Koraki za Gajo

KOBARID, ŠPETER SLOVENOV

25 05
 2013

Tek prijateljstva Posočje-Benečija je letos, v svoji deveti izvedbi, dobil še dodatno vsebino. 35 udeležencev je zbiralo prispevke za operacijo dveletne Gaje Ivančič, da bi lahko sama hodila (povezava 1 in povezava 2).

V škatli z napisom Za Gajine korake … z našimi koraki se je nabralo 431,5 evra.

Na vabilo, tokrat prvič tudi prek Facebooka, se je odzvalo in svojo udeležbo napovedalo nekaj več kot sto tekačev, tako da so bili organizatorji Teka prijateljstva iz Posočja in Benečije (Planinska družina Benečije, Fundacija Poti miru v Posočju …) prisiljeni iskati dodatne možnosti za logistično izpeljavo teka. Vreme je dodobra oklestilo seznam napovedanih udeležencev, pa vendar dež tistih »pravih« tekačev ni odvrnil od namere. Prišlo je 33 tekačev, dva pa sta se odločila za hojo proti Benečiji.

19 kilometrov dolga pot je vodila od Sužida pri Kobaridu prek nekdanjega mejnega prehoda Robič in skozi slikovite vasi Beneške Slovenije ob narasli reki Nadiži do vasi Nokule. Tam si je peterica privoščila kopanje v reki. Na prejšnjih tekih je skok v Nadižo, praviloma precej toplejšo od Soče, predstavljal dobrodošlo osvežitev v vročini, letošnje prav nič spomladansko-poletne temperature pa so zadevo zakomplicirale. A tradicija je vseeno obveljala, pa čeprav se je peterica zgolj za kratek čas pomočila v vodi.

Tek so zaključili v slovenskem kulturnem domu v Špetru Slovenov, nedaleč od Nokul, kjer so planinci Benečije pripravili narezek in nekaj tekočega. Tako se je denar, prvotno namenjen krožniku testenin v gostilni, preselil v Gajino škatlo. Ko so jo izpraznili, so našteli 431,5 evra. Zdravko Likar, eden od očetov Teka prijateljstva, je znesek izročil Gajinemu očetu Boštjanu.

»Druženje slovenskih, furlanskih in italijanskih tekačev in pohodnikov ima velik pomen. Utrjujemo prijateljstvo, odpravljamo predsodke in krepimo medsebojno zaupanje. Poleg tega pa skrbimo za zdravje in spoznavamo prelestno naravo ob modrozeleni Nadiži, kjer kot gnezda čepijo beneške vasice,« je v pojasnilo ozadja Teka prijateljstva zapisal Zdravko Likar.

Prvi tek so izpeljali leta 2003, trije tekači so 24. maja pretekli progo od Livških Raven do Dobrovega v Brdih, dolgo 42 kilometrov. Naslednje leto je bil tek z že precej številnejšo udeležbo, 21 tekačev je preteklo kar 44 kilometrov. Za cilj tretjega, leta 2005, so prvič izbrali Nokule v Benečiji, in ta proga se je ustalila.

Start je vedno natanko ob 9. uri pri Sužidu (Zdravkova ura je neizprosna), časov ne merijo, ne ugotavljajo, kdo je hitrejši in kdo počasnejši, vsi tečejo s tempom, ki si ga sami določijo, startnine ni. Je pa vedno dovolj dobre volje in pristnega veselja do življenja. Za konec se večina tekačev pomoči v Nadiži, nato pa za mizo v gostilni še kakšno rečejo in spijejo kozarec domačega vina.

 

Nasmejani obrazi ...

Nasmejani obrazi po skoku v mrzlo Nadižo.

Več fotografij je na povezavi.

 

VJ

 

 

 

 

Simon Alič v Planici letel od spodaj navzgor

PLANICA

12 05
 2013

Na drugi planiški tekmi Red Bull 400, na kateri je sodelovalo 300 tekmovalcev, je vrh skakalnice prvi dosegel Simon Alič, sicer član ŠD Nanos; med dekleti je bila druga Neja Kršinar.

