|
|
Cronotraversata del Maestro skozi Briško jamo | |
|
BRIŠČIKI 25 11 |
Gorskotekaški odsek tržaškega planinskega društva (CAI CIM Trieste) je v nedeljo, 25. novembra 2018, pripravil tradicionalni tek po podzemlju, skozi Briško jamo (Grotta Gigante) in po njeni okolici, imenovan Cronotraversata del Maestro. Pripravljajo ga od leta 1997. Tek je predstavljal tudi drugi del pokala Jamska kombinacija 2018, skupaj z X-tekom Dimnice. Obakrat, na nedeljskem teku in v kombinaciji, sta slavila Simon Strnad in Ana Čufer, ki je postavila rekord proge. Teklo je 158 tekačev, od tega 17 za kombinacijo. Simon je ponovil lansko zmago, izboljšal je osebni rekord, na cilju pa se je zgrudil popolnoma izčrpan. Priznal je, da je noč pred nastopom premalo spal, kljub temu pa se je gnal do konca. To je bil njegov prvi nastop v majici kluba Aldo Moro Paluzza, za katerega bo poslej nastopal na italijanskih tekih, Jamsko kombinacijo pa je osvojil za ŠD Nanos, katerega član ostaja še naprej. Ana je na cilju delovala povsem sveže, a je zagotovila, da je tudi ona izčrpala vse zaloge moči. V pravi formi je šele ob koncu sezone, sama pravi, da se ta prehitro končuje, ko je na vrhuncu forme. Ne manjka ji motivacije, tako da je – če ne bo poškodb ali drugih motenj – pred njo zimski čas nabiranja kilometrov, potem pa morda celo najuspešnejša sezona sploh. Ana je znana po tem, kako hitra je v spustu, zadnje čase pa se je posvetila še tehniki teka po stopnicah. Mlada Vipavka je bila že prej lastnica ženskega rekorda (predlani 9:44,7), je edina ženska, ki je Briški jami kos v manj kot desetih minutah. Tokrat je bil od nje hitrejši samo Simon, vsi drugi moški so zaostali za njo. Tržaška tekačica (in kolesarka) Nicol Guidolin je bila tudi tokrat druga, tako kot v Dimnicah, obe najhitrejši sta za kombinacijo zbrali minimalno število točk za prvo in drugo mesto. V moški kombinaciji je bil drugi zamejski Slovenec Paolo Glavina, tretji pa je bil še en zamejec, Amedeo Sturam iz Benečije. Kombinacijska priznanja je delila Giulia della Zonca iz organizacijskega odbora X-teka, slednji je skupaj s Turističnim društvom Slivje prispeval tudi praktične nagrade deseterici najboljših kombinatorcev.
Izidi:Cronotraversata, absolutno, moški:
Ženske:
Jamska kombinacija, moški:
Ženske:
Vsi izidi so na Fotogalerija je na Video je na
VJ
|
|
|
|
Evropska nagrada za ferplej | |
|
BRUSELJ 22 11 |
V Bruslju sta 22. novembra 2018 evropska panatlon zveza in evropsko združenje za ferplej pripravila 24. evropski kongres za ferplej in svečano podelitev priznanj za ferplej za leto 2018. Med dobitniki sta tekača Urša Trobec in Stojan Rodica iz Slovenije. Svečanosti so se udeležili tudi predstavniki Slovenije v Bruslju: Violeta Bulc, komisarka za transport, dr. Ciril Štokelj, generalni direktor za komunikacije evropskega parlamenta, in dr. Rado Genorio, veleposlanik RS. V okviru pokala Primorski gorski teki so 18. februarja 2017 pri Lipici pripravili Valentinov gorski tek na Kokoš. Eden od mlajših tekačev je precenil svoje sposobnosti, še pred polovico proge mu je telo odpovedalo. Njegov kolaps sta opazila Urša Trobec (ŠD Setnik) in Stojan Rodica (Primorski gorski teki). Ustavila sta se, preverila stanje mladega tekača in mu pomagala na noge, nato pa sta ga spremljala do cilja, ki se ga je mladenič težavam navkljub odločil doseči. Po prihodu na cilj sta obvestila organizatorje, ki so mladega tekača z vrha Kokoši odpeljali v dolino in do zdravnika. Ta je odredil opazovanje; dogodek se je za mladega tekača iztekel brez težjih posledic za zdravje. O tem je poročal spletni portal Ljudstvo tekačev, ki je nato za slovenski olimpijski komite pripravil predlog in obrazložitev kandidature za nagrado za ferplej. Urša in Stojan sta priznanje za svoje dejanje prejela že tudi lani, na razglasitvi športnika Primorske v Hrpeljah.
VJ
|
|
|
|
Zbor gorskih tekačev | |
|
ŽELEZNIKI 16 11 |
V Železnike, kjer je tamkajšnje atletsko društvo (ki slavi 20-letnico uspešnega dela pod vodstvom Braneta Čenčiča) letos pripravilo svetovno prvenstvo v gorskem teku za veterane, so 16. novembra 2018 slovenske gorske tekače povabili na tradicionalno letno srečanje. To je bil že 27. zbor in razpoloženje je bilo tokrat (ni bilo vedno tako) zelo prijetno. Za najboljša gorska tekača sezone so razglasili Barbaro Trunkelj in Timoteja Bečana. Izbor najboljših, kljub temu, da način izbiranja po mnenju številnih gorskih tekačev (še) ni najustreznejši, letos ni sporen. Tako Timotej, s svojim letošnjim skokom kvalitete najprijetnejše presenečenje sezone, kot Barbara, izkazala se je tudi kot tačas najboljša slovenska maratonka, imata za ta naslov soglasje velike večine tekačev in strokovnjakov. Poročilo o letošnji sezoni in napoved naslednje je prvič podal novi predsednik združenja za gorske teke Dušan Papež. Govorniško njegov nastop sicer ni bil vrhunski, a je vsebina dela v prvih mesecih njegovega predsedovanja dobila nekaj dobrodošlih novosti in popestritev. Združenje je izboljšalo ponudbo informacij javnosti in s tem svojo medijsko podobo, uvedeno je bilo nagrajevanje absolutno najboljših tekačev v slovenskem pokalu (Super pokal sta prvič osvojila Timotej in Tina Kozjek), nov je pristop k pripravam tekačev, v okrilje gorskotekaškega združenja zdaj sodijo tudi trejli, na dosežke na tekmah z oznako Skyrunning se zdaj gleda z naklonjenostjo … Predsednikovo poročilo sicer ni vsebovalo naštevanja kakšnih posebno bleščečih dosežkov na mednarodnih tekmah, teh je bilo bolj malo (omenimo drugo mesto Luke Kovačiča na finalu svetovne serije Vertikal kilometer), bilo pa je jedrnato. Razdelili so običajna priznanja, začenši s tistimi za slovenski pokal, posebna priznanja za svoje dosežke so dobili Mojca Koligar in Miran Cvet (svetovna veteranska prvaka), Ajda Radinja (osma na UTMB) ter Luka Kovačič. Še ena novost, ki zasluži pohvalo, je podelitev priznanja za ferplej. Prejel ga je Aleš Žontar, ki se je s svojo plemenitostjo že večkrat izkazal (pozornejši bralci besedil na Ljudstvu tekačev so s tem redno seznanjeni). Aleš je bil na kvalifikacijski tekmi za sestavo reprezentance uvrščen pred dvema sotekmovalcema, ki sta na progi zašla, in ker je bil prepričan, da si bolj zaslužita mesto v reprezentanci od njega, je to takoj po tekmi povedal odgovornim v združenju. Na zbor v Železnikih je zamudil (služba), ko pa se je pojavil v dvorani, je doživel stoječi aplavz.
Druga zanimivost je vrnitev Mateje Kosovelj, ob Luciji Krkoč najuspešnejše slovenske gorske tekačice vseh časov, v svet gorskega teka. Čeprav je od zadnjih nastopov Mateje za reprezentanco, od katere so jo ločile poškodbe, minilo že nekaj let, ima 30-letna tekačica pred seboj še precej let tekaške kariere. Mateja je za Ljudstvo tekačev povedala, da je spremenila tekaško tehniko, tako da je poškodba ne ovira več toliko kot prej, in da v teku spet uživa. Mlada mamica Lucija tudi še ni rekla zadnje besede, čeprav še ne trenira na polno, pa smemo ljubitelji gorskega teka upati, da bomo doživeli vrnitev teh dveh šampionk. Čas za to je nadvse primeren, saj Slovenija letos ni zmogla sestaviti ženske članske ekipe za nastope na velikih tekmovanjih, s katerih je ta že prinašala medalje. Več informacij o zaključku sezone v Železnikih in o izidih najdete na: in na: Fotogalerijo najdete na:
VJ
|
|
|
|
reXov tek je dobil nov ženski rekord | |
|
IZOLA, KOPER 03 11 |
Druga izvedba reXovega teka v drugi sezoni je prinesla ženski rekord. Dosegla ga je Elena Safonova iz Rusije, 31-letna študentka Univerze na Primorskem, ki se je prva spustila pod 17 minut. Moški rekord ima Žan Žepič s časom 14:10. Med 23 udeleženci reXovega teka, drugega v drugi seriji, ki šteje tudi za pripravo na Luka Koper 6. Istrski maraton, je bil spet Simon Strnad, in to je - kot običajno - pomenilo, da je bil zmagovalec znan že na startu. Simon je sicer prišel tekmovat, a prav tako je bilo zanj pomembno, da pozdravi prijatelje. Zabeležil je še šesto zmago na skupno 14 reXovih tekih; je najuspešnejši udeleženec doslej. Teden dni pred tem je bil član slovenske ekipe na teku štafet v Morbegnu, eni vrhunsko zasedenih tekem v gorskem teku. Domačin Mitja Volčanšek je za njim zaostal le za štiri sekunde, v nogah je še imel spomine na ameriško ultramaratonsko preizkušnjo Bear 100 (milj), na kateri je ostal pod 24 urami in zasedel 22. mesto med približno 200 finišerji. Tretji je bil Boštjan Dolgan, standardni reXov stopničkar. Med ženskami smo spoznali Rusinjo Eleno (izgovorimo Jelena) Safonovo, 31-letno študentko UP. Elena je ženski rekord spustila pod 17 minut, v pogovoru za LT (video) pa je pokazala lep napredek v obvladovanju slovenščine po zgolj dveh mesecih koprskega okolja. Morda jo bo zamikala udeležba na še kakšnem primorskem teku, ponudba je bogata in tako skromne, a hkrati hitre tekačice se bodo tam razveselili. Druga je bila Slavka Petraš, v starostnem ponderiranju zmagovalka, tretja pa srčna Barbara Adamič, ki se je teka udeležila kljub glavobolu, na žrebu majic X-teka Dimnice pa je bila že odlično razpoložena. Tudi tokrat je tekel starosta Fabio Ivančič, na start sta zamudila trimetraš Klemen Kladnik (priznal je, da ima več kot dva metra) in Helena Košir, zamuda pa ju ni odvrnila od nastopa, pri katerem je doseženi čas še najmanj pomemben. Simon Strnad je užival v mirnem in toplem (18 stopinj) morju, za začetek novembra kar pretoplem. Verjetno je bilo to zadnje reXovsko kopanje v tem letu, saj 8. decembra, ko bo na sporedu naslednji tek, zadnji v 2018, kopalcev ni pričakovati. Ali pa – tega nikoli ne veš, tekači in njihove življenjske energije so polni presenečenj. Da ne pozabimo: vreme je bilo takšno, kot smo ga napovedali, dež je ponoči umil tekaško progo, nekaj ur pred startom pa je odšel na drugo delovno mesto. Kot rečeno, naslednji reXov tek, zadnji v 2018, bomo pripravili 8. decembra.
