|
|
23. Gorski tek Ivana Anderleta na Črno prst | |
|
PODBRDO 03 09 |
PD Podbrdo in GRS Tolmin sta 3. septembra 2016 pripravila 23. Gorski tek na Črno prst, veljaven za članske točke PGT. Teklo je 125 tekačev. Napovedanega mladinskega teka zaradi tehničnih težav niso pripravili. Zmagala sta Miran Cvet in Tina Klinar. Kraljevski vzpon na Črno prst je potekal v lepem vremenu, čeprav v vročini, zato pa so bili gorski tekači nagrajeni s čudovitim razgledom z vrha Črne prsti – in tradicionalno sadno kupo. Kot vedno je tudi tokrat tekel Peter Čufer, s startno številko, enako zaporednemu številu teka. To, da mu je vselej uspevalo oteči ta tek, od prvega, ki velja za prvi gorski tek v Sloveniji, do 23., je fantastičen dosežek, saj se je Peter uspel vedno izogniti boleznim in poškodbam, včasih pa je tekel tudi njim navkljub. Letos je v svoji, najstarejši kategoriji pobral srebro, uro pa ustavil kar precej pod 1:30. Prvič je na Črno prst tekel Miran Cvet, ob nenastopanju Mitje Kosovelja in morda še katerega od krepko mlajših Slovencev na takšnih tekih najhitrejši tekač na ekstremnih stminah. Zmagal je s slabo minuto prednosti pred Petrom Lamovcem, lastnikom neverjetno dobrega rekorda Črne prsti 47:46 iz leta 2006, in serijskim zmagovalcem Simonom Aličem. Lanskega zmagovalca Luke Kovačiča v Podbrdo ni bilo (spomnimo, da je Luka lani obžaloval, da takrat Simon ni tekel, zanimalo ga je, kako bi se merila med seboj). Najmlajši v prvi deseterici je bil Afganistanec Bashir Rezai, letnik 1995, najhitrejši Primorec po poreklu Simon Strnad je bil sedmi (Alič je tudi »Primorec«, zaradi članstva v ŠD Nanos), za rep je deseterico ujel najboljši domačin Martin Štendler, tudi najhitrejši v prvenstvu Gorske reševalne službe in med domačini. Med ženskami je zmagala Tina Klinar iz Zgornjih Gorij, letnik 1994, najmlajša od tekačic, pred Mihaelo Tušar in Uršo Trobec. Tina je študentka medicine, bila je zlata maturantka in bi po potencialu utegnila biti nov adut ženskega gorskega teka v Sloveniji. Zmagovanje ji ni tuje, nazadnje je bila prva v teku z Jezerskega do Češke koče, kjer ji je bila prav tako za petami Mihaela. Druga najmlajša tekačica je bila Tinina sestra Katja, letnik 1992, uvrstila se je na deseto mesto, tekel pa je tudi njun oče Slavko. Katja je tudi navdušena planinka, pred šestimi leti, še mladoletna, je pod Triglavom rešila skupino planincev, ki jih je na poti ujela tema. Nagradili so tudi udeležence vseh štirih tekov Pušeljca. Naslednji gorski tek PGT bo Tek na Hleviše (24. septembra 2016).
Izidi:Moški absolutno:
Ženske absolutno:
Zmagovalci kategorij:ml. člani: Domen Potočnik (KGT Papež) člani GRS do 40 let: Anže Šenk (GRS/TTSO Jezersko)
Najmlajša Tina Klinar je ugnala vse sotekmovalke.
Odtekli so vse štiri teke Pušeljca 2016. Fotogalerija je na povezavi. VJ |
|
|
|
|
|
Štafeta Koper-Bovec | |
|
PRIMORSKA 02 09 |
Tako kot so tekači Ljudstva tekačev pred dvema letoma iz Bovca v Koper prinesli štafetno palico pred prvo izvedbo Istrskega maratona, so jo 2. septembra 2016 nosili v obratni smeri, v počastitev obuditve maratonske tradicije v Bovcu. Sodeč po uspešnosti treh izvedb Istrskega maratona bo tudi Bovec maraton (17. in 18. septembra) uspešnica. Po dogovoru med Ljudstvom tekačev in organizatorji Bovec maratona je štafeta tokrat potovala v petek, na delovni dan. Termin se je izkazal za ustreznega, pri prenašanju 15-centimetrske palice iz aluminija, težke 20 dekagramov, je sodelovalo 36 tekačic in tekačev, največ iz TD Bovec in novogoriške tekaške skupine Počasni, a drzni. Natanko ob 4.00 je Edi Sorgo začel svoj tek pri koprski Taverni ter prek Bertokov, Škofij in Žavelj palico prinesel v Boljunec. Tam se mu je pridružil Mirjan Valečič iz Beke, ki se ob teku ukvarja tudi s kolesarstvom in z veseljem pripravi kakšno tekmo. Mirjan je bil zadolžen za Kraški rob, in svojo nalogo, dvig za 400 metrov, je opravil z odliko. Našel je dve bližnjici, med Boljuncem in Sežano je Edija vodil po samo dobrih 14 kilometrov dolgi progi. Med Bazovico in Sežano se jima je pridružil Stefano Vodopivec, organizator Kokoš Traila – in na koncu so si zaradi svoje hitrosti lahko privoščili prijetno pavzo ob kavi. Edi je odtekel 32 kilometrov med Koprom in Sežano, kasneje pa si je v Posočju privoščil še 20 kilometrov »sprehajanja« ob Soči. Odsek Sežana-Dutovlje je prevzel Kraševec Stojan Rodica. Na cilju je bil precej pred predvidenim časom in spremljevalno vozilo ga je komaj še ujelo pred Dutovljami. Proti Zagrajcu je nadaljeval še en Kraševec, Rajko Grča, predstavnik Kraških tekačev. Sonce je že krepko pripekalo in napovedovalo, da bo na Goriškem temperatura prebijala 30 stopinj. V Zagrajcu sta štafeto na domačiji Kosoveljev pričakala Edvin in Mitja. Prigrizek, kozarec odličnega terana, pridelek dvakratnega svetovnega prvaka in njegovega trenerja, nekaj minut kramljanja, potem pa je za nadaljevanje trase in bližnjico proti Temnici poskrbel Edvin. Kosovelja tekačev nista pustila praznih rok, »za vsak primer« sta jih opremila s teranom ... S Krasa sta se po obronkih Trstelja proti Renčam s palico spustila Jožef Tomažič, eden najzvestejših pripadnikov Ljudstva tekačev, in Venčeslav Japelj, pobudnik štafete. Na ravnini ju je pričakala vročina, o kateri sta lahko kasneje prebrala, da je bila (vročinski indeks) najhujša letos. Toda odločni (in odlično pripravljeni) tekači niso imeli omembe vrednih težav ne po ravnini ne po dolini Soče. Za naslednje okrepčilo je poskrbela Valda Dornik v Biljah, pridružil se ji je Valter Hvala in skupaj sta palico odnesla do Solkana. Tam jo je prevzel Renato Lešnik, njegovi počasni, a drzni tekači so si za cilj izbrali Kanal. V Desklah jih je pozdravil starosta primorskih tekačev Albert Lazar (prihodnje leto bo praznoval 80. rojstni dan), v Kanalu pa je štafeto prevzel Florijan Kovačič. Vključil je turbo, saj je slišal, da je bovški župan že nestrpen, in v rekordnem času se je palica znašla pred Tolminom. Zadnja dva odseka, Tolmin-Kobarid in Kobarid-Bovec, sta bila na duši tekačev iz TD Bovec in njihovih prijateljev. Pisana druščina, tako kot pri Počasnih, a drznih so bila v večini dekleta, je premerila pot do Napoleonovega mosta pri Kobaridu in tam za nagrado dobila teran z oznako svetovnih prvakov. Zadnja izmena, vodil jo je vodja Bovec maratona Vasja Vitez, je v temi potegnila še najdaljši, 23-kilometrski odsek, delno speljan po trasi maratona. V Čezsoči jih je pričakal organizator prvega primorskega in slovenskega maratona Anton Komac, prevzel palico in jo ponesel nekaj sto metrov proti Bovcu. Nekaj pred 23. uro je Edi Sorgo štafetno palico predal bovškemu županu Valterju Mlekužu in mu zaželel odlično izvedbo maratona. Teran je bil primeren za še eno nazdravljanje, potem pa je nastopil čas za počitek. Štafeta je v 19 urah premerila Primorsko od Kopra do Bovca, 36 tekačev je sestavilo 160 kilometrov dolgo progo prijateljstva. Njenemu prihodu na cilj je bila priča tudi Darja Verbič, ki ji za ta trenutek ni bilo težko priti iz Sežane. Istrani so si pred dvema letoma pri Bovčanih izposodili idejo maratona, jo s pridom uporabili in jo po treh izvedbah Istrskega maratona vrnili v Bovec, kjer se vidimo 17. in 18. septembra! Zahvala Ljudstva tekačev gre vsem tekačem in njihovim spremljevalcem, predvsem srčnim dekletom, Toniju, Valterju, Vasji in Ediju. In seveda vsem, ki so s simpatijami spremljali tekaško pot prek Primorske.
Prvi nosilec je bil Edi Sorgo.
Mirjan Valečič in Stefano Vodopivec sta štafeti pomagala prek Kraškega roba.
Stojan Rodica, kraški ekspres.
Rajko Grča se je spopadel z vročino.
Pri Kosoveljevih. Mitja (levo) je svoj trening opravil že zjutraj.
Bilje: Jožef Tomažič, Valda Dornik, Valter Hvala.
Tako kot Valda so svoje sodelovanje v štafeti vpisali vsi tekači.
Počasni, a drzni z Albertom Lazarjem.
Pred 35 leti je Florijan Kovačič že tekel na bovškem maratonu.
Od Florijana palico sprejema Nežka Šulin.
Nežkina druščina na poti proti Kobaridu.
Pri Napoleonovem mostu so nazdravile s teranom svetovnih prvakov.
Štafeta je pri Antonu Komacu, očetu prvega bovškega maratona.
Na cilju. Štafetna palica je v rokah župana Valterja Mlekuža (zgoraj desno).
