|
|
33. Martinov tek | |
|
IZOLA 03 11 |
Izolski Center za kulturo, šport in prireditve ter občinska športna zveza sta v nedeljo, 3. novembra, s startom in ciljem v Simonovem zalivu, pripravil 33. Martinove tek in pohod. Na slikovito 11-kilometrsko progo ob morju, po Izoli in okoli nje, se je podalo 105 tekačev. Za razliko od prejšnjih izvedb tega teka so večino predstavljali izolski in istrski tekači, Ljubljančani so se tokrat ustrašili dežja, videli pa smo tekače z Gorenjskega in Dolenjskega, celo iz Sevnice. Najhitrejša sta bila Danijel Vinčec iz Montinjana pri Kopru in Kristina Bele iz Trnja pri Pivki, prvi edini pod 40 minutami, druga edina pod 50 minutami. Tradicionalni izolski tek je že dolgo priljubljen jesenski cilj slovenskih tekačev. Množičnost udeležbe kroji vreme, in tudi tu velja tradicija: četudi na tisti dan dežuje, dež počaka do konca teka in pomoči šele na podelitvi priznanj ali pa takrat, ko se udeleženci že vračajo domov. Izolani so ob običajnih tekaških okrepčilih ponudili istrske bobiče (fižolova in koruzna mineštra) in vino. V moški konkurenci je bil najhitrejši Danijel Vinčec, sledil mu je izolski veslaški državni reprezentant Rajko Hrvat, tretji pa je bil mladinski državni prvak v teku na 10.000 metrov Jan Klemenčič, član AK Koper. Danijel je povedal: »Razmere na progi so bile težke zaradi vetra. Konkurenca mi je ves čas dihala za ovratnik, a uspel sem zadržati prednost 50 metrov. V klanec sem naredil nekaj več razlike, na spustih malo izgubljal, na koncu pa sem uspel priti prvi skozi cilj. Sezona se končuje, rad bi še odtekel 54 kilometrov ultramaratona Parencana v decembru, sicer pa sem z doseženim zadovoljen. V absolutni skupni uvrstitvi Primorskih gorskih tekov sem skupaj z Andrejem Lindičem tretji.« Kristino Bele so letos mučile poškodbe, tako da zmaga ob koncu deluje kot dobrodošel obliž. Pa vseeno sezona 2013 sploh ni bila neuspešna. »Letos sem enkrat zmagala na PPT in dvakrat v primorskem pokalu, skupno sem v PPT druga, v notranjskem pokalu pa sem spet zmagala. Zadnje čase se tudi časi izboljšujejo, čeprav sem danes tekla dve minuti počasneje. S časom nisem čisto zadovoljna, poškodba se mi še malo pozna, z zmago pa seveda sem. Ta tek mi je vedno všeč, edino pihalo je danes in nam nagajalo kar polovico proge.« Izidi:Moški:
Ženske:
Zmagovalci po kategorijah:
Vsi izidi so na povezavi.
Zmagovalca 33. Martinovega teka Kristina Bele in Danijel Vinčec.
V kategoriji 92-83 je zmagal tačas najboljši izolski veslač Rajko Hrvat, ki se redno udeležuje Martinovega teka, drugi je bil smučarski učitelj Marko Andrejašič, tretji pa v Kopru živeči Španec Ruben Bouza Mallo (desno), ki je ob dveh Tržačanih skrbel za mednarodno zasedbo teka.