Izidi:Moški, absolutno:
Ženske:
Starostna korekcija, moški:
Ženske:
Točke, skupna uvrstitev, moški:
Ženske:
Vsi izidi so objavljeni na Facebooku: Fotogalerija je na Video je na
VJ (avtor je eden od organizatorjev teka)
|
|
|
|
21. Gorski tek na Nanos | |
|
PODNANOS 14 10 |
Zmagovalca zadnjega teka iz letošnje serije PGT, 21. Gorski tek na Nanos v spomin na Fabjana Furlana, sta Simon Alič in Varineja Drašler, to je bila njena prva zmaga v PGT. Nastopilo je 70 odraslih in sedem otrok. PD Podnanos je pri izvedbi 21. teka priskočilo na pomoč vreme, pravo indijansko poletje. Razmere so bile idealne, in če Simon Alič dan prej ne bi imel toliko dela na domači kmetiji, bi bil ogrožen tudi rekord 5,6-kilometrske proge s 700 višinskimi metri. »Pa še kakšen močnejši nasprotnik bi moral biti danes tukaj,« je v izjavi za LT dodal zmagovalec. Žal je bila lovska koča na Nanosu zaprta, tako da spremljevalci tekačev niso imeli kje pustiti svojega denarja. Zasilno so si pomagali s ponudbo, pripravljeno za tekače, kakšno jabolko in grozd ter kozarec čaja so potešili najhujšo lakoto in žejo. Pri roki je bil tudi letošnji vipavec in prve ocene pivcev so bile ugodne – letina ni bila samo izdatna, temveč tudi zelo kakovostna. Dva od petih Simonov, to ime je bilo najpogostejše na seznamu izidov, sta stala na stopničkah za absolutno najboljše, za Aličem in Strnadom je po priznanje prišel Elis Filipič. Med ženskami je po seriji drugih in tretjih mest na najvišjo stopničko prvič stopila Varineja Drašler, mladost (letnik 1995) je prehitela veteranki Uršo Trobec in Mihaelo Tušar, za kateri bi morda lahko rekli, da sta po malem že naveličani čakanja na krepkejši mladi val … Presenetljivo visoko se je uvrstila še ena veteranka, Janja Torkar Božič, odlična ravninska tekačica, ki pa doslej gorskih tekov ni tekla, podala se je le na kakšen trejl. Tokrat se je le odločila za nastop na domačem teku - in zaostala samo za prvimi tremi. Najmlajših gorskih tekačev se je tokrat zbralo sedem, pogrešali smo močnejše zastopstvo iz domačih tekaških krogov. Gaja in Vita Leban Jež ter Luka Močnik iz AD Posočje so zmagali po pričakovanjih, starejših dečkov pa na startu ni bilo. Tudi tokrat je nastopil Ivan Valentinčič, za pot od Podbrda do Podnanosa je potreboval »le« nekaj ur. Naši pripovedi o njegovem popotovanju v Idrijo iz poročila o teku na Hleviše zdaj lahko dodamo podatek, da Ivanu vrnitev domov iz Idrije ni vzela toliko časa kot prihod, doma je bil namreč »že« opolnoči. Serija PGT 2018 je končana, 2. decembra, malo po poldnevu, bo sledila zaključna slovesnost v Gaberju, dopoldne pa se bodo tekači že merili na prvem teku sezone 2019 na Tabor. Z objavljanjem imen skupnih zmagovalcev bomo še počakali, da ne bomo česa napačno zapisali, povejmo pa, da sta bila prav do konca v igri po dve imeni za naslova absolutno najboljših: Simon Strnad in Simon Alič ter Mihaela Tušar in Urša Trobec.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci kategorij:ml. člani: Denis Štenkler Vsi izidi so na Fotogalerija je na Video je na
|
|
|
|
Prvi reXov tek v drugi sezoni | |
|
IZOLA, KOPER 07 10 |
Druga serija reXovih tekov se je začela v nedeljo, 7. oktobra 2018, na netipičen dan, kajti vseh pet ostalih terminov je sobotnih, ob sobotah je Ljudstvo tekačev pripravljalo tudi teke prve serije 2017/2018. Najhitrejša med 13 tekači sta bila Stojan Rodica in Barbara Adamič, ki je tekla po daljši pavzi. Vreme je bilo (spet) naklonjeno tekačem, ki so imeli več sreče kot kolesarji – ti so ob obali vozili malo kasneje, ko so organizatorji v bližnjem lokalu ob kavi že analizirali tek in razpredali o naslednjih akcijah Ljudstva tekačev. Prej in potem je deževalo, ko so bili tekači na 4,2-kilometrski progi, pa se je celo pokazalo sonce. Večina tekmovalcev je bila prijavljena že na prejšnjih tekih, tako da so se enostavno postavili na start in tekli. Imena prvih šestih na stopničkah so bila znana nekaj minut po koncu teka, na medalje ni bilo treba čakati, prav tako ne na vrhunski buteljki proseka, namenjeni zmagovalcema. Tokrat so organizatorji preračunavanju izidov na enotno lestvico, kjer starejši dobijo popust, dodali točkovanje najboljših po tem izračunu. Prvih 10 točk je vknjižil Jožef Tomažič, njegovih 61 let je doseženi čas znižalo pod 14 minut. Med ženskami je Barbara tudi po tem kriteriju ostala na vrhu. Najboljša v seštevku šestih reXovih tekov bosta v marcu razglašena za skupna zmagovalca. Najstarejši primorski tekač Fabio Ivančič (85 let) ni manjkal niti tokrat. Zapišimo še, da ni samo najstarejši udeleženec, temveč tudi najradodarnejši podpornik teka. Naslednji reXov tek bo na sporedu 3. novembra 2018.
Izidi:Moški, absolutno:
Ženske:
Starostna korekcija, moški:
Ženske:
Vsi izidi so objavljeni na Facebooku Fotogalerija je na Video je na
VJ (avtor je eden od organizatorjev teka)
|
|
|
|
Druga serija reXovih tekov | |
|
IZOLA, KOPER 01 10 |
Ekipa prostovoljcev Ljudstva tekačev, organizatorjev prve serije 12 reXovih tekov v letih 2017/2018, bo nadaljevala pripravljanje teh brezplačnih tekov, povezanih z Istrskim maratonom, ki ob reXovih tekih načrtuje še druge tekaške priprave na šesto izvedbo Istrskega maratona. Prvi reXov tek druge serije 2018/2019, v kateri bo šest tekov, bodo pripravili v nedeljo, 7. oktobra 2018, start bo ob 9. uri pri Rudi (Izola). Potek tekov bo enak, kot je bil doslej, start (in cilj) bo torej vedno pri Rudi v Izoli, teklo pa se bo proti Žusterni in nazaj, po progi dolžine 4200 metrov. Začetek tekov je postavljen na 9. uro, prijaviti se bo mogoče od 8.30 dalje. Tisti tekači, ki so že tekli in so zadržali stalno startno številko, se bodo v nedeljo lahko samo postavili na start – in tekli. Vse ostalo je skrb organizatorjev. Tako bo tudi z novinci, ki se bodo odločili za stalno startno številko. Svoje podatke bodo povedali samo enkrat in bodo uvrščeni na seznam pripadnikov Ljudstva tekačev, kajti reXov tek je tek za Ljudstvo tekačev, brez vseh formalnosti, a na lastno odgovornost vsakega tekača. Trije najhitrejši moški in tri ženske bodo vsakokrat prejeli medalje, razglašeni bodo zmagovalci letnikov, s posebno formulo pa bodo dosežki preračunani za sestavo dveh seznamov izidov, za moške in za ženske, s katerima bodo izničene starostne razlike. Z drugimi besedami: vsi starejši od 30 let bodo dobili bonus, odvisno od let, tako da se bodo lahko primerjali med seboj. Tokratna novost je, da bo prvih deset na tem seznamu starostno preračunanih izidov prejelo točke (prvi 10 … deseti 1), ki jih bodo na koncu sešteli in dobili absolutni vrstni red vseh šestih tekov, najboljši pa bodo nagrajeni. In da ne pozabimo - zmagovalca bosta vsakokrat še naprej dobivala šampanjec. Ljudstvo tekačev ceni vsakogar, ki se odloči, da pride teč, ne glede na svojo pripravljenost, ob tem pa zna počastiti zmagovalce. Startnine ni, za kritje minimalnih stroškov izvedbe pa so dobrodošli prostovoljni prispevki. Seznam tekov:nedelja, 7. oktobra 2018 Štafeta Ljudstva tekačev Bovec Koper bo tekla 6. aprila. VJ
|
|
|
|
18. Vzpon na Hleviše | |
|
IDRIJA 29 09 |
