PODBRDO

19 11
 2016

Vodstvo Združenja za gorske teke Atletske zveze Slovenije je ob koncu letošnje gorskotekaške sezone izbralo Podbrdo, ki je bilo poleti (drugič) prizorišče svetovnega prvenstva v gorskem maratonu. Dogodek je kljub nemogoči cestni povezavi in slabemu vremenu pritegnil številne gorske tekače, njihove trenerje in funkcionarje v tem športu, skupaj z domačini so napolnili telovadnico OŠ Simona Kosa. Prisoten je bil tudi predsednik Atletske zveze Slovenije Roman Dobnikar.

Športni petkov večer je bil prijeten, ob železnem repertoarju letnih srečanj so se domačini tokrat uvodno pomudili ob začetkih slovenskega gorskega teka, saj je bil tek na Črno prst prvi gorski tek pri nas. Glede letnice je sicer bilo nekaj nejasnosti, sprva so govorili o letu 1971, trije tekmovalci, ki so se udeležili prvega teka, pa so datum popravili: prvi gorski tek v Sloveniji so pripravili leta 1970. Ivan in Peter Čufer ter Marko Dakskobler (zmagovalec s časom 1:01) so nanizali nekaj utrinkov iz svojih spominov, med drugim so povedali, da so bili Graparji zaradi »nespodobnega« tekanja po gorah kregani, saj so tedanji planinski funkcionarji trdili, da se morajo obiskovalci gora gibati počasi in uživati v naravi. Peter je danes edini tekač, ki mu je uspelo odteči vse teke na Črno prst, vsakokrat nosi startno številko z zaporednim številom teka.

Predsednik izvršnega odbora združenja Tomo Šarf je preletel tekmovalno sezono in jo ocenil kot dobro, za naslednje leto pa je napovedal, da bo KGT Papež organiziral evropsko prvenstvo v gorskem teku. Razdelili so priznanja najboljšim v slovenskem gorskotekaškem pokalu, odhajajočim iz članstva izvršnega odbora in organizatorjem tekem, predstavili nekatere osvajalce medalj na poletnem SP, ob koncu pa razglasili najboljša gorska tekača leta: Karmen Klančnik in Mirana Cveta.

Tej idilični podobi gorskotekaškega srečanja pa zaradi objektivnosti mora slediti manj idilični dodatek. V Podbrdu, ki so ga prisotni počastili in mu izkazali priznanje za odlično izpeljano SP, je manjkal marsikateri od tekačev in še kdo, brez katerega si takšnega srečanja skorajda ne bi mogli zamisliti. Najbolj očitna je bila odsotnost Lucija Krkoč in Mitje Kosovelja, osvajalcev bronastih medalj v posamični konkurenci podbrškega SP, Lucija pa je ob tem kot članica ženske ekipe osvojila še srebrno medaljo. Letos sta bila Lucija in Mitja dejansko najuspešnejša slovenska gorska tekača. Toda za najboljša so razglasili Karmen in Mirana. Njuni nastopi zaslužijo vse spoštovanje, vendar primerjave z medaljami svetovnega prvenstva ne zdržijo – razen če je najpomembnejše poslanstvo slovenskega gorskega teka osvajanje medalj na domačih tekih, svetovna in evropska prvenstva pa so drugorazredne tekme. Sum, da drži to zadnje, podkrepi podatek, da Karmen, ki niti v pokalu ni bila prva (med članicami je zmagala Ana Čufer), ni bila članica reprezentance na domačem SP. Na odru so poudarili, da so izbirali natanko po določilih pravilnika in da so točke dvakrat preverjali (zaostanek Ane je bil menda minimalen). Umili so si roke, kriv je torej pravilnik.

Mitja se je sprva nameraval zbora udeležiti, tako tudi Lucija, in to je tudi sporočil organizatorjem. In dodal, da bi želel ob tej priložnosti na odru povedati nekaj stavkov. Odgovorili so mu, da to ni predvideno. Najuspešnejšemu slovenskemu gorskemu tekaču vseh časov, dvakratnemu članskemu svetovnemu prvaku, v Podbrdu niso dovolili govoriti. Mitja se je zato poti v Podbrdo odpovedal, prav tako Lucija, tam ni bilo niti Edvina Kosovelja, trenerja, ki je »ustvaril« Mitjo, Lucijo, Matejo, tri najboljše gorske tekače v slovenski zgodovini. Ne vemo, kaj je želel Mitja povedati v mikrofon v Podbrdu, verjetno pa v mislih ni imel samo pohval ... Znano je, da del gorskih tekačev ni zadovoljen z načinom dela vodstva te panoge in da se zato odpovedujejo nastopom za reprezentanco. Izhajajoč iz osebnostnih kvalitet gorskih tekačev, brez katerih ne bi bili tako uspešni, lahko pričakujemo, da bo slejkoprej prišlo do soočenja pogledov v našem gorskem teku.

Presenetljivo nihče od prisotnih na gorskotekaškem večeru v Podbrdu dosežkov domačega SP s tremi medaljami ni niti poskusil označiti tako, kot si zaslužijo. Nihče ni povedal, da je bil to eden vrhuncev slovenskega športa v letu 2016, seveda tudi slovenske atletike, največji uspeh v zgodovini našega gorskega teka. In če se tega ne zavedajo niti tega ne cenijo v vodstvu gorskotekaškega združenja, je odveč pričakovati, da bodo svetovne medalje dobile ustrezno mesto znotraj slovenske atletike, nato pa tudi širše v družbi. Lucija in Mitja sta sicer prejela zlati plaketi Atletske zveze Slovenije za posebne tekmovalne dosežke, atleta leta pa sta postala Robert Renner (bron na EP) in Tina Šutej (najboljša slovenska atletinja na olimpijadi). Primorski tekaški dvojec je v tem ocenjevanju, seveda tudi tokrat strogo po pravilniku, obtičal na petem mestu.

Mitju v Podbrdu niso dovolili govoriti, zato pa je govorila njegova (in Lucijina) odsotnost.

Prvi trije gorski tekači v Sloveniji: Ivan Čufer, Peter Čufer, Marko Dakskobler (z leve).

Gorska tekača leta 2016: Karmen Klančnik, Miran Cvet. Desno predsednik AZS Roman Dobnikar.

Tako je bilo na SP: Mitja Kosovelj v objemu Jožeta Dakskoblerja.

Lucija Krkoč po prihodu v cilj v družbi Antonelle Confortola Wyatt.

Fotogalerija je na povezavi.

Video je na povezavi.

VJ