Krila za življenje

BATUJE

15 05
 2016

Na humanitarni tekaški prireditvi Wings for Life World Run (Svetovni tek Krila za življenje, 8. maja 2016) je v Sloveniji najdaljšo progo med tekačicami pretekla Batujka Lucija Krkoč, članica ŠD Nanos iz Podnanosa, ki je sicer po tekaški specialnosti predvsem gorska tekačica, a se odlično znajde tudi na ravnini. Ustavila se je šele po 50.840 metrih, kar je najdaljša razdalja, kar jih je doslej pretekla. Za Ljudstvo tekačev je opisala to svojo izkušnjo.

Wings for Life 2016 je bilo zame neprecenljivo doživetje. Rečem lahko, da sem z rezultatom presenetila tako samo sebe kot tudi ljudi, ki me dobro poznajo.

Ker me zadnja leta pri teku ovirajo razne poškodbe, nisem pričakovala veliko, zato je bil moj cilj preteči nekje med 30 in 40 kilometrov. Vem, da ima prireditev predvsem dobrodelen namen, saj smo s startnino prispevali za raziskave hrbtenjače, vendar moram priznati, da me je kar precej privlačila tudi prva nagrada.

Na start sem odšla kar malo živčna, saj zaradi poškodbe, ki mi je v zadnjem letu preprečevala normalno treniranje, nisem vedela, koliko lahko dam od sebe in koliko bolečine še lahko prenesem, da ne bom imela po tekmi večjih posledic. Že pred začetkom tekme sem vedela, da nimam dosti možnosti za zmago, saj je bila med tekmovalci Neža Mravlje, naša zelo dobra maratonka in ultramaratonka, ki ima več izkušenj in boljše rezultate na daljših razdaljah.

Prve kilometre sem tekla skupaj z Nežo ter dobro tekačico in prijateljico Katjo Juhart. Držala sem se bolj v ozadju, kajti tempo teka, ki ga je narekovala Neža, se mi je zdel kar hiter. Na 15. kilometru nisem več zdržala in sem morala na WC. Tam nama je z Nežo ušla Katja. Poskušala sem jo čimprej uloviti in spet umiriti svoj ritem teka. Ravno takrat pa se je začelo sončno vreme spreminjati v strele, grmenje in močan veter. Pred 20. kilometrom sem prehitela Katjo in z veselim pričakovanjem tekla proti Šmarci, kjer so zame navijali domači navijači. V nadaljnjih kilometrih me je ulovila Neža, ki je spet prišla v ospredje. Kmalu po tem, ko smo zapustili Kamnik, so začele padati prve kaplje dežja. Spremljale so nas vse do konca tekme. Neža je šla naprej in naredila za približno 150 metrov prednosti. Na 35. kilometru se mi je vse smejalo, saj sem dosegla cilj, ki sem si za zadala, in to brez večjih problemov s poškodbo. Sreča ob tej misli me je ponesla naprej. Razlika med mano in Nežo se je začela manjšati iz metra v meter, dokler je nisem dohitela. Nadaljevala sem z istim ritmom.

Priznam, da me je kar malo skrbelo, koliko časa bom še lahko zdržala s takim tempom, vendar sem se počutila zelo dobro. Iz izkušenj vem, da kriza lahko nastopi zelo hitro in brez opozorila. Na 42. kilometru so bili občutki sreče še močnejši, saj je ura kazala točno tri ure! Še vedno sem se počutila v redu, uživala sem dobesedno na vsakem koraku. Misli so mi uhajale na vse mogoče. Občudovala sem pokrajino, se spodbujala s tem, da tečemo za tiste, ki tega ne morejo, v zavesti mi je bilo, da moram izkoristiti vse, kar mi je dano. Spomnila sem se na vse, ki me spremljajo in mislijo name. Vse to mi je na usta risalo nasmešek in mi vlivalo dodatne moči. Veselila sem se vsakega dodatnega kilometra, saj nisem še nikoli v življenju pretekla več kot 42 kilometrov.

Na 45. kilometru pa sem začela nestrpno pričakovati zasledovalni avtomobil, kajti bilo mi je že vsega dovolj. Teren je postajal vse bolj valovit, tako da je bilo še teže vztrajati. Takoj po 50. kilometru sem za sabo zaslišala brnenje. Okrog mene so se začeli zbirati motorji, kar je pomenilo, da je cilj blizu. Končno me je ulovilo zasledovalno vozilo in bilo mi je »dovoljeno«, da se ustavim.

Srečna sem bila zaradi dosežene razdalje, predvsem pa zato, ker sem se počutila dobro in mi je poškodba prizanesla. Že pred tekmo sem dobila napotek od meni dragocene osebe: »Ne za vsako ceno, zdravje je eno samo!« To še kako drži. Tudi koncept tekme je bil tek za zdravje. Tekli smo za tiste, ki tega (še) ne morejo. Dobro poznam občutek, ko ne moreš, pa bi rad. Razlika je le v tem, da jaz vem, da bo bolečina slej ko prej minila in da bom spet lahko naredila tako željan tekaški korak. Želim si, da bi s pomočjo denarja, ki smo ga prispevali vsi udeleženci teka, kmalu lahko tudi drugi občutili, kaj pomeni doživljati svobodo teka in se veseliti božanja tekaškega vetra po obrazu.

Rada bi se zahvalila Ani Čufer, ki me je spremljala na tekmi. Zaradi nje sem imela veliko manj negativnih misli in mi bo ostala tekma v še lepšem spominu!

Hvala vsem, ki me spremljate, spodbujate, prenašate, verjamete vame in mi dajete možnost, da lahko izkoristim vse, kar nosim v sebi.

Na koncu pa bi rada čestitala vsem udeležencem teka Wings for Life za dosežene kilometre. Vsi bomo postali pravi zmagovalci tekme šele takrat, ko bo namen tekme dosežen. Držim pesti, da se bo to čimprej zgodilo!

 

krila-ljubljana-400
Intervju po teku.

 

krila-lucija-400
Črno na belem o dosežku.

 

krila-nagrada-500
Med moškimi je v Sloveniji najdalj tekel Vid Senica (KŠD Peče), 64.580 metrov.

 

krila-tek2-500
Ana Čufer je Lucijo spremljala na kolesu.

 

Lucija Krkoč, foto: osebni arhiv LK