BATUJE

05 03
 2013

S priprav v Medulinu se je te dni vrnila Batujka Lucija Krkoč, ki po dolgotrajni poškodbi spet normalno trenira. Njene misli se vrtijo okrog vprašanj nadaljevanja tekaške kariere, zdi se, da nekaj manj gorskotekaške, v mislih ima tudi maraton v Rio de Janeiru.

Lucijo, že zmagovalko svetovnega pokala v gorskih tekih in treh tekem v tem pokalu, bronasto na EP v gorskem teku, trikratno svetovno prvakinjo v slovenski mladinski gorskotekaški ekipi, je po zmagi na Šmarni gori leta 2011, s katero je osvojila pokal WMRA, čakala enoletna grenka pavza. Poškodba stegenske mišice (zadnja loža) desne noge, ki jo je ovirala že pred Šmarno goro, a je stiskala zobe, se je vlekla in vlekla. In je lani končno spet začela trenirati, se je v oktobru poškodba delno obnovila. A na srečo tokrat ni bilo tako hudo, Lucija že nekaj časa spet trenira in upa, da njeni najboljši časi šele prihajajo. »Noga še ni docela pozdravljena, poškodbo še čutim in ne treniram na polno.«

Dolg tekaški post je vplival tudi na psiho tekmovalke letnika 1988, prinesel ji je spremembo v treniranju: »Poškodba mi je dala misliti. Konec lanskega leta sem začutila, da potrebujem spremembo. Deset let me je treniral Edvin Kosovelj in rekla sem si, da je čas za nekaj novega. Razšli smo se brez zamer. Zdaj me trenira Roman Kejžar.«

Z enim najboljših slovenskih tekačev vseh časov trenirajo še Žana in Urban Jereb, Primož Kobe, Tone Kosmač, Robert Kotnik in Vid Zevnik. Edina Primorka v tej družbi vrhunskih in perspektivnih tekačev goji ambiciozne načrte. Na vprašanje, ali razmišlja o olimpijadi v Rio de Janeiru, za LT lapidarno odgovarja: »Itak!«

Slovenskih kandidatk za brazilski olimpijski maraton je tako tačas kar pet: Žana Jereb, ki je okusila londonsko olimpijado, Neža Mravlje, Mateja Kosovelj, Daneja Grandovec in Lucija Krkoč. Morda se jim pridruži še katera (se je tretji Primorki Aleksandri Fortin, ki se je lani spustila krepko pod dve uri in zdaj trenira pod vodstvom italijanskega trenerja, čas za olimpijske sanje že iztekel?). Ljubiteljem ženskega dolgega teka se torej v naslednjih letih napoveduje razkošna tekmovalnost, ki utegne odpihniti krizo v tem atletskem sektorju po eri Helene Javornik.

Lucija na tako številne konkurentke gleda nadvse pozitivno: »Takšna konkurenca je ful dobra, daje mi dodatno motivacijo za trening!«

Se pa Lucija preizkuša tudi v vlogi trenerke rekreativnih tekačev. »Nabiram prve izkušnje; doslej so bile samo lepe,« pove tekačica, za katero je pomemben datum 16. marec, dan državnega prvenstva v krosu v Mariboru. Takrat bo izvedela, kako jo nesejo noge na resni tekmi in kaj so ji prinesli dosedanji treningi. »V bližnji prihodnosti«, torej še v prvi polovici leta, bo tekla polmaraton, v Sežani »skoraj stoodstotno« najkrajšo razdaljo, jesen pa bo čas za maratonsko preizkušnjo.

Na fotografiji Lucija Krkoč po zmagi na Šmarni gori potrpežljivo odgovarja na novinarska vprašanja, ob tem pa si pritiska led na poškodovano mišico. Poškodba je izbrisala naslednjo tekmovalno sezono.

VJ

Lucija Krkoč odgovarja na novinarska vprašanja