Ljudstvo tekačev - Neja Kršinar napoveduje: Helenin rekord bo padel najkasneje čez štiri leta

Neja Kršinar napoveduje: Helenin rekord bo padel najkasneje čez štiri leta

MEDVODE

17 04
2021

30-letna Neja Kršinar se je v zrelih tekaških letih odločila, da svojo ljubezen do teka nadgradi s profesionalnostjo, med drugim si je za cilj zadala nastop na tokijskih olimpijskih igrah, na katere se že dalj časa sistematično pripravlja pod vodstvom trenerja Dejana Lenarta. Konec lanskega leta je krepko popravila svoj osebni rekord na 42-kilometrski progi, nato pa se je odpravila v Kenijo na bazične predolimpijske priprave. Pogovor z naša tačas najboljšo maratonko je nastal s pomočjo interneta.

- Neja, ti ni nihče povedal, da se da v Tokio priti tudi na veliko manj naporen način? Morda pa te turizem niti ne zanima, tudi to je možno. Resno: je bil Tokio glavni razlog, da si se odločila nekaj naslednjih let preživeti kot tekaška profesionalka? Kako si si zamislila ta projekt?

Japonska je že dalj časa na seznamu držav, ki si jih želim obiskati. V teh časih je olimpijska opcija za obisk dežele vzhajajočega sonca morda celo bolj verjetna kot pa turistična.
A šalo na stran. Če kdo, potem vi Primorci najbolje poznate moje tekaške začetke. Veste, da sem se v tekaškem svetu pojavila relativno pozno, dobesedno čez noč. Moj prvinski motiv je bil čisti užitek v teku. To je bila zavestna, predvsem pa moja odločitev. Nihče me ni silil v to. To je tudi razlog, da v tem športu vztrajam tako dolgo. Ko sva se s trenerjem Dejanom Lenartom prvič 'dol usedla' mi je že v startu razložil, česa sem sposobna, ampak tudi, da je pot do tja dolga, naporna. Vem, kam me sistematično delo vodi, in po tej poti želim hoditi. Zavedam se, da bi s časom, ki sem ga dosegla v Valencii, v preteklih letih brez težav prišla do nastopa na OI. V zadnjih letih pa se je zadeva malce spremenila. Lahko bi se spraševala pa zakaj ravno zdaj, ravno meni?. Ne. To je zadeva, na katero nimam vpliva, lahko pa jo vzamem kot motiv, da vsak dan postajam boljša, hitrejša in močnejša. Moji apetiti se ne zaustavijo pri OI v Tokiu. Čas in priložnost, ki sta mi bila dana, želim izkoristiti maksimalno.

- Brez gmotne podlage ne gre. Imaš sponzorsko podporo? Kakšno?

Če ne tekmuješ ravno na diamanti ligi, vemo, kako je z atletiko v Sloveniji. To je dejstvo, ki ga ne moremo spremeniti. Narediš tisto, kar lahko. Sama sem tako ob vikendih pomagala v domači gostilni, na ta račun je trpela regeneracija, ampak tako pač je. Ni mi bilo težko, saj sem se zavedala, čemu to počnem. Gostilna je zadnjih nekaj let v najemu in morda sem zato napredovala.
Podpora je ključna. Moji največji sta družina in trener. Oni so vedno z mano, ne glede na vse, ali sije sonce ali pada dež. Marsikateri športnik odneha zaradi neodobravanja oziroma ostane brez podpore, in njegovo odločitev o prekinitvi športne kariere povsem razumem. Na srečo tek ne terja nekih gromozanskih financ, vseeno pa so tu oprema, terapije, hrana, pot, priprave … Pri vsem tem so mi na začetku tekaške kariere pomagali starši in trener. In kadar nekaj vložiš, ni vrag, da se to nekje ne bo odrazilo. Tako z leti prihajajo boljši in boljši rezultati, s tem pa tudi kakšen sponzor več. Za mano stoji majhen krog ljudi, entuziastov, ki se jih držim kot pijanec plota in jih ne zamenjam za nič na svetu. Naš odnos raste na zaupanju in resnično sem jim hvaležna za vsak trenutek, ki mi ga posvetijo z namenom, da postajam še boljša.
Moja ogromna sponzorska podpora so torej v prvi vrsti družina, trener Dejan Lenart, njegova partnerica, terapevtka Zoja Tavčar, dr. med. Radoje Milić, fizioterapevt Matej Čebokelj, psiholog Aleš Vičič, kiropraktik dr. Martin Weiss, klinična dietetičarka dr. Irena Hren, mag. pharm. Nina Cirkvenčič, dr. Milan Hosta, menedžer Jernej Neubauer, športni menedžer Jozsef Babinyecz, športno trgovsko podjetje Hervis Slovenija, športni trgovini VO2 max in Kelme ter Garmin Slovenija.
Prepričana sem, da imamo v Sloveniji ogromno talentov, jaz sem imela samo to srečo, da sem ob pravem času srečala prave ljudi.

