|
|
10. Štafeta Ljudstva tekačev | |
|
PRIMORSKA 14 09 |
|
Ljudstvo tekačev (LT) je teden dni pred Blitz Bovec maratonom izpeljalo svoj tradicionalni štafetni tek, s katerim vsako leto poveže primorska cestna maratona. Tokrat so tekači tekli iz Kopra, kjer so v aprilu izpeljali deseti Luka Koper Istrski maraton, do Bovca, ki bo svojo prireditev organiziral v soboto, 21. septembra. V 16 urah in 55 minutah, najhitreje doslej, je 50 tekačev s štafetno palico in pozitivno energijo, ki jo tekači vedno ustvarjajo, rekordno opravilo s 146,5 (toliko so letos namerile naprave) kilometri poti jug-sever. Začelo se je leta 2014, ko so primorski tekači - za spodbudo novonastalemu Istrskemu maratonu - iz Bovca proti Kopru s štafetno palico ponesli iskro prvega rekreativnega maratona v Sloveniji, izpeljanega v Bovcu 16. novembra 1980. Od tedaj je minilo deset let in samo covid-19 je enkrat ustavil štafeto. Tako se je LT letos lotilo jubilejnega desetega teka. Tako kot zadnjih nekaj let je tudi tokrat palico izdelal in jo podaril LT Marko Dugon, Gorenjec, ki z boljšo polovico Darjo z veseljem prihaja na Primorsko, a so jima opravki tokrat to onemogočili. Če tekače štafete vprašate, v čem je smisel tega teka, bo vsak od njih našel kaj svojega. Najprej je bila iskra, ki prižiga Istrski maraton, potem je bila pozitivna energija, ki si jo podajata in jo oplajata oba kraja, zraven je prišla čezmejna dimenzija, veselje ob brisanju meje v imenu teka, povezovanje Primorske in njenih lepot … Letos je koordinator štafete v Boljuncu zbranim tekačem iz Istre ter Trsta in okolice ob fotografiranju vrgel vprašanje: Kaj delamo? V naslednjem delčku sekunde je nazaj priletel odgovor Chiare De Cristini in zbora ob njej: Tečemo! V tej besedi je skrito in razkrito vse, kar je privlačnega in pozitivnega v teku, kar je znano samo tekačem (itak!). Tek je veselje, življenjska energija, zdravje, prijateljstvo, solidarnost, družabnost, obvladovanje prostora in časa, preseganje vsakršnih meja in razdelitev, dobrodelnost, humanizem, zabava, igra, ferplej, tekmovalnost, požrtvovalnost, odrekanje, trpljenje, zadoščenje … Vse to in še kaj je bilo tokrat še bolj izrazito kot običajno čutiti med tekači, lahko zapiše nekdo, ki je bil zraven na vseh desetih izvedbah. Chiarin klic je zanetil te občutke, ki so jih tekači ponesli iz Boljunca proti cilju, ki so dobili pospešek na Krasu, čemur so svoje dodali Počasni, a drzni na Goriškem, s to energijo so otroci dokončali delo na zadnjem, desetkilometrskem odseku med Srpenico in Bovcem. Za to, narodnostno pisano ekipo tema, pozna ura, neprijazno vreme in napor niso bile ovire, temveč igra, izziv, s katerim se ne more spopasti vsakdo – in ga premagati. Štafetno palico je pri Taverni v Kopru prvi nosilki Eleni Safonovi ob petih zjutraj/ponoči izročila Marijana Sikošek, donedavna predsednica društva Istrski maraton, oseba, ki sodi med najprizadevnejše tvorce tega zahtevnega tekaškega projekta. Marijana je tekače pospremila z dobrimi željami in pozdravi za Bovec, kjer je na cilju štafetno palico ob 21.55 sprejel vodja bovškega maratonskega projekta Vasja Vitez. To je bila rekordno hitra izvedba, ki ji je botroval Vasja, zadolžen za organiziranje tekaške zasedbe od Tolmina navzgor. Vremenska napoved je bila namreč neugodna in dobro bi bilo štafeto čimprej zaključiti. Zato se Počasni, a drzni pod taktirko Renata Lešnika hiteli na svojem odseku Solkan-Kanal, med Kanalom in Tolminom je visoko hitrost vzdrževala trojka Tomaža Kende (Tomaž je poskrbel za varnejšo trejl varianto prek Mosta na Soči namesto nevarnega odseka glavne ceste skozi sotesko), v Tolminu je palico prevzel Andrej Kutin in s tempom 4:20 do 4:30 hitel po levem bregu Soče. Dež se je vseskozi napovedoval in – to je bilo realno pričakovanje – ni bilo upanja, da bo vsa ta dolga pot minila brez njega; vprašanje je bilo le, kako intenzivne bodo padavine. A izkazalo se je, da še vedno velja pravilo, za katerega vedo izkušeni: ko se zberejo tekači, se dež ali umakne ali pa preide v rosenje. Ta magija ne velja vsakokrat, a zagotovo v kakšnih 80 odstotkih … Rosilo je v Boljuncu, nekaj kapelj je tekače dohitelo v Bazovici, v Sežani o rosenju komaj lahko kaj rečemo, potem pa je bil dolgo mir, rahel dež je štafeto spet dohitel šele pred Tolminom, po izkušnjah organizatorjev teka najbolj mokrem mestu na trasi. Andrej je začel v dežju, a mu je še pred Kobaridom ubežal, potem pa je tekače do neke mere motil le še mraz; to je bila ne samo najhitrejša izvedba štafete, temveč tudi najbolj hladna. Prek Krasa je tokrat tekla nekoliko spremenjena ekipa, med Sežano in Krajno vasjo sta spremljevalno vozilo nadomeščala kolesarja (TD Bistrc) Milojka in Emil Klobas, oba tudi izprašana atletska sodnika. Zaradi novih obrazov, kombinacije Istre in Krasa, se je v Sežani zastavljalo vprašanje, kako bo s tempom, potem pa se je izkazalo, da so novinci/novinke pravi »kenijci«. Tudi letos so tekačem priložnost za oddih in usklajevanje z urnikom nudili v Zagrajcu, na kmetiji Kosoveljevih, in pri Valdi v Biljah. Najuspešnejši slovenski tekaški trener vseh časov Edvin Kosovelj, dvakratni svetovni prvak Mitja in družina so postregli s pršutom in teranom, Valda Dornik pa v Biljah z narezkom in nebeško okusnimi kremšnitami (za čistunske jezikoslovce: kremnimi rezinami). Valda je – kljub zoprni poškodbi – nato odtekla še svoj odsek do Solkana in Počasnih, a drznih. Povedati je treba, da je ob Valdi in Andreju svoj solistični odsek odtekel tudi Valter Hvala. Vsi trije so v tek vnesli hitrost, ki je krajšala predvidene časovne nastavitve. Za okrepčilo je skrbelo spremljevalno vozilo Tatjane Gornjec; tokrat ji ni bilo treba teči, teka bo dovolj v soboto, ko se bo vrnila v Bovec. Imena vseh udeležencev so navedena na seznamu, ki gre v arhiv LT (palica pa v vitrine bovškega maratona). Zahvala in pohvala vsem, ki so svojo energijo in dobro voljo prispevali za jubilejno štafeto ter omogočili, da se tradicija nadaljuje!
Marijana Sikošek pošilja pozdrave v Bovec.
Bazovica.
Tolmin je bil tudi letos moker,
Zaključek s teranom Kosoveljevih.
Podpisi sodelujočih.
https://www.youtube.com/watch?v=mFH_D7Uwb4k&t=20s
|