Tako je zaključil vikend, ki je bil za ta primorski tekaški klub nadvse uspešen, tako na tekih trojk v Ljubljani kot na Petelinjskem teku in nazadnje v Planici. Simon je bil lani v Planici tretji, takrat je zmagal večkratni evropski prvak v gorskem teku Ahmet Arslan iz Turčije, drugi pa je bil Matjaž Mikloša. Tokrat so le nekoliko premešali ta vrstni red, zmagal je Simon pred Ahmetom in Matjažem. Čas zmagovalca je bil 5:11. Med dekleti je zmagala Avstrijka Teresa Stadlober (6:38), sledili sta ji šampionka primorskih tekov Neja Kršinar in Lea Einfalt. Tekmovanje na 400 metrih vzpona po smučarskih skakalnicah oziroma letalnicah je izredno naporno, planiško pa velja sploh za najtežje, na 400 metrih se tekmovalci povzpnejo za 195 metrov. Po Planici bodo serijo teh ekstremnih gorskotekaških vzponov nadaljevali v Avstriji (naslednji vikend, a Simona na tej tekmi najbrž ne bo), Švici in na Finskem.

Na začetku je Ahmet potegnil, Matjaž in Simon sta mu sledila za zaostankom. Do odskočne mize se je Simon Turku močno približal, v zadnjih 20 metrih pa ga je v sprintu tudi prehitel. »Lani me je na koncu malo zmanjkalo, zato sem letos na mizi nekoliko šparal z močmi, prihranil sem si jih za konec,« je za LT povedal naš šampion. Zanimiv je bil njegov način teka: medtem ko so drugi šli po vseh štirih, je Simon tekel zravnan. »Ni mi drselo, imel sem dobro ravnotežje, in ko je tako, tečem vzravnan.« Čas 5:11, kot so namerili organizatorji, je nekaj slabši od lanskega Ahmetovega (5:02). Med ženskimi štafetami je bila štafeta Idrske zjale tretja.

Simon je letos v odlični formi, kljub temu, da je pozimi imel manj priložnosti za nabiranje kilometrov (služba). Pomanjkanje baze se bo maščevalo na daljših tekih, napoveduje, to je tudi razlog, da se bo najverjetneje odpovedal teku na GM4O. A na krajših tekih ima v nogah dovolj moči in svežine. V Planici si je priboril nagrado v višini 1000 evrov. Seveda bo plačal davek, siva ekonomija ga ne zanima.

 

VJ

 

Simon teče vzravnan

Simon teče vzravnan, kjer se drugi plazijo.

 

Več fotografij na povezavi.

 

 

 

 

Primorci in Gorenjci zavezali Pušeljc

PODBRDO

03 05
 2013

Organizatorji gorskih tekov iz Podbrda, z Jožkom Dakskoblerjem na čelu, so z organizatorji dveh gorenjskih gorskih tekov sestavili šopek štirih gorskotekaških prireditev. Tekači, ki se bodo udeležili vseh štirih, bodo dobili posebno spominsko majico in morda še praktično darilo, je sporočil Dakskobler.

Novi član Primorskih gorskih tekov, tek KBK (Kopačnica-Blegoš-Kopačnica, 18. maja), tek na Ratitovec (2. junija), Gorski maraton štirih občin (15. junija) in tek na Črno prst (7. septembra) sestavljajo Pušeljc. Sodelovanje v tem šopku je popolnoma brez obvez, šteje samo udeležba na vseh štirih tekih. Ne časi ne uvrstitve niso pomembni. Vsi tekači, ki bodo s tekom na Črno prst zaokrožili Pušeljc, bodo na tem teku, zadnjem v šopku, dobili posebno majico z logotipom Pušeljca in morebiti (skladno z možnostmi organizatorjev) še skromno praktično nagrado.

V času, ki novim pobudam in sodelovanju ni naklonjen, so si organizatorji navedenih štirih tekov rekli: »Fantje stopmo skp in za naše tekače prpravmo presenečenje!« To so beseda Jožka Dakskoblerja, očeta GM4O. On in drugi organizatorji gorskih tekov v Poljanski in Selški dolini ter v Baški Grapi tako ponujajo dodaten razlog za udeležbo na štirih tekih in napovedujejo, da se bodo njihovi gostje pri njih lepo imeli.

 

Pušeljc gorskih tekov

 

 

 

 

Dvojčici Martina in Nadja vzeli tekača

PODNANOS

26 04
 2013

Tekaška šampiona Tomaža Ferjančiča in Boruta Malavašiča ne vežejo samo tekaške proge, sta tudi »v žlahti«. Vipavska dolina je letos dobila novo tekaško »dinastijo«, za katero sta enako zaslužni tudi dvojčici Martina in Nadja.