Na 18. Vzponu na Hleviše za točke PGT je ob kolesarjih nastopilo tudi 67 gorskih tekačev, od tega osem otrok. Najhitrejša sta bila domačina Jošt Lapajne in Sergeja Lipušček. Bilo je kar sveže, za tek in kolesarjenje pa zelo primerno. Organizatorji iz TSK Idrija so se tudi tokrat potrudili, ob brezhibni izvedbi teka (in kolesarjenja) so na koncu poskrbeli tudi za praktične nagrade, ki jih je razdelil žreb, tekaški zmagovalec pa je ob pokalu prejel še pršut. Bilo je tudi nekaj dodatne ponudbe. Idrijski Rdeči križ je demonstriral delo z defibrilatorjem, svojo ponudbo za mazanje in nego tekaških smuči pa je predstavil croc.si. Po pričakovanju sta se za zmago merila Jošt Lapajne in Simon Alič. Jošt je bil močnejši, Simon pa se je takoj po prihodu na cilj posvetil fotografiranju. Tretji je bil veseljak Denis Štenkler. Med ženskami je zanesljivo slavila domača šampionka Sergeja Lipušček, za katero ni pomembno, na kakšni progi teče, ravninski ali gorski, vedno je za svoja leta neverjetno hitra. Mimogrede, ker Sergeja ne vodi evidence zmag, smo prečesali končne izide v Primorskih pokalnih tekih in le prišli do podatka: z letošnjo zmago v PPT jih je Sergeja zbrala sedem, tri več od najbližjih zasledovalcev, Edvina Kosovelja in Mira Vogriča. Varineja Drašler in Kristina Ipavec pa nadaljujeta letošnjo odlično serijo uvrstitev na stopničke. Tek je zaključil nepopustljivi Ivo Valentinčič. Poškodba pred leti mu je pustila posledice, a se gorskemu teku ni odpovedal. Verjetno je tekač, ki ima največ težav s prihajanjem na tekme PGT, vendar vztraja. V Idrijo se je iz Podbrda odpravil dan prej, prespal pri sorodnikih v Slapu ob Idrijci, se prebil do Idrije, kjer ob koncu tekme ni vedel povedati, kdaj bo doma. Morda pa mu je uspelo v domače Podbrdo priti še isti dan … Naslednji tek iz serije PGT bo 14. oktobra Gorski tek na Nanos.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci kategorij:ml. člani: Jošt Lapajne Vsi izidi so na Fotogalerija 1 je na https://photos.google.com/share/AF1QipOKLfxQue_gvGAl43WrSwqyjl46JMAylfZrbBOJ6_CfGO7GxMydFOUuq8Jl-Vw_7w?key=TkZPbG4xZWhkeE5SaWpZRUVXcFdzRjlFN09lSjBB Fotogalerija 2 je na Video je na
VJ
|
|
|
|
X-tek Dimnice 2018 | |
|
SLIVJE 16 09 |
Na petem X-teku Dimnice je teklo 85 tekačev iz Slovenije, Italije in Hrvaške. Najhitrejša sta bila Simon Strnad in Ana Čufer, oba že zmagovalca X-teka, ki sta imetnika novih rekordov. Tokrat so kot posebna kategorija sodelovali tudi jamarji, to je bilo njihovo državno prvenstvo, najhitrejši med njimi je bil 19-letni Edi Benko iz ajdovskega Jamarskega društva Danila Remškarja. Organizatorji X-teka so za mali jubilej, peto izvedbo tega v Sloveniji edinstvenega teka skozi kraško podzemlje, spremenili nekaj elementov prireditve in kaže, da so bile dobro izbrane. Prvi odmevi udeležencev so pozitivni. Spremenili so mesto starta oziroma cilja, namesto pred jamo Dimnice se je dogajanje odvijalo na vstopu v Slivje, kar je bilo logistično olajšanje za vse. Tranzicija, opremljanje za tek skozi jamski odsek, se je izkazala kot neproblematična. Jamarji iz JD Dimnice so priskrbeli čelade s svetilkami v zadostni količini, nekaj tekačev si je pred tekmo na vhod prineslo svojo opremo, nekateri pa so čelado in svetilko enostavno nosili na vsej štirikilometrski progi. Ta je bila enako dolga kot doslej, vendar zaradi spremembe starta in cilja dosedanji rekordi gredo v arhiv in vpisujemo nove. Rekorderja stare proge sta Alessandro Morassi (14:16 leta 2015) in Ana Čufer (16:15 leta 2016), Ana pa je tudi nova rekorderka. Mimogrede, Ana in drugi člani širše tekaške družine Čuferjev niso le odlični tekači, temveč tudi jamarji. Simon Strnad je vpisal še svojo tretjo zmago, Ana Čufer pa drugo. Drugi mesti sta osvojila italijanska tekača, Alberto de Cristini in dvakrat zmagovalka Nicol Guidolin, na tretjo stopničko sta stopila Amedeo Sturam iz Benečije in Tržačanka Serena Kuhar. Simon je imel na cilju izdatno prednost, Ana in Nicol sta prav tako odskočili od drugih konkurentk, a sta si bili blizu po času. Ana je bila najhitrejša tudi v konkurenci jamark, med jamarji je najboljši čas zabeležil Edi Benko, 100 metrov jamske vrvi je svojemu društvu priborila trojka Ajdovcev. Vreme je bila tudi tokrat udeležencem naklonjeno, zgodnejše jutro je omogočilo tudi zgodnejši, temeljitejši ogled proge. Ujemanje datumov teka in slivarskega tradicionalnega praznika češp je olajšalo nekatere organizacijske postopke, tekačem in njihovim spremljevalcem, med katerimi so bili številni Italijani, pa priskrbelo dodatno zabavo. Zapisati velja še, da so se domačini izkazali kot organizatorji, kot tekači pa nekoliko manj. Pri tem ne mislimo na najboljše čase, temveč na množičnost udeležbe Brkincev – ta bi lahko bila nekoliko izdatnejša. Jota je bila tudi tokrat nekaj posebnega, odlična. Na okrepčevalnici so tekači dobili vodo, kavo, čaj, cedevito, pecivo in brkinska jabolka, v vrečkah so bile kape, gobice, brkinski kis in še kakšna malenkost, vsak tekmovalec je dobil tudi tehnično spominsko majico. Pokali in medalje so bili unikatni, pokale je kot vedno oblikoval in izdelal (jamar) Bojan Spasovič s sodelavci. Med številnimi praktičnimi nagradami za izžrebane (in prisotne) tekače je bilo tudi šest naglavnih lučk. Izvedbo je zagotovilo nekaj več kot 50 prostovoljcev iz širše okolice (tudi iz Hrvaške), njihov trud so tekači nagradili z aplavzom in pohvalami. V jami, tokrat še posebej skrbno pripravljeni za tek, saj so evro od vsakega lanskega tekača organizatorji namenili Dimnicam, je bilo veliko rediteljev in usmerjevalcev, gostiteljem iz JD Dimnice so izdatno pomoč nudili jamarji iz Italije, člani SAS Trieste (Societa adriatica di scienze naturali). Glavni pokrovitelj teka je bila tudi tokrat občina Hrpelje-Kozina, ob drugih podpornikih, ki so omogočili tudi delitev bogatih praktičnih nagrad, sta svoj delež za izvedbo prispevala Fundacija za šport v okviru svojega programa Razvoj športa v naravi in zavarovalnica Adriatic Slovenica. Organizatorji so bili JD Dimnice, spletni portal Ljudstvo tekačev, ŠD Kraški tekači, TD Dimnice Slivje, Športna zveza občine H-K, vaška skupnost Šmarje pri Sežani ter seveda vaščani Slivja in tamkajšnja agrarna skupnost. Priznanja je delila županja občine H-K Saša Likavec Svetelšek. Po teku so jamarji in predstavniki domačega jamarskega društva izpeljali še prireditev ob pobratenju JD Dimnice in jamarjev iz občine Barcis (pokrajina Pordenone). Odkrili so informacijsko tablo pred vhodom v Dimnice in razstavo, s katero so se predstavili italijanski jamarji. Pred razglasitvijo izidov je žreb razdelil praktične nagrade, ki so jih prispevali Anthron iz Izole, Treking šport iz Ljubljane, Sandiline iz Kopra, športna trgovina Track&Field z Bazovice, Plama Pur iz Podgrada in še nekateri.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Jamarji:
Jamarke:
Zmagovalci kategorij:M do 29 let: Edi Benko Vsi izidi so v fotogaleriji 1. Fotogalerija 1 je na povezavi Video je na povezavi https://www.youtube.com/watch?v=mLdU-w7s5rY&feature=youtu.be
|
|
|
|
Bovec maraton tretjič | |
|
BOVEC 15 09 |