Fotogalerija 1 je na povezavi, fotogalerija 2 je na povezavi, fotogalerija 3 je na povezavi. Video je na povezavi. VJ, foto VJ in Edi Sorgo |
|
|
|
|
|
5. Tek na Angelsko goro | |
|
OTLICA 28 08 |
Gorjani so na zadnjo nedeljo v avgustu petič pripravili gorski tek na Angelsko goro, od izvira Hublja nad Ajdovščino, mimo Otliškega okna do cilja na Otlici. Zmagala sta Uroš Vodopivec in Petra Tratnik, ob 71 odraslih je (prvič) teklo tudi 23 otrok. Za peto izvedbo svojega gorskega teka, dolgega 4200 metrov, s 600 metri vzpona, v okviru PGT so člani ŠKTD Sinji vrh članski konkurenci dodali otroško na krajši progi med Otliškim oknom in Otlico. Udeležba je bila kar množična, očitno ima tek tudi na Gori svetlo prihodnost. Dosedanjima zmagovalcema Simonu Aliču, ta ima rekord proge, in Nejcu Lokarju se je pridružil Uroš Vodopivec. Nekoliko presenetljivo je za sabo prepričljivo pustil Marka Tratnika, kar je posledica predvsem dveh dejstev: da je Marko (spet) pretiraval z napornim delom v predhodnem tednu, Uroš pa – kljub temu, da ne trenira sistematično – uživa v teku in se ga loteva bolj sproščeno kot prej, ob tem pa posluša telo. Simon Strnad je sobotni zmagi v Sežani dodal še tretje mesto na Otlici. Med dekleti je zmagala Petra Tratnik. Sledila ji je Mihaela Tušar, tretja je bila Marta Šorli. Petra in Mihaela ter Tea Bajc so v svojih kategorijah letos še nepremagani, prvi poraz pa je do sedaj nepremagani Kristini Mamič prizadejala Martina Svetičič, veselila se je prve letošnje zmage. Tako v Sežani kot na Otlici je tekla tudi Tina Mavrič, vmes pa na prvi Truškolanski desetki osvojila še prvo mesto med ženskami. V nedeljo sicer ni stopila na stopničke, v kategoriji je bila četrta, tekla je izrazito rekreativno, na cilju pa je tudi tokrat – posebej za kamero Ljudstva tekačev – zavrtela kolo. Zelo uspešen dvojni spored vikenda si je privoščil še Stojan Rodica, ki je v soboto tekel na prireditvi Špas na vas v Javoršici pri Moravčah. Bil je zmagovalec teka Špas'n'run, dolgega 6,5 kilometra, s 380 višinci in koncem na klančini smučarske skakalnice. A ga sobotni napor ni oviral na poti do kategorijske zmage na Otlici. Tako kot Stanka Čuferja na poti do zmage v kategoriji ni ovirala domača ohcet do zgodnjih jutranjih ur ... Ko že naštevamo nekatere najboljše v starostnih kategorijah, ne moremo mimo Borisa Žigona, zmagovalca tako v Sežani kot na Otlici (običajno sicer ne teče dveh tekov v istem vikendu). Boris je letos na primorskih gorskih tekih še nepremagan, za kar gre zahvala rednemu in zavzetemu treningu. Naslednji tek v seriji PGT bo že kar to soboto, 3. septembra 2016, gorski tek na Črno prst.
Izidi:Absolutno moški:
Ženske:
Zmagovalci po kategorijah:M 1987 in mlajši: Anej Likar (ŠD Nanos) Vsi izidi so na povezavi.
Po Simonu Aliču in Nejcu Lokarju je Otlica dobila tretjega zmagovalca, Uroša Vodopivca.
Med italijanskimi tekači, ki so redni udeleženci PGT, je tudi Fabio Feri. Na Otlici je osvojil svojo prvo medaljo v tem pokalu.
Fotogalerija 1 je na povezavi. Fotogalerija 2 je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ, foto: Katja Furlan in VJ |
|
|
|
|
|
15. Tek na Tabor | |
|
SEŽANA 27 08 |
ŠD Kraški tekači je 27. avgusta, ob sežanskem občinskem prazniku, petnajstič pripravilo svoj tek na Tabor, obenem pa proslavilo 15-letnico ustanovitve društva. Zmagovalca med 48 tekmovalci sta bila Simon Strnad in Sergeja Lipušček. Kraški tekači so stari že 15 let, in za sabo imajo prav toliko izvedb Teka na Tabor, s katerim tekačem PPT popestrijo avgustovski poletni čas. Predvsem dopusti sicer ne dovoljujejo visokih številk pri udeležbi, je pa ta tek prijetno doživetje za vse, ki se odločijo zanj. Organizatorji, pri katerih tudi druga leta ne zmanjka terana (da se ve, kje se teče), so tokratni jubilej obeležili ne le z izvrstno rdečo kapljico, temveč tudi z veliko in okusno torto. Ob tem so priskrbeli praktične nagrade za vse, prostovoljci iz kraške podružnice Društva za zdravje srca in ožilja pa so tudi tokrat opravljali zdravstvene meritve in svetovali, kako paziti na zdravje. Njihova predsednica Ljubislava Škibin tudi z lastnim zgledom pokaže, kako zdravo živeti, ravno se je – prerojena - vrnila z 800-kilometrskega El Camina de Santiago po Španiji. Kot pohodniki so na teku sodelovali tudi tradicionalni prijatelji Teka na Tabor, člani društva Sožitje. In tudi Marko Goranič je bil zraven, s svojimi golobi v mirovniški misiji. Na stopničkah je najviše stopil Simon Strnad, zmaga je torej ostala na Krasu. Sledil mu je še en Krašovec, sicer pa član AK Gorica, Borut Terčon, ki ga zadnje čase pogosto vidimo na teh primorskih tekih. Večkratni zmagovalec PPT Sergej Šemrov je bil tretji, četrti eden najuspešnejših primorskih triatloncev Aleš Suhadolnik, peti zamejec Luka Kafol, šesti pa Istran Peter Kozlovič, novo ime na teh tekih. Peter je do nedavnega treniral kolesarjenje, zdaj pa se preizkuša še v teku. Glede na telesne predispozicije utegne še krepko mešati štrene tekmecem na gorskih tekih – če se bo odločil zanje. Med ženskami je svojo premoč znova dokazala veteranka Sergeja Lipušček iz Idrije (v najstarejši kategoriji je slavil njen oče Lucijan), sledili sta ji Kristina Bele in še ena »nerjaveča« veteranka, Janja Torkar Božič. Četrta je bila Tina Mavrič, s sežanskim nastopom je začela tris tekov minulega vikenda. Kristini je všeč vrhniški nočni tek, v soboto zvečer je skočila še do Vrhnike in osvojila drugo mesto v absolutni konkurenci.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci kategorij:Ž +55: Rada Milič (ŠD Kraški tekači) Vsi izidi so na povezavi.
Ob vrnitvi iz Španije, kjer je prehodila El Camino, so sodelavke dolgoletni predsednici kraške podružnice Društva za zdravje srca in ožilja, zdravnici Ljubislavi Škibin, izročili vrtnico.
Najhitrejši štirje: Borut, Kristina, Sergeja, Simon (z leve).
Fotogalerija je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ |
|
|
|
|
|
How the West was won ali mojih 100 milj Leadvilla | |
|
LEADVILL (ZDA) 25 08 |
Pripoved Mitje Volčanška, prvega Slovenca, ki je nastopil na drugem najstarejšem ultramaratonu v ZDA, tekmi Leadvill Trail 100 Run. Začel bom pri začetku. Pri Američanih velja, da nisi pravi ultraš, če nisi dokončal vsaj ene stomajlerice. Čeprav sem se pri svojem tekaškem udejstvovanju previdno loteval daljših razdalj, sem bil v prejšnjih dveh poskusih na 100 milj, kljub dobri pripravljenosti in dejstvu, da sem bil vsaj do polovice proge dobro na poti, iz takšnih ali drugačnih razlogov obakrat prisiljen odstopiti. Zmaga na loterijiKer, kot pravijo, gre v tretje rado, sem letošnji nastop na 100-miljski preizkušnji - zase si (še) ne upam trditi, da zmorem iti na rezultat na več tako dolgih tekov v eni sezoni - temeljito pripravil. Začelo se je s prejetjem mejla organizatorjev Leadvilla v januarju, da sem bil izžreban za nastop na njihovi znameniti tekmi. Mesec pred tem sem namreč tvegal plačilo 15 dolarjev za sodelovanje v loteriji, ki omogoča nastop na drugem najstarejšem ultratrejlu v ZDA in verjetno enem najstarejših na svetu. Proga se začne v rudarskem mestecu Leadville na zahodu Kolorada, na nadmorski višini skoraj 3100 metrov. Proga za evropske razmere sicer nima veliko višincev (slabih 5000 metrov vzponov in prav toliko spustov se nabere), zato pa je za marsikoga usodna višina. Teče se namreč ves čas med 2800 in 3800 metri. Od približno 700 tekačev jih tekmo vsako leto v limitnem času 30 ur konča le polovica. PripravePoleg še več tekaških kilometrov in višincev sem zato za pripravo na tako imenovano Race across the Sky namenil tudi višinskim pripravam. Pred odhodom v ZDA sem preživel teden dni v Dolomitih, na skoraj 2000 metrih nad morjem, kjer se je med tekom in kolesarjenjem nabrala za 13.000 višincev. Poleg tega sem v Kolorado pripotoval že teden pred samo tekmo. Krajev nisem poznal, sem pa imel srečno roko z izbiro kraja in penziona. Twin Lakes leži ob trasi Leadvilla in nudi, kot sem lahko prebral, enega najpogosteje posnetih kotičkov Skalnega gorovja - ledeniško dvojno jezero s kar 1700 akri površine. Hkrati je to izhodišče za številna stezičenja. Med drugim sem od tam lahko odhitel na najvišji vrh Kolorada Mount Elbert (4399 m). Prenočevanje pri gospehTudi gostišče Twin Lakes Inn je nadvse zanimivo. Ohranil so namreč v večjem delu prvotno stavbo iz leta 1879, v osnovi postajo za karavane, ki so od tam prek Independence Passa potovale v Aspen ali obratno, in bordel. Nekatere od sob nosijo celo imena po znanih Ladies of the Evening (večerne gospe), ki so tam sprejemale goste. Sam sem tako spal v Bessie's Room (Bessijina soba). Gostišče je bilo skromno (sobe brez televizorja, skupna kopalnica na vsakih nekaj sob), a zelo urejeno, restavracija v sklopu gostišča pa vrhunska, s svežo, raznoliko hrano obilnih porcij. Poskusil sem tudi nekaj lokalnih piv - za ultraše je namreč pomemben podatek, da Kolorado velja za središče butičnega ameriškega pivovarstva. Tako sem skratka imel vse, kar sem potreboval pred nastopom: teren za treninge, mirno okolje in dobro hrano. »Bolelo bo!