PRIMORSKA

29 03
 2014

Tekaški spletni portal Ljudstvo tekačev je v soboto, 29. marca 2014, organiziral štafetni tek od Bovca do Kopra. 47 tekačev je v 13 etapah 15-centimetrsko štafetno palico iz masivnega aluminija med 5.00 in 23.45 preselilo s severa na jug Primorske. Tekači so se spomnili prvega slovenskega poskusa izvedbe maratona leta 1979 v Bovcu, na 180 kilometrov dolgi poti pa so zbirali tudi pozitivno energijo za naslednji primorski maraton, Banka Koper 1. Istrski maraton (13. aprila 2014).

Prvi nosilec štafetne palice je bil organizator maratona leta izpred 35 let Anton Komac – Toni, ponesel jo je do izhoda iz Bovca, kjer so jo prevzeli člani Tekaškega društva Bovec, najštevilnejša skupina na poti. Bila je še tema, termometer je kazal stopinjo nad ničlo. Bovčani so prevzeli odgovornost za prva dva odseka, do Kobarida in do Tolmina. Temperatura se je hitro dvigovala in delal se je čudovit sobotni dan. Sobota je bila dobra izbira za tek tudi zato, ker na cestah ni bilo tovornjakov, saj tek – čeprav po levi strani ceste – ni bil brez nevarnosti. Za oskrbo s pijačo in kalorijami sta skrbela Vesna Davtović in Silvester Gaberšček, ki sta vsakih nekaj kilometrov postavila improvizirano okrepčevalnico.

Najmlajšim tekačem, sedanjim in bodočim skrbnikom bovške tekaške tradicije, ni bilo težko vstati navsezgodaj, nekoga je bilo treba tudi nekaj minut čakati, saj vstajanje nekaj po četrti uri ni mačji kašelj. Matija Kutin, letnik 1999, je za Ljudstvo tekačev povedal: »Se mi je dalo vstati, saj je prvič skoz ta boljše, zato sem se tudi odločil sodelovati. Zamisel se mi zdi zanimiva, danes sem pretekel kakšnih 15, 16 kilometrov med Žago in Kobaridom. To je največ doslej, prej sem največ pretekel 10 kilometrov.«

Nela Vitez je štafetno palico nosila kar lepo število kilometrov. »Naredila sem 22 kilometrov, že dolgo ne toliko, kakšni dve leti, zato je bilo kar malo težko. Ampak to je moj življenjski slog,« se je nasmejala Bovčanka.

Predsednik TD Bovec Vasja Vitez, ki je prvi podprl idejo štafetnega teka in na Bovškem tudi organiziral vse potrebno, je na koncu, ko so Bovčani pri Tolminu palico predajali Sonji Leskovar, povzel: »Za današnji tek nam je šlo vse na roke, od vremena naprej, tako da je to lepa popotnica za Istrski maraton. Prepričan sem, da smo Bovčani predali polno pozitivne energije ostalim, ki bodo odtekli do konca. V Istri pričakujem res pravi tekaški praznik.«

Za Sonjo je bilo tistih 20 kilometrov med Tolminom in Kanalom mala malca, pretekla jih je v hitrem tempu, precej hitreje od njenega običajnega ultramaratonskega tempa. Objem Slovenije je samo še spomin, usmerja se proti novim ciljem. »Letos se bom lotila stokilometrskega teka in skušala izpolniti pogoje za nastop na Špartatlonu v prihodnjem letu, v prihodnosti pa si tudi želim preteči planinsko transverzalo – ne zaradi kakšnih rekordov, ampak tudi obirala se ne bom preveč,« je povedala novogoriška ultramaratonka. V Kanalu si je pri Rafaelu privoščila tortico, potem pa tekla domov do Nove Gorice, vmes pa skočila še na kakšen klepet. Del poti proti Kanalu jo je spremljal idejni vodja štafete Venčeslav Japelj, ogreval se je za »svoj« odsek, vzpon na Kras.