TD Bovec je 15. septembra 2018 pripravilo svoj Bovec maraton. Na ciljih smo našteli 1168 tekačev vseh starosti, nekaj več kot lani, najstarejši je bil 85-letni Fabio Ivančič. Najhitrejša maratonca sta bila Aleš Debeljak in Jasmina Pitamic Vojska. Primorska prvaka v polmaratonu sta bila Boštjan Jenčič in Lucija Krkoč. Sodelovalo je nekaj več kot 300 prostovoljcev. Pred sto leti je bilo Posočje polno pripadnikov različnih narodnosti, vrvež različno govorečih tekačev pa je bil tokrat neprimerljivo prijetnejši. Indijansko poletje je tudi Bovec maratonu zagotovilo lepo vreme, na katerega so upali že tekači štafete ljudstva tekačev teden dni pred maratonom. Za razliko od prvih dveh maratonov so bile razmere za tek prijetne, čeprav so nekateri tekači pripovedovali o vročini in visoki vlažnosti. Najhitrejši maratonci so bili na cilju izžeti, povedali so, da je bil tek težak, v nasprotju z njimi pa je najhitrejša maratonka, Jasmina Pitamic Vojska, po enoletnem presledku spet zmagovalka, na cilju razmeroma sveža. Svoj bovški osebni rekord je popravila za več kot pet minut, pred prvo zasledovalko pa je imela kar 41 minut prednosti. Vreme je omogočilo prijetne urice tudi spremljevalcem tekačev, tokrat je bilo še bolj kot običajno očitno, da bovški maraton ob tekaški pomeni tudi izletniško destinacijo. Prisotnost raznovrstne ponudbe tistega konca Posočja, seveda ob prenočitvenih zmogljivostih, je pričala, da Bovčani vedo, zakaj maraton, in s pretanjenim posluhom so organizatorji tekačem tudi tokrat pripravili posladek v obliki krafov, bovških štrukljev. Na cilju ni bilo brhkih mladenk, da bi delile medalje, vendar pripomb, ker so to delo opravili člani skupine 1313 v uniformah vojakov iz prve svetovne vojne, nismo slišali. Očitno jim je bilo salutiranje na cilju tudi všeč. Vodja organizatorjev Vasja Vitez je bil zadovoljen tako z udeležbo kot potekom prireditve, ob tem pa že razmišljal za leto naprej: »Verjetno bomo prihodnjič prijave zaprli malo prej kot letos.« Logistično pač Bovec prenese toliko obiskovalcev, kot jih je tokrat. In bolje je, da se ti počutijo prijetno, kot pa da izgubljajo živce zaradi pretirane gneče. Prek ciljne črte je šlo 31 otrok, 412 udeležencev zabavnega teka (nekaj manj kot osem kilometrov), 593 polmaratoncev (tekači so ugotavljali, da so naredili dobro kupčijo; plačali so za 21, dobili pa 22 kilometrov) in 132 maratoncev, slednjih natanko toliko kot lani. Na najkrajšem teku za odrasle sta bila med moškimi za zmago v igri skorajda sosed Bovčanov Boštjan Pangos in Mirko Cvijić, zastopnik AK Prijedor, ki je kot vedno bil posebni gost bovškega tekaškega društva. Boštjan je bil za nekaj sekund hitrejši. Med dekleti smo na stopničkah videli na primorskih pokalnih tekih dokaj pogosto prisotnost treh Kristin. Tokrat se je sredi sendviča mlajših tekmic znašla nekoliko bolj izkušena nekdanja primorska prvakinja iz Trnja pri Pivki. Tokrat najboljšim po kategorijah medalj niso podeljevali, tekači so jih enostavno prišli iskat, kar je povzročilo mešane občutke. Navsezadnje je na koncu tako zahtevnih preizkušenj, kot so bovške, prijetno stopiti na stopničke in požeti aplavz …
Izidi:Maraton, absolutno, moški:
Ženske:
Polmaraton, absolutno, moški:
Ženske:
Primorsko prvenstvo v polmaratonu, absolutno, moški:
Ženske:
Zabavni tek (8 km), absolutno, moški:
Ženske:
Vsi izidi so na povezavi http://remote.timingljubljana.si/timing/rezultati.aspx?IDtekme=3518&tip=B Fotogalerija je na povezavi https://photos.google.com/share/AF1QipMdxG60EGskgdSgiUlzmsrHUmom_wV6udQWGeOsS3Vvqsn6us4g-ySz_7quwjrngQ?key=VlRGNkswWHVXQUY2Z0hRTnRENkZhS3BPLWRxZjFR Video je na povezavi
VJ
|
|
|
|
Štafeta LT Koper-Bovec | |
|
PRIMORSKA 08 09 |
Ljudstvo tekačev je 8. septembra 2018 četrtič izpeljalo štafetni tek med severom in jugom Primorske ter ponovno povezalo oba primorska ravninska maratona, Istrski in Bovec maraton. 150 kilometrov med Koprom in Bovcem si je delilo 33 tekačev in tekačic. Pred tretjo izvedbo Bovec maratona po novem štetju (prvo zajema obdobje 1980-1985) so pripadniki Ljudstva tekačev spet povezali Koper in Bovec. Pojasnimo: Ljudstvo tekačev ni kakšna formalna organizacija, temveč oznaka pristašev teka. Ti so brez kakršnihkoli obveznosti, razen morda moralnih, ki si jih vsakdo naloži sam. LT je skupni imenovalec ljubiteljev teka v vseh njegovih oblikah, željnih prostega druženja in uživanja v gibanju. Za uspešno izvedbo Bovec maratona in prijeten tek proti severu je tekače v Kopru na pot pospremila šefica Istrskega maratona dr. Marijana Sikošek, na drugem koncu 150 kilometrov dolge trase pa je pozdrave sprejel šef Bovec maratona Vasja Vitez. Dolžina štafetnega teka je vsakokrat nekoliko drugačna, krajša. Tudi tokrat je bilo treba preteči kakšen kilometer manj. Za to gredo zasluge lokalnim tekačem, ki vsakokrat najdejo kakšno bližnjico in si poenostavijo pot. 150 kilometrov je že blizu absolutno najkrajše razdalje, pod to mejo bi se lahko spustili le še malokje, denimo med Srpenico in Bovcem, če ne bi delali ovinka prek Čezsoče. Toda tisti del poti je obvezen zaradi Antona Komaca, organizatorja prvega bovškega maratona pred 38 leti. Pri Vančarju vsakokrat sprejme štafetno palico in z njo odteče nekaj sto metrov, kar pri njegovih 77 letih ni ravno mačji kašelj. Tokrat so sprejem palice, predala mu jo je Barbara Leban, pospremili člani domače godbe, opremljeni tudi z doma izdelanimi instrumenti. Sledil je še klanec proti Bovcu, kjer so si tekači na glavnem trgu ob 21.50 nazdravili s teranom, dišečem po dveh naslovih svetovnega prvaka, Edvina in Mitje Kosovelja. A vrnimo se na začetek. Pri koprski Taverni je štafetno palico, tokrat narejeno iz dobrih 60 gramov medenine, prevzel Edi Sorgo (Istrski tovar, tekaško društvo v ustanavljanju), ob Venčeslavu Japlju spremljevalec štafete na celotni poti. Pot se je začela ob 3.45, v trdi temi in po praznih cestah. V Boljuncu je medenino prevzel Venčeslav Japelj. Zagrizel je v Kraški rob, malo pred Bazovico pozdravil sončni vzhod, v Sežani pa palico predal Stojanu Rodici. Stojan je tudi tokrat poskrbel za transfer do Dutovelj, kako mu uspe do tam števec ustaviti na zgolj osmih kilometrih, pa še ni izdal. Sklepamo, da pozna širši javnosti neznano bližnjico mimo domačih Šmarij. Posamične nastope je v predaji med Dutovljami in Zagrajcem, prek čudovite kraške pokrajine, zamenjal ekipni nastop ŠD Kraški tekači s posebnim spremljevalnim vozilom, ki je okrepilo osnovno štafetno logistiko. Šefica Milojka Klobas je poskrbela za mešano ekipo, ta pa za to, da so se kilometri hitro topili, kljub rastoči temperaturi. Zagrajec, domačija Kosoveljevih, je od prvih korakov štafete LT standardna postojanka tekačev. Kraško okrepčilo, pršut in teran, na tekače vedno dobro vpliva (sol v telesu zadržuje vodo in preprečuje dehidracijo). Prvič je tekače pozdravil tudi Lovro, sin Mitje in Mojce, bodoča tekaška zvezda. V protokol se je vključil s preskusom kakovosti sadja na okrepčevalnici. Edvin in Nives sta med tem, ko je Mitja popazil na Lovra, kamnito mizo v prijetni senci borjača opremila z dobrotami. Spremljevalna ekipa je pot nadaljevala opremljena z zalogo terana za finale v Bovcu. Kras je z Goriško povezal Matej Gabrijelčič. Vzponu do Temnice je sledil spust do Renč in v Biljah je štafetno palico predal Valterju Hvali. Odsek Bilje-Solkan je bil najbolj vroč, a ga je Valter pretekel kar dvakrat (avto je pustil v Solkanu, tekel do Bilj za ogrevanje, potem pa z Zdenko Jarc tistih 11 kilometrov nazaj do Solkana odtekel še »uradno«. Predajo med Solkanom in Kanalom si vedno rezervirajo Počasni, a drzni. Dober ducat jih je bilo tokrat, to je bila spet najbolj množična skupina štafete. Njihov šef Renato Lešnik je palico sprejel, ker pa ga ja naslednji dan čakal težak trejl, je taktirko skupine od njega nato prevzel Aleksander Kompara, frontmen z letošnjega promocijskega plakata za Bovec maraton. Dotlej najdaljši odsek (18 kilometrov), prvi od posoških, sploh ni bil naporen, Počasni so ga zmogli v teku, z rolkami in kolesi, predvsem pa z veliko dobre volje. To je bil del njihovega treninga za Bovec maraton, kjer bo spet nekaj njihovih članov premierno nastopilo na 42-kilometrski progi. Letošnja štafeta je z veseljem pozdravila dva udeleženca z Gorenjske, Darjo in Marka Dugona. Potegnila sta črto med Kanalom in Tolminom, po najmanj prijetni poti skozi soško sotesko. Spremljevalna ekipa je na verjetno najnevarnejšem ovinku poskrbela za opozorila voznikom in vse se je dobro izteklo, s celo predčasnim prihodom Gorenjcev do krožišča pred Tolminom, kjer je palico prevzel Borut Gabršček in s svojo trojko odhitel proti Kobaridu. Nekaj kilometrov je bilo še treba po glavni cesti, potem pa so preskočili Sočo in se po slikoviti desni vzporednici napotili proti Napoleonovemu mostu. Dan je ugašal, ko se je začela zadnja, s 23 kilometri najdaljša predaja. Člani TD Bovec s predsednikom Vasjo Vitezom so v pospešenem tempu dosegli Čezsočo in Bovec ter poskrbeli za doslej najhitrejši prihod na cilj. Nazdravljanje s teranom Kosoveljevih je bilo sladko, pridružila se mu je prodajalka sladoleda na glavnem trgu, ki je tekačem ponudila (brezplačno) pokušino svoje dobrote. Kako tekaču konec dobrih dvajset kilometrov dolgega teka prija sladoled, vedo samo – tekači. Prijetno utrujeni tekaški druščini so se pridružili še nekateri ljubitelji teka na dopustu v Bovcu in skupaj so zaključili čudovit dan, v katerem so spet povezali sever in jug Primorske ter uživali v njenih lepotah. Te najbolj izstopijo, ko se z njimi soočiš neposredno, kot to ne elementaren, spartanski način počnejo tekači. V Bovcu bomo spet čez teden dni. Po malem pogledujemo v nebo in po vremenskih napovedih, v upanju, da bo vreme tudi takrat tekačem tako naklonjeno, kot je bilo v času štafete. Fotogalerija je na Video je na
