IZOLA

02 06
 2016

Mitja Volčanšek, 36-letni ultratekač iz Izole, novinar, je v dneh od 28. maja do 1. junija 2016 postavil hitrostni rekord na slovenskem delu evropske pešpoti E6 med Strunjanom in mejnim prehodom Radelj na Koroškem. Skoraj 400-kilometrov dolgo pot s približno 12.000 metri vzponov je pretekel in prehodil v času 4:11:28. V Strunjanu se je na pot podal v soboto ob 6.00, na cilj je prispel v sredo ob 17.28. To je njegov zapis o projektu E6, ki mu je namenil zadnje mesece lanskega in vse letošnjega leta.

Slovenski del evropske pešpoti E6, znane tudi kot Ciglarjeva pot (po njenem pobudniku Milanu Ciglarju), sodi med daljše vezne pohodniške poti pri nas, saj prečka slovensko ozemlje od Jadrana do slovensko-avstrijske meje. Kot tehnično in logistično manj zahtevna ter krajša vezna pot v primerjavi z v zadnjih letih med ultratekači vse bolj priljubljeno Slovensko planinsko potjo se mi je zdela primeren izziv na svoji, upam da še vzpenjajoči se ultraški poti.

Glede na to, da se po dostopnih podatkih še nihče ni lotil hitrostnega premagovanja te poti, je bil moj cilj predvsem postaviti nek spodobno dober čas, ne da bi pri tem preveč trpela um in telo ter da ne da bi še več tednov trpel posledice tega početja. Malo zaradi naivnosti, malo pa zaradi pomanjkanja časa se sicer nisem uspel prav najbolje pripraviti na samo orientacijsko težavnost poti. Čeprav vodi skozi nekatere zelo slikovite predele naše države, je E6 namreč ne le manj obljudena, ampak na nekaterih odsekih tudi zelo pomanjkljivo označena. Predvsem logistični podpori Marka Vidmarja (v drugi polovici tudi Venčeslava Japlja) in tekaških prijateljev se moram zahvaliti, da sem kljub nekaj manjšim »navigacijskim« težavam pot zmogel v manj kot petih dneh.

Sama pot naj bi bila dolga približno 350 kilometrov, na njej pa je 39 kontrolnih točk. Ker markirana pot ponekod zariše nepotrebne in počasne »obvoze« in ker marsikateri žig v stvarnosti sploh ni dostopen, sem sklenil zgolj doseči kontrolne točke, si pri tem za vsako zabeležiti čas prihoda in kot dokazno gradivo kontrole še fotografirati (ponekod pa niti to še ni bilo dovolj, saj E6 npr. na Koroškem obide KT Letališče Slovenj Gradec za skoraj dva kilometra), dokaz pa je tudi GPS sled vseh etap, ki sem jo objavil na Facebooku. Pot je ponekod odlično označena, drugod pa oznak pravzaprav sploh ni. Iz moje izkušnje sta najbolj kritična predela območje Snežnika, zlasti okoli koče na Kozleku, ter pot med Krvavo pečjo in Iškim Vintgarjem.

Suhoparna statistika iz moje Suuntove ure sicer govori o 373 kilometrih poti, kar glede na standardni petodstotni odklon pri shranjevanju podatkov na 60 sekund (trekking mode) dejansko pomeni vsaj 390 kilometrov, in 11.787 metrov vzponov.

Predolgo bi bilo naštevati, kaj vse sem doživljal v tem času. Na kratko lahko sklenem, da kljub odlični pripravljenosti in varčevanju z močmi po določenem številu kilometrov in višincev neizbežno pride do utrujenosti materiala. Če sem v prvih dveh dneh opravil skupno približno 200 kilometrov poti in sem še tretji dan lahko še precej normalno tekel tako po ravnem kot na spustih, sem se četrti in peti dan boril z oteklinami na nogah, nujen vnos dodatnega obsega kalorij pa je med tekom povzročal precej razburjenja v črevesju. Na zmanjšano kilometražo po prvih dveh dneh je vplivala tudi povečana potreba po spanju. Še najmanj težav sem imel z žulji.

Prav tako pomembna kot sam tekaški izziv je bila človeška izkušnja. Marko Vidmar me je na podlagi dolgoletnih izkušenj ves čas spremljal z avtomobilom in skrbel za vse logistične potrebe, ob tem pa je z mano odtekel še skoraj 30 kilometrov. V petih dneh je prevozil kar 1300 kilometrov. In to vedno z nasmehom na obrazu. Venčeslav Japelj se nama je pridružil ob Savi in nato prav tako prispeval pomemben logistično-tekaški delež, poleg tega pa skrbel za medijsko pokrivanje dogodka.

Istrskih gorskih tekačev ni veliko, so pa zato toliko bolj srčni. Simon Hrvatin in Danijel Vinčec sta si izmenjala štafetno palico in odtekla vsak svoj maraton. Brez Andreja Tratnika nikakor ne bi »zborbal« skozi labirint poti do soteske Iškega Vintgarja. Toni Vencelj je poleg kilometrov z mano delil tudi svoje ultraške modrosti, po celodnevnem garanju pa bi se težko česa razveselil bolj kot podpore Uroša Feldina, ki je utrl pot mnogim ultraškim izzivom. Spoznal sem, da Ivi Hrastovec ni le vrhunski ultraš, pač pa tudi krasen človek, Peter Vujevič me je rešil s svojimi tekaškimi palicami in tiramisujem, kilometre sta z mano delila še Roman Čretnik in Špela Zupan. In tu so bili še številni izrazi podpore po telefonu, družabnih omrežjih ... Hvala vsem!

Start v Strunjanu ... Kanček negotovosti na obrazu?

... in cilj na MP Radelj. Sproščenost po odlično opravljeni nalogi.

Mitja in Marko sta bila jedro, okrog katerega se je vrtela ekipa tekaških prijateljev iz raznih koncev Slovenije.

Noge so bile zvečer četrtega dne še vedno brez očitnejših znakov napora.

Mitja se vpisuje v knjigo pohodnikov po E6, ob njem Peter Vujevič. Pivo po 400 kilometrih prija tako, da tega ni mogoče povedati ...

Fotogalerija je na povezavi.

Video je na povezavi.

Mitja Volčanšek, foto: Marko Vidmar, VJ