VENČESLAV JAPELJ

Vodstvo Združenja za gorski tek je sklicalo okroglo mizo na temo preteklosti, sedanjosti in prihodnosti slovenskega gorskega teka. Razlog za to so disonance, ki se zadnje čase pojavljajo med akterji te športne panoge, razhajanja med pogledi članov izvršnega odbora združenja in nekaterimi tekači reprezentanti. Vodstvo priznava, da ne dela brez napak, čeprav svoje ravnanje ocenjuje kot dobro, izraža pripravljenost, da prisluhne svežim idejam in medse sprejme nove ljudi, pripravljene poprijeti za delo. Zdi pa se, da bo to, sodeč po skromnem odzivu na njihovo vabilo za sodelovanje na okrogli mizi, premalo za temeljit zasuk. Vprašanje je, ali se dejansko zaveda vseh okoliščin in korenin tekaškega nezadovoljstva in ali ni preveč zaverovano vase, da bi lahko v celoti dojelo, kaj je v ozadju. Odgovori, ki so bili dobri še včeraj, danes, še bolj pa jutri, ne delujejo več.

Dovolil si bom nekaj osebne note. Pred kakšnimi 15 leti sem po rastočem kupčku mednarodnih mladinskih medalj (prvo je leta 1998 prispevala Ines Hižar, nadaljeval pa je sloviti trio tekačev trenerja Edvina Kosovelja, Mitja in Mateja Kosovelj ter Lucija Krkoč, skupaj s Petrom Lamovcem) v enem od svojih komentarjev zapisal, da Slovenija ima odlične naravne danosti, gorskotekaške proge, super tekače in sposobne organizatorje, čas pa je, da dobi še velika mednarodna tekmovanja. Kmalu nato se je zgodilo tudi to. Slovenija ima za sabo že lepo vrsto vrhunskih gorskotekaških prireditev, v svetovni zvezi WMRA pa je upoštevana in spoštovana ter tekmovalno uspešna članica. Tomo Šarf, predsednik IO gorskotekaškega združenja, ki deluje v okviru Atletske zveze Slovenije, je že dolgo med najpomembnejšimi funkcionarji WMRA in se – kot se zdi – le zaradi službenih obveznosti temu združenju ne more posvečati še bolj temeljito.

Toda čas idile se izteka. Pravzaprav se je že iztekel. Svet se je v zadnjih 15 letih močno spremenil, in z njim tudi tek. Gorskim tekom in WMRA so se začele dogajati nove pojavne oblike teka v naravi, poiskale so si svoje tržne niše in vse kaže, da kmalu ne bodo več le niše: skyrunning, vertikali, trejli, tek po nebotičnikih in smučarskih skakalnicah, po podzemlju ... Ker se spretneje prilagajajo spremembam v našem življenju in bolje strežejo pričakovanjem tekačev, pa tudi publike, te nove zvrsti teka žanjejo uspeh na tekaškem tržišču. Ne gre si zatiskati oči, tudi tek je podvržen tržnim zakonitostim, odnosu med povpraševanjem in ponudbo. Slovenija ne more biti izoliran otok v globaliziranem svetu, naši tekači poznajo sodobne tekaške trende in v njih vse pogosteje iščejo svoje priložnosti.

Če bi se ljudje iz vodstva gorskotekaškega združenja pogosteje pogovarjali s tekači, če bi pogosteje vzeli v roke mobilce ali se jim osebno posvetili, jim prisluhnili, ne pa z njimi komunicirali uradniško, jih upor tekačev, najboljših in najbolj razgledanih, ne bi presenetil. Za okroglo mizo so ugotavljali, da je konkurenca na pokalnih tekih vse šibkejša, spraševali so se, zakaj je tako, in obžalovali, da nadarjeni mladi tekači raje tečejo v tujini kot doma. Omenili so Roka Bratino, ki je svojo gorskotekaško kariero nadvse uspešno začel v mednarodni mladinski konkurenci, potem pa smo ga na domačih tekmah in v reprezentanci začeli videvati vse redkeje. Le zakaj ne teče na domačih tekmah, se sprašujejo v izvršnem odboru. In zakaj doma le poredko tečejo tudi drugi nadarjeni tekači?

