SLADKI VRH

08 11
 2014

Izolski tekač, pripadnik Ljudstva tekačev, Mitja Volčanšek, je sodeloval na letošnjem šesturnem teku v Sladkem Vrhu. Objavljamo njegov zapis o tej preizkušnji.

Maratonci in ultramaratonci se že nekaj let v terminu dva tedna po Ljubljanskem maratonu dobijo na štajerskem koncu, v Sladkem vrhu, tik ob meji z Avstrijo. Kraj je širši publiki znan kot sedež Palome, med člani Tekaškega foruma pa po »najslajšem« teku pri nas, Sladkih6. To je edini šesturni cestni tek v Sloveniji, ki ga zdaj že pregovorno spremljajo gostoljubnost, dobra organizacija in kup domačih sladkih dobrot, od katerih se šibijo mize.

Čeprav ravninskih tekov po asfaltu ne maram, pa se mi je šesturni preizkus vzdržljivosti zdel pravšnji izziv in tekmovalna popestritev, poleg tega pa sem o teku slišal same pohvale. Iz prve roke lahko te govorice vsekakor potrdim, saj gre organizacijsko za vrhunsko prireditev, ki pa kljub temu ni izgubila pridiha domačnosti.

Glede same tekme sem se že pred začetkom namenil držati čim bolj enakomeren tempo in ne slediti nikomur. K sreči so se najhitrejši tekači že po startu pognali naprej, sam pa sem se v solidnem, a zame še razmeroma lagodnem tempu (okoli 4:30 za km) kmalu zasidral na petem mestu, ki sem ga nato tudi obdržal do konca. Dober kilometer (natančneje: 1035 metrov) dolgi krogi so, tudi zaradi sotekačev, ki so bili kljub turobnemu vremenu precej vedro razpoloženi, minevali precej hitro, brez večjih težav pa sem ob tem ohranjal zastavljeni ritem. Prvi dve uri sem tako odtekel po 13 krogov oz. skoraj 27 kilometrov, nato pa je začela hitrost rahlo upadati. Kljub temu sem se počutil dobro, a sem se hkrati zavedal, da se bo pravi tek začel šele po pretečeni maratonski razdalji.

Naj na tem mestu takoj razblinim romantične predstave, kako na teh razdaljah zapadeš v trans ali kakšno globljo stopnjo zavedanja. No, vsaj ne na tako relativno kratki tekmi (v primerjavi s celodnevnimi gorskotekaškimi ultrami) in ob predpostavki, da imaš tudi kakšne tekmovalne ambicije. Pravzaprav sem že po prvi uri skoraj na krog natančno izračunal, kakšen rezultat lahko dosežem in kaj moram zanj narediti. Torej povsem racionalen pristop, ki je vključeval preverjanje tempa in vmesnih časov, ter redne, a čim krajše postanke za hidracijo in prigrizke. No, seveda so endorfini naredili svoje, da sem med tekom po svoje tudi užival.

Petdeseti kilometer sem odtekel po približno treh urah in 52 minutah, in kot sem pričakoval, se je od tam dalje začel boj z bolečinami v mišicah, nenavajenih tako dolgega obdobja ravninskega teka. Tempo je v zadnji uri in pol vse bolj padal, vendar k sreči nisem imel nobene večje težave s prebavo, krči itd. Tudi pozitivna energija družine Koražija in drugih tekačev ter navijanje ob progi so mi pomagali zaključiti svoj premierni šesturni tek z 74,5 pretečenimi kilometri (72 krogov) v nekaj manj kot 5 urah in 57 minutah. Rezultat je zadostoval za peto mesto v absolutni konkurenci, ki je v ultratekaško razviti deželi, kot je naša, vsekakor prvovrsten. Zmagovalec Danijel Hajdinjak se je – denimo - s skoraj 84 kilometri zavihtel na absolutno šesto mesto v letošnjem mednarodnem rankingu šesturnih tekov, Boris Ivanovič s slabimi 80 kilometri pa na 23. mesto.

Tokratnih Sladkih6 se je udeležilo 62 tekačev in 20 tekačic. Med moškimi so prva tri mesta zasedli Danijel Hajdinjak (83,835 km), Boris Ivanovič (79,695) in Uroš Sojer (78,66). Med ženskami je zmagala Brigita Burja (70,38) pred Natašo Robnik (68,31) in Marjeto Gomilšak (67,275). V posebni kategoriji parov sta bila najbolj vztrajna Nataša in Bogdan Robnik, ki sta zbrala skupno 138,69 km.

Vsi izidi so na povezavi:

http://www.timingljubljana.si/rezultati.aspx?IDtekme=2639&tip=B

Tekači so se pred močo in mrazom reševali na vse mogoče načine.

Organizator teka Rajko Koražija (desno) je tekmovalcem občasno delal družbo na progi. Skrajno desno pod dežnikom tek spremlja Rajkova boljša polovica Marjetka.

Mitja Volčanšek se je na ravninski progi dobro znašel.

Foto: Sladkih6