VJ |
|
|
|
6. Valantov tek | |
|
BODEŠČE 18 10 |
Gorenjski tekač Frenk Valant, že več let stalni udeleženec primorskih tekaških tekmovanj, neguje prav poseben slog praznovanja rojstnega dneva. Od svojega srečanja z Abrahamom naprej za rojstni dan pripravi tek za prijatelje. Prijatelje povabi na tek dan pred rojstnim dnevom. Starejši sosed se v uniformi in s slovensko zastavo postavi na dvorišče pred Frenkovo mehanično delavnico, njegov oče zaigra na harmoniko in tek se začne. Trasa poteka skozi vas Bodešče pri Bledu, ob strugi Save, nato sledi vzpon proti Radovljici, cilj pa je pred gostilno Kunstelj, kjer se vse skupaj konča. Dolžina 4,2 km predstavlja nekaterim večje preglavice, za druge pa je zgolj zabava. V gostilni Frenk poskrbi za okrepčilo in živo slovensko muziko. Obvezna fotografija vseh udeležencev pred gostilno gre v arhiv, pa tudi v Frenkovo delavnico, kjer je na ogled strankam, ki si med popravljanjem jeklenega konjička lahko ogledajo, katere športne dosežke si je Frenk že privoščil. Po oddihu imajo tekači in navijači na izbiro, ali se nazaj odpeljejo ali odtečejo oziroma prehodijo čudovito jesensko pot do delavnice, kjer sledijo voščila slavljencu, pričakata jih bogato obložena miza in podelitev priznanj vsem tekačem, najboljšim pa pripadajo še medalje. Letos sem se 6. Valantovega teka udeležil skupaj z Andrejem Boletom (bronasta medalja). Frenku sva nazdravila s kraškim teranom in mu zaželela še veliko čilih let. Tako je bil letošnji tek tudi nekoliko primorsko obarvan. Pot me je v Bodešče vodila zato, ker sva s Frenkom rojena na isti dan - in kot tehtnici po horoskopu skušava tudi tako zvagati prave korake po pravi poti.
Na skupinski fotografiji, ki bo povečana in uokvirjena šla na steno Frenkove mehanične delavnice v Bodešču pri Bledu, družino Valant zastopajo organizator in slavljenec Frenk (št. 27), levo od njega stoji žena Majda (št. 1), hči Barbara v rdeči jakni čepi, sin Miha pa nosi št. 31. Primorca sta Jožef (št. 30), nasmejan kot Frenk, saj rojstni dan praznujeta istočasno, in Andrej Bole (št. 28).
Start teka 18. oktobra 2013.
Jožef Tomažič |
|
|
|
24. Tek na Šmarno goro | |
|
ŠMARNA GORA 05 10 |
Tekaški klub Šmarnogorska naveza je v sodelovanju z gostilno Ledinek, odborom za gorske teke pri AZS, Svetovno zvezo za gorske teke (WMRA) in IAAF tudi letos pripravila v svetovnih gorskotekaških krogih najviše rangirani slovenski gorski tek, ki je štel tako za zaključek svetovne serije WMRA kot za slovenski pokal. Zbrala se je smetana svetovnega gorskega teka, s kakovostjo opravljenega dela pa za njimi organizatorji niso prav nič zaostajali. Članski zmagi sta odšli v Eritrejo in Italijo, v točkovanju za Grand Prix pa sta na vrhu ostala Novogoričanka Mateja Kosovelj in Eritrejec Azerya Teklay, kateremu so kolegi tekači s tisočakom olajšali odplačevanje kredita za bratovo življenje. Na desetkilometrski progi s 710 metri vzponov in 350 metri spustov se je merilo 130 članov in mladincev. Slovensko zastopstvo je bilo močno, manjkalo je le nekaj tekmovalcev iz kroga najboljših. Mateja Kosovelj je na Šmarno goro prišla s prvega mesta po petih tekmah iz svetovne serije za Veliko nagrado WMRA, edine, ki bi ji lahko ogrozila končno zmago, Emma Clayton iz Velike Britanije, pa v Slovenijo ni bilo. Tako niti ni potrebovala šmarnogorskih točk, a se je zanje borila, kot se vedno, na cilju pa priznala premoč samo dvema italijanskima svetovnima prvakinjama: Alice Gaggi (1. na SP 2013 v gorskem teku) in Antonelli Confortola Wyatt (1. na SP 2013 v gorskem maratonu; bron v smučarskem teku na olimpijadi 2006): »S tekmo, ki je bila težka, sem zadovoljna, a tekmici sta bili močnejši - če pa bi zmagala, bi bila še bolj zadovoljna. Na progi sem padla, a skoraj ni omembe vredno. Pozna se mi utrujenost. S skupno zmago pa sem seveda zelo, zelo zadovoljna.« Za LT je že kar na Šmarni gori potegnila črto pod sezono, v kateri je osvojila še evropski bron in se povzpela na četrto mesto na SP: »Super je bila, ena boljših, minila je tudi brez poškodb. Bil je seveda tudi kakšen minus, a tudi minusi imajo pluse.