|
|
29. svetovno prvenstvo v gorskem teku | |
|
KRYNICA-ZDROJ (POLJSKA) 08 09 |
Slovenska reprezentanca se z letošnjega SP v gorskem teku (disciplina gor/dol), ki so ga pripravili v termalnem in smučarskem središču Krynica na jugu Poljske, vrača s srebrno medaljo mladinke Lee Einfalt in novo najboljšo člansko uvrstitvijo na SP, četrtim mestom Mateje Kosovelj, pa tudi vsi drugi reprezentanti so svojo nalogo opravili. Sodelovalo je 335 tekačev iz 40 držav, medalje je osvajalo deset držav. V času, ko na največjih tekmovanjih slovenski atleti nimajo kaj prida uspeha, so za slovenske barve spet dobro poskrbeli gorski tekači. Po dveh bronastih medaljah na letošnjem EP v gorskem teku (Mateja Kosovelj, Lea Einfalt) in naslovu svetovnega prvaka v gorskem maratonu (Mitja Kosovelj) se niti s SP na Poljskem ekipa 16 tekačev ni vrnila brez odličja. Osvojila ga je Lea, ki je tako izpopolnila svojo zbirko medalj s SP in se bo lahko prihodnje leto samozavestno vključila v boje članic – če je ne bo povsem posrkal tek na smučeh. Mateja je ponovno dokazala svojo visoko svetovno vrednost in najboljšo slovensko člansko uvrstitev pomaknila s (svojega) petega mesta na četrto. Če bo nadaljevala v tej smeri, smemo na naslednjem SP pričakovati prvo člansko medaljo. Poljaki so SP pripravili v okviru Festivala teka v turističnem mestu Krynica-Zdroj. Zdi pa se, da je bilo to vrhunsko tekmovanje samo eno v seriji tekaških prireditev tistega vikenda; med drugim so pripravili tudi klasični maraton in 100-kilometrski ultramaraton, gorski tekači pa – denimo – na zaključni prireditvi niso ob odru za zmagovalce dobili niti svojega transparenta. Prav tako so zastave zmagovalnih trojic ob igranju himen predstavniki organizatorjev držali kar v rokah, pri čemer so Leino zastavo postavili kar na mesto, namenjeno zmagovalki. Namestitev v hotelu Krynica s štirimi zvezdicami je bila kraljevska, a samo do prvega obroka, ki so ga servirali. Izbira hrane je bila pičla, riža in slanih rib je bilo sicer na pretek, slaščice pa niti na recept (da ne govorimo o nepotešenosti ljubiteljev dobre kave, tiste »italijanske«). A so bile postelje odlične, za sicer pozitivno razpoloženje pa je skrbelo idealno vreme: sonce z ne previsokimi temperaturami. Slovenci so ugotavljali, da je na Poljskem slaščica št. 1 sladoled. Zanj so Poljaki pripravljeni v vrsti čakati tudi pol ure, in čeprav tega doma ne bi nikoli naredili, so člani slovenske odprave posnemali domačine, na koncu pa – s sladoledom mega dimenzij v roki – priznavali, da se je splačalo, kajti sladoled je bil domače izdelave in dvakrat cenejši kot v Sloveniji. Na zelo zahtevni progi, krog je meril 4,2 km, vzpona/spusta pa je bilo za kakšnih 240 m, se je dogajalo marsikaj, kar nekaj je bilo poškodb, predvsem zvinov, nekateri trenerji so s skakanjem po trasi ovirali konkurenčne tekmovalce. Prednjačili so zlasti Turki, ki si športno etiko razlagajo nekoliko drugače kot večina drugih udeležencev SP. Sicer pa je bil prizor, ko so se na progo podali člani, s črnim vlakcem na čelu, impresiven: kot da bi v planino spustil krdelo divjih konjev. Tempo članske preizkušnje so diktirali tekači iz Ugande, to je bilo njihovo prvenstvo. Mladinke so tekle en krog. Prvo poročilo s sredine trikilometrskega spusta je bilo senzacionalno: tretja Lea, četrta debitantka v reprezentanci Ana Čufer iz Dobravelj, v tistem hipu je bila Slovenija virtualna ekipna svetovna prvakinja! A nadaljevanje spusta in ubijalski nekajstometrski cikcakasti vzpon po smučišču, tekmovalce