|
|
Štafeta Koper-Bovec sedmič | |
|
PRIMORSKA 05 09 |
Razdalje so zato, da nas ločujejo, tekači pa smo zato, da te razdalje brišemo – in se med seboj zbližujemo. Morda je to tačas, v obdobju korone, primeren odgovor na vprašanje, zakaj se Ljudstvo tekačev (LT) vsako leto muči s tem 150-kilometrskim tekom? In zato, ker če letos ne bo ne Bovec ne Istrskega maratona, potem mora biti vsaj štafeta, ki ju povezuje. In je bila. Sedmič, tokrat navzgor, iz Kopra proti Bovcu, teklo pa je 34 tekačev in tekačic. Malo pred peto uro je novi predsednik društva, ki pripravlja Istrski maraton, Simon Rusjan, pred koprsko Taverno kameri predal pozdrav in sporočilo za predsednika TD Bovec in vodjo Bovec maratona Vasjo Viteza, potem pa še 30-dekagramsko aluminijasto štafetno palico tekačem. Prva tekačica Tatjana Gornjec jo je sprejela, pridružila se ji je Nevena Arsić Gracin, potem pa sta začeli tek proti italijanski meji. Malo pred mejo je Tatjano odneslo po drugih opravkih, Nensi pa je nadaljevala do Boljunca, kjer se je zaokrožila mednarodna zasedba letošnje štafete. Naj pojasnimo. Nensi je Srbkinja, Paolo in Stefano, ki sta v Boljuncu prevzela štafetno palico, sta italijanska državljana (Paolo po narodnosti Slovenec), v spremljevalnem vozilu pa je za logistiko skrbela Rusinja Elena, ki jo bralci sporočil Ljudstva tekačev že dobro poznajo. Sodelovale so torej štiri države, teklo se je po slovenskih in italijanskih tleh, po eni najkrajših poti proti severnemu koncu Primorske. V Boljuncu, pred tamkajšnjim gledališčem Franceta Prešerna, se je v času menjave nosilcev štafete že delal beli dan, potem pa sta Paolo in Stefano, člana CAI-CIM Trst, opravila s Kraškim robom in v Sežani zaokrožila maratonsko razdaljo štafete. Na mestu, kjer postavljajo start (in cilj) Malega kraškega maratona, se je vključila ekipa Kraških tekačev, ki sta ji pripadla odseka do Dutovelj in Zagrajca. Kdo drug pa bi tekel prek Krasa, če ne Kraški!? S spremljevalnim vozilom in kolesarjema, tako da vozilo LT skorajda ni imelo dela. Dvojico iz Sežane je v Dutovljah zamenjala petčlanska ekipa Rajka, organizatorja Štanjelskega teka. Tu pa moramo zapisati vprašanje: že res, da je zaradi racionalnosti in lokalne pripadnosti najlaže teči domačinom, toda zakaj užitkov lagodnega teka prek tako čudovite pokrajine, kot je kraška, ne bi uživali tudi tekači od drugod? Velja še tudi za vse ostale odseke, saj so vsi speljani prek primorskega sveta, polnega lepot in čudes. Morda pa je krivo to, da organizatorji niso sprejemali turističnih bonov … Niti letos se tekači niso izognili Zagrajcu in kmetiji Kosovelj. Dobrodošlico so jim izrekli vedno številnejši člani te družine tekaških šampionov: najstarejši Edvin, dvakratni svetovni prvak Mitja, njegova družica Mojca, ob nadobudnem Lovru pa je iz vozička radovedno kukal enomesečni Nace. Edvinu in Mitji, kljub temu, da sta tekače opremila z vinsko popotnico (odličen teran), ni bilo prihranjeno vabilo, naj se pridružita tekačem na poti. No, morda prihodnje leto … Če bi del poti prilagodili gorskotekaškemu okusu svetovnega prvaka, bi Mitja morda zagrizel. Pa ne samo kot rekreativec, še vedno je čas za vrhunske dosežke. Kraški pogostitvi na borjaču v Zagrajcu je sledila še goriška v Biljah slabi dve uri kasneje. Tokrat je bila gostiteljica - tako kot vseh šest let pred letošnjo izvedbo – Valda Dornik, ena najhitrejših slovenskih tekačic v svoji kategoriji. In kuharica čudodelnica. Šesterico goriških tekačev, ki so zamenjali ekipo Kraševcev, in spremljevalce je stalo kar nekaj napora, da so se ločili od mize z dobrotami. Začela se je druga polovica poti, temperatura pa se je bližala tridesetici (Bilje so v poletnem času med najbolj vročimi kraji v Sloveniji), šesterici iz Zagrajca pa se je pridružila Valda. V Solkanu so medtem od nestrpnosti že hrzali konji ekipe Renata Lešnika. Iz leta v leto jih opozarjajo, da njihovo ime »Počasni, a drzni« ne ustreza več realnosti, kar zadeva domnevno počasnost, a nič ne pomaga. Odseka Solkan-Plave in Plave-Kanal so si že zdavnaj prisvojili in ju združili v enega. Sedmerica je tekla kot ura, zamuda, ki se je izkazala v Kanalu, pa ni nastala po njihovi krivdi, temveč že na začetku poti. Da ne bi spreminjali nastavljenega urnika zadnje tretjine poti, bi bilo treba tempo precej dvigniti. A kot nalašč za odsek Kanal-Tolmin ni bilo prostovoljcev. Morda tudi zato, ker gre za najnevarnejši odsek celotne poti, na katerem se je zelo težko izogibati vozilom, za povrh pa tekače ovira precejšen vzpon. Toda v spremljevalnem vozilu je bil skriti adut. Elena je bila sicer predvidena kot džoker, če ne bo drugih tekačev, nikakor pa ne za to, da opravlja tako težavne naloge. Pripadnica LT iz Rusije je imela svoj načrt. In izpeljala ga je. Na 17 kilometrih poti je nadomestila polurno zamudo in navrgla še štiri minute prehitevanja uradne časovnice. Upočasnile je niso niti želodčne neprijetnosti, posledica neurejene prehrane tistega dne. Nadaljevanje in konec sta tako lahko potekala kot po maslu. Elena je palico predala mladi šampionki Gaji in njenim trem kolegom na poti do Kobarida, kjer je čakal Vasja s še tremi spremljevalci. V Kobaridu so načeli steklenico terana iz kleti Kosovelj, izpraznili pa so jo na glavnem trgu v Bovcu, kmalu po deseti zvečer. Vasjo je čakalo še dajanje izjave za video LT in odgovarjanje Simonu, potem pa so se tekači razšli. No, nekateri se niso odpovedali tradicionalnemu tekaškemu zaključku teka, pivu, ob katerem so zasejali idejo, kako se izogniti nevarnostim odseka Kanal-Tolmin. Mitja, to bo nekaj za tvoje noge …
Video je na:
|
|