« Bronasta s SP, mladinka Lea Einfalt, je bila šesta, zmagala je med mladinkami, med prvimi desetimi pa so bile še tri Slovenke. V moški konkurenci je najviše posegel Mitja Kosovelj, bil je peti in na istem mestu je končal tudi v WMRA GP, med desetimi najboljšimi pa sta bila še Nejc Kuhar in Gašper Bregar. Zmagovalec primorskega gorskotekaškega pokala Simon Alič je bil 13., mladinec Rok Bratina je bil med vrstniki drugi, skupno pa 18. Povedal je: »Kar zadovoljen sem z uvrstitvijo, glede na to, da je konec sezone in da sem boljši v vzponih. Sicer pa sem že malo utrujen. Super sezona!« Mitja pa tudi ni bil nezadovoljen: »Danes nisem odtekel nič posebnega, a sem zadovoljen. Sezona je bila dolga, ni več pravega naboja in svežine. Sledile bodo še tekme za dušo in telo.« Tudi on je potegnil črto: »S sezono sem zelo zadovoljen, upam, da jo bom vsaj delno ponovil naslednje leto. Osvojil sem naslov svetovnega prvaka; to, mislim, je več kot dovolj.« Izkazalo se je še nekaj tekmovalcev in tekmovalk s tekem PGT ter Primorcev, Simon Alič, Urša Trobec in Marta Šorli so zmagali v svojih kategorijah. Azerya Teklay je predse spustil samo mlajšega rojaka Yossiefa. Ko je bilo vse končano, je potožil, da ima težave zaradi poškodovane desne roke, s težavo je stiskal roke kolegom na zmagovalnem odru in sprejemal čestitke. Predstavnik organizatorjev Tomo Šarf mu je izročil denar, ki so ga tekači zbrali, da bi mu olajšali odplačevanje posojila, s katerim je brata rešil iz rok ugrabiteljev. Iz startnine in prostovoljnih prispevkov se je zbrala »povprečna slovenska plača«, kot je povedal Tomo. Azerya je izdavil: »Nimam besed, presrečen sem. Slovenija je moja druga domovina, Slovenci so kot moje družina.« Zmagovalec Yossief, pred tremi leti svetovni prvak med mladinci, ki je bil tokrat tretjič v Sloveniji, pa je dodal: »Zelo lepa država, Slovenija je dežela dobrih, nasmejanih ljudi.« (Očitno se je družil samo s tekači, op. a.)
Izidi:Moški:
... Ženske:
... Kategorije:Starejši dečki:2. Jaka Grže (AK Postojna) Mladinci:2. Rok Bratina Mlajši veterani:1. Simon Alič Mladinke:1. Lea Einfalt Članice:3.Mateja Kosovelj Mlajše veteranke:1. Urša Trobec Starejše veteranke:1. Marta Šorli Grand Prix WMRA:Ženske:
... Moški:
... Vsi izidi so na povezavi.
Mitja Kosovelj na progi. Nizka temperatura mu ni najbolj ugajala.
Zmagovalca GP WMRA Azerya Teklay in Mateja Kosovelj. Ta naslov je osvojila še ena Slovenka, pred dvema letoma je to uspelo Luciji Krkoč.
Rok Bratina v cilju. Med mladinci je bil pred njim samo Romun Andrei Leanca.
Tomo Šarf z Azeryo Teklayem ob predaji denarne pomoči. Fotogalerija je na povezavi.
VJ |
|
|
|
|
|
Evromaraton v novi podobi | |
|
MILJE, ANKARAN 30 09 |
Evromaratona, kot smo ga bili vajeni zadnjih šest let med Miljami in Koprom, ni več. Koprska občina se je umaknila iz organizacije (previsoki izdatki), vendar pa v Miljah vztrajajo. Letos bodo Evromaraton pripravili kot kros tekmo, poimenovano Eco Trail Euromarathon. Na prvo novembrsko nedeljo, s startom ob 10. uri, bodo od Ankarana do trgovskega središča Montedoro izpeljali 21 km dolg tek po poteh in stezah Miljskega gričevja (Miljski polotok) z 800 metri vzponov. Proga je speljana po obeh straneh meje. Tekmovalci bodo tekli po različnih podlagah, od asfalta do trave. Organizacijska ekipa ostaja podobna kot na prejšnjih Evromaratonih, njeno jedro sta športno društvo Evinrude in gorski tekači R.I.T.MO, podpirajo pa ga tržaška pokrajina in dežela F-Jk ter občini Milje in Koper. 21-kilometrski tek bodo dopolnili s sedemkilometrskima netekmovalnima prireditvama Mini Trail in Euro Dog Trail (start in cilj pri Montedoru). Organizatorji napovedujejo udeležbo odličnih tekačev iz Italije in Slovenije, med njimi tudi šestkratnega svetovnega prvaka v gorskem teku, Novozelandca Jonathana Wyatta. Za ureditev slovenskega dela proge in za pomoč na progi na dan teka še iščejo rešitev in vsak prostovoljec bo dobrodošel (javi se lahko na e-naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. ali na tel. 031/618-952). Več informacij je na povezavi.
