LJUBLJANA

15 08
 2018

Po prvem izrazu nezadovoljstva gorskih tekačev nad razmerami v slovenskem gorskem teku (oziroma Združenju za gorske teke pri Atletski zvezi Slovenije) konec leta 2016, kateremu je sledilo nekaj kozmetičnih sprememb, je nezadovoljstvo v preteklih tednih kulminiralo v pripravi Pobude gorskih tekačev za sistemsko in strokovno delo v gorskem teku, peticiji, ki jo je podpisalo impozantno število tekačev, kar 90. Izvršni odbor združenja, s predsednikom Dušanom Papežem na čelu, je 16. avgusta 2018 v prostorih AZS sklical sestanek, ki so se ga udeležili skoraj vsi člani odbora in 20 tekačev, med njimi večina najboljših, sedanjih ali nekdanjih reprezentantov. Sklepov niso sprejemali, povedano pa je lahko dobra podlaga za zasuk v delovanju odbora in združenja.

Med pogovarjanjem pred slabima dvema letoma in tokratnim sestankom je nekaj podobnosti, a tudi razlik. 15. decembra se je v isti dvorani zbrala podobna zasedba odbora, le da mu je predsedoval Tomo Šarf, tekačev pa je bilo dvakrat manj. Najbolj aktivna med tekači je bila Lucija Krkoč. Prvi pogovor so poimenovali okrogla miza, dejansko pa je bila fizična razporeditev sodelujočih vse prej kot to: na čelu so sedeli člani odbora, njim nasproti pa - kot učenci v razredu - tekači. Enakopravnosti v dialogu že v izhodišču ni moglo biti. V reprizi je bil govor zgolj o »sestanku«. Udeležbo 20 tekačev od 90 podpisnikov pobude  lahko ocenimo kot zelo dobro, sploh glede na počitniški čas, pa tudi prisotnost reprezentantov je bila množična.  Tekači so pokazali bistveno več zavzetosti kot ob nekaterih nedavnih pobudah združenja za izpeljavo promocijskih aktivnosti, kar jim v odboru zamerijo. Tokrat je najbolj zavzeto od tekačev nastopal Mitja Kosovelj, edini gorski tekač, ki je užival podporo države na vrhuncu kariere (osvojil je deset medalj na SP in EP, dvakrat je bil svetovni prvak), Lucija Krkoč se ni oglašala. Prvič so udeleženci sprejeli nekaj sklepov, kakšnih večjih premikov kot to, da so tekači v odboru dobili svojega predstavnika, pa ni bilo.

Predsednik Dušan Papež je v četrturnem uvodu predstavil spremembe, ki so jih izpeljali v zadnjem času, sledil pa je bolj ali manj nevezan pogovor o posameznih točkah, navedenih v pobudi. Prvopodpisana pod peticijo Mojca Koligar je povedala, da pobuda ni mišljena kot kritika, temveč kot spodbuda za boljše delo. Med zrnjem in plevami povedanega v nadaljevanju je bilo mogoče zaznati opažanja in predloge, ki bi utegnili dejansko pripomoči k boljšemu delu v gorskotekaški organizaciji.

Predsednik AZS Roman Dobnikar, ki je tudi prisostvoval sestanku, je povedal, da vsestransko podpira vodstvo združenja in izrazil prepričanje, da ima združenje zelo dobrega predsednika: »Imate predsednika, ki se bori za vas.« Težave gorskih tekačev so popolnoma enake tistim, ki pestijo svetovno atletiko. Kot predsednik AZS jim bo še naprej stal ob strani, težave pa vidi predvsem kot izziv. Povedal je, da tudi gorski tek potrebuje čimveč dobrih rezultatov, v to panogo pa bi morali pripeljati čimveč otrok.

Bistvo pripomb tekačev je mogoče povzeti kot zahtevo, da se jih postavi v središče delovanja, se jim prisluhne in omogoči boljše razmere za priprave in doseganje rezultatov. Poglejmo nekaj izstopajočih predlogov, za katere se zavzemajo tekači in trener Edvin Kosovelj, pod katerega vodstvom so slovenski gorski tekači osvojili večino velikih medalj.

