Ljudstvo tekačev - X-tek skozi hudičevo prekajevalnico

X-tek skozi hudičevo prekajevalnico

SLIVJE

18 10
2014

V Brkinih je 18. oktobra 2014, na čudovito, sončno poznopoletno soboto, skupina organizatorjev, tekačev in jamarjev, pripravila X-tek skozi kraško jamo Dimnice in po okolici Slivja, prvo tovrstno športno-rekreativno prireditev v Sloveniji. Teklo je 72 tekačev, polovica jih je prišla iz Trsta in njegove okolice. S štiri kilometre dolgo progo sta najhitreje opravila Alessandro Maraspin iz Trsta in Isabela Petronio iz Sečovelj.

Naslednje vrste pišem kot eden od organizatorjev tekaške prireditve, ne pa kot zunanji opazovalec, kar je moja običajna vloga. Kogar organizacijske zadeve ne zanimajo, lahko naslednjih nekaj odstavkov mirno preskoči.

Medtem ko italijanski organizatorji že od leta 1997 pripravljajo svoj tek skozi Briškovsko jamo, Cronotraversata del Maestro (letos bo 30. novembra, več na povezavi: http://www.caicim.it/indexita.asp), so se poskusi, da tek skozi kraško podzemlje izpeljemo tudi v Sloveniji, vedno znova izjalovili ob ugotovitvi, da država česa takega ne dovoli zaradi domnevne škode, ki bi jo tekači povzročili v podzemlju. Jamarsko društvo Dimnice iz Kopra, skrbnik Dimnic, pa ni vrglo puške v koruzo, odgovorne v Agenciji RS za okolje je prepričalo, da je takšen tek mogoče izpeljati brez škodljivih posledic; še več, med udeleženci bi izvedli akcijo zbiranja prispevkov za čiščenje kraškega podzemlja (v Sloveniji je onesnaženih vsaj 1000 od skupno 11.000 jam), tek pa naj bi izzvenel kot opozorilo javnosti in bi osveščal.

Prizadevnost jamarjev, v prvi vrsti Francija Malečkarja, ki je v jami tako rekoč vsak dan, je obrodila sadove: pobudniki za izvedbo X-teka smo se pred tedni razveselili dovoljenja za prvi tek skozi slovensko kraško podzemlje. Po svoje je bil to zgodovinski dogodek. Za pritegovanje tekačev na tej in oni strani meje ni bilo treba narediti veliko: povzeti staro ljudsko verovanje, da v Dimnicah hudič kuha duše grešnikov, predstaviti tek kot zanimivost in dogodivščino – in na slovensko-italijansko tekaško tržišče je prišel nov tek »z zgodbo«.

V ožjem organizacijskem odboru sta bila ob Franciju in meni še Franko Šiškovič, pred leti organizator Češpovega teka v Slivju, in Giulia Della Zonca, Tržačanka, ki z družino živi na Golcu (mimogrede, v nedeljo je bila na teku z močno zasedbo v Dolini četrta). Priskočili so tekaški prijatelji iz Brkinov, s Krasa in iz Istre. Z zbiranjem prostovoljcev ni bilo nobenih težav (zgodilo se je celo, da je eden od tistih, ki so obljubili pomoč, na dan prireditve – ko so ga obveznosti odnesle drugam - v Slivje poslal svojega namestnika). Pokroviteljsko je priskočila na pomoč občina Hrpelje-Kozina, kljub predvolilnemu času, slivenska agrarna skupnost pa je tudi takoj podprla prireditev. Sodelovalo je še nekaj sponzorjev: sežanska Fama, turistična kmetija File, vaščanke Slivja (in Karolina Rodica iz Šmarij) so napekle peciva, pomagali so še tudi drugi vaščani, ki so tek vzeli za svojega. Organizatorji, spletni portal Ljudstvo tekačev, ŠD Kraški tekači in JD Dimnice Koper, smo se sicer srečevali z vsemi težavami, ki jih prinašajo premiere, a je bilo ob takšni pomoči in sodelovanju na terenu naše delo precej lažje.

