|
Podbrdo Trail Running Festival 2019 | |
PODBRDO 15 06 |
Letošnji Podbrdo Trail Running Festival (PTRF), graparski festival trejlov, je pritegnil približno 400 tekačev iz 18 držav, v ponudbi pa so bili otroški in mladinski teki, Graparski trimček (s posebno podskupino gasilcev), Gorski maraton štirih občin (GM4O) in Ultra Pušeljc trejl (UPT). GM4O je veljal tudi za državno prvenstvo, sicer pa so v Podbrdu točke nabirali udeleženci PGT. Za tekače je skrbela številna ekipa organizatorjev in drugih prostovoljcev, tako prek palca lahko ocenimo, da je za vsakega tekača skrbel po en prostovoljec. GM4O je doživel 18. izvedbo, UPT pa peto. Sobota in nedelja, 15. in 16. junija 2019, sta bila najbolj vroča dneva v zgodovini graparskih tekov. Maratonce je po spustu s Črne prsti v dolini pričakala vroča sopara in niti proga, speljana po gozdu, ni prinesla temperaturnega olajšanja. Še huje je bilo na stokilometrski (za nekaj kilometrov krajši od dosedanje) progi Pušeljca, ki povezuje Primorsko in Gorenjsko in ki maratonski trasi dodaja Blegoš in Ratitovec. Ta dolgo je zmoglo 40 tekačev, 35 moških in 5 žensk, odstopilo pa je 13 moških in ena ženska. Ponovno se je pokazalo, kako trdožive so tekačice, delež odstopov pri njih je na dolgih progah po pravilu nižji od deleža moških. Ko se enkrat odločijo za soočenja z ultrami, prej popustijo ultre kot tekačice … Od približno 200 maratoncev jih je na cilj prispelo 170, 125 moških in 45 žensk. Ekipa iz Podbrda, iz sosednjih krajev in občin, pa tudi iz oddaljenejših koncev Slovenije (na zadnji okrepčevalnici Kovce je dežurala ekipa Istrskega maratona, ki sta ji gostoljubje nudila Slavko Prezelj in Marjeta Golja) je spet pokazala svojo srčnost, ki je zaščitni znak prireditve, v katere središču sta Jožko Dakskobler in njegova družina. V Ljudstvu tekačev, kjer imamo priložnost primerjati pristope in načine izvedbe različnih tekaških prireditev, ugotavljamo, da se njihova tehnična izvedba sicer razlikuje, srečujemo se tako z enostavnimi kot z organizacijsko in tehnološko dodelanimi izvedbami, srčnost, prijaznost in dobra volja pa so povsod na prvem mestu, kar tekači, še zlasti žlahtno ljudstvo ultrašev, nadvse cenijo. Tako je bilo tudi tokrat na vseh prizoriščih PTRF, ob ugotovitvi, da tako skrbno in bogato založenih okrepčevalnic v tem koncu Evrope ne najdeš. Ultra je prvo mesto prinesla v Sloveniji doslej neznanemu Švicarju Adrianu Brennwaldu, že zmagovalni Tinko Štendler je bil drugi (a najhitrejši Slovenec), Andi Mamić pa je tretjemu mestu na vipavski stomajlerici dodal še eno tretje mesto - in bil obakrat drugi najhitrejši Slovenec. Med petimi dekleti, ki so dosegle cilj, je bila najhitrejša Manja Frece pred Evo Urbanc in Drago Žbontar. Prav vse so fascinirale s svojo mirnostjo in neizmerno potrpežljivostjo, garnirano z dobro voljo. Državna prvaka v gorskem maratonu sta postala brat in sestra Marko in Petra Tratnik, njuno veselje nad dosežkom, izbruh čustev in njihovo delitev med sotekmovalci, zabeleženo na našem videu, si morate ogledati. Marko se je na srečo še spominjal proge s prvega nastopa v Podbrdu, tako da ga napačno umeščen trak kakšen kilometer pred ciljem (tam je ostal po mladinski tekmi) ni zmedel. Organizatorji so ga takoj prestavili, da ni bilo zapletov z naslednjimi tekači, pa je tudi zasluga Markove izdatne prednosti na cilju. Simon Strnad je tekel s še dobro vidnimi posledicami padca na Mali gori pred tednom dni, tudi še odprto rano, a si je na koncu izboril četrto mesto, peti pa je bil Marjan Zupančič, nedosegljiv s sedmimi zmagami na tem maratonu. Med ženskami je bila četrta Mihaela Tušar, to je bil njen 13. nastop in vselej je prišla na cilj med najboljšimi. Nimamo podrobnejših podatkov o tekačih, ki so največkrat odtekli katero od prog v Podbrdu, vemo pa, da sta bila tam na vseh 18 izvedbah Urša Trobec in Peter Macuh, slednji je zadnjih pet let tekel stotico. Tudi tokrat je bil uspešen, kljub temu, da je že začel s poškodbo in da je še dodatno staknil na poti. Graparski trimček je preteklo 84 tekačev in tekačic, zmagala sta Britanec Oliver Thorogood in Katja Jensterle. Še anekdota z najdaljše proge. Japonec Šigeru Macumoto je skupaj s prijateljem Borisom Kolmanom, Anjo Komic Golar in dvema metlama nekaj po šesti uri zjutraj prispel na okrepčevalnico Kovce. Na vprašanje, kako se počuti, je odgovoril, da je zelo utrujen. Sledila je kratka psiho terapija osebja okrepčevalnice s ponavljanjem besed: nisem utrujen. Boris je temu dodal: potrebujem slovensko ženo (verjetno gre za njuno interno šalo). Po nekaj ponovitvah, vsaka naslednja je bila bolj energična, je Šigeru na koncu, ob smehu vseh prisotnih, prepričljivo izjavil: nisem utrujen, ne potrebujem slovenske žene! (vse v angleščini). In skupina je v živahnem tempu opravila še s preostalimi sedmimi kilometri do cilja. Tudi ta utrinek je zabeležen v videu LT.
|
|