- Kje s trenerjem Dejanom vidita tvoje meje, kakšen čas na maratonski progi si sposobna doseči? Trenutno imaš tretjega najboljšega, za državnim rekordom Helene Javornik 2:27:33 in PB Žane Jereb 2:35:57, v Valencii si pred štirimi meseci tekla 2:36:27 in PB s svojega prvega nastopa v Valencii izboljšala kar za sedem minut.

Tega, kje so naši limiti, ne ve nihče. Tipi treningov v svetu športa niso topla voda. Težava je v tem, da je vsak športnik razred zase, individuum. Trener kot vodja mora ugotoviti, kateri tip treninga ustreza tvojemu organizmu. Za nek odziv je potreben čas. Se lahko na tej poti zmotiš? Definitivno. Preizkusiš nekaj drugega in zopet čakaš na telesni odziv. Poleg tega gredo trendi v športu naprej. To je znanost, ki se razvija iz dneva v dan. Želim povedati, da iskanje naših limitov lahko traja leta in leta, od športnika pa je odvisno, kako dolgo želi vztrajati. Kar zadeva čase slovenskega maratona: letvico Žane Jereb bi bila ob idealnem teku sposobna podreti že v Valencii, državni rekord Helene Javornik pa sem sposobna odteči v naslednjih štirih letih. Do tja želim priti po pravi poti.

- Norma za olimpijado je 2:29:30, verjetno pa upaš, da v Tokio prideš tudi s španskim časom, kot izbrana predstavnica Slovenije, kajne? Kaj pravijo v olimpijskem komiteju? Si že na seznamu potnikov?

Res je. Norma je določena. Zame je trenutno nedosegljiva. Vseeno pa upam, da bo sreča na moji strani, da mi tja uspe priti kot ena izmed izbrank.

- Kakšen je tvoj načrt za naslednje tri mesece? Samo trening ali tudi kakšen resnejši nastop na krajših progah? Koliko treningov opraviš na teden, koliko kilometrov pretečeš?

Točen plan je v teh časih je težko določiti. Tekme se odpovedujejo v zadnjih tednih. To je težko obdobje tudi za trenerje. Tempiranje forme je težko delo in zmotno je pričakovati, da bo športnik namesto ta vikend v vrhunski formi čez en, dva, tri tedne.
Nekaj tekem imam v dogovoru z Italijo (gre za 5, 10 in 21km), nastopiti želim tudi na vseh slovenskih tekmah. To je trenutno na voljo in ne smemo biti izbirčni. Lahko smo samo hvaležni za dobre ljudi, ki si v teh časih upajo in se trudijo organizirati vsaj kakšen športni dogodek.
Tedensko opravim 10 do 12 treningov, pretečem pa okoli 150 km. Poleg tekaških kilometrov so tu še treningi moči, kot alternativa teku pa kolo, pozimi tek na smučeh, poleti rolke.

- Kaj si pridobila v Keniji, kakšni so bili tamkajšnji treningi? Lahko opišeš vaše bivanje in treniranje (tam si bila v družbi še dveh tekačic iz Slovenije)? Kakšen je kenijski način treniranja? Sodeč po tvojih javljanjih iz Afrike ste se dekleta tudi zabavala, ne samo delala.