«Na dan pred tekmo smo tekmovalci in spremljevalci napolnili športno dvorano srednje šole v Leadvillu za končni brifing. Tam si začutil tisto pravo vzdušje velike tekme in dobil občutek, da kraj res živi zanjo. Nagovoril nas je tudi župan Leadvilla, ki je bil dan kasneje med skupaj 300 prostovoljci na eni od okrepčevalnic. Idejni oče Leadvilla 100 Ken Chlouber pa nam je vlil spobudne besede, priznal, da bo bolelo ("It' s gonna hurt!"), vse tekače pa je pripravil k slovesni zaobljubi, da ne bomo odnehali, ne glede na vse ("I committ I won' t quit!"). Start je bil v soboto ob 4. uri. K sreči sta bili dve kavarni na glavni mestni ulici tik ob startu odprti že zelo zgodaj, tako da smo se lahko pogreli (temperatura je bila tik nad lediščem) in spili kavo pred začetkom teka. Name je kava začela delovati zelo pozno, tako da sem prišel z veceja deset minut pred startom, ko v kavarni ni bilo nikogar več. S tem se nisem prav nič obremenjeval, saj sem vedel, da prerivanje za čim boljšo startno pozicijo tu nima prav veliko smisla. Hiter začetekOb poku pištole se zaženemo navzdol (prve kilometre smo uživali v spustu), jaz pa v lahkotnem teku stalno pridobivam pozicije. Do prve okrepčevalnice May Queen na 21,5 km pridem v slabih dveh urah. Bi rekel, da skoraj prehitro, a stalno preverjam pulz, ki ni zaskrbljujoč. Iz izkušenj vem, da se preveč tudi ne smem šparati na taki razdalji, saj bom na koncu, v zadnjih kilometrih, tako ali tako mrtev. Pri vzponu proti Sugar Loaf Passu, ki sledi, uspem celo posneti izjavi dveh tekačev. Vmes spoznam Nemca, čigar ženo sem nekaj dni prej srečal na vrhu Mt. Elberta. S simpatično Kanadčanko začneva debato o Ameriki in Evropi ... Na približno 38. kilometru smo pri okrepčevalnici Fish Hatchery, do sem sem potreboval manj kot štiri ure. Sledi edini res dolgočasen, ravninski predel po asfaltu do okrepčevalnice Half Pipe (50. km) in po priključitvi na zelo lepo planinsko vezno pot Colorado Trail prispem v Twin Lakes. 63,5 km v šestih urah in pol. Hm, bomo videli, kako bo za nazaj. Le kilometer po okrepčevalnici sledi prečenje reke, ki je letos k sreči dokaj plitva, a ledeno mrzla. Od tam pa končno hoja proti najvišji točki tekme Hope Pass s skoraj 3800 metri nadmorske višine. S hitro hojo pridobivam pozicije pred presenečenimi tekači, ki so mi zbežali v prejšnjem spustu. Z vrha sledi mestoma neroden spust proti obračališču Winfield. Tam, na polovici proge, je okrepčevalnica, na katero prispem v slabih devetih urah in pol. Tihe želje ...Ura je skoraj dve popoldne, in če nas je zjutraj zeblo, zdaj, ne glede na nadmorsko višino 3000 metrov, umiramo od vročine. Naslednjih osem kilometrov nazaj na vrh Hope Passa je zame gotovo najtežjih na vsej tekmi. Na vrhu piha hladen veter, gneča je zaradi tekačev, ki se šele zdaj spuščajo oz. se šele bodo spuščali proti Winfieldu. Vračanje proti Hald Pipu na 111. kilometru se po pričakovanju vse bolj upočasnjuje. Nobene prave krize, vseeno pa se ob vsej tej ravnini ("So many flats," sem se kasneje pritoževal svojemu zajčku) glava upira, tako da začenjam izmenjevati tek in hojo. Kljub temu pridem do Fish Hatchery v dobrem stanju. Tam si privoščim malo sedenja, toplo juhico, vmes spodbujam fanta, ki je prišel tja pred mano, pa misli odstopiti, čeprav nima nobenih poškodb. Prostovoljci me vprašajo, ali potrebujem pejserja (ti so namreč dovoljeni od 50. milje dalje). Sam kot sem, brez pejserjev in spremljevalne ekipe, seveda privolim. Imam še ogromno časa, za zadnjih nekaj manj kot 40 kilometrov osem ur, da si izpolnim tiho željo, preteči 100 milj v manj kot 24 urah (finišerji sicer dobijo majhno srebrno priznanje za rezultat pod 30 urami ter veliko zlato in srebrno priznanje za rezultat pod 25 urami), a hkrati vem, da se bo kmalu zmračilo. Prihaja tudi s psihološke strani najtežji del poti. Ko začneš hoditi s čedalje počasnejšim korakom, se ti še tako visoko leteči načrti začenjajo podirati ... Kevin, hvala!Svoje načrte razkrijem pejserju, zajčku, Kevinu Codyju iz Kalifornije. Njegov tekač je zaradi višinske slabosti odstopil, sam pa je hotel vseeno preteči vsaj nekaj kilometrov. Hitro se ujameva, tako po človeški kot tekaški ravni. Njemu gre glavna zahvala za to, da iz sebe iztisnem dodatne moči, da pretečem prenekatero ravnico in spust, ki ju sicer najbrž ne bi. Podaja mi je hrano, me opozarja, koliko milj je še do konca, me bodri, tudi ko želodec nekje okoli 90. milje odločne izjavi, da je dovolj enolične hrane, ki sem jo vsrkaval ves dan, in me pospremi do (vsaj zame) zmagovitega cilja, pred katerim iz nahrbtnika izvlečem tudi mini slovensko zastavo. Ob času 22 ur, 11 minut in 24 sekund nekaj časa kar ne morem verjeti svojim očem, malo kasneje me šokira še podatek, da sem absolutno petindvajseti. To je bila res čudovita izkušnja. Kolorado in njegove stezice priporočam vsem. Upam, da bom spodbudil še koga, da se loti te pustolovščine. Letvica je postavljena, pridite se preizkusiti! Naj se ob tej priložnosti zahvalim vsem v Twin Lakes Innu, še posebej Andyju, in seveda Kevinu, brez katerega ne bi nikoli videl cilja. Spoznal sem ogromno srčnih ljudi. Kapo dol pred 62-letnem Dougom Nashem, ki je z Leadvillom opravil že petič, in vojakom Nathanom Cogswellom, s katerim sva se spoznala v Twin Lakesu in ki je prav tako odlično opravil s tekmo. Hats offTo all my US friends: first of all a great "Thank You" to Kevin - I would' t have made without you! A great thanks to all the staff at Twin Lakes Inn, especially Andy. Hats off to Doug Nash - I wish to be in your shape in a couple of decades. And of course well done to Nathan Cogswell - I hope I can someday show you some of the beautiful slovenian trails.
Fotogalerija je na povezavi. Video je na povezavi.
|
|
|
|
|
|
Štafeta Ljudstva tekačev Koper-Bovec | |
|
PRIMORSKA 22 08 |
Ljudstvo tekačev bo v petek, 2. septembra 2016, pripravilo štafetni tek od Kopra do Bovca. Tako kot smo leta 2014 iz Bovca v Koper prenesli idejo prvega primorskega (in slovenskega) maratona iz leta 1979 in jo predali v roke organizatorjev Istrskega maratona, se bo pred Bovec maratonom (18. septembra 2016) štafetna palica vrnila v Posočje z istrsko iskro maratonskega teka. Vabljeni ste vsi tekači, ki želite prispevati k obnovitvi bovške maratonske tradicije in ob tej priložnosti tekaško povezati Primorsko. V Bovcu so se pred 37 leti odločili izpeljati maraton z odprto udeležbo, na katerem bodo ob vrhunskih tekačih lahko nastopili tudi rekreativci. To je bil prvi poskus organizacije maratona v Sloveniji. Ni se povsem posrečil, tekači so takrat pretekli manj kot 42 kilometrov, tako da so prvi uspešno izveden maraton na Slovenskem pripravili v Radencih leta 1981. Toda Bovčani so pokazali svojo privrženost teku, bili so pionirji na tekaškem področju, ki je v naslednjih letih in desetletjih doživelo polni razmah. Njihov prvi uspešno izvedeni maraton datira v jesen leta 1981, to je bil za Tremi srci iz Radencev drugi slovenski maraton. V letih, ki so sledila, so Bovčani maraton organizirali še petkrat. Danes tekaško tradicijo Bovškega bleščeče nadaljuje mladina iz Tekaškega društva Bovec. Primorska tekaška inovativnost je na prelomu tisočletja ponudila maraton v Podbrdu, Gorski maraton štirih občin, ki je povezal štiri gorenjske in primorske občine, pred dvema letoma pa se je rodil drugi ravninski primorski maraton, Istrski maraton. Ta tekaška prireditev na začetku sezone postaja tradicionalna, tako kot graparska (že dvakrat tudi kot svetovno prvenstvo!) je vse bolj priljubljena. Želimo si, da bi to postal tudi Bovec maraton, katerega prva odlika je sožitje s čudovito naravo. Pripadniki Ljudstva tekačev, zbrani okrog istoimenskega spletnega portala, bomo 2. septembra 2016 s štafetnim tekom, dolgim približno 170 kilometrov, povezali Koper in Bovec ter Posočju prinesli istrsko energijo, pomoč za uspešno izvedbo Bovec maratona. Štafeta bo neformalno druženje prijateljev teka. Udeležba je prostovoljna, vsak tekač poskrbi za svoje potrebe, na poti upošteva prometne predpise in sam skrbi za svojo varnost. Bo pa zagotovljena tudi pomoč predstavnikov LT, na celotni trasi bosta tekače spremljala organizatorja iz LT z vozilom. Kandidati za sodelovanje v štafeti naj se do 27. avgusta 2016 prijavijo na e-naslov: Podrobnejši načrt bo narejen na podlagi prijav. V Kopru naj bi startali ob 4.00, v Bovec naj bi pritekli do izteka dneva. Ker je petek delovni dan, bodo še posebej dragoceni tekaški prispevki v prvih dveh tretjinah štafetnega teka. Predvidena trasa:Koper (4.00 Taverna)-Boljunec 15 km Razdalje so približne, prav tako urnik, pot je dolga približno 170 km. Tekači prenašajo 0,2-kilogramsko štafetno palico iz aluminija, dolgo 15 cm, njen premer je 2,5 cm. Osnovna naloga je preteči vso razdaljo, na posameznih odsekih lahko sodeluje poljubno število tekačev.
Objavljamo nekaj fotografij o prvi štafeti (29. marca 2014).
Množica bovških tekačev in njihovih južnih sosedov pri Kobaridu.
Kanal, kjer je Sonja štafeto predala Počasnim, a drznim.
V Solkanu je Renato štafeto predal Jani.
Postanek pri Valdi v Biljah.
Edvin je v Zagrajcu tekače sprejel s teranom.
Rajko in Stojan sta štafeto ponesla prek Krasa.
Za pot prek Italije je poskrbela ekipa iz Boljunca, Beke in Šareda.
Istrani so poskrbeli, da je štafetna palica v koprsko Taverno prispela pred polnočjo.