je spominjal na sloviti smučarskotekaški vzpon na Alpe Cermis, kjer je Petra Majdič z nečloveškimi napori držala korak s svojimi peresno lahkimi tekmicami, sta vrstni red spremenila. Lea, po športnem poklicu smučarska tekačica, je pridobila eno mesto, Ana pa je v preostanku spusta izgubila preveč, da bi lahko v vzponu, njeni močni strani, ostala pri vrhu. Na cilju se je Lea veselila brona, Ana pa uvrstitve med 20 najboljših na svetu, odličnega izida, o katerem najbrž pred tekmo ni niti sanjala. Lea je povedala: »Zelo sem zadovoljna, čeprav ni šlo čisto po mojih načrtih. V spustu sem imela namen biti bolj v ospredju, a mi je šlo toliko bolje v klanec. Zdaj imam vse tri medalje s SP.« Zmagala je Američanka Mandy Ortiz, tretja je bila Tubay Erdal iz Turčije. Ekipno je zmagala Velika Britanije pred ZDA in Rusijo, Slovenija je z minimalnim zaostankom pristala na petem mestu. To je bila najboljša ekipna uvrstitev naše reprezentance na Poljskem. Primorska mladinka je komentirala: »V strmini mi je šlo fajn, drugo ne. Ta dolina je bila dolga, številne so me v spustu prehitele. A zlasti drugi del vzpona mi je šel dobro.« Njena ocena premiernega nastopa v reprezentanci (med 16 člani reprezentance je zabeležila četrto uvrstitev) je bila: »Za prvič je v redu.« Rok je svoj nastop komentiral z besedami: »Tekma je bila po pričakovanjih težka, še posebej drugi krog. Na spustu mi ni šlo najbolje, toda tisto, kar sem tam izgubil, sem spet pridobil na klancu. To je bilo moje prvo SP, z 21. mestom sem zadovoljen.« Rob dvajseterice je sicer manj kot šesto mesto na nedavnem EP (disciplina gor), a sta prvenstvi med seboj težko primerljivi. Rok se zaveda, da bo moral še marsikaj postoriti za to, da izboljša svoj tek navzdol, volje mu ne manjka. Noge mu je izklesalo kolo, toda po padcu na eni od dirk je zamenjal panogo in je zdaj dokončno v gorskem teku. Drugi najuspešnejši mladinec je bil sosed kolesarske šampionke Tanje Žakelj, Jošt Lapajne z Ledin na Idrijskem. Ni bil še prav pri močeh po tem, ko je zaradi zastrupitve s hrano na pripravah izgubil kar štiri kilograme, a je končal v prvi polovici tekmovalcev. »To je bilo moje prvo SP, morda bom v članski konkurenci šel še na katerega, kajti mladinski staž zaključujem. Vsako EP (bil je na letošnjem EP v Bolgariji, op. a.) in SP je nova izkušnja, je drugačno. Dosežek je skladen z mojimi treningi, na spustih imam še veliko rezerve, ki jo bom skušal v prihodnosti izkoristiti, s klanci pa sem zadovoljen,« je povedal za LT. Tudi članice so tekle dva kroga, v odsotnosti (poškodbe) nekaterih močnih Slovenk je največje breme obležalo na plečih Mateje Kosovelj, ki je do Krynice prinesla najvišjo člansko uvrstitev doslej (SP Kamnik 2010). Po prvem krogu je bila Mateja sedma, a tisti, ki jo poznajo, so vedeli, da še ni pokazala vsega. Res je v drugi polovici tekme pridobila nekaj mest in v slovenske anale prispevala novo najvišjo člansko uvrstitev. Četrto mesto je običajno nadvse nehvaležna uvrstitev, toda tokrat kaj več ni bilo dosegljivo, je ugotavljala naša najboljša gorska tekačica. Prve tri so bile dejansko najmočnejše: zmagovalka Alice Gaggi in druga Italijanka (na tretjem mestu) Elisa Desco ter Britanka Emma Clayton. Emma, znanka z Grintovca in Šmarne gore, je sicer dolgo vodila, a je na koncu morala predse spustiti Alice; ta si je tako pritekla najlepše darilo za rojstni dan. Ekipna zmaga je pripadla Italiji, Britanke so bile druge, Irke tretje. Slovenke (ostale tri so se uvrstile okrog sredine) so ponovile mladinsko deveto mesto. Matejina izjava je izdajala umirjeno zadovoljstvo: »Že prej sem vedela, da sem navzdol manj močna. Tekla sem po svojih zmožnostih, morda je škoda le, da so mi druge preveč zbežale v spustu; za gor pa sem bila konkurenčna.