VENČESLAV JAPELJ

Urban Praprotnik je po dvojni eksploziji na bostonskem maratonu, ki sta odnesli tri življenja in ranili skoraj 200 oseb, zapisal: »Včeraj se je na bostonskem maratonu zgodila nesreča,
ki od vseh nas zahteva dodaten premislek, ali gojiti sovraštvo ali pomilovanje.«

Tek po Bostonu ni več enak, kot je bil prej. Uporabljam zlizano frazo, a zato trditev ne drži nič manj.

Ni presenečenje, da je tudi tek postal eno od prizorišč, ki si ga za sejanje strahu izbirajo teroristi. S predhodnimi lokacijami terorističnih napadov so mu skupni prisotnost množic in žarometi svetovne javnosti. »Tehnične« podrobnosti torej, ne pa »vsebinske«, in najbrž akterji terorističnega napada niti niso razmišljali o tem, da bi utegnili biti tekači kaj bolj sovražni njihovim idejam in da bi si s tem zaslužili kazen. Gre za nebistvene podrobnosti, tekači so tako rekoč kolateralna škoda. Pogled z druge strani: zakaj pa naj bi bili izvzeti iz tega sveta, s čim bi si zaslužili nedotakljivost? Tako kot ves drugi človeški material pridejo prav za širjenje strahu in so primeren cilj za poravnavanje krivic, ki naj bi upravičevale terorizem.

Tačas (še) niso znana ozadja in izvršilci terorističnega napada, precej več se ve o terorizmu v sodobnem svetu, popolna novost za nas tekače pa je dejstvo, da smo tokrat mi izbrane žrtve. Prav ima Urban, nujen je razmislek.

Nesmiselno je ugotavljati, kako smo tekači človeška vrsta, ki je pravzaprav med najmanj krivimi za svetovne krivice, ker nas praviloma povezujejo pozitivne vrednote in optimističen odnos do okolja. Tudi če je to res, nas očitno ne odvezuje solidarnostnega sprejemanja skupne usode človeštva. Morda smo zaradi sposobnosti, da s tekom s sebe stresemo nakopičeno negativno energijo, pri tem le nekoliko manj ranljivi.

Bostonski dogodek dojemam kot streznitev, zame osebno predstavlja slovo od (očitno) iluzije, da me tek lahko odnese stran od težav. Da sem, ko tečem, zaščiten, priključen na vir pozitivne energije, imun pred vsem hudim, kot pod nekakšno izolacijsko kupolo, v katero vsakdanje skrbi in težave nimajo vstopa. Da lahko naredim (skoraj) vse, kar si zamislim. Da zmorem.

Tega zatočišča, oaze dobrega počutja, zdaj ni več, pa čeprav sem fizično daleč ob Bostona. A v mislih sem tam. In vem, da se Boston lahko zgodi tudi nam, da smo podobno ranljivi tudi na tej strani Luže. Da nas naša majhnost in nepomembnost ne bo vedno reševala.

Bostonski teroristi so nam ukradli občutek varnosti, zmanjšali so naše ugodje in brezskrbnost, morda v nas zasejal novi strah. A tako kot nas ne ustavi še tako slabo vreme, ko je čas za tek, nas ta strah ne more ohromiti. Čeprav bodo naše misli drugačne, kot so bile doslej, bomo še hodili na tekaške prireditve, se na tekaških progah kopali v energiji tisočev in desettisočev – in morda še bolj intenzivno doživljali tisto najlepše, kar nam tek lahko ponudi.

Ko se zaveš, kaj utegneš izgubiti, ti to postane še dragocenejše.