Strokovnemu delu bi morali dati več veljave. Imenovati bi morali selektorja oziroma glavnega trenerja z licenco, znanjem in izkušnjami, ki bi sodeloval s klubskimi trenerji in na posvetih usmerjal strokovno delo. Nenehno bi moral komunicirati s tekači (letos je pogostnost tega komuniciranja še nižja kot lani), imeti bi moral stalni vpogled v pripravljenost tekačev iz reprezentančnega kroga, na pripravah bi moral biti ves čas. To bi očitno moral biti profesionalec, saj delo v prostem času ne bi bilo zadostno.

Načrt aktivnosti za naslednjo sezono bi moral biti pripravljen že v decembru, takrat bi morale biti znane vse podrobnosti, da bi tekači vedeli, kaj jih čaka, kaj se od njih pričakuje, in seveda kaj jim združenje nudi v pripravah na sezono.

Delo v odboru bi morali biti razdeljeno, vsak član bi moral opravljati svoje specifične zadolžitve, tako da bi tekači vedno vedeli, na koga se lahko obrnejo. Sedanji način dela, ko se vsi ukvarjajo z vsem, ni učinkovit.

Reševanje zdravstvenih težav bi moralo biti urejeno načrtno in sistematično, najboljšim tekačem bi morala biti zdravstvena pomoč na voljo v vsakem trenutku. Gorski tekači bi morali imeti na razpolago pomoč strokovnjakov oziroma organov AZS, na začetku leta bi morali urediti ustrezno zavarovanje.

Nehati se mora ignoriranje tekačev iz svetovnega kakovostnega vrha (Mateja Kosovelj, Lucija Krkoč …), ponovno jih je treba pritegniti in jim pomagati prebroditi težave, s katerimi se soočajo. Preveč je bilo izgubljenih sezon in neizkoriščenih priložnosti za vrhunske dosežke.

Še podatek, ki smo ga slišali na sestanku. Gorski tek letos razpolaga s proračunom v višini 30.000 evrov. To je bistveno manj kot znašajo proračuni drugih panog, biatlon na primer razpolaga z milijonom evrov.

Komentar LT. Naša težava je tudi v tem, da gorski tek ni olimpijska panoga in da Slovenci nismo dovolj samozavestni, da bi se znali postaviti za panogo v kateri smo tako zelo uspešni. Spomnimo: gorski tekači so po letu 1991 osvojili 43 odstotkov slovenskih velikih medalj (olimpijada, SP, EP), kar je – po podatkih OKS, s katerimi razpolagamo – daleč največji delež med posameznimi panogami. Gorski tek je slovenska "tržna niša", a se tega ne zavedamo in tega ne znamo izkoristiti. To je še toliko manj razumljivo, ker ta šport vsebuje številne elemente, ki vse bolj oblikujejo človekovo prizadevanje za zdrav življenjski slog in njegov odnos do naravnega okolja.

Kot rečeno, sklepov na sestanku niso sprejemali, Dušan Papež ga je zaključil z željo, da bi bolje sodelovali. Z iztržkom pogovarjanja tekači niso najbolj  zadovoljni, spomin na (ne)uspešnost okrogle mize pred dvema letoma je še živ. Mojca Koligar je še naprej prepričana, da bi lahko s pravimi ljudmi na pravih mestih naš gorski tek lahko dvignili zelo visoko, kar pa bo s podcenjevanjem tekačev in stroke ter brez načrtnega dela, če se bo to nadaljevalo, ob sprijaznjenosti dobršnega dela tekačev, zelo težko.

Ironija usode. Reprezentantka, državna prvakinja Mojca Koligar je tačas poškodovana in njen odhod na SP v septembru je pod vprašajem. Prepuščena je sama sebi in svoji iznajdljivosti, (doslej) brez prave pomoči združenja. Priložnost, da njegovo vodstvo dokaže, da tekače jemlje resno, je tako rekoč pred nosom.

VENČESLAV JAPELJ