V Solkanu so aluminij prevzeli pripadniki tekaške skupine Počasni, a drzni, oblečeni v energične oranžne majice. Njihov vodja Renato Lešnik ni bil v najboljši formi, saj sta ga prejšnji dan položila v posteljo visoka vročina in bolezen. Nekaj kilometrov teka pa si ni pustil vzeti. V Solkanu, kamor so prispeli po nastajajoči evropski kolesarski poti, so organizatorji ugotavljali, da bodo morali spremeniti ime. Drzni že, ampak počasni ... Kljub temu, da je v skupini nekaj tekačev začetnikov, so s svojimi 20 kilometri opravili z lahkoto. Ta dvajsetica je za Igorja Reščiča, dotlej spremljevalca štafete v avtomobilu, predstavljala ogrevanje za kasnejšo etapo, ko bo prevzel palico.

Naslednje etape, do Bilj, kjer je tekače čakala okrepčevalnica pri Valdi in Valterju Dorniku, so se lotili predsednica DLT Filipides Jana Kotar Ilijaš in Tomi Ilijaš, Jožef Tomažič, ki je s svojim sodelovanjem reševal čast tekaške trdnjave Vipavske doline, zadnji hip pa se jim je pridružil še Valter Hvala. Prebili so se prek Nove Gorice in imeli na poti manj ovir kot spremljevalca v vozilu, Igor in Venčeslav; morala sta naokrog, prek Mirna. Valda se je spet izkazala kot neprekosljiva gostiteljica in slaščičarka. Tam so izmerili najvišjo temperaturo sobote: 27 stopinj.

Sladkarije niso bile odveč ne tistim, ki so že odtekli, ne tistim, ki so se morali povzpeti na Kras. Proti Trstelju, Temnici in Zagrajcu sta se odpravila Valda Dornik in Venčeslav, družbo jima je delal Jožef. S pridobivanjem višine (tempo je diktirala Valda) je vročina izginjala, zadnji del pred Zagrajcem, na trikilometrskem ravnem odseku gozdne poti, ki ga je tekačem namesto asfalta prek Vojščice svetoval Edvin Kosovelj, so uživali v svežem vetrcu – to je bil eden najlepših delcev dolge sobotne poti.

V Zagrajcu so štafeto sprejeli Kosoveljevi, najbolj znana tekaška družina na Primorskem. Edvin je na mizo prinesel teran in pršut ... Nastal je (ne)pričakovan zastoj, kar nekam težko se je bilo posloviti. Najprej je moral na pot proti Dutovljam Rajko Grča, ostali pa so si vzeli še nekaj minut, tudi za pomenek z Mitjo pred njegovim maratonskim nastopom v Milanu (6. aprila). Tekačem se je – tokrat na kolesu – pridružila Bistričanka Katja Rutar (kdo ve, ali bo letos ponovila lansko zmago na dobrodelnem Formaratonu?) in sledilcem na facebooku sporočila, da štafeta napreduje po načrtih.

Rajko je bil v Dutovljah točno po načrtu, tam je palico prevzel še čisto sveži novi predsednik Kraških tekačev Stojan Rodica. Skozi svojo vas (Šmarje) je tekel proti Sežani in za Igorja Reščiča pridobil dragocene četrt ure prednosti pred urnikom. Tako je Igor, prvi po Bovčanih, ki je tekel v mraku in nato temi, lahko v Boljuncu še pred dogovorjenim časom pognal na pot naslednjo trojico.