VJ |
|
|
|
|
|
15. Vzpon na Široko | |
|
MOST NA SOČI 15 08 |
ŠKTD Lom je na 15. teku in kolesarjenju iz Mosta na Soči proti 600 metrov više ležeči turistični kmetiji Široko na praznični 15. avgust 2016 pritegnilo 222 tekmovalcev (107 kolesarjev in 115 tekačev, od tega 15 otrok). Padel je moški cestni kolesarski rekord, v teku pa sta zmagala Petra Tratnik v svojem prvem nastopu na 4,7 kilometra dolgi progi in Danijel Vinčec, ki je po petih drugih mestih tokrat stopil na najvišjo stopničko. Vreme je bilo nekoliko pretoplo za naporno premagovanje 600 višincev, še zlasti zato, ker v višinah ni bilo hladneje, temveč topleje. Toda zrak je bil dovolj suh, razpoloženje na tekmovanju pa – kot običajno – sproščeno. Udeležence vzpona je kmetija, kjer je cilj, letos dočakala preurejena, posegi pa so še pripomogli k boljšemu počutju. Gneče pri čakanju na hrano tako rekoč ni bilo, kulinarična izbira pa je bila bogata, vključevala je tudi tri vrste štrukljev in brezglutenski obrok. Široko tako še naprej ostaja tekaška destinacija z najboljšo kulinarično spremljavo na Primorskem (in verjetno tudi v Sloveniji). Tekmovalci so ob tem prejeli tudi praktična darilca, kar se na tekih dogaja vse bolj poredko. Voditelj prireditve z mikrofonom Matjaž Žbogar (svoje delo je opravil odlično) je na podelitvi priznanj spomnil na zanimivost v zvezi z zmagovalcem: Danijel Vinčec je pred letošnjim nastopom na Širokem nastopil petkrat in vsakokrat zasedel drugo mesto! Prve zmage se je najboljši istrski gorski tekač veselil diskretno, povsem v skladu s svojim značajem. Danijel teče izključno zaradi veselja do gibanja v naravi in se ne zmeni za tekmovalne priložnosti, ki bi mu jih prinesel sistematični trening; jemlje jih tako mimogrede, kot nanese. Petra Tratnik je tokrat nastopila brez bratove družbe, želela si je spoznati ta tek, na katerem še ni bila. Razgledala se je, mimogrede zmagala, všeč pa ji je bila tudi kulinarična ponudba Širokega. Sledili sta ji veteranki Mihaela in Urša, katerimi mlajše konkurentke še niso kos, kljub temu, da pogosto na en vikend odtečeta kar dve tekmi (tokrat še tek za slovenski pokal na Krvavcu). V skupni razvrstitvi pokala vodita Simon Strnad in Mihaela Tušar. Petra in Marko Tratnik ter Simon Alič, ki običajno zmagujejo, imajo premalo nastopov, da bi jima predstavljali nevarnejšo konkurenco. Tudi tokrat se je teka otrok na krajši progi udeležila skupina mladih bodočih šampionov iz družin Močnik, Leban Jež, Poženel, Lenarčič, Furlan, ob dodatku peščice domačih tekmovalcev (na fotografiji nad naslovom tega zapisa je Luka Močnik iz Tolmina, ki odlično ilustrira zagnanost mladine na teh tekih). Benedikt Ličen, ki nastopa pod oznako Bosop(oe)t, je tudi na Široko pritekel bos, vendar bosopet ni pretekel vse proge, samo zadnji del. Razkril nam je svoj recept, kako se (uspešno) pripravi na tek: dan pred tekmovanjem desetino dolžine teka preteče nekoliko hitreje, kot bo njegova predvidena hitrost. Benedikt zagotavlja, da deluje ... Naslednji gorski tek v pokalu PGT bo tek na Otlici 28. avgusta.
Izidi:Absolutno moški:
Ženske:
Zmagovalci po kategorijah:M 1987 in mlajši: Anej Likar Vsi izidi so na povezavi.
Fotogalerija 1 je na povezavi. Fotogalerija 2 je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ, foto: Katja Furlan, VJ |
|
|
|
|
|
5. Šmarski tek | ||
|
ŠMARJE PRI SEŽANI 06 08 |
|
||
|
|
Marko Tratnik prihaja v cilj z rekordom proge.
|
|
SP za veterane | |
|
LJUBLJANA 28 07 |
ATLETSKA ZVEZA SLOVENIJE ZDRUŽENJE ZA GORSKE TEKE Letališka c. 33a, 1000 Ljubljana, SLOVENIJA Tel: (01) 520 69 10 Fax: (01) 520 69 15 e-mail: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. - Spletna stran: www.gorski-teki.info
Svetovno prvenstvo v gorskih tekih za veterane - veterankeSUSA, Italija - 27. in 28. avgust 2016Svetovno prvenstvo v gorskih tekih za veterane-veteranke, WMMRC 2016, je letos organizirano v kraju SUSA v Italiji. Prizorišče je oddaljeno od Ljubljane 670 km, ca. 7 ur vožnje. Tekmovanje bo izvedeno v dveh dneh in sicer: Za vse ženske kategorije in moške nad 55 let v soboto, 27. avgusta s pričetkom ob 10.00; dolžina proge 6,5 km z višinsko razliko 772 m. Za ostale moške kategorije v nedeljo, 28. avgusta s pričetkom ob 9.00; dolžina proge11 km z višinsko razliko 1442 m Glede na podatke gre za srednje zahtevno progo za ženske in starejše moške kategorije ter nekoliko zahtevnejšo za mlajše moške kategorije. Tekmovanje je POSAMIČNO in EKIPNO – za ekipo štejejo trije najbolje uvrščeni tekmovalci-tekmovalke ene države v posamezni kategoriji. Pravico nastopa imajo tako ženske kot moški stari 35 let in starejši /velja datum rojstva. Informacije in prijave: preko spletne strani: http://www.stellinarace.it/en/ Zadnji rok za prijave je 16. avgust. Štartnina znaša 50 EUR, če bi se prijavili skupinsko, najmanj 30 tekmovalcev, je štartnina 40 EUR. S strani odbora za gorske teke vam nudimo organizacijo skupne udeležbe: prijava, organizacija prevoza (kombi ali avtobus glede na število udeležencev) ter prenočitve. Glede na oddaljenost in sistem tekmovanja bi bilo verjetno potrebno prenočiti dvakrat. Prosim vse zainteresirane, da mi na mail naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. sporočite, če ste zainteresirani za nastop in sicer najkasneje do sobote, 6. 8. 2016. Za vsa dodatna vprašanja sem dosegljiv na navedeni mail ali mobitel: 041747536. Prosil bi še, da vabilo – informacijo posredujete tistim, za katere menite, da bi bili zainteresirani za udeležbo.
V imenu AZS, Združenja za gorske teke Brane Čenčič član odbora
|
|
|
|
|
|
10. Gorski tek na Bevkov vrh | |
|
JAZNE 24 07 |
Društvo za poživitev podeželja Jazne je 24. julija 2016 izpeljalo svoj jubilejni deseti gorski tek. V vročini, ki ni prizanašala niti na višini tisoč metrov, je tekmovalo 74 gorskih tekačev vseh starosti, na članski progi pa sta bila najhitrejša Tomaž Ferjančič in Marta Švigelj, ki je vpisala svojo prvo absolutno zmago v pokalu PGT. Le nekaj manj kot lani je bilo tekačev na prireditvi, ki jo na Jaznah nad Idrijo združujejo s svojim sejmom. Ob dejstvu, da je na Gorenjskem istočasno potekal mednarodni tek na Grintovec, 66 odraslih in osem otrok sploh ni nizka udeležba. Domačini so se potrudili z organizacijo, vaške žene so napekle peciva in skuhale kavo, ponudili so domače sadje, eden od vaščanov pa je tudi (s precejšnjim uspehom) prodajal domače pridelke tekačem in njihovim spremljevalcem, med katerimi je bila tudi skupina Italijanov. Češenj z višine 900 metrov, s katerimi znajo na Jaznah postreči ob tem poznem času, tokrat ni bilo, saj je v tamkajšnjih legah še nedavno tega ostajal sneg. Na cilju so med letom odstranili ruševino, ki je kazila videz, posekali kakšno drevo in prostor odprli. Marsikateri obiskovalec Jazen je priložnost izkoristil za uživanje na razgledni točki na Bevkovem vrhu. Pokali za najboljše so bili tudi tokrat izvirni, domači spominki v obliki koša, s katerim so včasih prenašala vse mogoče, ne samo seno. Kritik na račun organizatorjev ni bilo slišati, tekači so bili zadovoljni, omeniti pa moramo, da so prvi trije tekači za hip zašli, kar pa ni vplivalo na uvrstitve. Vodja teka Janez Pisk se je z njimi pogovoril in izkušnja bo prišla prav prihodnje leto. V ženski konkurenci je prvič slavila Marta Švigelj. Marta je »chef«, vodja kuhinje, česar ji po vitki postavi ne bi pripisali (in Marta ni edina, še ena vitka tekačica, Tina Mavrič, je zaposlena kot vodja kuhinje). Pri 46 letih je Marta tudi že nona. Letošnja sezona ji je že prinesla precej veselja. »Pretekla sem GM4O, prekolesarila Vršič, zdaj pa še prvič zmagala na enem od primorskih tekov. Kaj naj rečem, srečna sem,« je Notranjka prekipevala od dobre volje na cilju. Sledili sta ji Špela Malovrh in Kristina Mamič, ki letos pridno nabirata uvrstitve na stopničke. Naslednji tek iz serije PGT bo 6. avgusta 2016 Šmarski tek.
Izidi:Absolutno moški:
Ženske:
Zmagovalci po kategorijah:M 1987 in mlajši: Anej Likar Vsi izidi so na povezavi.
Fotogalerija je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ, foto: Katja Furlan, VJ |
|
|
|
|
|
18. Gorski tek na Grintovec | |
|
KAMNIŠKA BISTRICA 24 07 |
KGT Papež je 24. julija 2016 na pobočjih Grintovca organiziral 18. izvedbo svojega kraljevskega gorskega teka z dvokilometrsko višinsko razliko. Tudi tokrat je bil to tek za svetovni pokal WMRA in za slovenski pokal, ob tem pa za otroke tudi za državno prvenstvo navkreber (na krajših progah). Najhitrejša sta bila Eritrejec Petro Mamu Shaku in Italijanka Antonella Confortola, ki sta osvojila tudi glavni denarni nagradi, po 750 evrov. Najboljša Slovenca, Lucija Krkoč in Rok Bratina, sta z drugim in tretjim mestom zaslužila 500 oziroma 250 evrov. Po spopadu na GM4O sta se italijanska šampionka Antonella Confortola in slovenska zvezdnica Lucija Krkoč ponovno srečali na pobočjih Grintovca, tokrat sta se borili za točke na drugi tekmi svetovnega gorskotekaškega pokala. Tudi tokrat med njima ni bilo nobene druge konkurentke, in tudi zdaj je bila Italijanka pred Slovenko. A to še zdaleč ni razlog za žalovanje, nasprotno, za Lucijo je potrditev dobre forme in še en znak, da se obdobje poškodb poslavlja. Premagovanje večkratne svetovne prvakinje pač ni opravek, ki bi komurkoli uspeval kar tako mimogrede. Antonella je že na začetku ubrala svoj, zelo visok ritem in na cilju je imela prednost treh minut in 16 sekund pred Lucijo, ta pa štiri minute in pol pred lansko zmagovalko Karmen Klančnik. Za LT je Lucija povedala: »Bilo je težko, a na koncu sem se počutila dobro. Vročina mi je preprečila boljši rezultat, vseeno pa sem z uvrstitvijo zadovoljna, vem, da je Antonella razred zase na tako strmi progi. Rada bi pohvalila organizatorje tekme. Nam tekmovalcem so zagotovili vse, kar smo potrebovali, in še več.« Za Lucijo sledi obdobje regeneracije, potem pa sta na vrsti dva teka v Italiji. Teka na Krvavec, ki bo tudi kvalifikacijska tekma za sestavo reprezentance za SP v gorskem teku, se ne namerava udeležiti. Zmagovalec letošnjega prvega teka za svetovni pokal, Eritrejec Petro Mamu Shaku, je zmagal tudi na Grintovcu. Tako kot lani je bil tudi letos drugi Kenijec Francis Muigae Wangari, tretji pa je bil Rok Bratina, lani četrti. Lanski zmagovalec Nejc Kuhar je slabo prenašal vročino in končal na petem mestu, med njim in Rokom pa je bil še en Kenijec, Kosgei Isaac Toroitich, zmagovalec predlanske tekme. Rok je za zmagovalcem zaostal samo poldrugo minuto. Za LT je povedal: »Za mano je super tekma. Verjel sem vase od samega starta in uspelo mi je priti na stopničke. Presrečen sem.« Uspeh je prišel po poškodbi, ki je mladega Primorca za kar nekaj časa zavrla v pripravah na sezono, in je še toliko bolj dragocen. »Šport je pošten, v športu se ti vse povrne,« je prepričan Rok, katerega delavnost in vztrajnost poznajo le maloštevilni. Na šestem mestu je končal Luka Kovačič, sedmi je bil edini veteran v prvi deseterici Simon Alič, osmi Gašper Bregar, deveti Luka Mihelič, deseti pa Simon Novak. Seznam prvih desetih, kljub nekaj slabši mednarodni udeležbi, kaže, da v Sloveniji zori mladi rod tekačev za najtežje gorskotekaške preizkušnje. Najhitrejša starejša veteranka Mihaela Tušar se je v ženski konkurenci s časom 1:58:45 uspela uvrstiti na sedmo mesto absolutno. Prihodnje leto teka na Grintovec ne bodo pripravili, ker bo KGT Papež organizator tekme za evropsko prvenstvo na Veliki planini.
