|
|
2. Gorski tek na Porezen | |
|
CERKNO 29 07 |
|
Zadnjo soboto v juliju so v Cerknem pripravili drugo izvedbo Gorskega teka na Porezen. Ob točkah Primorskih gorskih tekov in medaljah za pokalni tek PGT se je 85 tekačev (sodelovalo je še 15 pohodnikov) borilo tudi na državne naslove v gorskem teku, disciplina navkreber, in medalje slovenskega pokala. Zmagovalca sta bila Timotej Bečan in Varineja Drašler, oba sta izdatno popravila lanska rekorda premierne izvedbe tega teka. Vreme je bilo precej prijaznejše kot pred letom dni, bojazen, da bo dež pokvaril tekmovalni dan, je bila odveč. Skoraj osemkilometrska proga s 1.300 višinskimi metri (plus 100 metri spusta) je mestoma tekačem otežila delo (voda in blato, spominki na nedavna neurja, ki niti Cerknemu niso prizanašala), v celoti vzeto pa je nekatere tekmovalce nekoliko motila samo povišana vlažnost v zraku. Tudi pripomb na račun označenosti proge je bilo malo – prav brez teh ni praktično nobenega teka. Vsekakor tokrat ni bilo takšnih težav kot na prvem teku, ko je Simon Alič zaradi pomanjkljivih oznak zašel in izgubil zmago. Lahko zapišemo, da je proga tekače navdušila, podobno kot čudovit razgled z vrha, kljub težavnosti je tekaška, stopnice v sredinskem delu sicer pokvarijo ritem, a so dobra preizkušnja sposobnosti. Proga je zdaj podaljšana za slabega pol kilometra, konča se pri planinski koči, po edinem omembe vrednem spustu, ki je po oceni Slo maratona tekmovalcem dodal od poldruge do dveh minut. Organizatorji so sprejeli (nenavadno) odločitev, da sprememba proge ne bo vplivala na merjenje najboljših časov, rekorde bodo še naprej iskali z meritvami na tistem mestu, kjer so čase merili lani, pri spomeniku vrh Porezna, ne pa na cilju. Postregli so s tem vmesnim časom zmagovalca, za ostale tekače pa lahko ugibamo, skladno z zgoraj zapisano oceno pribitka časa na zadnjih nekaj sto metrov. Kot prikazuje naš video, v kombinaciji s časom snemanja, je favorit Timotej Bečan približno kilometer pred vrhom imel za izenačenje rekorda Davida Vogrina (1:01:48) na voljo še razkošne četrt ure. Njegov korak je bil lahkoten, bil je povsem osredotočen in ni reagiral na dogajanje okrog sebe; bilo je očitno, da bo rekord padel. Tako je tudi bilo, na vrhu so mu namerili čas 53:39, na cilju pa 55:10. Svoj naslov je okronal z rekordom svetovne vrednosti (morda pa to ni pretiravanje), tak tek bi mu na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku prinesel najmanj uvrstitev med 20, morda celo 10 najboljših (bil je 36., Klemen Španring pa 28.) – če si privoščimo nekaj špekuliranja. Tokrat je bil Klemen dve minuti za Timotejem – in minuto pred tretjim, Urbanom Jerebom, od katerega lahko v prihodnje pričakujemo dobre izide predvsem v kratkem trejlu, ki ga bolj privlači kot klasični gorski tek (a je zmagovalec zadnje Črne prsti). Klemen je povedal, da je bil to njegov trenutni maksimum, za Timotejem je do polovice proge zaostajal približno deset sekund, nato pa se je zaostanek povečeval. Nesojeni lanski zmagovalec Simon je tokrat premagal Davida in za nekaj minut izboljšal osebni rekord. Zdaj sta si s Timotejem enaka, vsak ima po pet državnih naslovov. Nič manj dragocenejši ni dosežek Varineje Drašler. Lani je za zmagovalko, svojo trenerko Lucijo Krkoč, zaostala za poltretjo minuto, letos pa je bila za približno pet minut hitrejša, Lucijin čas 1:07:19 je popravila za skoraj tri minute. Dosežek je pripisala tekmovalnemu počitku po svetovnem prvenstvu (in PTRF v Podbrdu). Dominika Zupančič Valant bi lani s takšnim časom osvojila drugo mesto z minutnim zaostankom za Lucijo, Varineja pa ji je tokrat bežala za obilne štiri minute. Naša najperspektivnejša mlada članica Nuša Mali je za Dominiko zaostala za minuto, je pa na Porezen prinesla dobro novico: sanirala je dolgotrajno poškodbo noge, zdaj ima priložnost, da na Črni prsti ponovi lansko zmago in pokaže, kje ji je mesto. Želeti si je, da ostane v gorskem