Stojan in Paolo Glavina, oče in sin, iz Boljunca ter Mirjan Valenčič iz Beke (živi sicer v Bertokih) se v dolini Glinščice in okoliških hribih znajdejo kot v lastnem žepu, zato jim tema ni povzročala težav. Mimo tabel, ki spominjajo na čase, ko so v dolini Glinščice in pri Botaču pred leti krhali ostrino meje (Stojan je tisto usodno polnoč, ko je padla meja z Italijo, lastnoročno prežagal debelo železno zapornico), so zdrsnili na stezo proti Beki in Socerbu nad dolino. Z njihovim sodelovanjem se je zaokrožilo poslanstvo štafete, povezovalke (primorskih) tekačev na obeh straneh meja; tek je spet dokazal, kako z lahkoto zna presegati meje in razlike ter povezovati ljudi dobre volje.

Ura se je bližala deseti zvečer, ko so trije »komandosi« štafetno palico predali Danijelu Vinčecu. Seveda, ker je Vinc predvsem gorski tekač, se proti Bertokom ni napotil po asfaltu, temveč je prečil prek Tinjana, kar pomeni, da si je nakopal še dodatni vzpon. A je kljub temu presenetil Igorja in Venčeslava, ki sta se na Tinjanu pripravljala na daljše čakanje.

Sledil je še zadnji spust, do Zatoka, koprskega zavetišča za ptice in tekače pri Bertokih. Tam je palico prevzel Aleksander Šulek in jo – skupaj s psičko Simbi – odnesel proti koprski Taverni. Družbo mu je delal Danijel, saj ga je prevoz domov na Montinjan čakal v Kopru.

Celodnevno potovanje štafete od severa do juga se je izteklo ob 23.45. Zaradi resnosti in natančnosti vseh sodelujočih tekačev kar »dolgočasna« akcija se je zaključila v splošno zadovoljstvo, z goro energije, namenjene Banka Koper 1. Istrskemu maratonu, in z napotkom: to je pa treba ponoviti!

Skupinski posnetek Bovčanov tik pred startom ob 5.00. Štafetna palica je v roki Antona Komaca.

Od Tolmina proti Kanalu je povedla Sonja Leskovar. Prvi del poti so ji delali družbo Bovčani in Kobaridci.

Počasni, a drzni so se drzno spopadli z 20 kilometri med Kanalom in Solkanom.

Renato Lešnik je palico predal Jani Kotar Ilijaš.

Okrepčevalnica pri Valdi.

Okrepčevalnica pri Kosoveljih. Z leve: Jožko Tomažič, Rajko Rajča, Edvin Kosovelj, Igor Reščič.

Rajko Grča in Stojan Rodica sta si palico predala v Dutovljah.

Igor Reščič s Stojanom in Paolom Glavino ter Mirjanom Valenčičem.

Cilj: Taverna ob 23.45, tam bo start Banka Koper 1. Istrskega maratona. Z leve: Danijel Vinčec, Aleksander Šulek s Simbi, Igor Reščič.

Podpisi 47 tekačev.

Fotogalerija je na povezavi:

https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/5996690572650154145

Video je na povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=JPbB1UqAG8E&feature=youtu.be

Štafetno palico so nosili:  Anton Komac, Vasja Vitez, Sašo Zorč, Žiga Kravanja, Enej Kovač, Greti Gaberšček, Tanja Žgajnar, Majda Žgajnar, Nela Vitez, Hunar Racz, Hari Davtović, Miha Češnovar, Matija Kutin, Andrej Kutin, Zvonko Šulin, Edi Kutin, Boštjan Žagar, Tina Fratina Žagar, Danijela Ivančič, Aleš Šuligoj,  Darjo Volarič, Sonja Leskovar, Renato Lešnik, Klavdija Lešnik, Martin Hozjan, Marta Pregelj, Katjuša Stanič, Maša Černe, Ana  Širok, Primož Širok, Zdenka Koršič, Branko Koršič, Anej Koršič, Jana Kotar Ilijaš, Tomi Ilijaš, Valter Hvala, Jožef Tomažič, Valda Dornik, Venčeslav Japelj, Rajko Grča, Stojan Rodica, Igor Reščič, Stojan Glavina, Paolo Glavina, Mirjan Valenčič, Danijel Vinčec, Aleksander Šulek.

VJ