VJ |
|
|
|
Konjiški "maraton" | |
|
SLOVENSKE KONJICE 29 09 |
V nedeljo, 29. septembra, s startom točno opoldne, je konjiška atletska šola organizirala 1. Konjiški maraton (očitno pa ne gre za maraton, temveč zgolj za polmaraton in desetkilometrski tek, op. ur.). Prek njihove spletne strani se je za teka na 21 in 10 km prijavilo 450 tekačev in tekačic, teklo pa jih je 391. Trideset mest so pustili še za prijave pred samo nedeljsko tekmo. Zanimivo je, da je na krajši progi teklo več žensk kot moških (147:129). V petek popoldne, ko smo prišli v Zreče, je bilo vreme oblačno, a suho - idealno za tek. Sobotni ogled proge z zreškimi prijatelji mi je dal vedeti, da je proga razgibana, dva kroga, višinska razlika 140 m, a predvsem po startu v starem mestnem jedru Slovenskih Konjic do lokalne ceste ozka in nevarna. Toda za pripravo na Ljubljanski maraton je bila to ravno prava tekma. Nedelja zjutraj pa je bila že deževna in vetrovna, takšne razmere so pisane na kožo podpisanemu Vipavcu (Živa voda!). Pred startom sem srečal Romana Kejžarja, ki je pripeljal svoje tekače na trening tek. Celotna tekma je potekala v dežju. Na 21 km je zmagal Tone Kosmač s časom 1:07:52, sledila sta mu Jan Breznik in Robert Kotnik, pri ženskah je v polmaratonu slavila Mateja Mlinar s časom 1:28:14. Na 10 km sta zmagovalca postala Rok Puhar (30:53) in Mojca Grandovec (Danejina sestra, 38:05). Nekaj žlahtnosti smo na Primorsko prinesli tudi primorski polmaratonci, ki smo si dajali korajžo že na startu, pa tudi med tekmo smo se vlekli in preizkušali tempo tek predvsem po klancih navzdol. V svoji kategoriji je slavila Vilma Brešan, skupno osma med 38 polmaratonkami, pri moških je bil v kategoriji D (50-59 let) drugi Jožef Tomažič - skupno 30., Henrik Stanjko je bil 37., Roman Koprivc pa 49. med 76 polmaratonci. Po žrebanju petih nagrad prireditve se je ena nagrada z Romanom odpeljala v Ilirsko Bistrico. Darilni paket, ki smo ga prejeli ob dvigu startne številke, je vseboval hlebček rženega kruha, par domačih klobas, stekleničko konjiškega vina in majčko. Družinske in prijateljske vezi so pripomogle, da smo se tudi v tekmovalnem vzdušju počutili kot doma, deževna septembrska nedelja je bila tako ravno prava za dobre tekaške dosežke, čeprav ne tako sijajne, kot je bil berlinski svetovni rekord v maratonu. Vsekakor se je bomo še nekaj časa spominjali z veseljem. Izidi so na povezavi.
Na startu je bilo 391 tekačev in tekačic.
Zmagovalec polmaratona je bil Tone Kosmač.