V Kenijo sem se odpravila že drugič, skupaj z Lauro Guzelj Blatnik, tokrat tudi z Aljažem Makovcem, kasneje pa se nam je pridružila tudi Georginah Njoki. Tam je bil tudi Primož Kobe, ki je v Keniji že kot doma.
Treningi so povsem enaki kot v Sloveniji. Pozoren moraš biti le na dovolj dolgo začetno adaptacijo. Je pa sama rutina seveda drugačna. Na pripravah športnik spi, je, trenira. Ni nobenih distrakcij. Socialno življenje se dogaja v jedilnici, za kaj več tako ni niti časa, še manj pa energije.
Dan se začne s petelinjim kikirikanjem ob sedmih, sledi zajtrk ob 7.30 (večina kenijskih tekačev ob tem času že konča prvi trening in še vedno mi ni najbolj jasno, kako jo pri tem teku po temi in kamenju - to ni ravno pesek iz otroškega peskovnika, gre za kar konkretne skale - ti atleti odnesejo brez poškodb), ob desetih je na vrsti prvi trening, ob enih kosilo in po njem obvezen popoldanski počitek, ob petih sledi drugi trening, ob sedmih je na vrsti večerja. Vmes je dvakrat tedensko čas za masažo, kakšen obisk živilske trgovine (z namenom, da vsaj na trenutke zaužiješ kaj drugega kot le hrano, ki jo pripravljajo naše kuharice in je zelo okusna, vendar po tritedenskem bivanju poznaš jedilnik na pamet). Sama sem tako največji odjemalec sira v mestu, ker brez sira mi živeti ni.
Kaj te Kenija nauči? Veliko. Skromnosti. Na lastne oči vidiš, kaj imajo, oziroma, bolje, česa nimajo - in se ne pritožujejo. Ti pa imaš polno rit vsega, pa še s tem včasih nisi zadovoljen. Vidiš, kako malo je potrebno v življenju, da je človek srečen. Vidiš pravo otroško veselje, ko se bosonogi otroci podijo za gumo po klancu navzdol. Kako srečen, hvaležen je otrok, ko mu nameniš tistih pet minut časa in se z njim poigraš.
Tek je tamkaj edini izhod iz revščine, je upanje. Vsi se sprašujejo, zakaj so Kenijci toliko boljši od ostalih. Zato! Kdo pravi, da bodo uspeli, da bodo svetovni prvaki? Tu ni nobenega zagotovila, ampak vsak dan prekleto trdo garajo, da bodo bliže uspehu.
Po čem se razlikujejo od Slovencev? Oni pometajo samo pred svojim pragom. Brigajo se zgolj in samo zase. Včasih me je skrbelo, kaj bom jaz delala tam na stadionu med samimi šampioni. Verjemite, še opazijo te ne. Fokusirani na svoje poslanstvo stoodstotno oddelajo trening. So zelo odprti ljudje in zahrbtnosti ne poznajo - vsaj jaz nisem imela opravka z zahrbtneži.

- Kaj pa po Tokiu? Se nameravaš držati predvsem maratonskih nastopov ali se boš vrnila h krajšim razdaljam? In h gorskemu teku, delovnemu področju tvojega Kluba gorskih tekačev Papež? V združenju za gorski tek sestavljajo morda najmočnejšo žensko ekipo doslej. Bi te zanimalo sodelovati?

V prihodnje, vsaj v času profesionalne športne kariere, želim nastopati na maratonih. Vsekakor bom ves ta čas tekmovala tudi na krajših razdaljah, saj mi to predstavlja dober trening in tekmovalno rutino, ki jo potrebujem pri polmaratonih in seveda tudi pri maratonu.
Gorski tek ima in bo vedno imel posebno mesto v mojem srcu. Ta je bil moja prva ljubezen, z njim sem si začela utirati pot v tekaški svet. Prioriteta je trenutno maraton. Kljub temu, da se ne udeležujem tekmovanj v gorskem teku, me moj klub KGT Papež podpira na vsakem koraku, za kar sem mu iz vsega srca hvaležna.

- Stavim, da ciljaš na maratonske čase pod mejo dveh ur in verjetno te mika kateri od enajstih državnih rekordov Helene Javornik – maratonskemu manjka le še eno leto do polnoletnosti. Se motim?

Kot sem že povedala, vem, česa sem sposobna v naslednjih štirih letih.

- V tvojih mlajših tekaških časih si kot super rekreativna tekačica hodila tudi na primorske in teke v bližnji Italiji. Te bomo še kaj videli na našem koncu?