X-tek (x zaradi eksperimentalne in nenavadne narave prireditve) je razbil mit o škodljivosti teka po podzemlju. Ugodeno je bilo vsem zahtevam iz dovoljenja državne agencije, narava pa ni pri tem prav nič trpela. Na ogledih jame pred in po tekmi so udeleženci teka in njihovi spremljevalci uživali v eni najlepših kraških jam pri nas in izvedeli marsikatero zanimivost o podzemnem svetu, a tudi za podatke, ki govorijo o onesnaženosti jam.

Prireditev je potekala na dveh lokacijah. Po ogledu proge v jami in briefingu s tekmovalci smo izpeljali kronometrsko tekmovanje na štirikilometrski progi, katere start in cilj sta bila pri vhodu v jamo. Tekači so se z lučkami in (večina) čeladami spustili v globino 85 metrov in v jami pretekli ali prehodili 1200 metrov. Po vrnitvi na površino so čelade odložili in nadaljevali po krožni progi mimo Slivja. Najhitrejši moški je bil v cilju tri sekunde po 15. minuti, najhitrejše dekle šest sekund po 19. minuti. Velika večina sodelujočih je opozorila organizatorjev na spolzko progo vzela resno in svojo tekmovalnost omejila z varnostnim količnikom. Padcev skorajda ni bilo, nihče od tekačev si ni prislužil zagrožene kazni 60 sekund za blatna oblačila, zdravstvena služba je bila skoraj brez dela.

Drugi del, kosilo (jota in testenine za vegetarijance), je sledil pri zadružnem domu. Ko so se iz jame vrnili udeleženci drugega vodenega ogleda, je sledila razglasitev najboljših v 12 kategorijah in absolutno najhitrejših. Priznanja je podeljeval podžupan in predsednik Agrarne skupnosti Slivje Anton Mahne. Spomnil je, da Dimnice letos praznujejo stoletnico turističnih ogledov, in navedel še nekaj podatkov o zgodovini jame, ene najlepših na Krasu. Z mikrofonom je prireditev povezoval novinar Danijel Cek.

Organizatorji smo za tekače pripravili pravcato darilo, saj za takšno ceno, kot je veljala v Slivju, težko najdeš še kakšen podoben tek. Startnine ni bilo, zbirali smo le prostovoljne prispevke za stroške teka (teh je bilo za približno 1300 evrov), ki se jih je od 72 tekmovalcev in njihovih spremljevalcev - ti so kupovali spominske majice - zbralo za 536 evrov. Za sedem evrov je tako vsak tekmovalec dobil tehnično spominsko majico, topli obrok iz zdravih brkinskih sestavin (tudi kruh je bil iz črne moke, brez vsakršnih dodatkov), brkinska jabolka, vodo, izotonični napitek in čaj, najboljši priznanja, pecivo, ob prihodu tudi kavo, dva vodena ogleda jame – in seveda tekmo. »Izgubo« so pokrili organizatorji iz lastnih žepov.

In kaj so za Ljudstvo tekačev povedali nekateri udeleženci? Zmagovalec Alessandro Maraspin je pred tekmo napovedal, da bo varčeval z močmi, kajti prihodnjo nedeljo bo nastopil na Ljubljanskem maratonu. A ko si je pripel startno številko, je na to pozabil, tekel je borbeno kot vsakič na tekmi: »Čudovita ideja, da greš v jamo in opraviš tek v tem fantastičnem naravnem okolju. Bolj kot drsenje me je motila slaba vidljivost, pogrešal sem več osvetljave. Morda bi pomagale bakle ob progi. Vzpon me je ubil, potem pa me je čakalo še 2600 metrov ... A bilo mi je všeč.«

Isabel Petronio se je veselila svoje prve absolutne zmage na katerem od tekov. Poleti je bila druga na tolminskem teku Soča Outdoor: »Ta tek je bil krajši od mojih običajnih, a kar zahteven. Všeč mi je bil, ponudil je vse, od stopnic do asfalta. V jami sem tekla prvič, bala sem se, da ne bom nič videla, vendar je bila razsvetljava kar v redu. Z izidom sem zadovoljna, pravzaprav sem presrečna. Presenečena sem nad organizacijo, že samo to, da smo dobili majice, je bilo veliko. Vse je bilo brezhibno, krasno je, da ste se lotili nečesa tako zanimivega, novega. Sem vedno za nove stvari, če bo tekma tudi prihodnje leto, zagotovo spet pridem. Bala sem se, da bo drselo, a s tem nisem imela težav. Ogled jame pred tekmo je bil zelo koristen, tako smo vedeli, kaj nas čaka in kako gre trasa. Na koncu mi je bilo kar žal, da pot v jami ni bila daljša – čeprav se sicer bojim teme. Toda adrenalin je opravil svoje.«

