NOVA GORICA

25 08
 2014

Najboljša slovenska gorska tekačica Mateja Kosovelj (l. 1988) se je na svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu v ZDA, njenem prvem gorskem maratonu sploh, povzpela do vrtoglavega četrtega mesta, s tem pa prispevala največji delež za osvojitev brona, prve medalje za slovensko žensko ekipo na gorskotekaških SP. Po vrnitvi v domovino smo se z Matejo pogovarjali v njeni Novi Gorici.

SP v gorskem maratonu je zate najbrž pomenilo veliko novosti, kajne? Najprej proga ...

»Dobro je bilo, da smo si lahko ogledali progo, in sicer v dveh delih. Prvič malo več kot polovico, naslednjič pa se ostalo. To mi je veliko pomenilo, število neznank se je tako zmanjšalo.«

Koliko dni pred tekmo ste prišli v ZDA?

»Devet dni. Bili smo ves čas na 2000 metrih in smo se kar dobro prilagodili na višino. Proga je bila dolga 21 kilometrov, začela se je na višini 1900, cilj pa je bil na vrhu Pikes Peak na višini 4300 metrov. Za start smo bili aklimatizirani, potem pa naj bi že nekako šlo. Za popolno aklimatizacijo pa bi morali biti tam dalj časa, in to na večjih višinah.«

Kako je potekala tekma?

»Startala sem rezervirano, potem pa sem počasi stopnjevala tempo. Ulovila sem tretjo Američanko in skupaj sva tekli do polovice proge, potem pa sem jo spustila naprej. Bala sem se, da je vse skupaj prehitro, malo mi je že bilo težko, pred mano pa je bila še dobra polovica teka. Ostala sem sama in tako tekla do konca. Vmes sem se še malo izgubljala, verjetno je bila to posledica utrujenosti. Proga ni bila povsod označeni s trakovi, potekala je v serpentinah, in nekje sem zašla v melišče. Izgubila sem kakšne pol minute.«

Bi ta polovica minute kaj pomenila v boju za tretje mesto?

»Ne, za medaljo sem zaostala za nekaj več kot dve minuti. Mi je pa to pobralo nekaj moči. Ko se mi je začelo vse skupaj zdeti že malo čudno, sem opazila, da je tekač za mano šel po drugi poti, zato sem se vrnila. Očitno mi je padla koncentracija, ob tem pa proga ni bila dosledno označena, kar sem opazila že na ogledu. Očitno je bila posledica višine tudi nesposobnost, da telo pripraviš do tega, da se bo bolj naprezalo. Pri manjši količini kisika se teže prisiliš v napor, čeprav moč še ni izčrpana. Tako na cilju niti nisem bila pretirano utrujena. Kakšen korak je bil bolj labilen, sicer pa nisem občutila kakšnih večjih posledic velike višine. Rekla bi, da lahko več daš od sebe, če dalj časa bivaš na višini.«

To ni bilo samo tvoje prvo SP v gorskem maratonu, temveč prvi gorski maraton sploh. Je četrto mesto na svetu presenetilo tudi tebe samo?

»Seveda sem bila presenečena. Ampak letos sem res dobro pripravljena, v hrib mi gre dobro. Želela sem si, da odtečem v takšnem ritmu, ki bom izkoristila svojo pripravljenost – in nekako je šlo. Se je pa poznalo, da nimam izkušenj s tako dolgo tekmo. Zdaj bi verjetno kaj naredila drugače. Morda Američanke ne bi pustila naprej. Ni me namreč pobralo, česar sem se bala.«

Si bila preveč previdna?

»Res sem bila. Pripravljena sem bila dobro in morda bi lahko to bolje izkoristila.«

Je torej gorski maraton tvoja nova disciplina, v kateri si lahko zelo uspešna? Morda celo uspešnejša kot v klasičnem gorskem teku?

»Mislim, da bom morala še veliko narediti na dolžini, take dolžine samo v hrib namreč še nisem delala. Te vzdržljivosti mi manjka. Vsekakor moram biti dobro pripravljena za gorski tek in potem narediti še nekaj več na dolžini. In pridobivati izkušnje s takšnimi tekmami. Potem pa bom res lahko konkurenčna, kajti hrib mi gotovo leži. Bomo videli. Če mi bo zdravje dopuščalo, se bom tu gotovo še preizkušala. Bistvo je gorski tek, samo malo daljše je vse skupaj. Gotovo je gorski maraton zame izziv; všeč mi je, tudi zato, ker vse skupaj globlje doživljaš.«

Na članskih svetovnih prvenstvih imaš zdaj že dve posamični četrti mesti. Očitno si odločena napasti medaljo, do katere ti manjka le še korak.

