33. Atenski maraton, avtentični

ATENE

08 11
 2015

Na 33. Atenskem (avtentičnem, kot dodajajo Grki) maratonu je tekla tudi stotnija Slovencev. Njihov cilj po pravilu ni bilo postavljanje rekordov, temveč uživanje v rojstnem kraju maratona, kjer si je atenski vojak Filipides pred 2500 leti izmislil novo tekaško disciplino. In jo plačal z življenjem. Sam sem se po povabilu kolega iz organizacijskega odbora Istrskega maratona Francija Ohnjeca na poti v Atene pridružil štiričlanski skupini maratoncev, v kateri so bile še tri gajstne Štajerke: Darinka Bošnak, Tanja Lesničar in Martina Podvršnik.

Na seznamu z izidi (zelo podrobnimi) je letos napisanih 11.860 imen maratoncev z vseh koncev sveta, med tistimi, ki so v uradnem biltenu maratona pozdravili tekače, pa je bil na prvem mestu generalni sekretar OZN Ban Ki Mun. Atenski maraton je namreč vključen v praznovanje ob 70-letnici OZN. Kriza je prizadela tudi to prireditev, denarja je organizatorjem zmanjkovalo, kljub zasoljeni startnini, tako da temnopoltih gazel v Atene ni bilo. Rekordu 2:10:37 Kenijca Kipchirchirja se letošnji zmagovalec Meroussis Christoforos s časom 2:21:22 ni niti približal (zmagovalka, Japonka Hayakari Minori, je tekla 2:52:06, skoraj pol ure počasneje od ženskega rekorda rojakinje Mizuki Noguči). Imam vtis, da bi konfiguracija proge atenskega očeta vseh maratonov ustrezala kateremu od slovenskih maratoncev, vajenih strmin, tipa Kosovelj, Žontar ..., pa tudi aktualnemu prvaku Banka Koper Istrskega maratona Radojkoviću. Letos je bila priložnost za zelo visoko uvrstitev.

Grki so se z organizacijo trudili, videti je, da je za njimi dolgoletna tradicija tega maratona in da jim je veliko do tega, da izvirni maraton ohrani svoj sloves. Najprijetnejši je bil odnos gledalcev do maratoncev. Prav vsi so bili tudi navijači, od najmlajših do tistih v uglednih letih. Bolj ko je bil tek naporen, več je bilo spodbujanja, klicanja imen tekačev, zapisanih na startnih številkah, potolkli smo toliko petk, kot jih nismo še nikjer (vsaj moja izkušnja je takšna, po dobrih 30 pretečenih maratonih). Bo kar držalo, da je maraton Grkom 2500 let po Filipidesovem podvigu, ko je pretekel pot od Maratona do Aten, sporočil, da so premagali Perzijce, in se zgrudil mrtev, že zdavnaj postal del njihove DNA.

Ko govorim o grški organizacijski spretnosti, moram omeniti, da smo nekateri tekači imeli težave s potrdili, iz Aten kar ni hotelo priti obvestilo o potrjeni prijavi in so bile potrebne dodatne intervencije, pa tudi napotek, kje dvignemo startne številke, je bil pomanjkljiv.

V nedeljo je iz Aten proti Maratonu že navsezgodaj vozila kolona avtobusov, mi smo na enega od njih sedli ob šestih in potem uživali v rojevanju novega dne. Ob prihodu na startno mesto so termometri kazali pet stopinj Celzija in polivinil iz rok mladih prostovoljk je bil zelo dobrodošel. Ko omenjam prostovoljce, med katerimi so bila zelo številna dekleta, moram pred njimi sneti klobuk, saj so bile nadvse prijazne in so srčno spodbujale tekače.

