|
|
Lucija Krkoč: Medalje gorskih tekačev v Sloveniji nimajo prave cene | |
|
BATUJE 20 07 |
Lucija Krkoč, 28-letna tekaška šampionka iz Batuj na Ajdovskem, članica ŠD Nanos iz Podnanosa, je z dvema medaljama na nedavnem svetovnem prvenstvu v Podbrdu dosegla enega od vrhuncev kariere. Pa se zaradi medalj zanjo ni prav nič spremenilo, vse je tako, kot je bilo prej. So te medalje Sloveniji odveč, v pogovoru za Ljudstvo tekačev ugiba Lucija. Narediva inventuro tvojih velikih medalj. Začelo se je z mladinskimi svetovnimi prvenstvi v gorskem teku pred 13 leti. »Prva je bila ekipna zlata medalja na Aljaski leta 2003, takrat je bila Mateja Kosovelj posamično tretja, jaz pa četrta. Do leta 2007 se je nabralo šest medalj, med njimi je ena evropska, zlata iz leta 2007. Leta 2011 je sledil bron na članskem EP v Turčiji, na letošnjem SP v Podbrdu pa sem osvojila posamični bron in ekipno srebro. Leta 2011 sem zmagala še v svetovni seriji Grand Prix, sedaj je to svetovni pokal WMRA. To leto je bilo izredno uspešno, dosegla sem serijo odličnih rezultatov, a izteklo se je s poškodbo, poškodbe pa so se nato druga za drugo vrstile do lani, praktično pet let.« Katera medalja ti je najbolj pri srcu? »Najdragocenejši sta zadnji dve, letošnji, ker je bil to maraton, tekma za SP, za povrh še na domačih tleh.« Ali uspeh na SP pomeni tudi, da je serija poškodb končana? »Posledica poškodbe še vedno čutim. Lahko pa rečem, da zdaj drugače razmišljam, da se znam ustaviti, poslušati telo. Ne vidim samo plana treningov, če en dan počivam, je tudi v redu. Doslej tega nisem znala.« Spomini na Podbrdo so še živi, analiza nastopa je opravljena. Kakšne so ugotovitve? »Da sem nastop dobro izpeljala, glede na to, da nisem imela zimske baze, da je bil to dolg tek in da sem začela tekmovati šele z majem. Zadovoljna sem. Malo me je zmanjkalo samo v hrib po Hudajužni, nisem pričakovala takšne krize.« Kaj se je spremenilo po osvojitvi teh medalj, prve ženske posamične na SP za Slovenijo? Kako so te sprejeli doma? »V družini in domačini v Batujah so me res lepo sprejeli, skupaj smo se poveselili tega uspeha.« Pa Slovenija? Kako te je nagradila? »Predsednik Atletske zveze Slovenije mi je poslal pisno čestitko. Saj je tudi to v redu, vem, da gorski tek ni olimpijska disciplina, vseeno pa mi ni všeč, da nas ne jemljejo podobno resno kot atlete na stezi. Bronasti na EP Robert Renner je že nekaj dni po vrnitvi domov prejel 5000 evrov nagrade AZS, njegov trener pa 2500 evrov.« Torej je vseeno, ali gorski tekač zmaguje na SP ali na kakšnem lokalnem tekmovanju. »Ni razlike.« Kako pa so ti država, združenje za gorski tek in AZS pomagali pri osvajanju medalj v Podbrdu? »Združenje mi je dvakrat omogočilo vikend priprave v Sorici, da sem si lahko ogledala progo.« Nič drugega? »Ne.« Kakšen je tvoj socialni položaj? Študij na Fakulteti za šport gre h koncu. Dobivaš kakšno športno štipendijo ali kakšno drugo obliko podpore, ki bi ti ob študiju omogočala trening in priprave na tekmovanja v državni reprezentanci? »Kot sem že omenila, mi občasno omogočijo kakšne krajše priprave na velike tekme, sicer pa mi za preživetje prav pride kakšna osvojena (denarna) nagrada. Z združenjem za gorske teke sem podpisala pogodbo, po kateri naj bi mi letno pripadlo tisoč evrov. Toda ta znesek se zmanjšuje ob neudeležbi na nekaterih tekmah. Nisem – denimo – šla na EP niti na DP, zato bodo odbitki. Šla pa nisem zato, ker je bilo EP dva tedna po SP v gorskem maratonu, DP pa je padlo sredi priprav na SP. Na SP sem se osredotočila in mu podredila druge nastope, na EP pa ne hodim samo zaradi udeležbe, temveč zato, da tam nekaj naredim. Nastopiti na EP dva tedna po gorskem maratonu bi bilo neresno.