Jožef Tomažič |
|
|
|
Azerya proti lovcem na glave | |
|
ŠMARNA GORA 24 09 |
Eritrejec Azerya Teklay, eden najboljših gorskih tekačev na svetu, je 24. septembra 2013 postavil nov rekord Šmarne gore. Novi rekord 11:11 je za 14 sekund boljši od prejšnjega, ki ga je leta 2008 postavil Sebastjan Zarnik. Azerya je tako zaslužil 140 evrov. Zakaj omenjamo denar, boste izvedeli v nadaljevanju. Tekači iz Eritreje so se na mednarodni sceni prvič pojavili leta 2000 in na SP v Nemčiji takoj osvojili nekaj medalj. Ni dvoma, da sodijo med najbolj nadarjene tekače črne celine. Med njimi je danes 35-letni Azerya Teklay, za katerega je tek pomenil beg iz revščine in način preživetja. Trikrat je bil svetovni podprvak (2009, 2010, 2012), lani je bil zmagovalec WMRA Grand Prixa. V Sloveniji je tekel na Grintovcu in Šmarni gori, kjer je lani za las, na ciljni črti, izgubil prvo mesto. Pri nas je dobil prijatelje, zanj zlasti skrbita št. 1 slovenskega gorskega teka Tomo Šarf in predsednik KGT Papež Dušan Papež. Na nedavno SP na Poljskem je Azerya odpotoval na lastne stroške, saj eritrejska tekaška zveza nima denarja, v Evropi, kjer se zadržuje zadnje tedne, pa mu pomagajo slovenski prijatelji. Na Poljskem je bil do polovice tekme v vodilni skupini temnopoltih tekačev, nato pa ga je poškodba potisnila na deveto mesto (najboljši Slovenec Mitja Kosovelj je bil 16.). Eritrejec je poročen, je oče treh otrok, v kratkem pričakuje še četrtega. Živi na kmetiji, kjer pridelajo večino tega, kar potrebuje družina za preživetje. Začel je graditi lastno hišo, ki ga bo stala približno 5000 evrov. Tekaški uspehi so mu prinesli »službo« v vojski, njegova mesečna plača je 12 do 15 dolarjev, kar za eno najrevnejših držav na svetu ni tako malo. Toda Afrika je polna pasti, kriminalci pa ne izbirajo načinov, kako priti do denarja. Azeryin brat, brezposelni učitelj, je s trebuhom za kruhom odšel v Sudan. Tamkajšnji lovci na glave so izvedeli zanj in zaradi Azeryinih poti v Evropo sklepali, da lahko z njegovo ugrabitvijo zaslužijo. Azerya z družino je zbral zahtevanih 6000 dolarjev, se pri tem močno zadolžil, vendar brata rešil smrti, kajti v primerih neuspelih pogajanj o plačilu odkupnine v Sudanu ugrabitelji ne oklevajo – žrtev skrajšajo za glavo. Zdaj je prva naloga Azerye, da poplača posojilo, ki ga je dobil po oderuških obrestih. Organizatorji teka na Šmarno goro so se odločili, da Eritrejcu pomagajo. 24. septembra so organizirali poskus postavljanja rekorda vzpona na Šmarno goro in povabili večino najboljših slovenskih gorskih tekačev. Oblikovali so tričlanske štafete, ki so tekmovale z Azeryo in mu predstavljale motivacijo. Rekord je padel, Eritrejec je bil od Sebastjana hitrejši za 14 sekund in je za vsako sekundo dobil 10 evrov. Štafeta, v kateri je tekel tudi Sebastjan, je bila sicer hitrejša od Afričana, ki je – mimogrede - kakšno sekundo zapravil po nepotrebnem, ker se je ustavil deset metrov pred ciljem in so ga morali spodbosti, da je prešel ciljno črto. Sebastjan je bil zadovoljen, ker sloviti tekmec njegovega dosežka ni bistveno presegel, napovedal je, da bo rekord kmalu spet njegov. Azerya je po prihodu na cilj izjavil: »Pred dvema tednoma sem imel težave s poškodbo in danes ni šlo hitreje. Verjamem, da naslednjič lahko tečem pod enajstimi minutami.« Azerya Teklay bo 5. oktobra na Šmarni gori, ko bo na sporedu finale GP WMRA, skušal obraniti vodstvo v skupni razvrstitvi in ponoviti lansko zmago, v ženski konkurenci pa bo piko na i letošnje sezono z zmago v svetovnem pokalu poskusila postaviti Mateja Kosovelj. Organizatorji so se odločili, da bodo tudi tokrat pomagali Azeryi. Namenili mu bodo ves denar od startnine (odrasli 10, mladina 5 evrov), na prijavnici pa bo tudi skrinjica za prostovoljne prispevke. Tako razlogov za udeležbo na finalu GP na Šmarni gori ne manjka, bodisi v tekaški bodisi v vlogi gledalcev oz. navijačev. Dodajmo, da je v minulih dneh pozornost ljubiteljev gorskega teka pritegnil tudi dosežek Nejca Kuharja, vodilnega slovenskega turnega smučarja in uspešnega udeleženca gorskotekaških tekem pod oznako Sky. Postavil je odličen čas vzpona med Leso v Krmi in vrhom Triglava, vključno z vrnitvijo na start: 2:25:24. Na vrhu slovenske najvišje gore je bil v času 1:30:43.