VJ (avtor je aktivno sodeloval pri izvedbi štafete)
|
|
|
|
Tek na Črno prst odpovedan | |
|
PODBRDO 01 09 |
25. gorski tek na Črno prst je bil odpovedan, so pa v Podbrdu razdelili priznanja gorskim tekačem, ki so odtekli ostale tri teke iz Pušeljca. Temni oblaki so se nad jubilejnim 25. Gorskim tekom Ivana Anderleta na Črno prst, najstarejšim gorskim tekom v Sloveniji, zbirali že dan pred napovedanim startom in marsikateri od tekačev je razmišljal, ali bo zlovešča vremenska napoved prekrižala načrte organizatorjev iz PD Podbrdo in tekačev. Nekateri so tudi klicali v Podbrdo, od koder so prihajala zagotovila, da tek bo. Morda bi se organizatorji odločili tek odpovedati že dan ali dva prej, toda v igri je bila še zaključna prireditev ob izteku Pušeljca, v okviru katerega je 41 tekačic in tekačev pričakovalo zaslužena priznanja za sodelovanje na KBK trejlu, teku na Ratitovec, podbrškem gorskotekaškem festivalu – in seveda na teku na Črno prst. Poldrugo uro pred napovedanim startom je v Podbrdu, zabitem z oblaki, rosilo, kmalu po tem, ko se je snemalec Ljudstva tekačev odpravil po progi na vrh, da posname prihod tekačev v cilj, pa se je dež okrepil. Razmere so se poslabšale in organizatorji so start odložili. A se vreme ni izboljšalo, nasprotno, razdivjala se je nevihta, zato so tek odpovedali. Tek v visokogorju, v nevihti s strelami, bi bilo nedopustno igranje z varnostjo tekačev. V dolini so se začeli pripravljati na predčasno razdelitev priznanj Pušeljca, medtem ko je snemalec LT na čistini pod vrhom Črne prsti doživel nevihto v vsej njeni moči, s strelami vsakih nekaj sekund, ki so udarjale vse bliže. Medtem ko je potok po tekaški stezi še posnel, je snemanje nevihte in streljanje zamenjal tek za lastno kožo, ki se je na srečo končal pod varno streho doma Zorka Jelinčiča, kjer so za mizo sedeli prostovoljci, ki so malo prej prejeli obvestilo, da je tek odpovedan. Drugi del njihovega dela, sprejemanje tekačev na cilju, je odpadlo, sad njihovega dela prejšnjega večera, sadna solata, pripravljena za sadne kupe na višini 1800 in še nekaj metrov, pa je čakala na uporabnike. Pa ne predolgo, tudi na pobudo snemalca so se v koči lotili poslastice. Medtem je oskrbnik na računalniku preverjal radarsko sliko strel v tistem koncu Evrope in ugotavljal, da so bele označbe, najbolj sveže strele, skoncentrirane ravno nad Črno prstjo, starejše pa ostajajo zahodno, proti italijanski strani. Čakanje na izboljšanje ob sadni kupi in vročem čaju ni bilo pretežko. V slabe pol ure se je nevihta preselila proti vzhodu, ostal je samo še dež, ki pa ni oviral spusta v dolino. S progo je opravil, in to v tekmovalnem tempu, Velenjčan Robert Pritržnik (GRS Celje), ki se je odločil, da bo Črna prst njegov prvi septembrski trening. V telovadnici osnovne šole se je medtem začela slovesnost za pušeljce, zbrali so se skoraj vsi iz četice enainštiridesetih, ki so izpolnili pogoj za priznanje. Organizatorji so razglasili, da so pogoje izpolnili vsi, ki so bili ob 9. uri pripravljeni na start teka, prav tako bo priznana udeležba vsem prijavljenim tekačem, ki tekmujejo v pokalu PGT. Našteli smo jih 87, med moškimi sta bila favorita Simon Alič in Rok Bratina, v ženski konkurenci pa sta bili v središču pozornosti dvakratna zaporedna zmagovalka Tina Klinar in Tržačanka Nicol Guidolin, zmagovalka zadnje tekme PGT na Otlici. Tradicionalno je startno številko z zaporednim številom tekov prevzel Peter Čufer, edini, ki je odtekel vse dosedanje teke na Črno prst, od prvega dalje. Pušeljc bo svojo pot nadaljeval tudi prihodnje leto, z nekaj manjšimi, za samo tekmovanje nebistvenimi spremembami, je povedal Jožko Dakskobler. Fotogalerija je na povezavi Video dogajanja je na povezavi
VJ
|
|
|
|
Štafeta Ljudstva tekačev Koper-Bovec 2018 | |
|
PRIMORSKA 28 08 |
Ljudstvo tekačev bo v soboto, 8. septembra 2018, v sodelovanju z Istrskim maratonom in z Bovec maratonom, pripravilo štafetni tek od Kopra do Bovca. Leta 2014 so primorski tekači iz Bovca v Koper s prvo štafeto prenesli idejo prvega primorskega (in slovenskega) maratona iz leta 1979 ter jo predali v roke organizatorjev Istrskega maratona, od tedaj pa štafeta vsako leto en dan potuje med Bovškim in Istrskim maratonom. K sodelovanju ste vabljeni vsi, ki želite s tekaškim povezovanjem zahodne Slovenije prispevati k negovanju maratonske tradicije na Primorskem, ne samo Primorci, temveč tudi drugi tekači, ki cenite in obiskujete primorske tekaške prireditve. V Bovcu so se pred 39 leti odločili izpeljati maraton z odprto udeležbo, na katerem bodo ob vrhunskih tekačih lahko nastopili tudi rekreativci. To je bil prvi poskus organizacije maratona v Sloveniji. Ni se povsem posrečil, tekači so takrat pretekli manj kot 42 kilometrov, tako da so prvi uspešno izveden maraton na Slovenskem pripravili v Radencih leta 1981. Toda Bovčani so pokazali svojo privrženost teku, bili so pionirji na tekaškem področju, ki je v naslednjih letih in desetletjih doživelo polni razmah. Njihov prvi uspešno izvedeni maraton datira v jesen leta 1981, to je bil za Tremi srci iz Radencev drugi slovenski maraton. V letih, ki so sledila, so Bovčani maraton organizirali še petkrat. Danes tekaško tradicijo Bovškega bleščeče nadaljuje mladina iz Tekaškega društva Bovec. Pripadniki Ljudstva tekačev, zbrani okrog istoimenskega spletnega portala, bomo 8. septembra 2018 s štafetnim tekom, dolgim približno 160 kilometrov, povezali Koper in Bovec ter v Posočje prenesli istrsko energijo, pomoč za uspešno izvedbo Bovec maratona (15. septembra). Štafeta bo neformalno druženje prijateljev teka. Udeležba je prostovoljna, vsak tekač poskrbi za svoje potrebe, na poti upošteva prometne predpise in sam skrbi za svojo varnost. Bo pa zagotovljena tudi pomoč predstavnikov LT, na celotni trasi bosta tekače spremljala organizatorja iz LT z vozilom. Kandidati za sodelovanje v štafeti naj se do 3. septembra 2018 prijavijo na e-naslov: Podrobnejši načrt bo narejen na podlagi prijav. V Kopru naj bi startali ob 4.00, v Bovec naj bi pritekli do izteka dneva. Koper (4.00 Taverna)-Boljunec 20 km Razdalje so približne, prav tako urnik. Tekači prenašajo 620-gramsko štafetno palico, ki bo tokrat za spremembo medeninasta, ne pa aluminijasta, dolgo 15 cm, njen premer je 2,5 cm. Osnovna naloga je preteči vso razdaljo, na posameznih odsekih lahko sodeluje poljubno število tekačev. Vsi tekači se podpišejo, podpise pa se bodo shranili v arhivu Tekaškega društva Bovec, tudi tokratnega soorganizatorja.