Za morje tekačev seveda ni bilo pravega zavetja na stadionu v Maratonu, sam pa sem se uspel zriniti v manjši pokrit prostor, najtoplejši kotiček za dve uri čakanja na start. Tam sem si uspel kupiti sendvič in zapolnil luknjo v želodcu, nastalo zaradi preskočenega zajtrka. V hotelu, kjer nas je prenočevalo kakšnih 20 tekačev, smo se namreč dogovorili, da v nedeljo zajtrkovalnico odprejo bolj zgodaj kot običajno. Pa smo ob 5.30 obstali pred zaklenjenimi vrati, prisiljeni v praznjenje (skromnih) osebnih zalog banan. V ponedeljek so nam povedali, da kuharica ni uspela priti na delovno mesto, ker so bile poti do nas že ponoči blokirane zaradi maratona. Mi (organizatorji Istrskega maratona) pa si razbijamo glave zaradi vsake minute, ko oviramo promet ...

Zagotovo so pred startom organizatorji pripravili kakšen protokol, a v svojih boksih, precej daleč od prve tekaške linije, o tem nismo kaj veliko vedeli. Ukvarjali smo se sami s sabo, preverjali še zadnje podrobnosti, se slačili in s sosedi od kdovekje izmenjevali komentarje. Dvignjene roke (predvsem Grkov) so nakazovale, da je bila na sporedu tudi tekaška prisega.

Starti posameznih boksov so bili tekoči, sam sem s četrtim boksom odšel na pot že sedem minut po prvem startu, ki je bil ob 9. uri. O sami trasi ni kaj veliko povedati. Potekala je vseskozi po asfaltu, posamezni odseki so bili prekriti s kar grobim asfaltom, vodila pa nas je modra črta, zarisana na vseh 42 kilometrih, ponekod celo dvojna. Tačas je že zbledela, potrebna osvežitve. Naše osvežitve so bile zelo pogoste, kar nam je bilo vsak pretečeni kilometer bolj všeč. Temperatura se je namreč hitro dvigovala in se na koncu povzpela do 23 stopinj.

Prva dva kilometra smo se z nadmorske višine starta (35 metrov) spustili skoraj na raven morske gladine (a morja ne takrat ne kdaj pozneje nismo videli). Med 10. in 16. kilometrom je bilo za slabih 50 metrov vzpona, sledila sta dva kilometra rahlega spusta, potem pa smo zagrizli v 200-metrski vzpon med 18. in 31. kilometrom. Ta del poti se je vlekel in je iz nog izpil toliko moči, da zadnjih 11 kilometrov spusta nismo niti občutili kot spust in je razmeroma visok delež tekačev zadnje kilometre prehodil. Vročina je botrovala slabim izidom že tako nadpovprečno zahtevnega maratona. Zadnji med uvrščenimi je za pot potreboval osem ur in 14 minut. Ko so me tekaški kolegi pred časom spraševali, kako je z zahtevnostjo Istrskega maratona, na katerem tekače čakajo štirje 60-metrski vzponi, sem jim – teoretično poučen z višinskim profilom atenske proge – odgovarjal, da je Istrski maraton tozadevno lažji. Zdaj lahko to potrdim še z lastno praktično izkušnjo: atenski maraton ima za kakšnih 80 metrov več vzponov, glavni, 13-kilometrski, pa je bistveno zahtevnejši od naših kucljev.

Spet premalo pripravljen (še vedno ne najdem dovolj časa za temeljito pripravo na maraton) sem v drugi polovici teka še dodatno spustil že tako nezahteven, udoben tempo. Malo pred najvišjo točko na progi, ko smo prihajali v Atene, sem skočil v bar ob cesti in si privoščil malo pivo. Moram reči, da se mi je tisti heineken močno prilegel, morda še bolj kot se mi staropramen v družbi Dušana Mravljeta v Strunjanu, ob progi Istrskega maratona ...

In malo pozneje sem si privoščil še kepico sladoleda (mango) v eni od slaščičarn. Ja, življenje ni samo garanje, je tudi uživanje!