Tomaž (član ŠD Nanos Podnanos) je večkratni zmagovalec primorskega tekaškega pokala, na ravnini mu je kos le redkokateri primorski tekač, in to kljub letom, ki se seštevajo. Po nekajletni pavzi je pokal ponovno osvojil lani, na drugo mesto pa se je uvrstil Borut Malavašič (Etiketa Žiri). Pa za Žirovca to ni bilo vse, ob ravninskem drugem mestu je zmagal v pokalu gorskih tekov. Dva najhitrejša tekača pa sta se letos še bolj zbližala, postala sta sorodnika. Prisluhnimo Tomaževi pripovedi.

»Na Planini pri Ajdovščini pri Šuštarjevih (priimek Kobal) konec leta 1976 niso pričakovali dvojnega naraščaja. 11. novembra se je rodila deklica, ki so ji seveda dali ime Martina. Ampak privekala je še ena deklica, in ker so za tisti dan primerno ime že uporabili, je dobila ime Nadja. Kot mi je znano, je nekoč prišel k nam v Podnanos Borut, in tam je bila tudi Nadja. Bila je še sama, zato mi je padla na misel ideja, da bi se lahko zgodilo podobno kot v filmu Tistega lepega dne (film so snemali prav v Podnanosu, op. a.). Le da so bile v filmu tri sestre, pri Šuštarjevih pa sta dve. Trajalo je nekaj časa, da sta prišla skupaj, in 13. marca letos je Nadja rodila punčko Tijo. Trenutno so še na Planini, a so kupili stanovanje v Ajdovščini, kamor se bodo preselili.«

Boruta in Tomaža sta združili dvojčici Martina in Nadja, onadva pa sta z združenimi močmi poskrbela za primorski tekaški »monopol«. Tomaž na tekaških progah še zdaleč ni rekel zadnje, čeprav se mu zdi, da bi se že lahko našel naslednik: »Saj je že čas, da predam štafeto kakšnemu mlajšemu.«

Oba šampiona torej že imata naraščaj in tako se za nadaljevanje družinske tradicije verjetno ni bati. »Upam, da bo kaj iz tega, da se jih bo kaj prijelo. Tudi če ne bodo tekli, naj pa bodo športniki rekreativci, ne glede na panogo,« je prepričan Tomaž, najhitrejši mesar na Primorskem (in verjetno tudi v Sloveniji).

VJ

 

Tomaž in Borut

Tomaž in Borut, kot smo ju ujeli na prvem letošnjem gorskem teku na Gaberjah

 

Martina

Martina z naraščajem na letošnjem Vipavskem teku

 

 

 

 

Zmagovalka Formaratona Katja Rutar

ILIRSKA BISTRICA

25 04
 2013

Je zmaga Katje Rutar na 5. (dobrodelnem) Formaratonu presenečenje? To je res njen najodmevnejši dosedanji dosežek, toda lansko in začetek letošnjega leta sta napovedovala, da bo ta 38-letnica iz Ilirske Bistrice, na delu v Ljubljani, slejkoprej skočila na vrh stopničk katerega od ultramaratonov.

Lani je Katja zmagala na velebitskem trekingu (»tistih 10 ur in pol je bilo bolj planinarjenje kot tek«), na ultramaratonu Celje-Logarska dolina (75 km) je bila druga, letošnji supermaraton Zagreb-Čazma pa ji je pred mesecem dni prinesel še eno srebro. In kaj načrtuje za nadaljevanje tako uspešno začete sezone? »Mislim, da bom zdaj presedlala na kolo, da se mi na zameri, če bom preveč tekla,« odgovarja tekačica, ki rada raziskuje. »Zanimajo me novi teki, na katerih še nisem bila, morda se bom jeseni odločila še za kakšen nov trail.«

 

Formaraton v številkah

Katja je doma iz Ilirske Bistrice, vendar med tednom živi v Ljubljani, kjer dela v državnem statističnem zavodu. Za Ljudstvo tekačev je mimogrede pripravila nekaj statistike o 5. Formaratonu. Poglejmo jih.