VJ
|
|
|
|
7. Tek na Angelsko goro | |
|
OTLICA 26 08 |
ŠKTD Sinji Vrh je imelo z letošnjim tekom kar veliko težav. Zagodlo jim jo je vreme, vendar so se spremenjenim razmeram prilagodili, otroški tek pa so odpovedali. Najhitrejša sta bila Simon Alič in Tržačanka Nicol Guidolin. 58 udeležencev, ki so tekli med izvirom Hublja nad Ajdovščino in Otlico, mimo Otliškega okna, je zelo dobra udeležba, saj bi slabo vreme lahko okrivili za še precej slabši odziv. Pihala je močna burja, nosila je dež na meji snega in leda, termometer pa je kazal šest stopinj. V primerjavi z več kot 30 stopinjami kakšen dan prej je bila nedelja prava ledenica. Da bi tekače in svoje službe čimmanj izpostavljali, so cilj prestavili tik ob vaški dom, in tekmovalci so morali prav na koncu prečkati cesto, kar je kljub rediteljski službi vedno tvegano početje. Na srečo se je vse dobro izteklo, tekači so pritekli s šestih stopinj skoraj naravnost v pokrit prostor, kjer se je dogajalo vse ostalo: pašta in palačinke, šank je bil čisto pri roki, žreb je razdelil praktične nagrade. Ampak nihče od vprašanih se ni spomnil, da bi že kdaj tekel v takšnih razmerah. Uradna napovedovalka je celo predlagala, da PGT uvedejo novo disciplino, gorski tek z močnim vetrom (burjo). Tisti, ki so stavila na Simona Aliča, so zadeli. Simon je (menda edini) na Otlico prišel z avtom, potem pa odtekel do starta – in se na tekmi vrnil na hrib. Najhitreje, edini pod 30 minutami. Simon Strnad, od katerega bi pričakovali, da bo dopolnil zmagoslavje Simonov, ni tekel, bil pa je prisoten. Ustavile so ga resnejše poškodbe, ki jih je staknil na mariborskem trejlu. Po tekmi je odhitel na urgenco, s sumom, da je nekaj reber počenih ali zlomljenih. Aliču sta sledila Elis Filipič, zdaj že stalnica na stopničkah, in mladi Denis Štenkler, iz katerega zna še kaj biti. Med ženskami je slavila tokrat edina Italijanka Nicol Guidolin, naša znanka z X-teka Dimnice, tudi že zmagovalka. Napovedala je svoj prihod tudi na graparski Tek na Črno prst (naslednji tek iz serije PGT, 1. septembra, start bo ob 9. uri). Varineja Drašler je dodala še ene stopničke, zdi se, da so ji prešle v navado, vsekakor pa osvajalca tretjega mesta, tako med moškimi kot ženskami, vlivata optimizem glede prihodnosti gorskega teka pri nas. Otroški tek so odpovedali. Tej odločitvi ne gre oporekati. Bi pa organizatorji, ki so svoje delo sicer opravili dobro in se trudili, lahko bolje izpeljali ciljni lijak. Zgrešilo ga je preveč tekačev, da bi krivdo lahko pripisali samo njim.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
|
|
|
|
17. Tek na Tabor | |
|
SEŽANA 25 08 |
Člani ŠD Kraški tekači so sedemnajstič pripravili svoj Tek na Tabor. Vreme jim ni bilo naklonjeno, pred in med tekom je krepko deževalo. Dež je lanskih 38 tekačev zbil na 33, ki pa so bili s ponudbo zelo zadovoljni. Najhitrejša sta bila Borut Terčon iz Klanca pri Komnu in Idrijčanka Sergeja Lipušček. Tek na Tabor je bila edina prireditev ob sežanskem občinskem prazniku tisto soboto, vse ostale so odpovedali. Tekači pa so znova dokazali, da slabega vremena zanje ni. Proga je bila spolzka, a večjih težav ni povzročala. Zmagovalec Borut Terčon je pogrešal nekaj močnejšo konkurenco, saj bi tako lahko tekli hitreje. Pa je bil vseeno hiter, edini je progo odtekel v manj kot pol ure. Na cilju se mu je najprej, z minuto zamude, pridružil Jurij Kovačič (iz Komna), še slabo minuto kasneje je trojko na stopničkah zaključil Luka Kofol iz Trsta, nekdanji atlet, zdaj pa rekreativni tekač in organizator tekov. Glede na to, da je bil sežanski tek predzadnji v letošnji seriji PPT za točke, poglejmo, kdo vodi v skupnem seštevku pokala. Trenutno lansko zmago brani Robert Petrovčič, bo pa o pokalih odločala zadnja tekma v Štanjelu 1. decembra. Med ženskami je Sergeja Lipušček še osmič stopila najviše in ostaja nepremagana. Pokal je osvojila že po teku v Kobaridu. Dve minuti za njo je bila na cilju Kristina Ipavec, ki je lani v Sežani prvič zmagala, tretja je bila še ena Kristina, Bele, ki je bila pred aktualno primorsko pokalno prvakinjo Rebeko Petrovčič in tretjo Kristino, Vanceta – slednja je bila v Kobaridu pred njo, na tretji stopnički. V naštevanju zmagovalk starostnih kategorij nam ni bilo treba kobariških izidov prav nič spremnjati. Organizatorji so letos običajnemu sporedu dodali žreb praktičnih nagrad ter degustacijo kraškega pršuta in terana. Oboje je bilo izvrstno in je spravilo tekače v dobro voljo. Pršut je s svojo sedem desetletij staro salamoreznico, ki še vedno reže tako, da ji novejše ne morejo blizu, ponujal nekdanji tekač Vojko Markočič iz Štanjela. Vojko je res specialist, reže samo pršut Pršutarne Lokev. Tokrat je ponudil pršut, starejši od 12 mesecev, soljen izključno s piransko soljo. Na pohodu je sodelovalo 22 članov društva Sožitje Sežana.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci kategorij:Ž 50 in starejše: Sergeja Lipušček Vsi izidi so na Fotogalerija je na Video je na
VJ
|
|
|
|
56. Štafeta treh zavetišč | |
|
COLLINA DI FORNI AVOLTRI 19 08 |
Organizatorji iz vasi Forni Avoltri v Karnijskih Alpah, pod 2782 metrov visoko goro Coglians, so tudi letos pripravili svoj štafetni tek, enega najuglednejših v svetu gorskega teka. 56. izvedba tekme Staffetta 3 rifugi (Štafeta treh zavetišč) v dolini Collina je pritegnila 121 trojk (toliko je bilo uvrščenih na listo izidov), med njimi je bilo pet slovenskih moških. Tri od njih so se uvrstile v prvo deseterico, najboljši na drugo in tretje mesto, za super ekipo iz Nimisa (slovensko Neme). Med ženskami sta bili najmočnejši ekipi iz Velike Britanije in ekipa Aldo Moro Paluzza. Domačini se imajo predvsem za Furlane in manj za Italijane, kar je odločno povedal Franco, eden od dolgoletnih organizatorjev tekme, prijatelj Edvina Kosovelja, ki že četrt stoletja prihaja v Collino. Prva leta, na začetku 90. let, kot tekmovalec, nato pa kot selektor in organizator močnih slovenskih ekip. V Collini dobro poznajo tudi njegovega sina Mitjo, dvakratnega svetovnega prvaka, oba so tudi tokrat prisrčno pozdravili. Mitja se nastopu ni odpovedal, kljub temu, da od marca ni več »aktiven«, kar pomeni, da je pri 33 letih zaposlitev v notranjem ministrstvu zamenjal za delo v gradbeni stroki, še prej pa sta z Mojca Kermavnar postala starša radovednega raziskovalca Lovra. Čeprav Mitja skorajda ne trenira, je v Collini svoj odsek gor-dol odtekel zelo solidno in prispeval k tretjemu mestu ekipe Slovenija B. Collina sicer ni na seznamu tekem svetovne gorskotekaške zveze WMRA, a vsakič pritegne odlične tekače, tokrat ob italijanskih in slovenskih še britanske in češke, tako da so tamkajšnje stopničke zelo cenjene v strokovni javnosti. Sam dogodek spremlja veliko ljubiteljev gorskega teka. Na prvi predaji, po 740 metrih vzpona, so gledalci zapolnili prostor ob progi, tako da so reditelji imeli kar nekaj dela, ko so skrbeli za prehodnost proge. Da ne govorimo, da je vsa ta nekajstoglava množica morala pravočasno tja gor, kjer ni žičnice. Štafeto sestavljajo trije tekači, prvi se dvigne za navedenih 740 metrov, drugi s čelado preteče srednji del 15 kilometrov dolge proge, pri čemer so zelo dobrodošle alpinistične plezalne izkušnje, tretji pa se z višine skoraj 2200 metrov spusti na izhodišče – in potem še nekaj dni neguje »razbite« noge. Edvin je v Collino pripeljal tri moške ekipe, za katere je napovedal, da med njimi ne bo velikih časovnih razlik, nastopili pa sta še ekipi iz Podbrda in Kamnika (KGT Papež). Ženskih ekip iz Slovenije tokrat, po prvotnih prijavah in nekaterih zapletih, ni na seznamu izidov. Na prvi predaji sta vodili štafeti iz Gemone in Rima, tretja je bila ekipa kasnejših zmagovalcev iz Nem (tretjič zapored), trenutno vodilna slovenska gorska tekača Timotej Bečan in Miran Cvet pa sta držala četrto in peto mesto in sta bila še povsem v igri za najvišja mesta. Na cilju sta bili ekipi A in B druga in tretja, razlika med njima pa je bila minimalna. A ker so bili v A namerno zbrani mlajši tekači, v B pa starejši, je med njimi tekmovalnost podžigala tudi starostna razlika. Res je, da pripravljenost Mitje zaostaja za pripravljenostjo drugih petih in da bi v kakšnih drugačnih okoliščinah lahko bilo medsebojno razmerje drugačno, tudi vprašanje zmage bi se utegnilo odpreti, a ostalo bo zapisano, da so »mladi« premagali »stare«, kar je morda lahko spodbuden znak, da prihajajo v ospredje mlade sile in da se ob kakovostnem delu z njimi lahko spet nadejamo odmevnih izidov na največjih tekmovanjih. Mitja je v izjavi (glej video) povedal, da je bo vedno na razpolago, ko ga bo reprezentanca potrebovala, pa tudi drugi starejši tekači bodo še nekaj let krojili slovenski vrh. Tretja ekipa Slovenije je bila mešana, ob najstarejšem Simonu sta tekla mlajši Aleš in najmlajši Jošt, nekdanji reprezentant, ki v letih odsotnosti iz reprezentance ni izgubil tekmovalnega naboja in ki mu je mesto med najboljšimi. Simon je na cilju potarnal, da ga je na začetku vzpona zaprlo in zato njegov čas kaže preveč minut, a osmo mesto v močni konkurenci nikakor ni neuspeh, temveč je zaokrožilo bilanco Edvinove posadke. Ko je potegnil črto, je tokratni selektor ugotovil, da je bil to najuspešnejši nastop slovenskih štafet v četrt stoletja udeleževanja tekme v Collini. Ekipnemu uspehu sta svoje s tretjima mestoma v razvrstitvi posameznikov po posameznih predajah dodala Timotej in Luka. Ugledu tekme so tudi tokrat sledila priznanja in nagrade, tudi finančne, vključno z nadomestilom stroškov za prihod najboljših ekip. Slovenci so uspehu nazdravili s teranom s kmetije Kosovelj, še prej pa so noge ohladili v bližnjem potočku.
