Bistrškem teku predlani.

 

VJ

 

Ljubas

 

 

 

 

Homo si teć in 12. Reški polmaraton

REKA

21 04
 2013

Ivanka Širca, Cveto Tavčar, Robert Petrovčič in Robert Zrimšek so zmagali v svojih kategorijah na 12. Reškem polmaratonu.

Geslo letošnje prireditve je bilo Pretecimo skupaj 40 000 kilometrov, kar je več kot dolžina ekvatorja. Udeležencem je to, skupaj z tekači na rekreativni prireditvi Homo si teć, tudi uspelo. Padel je nov rekord proge, odličnih 1:02:54 je tekel Wycliffe Kipkorir Biwot. Najboljši domačin je bil Dražen Dinjar, izmed Slovencev na progi je bil najhitrejši Goran Ikić (Etiketa Žiri).

Ženski tek je v finišu pripadel Hellen Kimutai Jepkosgei, premagala je Romunko Danielo Eleno Cirlan. Pivčanka Ivanka Širca je bila najboljša v številčno skromni udeležbi slovenskih tekačic.

Oba zmagovalca iz Kenije nastopata za madžarsko tekaško moštvo Benedek Team, ki je osvojilo prva štiri mesta pri moških in prvi dve pri ženskah.

Izide in zanimivosti najdete na povezavi.

 

RK

 

 

 

 

 

Tržaški ženski tek

MILJE

14 04
 2013

La Maratona d'Europa-Nuova Bavisela in žensko športno društvo 42K sta ob pomoči gostiteljev in drugih v nedeljo, 14. aprila, v trgovskem središču Montedoro Freetime pri Miljah pripravila Trieste Women Run, tek za ženske na tekmovalni 8- in netekmovalni 4-kilometrski progi. Sodelovalo je 400 tekačic, med njimi tudi udeleženke olimpijskih iger v različnih panogah. Združila jih je želja, da s takšnim tekom izrazijo solidarnost z ženskami, ki trpijo nasilje, in da prispevajo denar za dve tržaški instituciji, ki nudita varstvo ogroženim ženskam. Tek je bil v Furlaniji – Julijski krajini odmeven, s slovenske strani pa ni bilo udeležbe (ker Slovenke za tek niso niti vedele). Kot povabljeni udeleženki sta tekli tudi Daniela da Forno in Valentina Bonanni, pogosti udeleženki primorskih tekov. Najboljših šest tekačic je tekmovalni tek končalo s simboličnim skupnim prihodom v cilj. Daniela je prva z desne, postavna Valentina pa je za kolegicami v prvi vrsti.

 

VJ

 

Tržaški ženski tek

 

 

 

 

Škofije tečejo

ŠKOFIJE

07 04
 2013

Drugi tek Škofije tečejo, v organizaciji OŠ Oskarja Kovačiča Škofije in ŠD Tekači z obale, so spravili pod streho. V lepem, sončnem, a vetrovnem vremenu se je na startu zbralo nekaj več kot 50 tekačev. Odrasli so se pomerili na kilometrski in 10-kilometrski razdalji, otroci pa na 500 metrov. Tek ni bil tekmovalen, a so najhitrejši kljub temu po prihodu v cilj prejeli medalje, ki so jih izdelali učenci OŠ Škofije. Izkupiček od pobrane startnine bo odšel v dobrodelne namene, za socialno šibkejše otroke iz vrtca in šole na Škofijah. Dogajanje pred startom so popestrile učenke plesno navijaške skupine, za sladke prigrizke po prihodu v cilj pa so poskrbele učenke izbirnega predmeta sodobna priprava hrane, ki so napekle piškotke in pecivo ter izdelale čudovita sladka darilca za vse udeležence teka.

 

tek na skofijah-500px
Število udeležencev drugega teka na Škofijah se je s primerjavi s prvim skoraj podvojilo

 

 

 

 

GM40 vabi prostovoljce

PODBRDO

10 03
 2013

Odgovorni za Gorski maraton štirih občin iščejo prostovoljce za pomoč pri izpeljavi GM4O 15. junija 2013.

Prostovoljci so vsako leto zelo pomembni za uspešno izpeljavo GM4O. Vodja organizacije Jožko Dakskobler se zahvaljuje vsem, ki so v prejšnjih letih priskočili na pomoč. Tudi letos vabi vse, ki so pripravljeni sodelovati in pomagati, da se vključijo v organizacijsko ekipo in pomagajo ohranjati sloves GM4O.

Pomoč prostovoljnega osebja potrebujejo ob okrepčevalnicah, za delo na kontrolnih točkah, pri prevzemu in oddaji opreme, pri urejanju parkirišč in pri izvedbi Mini GM4O. Prostovoljci morajo biti starejši od 18 let (oz. mlajši, a v spremstvu staršev), obvladovati morajo prvo pomoč, znati katerega od jezikov ekip iz tujine (vsaj angleščino), biti pa morajo tudi v dobri psihični in fizični pripravljenosti.

Organizator bo prostovoljcem zagotovil topli obrok in pijačo (čaj, cedevita, voda) na dan maratona, majico 12. GM4O in nezgodno zavarovanje na dan maratona.

Zainteresirani naj se prijavijo na naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..

 

Jožko DakskoblerJožko Dakskobler se loti vsakega opravila, ki se jih za odlično izvedbo GM4O ne manjka.

