avtor:
Mitja Duh 

Knjiga Trboveljčana Mitje Duha o njegovi trnovi poti od divjaškega, nevzgojenega najstnika, za katerega se zdi, da mu niso znane niti osnovne človeške vrednote, do zrele osebnosti, ki je lahko zgled pozitivnega odnosa do soljudi, spravi bralca v zadrego. Na eni strani je polna napak, na drugi pa prinaša novo vsebino, ki bogati slovensko knjižno ponudbo, tudi tisto tekaško.

Za knjigo na 197 straneh sem v Kopru plačal 25 evrov (v Trbovljah jo avtor in Mladinski center prodajata po 15 evrov); na našem knjižnem tržišču 25 evrov ni ravno nizka cena, še zlasti zato, ker je knjiga nedodelana oziroma narejena površno. V mojem izvodu je – denimo – na 28. strani kar z lepilnim trakom prilepljen odstavek besedila, precej  je tiskarskih napak, še več pa jezikovno vprašljivo oblikovanih delov besedila.

Je pa zato zgodba, čeprav nerodno povedana, zanimiva, polna naturalistične avtentičnosti, ki zna pritegniti, celo pretresti. Razmišljajoči bralec lahko na začetku, na podlagi avtorjevega prikaza dejstev, sklepa o vzrokih za osebnostno propadanje bistrega in nadarjenega, a nevzgojenega in neprilagojenega mladeniča.  Avtor opisuje svojo pot v kriminal in zasvojenost z drogami, kako se znajde na družbenem dnu, v zaporu, v družbi najhujših zločincev. Zanimiv je naturalističen prikaz razmer v najstrožjem slovenskem zaporu na Dobu. Ko se Duh že odloča za samomor, a mu ta ne uspe,  na najglobljem dnu osebnostnega propadanja pride do preloma. Očisti se drog, poskrbi za svojo fizično in psihično obnovo, po prihodu iz zapora pa se poln pozitivne energije vrže v dobrodelne aktivnosti. Njegova moralna rast je vzporedna z napredkom v teku, s katerim nadomesti oziroma prežene škodljive odvisnosti. Postane maratonec in ultramaratonec, organizira in odteče dobrodelni ultramaraton, s katerim se tudi simbolno vrne v domače okolje, kjer postane spet dobrodošel. Svoje izkušnje začne deliti z odvisniki in jim pomaga pri iskanju poti iz brezna.

Če tehtamo tehnične in oblikovne pomanjkljivosti izdelka, jih primerjamo s sporočilnostjo vsebine, zlahka ugotovimo, da je Tek za življenjem knjiga, ki jo je vredno prebrati. Še več, očitane hibe delujejo v podkrepitev njene avtentičnosti. Ko končaš branje, pomisliš, da bi knjiga, če bi bila  brezhibno polikana, pravzaprav delovala manj prepričljivo ...

Venčeslav Japelj