Formaratona se je udeležilo 240 tekačev in 200 tekačic. Moški so pretekli skupaj 6530 kilometrov, ženske pa 3572 kilometrov. Razpisana je bila tudi nagrada za skupine z največ osem člani. Prvih pet ekip po številu pretečenih kilometrov je bilo osemčlanskih, sledile so tri sedemčlanske ekipe, nižje na lestvici ekip pa je bilo število članov precej variabilno. V prvih petih ekipah so prevladovali moški, v šesti ekipi je bilo že več žensk. Zmagovalna ekipa je pretekla 676 kilometrov, drugouvrščena 185 kilometrov manj, tretjeuvrščena pa še 70 kilometrov manj. Prva in tretja ekipa sta bili sestavljeni iz sedmih moških in ene ženske ter so bili povprečno stari 36 let, druga ekipa pa je imela pet tekačev in tri tekačice, v povprečju so bili stari 40 let.

Proga je potekala po malo manj kot dva kilometra dolgem ovinkastem krogu s približno 25 metri vzpona. Start je bi odprt med 9. in 17. uro, nekateri so zadnji krog zaključili tudi po pretečenih osmih urah. Sedem tekačev je preteklo samo en krog, osem tekačev pa več kot štirideset krogov. Največ tekačev je preteklo med 10 in 20 kilometrov, za to razdaljo so porabili povprečno dve minuti manj kot dve uri. Tri četrtine udeležencev je preteklo do 30 kilometrov, preostali 103 tekači pa so pretekli 30 kilometrov ali več, in za to porabili vsaj 2 uri in 42 minut. Podatki tudi kažejo, da se povprečen tempo teka z naraščanjem kilometrov viša, kar pomeni, da so počasnejši tekači tekli krajše razdalje in hitrejši daljše.

 

Izračunala je, kako se bo končalo

Glede na to, da je statistika njen kruh, ne preseneča Katjino pojasnilo o razpletu teka. Njeni izračuni pač vedno držijo. Na vprašanje, ali je bil doseženi izid pričakovan, namreč odgovarja: »Ko so me povabili na tek, sem bila prepričana, da moram res teči vseh osem ur. In če sem za 75 kilometrov lani potrebovala sedem ur, sem si predstavljala, da bi morala v Tivoliju preteči nekako toliko. Po izračunih naj bi v osmih urah pretekla malo več kot 75 ur.« Naredila je točno tako, ustavila pa se je, zaokroženo, pri 80 kilometrih.

Toda dan pozneje so noge delovale brez vidnih posledic. »V nedeljo sem malo hodila, v ponedeljek pa sem šla zaradi dežja tiste tri kilometre v službo peš (običajno gre s kolesom, op. a.). Za aktivno regeneracijo. Nobenih težav nisem čutila, očitno toliko lahko še zdržim.«

Za tek si ni pripravila posebnih okrepčil, uporabljala je tista, ki so jih ponudili organizatorji. »Prve tri ure sem tekla brez pavze, v drugem delu pa sem v klanec hodila. V vsakem krogu sem se ustavila pri okrepčevalnici, nekaj popila, pojedla banano. Pred tekmo se mi je zdelo, da bi mi lastna okrepčevalnica vzela več časa; skupna mi je omogočala bolj enakomeren tek. Na koncu sem se naveličala banan in sem začela jesti pomaranče.«

 

»Se mi je fajn zdelo«

Ves čas je vedela, da vodi, ni pa bila docela prepričana, da bo zdržala do konca. Ko je stopila na stopničke in so jo obdali najhitrejši fantje, fotoreporterji pa so streljali, so bili napori pozabljeni. »Se mi je fajn zdelo,« komentira zmagovalka.

Katja Rutar se s tekom ukvarja pet let. Pozimi se ni imela kam dati, »z drugim se nisem mogla ukvarjati, prijateljica pa mi je omenila tek«. Znašla se je v tekaški skupini Urbana Praprotnika. »Ugotovila sem, da ni tako težko, kot sem si morda prej mislila. Tako čez zimo bolj tečem, čez poletje pa se ukvarjam še s čim drugim, sedem na kolo, grem v hribe ...« Mimogrede, kolo je še bolj pri srcu in nogah njene mlajše sestre Tjaše, ene najboljših slovenskih kolesark, ki pa tačas ne kolesari, ker pričakuje otroka. Tjašini športni prijatelji upajo, da ni mislila resno, ko je napovedala dokončno slovo od tekmovalnega kolesarstva ...

