STAHOVICA

09 05
 2014

850 metrov visoki Sveti Primož s svojo cerkvico in okrepčevalnico je priljubljen cilj pohodnikov iz Kamnika in okolice, je pa tudi prizorišče za slovenske razmere edinstvene ultra gorskotekaške preizkušnje, 24 ur Sv. Primoža.

Dober glas seže v deveto vas, pravi ljudska modrost, in tako se je na že osmi prireditvi, za katero je njen oče Peter Uršič poskrbel, da je vse delovalo kot dobro naoljen stroj, med petkom in soboto (9.-10. maj) zbralo nekaj več kot 130 pohodnikov in tekmovalcev.

Cilj je v 24 urah (od petka popoldne do sobote popoldne) opraviti čim več vzponov (in seveda tudi spustov) od parkirišča pri Calcitu na začetku doline Kamniške Bistrice do Sv. Primoža. Strategija, od tempa do razporeditev časa za počitek, okrepčilo, za marsikoga tudi spanec, je prepuščena vsakemu posamezniku, njegovi pripravljenosti in tekmovalnim ambicijam. Čeprav gre v prvi vrsti za tekmovanje s samim seboj. Tako so se v hrib podali stari in mladi, lahko bi rekli vseh oblik in velikosti. Najstarejši pohodnikov je štel krepko več kot 80 pomladi, zmagovalec pa je bil resnično vsak, ki se je sploh soočil s tem izzivom in vztrajal.

O pozitivni energiji, ki je prevevala vse prisotne in s katero smo pregnali noč, z njo pa tudi utrujenost, žulje in kar je še bilo tegob na poti, pa se niti ni treba posebej razpisati.

Na vrhu vsakega vzpona smo tekmovalci ves čas prireditve dobivali dovolj tekočine in hrane ter predvsem spodbudnih besed, drži pa, da je za takšen projekt, sploh če nameravaš vztrajati celih 24 ur, potrebna odlična logistika in oskrba tudi v dolini oz. ves čas tega pohodniškega/tekaškega izziva.

Ker sem sam na progi vztrajal skoraj 21 ur, preden so me ustavile želodčne težave, si bom v nadaljevanju dovolil nekoliko bolj subjektivno poročilo.

Po manjšem debaklu – odstopu na 100 milj Istre zaradi poškodbe po več kot 120 pretečenih kilometrih v aprilu - sem na Tekaškem forumu naletel na razpis prireditve, ki me je kmalu začela klicati. In res sem se slabo uro pred startom pojavil v Stahovici, ne da bi vedel karkoli o progi in razmerah na njej, kljub temu pa z zavestjo, da sem dobro pripravljen.

Kot vsakič na podobnih tekih je že od začetka nastala skupinica najbolj zagrizenih, ki smo se odlepili od glavnine. Tempo vzpenjanja je bil zame udoben, a sem raje ostajal v nižji prestavi, saj smo bili komaj na začetku. Že prvi vzpon, opravljen v manj kot pol ure, mi je dal vedeti, da sem morda celo prehiter, v prvi spust (tako kot potem še 18-krat) pa sem se podal kar se da sproščeno, tako da sem navzdol »počival«. Ves čas sem bil osredotočen na svoj notranji ritem.

Po petih vzponih je bilo treba prižgati čelne svetilke, ravno v prvem nočnem spustu. Po tem, ko sem že pustil za sabo nerodnejši del trase, pa me je očitno presenetila zahrbtna korenina – le kdo jo je moral postaviti točno tja?! – in sledil je padec. Po nekaj minutah strahu in spraševanja, ali bom nemara prisiljen odstopiti, sem bil spet sposoben tekaškega koraka, kljub kar veliki oteklini pod desnim kolenom. Ta me v naslednjih 15 urah ni v ničemer ovirala. Z minevanjem vzponov pa se je izkristalizirala dokaj jasna slika na prvih mestih: pred mano je bil izkušeni Igor Alpner, ki je tu že zmagal in je traso poznal kot svoj žep, za ovratnik pa sta mi dihala ultraška stara mačka Matej Hribar in Jani Marn.

Ker je tempo počasi, a vztrajno padal in ker sem potiho računal na visoko število vzponov, mi je postalo jasno, da si pravega počitka, razen tistih nekaj minut na vrhu in v dolini pri avtu, ne bom mogel privoščiti. Do vključno 16. vzpona, ki sem ga še zmogel pod 16 urami, sem v naslednjem spustu prvič začutil rahlo bolečino v predelu jeter in s tem signal, da se zaloge praznijo. Žal se nisem najbolje založil s pijačo in niti hrana mi ni preveč teknila. Od tu naprej je sledilo pravo mučenje, po odstopu Alpnerja zaradi obnovitve stare poškodbe sem celo prešel v vodstvo, kar je bila tudi psihološko precej naporna zhadeva.

Glede na zaostanek najbližjih zasledovalcev sem kaj kmalu izračunal, da moram opraviti 21 vzponov, če hočem biti povsem prepričan v zmago. Po tem, ko sem ob 20. prihodu na vrh in bruhanju na prejšnjem postanku ponovno bruhal, in to zgolj zaradi pitja rahlo sladkanega čaja, pa sem se odločil zaključiti letošnjo pustolovščino.

Izkazalo se je, da gre za tekmo na izpadanje, Matej Hribar, ki je bil tu že nekajkrat na stopničkah, se je zadeve lotil preudarno, postopno je zmanjševal zaostanek in na koncu privarčeval dovolj moči za 21., zmagoviti vzpon. 20 vzponov je premogel tudi Jani Marn, s katerim sva si nato razdelila preostali mesti na stopničkah.

Med ženskami je zmagala Helena Fric Križanec, ki se je zaradi poškodbe ustavila pri 16 vzponih (sicer je lastnica ženskega rekorda z 20 vzponi), prav toliko sta jih zbrali tudi Katja Drobež in Jana Pavlič. V kategoriji pohodnic je Helena Bogataj zbrala kar 17 vzponov,  Anka Hribar in Irena Podbevšek pa 14. Med pohodniki so največ križcev na vrhu zbrali Dare Golob (16),  Boštjan Kos in Janez Golob (15).

Organizatorji si zaslužijo vse pohvale za vložen trud, ki se odraža v vse večji priljubljenosti te prav posebne preizkušnje vzdržljivosti telesa in duha.

Prvi trije: Mitja Volčanšek, Matej Hribar, Jani Marn.

Peter Uršič čestita drugouvrščeni Katji Drobež.

Video je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=rbgM0p1Xsko

Mitja Volčanšek, foto: Andrej Jeglič