avtorji:
Boštjan Videmšek, Samo Rugelj, Žiga X Gombač

Trije kompanjoni, kot so se sami poimenovali, so se odločili, da skupaj pretečejo stokilometrski tek v ZDA. Trojica piscev tekačev, Samo gre proti petdesetim, Boštjan in Žiga proti štiridesetim letom,  se osem mesecev pripravlja na ultramaraton in sproti beleži, kaj se jim dogaja. Pred bralcem se razgrne proces njihovega osebnostnega dozorevanja, ki spremlja naporne priprave, glavnina knjige na 445 straneh govori o preobrazbi na prvih straneh knjige bolj ali manj egocentričnih osebkov v osebnosti, v katerih prečkanje ciljne črte dokonča empatično odpiranje vsakega od njih do kolegov v tekaški ekipi. Ta preobrazba sicer ni pri vseh treh enako uspešna, a jo vseeno lahko vzamemo za enega glavnih dosežkov osemmesečnega projekta. Ob pretečenih stotih kilometrih, seveda, a za te kilometre je mogoče reči, da je bila pot do njih, torej dogajanje v osmih mesecih priprav, pomembnejša od same končne fizične preizkušnje. Cilj je pot, nas uči življenje.

Knjiga je razgiban prikaz kronologije priprav, iz katere pisci občasno povlečejo na površje podobe iz preteklosti in z neobičajno iskrenostjo osvetljujejo lastne osebnosti. Tek, v skrajno zreducirani definiciji premagovanje razdalj s tekaškim korakom, je tu prejkone povod, rdeča nit med delčki osebnostnih svetov, ki se odpirajo bralcu. Seveda lahko bralec tekač iz napisanega potegne tudi uporabne napotke za trening ultramaratona, vendar je tekanje za branje manj zanimivo; pravzaprav bi bilo 445 strani zgolj za opisovanje atletskih priprav odločno preveč, zlasti v primerjavi s prostorom, na katerem pisci predstavijo finiš, stokilometrski tek (še kakšna vrstica opisa preizkušnje ne bi bila odveč).

Besedilo je priložnost, ki jo kateri od avtorjev izkoristi tudi za slogovne popestritve, pa tudi kakovost jezika je na kar lepi višini. Dodane so fotografije, vendar na njih ni veliko naših tekaških junakov, vedno znova jih preglasijo podobe pokrajine (pretirano bi bilo pričakovati, da bo ravno ta knjiga, iz katere veje očaranost piscev z lepotami domovine Indijancev, razrešila prastari konflikt sobivanja besedila in fotografije v knjigah).

Zajetno branje, za katerega imamo v naših časih vse manj časa in priložnosti, predvsem zaradi večplastnosti dogajanja pritegne, tako da je mogoče knjigo absorbirati v tako rekoč eni sapi; pomaga izmenjavanje poglavij treh avtorjev, opazovalcev iz treh različnih zornih kotov, tako da posamezne teme doživijo različne interpretacije (kako blagodejno je razkrivati še drugo in tretjo plat!). To je knjiga, polna hitenja, stresa in naprezanja, brez katerih očitno danes ne moremo več živeti, hkrati pa topla pripoved o pristnih medčloveških odnosih, ljubezni, solidarnosti.

Slovenci smo v zadnjih letih postali nedvomno zelo tekaški narod.  Ne le zaradi rastočega deleža prebivalstva, ki teče, zdaj nas je menda že štiri odstotke; tudi zaradi vse številnejših knjig o teku iz računalnikov domačih avtorjev. Poletje 2014 nam je polepšal Ultrablues, jeseni bomo uživali v knjigi o slovenski tekaški legendi Heleni Žigon.

Venčeslav Japelj