Minulo zimo je Katja padla v družbo ultramaratoncev iz Tekaškega foruma. Boris Ivanovič – Zajc je v Ljubljani pripravljal šesturne treninge, in »ker se to zimo spet ni dalo delati drugega«, je njena pripravljenost hitro zrasla. Bistričanka je sicer članica Tekaškega društva Bistrc in Kolesarskega kluba Postojna (»verjetno je ravno članstvo v teh dveh klubih razlog, da sem sploh začela hoditi na tekmovanja«).

Med daljšimi teki tekačem misli uhajajo na marsikaj, ne le na značilnosti proge in taktiko nastopa. Katja pove: »Zanima me opazovati okolico, razmišljam o najrazličnejših stvareh, pozdravljam se s sotekači; ampak res samo pozdravljam, za pogovarjanje zmanjka energije.«

 

Brez avta

Ultramaratonka iz Ilirske Bistrice nima avta. Če je ob tem kdo pomislil, da so tega lahko veseli javni prevozniki, pa se je zmotil. Po Ljubljani se premika »z lastnimi sredstvi«, peš ali s kolesom, pot od domače Ilirske Bistrice do Ljubljane in nazaj ob vikendih pa – ko je to le mogoče – opravi s kolesom. »Tako ubijem dve muhi na en mah, transport in trening, in koristno izrabim čas.«

 

VJ

 

Avtor fotografij, ki smo jih uporabili, je ultramaratonec Zdravko Čufar.

 

 

Katja Rutar na zmagovalnih stopničkahKatja Rutar na zmagovalnih stopničkah, obdana z najboljšimi moškimi tekmovalci

 

Med tekom ...Med tekom

 


Prihod v cilj ...Prihod v cilj

 

Prihod drugouvrščene ...Prihod drugouvrščene Nataše Aničić Zavašnik (v sredini) v cilj Formaratona. Tudi Nataša je Primorka, doma je iz Kopra, živi in dela pa v Ljubljani.

 

Fotogalerija Zdravka Čufarja je na povezavi.

 

 

 

 

Utonil Dejan Ljubas

REKA

21 04
 2013

V nedeljo, 21. aprila, so v akumulacijskem jezeru Valići pri Reki iz vode potegnili trupli dveh hrvaških športnikov, ki sta se utopila med treningom v športnih čolnih. Prepoznali so 29-letnega Dejana Ljubasa in 34-letnega Daliborja Kalčića, izkušena reška športnika, člana triatlonskega kluba Rival, ki ju je voda reke Rječine ob jezu pri kraju Lukeži potegnila v vrtinec-žep, pri čemer jima ni pomagala niti varnostna oprema. Dejan je bil vsestranski športnik, predvsem pa triatlonec, večkratni državni prvak. Kot tekač se je občasno udeleževal tudi primorskih pokalnih tekov ter na njih zmagoval oz. osvajal medalje. Slovenski tekači smo v njem videli pravega športnika ter prijetno osebo in prijatelja, zato ga bomo pogrešali. Na fotografiji je Dejan v družbi reške tekačice Suzane Alberini na Bistrškem teku predlani.

 

VJ

 

Ljubas

 

 

 

 

Homo si teć in 12. Reški polmaraton

REKA

21 04
 2013

Ivanka Širca, Cveto Tavčar, Robert Petrovčič in Robert Zrimšek so zmagali v svojih kategorijah na 12. Reškem polmaratonu.

Geslo letošnje prireditve je bilo Pretecimo skupaj 40 000 kilometrov, kar je več kot dolžina ekvatorja. Udeležencem je to, skupaj z tekači na rekreativni prireditvi Homo si teć, tudi uspelo. Padel je nov rekord proge, odličnih 1:02:54 je tekel Wycliffe Kipkorir Biwot. Najboljši domačin je bil Dražen Dinjar, izmed Slovencev na progi je bil najhitrejši Goran Ikić (Etiketa Žiri).

Ženski tek je v finišu pripadel Hellen Kimutai Jepkosgei, premagala je Romunko Danielo Eleno Cirlan. Pivčanka Ivanka Širca je bila najboljša v številčno skromni udeležbi slovenskih tekačic.

