NOVA GORICA

17 09
 2015

Danes se slovenska reprezentanca odpravlja na svetovno gorskotekaško prvenstvo v Walesu. Po dolgem času v njem ni nobenega od Kosoveljev, ki so v zadnjem desetletju predstavljali jamstvo za vrhunske dosežke tudi v svetovnem merilu.

V soboto, 19. septembra 2015, bo svetovna gorskotekaška zveza WMRA enaintridesetič delila medalje in pokale najboljšim tekačem na svetu. Med člani slovenske ekipe ne bo ne poškodovane Lucije Krkoč, lastnice letošnjega najboljšega slovenskega dosežka na mednarodni ravni (peta na EP na Portugalskem) ne katerega od treh Kosoveljev: Mateje, ki ima v lasti najboljšo slovensko uvrstitev na SP vseh časov (četrta na SP na Poljskem leta 2013), Mitje, dvakratnega svetovnega prvaka v gorskem maratonu, Edvina, njunega očeta in trenerja, na mednarodnih odpravah običajno tudi trenerja reprezentance. Tako okrnjena reprezentanca ima na papirju precej manj možnosti, da kateri od njenih članov pride do vrhunske uvrstitve med prvih deset, petnajst.

Na osnovi rezultatov izbirne tekme na Voglu v Wales potujejo: mladinke Pia Bedene, Katja Podobnik in Lucija Šušteršič; mladinci Aljaž Božič, Maj Popelar in Tine Hren; članice Tina Kozjek, Maja Peperko, Sara Jaklič in Petra Tratnik; člani Peter Lamovec, Miran Cvet, Gašper Bregar, Marko Tratnik, Aleš Žontar in Matic Plaznik.

Ko smo za odgovor na vprašanje, zakaj Kosoveljev tokrat ni v reprezentanci, zaprosili Edvina, je najprej diplomatsko odgovoril: »Ni nas bilo na izbirno tekmo.« Potem pa je le dodal: »Tako smo se odločili. Nekaj v delu gorskotekaškega združenja ne teče, kot bi moralo. Premalo se skrbi za potencial mladih, za katere bi se lahko naredilo več. Denarja je sicer malo, a z njim bi bilo mogoče narediti več, kot se. Imam občutek, da je pomembno samo to, da se izvede kakšno prvenstvo, ne pa, da se dvigne raven kakovosti mladih tekačev. Vsi pritiski in pričakovanja se zato osredotočijo na Mitjo, Matejo in Lucijo. Ob boljšem načrtovanju in strokovnem delu se naša odsotnost ne bi smela tako poznati. Ni strategije, vsaj jaz tako vidim, ni pa niti pravega odnosa do tekačev. Nihče se ne vpraša, kaj je s posameznimi tekači med letom, kako se pripravljajo, kaj potrebujejo.«

Edvin je kritičen tudi do vrednotenja največjih prvenstev. »Na SP ne bi smel ravno vsak, tako se tekmovanje razvrednoti. Nekdo bi moral stati za izborom, slediti mladim in z njimi delati, jim pomagati pridobivati izkušnje, da kakovostno rastejo. Iz potencialov bi se s sistematičnim delom dalo doseči več, kar smo mi v preteklih letih dokazali. Toda potrebno je res veliko dela. Lahko bi povedal, koliko ur, koliko kilometrov je bilo vloženih v naše delo, da smo prišli do svetovnih rezultatov. Ogromno. In to delo je treba plačati, zagotoviti razmere za treniranje, pokriti stroške, plačati trenerje. Moti nas, da ni spoštovanja do našega dela.«

V našem poročilu z izbirne tekne na Voglu smo napisali odgovor vodje slovenskega gorskega teka Toma Šarfa na vprašanje o odsotnosti Kosoveljev: »Ne vem, zakaj so se tako odločili in kakšni so njihovi cilji.« Kot je nam znano, se pogovor o tej temi po obvestilu Edvina Kosovelja Tomu Šarfu dva dneva pred tekmo na Voglu, da jih na izbirno tekmo ne bo, ni razvil. Medtem se Mitja pripravlja na Ljubljanski maraton, kjer namerava nastopiti na 42-kilometrski preizkušnji, Mateja pa išče rešitev za svoje kronične težave s stopalom. Gorski tek je tako pri Kosoveljih tačas potisnjen v ozadje. Tudi zato, ker jih je vodstvo Ljubljanskega maratona k sodelovanju povabilo na način, ki se jim zdi veliko bolj sprejemljiv od odnosa gorskotekaškega združenja ...

Mateja Kosovelj je najboljšo posamično uvrstitev Slovencev na svetovnem gorskotekaškem prvenstvu (tu niso šteta prvenstva v gorskem maratonu), četrto mesto, dosegla predlani. Z dobro pripravo in motivacijo bi letos lahko napadala prvo slovensko člansko medaljo.

VJ