Azerya Teklay vrh Šmarne gore. Na semaforju je izpisan novi rekord. Foto: Peter Kastelic
Skupinski posnetek udeležencev teka, ki je prinesel rekord. Foto: Peter Kastelic
Eritrejec s pokalom zmagovalca Grintovca 2013, ob njem Nejc Kuhar, eden najboljših Slovencev v ekstremnih vzponih.
VJ |
|
| |
|
|
Rampigada Santa | |
|
TRST 22 09 |
Prebivalci tržaške ulice Scala santa (Svete stopnice) so v nedeljo, 22. septembra, ulico za dobre tri ure prepustili organizatorjem in udeležencem tekaške-pohodniške-kolesarske prireditve Rampigada Santa. To ni bilo golo tekmovanje, čeprav so sodelovala nekatera zveneča imena italijanskega gorskega teka in kolesarstva, prireditev je bila del dogajanja ob dnevu evropske mobilnosti in poudarjen je bil njen družabnostni vidik. Organizatorji, tržaško društvo SPIZ, ki se nepridobitno in volontersko ukvarja s spodbujanjem družbene integracije, so se prireditve lotili na podlagi pozitivnih izkušenj s pripravo prve Rampigade. Le-ta ne odmeva v večjih medijih, dosega pa številne Tržačane odprtega duha, ki se znajo poveseliti drug z drugim. Nastopilo je 220 hodcev, gorskih in drugih tekačev ter kolesarjev. Proga je bila speljana od začetka do konca ulice, dolge dva kilometra, z višinsko razliko 315 metrov, vodila pa je od (praktično) središča Trsta (Rojan, v bližini železniške postaje) do Obeliska, kjer se začnejo Opčine. Prav lahko bi jo poimenovali tudi Tržaški severni pekel, saj je tlakovana z granitnimi kockami, ki spominjajo na klasično kolesarsko dirko Pariz-Roubaix. Z vzponom so se spopadli tako mladi kot stari, najmlajši je bil triletni Mattia Bembi, najstarejši 74-letni Claudio Sterpin, najstarejša je bila Valeria Grigio. Absolutno najboljši čas je zabeležil Alessandro Magli, eden najboljših italijanskih kolesarskih »plezalcev« (10:48), drugi je bil Lawrence Osborne (12:12), tretji pa je bil najhitrejši tekač Marco Moretton (12:15). Najhitrejša ženska je bila Daniela Da Forno, absolutno je bila 18. s časom 14:23, ko je tekla, nato pa je še sedla na kolo in zabeležila še drugi najboljši čas med kolesarkami (18:08) – najhitrejša na kolesu je bila Michela Facchin (17:33). Druga tekačica je bila Giulia Della Zonca (15:14), Tržačanka, ki že nekaj let domuje na Golcu. Tretja je bila Loredana Gustini (15:51). Ker na Tržaškem tekaška zveza Fidal z nejevoljo gleda tekaške prireditve, pri katerih ne sodeluje, so organizatorji iz društva SPIZ, vodi jih prizadevni Mauro Vascotto, prisiljeni v popolnosti spoštovati zakonska določila, ki določajo potek takšnih tekem. To je med drugim pomenilo, da so od vseh sodelujočih poleg startnine zahtevali tudi zdravniško potrdilo, ki ga tujcem, tudi Slovencem, doslej praviloma ni bilo treba predložiti – zadoščala je izjava, da tekač vso odgovornost prevzame nase. Nekaj sodelujočih so tako izgubili, ta izkušnja pa opozarja na morebitne težave Slovencev na prihodnjih tekaških prireditvah (Nabrežina, Palmanova, Medea ...). Vascotto je v pogovoru s poročevalcem Ljudstva tekačev v Trstu namreč povedal, da je prav v minulih dneh Italija zaostrila obveznost, povezano z zdravniškim potrdilom, tako da naj bi to postalo obvezno za vse, brez izjem in bližnjic. »To pa je v nasprotju z evropsko prakso, kajti EU je sprejela smernico, po kateri se državljani lahko udeležujejo športnih prireditev po lastni izbiri in na lastno odgovornost. Vsepovsod po Evropi to velja, le pri nas ne. Pa bi zadoščalo, da Italija to smernico uvrsti v svoj pravni red – in zadeva bi bila urejena.« Izide najdete na povezavi.