Prihod v cilj je bil nekaj posebnega, nepozabnega. Nisem videl, da bi kateri od sotekačev, ki so pred nekaj kilometri že hodili, tistih zadnjih 300 metrov pred legendarnim stadionom Panathinaiko ne pretekli. Stadion sicer ni bil povsem zapolnjen (sprejme 50.000 gledalcev), a dovolj, da nas je spravljal v delirij. Tik ob progi me je s slovensko zastavo v roki sprejel Franci in mi ponudil svežo majico. Ne vem, ali si lahko predstavljam, kako hudo mu je bilo samo gledati tekače, ne pa tudi odteči ta legendarni maraton (ustavila ga je bolezen). Za tehnično in logistično pomoč smo mu kolegi izročili posebno, ročno narejeno medaljo.

Ponudba atenske okrepčevalnice na cilju se lahko skrije pred tisto na Ljubljanskem maratonu: banana, voda in kakšen izotonični napitek. Zato pa ni manjkalo zlatih termo pregrinjal – kljub visoki temperaturi je dodatno gretje prijalo. Če je vso pot vse potekalo tako, kot mora, pa sem se za cilju zaštrikal. Na hitro sem pogoltnil banano in jo dodobra zalil z izotonikom, tako da sem nato kar nekaj časa trpel želodčne težave. A nekaj ur pozneje se je grški mytos že prav lepo usedel v želodec in težave so bile pozabljene.

Kolegice so se izkazale s pogumnimi nastopi. Podpolkovnica Martina je svojo nalogo opravila prav po vojaško: hitro in požrtvovalno, na kakšnem lažjem maratonu bi na začetek svojega izida zagotovo napisala trojko. Tanja je z bolečinami v levem kolenu s progo opravila suvereno, čeprav je morala tudi hoditi, Darinka pa je svoj tretji maraton končala na fenomenalnem petem mestu v kategoriji. In se pri tem pritoževala, da kje pa je tisti hudi klanec, ki smo ji ga napovedovali.

Še nekaj besed o logistiki in ekonomiji. Startnina je bila kar visoka, 100 evrov. Za ta denar smo dobili tehnično Adidasovo majico, zanimivo oblikovano torbo, vrečko kave in nekaj papirja, med katerim je bila dragocena brezplačna vozovnica za atenski javni promet (zelo priročen in pregleden je metro). Prihranila nam je kakšnih 20 evrov, ko smo se potepali po mestu in vpijali njegovo zgodovino. Letalske vozovnice smo si rezervirali dovolj zgodaj, da so bile poceni, okrog 130 evrov v obe smeri, tombola pa je bila Tanjina izbira hotela Omiros (po naše Homer), v strogem središču mesta in samo poldrugi kilometer stran od cilja. Za pet nočitev z zajtrkom smo odšteli podoben denar kot za letala. Prehranjevanje za nas, ki smo bili skromni, ni bila kakšna pretirana investicija, z 10-15 evri na dan si že lahko zvozil.

Atene so ena sama zgodovina, imajo je za izvažanje. Osrednja točka je Akropola, o kateri ne gre izgubljati besed; nam se je kot destinacija, ki je ne smeš preskočiti, pokazal osrednji arheološki muzej. Meščani so še kar prijazni, ne sicer tako kot to velja za otočane, očitno jih je kriza prehudo udarila, na ulicah vidiš številne brezdomce in berače, okradli pa nas v tistih petih dneh niso.

 

atene-startne-500Sveže opremljeni s startnimi številkami za enega najbolj zaželenih maratonov, kar jih je. Z leve: Franci Ohnjec, Martina Podvršnik, Darinka Bošnak, Tanja Lesničar.

 

atene-im-500
V majici prostovoljca Banka Koper 2. Istrskega maratona na Akropoli.

 

atene-vencek-500
Za snemanje izjav (glej video) smo si spletli venček iz oljčnih vejic. V Atenah so ga nosili zmagovalci.

 

atene-medalja1-400
Medalja je razkošna in odraža vrednost prvega med maratoni.

Fotogalerija je na povezavi.

Video je na povezavi.

Spletni portal maratona je na povezavi.

VJ