»To vsekakor, vedno si želiš napredovati. Vem, da sem tega sposobna, a za medaljo se mora vse poklopiti. Tudi ostale so dobre, in če so boljše, so pač boljše. Tu ni kaj. Uvrstitve v deseterico pomenijo, da si v vrhu, a konkurenca je vse hujša. Medalje si gotovo želim. V letošnji sezoni mi je doslej šlo in upam, da bo še malo zdržalo (tekma za SP v Italiji bo 14. septembra; op.a.). Upam, da mi forma pred SP ne bo padla, za mano je namreč daljše obdobje, ko sem jo ohranjala.«

Kaj pričakuješ od SP v gorskem teku v Italiji?

»Čaka me še kakšnih 14 dni treninga. Videli bomo, ali bo sledil padec forme, ali jo bom uspela zadržati, ali pa še celo stopnjevati. S tem bi mi rasla samozavest. Vsekakor bom zadnji teden pred SP vedela, s čim lahko računam. Morala bi priti med prvih deset, za vrh, prve tri, pa bo treba narediti še kakšen trening, se mi zdi. Na tekmo si želim priti s svežino, dobrega počutja, da lahko odtečem tako, kot znam.«

Dekleta ste v Skalnem gorovju osvojile prvo ekipno člansko žensko medaljo na svetovnih prvenstvih. Ob tebi sta tekli še Maja Peperko (bila je 19.) in Urša Trobec (24.). To je bilo verjetno večje presenečenje kot tvoje četrto mesto v prvem nastopu.

»Medalja me je zelo presenetila. Res pa je, da je bilo na SP šest ekip, medtem ko jih je na SP v klasičnem gorskem teku več, ker se jih za krajšo razdaljo lahko več pripravi na to tekmovanje. Tudi v primerjavi z moško konkurenco je opazen osip, šibkejša konkurenca. Res je tudi, da so bile razmere v ZDA drugačne. Morda je to šlo nam v prid, saj smo se kar dobro prilagodili. Prišli smo toliko prej, tudi Urša se je aklimatizirala in je odtekla veliko bolje kot pred štirimi leti. Maja je bila tudi dalj časa na višini in je – tako kot vsi iz te skupine – dobro tekla. Imeli so svežino in se dobro odrezali.«

Ta medalja pa še ne pomeni, da bo Slovenija odslej tak tako osvajala ekipna odličja na SP.

»Seveda ne, za to je treba kar delati. Vse smo tokrat dobro odtekle in se trudile do konca. Medalja je zaslužena.«

Tvoja sezona je rešena, nisi več obremenjena z rezultati.

»Že srebrna medalja na EP, ki mi največ pomeni, me je močno razbremenila. Obremenjujem pa se sama, zdi se mi, da če sem dobro pripravljena, bi bilo škoda, da ne bi tudi v Italiji poskusila kaj pokazati. Upam, da se mi bo tudi tokrat poklopilo.«

Načrtuješ za jesen še kakšen nastop?

»Glavni cilj do konca sezone je SP, kako bo s svetovnim pokalom, kjer sem lani zmagala, pa ne vem. Naslednji vikend gremo na pokalno tekmo v Leogang v Avstrijo. Za zdaj imam zmago na Grintovcu, točke s prve tekme v avstrijskem Bludenzu, kjer sem bila deseta, pa bi najraje brisala. Štejejo namreč štirje najboljši rezultati, do konca pa sta ob tekmi za SP še Leogang in Šmarna gora, kjer bo finale.«

Trenutno si tretja in še povsem v igri za drugi naslov po vrsti.

»Tako je, imam še možnosti za končno zmago. A zdaj je pomembno SP, pa tudi v Leogangu si želim teči kolikor toliko v redu, ker mi bo to povedalo, kako sem pripravljena pred SP. Po SP pa bomo videli, ali se bom preusmerila v ravnino – bom videla.«

Fotografija v napovedniku:

Predstavnik združenja za gorske teke pri AZS in član vodstva WMRA Tomo Šarf je bronaste medalje razdelil Urši Trobec, Mateji Kosovelj in Maji Peperko. Foto: Marjan Zupančič.

 Najboljše ženske ekipe v Manitou Springsu. Levo zmagovalke Američanke, v sredini Italijanke, desno Slovenke. Foto: Marjan Zupančič.

Zmaga na Grintovcu je nakazala Matejino dobro formo pred SP.

Zapestnica z 11. SP v gorskem maratonu na Matejinem zapestju, prijeten spomin še nekaj dni po dogodku.

VJ