Claudio Sterpin, najstarejši tekač na Rampigadi, je bil tri desetletja predsednik športnega kluba Marathon Trieste, ki zadnjih nekaj let v okviru nabrežinskega polmaratona pripravlja primorsko prvenstvo v teku na 21 kilometrov.
Rampigada je družbeno angažiran dogodek. Na fotografiji je skupina mladih Tržačank, oblečenih kot islamske priseljenke.
Daniela Da Forno se približuje cilju.
Ta udeleženec Rampigade Sante, brezdomec, resnično živi na kolesu. Fotogalerija je na povezavi.
VJ |
|
|
|
Sonja Leskovar objela Slovenijo | |
|
SLOVENIJA 21 09 |
Novogoriška medicinska sestra, 42-letna ultramaratonska tekačica Sonja Leskovar, je v soboto, 21. septembra 2013, dokončala svoj Objem Sloveniji. Med dobrodelnim tekom po Sloveniji je v desetih dneh pretekla 674 kilometrov. Njeni akciji zbiranja pomoči za socialno ogrožene slovenske družine se lahko pridružite še do konca septembra. Sonja je bila edina ženska, ki je leta 2011 pretekla Slovenijo v 360 kilometrov dolgem etapnem teku Trans Slovenija, tokrat pa je po skupnem načrtu, ki ji ga je vsestransko pomagala pripraviti in izpeljati novogoriške študentka na športni fakulteti Maja Dakskobler, izpeljala 700-kilometrski tek okrog Slovenije. Maja, ki jo zanimajo vzdržljivostne obremenitve športnikov, bo gradivo uporabila pri pripravi diplomske naloge. Vsekakor je njena angažiranost, ob Sonjinem izrednem tekaškem trudu, vredna vsega občudovanja, saj je med desetdnevno akcijo, in seveda že precej pred tem, poskrbela za tisoč in eno podrobnost. Novogoriško ultramaratonko sta do Objema Sloveniji pripeljala dva motiva: zaljubljena je v tek, in če lahko to svojo ljubezen poveže z dobrodelnostjo, bo to povsem v skladu z njenim svetovnim nazorom in pogledom na soljudi. Akcijo sta dekleti načrtovali do podrobnosti, pri dobrodelnosti pa se je vključilo Medobčinsko društvo prijateljev mladine za Goriško. Kljub temu, da je Sonja doma, v fazi regeneracije, zbiranje denarja za štiri socialno ogrožene družine še teče. Do 30. septembra 2013 je mogoče z SMS sporočilom na številko 1919 in besedo OBJEM1 prispevati en evro. Pogumno tekačico so 12. septembra na pot z najboljšimi željami pospremili someščani, ki so jo s torto in šampanjcem pozdravili ob vrnitvi 21. septembra. Vmes je bilo deset dni teka, od katerih je bil samo osmi tvegan. Sonja namreč med potjo ni dobila niti enega žulja ali kakšne druge poškodbe, na etapi Ljubljana-Ilirska Bistrica pa jo je ustavilo vnetje pokostnice. Grozila je prekinitev teka, saj v takšnih primerih niso izključene nadaljnje, trajne poškodbe. Po zdravniškem pregledu v Postojni je Sonja zadnjih 30 kilometrov etape (Postojna-Ilirska Bistrica) preskočila, tako da prvotnega kilometrskega načrta ni povsem izpeljala, zato pa je po nekaj ur daljšem počitku in terapevtski obdelavi tek lahko nadaljevala in ga tudi dokončala. Za to gre zasluga predvsem sistematičnemu polletnemu treningu, ki ji ga je predpisala Maja, nato pa preudarnosti med vsemi etapami. Ultramaratonski tek se namreč precej razlikuje od običajnega teka, tudi maratonskega, če pretiravaš s hitrostjo in obremenitvami, se organizem lahko hitro upre. Na zadnjih dveh etapah Sonja ni imela omembe vrednih težav, olajšanje in čustvena razbremenitev deklet pa sta bila na cilju v Novi Gorici neizmerna. Na poti so ultramaratonko spremljali tekaški prijatelji (med katerimi so bili tudi pripadniki Ljudstva tekačev). Tovrstna pomoč je nadvse dragocena, vsak kilometer šteje, poleg tega je v družbi veliko laže kljubovati prometnim nevarnostim na cestah. Med potjo je spoznavala nove prijatelje in dobre ljudi, ki so jo sprejemali odprtih rok. Nemalokrat je bila tudi gostja županov in občinskih protokolov. Video o načrtovanju teka je na povezavi.
