Rekordi Slovenske planinske poti

ANKARAN

18 08
 2018

Danes ob 6.00 je 32-letna Katja Kegl Vencelj začela potovanje po Slovenski planinski poti (SPP) v enem zamahu. Želi si izboljšati ženski rekord, ki ga je pred štirimi dnevi, 14. avgusta 2018, postavila Vipavka Anja Klančnik. Moških rekorderjev je bilo doslej devet, rekorderki pa dve.

Anja Klančnik, 40-letna ultramaratonka iz Vipave, je 14. avgusta 2018 po 600 pretečenih in prehojenih kilometrih SPP, s 45.000 metri vzponov, prispela na cilj. Pravzaprav na dva cilja. Vipavka je za obhod daljše trase SPP (tudi čez Okrešelj) s ciljem na Debelem rtiču potrebovala 11 dni, 23 ur in 49 minut.  Odločila se je namreč, da teče po knjižici, v kateri je prostor za 80 žigov, za razliko od pokojne Ruth Podgornik Reš in vseh moških, ki so doslej napadali absolutni hitrostni rekord (tega ima Marjan Zupančič s časom 7 dni, 8 ur in 9 minut, postavil ga je leta 2015). Anja je prva postavila čas na daljši progi, ki torej pomeni rekordno znamko. Istočasno pa je izboljšala tudi rekord krajše proge s ciljem v Ankaranu, na kateri so se merili vsi dosedanji napadalci rekorda, njen čas je 11 dni, 23 ur in 33 minut. Ta čas je mogoče upoštevati kot rekord in popravek starega rekorda Ruth iz leta 2010 (3. avgusta je v Ankaranu uro ustavila pri 13 dneh, 6 urah in 10 minutah), saj je pretekla vse, kar je bilo treba preteči, in dodala še del poti, kar je nekoliko poslabšalo njen rekord in ga naredilo dostopnejšega za Katjin poskus.

»Tek je moja ljubezen,« je povedala Anja nekaj minut po prihodu na zadnjo točko SPP, na recepciji hotela mladinskega zdravilišča na Debelem rtiču. Celotno izjavo najdete na povezavi

https://www.youtube.com/watch?v=sEZNhG81Kd4&feature=youtu.be

Za ljubezen narediš vse, in Anja je svoji ljubezni sledila do konca. Zadnje kilometre jo je nosila energija neznanega izvora, za tri kilometre med Ankaranom in Debelim rtičem, po 600 kilometrih poti in 45 višinskih kilometrih, je potrebovala 16 minut. Pretekla je celo avlo pred hotelsko recepcijo, pritisnila še zadnji žig, potem pa se je sesedla. Nogavic ni sezula, najbrž ni hotela šokirati svojih spremljevalcev. Žulji, nastali so v dežju na cerkljanskem koncu poti, so v tistih trenutkih predrli adrenalinsko zaščito in Anja v naslednjih minutah, urah, že skorajda ni mogla hoditi brez opore. A njen obraz je bil miren, spokojen. Cilj je bil dosežen. Noge niso bile zatečene, kot denimo pri Marjanu Zupančiču, verjetno predvsem zaradi treh masaž v zadnjih fazah poti na primorskem koncu.

Vipavsko tekačico so na progi ves čas spremljali kolegi in člani njene družine, pa tudi tekaški prijatelji iz vseh koncev Slovenije. Največje breme so si naložili njeni kolegi iz Ultra Trejla Vipavske doline (angleška oznaka UTVV). Odmevi na družabnih omrežjih kažejo, da je Anjo spremljalo in se z njo veseli zelo veliko ljudi. Podobno je tudi z objavami Katje, pričakovati je, da jo bo na poti spremljala in spodbujala množica privržencev.

Klančnikova je za Ljudstvo tekačev povedala: »Zelo sem zadovoljna s tem, kako mi je uspelo. Vedela sem, da sem tega sposobna,  kljub temu pa me je psihološki in fizični napor presenetil. Za poskus sem se odločila trenutno, nisem kaj veliko načrtovala, seveda pa sem bila že prej fizično dobro pripravljena. V teh enajstih dneh sem spala po dve do tri ure, bila pa sem trdno odločena, da naredim vse za čim boljši čas, čeravno o rekordih sprva nisem razmišljala.«

Katja ima čas, da pride do Ankarana do 5.32 v sredo, 29. avgusta, ali prej, da prevzame Anjin rekord. Njeno pot lahko spremljate na Facebook profilu Tonija Venclja

https://www.facebook.com/toni.vencelj

Za ljubitelje gorskega teka in trejla je torej to poletje eno zanimivejših. Moški rekord sicer počiva že tri leta, zato pa se je po osmih letih mirovanja Ruthinega rekorda razplamtela bitka za ženski najboljši čas. Katjo zaradi njenih dosedanjih dosežkov na ultrah štejemo za favoritinjo, na papirju ima veliko možnosti, da izboljša Anjin čas, ne samo zato, ker je Vipavka tekla daljšo varianto SPP.

Po rekordu Anje Klančnik, prvem po daljši varianti, je smiseln razmislek o tem, katera verzija SPP je tista »prava«. Tačas je to očitno stvar okusa oziroma odločitve posameznika. Doslej so se vsi najboljši merili na krajši progi, zato ima ta v javnosti več veljave. Sporno se zdi spreminjanje dolžina oziroma trase in števila zahtevanih žigov, ki z vidika »komercialne« privlačnosti SPP ima nekaj argumentov, gledano iz zornega kota gorskih tekačev pa je moteče in podcenjujoče. Najdaljša vezna pot na svetu, za kar velja SPP, bi lahko ostajala nespremenjena in s tem »po angleško« (oni se spoznajo na tradicijo) vse bolj cenjena. Očitno tisti, ki o teh stvareh odločajo v imenu Planinske zveze Slovenije, še vedno razmišljajo tako, kot je veljalo v 19. in 20. stoletju, da se v planinah ne spodobi hiteti, uživati je treba počasi, zato se za hitrostno premagovanje SPP na zmenijo. Morda gre celo za nekakšno averzijo do tega početja. Ne zavedajo se, da so se časi spremenili in da obiskovanje planin ne more biti izven vseh kontekstov sodobnih življenjskih slogov in potreb.  Sploh pa ne vedo, da so med gorskimi tekači najpogostejši in najzvestejši obiskovalci planin z najvišjimi etičnimi zavezami. Bolje bi bilo, da bi svoj pristop posodobili, sploh pa bi naredili veliko uslugo tako gorskim tekačem kot vsem ostalim popotnikom po SPP, če bi že enkrat urediti oznake poti.

Ker ni pričakovati, da bodo uradne planinske strukture prišle naproti željam in potrebam gorskih tekačev ter naredile red, se bodo morali o tej dilemi še naprej odločati sami tekači. Za zdaj je izid tekme med Ankaranom in Debelim rtičem 10:1.

VENČESLAV JAPELJ