Ljudstvo tekačev - Tekače na Blegošu dočakal sneg

Tekače na Blegošu dočakal sneg

HOTAVLJE

17 05
2014

Peti gorski tek KBK, kot ga na kratko imenujejo tekači, je zbral še nekaj več ljubiteljev gorskega teka kot lani. Našteli smo jih 160, na cilj pa jih je prišlo 151 (nekateri od prijavljenih niso niti startali). Zmagovalec pa je bil isti kot tudi na prejšnjih štirih izvedbah, Simon Alič, ki mu je družbo na razglasitvi najboljših delala Valerija Mrak, tako rekoč domačinka (doma iz Gorenje vasi).

Proga je bila tokrat spremenjena, za kar je kriv žled; podaljšali so jo za slab kilometer in ji dodali 50 višincev, tako da je merila dobrih 14 kilometrov, tekači pa so ob tem premagovali kilometer višine. Medtem ko je bila temperatura na startu v Kopačnici kar prijetna, je vrh Blegoša (1562 m) vladal mraz, kakšna stopinja je bila nad ničlo, nekateri tekači pa so se imeli priložnost srečati tudi s snežinkami – in zaplato snega tik pod vrhom.

Zmagovalec je tokrat imel dodatno delo, dva od tekmecev je moral prehitevati kar dvakrat. Zgodilo se je namreč, da sta dva tekača iz skupine mlajših udeležencev zgrešila progo, ko sta se spuščala proti cilju, namesto po daljši poti sta jo ubrala kar povprek in se znašla pred od začetka teka vodilnim Simonom. Gorenjec se ni sekiral, prehitel ju je še drugič, kar pa ni uspelo Roku Bratini, ki ga je na cilju kar nekaj časa skrbelo, kako bo z uvrstitvijo. Organizatorji so bili prizanesljivi do dvojice, priznali so jima tek in tudi medalji v kategoriji, precej tekačev pa se s takšno odločitvijo ni strinjalo, pričakovali so namreč diskvalifikacijo.

Simon je za Ljudstvo tekačev povedal: »Ta dva tekača sta šla po stari progi in pridobila kar veliko, kakšnih šest minut. Sama sta priznala, da sta zgrešila. Vreme je sicer zdržalo, razmere na progi so bile kar v redu.«

Valerija Mrak je povedala, da je do zmage prišla na nov način, drugače kot do prejšnjih: »Sploh se nisem obremenjevala s taktiko in potekom tekme. Ubrala sem svoj ritem, tako da sem lahko dihala brez težav in so mi noge tekle. Zelo sem uživala, bila sem sproščena, kot že dolgo ne. Niti enkrat se mi niso noge zakislile ali me zabolele, vseeno pa sem zmagala.«

Sproščeno se je teka lotila tudi mladinka Ana Čufer. Letos trenira resneje kot prejšnja leta, čeprav sama, po lastnem občutku, brez trenerja. »Če bi vse skupaj jemala preveč resno in delala s trenerjem, se bojim, da bi bilo zame pretirano naporno,« je povedala. Tačas rešuje kvadraturo kroga: kako priti do kluba z licenco, kar bi ji omogočilo tekme na najvišji ravni, a se hkrati ne obvezovati preveč, z drugimi besedami: teči resno, a vendarle pri tem uživati in se ne obremenjevati pretirano. Njena pripravljenost gre navzgor, na Javorniku je zmagala, na Blegoš pa je šla sprva zelo zadržano, v prijetnem klepetu, in šele kasneje se je »zbudila«. »Danes sem prišla na tekmo malo neprespana, rekla sem si, da bom začela bolj počasi in videla, kako mi bo šlo. In ker je šlo v redu ... Če bi se sekirala, bi bil uspeh slabši. Dobro mi je šlo, ker sem bila spočita, v zadnjih dneh nisem imela pretirano težkih treningov.« Ana pravi, da nima kakšnih velikih načrtov. »Najbolj si želim, da se ne bi preforsirala, da bi še naprej tekla s pametjo. Moji načrti so pravzaprav, da v teku uživam še naprej in se ne obremenjujem z izidi.«

Med tistimi, ki so iz Hotavelj odšli z medaljo (srebrno v kategoriji), je bila tudi Marta Šviligoj. Odlična uvrstitev ji je uspela tudi na Teku trojk, njena trojka je v Ljubljani celo zmagala, kar je vse tri tekačice nadvse presenetilo. »Tako lepo je bilo, ko smo šli čez Golovec. Imela sem ogromno energije, prvič se mi je zgodilo, da sem na okrepčevalnici malicala in čakala kolegici, kajti v strmini se nisem uspela zadrževati. Niti vedele nismo, da smo zmagale, šele čez tri dni mi je to povedala prijateljica. Bile smo presrečne. Super smo se počutile, sama pa sem itak gorski tekač. Moj naslednji cilj je preteči Gorski maraton štirih občin. Do te proge gojim veliko spoštovanje, zdi se mi, da mi primanjkuje nekaj psihične motivacije. A upam, da mi bo uspelo. Današnji trening je bil zelo dobrodošel,« je povedala Marta, članica ŠD Hotedršica.

Najboljši trije v posameznih kategorijah so dobili na izbiro tri nagrade: hlebec kruha, potico in ocvirkovco. Najprej je seveda izbiral zmagovalec. Janezu Udoviču, zmagovalcu med starejšimi veterani, se je posvetilo: »To je edina tekma, na kateri tečemo za kruh!«

Organizatorji iz ŠD Marmor iz Hotavelj, pod vodstvom Boštjana Jezerška, so svoje delo opravili dobro. Tekače so sprejeli z domačnostjo in gostoljubnostjo, jim najprej ponudili kavo (in ta je bila zaradi zgodnje ure starta, ob 9.00, zelo dobrodošla), na koncu pa mednje razdelili 110 praktičnih nagrad. Prireditve so se lotili podjetno, s promocijo v tujini, povezali so tek in domače turistične zmogljivosti. Epizoda krajšanja proge pa je opozorilo, da morajo nekaj več pozornosti nameniti usmerjanju in varovanju ob progi. Zgodilo se je sicer na delu proge, kjer drugi tekači niso imeli težav z orientacijo, bilo pa je nekaj razpotij brez oznak, kjer bi se zgodba lahko ponovila. Tek sodi v Pušeljc štirih primorsko-gorenjskih gorskih tekov, enako kot lani (več na povezavi: http://www.gm4o.si/). Naslednji je na vrsti Ratitovec, 7. junija 2014.

Odročnost Hotavelj je bila za številne tekače kar velika težava, tudi za Giorgia Turela. »Teže je bilo priti do sem z avtom kot odteči tekmo. Prišel sem z desetminutno zamudo, ves stresiran zaradi vožnje. Tekma pa je bila zelo lepa, na Blegošu smo doživeli celo sneg, organizacija pa popolna. Tukaj sem prvič, vzel pa sem stalno številko za PGT; morda bom naslednjič pri prijavljanju prihranil pet minut – glede na to, da rad zamujam,« je svoje težave z iskanjem Hotavelj humoristično pojasnil italijanski gorski tekač.