SOVODNJE V BENEČIJI

01 05
 2016

Na Matajurju (1642 m), gori med Slovenijo in Italijo, so Benečani 1. maja 2016 pripravili že svoj 20. izvirni triatlon. Sodelovalo je 99 ekip, od tega 34 solistov, tekmovalcev, ki so sami opravili z vsemi tremi odseki proge. Svojo šesto zaporedno zmago je med solisti pobral Simon Alič, tik ob njem, na drugem mestu, se je znašel Simon Strnad, novinec na Triajurju.

Tokratni zapis o dogajanju na Matajurju bo z dodatkom osebne note avtorja, za katerega je Triajur nekaj posebnega, srečanje športnikov s številnimi vsebinskimi odtenki, polno simbolike in življenjske energije tistega konca Evrope na meji med dvema kulturama, tamkajšnjih prebivalcev ter ljubiteljev narave in športa.

Vremenska napoved ni bila obetavna, kazalo je podobno kot lani, ko smo se po pobočjih Matajurja drsali po tekočem blatu. Nekaj dni pred 1. majem je na vrh gore vrglo nekaj deset centimetrov snega, v nižjih legah pa dodobra namočilo progo. S kolegom v ekipi 2CV Koper, kolesarjem Tomijem Slokarjem, se letos iz številnih razlogov nisva uspela spodobneje pripraviti na Triajur, najin osmi zapored, a to ni bil razlog, da se odpoveva tej čudoviti priložnosti za globoko dihanje in pospešen srčni utrip. Zaradi blata je Tomi na cilju svoje etape komentiral: »Najtežje doslej!« Sam sem nadaljeval proti vrhu Matajurja z malo teka in veliko hoje, proti snegu, burji, mrazu v zgornjih legah, se nato iz snežne cone spustil proti cilju v Mašeri in ob ponovnem srečanju s Tomijem dodal še svoj komentar: »Najlepše doslej!«

Nekaj atmosfere triatlona prikaže video, ki ga prilagam, tako da si prihranim nekaj stavkov. Nekateri kadri niso uspeli najbolje (očitno kamera ni najbolj odporna na mraz), med njimi je portret reditelja v vojaški uniformi ob progi na eni burji najbolj izpostavljenih točk grebena Matajurja: ure in ure je vztrajal na prepihu, opozarjal in usmerjal tekače, na mojo prošnjo, naj za kamero pove nekaj, pa je, s pojočim tirolskim naglasom, povedal: »Želim vam prijeten dan!« Od vsega tega je na posnetku ostala sekunda nemega posnetka.

Zaradi enega od domačih športnikov, pokojnega Marina Jusiča (Iussig) so v krogu udeležencev tekme najbolj cenjeni solisti. In med njimi zadnjih šest let Simon Alič, La Bestia (Zverina), kot so ga poimenovali z nemalo simpatije. Tudi šesti nastop Gorenjca s primorskim »potnim listom« (član ŠD Nanos) se je iztekel z njegovo zmago. Kolesarjenje je končal na četrtem mestu, za tremi specialisti iz tričlanskih ekip, v nadaljevanju pred sebe spustil še dve ekipi, vendar zanesljivo obranil vodstvo med solisti. »Tako navzgor kot v spustu sem šel z rezervo; ni imelo smisla tvegati,« je povedal za LT.

Nekoliko presenetljivo se mu je na drugem mestu pridružil Simon Strnad (pomembno se je imenovati Simon!), ki je na Triajurju nastopil prvič. Strnad, nekdanji odlični rekreativni kolesar, je tačas pravzaprav »slabši« kolesar kot tekač. Čeprav kolesarskega dela ni končal daleč od najhitrejših, je šele proti vrhu Matajurja in nato v cilj dodal poln plin: prehitel je kar 24 konkurentov! A Alič je bil z drugega planeta, tekmo je končal četrt ure pred njim.

Najhitrejša moška trojica je bila ekipa Team Aldo Moro Paluzza (Elia Della Pietra, Paolo Lazzara, Nicola Giacomin), sledili sta ji še dve ekipi iz tega kluba. Med ženskami je zmagala ekipa Tržačank World Record's Women (Nicol Guidolin, Chiara De Cristini, Chiara Bosco). Najmlajša Nicol je ekipi prikolesarila izdatno prednost, ki sta jo veteranski kolegici uspeli obraniti do cilja, potem pa njihovi dobri volji ni bilo ne konca ne kraja.

Med 14 Slovenci (to število se iz leta v leto ne dviguje kaj prida) omenimo še dve dekleti, veteranko Mihaelo Tušar, tretjo najhitrejšo v spustu, in Tino Fratina Žagar, drugo najhitrejšo solistko, za Isabello Milani, četrtič zapored zmagovalko v tej kategoriji (samo še Chiara De Cristini se ponaša s takšno zmago). Tina je bila lani »menedžerka« moža, solista Boštjana Žagarja, letos pa sta s progo opravila oba, s skupnim prihodom v cilj. Slovenijo so zastopali še Tolminci in Ajdovci ter Istran (Edi Sorgo ni bil najbolj zadovoljen, ker so mu merilci pripisali čas enega od počasnejših tekmecev). Midva s Tomijem sva bila z opravljenim zelo zadovoljna (osemkrat zapored sva bila ne le dovolj zdrava, temveč tudi dovolj fizično pripravljena za nastop), tudi s tem, da organizatorji tokrat niso delili priznanj za najstarejše udeležence ...

Slavnostna podelitev priznanj so tokrat izjemoma namesto v Mašeri pripravili v Sovodnjah (po domače Sauodnja), kjer smo odložili blato in uživali v tuširanju, potem pa si privoščili dobro italijansko pašto in pivo. Gost z zvenečo športno kariero, olimpijec Giorgio Di Centa, je že drugo leto zapored pomagal deliti pokale, govorance pa so zaradi jubileja pobrale še več časa, kot ga običajno, kar poldrugo uro.

Vodja organizatorjev, tisti, ki si je izmislil Triajur, Marino Gosgnach je poseben pozdrav v slovenščini namenil tekmovalcem z našega konca. Dodajmo še zanimivost, povezano z Marinom in Girom. Marino je skupaj z enim od sovaščanov iz Sovodenj izdelal veliko, premikajočo se podobo kolesarja. Njun izdelek je namenjen počastitvi Gira, ki bo letos šel tudi po Slovenski Benečiji, skozi Sovodnje, pod vrhom Matajurja pa bo leteči gorski cilj 1. kategorije (strmina do 15 %). 20. maj bo torej odlična priložnost za Slovence, da si v živo ogledamo drugo največjo kolesarsko dirko na svetu.

Ne samo Nicol Guidolin, zmagovalka lanskega X-teka Dimnice, še kar nekaj je bilo na obronkih Matajurja udeležencev našega podzemnega teka – in drugih primorskih tekaških prireditev. Očitno se naši tekaški okusi ujemajo. Med njimi je bil tudi najpogostejši udeleženec Triajurja Amadeo Sturam; letos so mu pripisali že 17. sodelovanje.

Izidi so objavljeni na povezavi.

Tina in Boštjan se psihološko pripravljata na težavno preizkušnjo.

Edi, Tomi in Simon tik pred startom.

Dva Simona in Mihaela s priznanji.

Nasmejana zmagovalna ženska ekipa: Nicol Guidolin, Chiara De Cristini, Chiara Bosco.

Giro bo letos obiskal Sovodnje.

Fotogalerija je na povezavi.

Video je na povezavi.

Venčeslav Japelj