Oba zmagovalca iz Kenije nastopata za madžarsko tekaško moštvo Benedek Team, ki je osvojilo prva štiri mesta pri moških in prvi dve pri ženskah.

Izide in zanimivosti najdete na povezavi.

 

RK

 

 

 

 

 

Tržaški ženski tek

MILJE

14 04
 2013

La Maratona d'Europa-Nuova Bavisela in žensko športno društvo 42K sta ob pomoči gostiteljev in drugih v nedeljo, 14. aprila, v trgovskem središču Montedoro Freetime pri Miljah pripravila Trieste Women Run, tek za ženske na tekmovalni 8- in netekmovalni 4-kilometrski progi. Sodelovalo je 400 tekačic, med njimi tudi udeleženke olimpijskih iger v različnih panogah. Združila jih je želja, da s takšnim tekom izrazijo solidarnost z ženskami, ki trpijo nasilje, in da prispevajo denar za dve tržaški instituciji, ki nudita varstvo ogroženim ženskam. Tek je bil v Furlaniji – Julijski krajini odmeven, s slovenske strani pa ni bilo udeležbe (ker Slovenke za tek niso niti vedele). Kot povabljeni udeleženki sta tekli tudi Daniela da Forno in Valentina Bonanni, pogosti udeleženki primorskih tekov. Najboljših šest tekačic je tekmovalni tek končalo s simboličnim skupnim prihodom v cilj. Daniela je prva z desne, postavna Valentina pa je za kolegicami v prvi vrsti.

 

VJ

 

Tržaški ženski tek

 

 

 

 

Škofije tečejo

ŠKOFIJE

07 04
 2013

Drugi tek Škofije tečejo, v organizaciji OŠ Oskarja Kovačiča Škofije in ŠD Tekači z obale, so spravili pod streho. V lepem, sončnem, a vetrovnem vremenu se je na startu zbralo nekaj več kot 50 tekačev. Odrasli so se pomerili na kilometrski in 10-kilometrski razdalji, otroci pa na 500 metrov. Tek ni bil tekmovalen, a so najhitrejši kljub temu po prihodu v cilj prejeli medalje, ki so jih izdelali učenci OŠ Škofije. Izkupiček od pobrane startnine bo odšel v dobrodelne namene, za socialno šibkejše otroke iz vrtca in šole na Škofijah. Dogajanje pred startom so popestrile učenke plesno navijaške skupine, za sladke prigrizke po prihodu v cilj pa so poskrbele učenke izbirnega predmeta sodobna priprava hrane, ki so napekle piškotke in pecivo ter izdelale čudovita sladka darilca za vse udeležence teka.

 

tek na skofijah-500px
Število udeležencev drugega teka na Škofijah se je s primerjavi s prvim skoraj podvojilo

 

 

 

 

GM40 vabi prostovoljce

PODBRDO

10 03
 2013

Odgovorni za Gorski maraton štirih občin iščejo prostovoljce za pomoč pri izpeljavi GM4O 15. junija 2013.

Prostovoljci so vsako leto zelo pomembni za uspešno izpeljavo GM4O. Vodja organizacije Jožko Dakskobler se zahvaljuje vsem, ki so v prejšnjih letih priskočili na pomoč. Tudi letos vabi vse, ki so pripravljeni sodelovati in pomagati, da se vključijo v organizacijsko ekipo in pomagajo ohranjati sloves GM4O.

Pomoč prostovoljnega osebja potrebujejo ob okrepčevalnicah, za delo na kontrolnih točkah, pri prevzemu in oddaji opreme, pri urejanju parkirišč in pri izvedbi Mini GM4O. Prostovoljci morajo biti starejši od 18 let (oz. mlajši, a v spremstvu staršev), obvladovati morajo prvo pomoč, znati katerega od jezikov ekip iz tujine (vsaj angleščino), biti pa morajo tudi v dobri psihični in fizični pripravljenosti.

Organizator bo prostovoljcem zagotovil topli obrok in pijačo (čaj, cedevita, voda) na dan maratona, majico 12. GM4O in nezgodno zavarovanje na dan maratona.

Zainteresirani naj se prijavijo na naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..

 

Jožko DakskoblerJožko Dakskobler se loti vsakega opravila, ki se jih za odlično izvedbo GM4O ne manjka.

 

 

 

Podkategorije