Izidi:Moške štafete:
... 8. Slovenija C (Simon Alič, Jošt Lapajne, Aleš Žontar) 1:21:16 Vsi izidi so na Fotogalerija je na Video je na
VJ
|
|
|
|
Rekordi Slovenske planinske poti | |
|
ANKARAN 18 08 |
Danes ob 6.00 je 32-letna Katja Kegl Vencelj začela potovanje po Slovenski planinski poti (SPP) v enem zamahu. Želi si izboljšati ženski rekord, ki ga je pred štirimi dnevi, 14. avgusta 2018, postavila Vipavka Anja Klančnik. Moških rekorderjev je bilo doslej devet, rekorderki pa dve. Anja Klančnik, 40-letna ultramaratonka iz Vipave, je 14. avgusta 2018 po 600 pretečenih in prehojenih kilometrih SPP, s 45.000 metri vzponov, prispela na cilj. Pravzaprav na dva cilja. Vipavka je za obhod daljše trase SPP (tudi čez Okrešelj) s ciljem na Debelem rtiču potrebovala 11 dni, 23 ur in 49 minut. Odločila se je namreč, da teče po knjižici, v kateri je prostor za 80 žigov, za razliko od pokojne Ruth Podgornik Reš in vseh moških, ki so doslej napadali absolutni hitrostni rekord (tega ima Marjan Zupančič s časom 7 dni, 8 ur in 9 minut, postavil ga je leta 2015). Anja je prva postavila čas na daljši progi, ki torej pomeni rekordno znamko. Istočasno pa je izboljšala tudi rekord krajše proge s ciljem v Ankaranu, na kateri so se merili vsi dosedanji napadalci rekorda, njen čas je 11 dni, 23 ur in 33 minut. Ta čas je mogoče upoštevati kot rekord in popravek starega rekorda Ruth iz leta 2010 (3. avgusta je v Ankaranu uro ustavila pri 13 dneh, 6 urah in 10 minutah), saj je pretekla vse, kar je bilo treba preteči, in dodala še del poti, kar je nekoliko poslabšalo njen rekord in ga naredilo dostopnejšega za Katjin poskus. »Tek je moja ljubezen,« je povedala Anja nekaj minut po prihodu na zadnjo točko SPP, na recepciji hotela mladinskega zdravilišča na Debelem rtiču. Celotno izjavo najdete na povezavi https://www.youtube.com/watch?v=sEZNhG81Kd4&feature=youtu.be Za ljubezen narediš vse, in Anja je svoji ljubezni sledila do konca. Zadnje kilometre jo je nosila energija neznanega izvora, za tri kilometre med Ankaranom in Debelim rtičem, po 600 kilometrih poti in 45 višinskih kilometrih, je potrebovala 16 minut. Pretekla je celo avlo pred hotelsko recepcijo, pritisnila še zadnji žig, potem pa se je sesedla. Nogavic ni sezula, najbrž ni hotela šokirati svojih spremljevalcev. Žulji, nastali so v dežju na cerkljanskem koncu poti, so v tistih trenutkih predrli adrenalinsko zaščito in Anja v naslednjih minutah, urah, že skorajda ni mogla hoditi brez opore. A njen obraz je bil miren, spokojen. Cilj je bil dosežen. Noge niso bile zatečene, kot denimo pri Marjanu Zupančiču, verjetno predvsem zaradi treh masaž v zadnjih fazah poti na primorskem koncu. Vipavsko tekačico so na progi ves čas spremljali kolegi in člani njene družine, pa tudi tekaški prijatelji iz vseh koncev Slovenije. Največje breme so si naložili njeni kolegi iz Ultra Trejla Vipavske doline (angleška oznaka UTVV). Odmevi na družabnih omrežjih kažejo, da je Anjo spremljalo in se z njo veseli zelo veliko ljudi. Podobno je tudi z objavami Katje, pričakovati je, da jo bo na poti spremljala in spodbujala množica privržencev. Klančnikova je za Ljudstvo tekačev povedala: »Zelo sem zadovoljna s tem, kako mi je uspelo. Vedela sem, da sem tega sposobna, kljub temu pa me je psihološki in fizični napor presenetil. Za poskus sem se odločila trenutno, nisem kaj veliko načrtovala, seveda pa sem bila že prej fizično dobro pripravljena. V teh enajstih dneh sem spala po dve do tri ure, bila pa sem trdno odločena, da naredim vse za čim boljši čas, čeravno o rekordih sprva nisem razmišljala.« Katja ima čas, da pride do Ankarana do 5.32 v sredo, 29. avgusta, ali prej, da prevzame Anjin rekord. Njeno pot lahko spremljate na Facebook profilu Tonija Venclja https://www.facebook.com/toni.vencelj Za ljubitelje gorskega teka in trejla je torej to poletje eno zanimivejših. Moški rekord sicer počiva že tri leta, zato pa se je po osmih letih mirovanja Ruthinega rekorda razplamtela bitka za ženski najboljši čas. Katjo zaradi njenih dosedanjih dosežkov na ultrah štejemo za favoritinjo, na papirju ima veliko možnosti, da izboljša Anjin čas, ne samo zato, ker je Vipavka tekla daljšo varianto SPP. Po rekordu Anje Klančnik, prvem po daljši varianti, je smiseln razmislek o tem, katera verzija SPP je tista »prava«. Tačas je to očitno stvar okusa oziroma odločitve posameznika. Doslej so se vsi najboljši merili na krajši progi, zato ima ta v javnosti več veljave. Sporno se zdi spreminjanje dolžina oziroma trase in števila zahtevanih žigov, ki z vidika »komercialne« privlačnosti SPP ima nekaj argumentov, gledano iz zornega kota gorskih tekačev pa je moteče in podcenjujoče. Najdaljša vezna pot na svetu, za kar velja SPP, bi lahko ostajala nespremenjena in s tem »po angleško« (oni se spoznajo na tradicijo) vse bolj cenjena. Očitno tisti, ki o teh stvareh odločajo v imenu Planinske zveze Slovenije, še vedno razmišljajo tako, kot je veljalo v 19. in 20. stoletju, da se v planinah ne spodobi hiteti, uživati je treba počasi, zato se za hitrostno premagovanje SPP na zmenijo. Morda gre celo za nekakšno averzijo do tega početja. Ne zavedajo se, da so se časi spremenili in da obiskovanje planin ne more biti izven vseh kontekstov sodobnih življenjskih slogov in potreb. Sploh pa ne vedo, da so med gorskimi tekači najpogostejši in najzvestejši obiskovalci planin z najvišjimi etičnimi zavezami. Bolje bi bilo, da bi svoj pristop posodobili, sploh pa bi naredili veliko uslugo tako gorskim tekačem kot vsem ostalim popotnikom po SPP, če bi že enkrat urediti oznake poti. Ker ni pričakovati, da bodo uradne planinske strukture prišle naproti željam in potrebam gorskih tekačev ter naredile red, se bodo morali o tej dilemi še naprej odločati sami tekači. Za zdaj je izid tekme med Ankaranom in Debelim rtičem 10:1. VENČESLAV JAPELJ
|
|
|
|
17. Vzpon na Široko | |
|
MOST NA SOČI 15 08 |
ŠD Lom je 15. avgusta 2018 pripravil 17. Vzpon na Široko, tekaško in kolesarsko prireditev s kulinaričnim pridihom. Teklo je 117 tekačev, od tega 13 otrok, najhitrejša na 4,7 kilometra dolgi progi s 600 metri vzpona pa sta bila Simon Alič in Sergeja Lipušček, slednja z ženskim rekordom proge. Tokrat so zaradi del na asfaltu cestni kolesarji sodelovali netekmovalno, na daljši progi, ostali dve panogi pa sta se odvijali kot običajno. Med gorskimi kolesarji sta bila najhitrejša Luka Tavčar in olimpijka Tanja Žakelj; Tanja je popravila svoj rekord proge, postavljen pred desetimi leti, za svoj nastop pa je »okrivila« štruklje. Odlična ponudba hrane je seveda tudi letos med drugim vključevala tri vrste štrukljev, ob zmernih cenah. V otroških kategorijah gorskega teka sta ob Tolmincu Luki Močniku zmagali še sestrici Gaja in Vita Leban Jež. V konkurenci odraslih je za najboljši dosežek poskrbela Sergeja Lipušček. Profesorica matematike iz Idrije, letnik 1966, je postavila rekord proge in predse spustila samo šest moških. To je bil njen drugi nastop na Širokem. Na prvem, že pred precejšnjimi leti, ni bila med najhitrejšimi dekleti, primerjava časov pove, da je bila tokrat za kakšne tri minute hitrejša. Sergeja je kot vino, leta ji samo še dodajajo kakovost. Druga je bila Jana Bratina, ki ji materinstvo ne daje več toliko časa za trening kot prej, vendar pa je tudi ona tekla hitreje od starega rekorda. Na tretjo stopničko je stopila Varineja Drašler. Tokrat je prvič tekla s stalno startno številko, to je bila njena tretja zaporedna uvrstitev na stopničke. Duo Simonov je krojil vrh uvrstitve moških. Alič, ki se včasih odloči za start na kolesu, je bil spet dobri stari Simon, edini je progo zmogel v času pod 30 minutami. Njegov prihod v cilj naša kamera ni zabeležila, ker so start izpeljali prej, kot je bilo predvideno. Pravzaprav so se organizatorji ravnali po svojem napovedanem urniku, napoved na uradni strani PGT pa je bila drugačna, start naj bi bil 10 minut kasneje. Zato so (spet) imeli težave nekateri italijanski tekači. Na tretje mesto se je nekoliko presenetljivo uvrstil Ljubljančan Miha Juvan, sicer tudi kolesar in maratonec. Nekateri tekači, ki so hkrati tudi kolesarji, so tudi tokrat omenjali možnost, da organizatorji svoji običajni ponudbi dodajo tridelno štafeto: kolesarski vzpon, tekaški spust in tekaški vzpon (za vsak odsek drug tekmovalec, lahko pa tudi solistični nastop, v katerem tekmovalec opravi z vsemi tremi odseki – podobno kot denimo italijanski Triajur).