 

 

 

 

Portugalske priprave

NOVA GORICA

06 03
 2013

Z dvotedenskih priprav na Portugalskem sta se vrnila brat in sestra Kosovelj, Mitja in Mateja. Kljub formalno zimskemu času je njuno februarsko bivanje ob obali Atlantika minilo v znamenju lepega vremena, brez padavin, s stalno temperaturo med 12 in 17 stopinj Celzija. »Za priprave na Portugalskem sva se odločila po dobrih predhodnih izkušnjah, predvsem zaradi super razmer za treniranje. Načrt treninga sva izpolnila, vse se je super poklopilo, čeprav naju je prve dni mučil prehlad,« je povedal Mitja. Zaradi obveznosti doma se jima oče in trener Edvin tokrat ni pridružil. Portugalska je sicer daleč od Slovenije, vendar se je »izlet« izplačal tudi finančno, stroški niso bili pretirani.

Prvi nastop po vrnitvi domov, na goriškem polmaratonu, kjer je Mitja zmagal, Mateja pa je bila tretja, je pokazal, da je Mitja že na začetku sezone presenetljivo hiter, kljub temu, da na hitrosti še sploh ni delal. Matejina poškodovana desna noga (stopalo) je intenzivni trening dobro prenesla in tekačica si obeta, da bo lahko nadaljevala s treningi, ki bodo v naslednjem obdobju manj obremenjujoči. Mitja prav tako kot sestra pogleduje proti Riu in se pripravlja na svoj prvi letošnji maraton. »Verjetno se bom udeležil teka na Kokoš (10. marca), nato pa maratona v Padovi (21. aprila), ki je moj glavni cilj v prvem delu sezone. V drugem delu pa si želim na stezi narediti dober rezultat na 5000 metrov,« je za LT povedal najboljši primorski dolgoprogaš.

VJ

 

Mitja in Mateja Kosovelj

Mitja in Mateja Kosovelj na pripravah na Portugalskem

 

 

 

 

Ko te na startu prime …

ZAVRHEK

06 03
 2013

Frane Škrlj iz Zavrhka v Vremski dolini, upokojeni komercialni tehnik, ni tekač, ki bi se gnal za dobrimi izidi in rekordi. V teku enostavno uživa. Na progi ter v družbi tekačev in tekačic. V družini teče tudi žena Anica; prej smo jo pogosteje srečevali na primorskih tekih, zadnje čase pa teče bolj za svojo dušo. Frane je lani edini odtekel vse teke serije PPT.

»Tečem od leta 1985. Najprej sem tekel zase, ljubiteljsko po Vremski dolini, nato pa sem začel hoditi na primorske teke. Moj prvi je bil sežanski, prvi Mali kraški maraton. Za tek si moraš vzeti čas, si ga splanirati, in zame so pri tem v ospredju primorski ravninski teki.«

Njegova domača proga ga vodi od doma vzdolž Reke proti Škocjanskim jamam: »Zalo razgibana proga, marsikje je treba tudi malo pohoditi, ker je zelo strmo. Dolga je 12 kilometrov.« Pri srcu mu je tudi tek proti Lokvi, dolg dobrih 15 kilometrov.

Kakšni so letošnji načrti vremskega tekaškega rekreativca? »Tekmovalnih načrtov nimam, želim pa si narediti primorski pokal, tako kot lani, ko sem zbral vseh 17 tekov. Rezultati so sicer letom primerni, a me nikoli niso zanimali. Najbolj mi je všeč, da se zrekreiram, da vzdržujem fizično kondicijo, ki predstavlja malo večjo gotovost za to, da bom tudi jutri lahko vsaj dobro hodil. Drugo pa je druženje s sotekači; to je tudi zelo pomembno.«

Spominja se pokojne Ruth Podgornik Reš, ultramaratonke, ki ji je pomagal na Slovenski planinski poti, ko je postavila ženski rekord transverzale. »Zvečer je po telefonu prišlo sporočilo, da Ruth išče nekoga, ki bi ji pomagal iskati pot iz Podgrada pri Vremah na Artviže v Brkinih, na poti proti Slavniku. Spremljal sem jo ponoči, v trdi temi, potem pa jo predal kolegu tekaču, ki je poskrbel za nadaljevanje. Tisti del transverzale je trd oreh tudi za dobre poznavalce – sam tam hodim tudi kot lovec - in v temi moraš biti zelo previden, kajti težko se orientiraš.«

Frane je veseljak, zato nima nobenih težav, ko ga povprašamo po tekaških anekdotah. »Ogromno jih je. V Palmanovi me je na petem kilometru začelo pritiskati. Vsa koruza je bila že požeta, tako da sem moral iskati drugo rešitev. V prvi vasi sem skočil v najbližji bife, in ko me je gospa zagledala, je že vedela, kaj potrebujem, brez besed me je usmerila z roko. Opravil sem svoje, vlekel hlače gor, ko so mi iz njih padli ključi avtomobila. Imel sem blazno srečo, ujeli so se za rob turškega stranišča, tako da sem bil rešen.«

Njegova najdaljša proga doslej je polmaraton, le še dvakrat je zase odtekel 30 kilometrov, o maratonu ne razmišlja. Kako vidi svojo tekaško prihodnost, ga bodo leta ustavila? »Upam, da se bomo še veliko let družili in tekli. Mika me, da bi večkrat tekel za dolenjski pokal, Dolenjci imajo tudi zelo lepe teke, a je to postala draga zadeva. Letos bom šel na katerega od tistih, ki so mi najbolj pri srcu. In šel bom na Ljubljanski maraton. Tekel sem že tudi v Trstu, Novem sadu in Beogradu, letos pa bomo z Vesotom (Veselko Španić, Hitre noge Senožeče, op. a.) šli v Skopje.«

Na fotografiji je Frane Škrlj pred začetkom goriškega polmaratona.

VJ

 

Frane Škrlj

Frane Škrlj

 

 

 

Podkategorije