|
|
Top 3 Kobarid ekstrem | |
|
KOBARID 03 06 |
Hribovskih (praviloma 24-urnih) izzivov je v Sloveniji več, a so večinoma locirani na severu in vzhodu države. Na Primorskem poznamo Gorski maraton štirih občin ekstremno, ki pa vse od prve izvedbe ultraške tekme v Podbrdu ni doživel še nobene ponovitve. Za prijetno osvežitev je poskrbel Renato Lešnik, ki je med preteklim službovanjem v Kobaridu dodobra spoznal tudi tamkajšnje hribe, lani pa je predstavil zamisel, kako povezati tri markantne vrhove na Kobariškem, Krn, Kobariški Stol in Matajur, v hribovski izziv, ki nima kaj zavidati drugim podobnim preizkušnjam. Zaradi lažje sledljivosti pravila velevajo, da se na vsak vrh podamo iz centra Kobarida, in sicer izpred sedeža TŠD Gams, kamor se pred vsakim naslednjim vrhom tudi vrnemo in vpišemo v posebno knjigo (več o pravilih na povezavi). Renatova želja, kot pobudnika, je bila promovirati lepe, a zahtevne trejl poti na tem območju in hkrati spodbuditi vse, ki so željni pravih izzivov. Slednje mu je kar lepo uspelo, saj je po prvem uspešno opravljenem izzivu v lanskem letu padla odločitev, da se tudi trije Istrski tovarji (Edi Sorgo, Matej Plevel in moja malenkost) lotimo preizkušnje, pri tem pa smo se uspeli uskladiti tudi z očetom izziva Top 3 Renatom, da se družno lotimo podviga. Kljub izkušnjam in kilometrom lahko potrdim, da Top 3 nikakor ne gre podcenjevati. Ob nezanemarljivi kilometraži 70 kilometrov namreč postreže s kar 5000 višinskimi metri vzponov. Da je mera polna, se teh pet kilometrov višincev pridobiva praktično brez vmesnih kucljev, zgolj z direktnimi vzponi na tri omenjene vrhove. Kobariška trojka ponudi izredno raznolik teren, od visokogorja, kamnitega terena, gozda, do tekaških delov ... Četverica tekačev se nas je izziva lotila v soboto, 3. junija 2017, ob 5.10. Zaradi 2000 metrov višinske razlike, nadmorske višine in nepredvidljivega vremena na vrhu smo se najprej lotili Krna, na vrh katerega smo prispeli po treh urah in desetih minutah. Obveznemu slikanju je sledil povratek v dolino, po kratkem postanku in polnjenju zalog na sedežu TŠD Gams pa smo se lotili Matajurja. Čeprav je ta vzpon najkrajši, pa zato ponudi najbolj ekstremne strmine. Preudarna taktika nam je omogočila doseči vrh po sedmih urah in 30 minutah (od jutranjega starta). Ob drugem povratku v dolino so nas Gamsovci razvajali s picami in pivom, a je bilo vendarle treba kmalu naprej, saj smo kljub odličnemu tempu želeli zaključiti še pred mrakom. Zadnji vzpon na Stol se je pričakovano najbolj vlekel, še najbolj zaradi izjemno dolgega grebenskega prečenja. Vrh smo dosegli po točno 13 urah, tako da smo si lahko privoščili bolj umirjen spust. Pri tem sta se sicer že dodobra poznala pomanjkanje tekočine in sopara, a smo stisnili zobe in družno zmagovalno pritekli v cilj po 15 urah in 37 minutah, ob 20.47. Zadovoljni nad opravljenim izzivom smo ob skrbi za ponovno hidracijo in polnjenje zalog pretečeno oz. prehojeno pot analizirali še dolgo v noč.
Fotogalerija je na povezavi. Video je na povezavi.
Mitja Volčanšek |
|
|
|