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci kategorij:ml. člani: Denis Štenkler Vsi izidi so na Fotogalerija 1 je na Fotogalerija 2 je na Fotogalerija 3 je na Video je na
VJ
|
|
|
|
Pobuda gorskih tekačev, repriza | |
|
LJUBLJANA 15 08 |
Po prvem izrazu nezadovoljstva gorskih tekačev nad razmerami v slovenskem gorskem teku (oziroma Združenju za gorske teke pri Atletski zvezi Slovenije) konec leta 2016, kateremu je sledilo nekaj kozmetičnih sprememb, je nezadovoljstvo v preteklih tednih kulminiralo v pripravi Pobude gorskih tekačev za sistemsko in strokovno delo v gorskem teku, peticiji, ki jo je podpisalo impozantno število tekačev, kar 90. Izvršni odbor združenja, s predsednikom Dušanom Papežem na čelu, je 16. avgusta 2018 v prostorih AZS sklical sestanek, ki so se ga udeležili skoraj vsi člani odbora in 20 tekačev, med njimi večina najboljših, sedanjih ali nekdanjih reprezentantov. Sklepov niso sprejemali, povedano pa je lahko dobra podlaga za zasuk v delovanju odbora in združenja. Med pogovarjanjem pred slabima dvema letoma in tokratnim sestankom je nekaj podobnosti, a tudi razlik. 15. decembra se je v isti dvorani zbrala podobna zasedba odbora, le da mu je predsedoval Tomo Šarf, tekačev pa je bilo dvakrat manj. Najbolj aktivna med tekači je bila Lucija Krkoč. Prvi pogovor so poimenovali okrogla miza, dejansko pa je bila fizična razporeditev sodelujočih vse prej kot to: na čelu so sedeli člani odbora, njim nasproti pa - kot učenci v razredu - tekači. Enakopravnosti v dialogu že v izhodišču ni moglo biti. V reprizi je bil govor zgolj o »sestanku«. Udeležbo 20 tekačev od 90 podpisnikov pobude lahko ocenimo kot zelo dobro, sploh glede na počitniški čas, pa tudi prisotnost reprezentantov je bila množična. Tekači so pokazali bistveno več zavzetosti kot ob nekaterih nedavnih pobudah združenja za izpeljavo promocijskih aktivnosti, kar jim v odboru zamerijo. Tokrat je najbolj zavzeto od tekačev nastopal Mitja Kosovelj, edini gorski tekač, ki je užival podporo države na vrhuncu kariere (osvojil je deset medalj na SP in EP, dvakrat je bil svetovni prvak), Lucija Krkoč se ni oglašala. Prvič so udeleženci sprejeli nekaj sklepov, kakšnih večjih premikov kot to, da so tekači v odboru dobili svojega predstavnika, pa ni bilo. Predsednik Dušan Papež je v četrturnem uvodu predstavil spremembe, ki so jih izpeljali v zadnjem času, sledil pa je bolj ali manj nevezan pogovor o posameznih točkah, navedenih v pobudi. Prvopodpisana pod peticijo Mojca Koligar je povedala, da pobuda ni mišljena kot kritika, temveč kot spodbuda za boljše delo. Med zrnjem in plevami povedanega v nadaljevanju je bilo mogoče zaznati opažanja in predloge, ki bi utegnili dejansko pripomoči k boljšemu delu v gorskotekaški organizaciji. Predsednik AZS Roman Dobnikar, ki je tudi prisostvoval sestanku, je povedal, da vsestransko podpira vodstvo združenja in izrazil prepričanje, da ima združenje zelo dobrega predsednika: »Imate predsednika, ki se bori za vas.« Težave gorskih tekačev so popolnoma enake tistim, ki pestijo svetovno atletiko. Kot predsednik AZS jim bo še naprej stal ob strani, težave pa vidi predvsem kot izziv. Povedal je, da tudi gorski tek potrebuje čimveč dobrih rezultatov, v to panogo pa bi morali pripeljati čimveč otrok. Bistvo pripomb tekačev je mogoče povzeti kot zahtevo, da se jih postavi v središče delovanja, se jim prisluhne in omogoči boljše razmere za priprave in doseganje rezultatov. Poglejmo nekaj izstopajočih predlogov, za katere se zavzemajo tekači in trener Edvin Kosovelj, pod katerega vodstvom so slovenski gorski tekači osvojili večino velikih medalj. Strokovnemu delu bi morali dati več veljave. Imenovati bi morali selektorja oziroma glavnega trenerja z licenco, znanjem in izkušnjami, ki bi sodeloval s klubskimi trenerji in na posvetih usmerjal strokovno delo. Nenehno bi moral komunicirati s tekači (letos je pogostnost tega komuniciranja še nižja kot lani), imeti bi moral stalni vpogled v pripravljenost tekačev iz reprezentančnega kroga, na pripravah bi moral biti ves čas. To bi očitno moral biti profesionalec, saj delo v prostem času ne bi bilo zadostno. Načrt aktivnosti za naslednjo sezono bi moral biti pripravljen že v decembru, takrat bi morale biti znane vse podrobnosti, da bi tekači vedeli, kaj jih čaka, kaj se od njih pričakuje, in seveda kaj jim združenje nudi v pripravah na sezono. Delo v odboru bi morali biti razdeljeno, vsak član bi moral opravljati svoje specifične zadolžitve, tako da bi tekači vedno vedeli, na koga se lahko obrnejo. Sedanji način dela, ko se vsi ukvarjajo z vsem, ni učinkovit. Reševanje zdravstvenih težav bi moralo biti urejeno načrtno in sistematično, najboljšim tekačem bi morala biti zdravstvena pomoč na voljo v vsakem trenutku. Gorski tekači bi morali imeti na razpolago pomoč strokovnjakov oziroma organov AZS, na začetku leta bi morali urediti ustrezno zavarovanje. Nehati se mora ignoriranje tekačev iz svetovnega kakovostnega vrha (Mateja Kosovelj, Lucija Krkoč …), ponovno jih je treba pritegniti in jim pomagati prebroditi težave, s katerimi se soočajo. Preveč je bilo izgubljenih sezon in neizkoriščenih priložnosti za vrhunske dosežke. Še podatek, ki smo ga slišali na sestanku. Gorski tek letos razpolaga s proračunom v višini 30.000 evrov. To je bistveno manj kot znašajo proračuni drugih panog, biatlon na primer razpolaga z milijonom evrov. Komentar LT. Naša težava je tudi v tem, da gorski tek ni olimpijska panoga in da Slovenci nismo dovolj samozavestni, da bi se znali postaviti za panogo v kateri smo tako zelo uspešni. Spomnimo: gorski tekači so po letu 1991 osvojili 43 odstotkov slovenskih velikih medalj (olimpijada, SP, EP), kar je – po podatkih OKS, s katerimi razpolagamo – daleč največji delež med posameznimi panogami. Gorski tek je slovenska "tržna niša", a se tega ne zavedamo in tega ne znamo izkoristiti. To je še toliko manj razumljivo, ker ta šport vsebuje številne elemente, ki vse bolj oblikujejo človekovo prizadevanje za zdrav življenjski slog in njegov odnos do naravnega okolja. Kot rečeno, sklepov na sestanku niso sprejemali, Dušan Papež ga je zaključil z željo, da bi bolje sodelovali. Z iztržkom pogovarjanja tekači niso najbolj zadovoljni, spomin na (ne)uspešnost okrogle mize pred dvema letoma je še živ. Mojca Koligar je še naprej prepričana, da bi lahko s pravimi ljudmi na pravih mestih naš gorski tek lahko dvignili zelo visoko, kar pa bo s podcenjevanjem tekačev in stroke ter brez načrtnega dela, če se bo to nadaljevalo, ob sprijaznjenosti dobršnega dela tekačev, zelo težko. Ironija usode. Reprezentantka, državna prvakinja Mojca Koligar je tačas poškodovana in njen odhod na SP v septembru je pod vprašajem. Prepuščena je sama sebi in svoji iznajdljivosti, (doslej) brez prave pomoči združenja. Priložnost, da njegovo vodstvo dokaže, da tekače jemlje resno, je tako rekoč pred nosom. VENČESLAV JAPELJ
|
|
|
|
Conditus Taležlauf 2018 | |
|
RIBNO PRI BLEDU 12 08 |
Športno društvo Ribno je 12. avgusta 2018 sedmič pripravilo svoj Taležlauf, tokrat poimenovan po glavnem sponzorju Conditusu (kremšnit zato ni manjkalo). Teklo je 67 odraslih, trikilometrskega pohoda se je udeležilo 43 otrok. Najhitrejša na malo manj kot deset kilometrov dolgi progi s približno 500 višinci sta bila najhitrejša Gašper Bregar, državni reprezentant v gorskem teku, in Ivi Žlogar. Gašper je postavil rekord proge. Taležlauf sodi med manjše, butične teke, ki s tekačem vzpostavijo pristen odnos, njihova ponudba pa prekaša običajne ponudbe tekaških prireditev. Seveda je s takšnimi značilnostmi Taležlauf popolna negacija tistega, kar naj bi veljalo za Gorenjce, pregovorno ne najbolj širokosrčne. Organizatorji, vodil jih je Miha Valant, sin Frenka, enega boljših slovenskih tekačev znotraj svoje starostne kategorije, so se tudi letos potrudili, pomagali pa so jim sponzorji. Predhodna prijava je veljala deset evrov, na dan teka si za startno številko plačal 12 evrov, za ta denar pa dobil tekaču in okolju prijazen tek, obilno pogostitev in še praktično darilo. Del startnine bo ŠD Ribno namenilo enemu svojih članov za nakup zdravstvenega pripomočka. Trasa poteka po makadamskih in gozdnih poteh ter stezah med drevjem, večinoma v senci gorenjskih gozdov. Startu pri hotelu Ribno sledi spust, potem pa se proga vzpenja in spušča, vzponi pa so tekaški (razen za tiste, ki so pozabili kdaj pa kdaj potrenirati klanec). Zadnji del se zategne, tam se tek konča, zadnjih nekaj sto metrov pa je spusta, na katerem moraš paziti na korenine. Tekačem so bile na voljo tri okrepčevalnice, na cilju pa veliko sadja, tekočine in – logično – kremšnit. Sledil je topli obrok, za spremljevalce, ki so se na cilj lahko potegnili z vozili, pa je lovska koča poskrbela s svojo ponudbo. Med ponudbo moramo uvrstiti tudi izreden razgled s ciljnega prostora na Bled in okolico. Tek ima povsem upravičeno dodatek k imenu »Cilj z razgledom«. Zmagovalec Gašper kljub rekordnemu času na progi ni izgubil duše, tako da je bil dveinpolminutni zaostanek afganistanskega Slovenca Bashirja razmeroma skromen. Tema dvema gorskima tekačema je sledil pretežno ravninski tekač Miroslav. Ivi je bila na cilju pred 12 let mlajšo Špelo, tretjo stopničko pa si je priborila Polona, znanka s Rexovih tekov Ljudstva tekačev. V videu, ki smo ga pripravili, so naši sogovorniki komentirali tek in pohvalili organizatorje. Zmagovalec Gašper je napovedal, da pride tudi prihodnje leto, saj je zanj Taležlauf odličen trening in prijeten dogodek. Podobno je ocenila tudi zmagovalka Ivi. Med udeleženci je bil že tretjič Kraševec Stojan Rodica, Kraševka Rada Milič je v Ribnem tekla drugič, prvič pa je na tem teku nastopil Vipavec (iz Podnanosa) Ervin Furlan. Nekaj primorskih tekačev, pripadnikov Ljudstva tekačev, je tokrat imelo druge opravke, najuspešnejši med njimi, Simon Strnad, je tekel na Višarjih. Izidi so (bodo) objavljeni na spletni strani teka.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci kategorij:M do 19: Jernej Globočnik (Gimnazija Franceta Prešerna) Fotogalerija je na Video je na
VJ
|
|
Stran 10 od 32