Lepših začetkov si ne bi mogla predstavljati. Lepo je bilo vsaka dva tedna srečevati povečini ene in iste tekače. Dojemala sem jih kot malo tekaško družinico. Primorska mi je že od nekdaj ljuba. Je moj drugi dom. Za vse tiste, ki me ne poznate tako dobro, moja mami je iz Nove Gorice, kot najstnica pa sem velik del počitnic preživela tudi v Kobaridu pri nonini sestri, skupaj s sestrično Ano, kar ni pomenilo nič drugega kot neumnosti in težave na kvadrat.
Tudi zdaj me pot večkrat vodi v Novo Gorico. Pretečem kar nekaj kilometrov po tamkajšnjih dobro znanih poteh, in ko imam vsega dovolj, se usedem v avto in via Gorica. Zelo verjetno je, da me najdete v Panovcu, na kolesarski poti proti Šempetru, v Solkanu ali pa na stadionu, kjer vadim (povečini neuspešno) svoj poker face. Prav tako sem v dobrih odnosih z našimi zahodnimi sosedi in tako dobivam pogosta povabila za italijanske tekme. Za mano je ravno maraton, pravzaprav 32 km v Sieni. Prišel je precej hitro, ker pa živimo v časih, ko maratonske tekme niso nekaj samoumevnega, sem povabilo sprejela. Na startni črti sem stala skupaj z 99 vrhunskimi tekači z vseh koncev sveta. Slabše razmere, mraz, dež, veter, samo petkilometrski krog, popolna odsotnost gledalcev, me niso motile. A moje telo preprosto še ni bilo pripravljeno, poleg tega sem od starta tekla sama, saj so bili narekovalci tempa zagotovljeni za hitrejše tekače. Najtežje od vsega mi je bilo odstopiti, saj je to zadnja stvar, ki bi jo naredila na tekmovanju. Ampak maraton je maraton, hočeš nočeš na telesu pusti posledice. V tistem trenutku je bil odstop optimalna rešitev za to, da se brez težjih posledic vrnem v tekmovalni ritem in se zopet preizkusim čez mesec dni.

- Tiste, ki te poznajo malo bolje, navdušuješ s svojo neizmerno pozitivno energijo, sproščenim odnosom do življenja in temperamentom. Osebni Facebook profil si označila z umetniško akt fotografijo in v svoje predstavljanje vnesla erotični element. Prepoznamo te lahko v podobah tekačic stare Grčije, ki so nastopale na Herinih igrah (ženski verziji sicer izključno moške olimpijade), oblečenih v minimalni športni opravi, ki je razkrivala desno stran prsi. Se imaš za njihovo naslednico, morda bojevnico za žensko enakopravnost v športu?

Uaaaau (smeh)! Res se trudim, da življenja ne zapletam po nepotrebnem. Na nekatere stvari preprosto nimaš vpliva. K vsem ostalim stvarem pa pristopam s pozitivnostjo. Klišejsko, ampak v vsaki stvari poskušam videti nekaj lepega, koristnega. Sodim me tiste ljudi, ki dan zaključijo z mislijo hvaležnosti za vse, kar sem tisti dan doživela. Res imam precej izražen temperament, s tem ima največ težav moj trener.
Ženska neenakopravnost je bila, je in bo večen problem. Na vseh področjih. Lahko bi se obremenjevala s tem, pa se ne. Kadar se v življenju srečam z njo, pa nimam težav niti zadržkov, da svoje mnenje tudi jasno in glasno izrazim. Še več, tem ljudem dokažem, kako zelo se motijo, kako omejeno je njihovo prepričanje in da – nenazadnje - na ženskah svet stoji.

- Skrb za družinsko gostilno s 170-letno tradicijo (Pr Jur na Katarini) si za nekaj časa odložila, zdaj ima prednost tek. Se boš vrnila v gostinstvo? Te mika, da bi tudi tam poskusila priti do vrhunskosti, podobno kot Ana Roš? Tudi Ana je bila športnica, državna reprezentantka v smučanju, zdaj pa se ponaša z dvema Michelinoma zvezdicama …

Nikoli ne veš, kam te bo pot vodila po končani karieri. Vsekakor ostaja gostinstvo ena izmed možnih opcij. Tam se počutim domače in kompetentno. Gostilna je trenutno v dobrih rokah, in tam bo – upam - še nekaj časa. Si pa upam trditi, da sem zadnji človek, ki se zadovolji s povprečnostjo. Zato pustimo, naj tečejo - leta in noge.