« Kako te okoliščine vplivajo na tvojo motivacijo? »Doslej se nisem veliko sekirala, mislila sem si: saj bo nekako že šlo. Zdaj pa sem v letih, ko si moram začeti urejati življenje. Tretje mesto na SP mi motivacije ni dvignilo; nasprotno, padla je, saj vidim, da se, četudi nekaj dosežeš, nič ne spremeni. A moram poudariti, da mi ni žal za nobeno od preteklih let, za to, kar sem počela in dosegla. Vse bi še enkrat ponovila.« Kateri so tvoji naslednji veliki tekmovalni cilji v gorskih tekih in klasičnem maratonu? Česa si po lastni oceni še sposobna? Pri 28 letih bi moralo biti pred tabo še kar nekaj zelo uspešnih let. »Če bi obstajala motivacija, če bi bilo vse urejeno, bi se dalo še marsikaj doseči. Prepričana sem, da imam še veliko rezerve. Letošnji rezultat sem dosegla iz poškodbe, brez posebnega trenažnega procesa, s tem, da sem imela za sabo več zaporednih tekem ...« Nameravaš nadaljevati? Kakšne so tvoje tekmovalne ambicije? »Zdaj bom šla na Grintovec, potem pa bom videla. Dva tedna kasneje bom šla na trejl v Italijo. Nameravam še v Collino, na tekmo gorskih štafet (21. avgusta).« Med tvojimi željami je tudi nastop na berlinskem maratonu. »Trenutno ne mislim nanj.« Kako pa potekajo treningi pri Romanu Kajžarju? »Te treninge sem za nekaj časa prekinila. Če bom šla nazaj na cesto, pa se bomo verjetno spet zmenili.« Treniraš torej samo za gorske teke? »Ne treniram za nek cilj, ki bi ga imela v glavi. Tekme v maju in juniju, brez zimske baze, so me utrudile. Če bi pretiravala, bi tvegala poškodbo.« Kaj bi se po tvojem mnenju moralo spremeniti v odnosu države oziroma AZS do gorskega teka in njegovih izstopajočih tekmovalcev? Od trojice zlatih prinašalcev (še Mitja in Mateja Kosovelj, op. a.) ima samo Mitja razmeroma urejen socialni položaj, saj je zaposlen na notranjem ministrstvu. Gorskotekaške medalje, ki jih prinašate, v Sloveniji nimajo prave cene, so odveč? »Ne, nimajo je. Na strani AZS je neka časovnica z medaljami, in že po njihovi velikosti se vidi, kam spadamo. Naše so manjše od drugih ... Ni sistematičnega dela in ni videti perspektivnih mladih tekačev. Vse se opira na nas štiri (še Lea Einfalt, op. a.). Dokler bomo mi furali, bo še kakšna medalja, potem pa ne vem ... Saj smo videli, kako je bilo na letošnjem EP. Za nami ne vidim nobenega perspektivnega gorskega tekača – vsaj kolikor uspem spremljati mlajše. Tudi iz vodstva nam nekako sporočajo, da so zadovoljni s povprečnostjo in da ne potrebujejo vrhunskih rezultatov. Tako čutim jaz.« Ta konec tedna greš na Grintovec, kjer so razpisane denarne nagrade od 50 do 750 evrov. To bi utegnila biti dobrodošla injekcija za tvoj osebni proračun. Najprej je treba preživeti ... »Ampak vložiš pa dvakrat, trikrat več. Ko pridejo poškodbe, ko plačuješ poti na treninge in druge stroške. Nekaj tako sicer dobiš povrnjeno, a v primerjavi z vlaganji v trening in vzdrževanje vrhunske forme ne prideš skozi.« Razmišljaš o pogostejših nastopih na finančno dobro podprtih gorskih tekih v tujini, kjer medalje pospremijo z denarnimi nagradami? »Začenjam razmišljati, glede na situacijo bom verjetno res ravnala tako. Šla bom na trejl v Italijo, kamor so me povabili in kjer so napovedane denarne nagrade. Svojo formo bom izkoristila za takšne nastope, seveda. Ne bom pa šla na Krvavec na izbirno tekmo za sestavo reprezentance za SP in potem na SP, ker od tega ne bi imela ničesar.« Kakšna bo torej tvoja tekmovalna prihodnost? »Bom videla sproti. Dolgoročnih načrtov ne delam. Ob nizki motivaciji je za to malce kriva sedanja utrujenost. Trejle in gorske teke že še lahko tečem, a še čutim, da bi se poškodbe lahko obnovile, zato se vsega lotevam z rezervo. Skozi skušam priti brez poškodb. Veliko mi pomeni, da lahko treniram vsak dan, nekajkrat na teden tudi po dvakrat dnevno. Čas je bil za spremembo, spremembe so nujne, kajti življenje gre naprej.«
VENČESLAV JAPELJ |
|
|
|
