Ljudstvo tekačev - Desetič povezali soline

Desetič povezali soline

SEČA, STRUNJAN

16 03
2014

Društvo Jaz sem najboljši s karizmatičnim vodjem Mojmirjem Kovačem je na skorajda že poletni dan, kljub še zimskemu datumu, v nedeljo desetič pripravilo tek Povežimo soline. Prireditev netekmovalnega značaja, na kateri so ugotavljali zgolj zaporedje prvih desetih moških in žensk, je pritegnila 1823 udeležencev iz vseh koncev Slovenije in iz soseščine, zmagovalca pa sta bila ista kot lani – Davorin Cimermančič in Barbara Černič.

Tek Povežimo soline, speljan po nekaj manj kot desetkilometrski trasi (pravijo, da je to najkrajši in najlepši desetkilometrski tek na svetu) med Sečoveljskimi in Strunjanskimi solinami, je doživel že deseto izvedbo in vse kaže, da ga bo ŠKID Jaz sem najboljši iz Portoroža prirejal tudi v prihodnjih letih. Namenjen je rekreativnim tekačem, eden njegovih poudarkov je privabljanje tekačev, ki še niso tekli na »uradnem« teku, torej širjenje tekaške kulture. Vsako leto organizator, ki pripelje največ tekačev začetnikov, prejme posebno priznanje organizatorja. Lani je bila to Petra Mezinec iz Gorjanskega, letos pa Tina Fratina Žagar iz Posočja, ki je k morju pripeljala kar 50 žena in deklet.

Med tistimi, ki so vodili skupine manj izkušenih tekačev, sta bila Novogoričan Renato Lešnik s svojo skupino Počasni, a drzni (v okviru priprav na Banka Koper 1. Istrski maraton) in nekdanja šampionka Helena Javornik. Iz Maribora je pripeljala 15 rekreativcev, med njimi tudi začetnike, tekla pa je v zanjo zelo umirjenem tempu. A še vedno je bila druga med ženskami, in ko je zmagovalka Barbara Černič izvedela, da ji je bila za petami Helena, nekdanja evropska prvakinja, je izjavila: »Kaj res?! O, moj bog! Samo mislim, da je šla rekreativno, sicer proti njej ne bi imela niti najmanjše možnosti. Mi je pa v čast, da sva tekli na isti progi.«

Tako je Barbari uspelo ponoviti lansko zmago, enako kot zmagovalcu med moškimi, Dolenjcu Davorinu Cimermančiču. Davorina (letnik 1993) je spremljal šest let mlajši brat Matevž in zastavila sta si ambiciozen cilj: osvojiti prvo in drugo mesto, nam je po prihodu na cilj priznal zmagovalec. Matevž pa ni zdržal zastavljenega tempa, in da ne bi šlo po zlu še prvo mesto, je Davorin dodal plin in zmagal brez težav, kljub temu, da je tekel tudi ljubljanski odlični tekač Peter Kastelic, na papirju favorit, sicer pa energični animator ljubiteljskih tekačev, ki se družijo pod imenom Gibit. A se je Peter očitno predolgo prepuščal občudovanju narave, pospešil je šele v zadnjem kilometru, ko je bil Davorin že na varnem.

Brata Cimermančič sta dan prej na državnem prvenstvu v krosu osvojila medalji, Davorin srebro, Matevž pa bron. Na vprašanje, ali bo nasledil dolenjskega olimpijca, maratonca Primoža Kobeta, je Davorin odgovoril: »Ne vem, bomo videli. Maraton me še ne mika, raje bi bil naslednik Boštjana Buča, ki teče 3000 metrov zapreke.« Ker je bil oblečen v anorak ruske državne reprezentance, so se nekateri spraševali, kje ga je dobil. Priskrbeli smo pojasnilo: »Dobil sem ga na evropskem prvenstvu v krosu leta 2012, zamenjal sem ga za svoj dres.« Med športniki na mednarodnih tekmovanjih je namreč že nekaj časa v modi, da med seboj izmenjujejo kose opreme oziroma oblačila. Kralj povezovalcev solin, kot zmagovalca imenujejo organizatorji, je po lastni oceni letos pripravljen bolje, kot je bil lani, tek je bil torej dober test pripravljenosti. Tudi kraljica Barbara je bila s preizkušnjo zadovoljna: »Super je bilo, tek je dobro organiziran, na cilju se veliko dogaja, je pa bilo letos grozno vroče.«

Po tradiciji so se teka množično udeležili člani športnega društva Tekači z obale. Podpredsednik Tomaž Mlekuž nam sicer ni znal povedati, s kakšnimi prijemi je njihova predsednica Metka Pikl prišla do startne številke 1, je pa njegova izjava vsebovala nekaj tehtnih podatkov: »Na ta prelep tek nas je prišlo kakšnih 20 do 25. Tek sodi v okvir priprav na Istrski maraton, ki se ga bomo tudi množično udeležili. Glede Metkine startne številke pa menim, da se je zagrebla zanjo pri organizatorju Mojmirju, ampak morda bo najbolje, da na to vprašanje odgovori sama.« Za nadaljnje raziskovanje nam je žal zmanjkalo časa.

Tako kot Tekači z obale so bili odlične volje praktično vsi udeleženci nedeljskega solinarskega tekaškega praznika. Ljubljančan Bojan Mežnarič je dal znak za začetek teka, tekel pa je oblečen v kaznjenca (verjetno mu ni nihče povedal, da je pust že mimo). Mojmir Kovač, doktor improvizacije in kratkočasenja tekačev, je Bojana seveda znal izkoristiti za to, da je udeležencem ponudil še eno izmed številnih zgodb, ki spremljajo ta tek, začenši s metanjem soli prek rame za srečo. Dal je priložnost študentom medicine, ki se odpravljajo na humanitarno ekspedicijo v Zambijo, da so s prodajo lastnih izdelkov zaslužili kakšen evro za pot, med drugim je tekače povabil tudi k sodelovanju pri postavljanju novega rekorda za Guinnessovo knjigo 11. maja v Portorožu, ko bodo množično izvajali vojaško gimnastiko.

Povejmo še, da je bilo največ začetnikov, ki so v nedeljo odtekli svoj prvi »uradni« tek, iz Kopra, našteli so jih 30, kakšen ducat pa je bilo pogumnih kopalcev, ki so po teku skočili v morje. Med njimi sta bili Mojca Dessardo, vsakoletna prvojanuarska plavalka v morju, in Jasmina Kozina Praprotnik, ki zmore v devetem mesecu nosečnosti preplavati Piranski zaliv.

Če je bilo v besedah Mojmirja Kovača pred deseto izvedbo teka kar precej negotovosti glede prihodnosti te prireditve, je je bilo po izteku nedeljskega dogajanja precej manj. Kaže, da bo tudi prihodnje leto soline povezovalo morje tekačev, in ni docela izključeno, da bosta sedanja kralj in kraljica povezovalcev svoj mandat podaljšala še za eno leto.