avtorja:
Dušan Mravlje, Boštjan Fon

Včeraj sem končal branje knjige Dušana Mravljeta in Boštjana Fona Tek - moja norost. Danes sem v pripravah na Banka Koper 1. Istrski maraton po napotkih Urbana Praprotnika pretekel 35 kilometrov. Vmes sem se ustavil v mojem priljubljenem lokalu in si privoščil steklenico staropramena – ker sem hotel preizkusiti Dušanov recept.

Tu spodaj so vabila k branju sodobne tekaške literature, o manjkajoči, vendar temeljni knjigi Rojeni za tek pa je mnenje  jedrnato povedal Robert Škrlj, tudi nekje na teh straneh. Vse so zanimiva literatura, pripovedujejo zgodbe o teku in tekačih, njihovih dogodivščinah, izkušnjah, odkrivajo nam nove dimenzije teka. Z njimi spoznavamo Indijance plemena Tarahumara, rojene tekače,  gremo na Western States 100 (milj), se kuhamo in parimo na samomorilskem teku skozi Dolino smrti ... Ali pa avtorji z nami delijo skrivnosti teka, do katerih so se dokopali, nas poučujejo, nam svetujejo.

In sem zdaj dodajam knjigo, ki se dotika marsičesa zgoraj omenjenega in nam zgodbe iz drugih koncev sveta  še bolj približa, saj jih pripoveduje naš tako rekoč sosed; z njegovim posredovanjem se znajdemo v neposredni bližini največjih legend teka zadnjih desetletij:  Janisa Kurosa, Anatolija Kruglikova, Scotta Jureka. Tik ob njih je mesto Dušana Mravljeta, brez lažne skromnosti in brez patriotskega poveličevanja ga uvrščamo med peščico največjih – in nad tiste razvpite, katerih »tržna« vrednost je precenjena. A tako pač je v teh časih, ko ni najpomembnejše, kaj dosežeš, temveč koliko s tem zaslužiš.

Samo Mravlje in še en ultramaratonec  sta pretekla tri kontinente, Ameriko, Avstralijo in Evropo. In kljub temu, da je Mravlje že imel za sabo kopico neverjetno dolgih tekov, vključno s prečenjem Amerike in Avstralije, se je prav naivno pustil zapeljati  svojemu temperamentu in si pokvaril tek prek stare celine. To je samo ena od epizod, ki jih ne smete preskočiti. Pripoved gorenjskega tekače se bere na dušek, knjiga  bralca pritegne, tudi po zaslugi živahnega sloga soavtorja Boštjana Fona.

Na 374 straneh se najprej zvrstijo zgodbe o Mravljetovih tekaških začetkih, svoje mesto v knjigi najde njegovo služenje vojaščine v Bovcu, kjer je med drugim tekel tudi na ponesrečenem prvem poskusu izvedbe maratona na Slovenskem. Pripoved popestrijo povedno odlične fotografije (žal so nekatere premajhne in podcenjene), pri koncu knjige pa bralec izve, kako se približati teku  in se hkrati obvarovati industrije, ki tek zlorablja za svoje zaslužkarstvo.

Dušan Mravlje je znan tudi po svojem neortodoksnem, sproščenem pristopu k teku, katerega del je obvezno pivo po prihodu na cilj (in včasih kakšno že med tekom). Da to ni v nasprotju z načeli zdravega življenja dokazujejo že njegovi dosežki, saj tako nečloveško vzdržljivost lahko premore samo povsem zdrav človek. Pa vendar se še vedno najde kakšen obiskovalec Dušanovih predavanj, ki poskuša legendarnega ultramaratonca prepričati v to, kako škodljivo je pitje piva.

Moj mini test Mravljetovega recepta se je povsem obnesel. Hidracija s pivom je bila prijetna, pot do cilja pa se je zdela krajša kot običajno. Dušan, na zdravje!

Venčeslav Japelj