BUZET

13 04
 2013

Ko nastajajo te vrstice, je torek dopoldne, kar pomeni, da je minilo skoraj 60 ur od mojega prihoda v cilj prve izvedbe ultra trail teka po Istri od Buzeta do Koromačna. V predelu ramen ne čutim več bolečin, medtem ko noge zmorejo že kakšne živahnejše sprehode, čeprav bo za resnejše aktivnosti treba počakati še kakšen dan.

Že konec lanskega leta sem sklenil, da bom svojo vzdržljivost preizkusil na kakšni ultra razdalji, in ko sta SRK Alba iz Labin in SD Trickeri iz Pazina razpisala ultra tek po trasi Istrske planinske poti (Istarski planinarski put), je bila odločitev jasna. Kot novinec sem namesto preizkušnje na 100 milj raje izbral 100-kilometrsko, light preizkušnjo.

No, že krajšo različico krasijo impresivne številke: 104 kilometri in 4300 metrov vzponov (na terenu se je izkazalo, da jih je bilo kar 4600) in prav toliko spustov. To pomeni več kot trikratni vzpon na vrh Učke z morja. Gola statistika pa seveda ne pove vsega o zahtevnosti preizkušnje, saj je treba sem prišteti še izredno težak teren. Moja osebna groba ocena je, da je bilo 95 odstotkov trase off road, k čemur je treba prišteti zaradi zapoznele pomladi obilne količine snega na delu poti, grob kamnit teren, ki je oteževal zlasti spuste, in relativno slabo shojeno pot, kar pomeni, da se je bilo treba soočati še z nizkim rastjem, robidovjem, vejami itd.

Kmalu po startu ob 7. uri sem ubral za večino sotekačev relativno hiter tempo, vendar se nisem preveč oziral za tem, saj sem vedel, da nisem pohodil plina in da imam še dovolj rezerve; nenazadnje sem se zavedal, da sem v zadnjih mesecih trdo treniral.

V slabih desetih kilometrih smo se dvignili za 1000 višinskih metrov, do prve kontrolne točke, kjer je že prišlo do naravne selekcije. Skupaj smo se znašli trije slovenski predstavniki, poleg moje malenkosti še Aljoša Smolnikar in Peter Žnidarič. Tudi v naslednjih valovitih kilometrih in v prvem hitrejšem spustu, ki je sledil, smo uspeli obdržati kar hiter tempo. Pot pred nami je bila še zelo dolga, poleg tega pa je bila tako dolga tekma za vsakega od nas neznana dežela, zato smo kaj kmalu sklenili, da združimo moči in poskušamo priti do cilja v enem kosu. Informacije gledalcev, da smo tik za prvo trojico, mi niso bile ravno v spodbudo: saj bo že veliko, če bomo prisopihali do Koromačna, ne pa da se še obremenjujemo z rezultatom!

Kljub utrujenosti, ki je bila z vsakim pretečenim/prehojenim kilometrom in vsakim premaganim višinskem metrom večja, smo doživeli neverjetno spodbudo tako profesionalnih navijačev kot organizatorjev in naključnih sprehajalcev. Do Učke, kjer se je nabralo že 45 kilometrov in 2800 metrov vzponov, je kar letelo, a razumljivo in pričakovano je bilo, da takšnega ritma ne bo mogoče obdržati do konca. V nadaljevanju se je vsak od nas spopadal z večjimi in manjšimi krizami, ki smo jih z vzajemno spodbudo vendarle uspeli premagati. Pri tem imam Petra sicer na sumu, da je bil bistveno manj uničen, kot je izjavljal, saj je tekom celotne tekme uspel narediti celo vrsto zanimivih fotografij.

Po približno 70 kilometrih je utrujenost naredila svoje, tekaškega je zamenjal pohodniški korak, v igro pa je vstopila glava. Od tam naprej smo bili boj s samimi seboj, da premagamo signale naših teles, ki so nas nagovarjala, naj se ustavimo, in odločenostjo, da končamo, kar smo začeli.

Čas se je raztegnil in napredovali smo bolj ali manj iz neke inercije. Posebnih trenutkov na trasi je bilo sicer še veliko – preveč za moj kratek opis. Morda bi izpostavil spust v grapo pri Rabcu, kjer smo morali uporabiti jeklenico ter nato po skalah in s pomočjo nekaj klinov prečkati potok tik pod slapom. Pravzaprav smo imeli še srečo, da je bil ta del za nami še pred mrakom, medtem ko se je večina tekmovalcev, ki so sledili, morala s tem delom trase ubadati ponoči.

No, tudi zadnji nočni kilometri so bili nekaj posebnega, pri čemer se nismo mogli načuditi najhitrejšim tekmovalcem na sto milj dolgi preizkušnji, ki so po 150 kilometrih še imeli dovolj moči za tek.

Malo pred polnočjo smo kljub trdi temi tudi mi ugledali luč, ko smo skupaj z dvignjenimi rokami zakorakali v cilj, doživeli glasen aplavz vseh prisotnih in prejeli spominske medalje. Prva misel ob zaključku je seveda bila: nikoli več. A bolečina kmalu izgine, ostanejo pa spomini na enkratno doživetje. Po nekaj dneh – in verjamem, da nisem edini – se tako v možganih že dela prostor za morebitne nove podvige ...

Organizatorji so popravili prvotno objavljene izide treh Slovencev na 100 km. Aljoša Smolnikar, Mitja Volčanšek in Peter Žnidarič so na cilj prišli skupaj, v času 16:34:50.

Izidi so na povezavi.

Mitja Volčanšek

Mitja Volčanšek (levo) in Aljoša Smolnikar.

Fotografije Petra Žnidariča so na povezavi 1 in na povezavi 2.

Video je na povezavi.