Izidi:Člani:
Članice:
Hitrejša od vseh članic je bila Antonella Confortola (Italija) s časom 1:39:11, uvrščena med mlajše veteranke; ostale so za njo krepko zaostale.
Lucija Krkoč.
Petro Mamu Shaku.
Rok Bratina.
Najhitrejši moški.
Najhitrejše ženske.
VJ |
|
|
|
|
|
Lucija Krkoč: Medalje gorskih tekačev v Sloveniji nimajo prave cene | |
|
BATUJE 20 07 |
Lucija Krkoč, 28-letna tekaška šampionka iz Batuj na Ajdovskem, članica ŠD Nanos iz Podnanosa, je z dvema medaljama na nedavnem svetovnem prvenstvu v Podbrdu dosegla enega od vrhuncev kariere. Pa se zaradi medalj zanjo ni prav nič spremenilo, vse je tako, kot je bilo prej. So te medalje Sloveniji odveč, v pogovoru za Ljudstvo tekačev ugiba Lucija. Narediva inventuro tvojih velikih medalj. Začelo se je z mladinskimi svetovnimi prvenstvi v gorskem teku pred 13 leti. »Prva je bila ekipna zlata medalja na Aljaski leta 2003, takrat je bila Mateja Kosovelj posamično tretja, jaz pa četrta. Do leta 2007 se je nabralo šest medalj, med njimi je ena evropska, zlata iz leta 2007. Leta 2011 je sledil bron na članskem EP v Turčiji, na letošnjem SP v Podbrdu pa sem osvojila posamični bron in ekipno srebro. Leta 2011 sem zmagala še v svetovni seriji Grand Prix, sedaj je to svetovni pokal WMRA. To leto je bilo izredno uspešno, dosegla sem serijo odličnih rezultatov, a izteklo se je s poškodbo, poškodbe pa so se nato druga za drugo vrstile do lani, praktično pet let.« Katera medalja ti je najbolj pri srcu? »Najdragocenejši sta zadnji dve, letošnji, ker je bil to maraton, tekma za SP, za povrh še na domačih tleh.« Ali uspeh na SP pomeni tudi, da je serija poškodb končana? »Posledica poškodbe še vedno čutim. Lahko pa rečem, da zdaj drugače razmišljam, da se znam ustaviti, poslušati telo. Ne vidim samo plana treningov, če en dan počivam, je tudi v redu. Doslej tega nisem znala.« Spomini na Podbrdo so še živi, analiza nastopa je opravljena. Kakšne so ugotovitve? »Da sem nastop dobro izpeljala, glede na to, da nisem imela zimske baze, da je bil to dolg tek in da sem začela tekmovati šele z majem. Zadovoljna sem. Malo me je zmanjkalo samo v hrib po Hudajužni, nisem pričakovala takšne krize.« Kaj se je spremenilo po osvojitvi teh medalj, prve ženske posamične na SP za Slovenijo? Kako so te sprejeli doma? »V družini in domačini v Batujah so me res lepo sprejeli, skupaj smo se poveselili tega uspeha.« Pa Slovenija? Kako te je nagradila? »Predsednik Atletske zveze Slovenije mi je poslal pisno čestitko. Saj je tudi to v redu, vem, da gorski tek ni olimpijska disciplina, vseeno pa mi ni všeč, da nas ne jemljejo podobno resno kot atlete na stezi. Bronasti na EP Robert Renner je že nekaj dni po vrnitvi domov prejel 5000 evrov nagrade AZS, njegov trener pa 2500 evrov.« Torej je vseeno, ali gorski tekač zmaguje na SP ali na kakšnem lokalnem tekmovanju. »Ni razlike.« Kako pa so ti država, združenje za gorski tek in AZS pomagali pri osvajanju medalj v Podbrdu? »Združenje mi je dvakrat omogočilo vikend priprave v Sorici, da sem si lahko ogledala progo.« Nič drugega? »Ne.« Kakšen je tvoj socialni položaj? Študij na Fakulteti za šport gre h koncu. Dobivaš kakšno športno štipendijo ali kakšno drugo obliko podpore, ki bi ti ob študiju omogočala trening in priprave na tekmovanja v državni reprezentanci? »Kot sem že omenila, mi občasno omogočijo kakšne krajše priprave na velike tekme, sicer pa mi za preživetje prav pride kakšna osvojena (denarna) nagrada. Z združenjem za gorske teke sem podpisala pogodbo, po kateri naj bi mi letno pripadlo tisoč evrov. Toda ta znesek se zmanjšuje ob neudeležbi na nekaterih tekmah. Nisem – denimo – šla na EP niti na DP, zato bodo odbitki. Šla pa nisem zato, ker je bilo EP dva tedna po SP v gorskem maratonu, DP pa je padlo sredi priprav na SP. Na SP sem se osredotočila in mu podredila druge nastope, na EP pa ne hodim samo zaradi udeležbe, temveč zato, da tam nekaj naredim. Nastopiti na EP dva tedna po gorskem maratonu bi bilo neresno.« Kako te okoliščine vplivajo na tvojo motivacijo? »Doslej se nisem veliko sekirala, mislila sem si: saj bo nekako že šlo. Zdaj pa sem v letih, ko si moram začeti urejati življenje. Tretje mesto na SP mi motivacije ni dvignilo; nasprotno, padla je, saj vidim, da se, četudi nekaj dosežeš, nič ne spremeni. A moram poudariti, da mi ni žal za nobeno od preteklih let, za to, kar sem počela in dosegla. Vse bi še enkrat ponovila.« Kateri so tvoji naslednji veliki tekmovalni cilji v gorskih tekih in klasičnem maratonu? Česa si po lastni oceni še sposobna? Pri 28 letih bi moralo biti pred tabo še kar nekaj zelo uspešnih let. »Če bi obstajala motivacija, če bi bilo vse urejeno, bi se dalo še marsikaj doseči. Prepričana sem, da imam še veliko rezerve. Letošnji rezultat sem dosegla iz poškodbe, brez posebnega trenažnega procesa, s tem, da sem imela za sabo več zaporednih tekem ...« Nameravaš nadaljevati? Kakšne so tvoje tekmovalne ambicije? »Zdaj bom šla na Grintovec, potem pa bom videla. Dva tedna kasneje bom šla na trejl v Italijo. Nameravam še v Collino, na tekmo gorskih štafet (21. avgusta).« Med tvojimi željami je tudi nastop na berlinskem maratonu. »Trenutno ne mislim nanj.« Kako pa potekajo treningi pri Romanu Kajžarju? »Te treninge sem za nekaj časa prekinila. Če bom šla nazaj na cesto, pa se bomo verjetno spet zmenili.« Treniraš torej samo za gorske teke? »Ne treniram za nek cilj, ki bi ga imela v glavi. Tekme v maju in juniju, brez zimske baze, so me utrudile. Če bi pretiravala, bi tvegala poškodbo.« Kaj bi se po tvojem mnenju moralo spremeniti v odnosu države oziroma AZS do gorskega teka in njegovih izstopajočih tekmovalcev? Od trojice zlatih prinašalcev (še Mitja in Mateja Kosovelj, op. a.) ima samo Mitja razmeroma urejen socialni položaj, saj je zaposlen na notranjem ministrstvu. Gorskotekaške medalje, ki jih prinašate, v Sloveniji nimajo prave cene, so odveč? »Ne, nimajo je. Na strani AZS je neka časovnica z medaljami, in že po njihovi velikosti se vidi, kam spadamo. Naše so manjše od drugih ... Ni sistematičnega dela in ni videti perspektivnih mladih tekačev. Vse se opira na nas štiri (še Lea Einfalt, op. a.). Dokler bomo mi furali, bo še kakšna medalja, potem pa ne vem ... Saj smo videli, kako je bilo na letošnjem EP. Za nami ne vidim nobenega perspektivnega gorskega tekača – vsaj kolikor uspem spremljati mlajše. Tudi iz vodstva nam nekako sporočajo, da so zadovoljni s povprečnostjo in da ne potrebujejo vrhunskih rezultatov. Tako čutim jaz.« Ta konec tedna greš na Grintovec, kjer so razpisane denarne nagrade od 50 do 750 evrov. To bi utegnila biti dobrodošla injekcija za tvoj osebni proračun. Najprej je treba preživeti ... »Ampak vložiš pa dvakrat, trikrat več. Ko pridejo poškodbe, ko plačuješ poti na treninge in druge stroške. Nekaj tako sicer dobiš povrnjeno, a v primerjavi z vlaganji v trening in vzdrževanje vrhunske forme ne prideš skozi.« Razmišljaš o pogostejših nastopih na finančno dobro podprtih gorskih tekih v tujini, kjer medalje pospremijo z denarnimi nagradami? »Začenjam razmišljati, glede na situacijo bom verjetno res ravnala tako. Šla bom na trejl v Italijo, kamor so me povabili in kjer so napovedane denarne nagrade. Svojo formo bom izkoristila za takšne nastope, seveda. Ne bom pa šla na Krvavec na izbirno tekmo za sestavo reprezentance za SP in potem na SP, ker od tega ne bi imela ničesar.« Kakšna bo torej tvoja tekmovalna prihodnost? »Bom videla sproti. Dolgoročnih načrtov ne delam. Ob nizki motivaciji je za to malce kriva sedanja utrujenost. Trejle in gorske teke že še lahko tečem, a še čutim, da bi se poškodbe lahko obnovile, zato se vsega lotevam z rezervo. Skozi skušam priti brez poškodb. Veliko mi pomeni, da lahko treniram vsak dan, nekajkrat na teden tudi po dvakrat dnevno. Čas je bil za spremembo, spremembe so nujne, kajti življenje gre naprej.«
VENČESLAV JAPELJ |
|
|
|
|
|
9. Tek po Šentviški planoti | |
|
PONIKVE 03 07 |