teku, za katerega ima odlične dispozicije. Karte so se v ženski konkurenci premešale po odločitvi Mojce Koligar, da ne bo več tekmovala, in napredku Varineje, pa tudi rasti mlajših konkurentk. V Podbrdu oziroma nad njim se utegne 2. septembra odviti zelo zanimiva tekma deklet, v katero se zna vključiti še katera neimenovana … Privoščimo si še vzporednico med Innsbruckom in Cerknim, izhodišče pa naj bo izjava Varineje, da lahkotnost teka na Porezen dolguje nekaj daljši tekmovalni pavzi. Timotej se ni ravno strinjal z domnevo, da je bil tako hiter zaradi počitka v zadnjem obdobju; zdi se mu, da gre bolj za posledico konca zdravstvenih težav in umiritve po rojstvu drugega sina. Spomnimo se, dober teden pred prvo tekmo v Innsbrucku je zmagal na Ratitovcu, še istega dne pa si je privoščil še (resda veliko manj naporno) večerno tekmo. In ko je šlo zares na svetovnem prvenstvu, je čutil, da mu nekaj manjka … Morda bo naslednji podatek presenečenje za katerega od bralcev teh vrstic: oba najboljša (Miran Cvet, soglašaš?) slovenska gorska tekača sta brez trenerjev. Trenirata po lastnem znanju, preudarku in navdihu. Bi rekli, da za vrhunske dosežke v svetovnem merilu to ni dovolj? Da je subjektivno ocenjevanje lastne tekmovalne poti dobro križati s tem, kar premore tekaška stroka - beri: trenerji? Da bi to utegnilo prinesti hitrejše približevanje svetovnemu vrhu? Argumentov za to ni treba iskati prav daleč, iz zgodovine slovenskih nastopov na svetovnih in evropskih prvenstvih se je mogoče marsikaj naučiti. Prireditev je bila odlično izpeljana, ekipa pod vodstvom Marka Makuca, ob podpori župana Gašperja Uršiča, je od lani naredila dolg korak naprej (edino pošiljanje izidov po tekmi je zatajilo, če pristavimo svoj lonček), za kar so dobili pohvalo predsednika gorskotekaškega združenja Dušana Papeža, ki je spomnil, da je bilo to državno prvenstvo že jubilejno trideseto. Pri delitvi priznanj PGT so sicer uporabili lansko kategorizacijo in podelili tudi priznanja superveteranom, ta kategorija pa letos ne velja več. No, Jože Rogelj in njegovi kolegi tega ne zamerijo. Dejstvo, da so v Cerknem v enem letu od popolnega začetka prišli do brezhibno izpeljanega državnega prvenstva, morda lahko razumemo tudi kot pripravljenost, da kandidirajo še za kakšno pomembnejšo mednarodno tekmo. Še dve zanimivosti. Matej Letonje se je pred startom spozabil in pojedel nekaj grižljajev, kar se mu je maščevalo, na progi je štirikrat bruhal. A ni odstopil, priboril si je 11. mesto. Izkušnja. Rekorderja sta za darilo prejela maski laufarjev, legendarnih cerkljanskih pustnih šem. Pa to ni vse. Marko Makuc je takoj po tekmi lastnoročno na tablici napisal še ustrezne podrobnosti, imena in dosežena rekordna časa. V naši fotogaleriji, kjer najdeš vse izide, je prav na koncu tudi fotografija laserske naprave, ki je v planinski koči, podobno kot takoj po koncu finalne tekme nogometne Lige prvakov, omogočila graviranje ustreznega besedila. Tam je še fotografija maske laufarja, če jo povečaš, si lahko ogledaš, kako je bila narejena gravura. Naslednji tek iz serije PGT bo 15. avgusta Vzpon na Široko.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci kategorij:ml. člani: Timotej Bečan
Fotogalerija (Google foto) je na:
Video (YouTube) je na: https://www.youtube.com/watch?v=FOM7aD5gMU8&t=9s
VJ
Dodatno pojasnilo Podatki v tekstu so povzeti iz rezultatov, objavljenih na Poreznu. Organizator do objave tega prispevka namreč ni zagotovil uradnih podatkov, ki se nekoliko razlikujejo od prvotno objavljenih (kot je napovedoval). Izide, objavljene v fotogaleriji, smo izbrisali, uradne si zdaj lahko ogledaš na povezavi https://timing.sportident.com/en/results/2023/vzpon-na-porezen . Spremembe: teklo ni 85, temveč 90 tekačev, med veterani je zmagal Stanko Čufer, med st. veterani pa Jože Rogelj, brez kategorijske zmage je ostal Ivan Tavčar. Superveterani so prerazporejeni med st. veterane.
|
