VENČESLAV JAPELJ

Tekaška kolegica Moj Či je na FB, skupaj s še drugimi tekači in netekači, izrazila presenečenje in nezadovoljstvo nad dejstvom, da so najboljši maratonci na Ljubljanskem maratonu prejeli precej več denarja kot najboljše maratonke (za zmago 21.000 proti 12.000, za drugo mesto 14.000 proti 4.000, za tretje mesto 8.000 proti 2.500 evrom ...). Med drugimi je izzvala tudi mene, naj o tem povem svoje mnenje. OK.

V spodnjih vrsticah se križata pogleda tekača in organizatorja. Nikoli nista povsem enaka, ne moreta biti, dobro pa je, da sta si podobna; potem je tek blizu željam tekačev.

Kot tekaški organizator se seveda ne bom vtikal v politiko drugih organizatorjev, dovolj je že problemov z organizacijo tekov, pri katerih sem zraven. So mi pa nekateri vidiki organiziranja dokaj znani in povsem razumem, da okoliščine velikokrat vsiljujejo določene poteze, če naj se tek sploh izpelje. Tako kot povsod morajo tudi organizatorji tekov pri svojem delu poskrbeti, da prireditev »zavežejo«, da z njo ne zabredejo v rdeče številke. Še zlasti je to pomembno pri tekih s tradicijo, ki naj bi jih prirejali tudi v naslednjih letih. Če si dovolim (seveda pristransko) primerjavo s slovensko podjetniško prakso: tekaški »podjetniki« so bolj odgovorni in proizvajajo precej manj izgub kot gospodarski in finančni menedžerji. Tudi LM mora svoj proračun zavezati, in čeprav dobi denar tudi od mesta, se mora zelo potruditi, da na koncu pride do zelenih številk.

Očitno niti v Ljubljani ni drugače kot na drugih velikih maratonih, ki živijo in žanjejo slavo na visokih dosežkih tekačev, predvsem afriških, ob tem pa si prizadevajo za čim številnejšo udeležbo rekreativcev. Ta dva vidika se dopolnjujeta, učinek je nenehna rast mega tekaških prireditev, kjer pa je dobršen del proračunov namenjen plačevanju »top runners« za njihove nastope in dosežke. Če malo zaokrožimo, LM samo za tekaške profesionalce plača skoraj toliko, kot znaša celoten proračun Istrskega maratona (razmerje tekačev je približno 1:10), pa vendar ne zmore tolikšnih izdatkov, ki bi zagotovili tekmovalne izide svetovne vrednosti (dodaten problem je zahtevna konfiguracija proge). Takšna politika je legitimna, z njo skuša LM preživeti in napredovati. In kaže, da mu kar dobro uspeva.

Je pa mogoče maratone graditi tudi drugače, brez plačevanja tekačev in brez denarnih nagrad. Istrski maraton gre po tej poti. Ponuja tek, ki priteguje s čem drugim, ne z vrhunskimi  tekaškimi profesionalci.  Teh stroškov si ne nalaga, zato pa lahko ponudi ugodnejše startnine. Je tek, ki ga delajo tekači po svoji meri, za tiste, ki v teku in dogajanju okrog njega uživajo. Toliko o osnovni dilemi, kako delati teke, izhajajoči iz dejstva, da je vsak velik tek tudi velik posel. In odgovoren posel.

Smo na tržišču, tekaškem tržišču s svobodno pobudo. Konkurenca je prosta in vse bolj zaostrena, tržne zakonitosti veljajo podobno kot v gospodarstvu. Nikjer ni določeno, kako plačevati tekače, vsak organizator se glede tega odloča po svoji pameti. Ker moški dosegajo višje hitrosti in boljše čase, je pozornost javnosti osredotočena nanje, na trgu se bolje prodajajo, zato so bolje plačani. Tu ne moremo potegniti vzporednice s siceršnjim problemom slabšega plačevanja enako opravljenega ženskega dela v primerjavi z moškim.

A tako je bilo dolgo časa v nekaterih drugih športih, denimo tenisu, potem pa so se razmerja nagrajevanja moških in žensk spremenila slednjim v prid. Toda ne zato, ker je zmagala moralna pravičnost, temveč zato, ker se je spremenilo tržišče in so z ženskim tenisom začeli delati večji biznis.

Lahko se še tako zgražamo nad razmerji nagrad v teku, z moraliziranjem ne bomo ničesar spremenili. Se pa bodo ta razmerja spremenila, ko se bo spremenil trg. In to se že dogaja. Na prvem LM je bilo razmerje med moškimi in ženskami 82:18. Na devetem LM je bilo razmerje 70:30. Na devetnajstem LM je bilo razmerje 55:45. Kdaj bomo prišli do razmerja 50:50? Prihodnje leto, čez tri leta ...? In kaj se bo zgodilo čez deset let? Tekačice pišete novo zgodovino teka. Ne z besedami, temveč z nogami. Ve boste določile, kakšna bodo razmerja pri nagrajevanju moških in žensk.