Devetega Teka po Šentviški planoti, ki je z dežjem in mrazom za tekače začasno prekinil poletno vročino, se je udeležilo 52 odraslih tekačev in devet otrok. Na 8,8-kilometrski progi z nekaj manj kot 400 metri vzponov sta bila najhitrejša Simon Strnad in Mihaela Tušar. Oba tudi vodita v skupnem točkovanju pokala Primorski gorski teki. Udeležba na teku je bila zaradi slabe vremenske napovedi in počitniškega časa slabša kot običajno, je pa bila ohladitev na Ponikvah (mimogrede: nad vasjo stoji cerkev, zgrajena po načrtih Jožeta Plečnika), na višini skoraj 700 metrov, dobrodošla v vročil poletnih dneh. Lovska koča (v njej domujejo tudi radioamaterji) je bila kljub temu premajhna za vse tekače, da bi ubežali dežju. Ko si na progi, ni težav, toda pred tem in po prihodu na cilj je suh kotiček zlata vreden. Lanski drugi Simon Strnad je letos srebro zamenjal za zlato, srebro pa prepustil domačinu Borutu Mlakarju. Zmagovalec je na cilju imel še precejšnjo zalogo energije, povedal je, da mu je takšen tek pisan na kožo. »Vsak teden sem trikrat na Črvovem vrhu,« je Borut izjavil za Ljudstvo tekačev, a tudi priznal, da boj za drugo mesto ni bil niti približno lahek, zlasti Boštjan Pintar mu je dihal za ovratnik. Mihaele Tušar lani ni bilo na Ponikve, zmagala je Marta Šorli, letos pa je prišla – in poskrbela, da je Nataša Rupnik ostala na drugem mestu, tako kot lani. Vseeno pa se je Nataša veselila srebra, to je zanjo lep dosežek. Mihaela je pač hitrejša, četudi je del proge Nataša tekla pred njo. Špela Malovrh je posegla po tretjem mestu, zabeležila je svojo najboljšo letošnjo uvrstitev v pokalu PGT. Med mladimi tekači so zmage beležili zvesti udeleženci tega teka Sara Furlan, Natan Maj Poženel in Gaja Leban – Jež, med zmagovalci se jim je pridružil Gajin mlajši bratec Svit. Gledalci so s posebnimi simpatijami spremljali nastop domačega tekaškega staroste Milana Kogoja, zmagovalca med super veterani. SSK Ponikve imajo z organizacijo že precej izkušenj, vseeno pa tekači niso bili brez pripomb. Pogrešali so kilometrske oznake ob progi, moteča pa sta bila tudi površno pisanje ter izgovarjava imen in priimkov tekačev (če bi na strani organizatorjev tem podatkom pozornost posvečal kateri od stalnih udeležencev, poznavalcev PGT, bi bilo precej manj zadreg). A so se Ponikovci trudili in uspelo jim je pripraviti prijetno razpoloženje ... Naslednji gorski tek bo na vrsti 24. julija na Jaznah. Morda bodo takrat na višini 1000 metrov še trgali češnje ...
Izidi:Absolutno moški:
Absolutno ženske:
Zmagovalci po kategorijah:M 1987 in mlajši: Denis Plahuta (DLT Filipides) Vsi izidi so na povezavi.
Fotogalerija 1 je na povezavi. Fotogalerija 2 je na povezavi. Video je na povezavi. VJ
|
|
|
|
|
|
Kobariški tek 2016 | |
|
KOBARID 25 06 |
Zmagovalca v Kobaridu sta bila na 10-kilometrski progi Jernej Šemrov iz Hotedršice in Kristina Bele iz Pivke, oba tretja na prejšnjem teku tega primorskega pokala. Sodelovalo je 191 tekačev, od tega 119 šolarjev. V mladinskih kategorijah so bili najuspešnejši tekači AD Posočje s petimi zmagami, domači TK Kobarid jih je zbral tri. Kobariški tek za mladinske in članske točke PPT je bil najprej napovedan za 11. junij, zaradi slabe vremenske napovedi pa so ga prestavili za dva tedna. Skupaj s kobariškim sejmom so ga člani TK Kobarid pripravili 25. junija, na dan, ko je bila vremenska napoved tudi dokaj neugodna, a se je vendarle izteklo brez večjega naliva med samim tekom. Vlažnost je bila visoka in je oteževala dihanje, tekači pa so progo ocenjevali kot zahtevno. Zmagovalec Jernej je povedal, da je v drugi polovici teka kar malo trpel, a si je lahko privoščil znižanje tempa in na cilju skoraj dve minuti in pol čakanja na prvega zasledovalca. Na drugo in četrto mesto sta se uvrstila dva iz gorenjske tekaške skupine, Janez Ferlic in Boštjan Potočnik – slednji se kot maratonec niti ni preveč spotil, kljub vlagi v zraku. Tudi Janez je za LT povedal, da je bil tek naporen zaradi konfiguracije, vročino pa je vzel v zakup: »Vročina je letnemu času primerna.« Tretji je bil Tobi Gaberšček iz Bovca, letnik 2002, ki skupaj s svojim trenerjem Vasjo Vitezom pripravlja »napad« na državno reprezentanco, in sicer za nastop na 3000-metrski progi. Za uspeh bi moral krepko popraviti svoj osebni rekord, kar pa s trdim delom ni nemogoče. Kristino, že tudi skupno zmagovalko PPT, smo vprašali, koliko je že njenih posamičnih zmag v tem pokalu, pa ni vedela odgovora. Ji je pa proga letos bolj všeč kot lani, saj so organizatorji izpustili klanec. Druga Polona Vetrih je potrdila, da je vlaga v zraku otežila tek, dihala je »na škrge«. Tess Brady, Angležinja, ki z možem Nickom živi v Koritnici pri Bovcu in zadnje čase pride na katerega od primorskih tekov, se je stopničk zelo razveselila. »To je bila krasna tekma, zanjo pa sem izvedela po naključju, od prijateljice Danjele Ivančič. Organizatorji so razdelili praktične nagrade, za okrepčilo so ponudili domačo specialiteto, divjačinski golaž s krompirjevo polento. Sožitje s sejmom je omogočilo, da so tek izpeljali v samem središču Kobarida in da je ta dobil več pozornosti, kot je to običajno. Nekaj več pozornosti pa bi veljalo posvetiti redu na progi in cilju, da se tekači ne bi preveč izgubljali med drugimi obiskovalci Kobarida. V pokalu zdaj sledi poletna pavza, naslednji tek bo v Sežani 27. avgusta, Tek na Tabor za članske točke, ki ga bo pripravilo ŠD Kraški tekači.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci kategorij:Ž +55: - Zmagovalci mladinskih kategorij: Deklice 2009 in mlajše: Adriana Leban (AD Posočje) Vsi izidi so na povezavi.
Fotogalerija je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ |
|
|
|
|
|
Drugi graparski tekaški festival: tri slovenske medalje na svetovnem prvenstvu | |
|
PODBRDO 18 06 |
Podbrdo je pet let po prvem svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu ponovno gostilo najboljše gorske maratonce na svetu. Najuspešnejša je bila Italija s tremi zmagami od štirih, Slovenija je osvojila tri medalje, največ doslej. Ženska ekipa je bila srebrna, Mitja Kosovelj in Lucija Krkoč sta bila bronasta. Zmagovalca 106-kilometrske preizkušnje Ultra Pušeljc Trail sta bila Toni Vencelj in Alenka Pavc. Teklo je 600 tekačev iz 32 držav z vseh kontinentov, prav toliko je bilo prostovoljcev, festival je skupno pritegnil blizu 5000 ljudi in še utrdil vas Podbrdo na svetovnem športnem zemljevidu. Organizatorjem in udeležencem drugega gorskotekaškega festivala v Podbrdu (in okolici), imenovanega Podbrdo Trail Running Festival, je bilo vreme naklonjeno. Na glavni dan tekmovanj dežja ni bilo, blata sicer ni manjkalo, a to je stalnica teh dolgih tekov v naravi. Podobno kot v nekaterih drugih evropskih državah so Graparji lani svoj gorski maraton dopolnili z ultra maratonom in še nekaterimi krajšimi teki ter prireditev poimenovali festival. Že prvo leto je bil med tekači in tudi sicer v javnosti dobro sprejet, druga izvedba pa je bila še bolj tekoča in se je tekačem usedla v dušo. Jagoda vrh torte tekaškega sporeda je bilo svetovno prvenstvo v gorskem maratonu. Na 10. GM4O ni bilo Italijanov, ti so začeli to svetovno prvenstvo resno jemati šele leta 2013, in od takrat ta gorskotekaška velesila tudi v tej disciplini pobira številne medalje. V Podbrdu, kjer so številni pričakovali še tretjo zlato medaljo Mitje Kosovelja, so naši zahodni sosedje navdušeno prepevali trikrat, enkrat pa je donela britanska God Save the Queen (Bog obvaruj kraljico). Mitja je na videz stoično prenašal pritisk pričakovanj in na progi dal vse od sebe. Bil je najboljši od Slovencev, na polovici proge je celo vodil, pa potem doživel lažji zvin noge, ob prevzemanju slovenske zastave nekaj deset metrov pred ciljem se je spotaknil, a se tudi hitro pobral in se nekaj sekund kasneje bronaste medalje veselil, kot da je zlata. Klobuk dol pred Goričanom, ki ima zdaj v gorskem maratonu v vitrini dve zlati, eno srebrno in dve bronasti medalji! Podpisani poročevalec je v soboto zjutraj sogovornikom razlagal, da bo dan čudovit in nadvse uspešen za naše tekmovalce. Seveda je bilo kitenje s tujim perjem brez večjega tveganja, ko pa sta bila na startu Mitja in Lucija Krkoč, dva od treh diamantov slovenskega gorskega teka (Mateje Kosovelj ni bilo v reprezentanci, to dejstvo pa bi terjalo čisto drugače napisan članek). Mitjeva uvrstitev je posebnega občudovanja vredna iz nekaj razlogov, tudi zato, ker iz leta v leto vztraja v najožjem krogu svetovne elite in največ pokaže takrat, ko je to najpotrebneje, morebiti pa je Lucijin bron še bolj zlate barve kot Mitjev. Batujka se je dolgo borila s poškodbami, a se je prebila skoznje in se pogumno podala na progo gorskega maratona, v njej neznano deželo. In že premierni nastop ji je prinesel svetovno medaljo, kolegice iz ekipe pa je vodila do kolektivnega srebra. To je prva slovenska ženska posamična gorskotekaška medalja na svetovnih prvenstvih. Sobota je bila dan rekordov. Medtem ko je lani Eritrejec Azerya Teklay zmagal s časom, ki je za nekaj sekund presegel štiri ure, je bilo letos kar 11 moških časov boljših od njegovega rekorda, od lanskega časa zmagovalke Ajde Radinja pa kar 21. Ne samo vrhunski tekači, tudi številni rekreativci so bili tokrat razpoloženi za rekorde in so ugodne vremenske razmere (s sicer kar visokimi temperaturami) s pridom izkoriščali. Ena najboljših slovenskih veterank Marta Šorli je – denimo – tokrat tekla hitreje kot na sedem kilometrov krajši progi pred 14 leti. Ultraši pa so presenetljivo tekli počasneje kot lani. Vsaj tisti najhitrejši. Toni Vencelj je napadal lanski rekord Ivana Hrastovca, in ko je uvidel, da se mu ne bo posrečilo, je zmanjšal tempo, tako da so se mu zasledovalci močno približali. Na cilju je bil kar presenečen, ko so Dejan Grm ter Aljoša Smolnikar in Janez Justin (z roko v roki) za njim zaostali minimalno. Med 600 prostovoljci tekaškega festivala je bila tudi ekipa Istrskega maratona. Skrbela je za dve okrepčevalnici in s poznavanjem italijanščine pomagala udeležencem iz Italije. Tako se nadaljuje že tradicionalno sodelovanje dveh primorskih maratonov, ki se jim bo septembra pridružil tretji, bovški. Izidi:Svetovno prvenstvo WMRA, moški:
19. Gašper Bregar, 24. Marko Tratnik, 31. Aleš Žontar, 49. Marjan Zupančič Ženske:
10. Jana Bratina, 16. Ajda Radinja, 17. Ana Čufer, 28. Sara Jaklič Ekipno, moški:
4. Slovenija 12:11:11 Ženske:
Državno prvenstvo v gorskem maratonu, moški:
4. Aleš Žontar (ŠD Nanos), 5. Martin Štendler (GRS Tolmin), 6. Domen Potočnik (KGT Papež), 7. Uroš Štremfelj (ŠD Pedal), 8. Aleš Debeljak (ŠD Ljubljanske mlekarne), 9. Marjan Zupančič (KGT Papež), 10. Simon Strnad (ŠD Nanos) Ženske:
4. Ana Čufer (KGT Papež), 5. Sara Jaklič (TK Šmarnogorska naveza), 6. Mihaela Tušar (ŠD Nanos), 7. Urša Trobec (KGT Papež), 8. Zana Andreeva, 9. Damjana Blatnik (TK Šmarnogorska naveza), 10. Marta Šorli (PGT) GM4O, moški:
4. Martin Štendler, 5. Domen Potočnik, 6. Uroš Štremfelj, 7. Aleš Debeljak, 8. Simon Strnad, 9. Uroš Kralj (Vitezi dobrega teka), Aleš Štor (ŠD Nanos) Ženske:
4. Urša Trobec, 5. Zana Andreeva, 6. Damjana Blatnik, 7. Marta Šorli, 8. Marta Švigelj (PGT), 9. Marija Trontelj (TK Šmarnogorska naveza), 10.Andreja Sterle Podobnik (Rihtar Svarog Loška dolina) Ultra Pušeljc Trail, moški:
Ženske:
Graparski trimček, moški:
Ženske:
Vsi izidi so na povezavi 1 in na povezavi 2.
Fotogalerija 2 je na povezavi. Video je na povezavi. VJ |
|
|
|
8. Gorski tek na Malo goro | |
|
KAMNJE 12 06 |
Na 8. Gorskem teku na Malo goro, ki ga pripravljajo Kamenjci, je teklo največ tekačev doslej, kar 93, in to kljub slabi vremenski napovedi. Zmagala sta Simon Alič in Ana Čufer. Napoved je bila slaba in ponoči je na tistem koncu Vipavske doline padala sodra. Toda jutro je bilo lepo, na progi je sicer bilo precej blata, zlasti v spodnjem delu, in tudi vlažnost je bila visoka, toda skupaj vzeto so bile razmere za tek prijetne. Dodatna promocija, ki so jo tokrat izpeljali mladi Kamenjci, je zalegla, nadoknadili so pričakovani izpad tekmovalcev, še več, pritegnili so številne nove obraze. Ob nadpovprečno številnih Italijanih sta tekla tudi dva Avstrijca, ki sta za prireditev izvedela prek spleta, v Kamnjah pa z velikim veseljem plačala samo 12 evrov za tek in obilno dodatno ponudbo, pri naših severnih sosedih tako rekoč nepredstavljivo. Kamenjci so bili tokrat še posebej radodarni. Pogostitev pri koči v kotanji tik pod ciljem je zajemala običajno pašto, napitke in sadje, vključevala je domače pecivo in palačinke, tokrat pa so prvič vsem tekačem natisnili njihove fotografije, posnete nekaj minut pred tem. Za zabavo prisotnih je kot običajno skrbel Peter Vodopivec, v slogu stendap komikov je šel po njegovi poti tudi Igor Reščič, ki je pomagal deliti fotografije. In padalo ni niti minuto, kar se je redno dogajalo na prejšnjih tekih, zlasti ob iztekih podelitev. Simon Alič je bil prvi na mestu, kjer so zbirali prijave, prvi pa je bil tudi na cilju slabih pet kilometrov dolge proge z 800 višinskimi metri. Njegova prednost pred obetavnim mladeničem Timotejem Bečanom je bila več kot tri minute, tretji, domačin in eden od organizatorjev Uroš Vodopivec, pa je za Timotejem zaostal za enajst sekund. Med ženskami je novo zmago vpisala Ana Čufer, članica državne reprezentance. Sledila ji je Karmen Klančnik, prav tako reprezentantka, ki je v Kamnje prišla po naključju: namenjena je bila na morje, ko je slišala za ta tek, in iz radovednosti se ga je udeležila. Ne samo ona, tudi Italijanka Raffaella Silvestri, udeleženka letošnjega vipavskega stokilometrskega trejla, in Avstrijka Martina Wernig so za LT povedale, da jim je proga zelo všeč, tako kot tamkajšnje naravne lepote in razgledi. V svojem kdovekaterem dvoboju sta se za tretje mesto merili Mihale Tušar in Urša Trobec, prva je bila uspešnejša. Tekačem se je predstavil rezijski vertikal, navpični kilometer, ki ga prirejajo v Benečiji 10. julija. Zastopnik organizatorjev je vse prisotne povabil na tekmo pod obronki Matajurja in vabilo podkrepil z dvema brezplačnima startninama. Naslednji gorski tek iz pokala PGT bo GM4O, že drugič tudi svetovno prvenstvo, ta vikend. V Podbrdu se bo dogajalo še marsikaj zanimivega, tekli bodo ultramaratonci, na voljo bodo tudi manj zahtevni teki. To bo primerna priložnost za izlet v Baško grapo in navijaško podporo slovenskim tekačem na SP.
Izidi:Absolutno moški:
Absolutno ženske:
Zmagovalci po kategorijah:M 1987 in mlajši: Timotej Bečan Vsi izidi so na povezavi. Simon Alič je bil prvi na startu in cilju.
Fotogalerija 1 je na povezavi. Fotogalerija 2 je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ |
|
|
|
21. Gorski tek na Ratitovec | |
|
ŽELEZNIKI 05 06 |
Atletsko društvo Železniki je v nedeljo, 5. junija 2016, pripravilo 21. Gorski tek na Ratitovec. Sodelovalo je 233 tekačev vseh starosti, konkurenca pa ni bila tako močna kot lani, ko so Železniki pripravili tekmo za svetovni pokal, in tudi izida zmagovalcev na glavnih tekmah, Miran Cvet in Ana Čufer, sta zaostala za lanskima dosežkoma Andrewa Douglasa in Lucije Krkoč. Toda tekma je bila vseeno kakovostna in zanimiva. Vreme je bilo v nedeljo idealno in številni tekači, ki na Ratitovec niso tekli prvič, so beležili osebne rekorde. Marta Šorli je najboljši osebni dosežek zreducirala za minuto, Martina Svetičič za dve, Tea Bajc za šest – to je samo nekaj naključnih primerov. Miran Cvet je bila lani tretji, a najboljši Slovenec, letos pa se je ob zmagi kljub dodatnemu letu na kar spodobno podlago (letnik 1968) veselil tudi izboljšanja časa. Rok Bratina je prav tako postavil osebni rekord; vedel je, da Mirana ne more premagati, zato se je odločil, da posluša telo in teče svoj tempo, ne glede na dogajanje okrog njega. Tretji Gašper Bregar je ponovil uvrstitev z Gor, svojo vrednost pa bo dokazoval tako v Podbrdu kot Arcu, na svetovnem in evropskem prvenstvu. Zmagovalka med ženskami Ana Čufer (v dokaj okrnjeni konkurenci, podobno kot pred tednom dni na Gorah) je lani tekla med mladinkami, v prvem letu članske konkurence pa je že kar posegla po državnem naslovu. In da ne bi kdo prehitro sklepal, da to v skromni tekmovalni druščini ni bogvekakšen dosežek, podčrtajmo njen čas: 52:50. Lani je Lucija sicer tekla pod 50 minutami, toda natanko takšen čas kot letos Ana je lani zabeležila tretjeuvrščena, Poljakinja Dominika Wisniewska-Ulfik. Dominika je bila lani prav tako tretja na elitni tekmi svetovnega pokala na Šmarni gori (takrat je Ana za njo zaostala za dobre štiri minute). To je vsekakor eden najboljših Aninih dosežkov doslej, na SP in EP (prišla je v obe reprezentanci) pa se bo pokazalo, na kakšni ravni letos teče mlada Dobravka. Z osmim mestom na DP se je izkazal Timotej Bečan, dvakratni zmagovalec KBK, lani tretji mladinec na Ratitovcu, letnik 1996, tokrat najmlajši med prvimi desetimi. Po Roku Bratini, ki je pred nekaj leti meteorsko zasijal v slovenskem gorskotekaškem naraščaju, torej Ratitovec z Ano in Timom neti optimizem za prihajajoča leta, ko bosta Mitja Kosovelj in Peter Lamovec prešla zenit. Potenciala sta še oba, ki slišita na ime Miha, Mihelčič in Kramarič, in še kdo, ki ga na Ratitovec tokrat ni bilo. Omeniti moramo Petra Lamovca. Po zmagi na Gorah, kjer je ugnal tudi Mitjo Kosovelja, smo si na Ratitovcu obetali še en napet dvoboj, tokrat z Miranom. Peter je začel odločno, vodil je, po tem, ko se mu je Miran povsem približal, pa ga je začelo špikati v nogi. Ker sta pred njim zelo pomembna nastopa, SP in EP, se je odločil, da ne tvega z nadaljevanjem, in je odstopil. Ratitovec se je tudi tokrat izkazal z odlično organizacijo, ponudil je vrsto tekov in konkurenc, še rekreativni tek s petimi konkurencami, družinski tek, preizkus hoje ... Med trojkami, ki so nastopila na rekreativnem teku je bila tudi pisana, mednarodna zasedba: Vipavka Valentina Čufer ter Tina Šorli in Angležinja Beverley Layzell, obe iz Podbrda. Priznanja sta ob gorskotekaških funkcionarjih in organizatorjih pomagala podeljevati tudi ravninska tekaška šampiona Roman Kejžar in Tone Kosmač. Ob koncu podelitve priznanj, popestrene s ploho, je vodja prireditve Brane Čenčič Jožku Dakskoblerju predal zastavo Pušeljca, kajti naslednja postaja PGT je GM4O, tokrat tudi s svetovnim prvenstvom.