To je ključno vprašanje, a odkar obstajajo telefoni, do odgovora niti ni tako težko priti. Rok je tako za Ljudstvo tekačev pojasnil, zakaj skorajda ne teče več na domačih tekmah. Pravzaprav je njegova izjava jedrnato oblikovan manifest, nekakšen tekaški credo. Postati hoče najboljši na svetu, zato se mora meriti z najboljšimi. Zanj so gorski teki, tako kot so zasnovani zdaj, preživeli. Vleče ga v naravo, tek je zanj sinonim svobode in absurdno se mu zdi, da to svobodo omejujejo toga pravila. Njegov odgovor si lahko prebereš v članku na povezavi.

Razpravljavci so največ pozornosti namenili izboru najboljših gorskih tekačev leta. Izvršni odbor je žogico poslal tekačem, naj do konca februarja oddajo svoj predlog pravil izbora. Slišati je bilo predlog, naj bi o tem odločali glasovi članov združenja, podobno kot najboljše športnike določajo v številnih drugih športih. Takšna rešitev bi bila preprostejša od sedanje, ki temelji na seštevanju točk, poleg tega pa glasovalci lahko pri svojem odločanju reagirajo na morebitne posebne okoliščine, kar številkam seveda ni dano. In glasovalci bi prevzeli odgovornost za izid izbora.

Dalo bi se razpravljati o tem, ali so se udeleženci dovolj poglobili v – po mojem mnenju – najpomembnejše vprašanje: kako odgovoriti na sodobne dileme gorskega teka, športne panoge, ki je v očitni defenzivi. Tomo Šarf je šele ob koncu javnega pogovora predstavil svojo vizijo, združitev vseh gorskih tekov pod dežnikom mednarodne atletske zveze in pod imenom Trail Running. To bi lahko bila perspektiva, a kaj ko Šarf ne želi tvegati zaposlitve in prihodnje leto kandidirati za predsednika WMRA (njegove možnosti za izvolitev bi bile kar precejšnje), sam pa ugotavlja, da je nadaljnji razvoj panoge v največji meri odvisen od tega, kdo bo imel v rokah krmilo WMRA.

Besede Roka Bratine zelo dobro ilustrirajo sedanji trenutek teka v gorah. Sodobni tekač v njem vidi izhod iz novodobnega suženjstva, ki nam ga je vsilil globalni sistem medčloveških odnosov, uperjen proti človekovi svobodni volji in uničevalen do narave. Tekači si želijo gibanja, kajti gibanje je življenje, tekmovanja z dimenzijama prostora in časa, stapljanja z naravo, odklopa od vsakodnevne rutine. Takšni morajo biti tudi teki, osvobojeni nepotrebnih omejitev. Ampak! Paradoksalno je streženje tem potrebam sodobnega človeka še vedno v funkciji trženja, ujeto v logiko ponudbe in povpraševanja, s tem pa nas vrača nazaj na izhodišče: takšne teke omogoča denar s svojo neprekosljivo spretnostjo, da se usmeri tja, kjer zasluti dobiček. Bojim se, da se bomo morali s tem sprijazniti. Ali pa zaviti v smer popolnoma anarhičnega dojemanja teka, a ta – ob notranjem zadovoljstvu in zadoščenju - ne zmore streči potrebam po promociji in predvsem ne zagotavlja socialne varnosti vrhunskim tekmovalcem.

Šarfova vizija se zdi sprejemljiv odgovor na dileme, vprašanje pa je, ali gorski teki niso že zamudili svoje priložnosti. Skyrunning si je že zagotovil solidno gmotno podlago in se zasidral v širokem krogu vrhunskih gorskih tekačev, tako da sta vprašljiva njegova morebitna potreba in pripravljenost za združevanje pod skupnim atletskim dežnikom. Močan adut gorskotekaškega establišmenta bi sicer lahko bila uvrstitev te tekaške panoge na olimpijski spored, kar bi bila za IAAF mala malica, če se tako odloči. Zagotovo se bo to zgodilo šele tedaj, ko bodo atletski veljaki ugotovili, da se s tem da dobro služiti.

Velja prisluhniti glasu mladine, svežemu vetru na planinskih stezah in brezpotjih, ga poskusiti razumeti in mu ponuditi priložnost.