FAENZA, FIRENCE

24 05
 2014

»Bilo je že nekaj govora tudi o letu 2014 ...«

Tako se je končalo moje lansko poročilo o legendarnem 100-kilometrskem teku  Il Passatore.  Nikogar od nas ni bilo treba preveč prepričevati. Tadej Zajc, Igor Stegel in moja malenkost smo se prijavili že v začetku leta. Po enoletnem premoru se nam je pridružil še Vlado Janko iz Mozirja. Ker se navade, ki se izkaže za dobro, ne spreminja, smo se v Italijo zopet odpravili dan pred tekmo in se nastanili v Faenzi. Predstavitev najboljših tekmovalcev so pripravili na osrednjem mestnem trgu; naslednji dan je bil tam cilj teka. Organizirana je bila pasta party. Za vse, tako da smo na svoj obrok čakali  skoraj eno uro, saj so se v vrsto postavili tudi meščani, da bi dobili svoj obrok. Seveda smo pašto plačali.

Sledila sta standardna namestitev v telovadnici in jutranji odhod z avtobusom v Firence. Lanska zmagovalka Marija Vrajić-Trošić je bila v družbi Neže Mravlje. Patriotsko smo napovedali zmago naše tekačice. Obetalo se je toplo vreme, glede na lanskoletni dež kar spodbudno.

V Firence smo prispeli zelo hitro; ne spomnim se, da bi se bil kdaj z avtobusom peljal z tako hitrostjo. Do starta  smo imeli še več kot štiri ure. Igor si je ogledoval mesto (lani mu je to preprečil dež),  ostali smo bili njegovi vodiči.

Start. Bilo je toplo, vendar ne tako kot leta 2011, ko sem bil prvič na tem teku. Po nekaj kilometrih sem ugotovil, da sem začel počasneje kot prejšnja leta. Seveda, pripravljenost ni več takšna, kot je bila, nabralo se je nekaj kilogramov, težave z starimi poškodbami, bolezen ... ostala pa je velika želja po tej tekmi.

Prvi vzpon na Fiesole (265 m; startali smo na 65 m) mi ni delal težav, Igor je lovil svoj lanski čas, Tadej mi je bil blizu. Dohitel me je pred prvo časovno kontrolo z limitnim časom in možnostjo odstopa v Borgo san Lorenzo (195 m).  Od tam naprej sva nekaj časa tekla skupaj, a je bil zame prehiter in vključil sem se v družbo italijanskih tekačev. Čez nekaj časa sva bila spet skupaj. Sopihal je, nekaj ni bilo v redu. Želodčne težave. Skupajsva jo mahnila proti vrhu Coll di Casaglia (913 m), kjer je druga odstopna točka in najvišja točka na progi. Seveda sva do vrha hodila, a zelo hitro. Na vrhu se nisva zaustavljala. Tadej je odbrzel naprej, sam pa sem tekel v svojem tempu. Tek navzdol zna biti zaradi utrujenih mišic nevaren. Spomnil sem se lanske preizkušnje in začel razmišljati, kako tekmo pripeljati do konca.  Začel sem kombinirati tek in hojo, tudi več počitka sem si privoščil.

V Marradiju, pri zadnji odstopni postaji, na 65. Kilometru, sem zasedel prosti stol pri okrepčevalnici in si zaželel malo počitka.  Kolena so kazala prve znake utrujenosti. Ni lahko nositi nekaj več kot 90 kilogramov na tako dolgi poti! Takrat se je od nekod prikazal Tadej. Razmišljal je o odstopu. Težave z želodcem niso ponehale, čakalo pa ga je še 35 kilometrov teka. Ni vedel, kako naprej. Težka odločitev, tudi sam sem razmišljal, kaj ga še čaka do cilja. Verjetno bo vse težje, kilometri se  bodo daljšali. Tadej je ostal pri okrepčevalnici in razmišljal, jaz pa sem šel naprej. Želja po cilju je bila neizmerna.

Napredoval sem po receptu tek-hoja-počitek na vsaki okrepčevalnici. Tudi stol je dobrodošel. Kmalu me je dohitel Vlado in mi povedal, da je Tadej odnehal in da je že na poti v Faenzo. Ni mi bilo vseeno zanj, on nas je pravzaprav zasvojil z Passatorejem.  Brez večjih težav sem se prebil do Brisighelle, 12 kilometrov pred ciljem. Ugotovil sem, da mi gre laže, kot sem predvideval. Faenza je bila vse bližje.

Zaslišal sem peti petelina. Spomnim se, da sem ga slišal tudi lani približno na istem mestu. Tudi čas v težko pričakovanem cilju je bil zelo podoben lanskemu. Minuto sem bil hitrejši, vendar bistveno manj utrujen in z manj bolečinam kot lani. Medalja okrog vratu in vse je pozabljeno. Uspelo mi je.

Marija Vrajić-Trošić  je zmagala drugič zapored, takoj za njo je bila presenetljivo še ena Hrvatica, Veronika Jurišić (v Sloveniji je nastopala na GM4O), tretja pa Neža Mravlje. Mariji je uspel odličen tek, ostala je pod osmimi urami.

Giorgio Calcaterra je zmagal devetič zapored. Ta rimski taksist je nepremagljiv. Kdo ve, do kdaj bo vztrajal, verjetno bo poskusil zbrati deset zaporednih zmag.

Igor je izboljšal svoj lanski čas, prav tako Vlado, ki je  na cilj prispel v 14 urah. Tek so končali tudi večkratni udeleženci Klavdij Maraž, Dušan Jović in Mija Loc (morda še kdo, vendar se nisem utegnil poglabljati v rezultate).

Na poti domov smo seveda razmišljali že o naslednji preizkušnji v letu 2015, ki bo teden kasneje. Tako bo po Maratonu Radenci dva tedna počitka.  Ideja, premagati celotno preizkušnjo z hojo in tekom ter zadrževanjem na okrepčevalnicah na robu limita 20 ur je v načrtu za eno od prihodnjih let. Morda v prijetni družbi ...

Roman Koprivc je tekel v majici Istrskega maratona.

Igor Stegel, Tadej Zajc in Vlado Janko pred startom.

Najhitrejše ženske, z leve: Veronika Jurišić, Marija Vrajić-Trošić, Neža Mravlje.

Roman Koprivc