Izidi:Moški, absolutno:
Ženske:
Mladinci:
Mladinke:
Vsi izidi so na povezavi.
Miran Cvet je lansko tretje mesto zamenjal za letošnje prvo.
Rok Bratina in Timotej Bečan (desno), upa našega gorskega teka.
Fotogalerija 1 je na povezavi. Fotogalerija 2 je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ |
|
|
|
|
|
9. Bistrški tek | |
|
ILIRSKA BISTRICA 04 06 |
Tekaško društvo Bistrc je 4. junija 2016 devetič pripravilo svoj Bistrški tek. Udeležilo se ga je 83 odraslih tekačev in 85 otrok, ki so tekli za točke PPT. Med šolarji so bili najuspešnejši člani ŠD Nanos s šestimi zmagami, AD Posočje pa jih je zbralo štiri. Brata in sestra Kopatin so ponovno osvojili tris zlatih medalj. Rahel dež mladih tekmovalcev ni motil. Za najmlajše otroke so Bistričani pripravili tudi Cici tek. Teka odraslih, na katerem je tudi letos najhitrejša dva, moškega in žensko, čakalo po 100 evrov, se je udeležilo kar nekaj hrvaških tekačev, Italijo pa je tokrat zastopala le peščica tekmovalcev. Medtem ko je v vlogi zmagovalke spet nastopila Sergeja Lipušček, tretje mesto iz Hotedršice je zamenjala za prvo na Črnih njivah, smo bili v moški konkurenci priča presenečenju. Pravzaprav je bila zmaga Ljubljančana Miroslava Nikoliča presenečenje samo za tiste, ki ne poznajo zmagovalca Malega kraškega maratona in Martinovega teka (in še kakšnega drugega). Nadaljevanje je bilo po pričakovanjih, Pivčan Emil Pašič je bil na cilju pred Jernejem Šemrovom iz Hotedršice, tako kot v Petelinjah, četrti je bil Tržačan Alessandro Zacchigna, ki mu je Bistrški tek pri srcu, sledila sta nerazdružljiva Davor Krašovec in Marko Grobelšek, Robert Petrovčič pa je z že običajnega četrtega mesta zdrsnil na sedmo. Za Sergejo je z dobro minuto zamude na cilj pritekla Hrvatica Ljubica Tomković, še dodatni dve minuti pa je pridelala Pivčanka Kristina Bele na tretjem mestu.
Izidi:Absolutno, moški:
Ženske:
Zmagovalci kategorij:Ž +55: Ivanka Širca (AK Pivka) Zmagovalci mladinskih kategorij:Deklice 2009 in mlajše: Manca Žibert (ŠD Tek je lek) Izidi so na povezavi 1 in na povezavi 2.
Najboljši na čelu tekaške kolone, z leve: Zacchigna, Pašič, Šemrov, Grobelšek, Nikolič, Krašovec.
Dodatne fotografije so na povezavi.
TDB, VJ, foto: Aleš Jagodnik |
|
|
|
|
|
Tek prijateljstva v Benečijo | |
|
SUŽID 04 06 |
Planinska družina Benečije je 4. junija 2016 pripravila tradicionalni Tek prijateljstva med Sužidom pri Kobaridu in Nokulo, vasico pri Špetru Slovenov. 19-kilometrskega netekmovalnega, družabnega teka se je udeležilo nekaj več kot 30 tekačev in nekaj kolesarjev, ki jim je pri srcu prijateljstvo med pripadniki različnih narodov in kultur v tistem delu Evrope - in ki z veseljem preskakujejo vsakovrstne meje. Udeleženci so prišli iz Posočja, Benečije, Nove Gorice in Gorice, pa tudi iz Istre. Teku je sledil skok v Nadižo, ki tačas sicer še ni prav topla, vendar je vročim in prepotenim telesom osvežitev prijala. Udeleženci so se nato zadržali na družabnem srečanju v kulturnem domu v Špetru, kjer so jim predstavniki planinske družine pod vodstvom Igorja Tulla postregli z domačimi dobrotami.
Udeleženci Teka prijateljstva malo pred startom v Sužidu.
Fotogalerija je na povezavi.
VJ |
|
|
|
|
|
Mitja Volčanšek rekordno po E6 | |
|
IZOLA 02 06 |
Mitja Volčanšek, 36-letni ultratekač iz Izole, novinar, je v dneh od 28. maja do 1. junija 2016 postavil hitrostni rekord na slovenskem delu evropske pešpoti E6 med Strunjanom in mejnim prehodom Radelj na Koroškem. Skoraj 400-kilometrov dolgo pot s približno 12.000 metri vzponov je pretekel in prehodil v času 4:11:28. V Strunjanu se je na pot podal v soboto ob 6.00, na cilj je prispel v sredo ob 17.28. To je njegov zapis o projektu E6, ki mu je namenil zadnje mesece lanskega in vse letošnjega leta. Slovenski del evropske pešpoti E6, znane tudi kot Ciglarjeva pot (po njenem pobudniku Milanu Ciglarju), sodi med daljše vezne pohodniške poti pri nas, saj prečka slovensko ozemlje od Jadrana do slovensko-avstrijske meje. Kot tehnično in logistično manj zahtevna ter krajša vezna pot v primerjavi z v zadnjih letih med ultratekači vse bolj priljubljeno Slovensko planinsko potjo se mi je zdela primeren izziv na svoji, upam da še vzpenjajoči se ultraški poti. Glede na to, da se po dostopnih podatkih še nihče ni lotil hitrostnega premagovanja te poti, je bil moj cilj predvsem postaviti nek spodobno dober čas, ne da bi pri tem preveč trpela um in telo ter da ne da bi še več tednov trpel posledice tega početja. Malo zaradi naivnosti, malo pa zaradi pomanjkanja časa se sicer nisem uspel prav najbolje pripraviti na samo orientacijsko težavnost poti. Čeprav vodi skozi nekatere zelo slikovite predele naše države, je E6 namreč ne le manj obljudena, ampak na nekaterih odsekih tudi zelo pomanjkljivo označena. Predvsem logistični podpori Marka Vidmarja (v drugi polovici tudi Venčeslava Japlja) in tekaških prijateljev se moram zahvaliti, da sem kljub nekaj manjšim »navigacijskim« težavam pot zmogel v manj kot petih dneh. Sama pot naj bi bila dolga približno 350 kilometrov, na njej pa je 39 kontrolnih točk. Ker markirana pot ponekod zariše nepotrebne in počasne »obvoze« in ker marsikateri žig v stvarnosti sploh ni dostopen, sem sklenil zgolj doseči kontrolne točke, si pri tem za vsako zabeležiti čas prihoda in kot dokazno gradivo kontrole še fotografirati (ponekod pa niti to še ni bilo dovolj, saj E6 npr. na Koroškem obide KT Letališče Slovenj Gradec za skoraj dva kilometra), dokaz pa je tudi GPS sled vseh etap, ki sem jo objavil na Facebooku. Pot je ponekod odlično označena, drugod pa oznak pravzaprav sploh ni. Iz moje izkušnje sta najbolj kritična predela območje Snežnika, zlasti okoli koče na Kozleku, ter pot med Krvavo pečjo in Iškim Vintgarjem. Suhoparna statistika iz moje Suuntove ure sicer govori o 373 kilometrih poti, kar glede na standardni petodstotni odklon pri shranjevanju podatkov na 60 sekund (trekking mode) dejansko pomeni vsaj 390 kilometrov, in 11.787 metrov vzponov. Predolgo bi bilo naštevati, kaj vse sem doživljal v tem času. Na kratko lahko sklenem, da kljub odlični pripravljenosti in varčevanju z močmi po določenem številu kilometrov in višincev neizbežno pride do utrujenosti materiala. Če sem v prvih dveh dneh opravil skupno približno 200 kilometrov poti in sem še tretji dan lahko še precej normalno tekel tako po ravnem kot na spustih, sem se četrti in peti dan boril z oteklinami na nogah, nujen vnos dodatnega obsega kalorij pa je med tekom povzročal precej razburjenja v črevesju. Na zmanjšano kilometražo po prvih dveh dneh je vplivala tudi povečana potreba po spanju. Še najmanj težav sem imel z žulji. Prav tako pomembna kot sam tekaški izziv je bila človeška izkušnja. Marko Vidmar me je na podlagi dolgoletnih izkušenj ves čas spremljal z avtomobilom in skrbel za vse logistične potrebe, ob tem pa je z mano odtekel še skoraj 30 kilometrov. V petih dneh je prevozil kar 1300 kilometrov. In to vedno z nasmehom na obrazu. Venčeslav Japelj se nama je pridružil ob Savi in nato prav tako prispeval pomemben logistično-tekaški delež, poleg tega pa skrbel za medijsko pokrivanje dogodka. Istrskih gorskih tekačev ni veliko, so pa zato toliko bolj srčni. Simon Hrvatin in Danijel Vinčec sta si izmenjala štafetno palico in odtekla vsak svoj maraton. Brez Andreja Tratnika nikakor ne bi »zborbal« skozi labirint poti do soteske Iškega Vintgarja. Toni Vencelj je poleg kilometrov z mano delil tudi svoje ultraške modrosti, po celodnevnem garanju pa bi se težko česa razveselil bolj kot podpore Uroša Feldina, ki je utrl pot mnogim ultraškim izzivom. Spoznal sem, da Ivi Hrastovec ni le vrhunski ultraš, pač pa tudi krasen človek, Peter Vujevič me je rešil s svojimi tekaškimi palicami in tiramisujem, kilometre sta z mano delila še Roman Čretnik in Špela Zupan. In tu so bili še številni izrazi podpore po telefonu, družabnih omrežjih ... Hvala vsem!
... in cilj na MP Radelj. Sproščenost po odlično opravljeni nalogi.
Mitja in Marko sta bila jedro, okrog katerega se je vrtela ekipa tekaških prijateljev iz raznih koncev Slovenije.
Mitja se vpisuje v knjigo pohodnikov po E6, ob njem Peter Vujevič. Pivo po 400 kilometrih prija tako, da tega ni mogoče povedati ...
Fotogalerija je na povezavi. Mitja Volčanšek, foto: Marko Vidmar, VJ |
|
Stran 18 od 32