Približno polovica tekačev je prišla iz Italije, med njimi je bila najštevilnejša skupina članov in članic društva Le vie del Carso (Poti Krasa). Veselili so se medalj, čeprav tekmovalnost ni bila njihova prva značilnost. Pozitivno energijo te druščine je izrazila Nadia Milievich, ki se s slovenskimi tekači druži že dolga leta: »Najlepše pri takih tekih je po mojem prepričanju in po mnenju članov naše skupine dejstvo, da takšni teki ponujajo preprostost, domačnost, da te čustveno pritegnejo. Vidiš, da organizatorji ponudijo del sebe, da ni sledu o kakšnem zaslužkarstvu. In tisti čas, ki ga skupaj prebijemo po teku, je morda še najlepši trenutek tekme. Za prihodnje leto razmišljamo, da bi spet izpeljali kakšen tek v Sloveniji, vendar ne tekmovalnega; bolj zato, da se spet srečamo med seboj in z vami. To je tisto najlepše, kar se zgodi ob takšnih priložnostih.«

Sodelovala sta tudi Milka Zupan in Tone Korošec iz Poljčan na Štajerskem. Da sta prečkala skoraj vso Slovenijo, sta morala imeti dober motiv. Tone odgovarja: »Gotovo sva imela dober motiv. Rekreacija, tek in druge športne dejavnosti, je najina strast. Dimnice so čudovita jama in želela sva jo videti, jo doživeti. Pred tednom dni sva bila na izletu v teh krajih ob 40-letnici PD Viharnik. Uživala sva na Artvižah, zdaj pa sva izkoristila še eno priložnost za spoznavanje Brkinov. Z najinima rezultatoma sva čisto zadovoljna, ker vidiva, da je to mednarodna tekma. Bodite še naprej tako prijazni!« Milka pa je dodala: »Upam, da bo tek še tudi v prihodnjih letih, nad njim sem čisto navdušena.«

Organizatorji smo se odločili, da slovenski jamarski zvezi iz zbranih prispevkov namenimo 136 evrov za financiranje čiščenja kraških jam. Kako bo prihodnje leto, pa je za zdaj še veliko prezgodaj govoriti.

Izidi:

Moški, absolutno:

Alessandro Maraspin 15:03
Anej Likar 15:16
Borut Malavašič 15:43

Ženske, absolutno:

Isabel Petronio 19:06
Loreta Kmet 19:13
Zorka Bošnjak 19:31

Zmagovalci kategorij:

AM – do 29 let: Anej Likar

BM – do 39: Filippo Pagavino

CM – do 49: Alessandro Maraspin

DM – do 59: Massimo Baxa

EM – do 69: Marino Ruzzier

FM – 69 in starejši: Albert Lazar

GŽ – do 29: Isabel Petronio

HŽ – do 39: Loreta Kmet

IŽ – do 49: Lilijana Bizjak

JŽ – do 59: Lorenza Muran

KŽ – do 69: Gioia De Gioia

dimnice 2014 absolutno-1

dimnice 2014 absolutno-2

Izidi, absolutno.

dimnice 2014 kategorije-1

dimnice 2014 kategorije-2

Izidi, kategorije.

dim-tripupe-500

Brez njih bi bil X-tek manj zanimiv: Nadia Milievich, Mojca Pečnik Dessardo (v jami so ji pognali rožički), Isabel Petronio.

dim-berto-500

Albert Lazar (letnik 1937) je poskrbel za odtis žiga v svoji knjižici slovenske jamske transverzale. Tisto planinsko je prehodil in pretekel že dvakrat.

dim-luka-400