Olajšanje na cilju je bilo neizmerno za obe protagonistki.
Zadnje tri dni je Sonjo in Majo na kolesu spremljal dobrodušni ljubljanski velikan Peter.
Ultramaratonko so v Novi Gorici sprejeli s torto in šampanjcem. Levo župan Matej Arčon.
VJ |
|
|
|
Gorski tek na Vogel | |
|
BOHINJ 21 09 |
V okviru Dnevov pohodništva so v Bohinju 21. septembra drugič pripravili Gorski tek na Vogel. Zmagal je eden najboljših gorskih tekačev na svetu, Eritrejec Azerya Teklay, ki se tačas mudi v Sloveniji, med ženskami pa je bila najhitrejša Urša Trobec. 48 tekačev se je merilo na 7,6 kilometra dolgi progi s tisoč višinskimi metri, speljani od Bohinjskega jezera prek Žagarjevega grabna do vrha gondolske žičnice. Azerya je bil na cilju dobrih sedem minut pred Boštjanom Hrovatom, tretji je bil biatlonec Janez Marič. Član ŠD Nanos Aleš Štor (na fotografiji) je bil sedmi, zmagal je v svoji kategoriji. V ženski konkurenci je veteranka Urša Trobec, podobno kot Azerya, pometla s konkurenco, Tjaša Repinc je za njo zaostala za slabih sedem minut, tretja pa je bila Barbara Markun. Milojka Čufer iz Podbrda je zmagala med starejšimi veterankami. Izide najdete na povezavi.
Azerya Teklay je bil daleč najhitrejši.
Azeryi sta družbo delala šef slovenskih gorskih tekov Tomo Šarf (desno) in Ajdovec Aleš Štor.
Milojka Čufer.
Peter Čufer, eden od treh pionirjev slovenskega gorskega teka, ki so se leta 1970 pomerili v Podbrdu.
Boštjan Hrovat, Gorenjec, ki ga vsako leto prinese na Štanjelski tek. Fotogalerija je na povezavi.
VJ |
|
Šampionka primorskega gorskotekaškega pokala Urša Trobec ni imela prave konkurence.
|
|
Kros triatlon Vogršček | |
|
AJDOVŠČINA 21 09 |
Prva izvedba Kros triatlona Vogršček je v soboto, 21. septembra 2013, postregla z lepim vremenom, odličnim vzdušjem in napeto tekmo, na kateri je tekmovalo skoraj 60 udeležencev. Tekmovanje se je pričelo s plavanjem v zgornjem predelu jezera Vogršček (voda je imela 21,6 stopinje Celzija, dolžina proge je bila 250 m) in se nadaljevalo po slikoviti kolesarski trasi čez avtocesto Ajdovščina-Nova Gorica, po suhem delu struge Vogršček, sledili so trije krogi s kolesom po makadamski poti skozi vinograde nad Batujami, kratek strm spust po gozdu do izhodišča (12 km), kjer so tekli še tri kilometrske kroge in tek končali v ciljnem prostoru. V lepem, za športno aktivnost prijetnem sobotnem dnevu se je na cilju prijavilo 17 posameznikov, ki so s celotno traso opravili sami, in 14 štafet s po tremi tekmovalci. Že samo slikovito naravno okolje je navdušilo številne mlade spremljevalce, družinske člane in navdušencev za šport, ki se tokrat še niso ojunačili za nastop, to pa se utegne zgoditi že naslednjič. Zahvala za lepo izpeljano tekmo gre ekipi lani ustanovljenega Triatlon kluba Ajdovščina, ki se je ves dan trudila, in številnim sponzorjem. Predsednik kluba Uroš Medvedec je povedal, da so načrti kluba usmerjeni predvsem v spodbujanje aktivnosti mladih. Po tekmovanju so se tekmovalci in organizatorji okrepčali z odlično pašto, sledila pa je razglasitev izidov.
Izidi:Moški:
Ženske:
Moške štafete:
Ženske štafete:
Izidi so na povezavi.
Aleš Suhadolnik prejema priznanje za tretje mesto.
Priznanji sta si zaslužili Mojca Birsa in Barbara Vodnik.
Kolesarska proga (gorska kolesa) je bila speljana tudi skozi vinograde.
Jožef Tomažič |
|
Podkategorije
Stran 4 od 8