avtorica:
Jasmina Kozina Praprotnik 

Založba UMco je izdala knjigo Bela dama (Življenje tekačice Helene Žigon, roman v 42 tisoč korakih), ki pripoveduje življenjsko zgodbo tekačice Helene Žigon (letnik 1928), staroste slovenskega teka. Rdeča nit knjige so kilometri polmaratona na Banka Koper 1. Istrskem maratonu med Piranom in Koprom (13. aprila 2014). Medtem ko Helena teče po Istri, se spominja dogodkov iz preteklosti, ujetih v iskreno in spoštljivo čustveno pripoved avtorice Jasmine Kozina Praprotnik. Knjiga je odlično napisani prvenec te Portorožanke, zadnja leta tudi Ljubljančanke. Pri slikovnem opremljanju knjige so sodelovali sodelavci Istrskega maratona.

Helena in Jasmina sta se srečevali na tekih in nekega dne je druga prvo vprašala, kdaj bo izšla knjiga o njej. »Nikoli,« je bil odgovor. In potem je Jasminin mož Urban, s katerim vodita tekaško skupnost Urbani tekači, nedolžno vprašal: »Jasmina, kaj ko bi knjigo napisala ti?« »Prav,« je bila jedrnata, da bolj ne bi mogla biti, Helena, ko ji je bodoča avtorica sporočila predlog družine Kozina-Praprotnik. Pa sta se dali skupaj.

Pravi dve! Prva, ki je moškim v Sloveniji ukradla tekaški monopol (še dolgo po drugi svetovni vojni je veljalo, da je tek na dolge proge moška domena; ženske so tekle največ dva kilometra, pa še to samo v Beogradu), in druga, ki je izničila mit o tem, kako škodljiv je tek za nosečnice (na Ljubljanskem maratonu je štiri dni po napovedanem datumu rojstva tretjega otroka pretekla polmaraton). Nastala je prva slovenska tekaška knjiga, ki so jo napisale ženske.

Jasmina si je zamislila, da bo knjižna pripoved tekla s kilometri polmaratona, le da je sprva imela v mislih ljubljanski polmaraton, ko pa je izvedela, da ima Helena rojstni dan na dan Istrskega maratona, na katerega so bili povabljeni Urbani tekači (Jasmina in Urban sta ambasadorja Istrskega maratona), ji je postalo jasno, da je treba to naključje izkoristiti.

V letih po drugi svetovni vojni ni bilo samoumevno, tako kot je zdaj, da ženske lahko tečejo z ramo ob rami z moškimi. Ženske so si to pravico morale izboriti, tako na velikih tekih po svetu kot v Sloveniji in Jugoslaviji. Helena je vedno tekla, kot otrok in ko je odrasla in je hodila v službo. Ko se je nekega dne leta 1946 vračala iz službe, je naletela na tekače čez drn in strn. Kolegicam je ni bilo treba dolgo pregovarjati, pridružila se je moški družbi in to je bil njen prvi »uradni« tek, kateremu so sledili neštevilni, doma in v tujini, in prva zmaga. Vmes sta imela prste legendarna novinarja Marko Rožman in Stane Urek. Prvi je Heleno nagovoril, da je začela redno tekmovati, drugi jo je treniral.

Istrski polmaraton je bil težak, saj se je na Heleno v tednih pred njim zgrnilo več nesreč. A trmasto je vztrajala in se pretolkla do cilja v Kopru, kjer so ji organizatorji pripravili torto. »Čisto v redu sem se počutila – na cilju,« je Helena na predstavitvi knjige v Ljubljani s kančkom ironije komentirala vprašanje, kako ji je šlo ob morju. In dodala:  »Tudi Klanec ljubezni sem uspela preteči.«

Na predstavitvi knjige je povedala, da se bo umaknila. »Na Ljubljanskem maratonu bom tekla desetko, potem pa bom končala, tekla bom samo še zase.« S tem je odgovorila tudi na vprašanje, ali bo tekla na drugem Istrskem maratonu. V Izolo namerava 12. aprila 2015 sicer priti, a kot promotorka knjige, ne več kot tekačica.

Jasmina je prepričana, da Heleno potrebujemo: »Helena je dobra novica. Potrebujemo jo, ker nam daje upanje. Vsi si vsaj po malem želimo biti, kot je ona.« Po družabnih omrežjih pa kroži geslo: Ko bom velika, bom Helena Žigon!

Doslej je bila pozornost javnosti namenjena Heleninemu teku, nič manj pa si žarometov ne zasluži njen prispevek k spreminjanju odnosov v družbi in izkoreninjanju predsodkov. Ilustrirajmo z njenimi besedami: »Šla sem na alpsko smučanje, mož pa je ostal z otroki. Šla sem na smučarski tek, in mož je ostal z otroki. Šla sem teč, in mož je ostal z otroki. Sčasoma je to sprejel, sprijaznil se je s tem, da tečem.« »Bila je zelo pred časom,« je prepričana Jasmina.

Zapisali smo, da sta se srečali »pravi dve«, zato dodajmo še nekaj besed o avtorici Jasmini, iz njenih ust: »Na atenskem maratonu sva si z Urbanom razdelila delo. On je potiskal voziček, jaz pa sem na vsaki okrepčevalnici štirimesečnega Oskarja malo podojila. Moja izkušnja je, da bolj ko sem tekla, več mleka sem imela.« Na cilju »pramaratona«, ki sodi med težje, so bili v štirih urah in pol! Jasmina je odpihnila že nekaj mitov na temo žensk, otrok in nosečnosti, z odliko debitirala kot pisateljica (ko boste brali Belo damo, ni rečeno, da vam ne bo ušla kakšna solza), od magistrice znanosti s področja antropologije pa smemo pričakovati tudi nadaljevanje znanstvene kariere. Denimo pri obdelavi družbenih razsežnosti teka.

Bravo, punce!

Venčeslav Japelj