« Tekma članov, na start se je podala elita, 140 tekačev iz vseh koncev sveta, je bila adrenalinska. Kolono so v tri kroge povedli štirje Ugandci, ki sta jim družbo delala še temnopolta Američan in Eritrejec (Azeriya Teklay, zmagovalec Grintovca, tako rekoč pridruženi član KGT Papež). Gledalci so dobili vtis, da je strmina, ki je prej mučila tekmovalce, nenadoma izginila, s takšno lahkoto so leteli po pobočju, za njimi pa se je prašilo. Mitja Kosovelj se je vseskozi držal v prvi dvajseterici, skladno s svojo oceno, da bi bila takšna uvrstitev odlična in da se velja treh krogov lotiti premišljeno. Prvi krog je končal na 17. mestu, na cilj je prišel 16., Gašper Bregar je ujel prvo tretjino, Marko Tratnik pa polovico uvrščenih. V drugem krogu so Ugandci stopili na plin in si razdelili medalje, najboljši izven kroga Afričanov je bil Bernard Dematteis na petem mestu, šesti je bil Mehičan Carera Juan Carlos (ni iz plemena Tarahumar) ... Ekipni zmagovalci iz Ugande so imeli rekordno nizek seštevek, Italija srebro, Turčija bron. Slovencem je šlo še tretje deveto mesto. Mitja je bil v svoji oceni na cilju lapidaren: »V nogah ni bilo prave svežine, čutil sem še maratonsko SP. Uvrstitev med prvih 20 je odlična, proga je bila težka, narejena je za Ugandce.« Marko Tratnik iz Žagoliča pri Colu je bil tretji med petimi slovenskimi člani, to je bil njegov debi v članski ekipi, še kot mladinec je leta 2005 nastopil na novozelandskem SP, kjer je bil 13., ekipa mladincev je takrat osvojila srebro. Povedal je: »Po osmih letih sem šel prvič na izbirno tekmo na Gore. Malo sem se pripravil in prišel v ekipo. Toda tekma na SP je čisto druga stvar! Dobro se mi je poklopilo, prišel sem v sredino in se odrezal bolje kot na Gorah. Zadovoljen sem, zdaj vem, kam sodim. Za naprej nimam posebnih ambicij, imam namreč toliko drugih obveznosti, da si jih ne morem privoščiti. Tečem za dušo.« Tako vodja ekspedicije Dušan Papež, predsednik KGT Papež, kot trener Edvin Kosovelj sta bila z doseženim zadovoljna in sta se tekačem zahvalila za trud. Gorski tekači so ves čas dihali z enimi pljuči, čutiti je bilo privrženost ekipi, pa čeprav je tek individualen šport. Trener ocenjuje, da je ekipa perspektivna in da imajo vsi tekmovalci še precej rezerv, zlasti v spustu. In si želi, da bi na prihodnjem SP Slovenija nastopila s popolno žensko ekipo, ki bi bila sposobna osvojiti prvo člansko medaljo ... Vrnitev so si člani reprezentance podaljšali z obiskom največjega koncentracijskega taborišča iz druge svetovne vojne Auschwitza. Izidi:Mladinke:
... Mladinci:
... Članice:
... Člani:
... Vsi izidi so na povezavi. Slovenska reprezentanca, z leve: Dušan Papež, Edvin Kosovelj, Katja Kozjek, Jošt Lapajne, Lea Einfalt, Mitja Kosovelj, Anže Božič, Mateja Kosovelj, Žiga Trontelj, Sara Jesenko, Rok Bratina, Ana Čufer, Andreja Godec, Tomo Šarf, Rafael Krkoč; čepijo, z leve: Gregor Mlakar, Matic Plaznik, Gašper Bregar, Marko Tratnik.
Lea (levo) na stopničkah med cvetlično razglasitvijo najboljših mladink.
Lea na progi. V vzponu je prehitela kar ducat tekmic in se zavihtela do srebra.
Najboljši slovenski mladinki Lea in Ana po tekmi.
Mateja (139, v sredini) v pričakovanju starta.
Fotogalerija je na povezavi. Video je na povezavi. VJ |
|
|
|
